Za poduk in kratek čas. Lurška mati božja. (Dalje.) Tadi v ti cerkvici je po stenah vse polao baader in srebrnih in pozlačenih arc razobeaenih. Sedemdeaet radečih svetilaic razsvetljaje kapelico ter opomiaja obisKovalca na preav. Srce, ki vedao gori ljubezni do človeka. Popoldne so romarji takaj imeli avojo pobožnost. Molili amo lavretanake litanije in rožai veaec; a av. blagoslovom se je pobožnost koačala. 20 avgusta. Kdor je vtrajen, lehko spi — tudi aa Fraacoskem. Dobro aem ae naspal v široki postelji; bila je meada dva metra široka; prav lehko bi ae tadi poprečki vlegel. Zdaj aem še Je razamel, zakaj je gostilničar hotel, da bi po dva ia po dva v eni postelji apala, čeaar ma seveda nismo obljabili. Vataaem zdrav in čvrat, kakor riba. Ko odprein okno, vidim, da je jaterna zarja danes že prej na nogah bila, danea me je norila, ker je že vae bližaje bregove prehodila ia pozlatila, kojaz vstaaem. Vesel si zapojem peaea: rKo v jasnem jutru primiglja Nam zvezdica daničica, Se sliši milo že zvoaenje, Mariji čast in poeeš.čenje; Ia z zlato zarjo vse časti: češčena si Marija ti!" Srčna radost ae je vzlila v pesea. Ob petih aer^ že bil pred altarjem. Meševal 8em prav -a tistem altarji, na katerem c: Jezua atal ko je sv. Marjeti avoje Srce raz del. Lozje Srce ,'ozuaovc, bodi za toliko id loat '/aljcpo na v;Nčne časef Ve.«te. kaj sem d na tem svetem kraj mialil? Tukaj m« je nadtegovala miael, da naa ljabi fzveluar zamoj^ii prav okregati t< reči: ,,Ako jue viriite znanieDJ iii čudežev, 1 verajete!" Kako *,)>¦¦'• >rečrt»3ga at aamreč na te mestu počutin;, kjoi se jf Je/r.s pred dve aileti prikazal, ne raeni, ampak sv. M&rjeti ki ga je takaj s avojitiii telesaimi cemi gle> 'a. Vera pa me ači, du pri sv. m?2i imam jaz .";'.¦.-•. in ne kdo drug, Jezusa aamega, in tedaj tudi njegovo presv. Srce, vaak dan v avojih rokah. V primeri je to veliko večja sreča za me. Toda človek je človek, in veliko više obrajta, kar vidi a teleanimi očmi, kakor kar vidi z očmi sv. vere. ^Goapod, pomagaj moji slabi veri!" Okoli samostana aester Salezijank je lep velik vrt. Ko ao redovnice Marjeto skuaale, ali bode za nano ali ne, je morala tukaj oslico pasti, da se je pokorščine in ponižnosti vadila. Na sredi vrta stoji grm leaja. Tukaj je pastarica stala, a njene misli ao bile pri Bogu. Naenkrat atoji pred boječo deklico Izveličar, kakor se nekdaj po svojem vatajenju sv. Mariji Magdaleni na vrtu prikazal. Zopet jej je govoril o akrivnoatih avojega ljubezni polnega Srca. Marjeta ga je kleče zvesto poalašala. Toda zdaj jo kliče pokoržčina, da gre ia zavrne oslico, ki ae je v zelenjak napotila. Jezaa pa jo zadrži rekoč: ,,Le pusti atvar v nemar in ostani pri meni; oslica ne bode nobene škode napravila." Seatre, ki so iz okaa gledale, so videle oalico v škodi, ali pozneje niti nobenega aledii akode niso našle. Da počastimo tadi ta kraj Jezusove telesne pričajočnosti, užgemo si sveče in moleči rožni venec ae podamo a proceaijo na vrt do tiatega lešja in zopet nazaj v kapelico. Za spomin aein si domu prinesel O8tanke sv. Marjete in pa lešjevo vejico. Ob devetib. amo imeli v farni cerkvi pridigo in veliko av. mešo. Govorili so g. Eadler, špiritual v duhovšnici v Litomericab na Ceakem. Navdušeno so proslavljali živo in telesno presv. Srce včlovečenega Sinu božjega, ki vedno bije in gori za človeka, ter naa opominjali, da božje Srce molimo, da ga poanemamo in da ga ljubimo^ Odbor naaega božjega pota je izročil očetu aaperiorju 300 gld. ter tako uataaovil dve sv. meši. Odzdaj ae bote tedaj vaako leto brali v avetišči presv. Srca dve av. meši: prva za blagor naše avatrijake očetnjave dne 18. avg., tedaj na rojatni den našega avitlega ceaarja Frančiška Jožefa I. in draga za vae avatrijake romarje dae 19. avguata, katerega dne smo doapeli v Paray. Po alažbi božji ae nekoliko oteščimo in ko je kazalo na poldne amo že zopet sedeli na vozih ter se tirali proti domu. Zveeer ob devetih amo dospeli na Švicarako v Genovo. Srečno Francoaka — menda koj na večno. Francozi ao jako zavedno ljudatvo. Kedar me je Francoz gledal, sem mu iz lica bral, kar je mialil. Mislil je: U manjši od mene! Francozi 80 ali jako odločni kiistjani, ali pa jako zanikarai bogotajci; na aredi jih je malo. Razun Loardesčanov, ki sicer niao veliki, a krepki in lepi ljudje, ao Fraacozi, kar amo jih mi videli, mršav rod. Deaet sloveaakih fantov bi pognalo sto francoskih vojakov v pobeg, ako bi šlo za telesno moč; puška seveda vaakemu poči. Tudi vojaakega ponosa ni veliko, ker sta ae v Lyonu dva vojaka kar na sred alice prijela za miake. Kar se bogaatva tiče, se Francoska, kar aem je jaz videl, nikakor ne more meriti z našimi kraji. Mi Slovenci smo res na sredi kolača. Za to pa Francozi veliko bolj skromno in varčno živijo, kakor razvajeni Slovenci. Kar je rea, je res! Večerja se nam je v Genovi dobro prilegla. Ljubo, lehko noč! (Konec prih.) Smešnica 50. Potajoč žapaik ae poda na obed v neko krčmo. K njegovi mizi prisede mlad častnik, ki je župnika dražiti skaaal. Žapnik je bil tih ter ae je vedel, kakor da bi ničesar ne bil aliaal, kar je častnika še bolj jezilo. nGosp. župnik", začne: ,,povejte mi vendar, kateri je največji čudež v sv. pisma ?" ,,Gospod čaataik", odgovori žapaik, ,,bodite tako prijazni in govorite o eetn drugem." A čaatnik zabteva, naj žapnik avoje mneaje pove. Ko pa župnik vedao le molči, reče častnik: ,,Največji čadež v av. piamu je, da si Elija, ki ae je v žarečem vozu v aebeaa peljal, ni hlač oamodil". ,,Prav rad se dam", pravi žnpnik ,,od vsakega podačiti, pa v tem trenotku sem ae apomnil še na več-ji čudež". ,,In kateri bi neki to bil?" vpraša radovedno čaatnik. ,,Da je za časa Bileama osel govoril, ko ga vendar nihče ni vpraaal".