......................1
IlllllllllllllltJIIflllllllllllllllllll
WE QUOTE	S
"Today, a national Communism has become x the domestic tool of the Soviet Party ^ bureaucracy, but Marxism-Leninism remains ^ the foundation of the ideology it seeks to spread." ^
Milovan Djilas, N Confusions about Afganistan. " The New Leader, ^
^Zaradi različnih tolmačenj pisanja v Slovenski državi, za katera smo zvedeli zadnje čase!^
^	želi Slovenska Narodna Zveza za Kanado ponovno objasniti položaj Slovenske države: ^
^	1. Slovenska država je glasilo S.N.Z. v Kanadi in ne osebno glasilo kateregakoli rednega ali ^
^	izrednega sotrudnika.
S	2. SNZ v Kanadi in SD podpirata stremljenje Slovencev po kar največji meri državne S
'	samostojnosti.
^	3. SNZ in SD se izrekata za demokratično družbeno ureditev z zagotovitvijo človečanskih ^
^	pravic in socialne pravičnosti.	^
s
L
February 25, 1980, p.6.
Illllllllllll......IE1IIIIIIII1IIIIIIIII

POK A FREI S L O V C N I A
LETNIK X*XI. - VOLUME XXXI. JULIJ-AVGUST 1980 PUBLISHED MONTHLY BY: SLOVENIAN NATIONAL FEDERATION OF CAMADA, 646 EUCLID AVE., TORONTO, ONT., KANADA, M66 2T5 ŠTEV. 7&8 - No. 7&8
Anketa: Slovenci v Kanadi
Pod okriljem oddelka za sociologijo na Brock Univerzi (St. Catherines) vodita profesorja Vic-tor Tomovič in Rado Genorio anketo med Slovenci v Kanadi, ki je v glavnem osredotočena na glavna mesta. Prof. Genorio je član zemljepisnega oddelka Ljubljanske univerze je tukaj kot začasni gost.
Vsaka anketa, ki bi kompetent-no zbirala pomembne podatke o Slovencih v Kanadi, bi lahko bila velik doprinos k razumevanju položaja naših posazmenih rojakov in tudi naših skupin. Na žalost pa se zdi, da način izvedbe kakor tudi obdelovanje stvari, ki naj bi bile zanimive, pomembne in uporabne kot predmet raziskave, ne samo spravi v velik dvom veljavnost kakršnih koli zaključkov, ampak tudi lahko tudi predstavlja nepričakovane nevarnosti.
V prvi vrsti ni jasno, kaj je glavni namen te raziskave in v kako svrho bodo podatki uporabljeni. Spremljajoče besedilo je v tem oziru nedoločno. Kakor sicer pravi, da bo podatke obdelal ražunski center Univerze Brock, ne pove pa, kdo je gmotni podpornik tega podjetja in tudi ne pod čigavim okriljem bo publicirana knjiga ki naj bi bila rezultat tega študija. Dobro bi bilo tudi razjasniti, na kak način naj bi ta projekt "pomagal izboljšati ozke stike med Kanado in Jugoslavijo". Kdo so zainteresirane osebe ali institucije na eni ali drugi strani? Ogromni večini slovenskih izseljencev v Kanadi je jasno, da kdorkoli naj bi bil ta "stik" v Ljubljani, to ne more biti oseba niti institucija, ki ne bi imela blagoslova ali bila pod neposredno	kontrolo
komunistične stranke. Ce pa na drugi strani obstoja zanimanje za vprašanja obravnavana v anketi s strani kanadskih oblasti in institucij ali tudi svobodnih udruženj Slovencev, naj bi bilo to omenjeno v spremljevalnem uvodniku.
Tudi način zbiranja podatkov je zelo dvomljivega značaja, ker mu manjka najbolj osnovna • znanstvena podlaga. Vprašalna pola je bila razdeljevana v teku poletja na raznih sestankih in zborovanjih slovenskih skupin, brez vsakega poizkusa zagotovitve reprezentativnosti odziva. Izpolnjeno vprašalno polo naj bi tisti, ki se odzovejo, potem vrnili po pošti. Znano je, da imajo vse ankete po pošti zelo slab in povrhu tega še nereprezentativen odziv. Vrhu vsega pa se je zgodilo vsaj v dveh večjih mestih, da so posamezniki izpolnili polo za druge brez njihove prisotnosti.
Čudno je, zakaj nista profesorja izbrala boljšo metodo, posebno pa zakaj se nista obrnila naravnost na ostoječa društva Slovencev in tako brez težav zajela velike večino. Brez dvoma bi slovenska društva v Kanadi rada pomagala pri izdelavi in formuliranju predmetov ankete. Končno bi pa ta način razblinil pomisleke, ki sc nehote porajajo glede pravega namena te takoimenovane studi je, ki bo vkljub trudu, žela rezultate dvomljivega značaja Slovenci smo navadno boljši v tel stvareh.
Antel
• V Sarajevo je pred kratkim umrl
Cvetko Popovič, ki je bil zadnji še živeč član organizacije "Mlada Bosna", odgovorne za atentat na nadvojvodo Franca Ferdinansa in ženo Zofijo, ki je vodil do izbruha prve svetovne vojne. Popovič je preživel 4 leta v ječi, pozneje pa je bil kurator v muzeju v Sarajevu.
Slovenci na letnem zborovanju znanstvenih društev v Montrealu
Vsako leto prirejajo znanstvena Iruštva Kanade svoja letna sborovanja na eni izmed kanadskih univerz. Na teh zborovanjih, ki so redno koncem maja in v začetku junija, prirejajo poleg občnih zborov tudi vrsto predavanj svojih čalnov o predmetih, ki predstavljajo njihovo špecializacijo. Letošnje zborovanje je bilo na novi kvebeški univerzi v Montrealu.
Eno takih znanstvenih društev je Kanadsko društvo slavistov, ki ima tudi posebno južno slovansko sekcijo. Letos je organiziral delo te sekcije prof. dr. Vladislav A. Tomovič, sociolog univerze BroCk v St. Catherinesu. na program sekcije od 2. do 5. junija je bilo tudi več slovenskih tem. Predavatelji so bili deloma iz Kanade, deloma iz Jugoslavije.
Iz Ljubljane so prišli Rado Genorio ter Vladimir in Matjaž Klemenčič. Prof. Rado Genorio dela že več mesecev v okvirusociološkega oddelka Brock vseučilišča. Kot geograf je preštudiral krajevno selitev slovenskih priseljencev v Torontu po naselitvi. Na zborovanju samem je govoril o vzorcih slovenskega izseljevanja v Kanado v dobi 1900—1980. Tudi politična emigracija po 1.1945 ni bistveno spremenila splošnega vzorca, da je bila večina izseljencev iz gospodarsko manj razvitih predelov Slovenije. Trenutno je razposlal vprašalno polo številnim Slovencem, da bi ugotovil, kako so se Slovenci uveljavili v Kanadi.
Dočim je bilo Genorijevo predavanje strokovno, je bilo predavanje Klemenčičev o nedavnih preiskavah o slovenskem izseljevanju Slovencev v Evropo in preko morja zelo enostransko, ker je poročal le o socialistih (verjetno drugo skupine režimskih "znanstvenikov" v Sloveniji ne zanimajo).
Prof. T.M.S. Priestly (oddelek za slovanske jezike, vseučilišče Alberte, Edmonton) je govoril o slovenskih dialektih na Koroškem (bolj točno - na Selah). Poleg jezikovnih posebnosti je osvetil vpliv socioloških in socialnopsiholoških vidikov na rabo raznih jezikov (nemščine in slovenščine) in dialektov (nemškega in slovenskega). Posebno zanimiv je bil njegov prikaz razgovora v gostilni, ko se raba jezika in dialekta spreminja z navzočnostjo oz. odsotnostje določenih oseb.
Prof. Rudolf Cuješ pa je predaval o zadružništvu v filozofi-
ji Franceta Vebra.
Zaradi poznega prihoda in drugih sočasnih obveznosti sem zamudil predavanj, ki sta bili verjetno pomembni tudi za Slovence. Dr. Momcilo Zečevič iz Beograda je predaval o nekih novih pogledih na ustanovitev države SHS 1. 1918 (v naslovu predavanja govori o Jugoslaviji, kar je zgodovinsko netočno, ker tedaj Jugoslavije še ni bilo). Nikola Pačič iz Toronta pa je govoril o pluralizmu v Jugoslaviji. Kolikor sem videl iz sheme, ki je ostala na tabli, je govoril o politični organizaciji v Jugoslaviji in je vzel za primer SR Slovenijo.
Iz Jugoslavije bilo še več udeležencev, ki so večkrat posegali v debato in skušali na razne načine ( eden je n.pr. trdil, da "power" ni isto kot "vlast") odbiti ostrino raznih kritik komunističnega režima. Morda bolj zanimivo je bilo stališče nekaterih emigrantskih profesorjev, ki zahajajo radi v Jugoslavijo, kako tolmačijo vse kot "poskuse najti originalne in ustvarjalne rešitve" sodobnim problemom. V enem primeru je bilo težko reči, ali je bila slepota ali samoprevara. Predavatelj je namreč dokazoval, da ima partija končno besedo povsod, tudi v "samoupravljanju". Vodja sestanka pa je skušal dokazati, da hoče stranka samo "voditi" in je kot primer navedel iz lastne izkušnje naslednje: V nekem podjetju v Beogradu je partija sklenila, da mora sprejeti podjetje določeni program. Na sestanku samoupravljalcev je zastopnik partije začel svoj govor z "Mi smo sklenili..." Takoj ga je nekdo ustavil s vprašanjem, kdo so ti "mi smo sklenili". Po malo hrupni debati so zastopniki predlog zavrnili. Toda čez nekaj mesecev je bil isti predlog kljub temu sprejet. Na žalost nismo zvedeli, kakšne taktike je uporabljala med tem partija, da je samoupra-vljalce prepričala, da je njen predlog edino zveličaven.
Ena slabost teh sestankov je, da stlačijo preveč predavanj v isto iasovno obdobje. Večina predavateljev ne more podati celotnega predavanja in čas za debato je tudi prekratek. Druga slabost pa je, da so mladi ideleženci velika izjema in je levarno, da bodo v nekaj letih te prereditve odpadle. V kolikor najdejo predavanja pot v strokovne :asopise, je seveda njihov vpliv nočno povečan.
Kanadski prispevek razvoju zadružništva
V okviru Kanadske zadružne zveze deluje ustanova "Cooperative Development Foundation". Njen namen je zbirati prispevke zadrugarjev (prispevki opravičujejo do znižanja dohodninskemu davku zavezanega dohodka) in zadružnih organizacij za podporo zadružnih projektov z deželah razvoja. Čeprav prispevki še daleč ne dosegajo zaželene višine, je pomoč vendarle izdatna, ker jo poveča prispevek državne ustanove CIDA (Canadian International Development Agency). Druga zelo važna karakteristika te podpore je ta, da gre pomoč direktno zadrugarjem, ne da bi bile vmes razne državne agencije prejemne države, kjer se večkrat take podpore porazgube, predno dosežejo ljudi, katerim naj bi koristile.
Po poročilu za 1. 1979, ki je pravkar izšlo, so prispevali Kanadčani preko kreditnih zvez $51,577, preko ostalih zadrug pa $37,492.
Dohodki iz drugih virov so
Predel sveta
Afrika 16% Azija 38% Karibsko področje Latinska Amerika
od tega
za za kreditne druge zveze zadruge
21% 25%
62% 39% 55% 48%
38% 61% 45% 52%
Papežem Vzhodno
Tadeusz N. Cieplak, profesor političnih ved na St. John's University, je napisal za rubriko Notes and comments revije Nationalities Papers (VIII/2, str. 233-240) članek "Janez Pavel II. in Vzhodna Evropa". O papežu samem ugotavlja:
"Sedanji papež je bil skozi vse življenje mož miru, ki se je posvetil zasledovanju pravice, ki se je odločno in vztrajno boril za dosego verske svobode, ki je po njegovem mnenju podlaga vseh ostalih svoboščin". Članek zaključuje: "Zdi se, da so razmere v Vzhodni Evropi danes različne od razmer v Stalinovi ali celo Hruščevovi dobi. Po vsej Vzhodni Evropi je viden ponoven verski dvig, ki se je povezal z narodnostnimi željami in družbenimi pričakovanji. Molčeča Cerkev se vedno bolj uveljavlja, njeni voditelji so postali, dodatno k vzvišeni višini svoje verske inspiracije, še tudi najbolj izvežbani
vpliv na Evropo
taktičarji. Cerkev je postopoma prevzela, začenši s Poljsko, vlogo pobornika v previdni borbi za večjo narodno avtonomijo (vključno popolno neodvisnost), socialnoekonomske in politične človečan-ske pravice. Na drugi strani se zdi, da so komunistične stranke Vzhodne Evrope bolj kot kraj preje birokratski stroji brez duha, ki bi se podrle kot hiša zgrajene iz kart, če ne bi imele opore v krajevni tajni policiji in še posebej v sovjetskih vojaških divizijah. 2e več zadnjih let je obstojala značilna ideološka praznina. Kot v vsaki praznini, je treba to napolniti s kako drugo ideološko substanco. V Vzhodni Evropi ne more biti ta substanca kaj drugega kot ideja nacionalizma, omiljena z vero in krščanskim humanizmom. Upajmo, da bo postal papež Janež Pavel II. uspešen pobornik tega ideala v Vzhodni Evropi in povsod drugod." (str. 239)
Bolezen Edvarda Kocbeka
Edvard Kocbek se nahaja že nekaj tednov v ljubljanski umobolnici v stanju duševne zmedenosti in njegovo stanje se po zadnjih vesteh žal slabša. V umobolnico so ga morali spraviti, potem ko je poskusil skočiti skozi okno. Ugotovili so mu patološko spreminjanje	oziroma
degeneracijo (propadanje) možganskih celic. Simptomi te bolezni, ki je morda v zvezi z arteriosklerozo, a ni identična z
njo, so se mu začeli pojavljati že lani, a akutno letošnjo pomlad. Baje se pesnik v hipih zavesti zaveda svoje bolezni in je zaradi tega silno potrt. Baje je rekel: "Razum je bil edino, kar sem imel, in zdaj sem še ob to."
Medtem napovedujejo pri eni izmed ljubljanskih "založb tretji — ali pravzaprav prvi del — njegovega dnevnika, ker obsega čas od začetka okupacije do odhoda v partizane.
Mednarodna Zadružna Zveza (MZZ) je zborovala v Montrealu
Tito in madžarska revolucija
V oceni knjige Dennisona Rusinowa, The Yugoslav Experiment 1948-1974 'Berkeley & Los Angeles: Univ. of California Press, 1977) piše prof. Michael M. Milenkovitch (Lehman College, City University of New York) med drugim:
Avtor je opustil, morda nenamerno, najbolj razkrivajoč dogodek, ki opiše komunističnega duha na delu — Titovo odločitev izbire med svobodo in zatiranjem kot izbiro za narod. Ta dramatična izbira Tita, ki je bil komunist vse življenje, se je primerila v medvladju madžarske revolucije 1956. Rusinow poroča o malo znanem dejstvu da je "septembra (1956) prišel tajno Hruščev na Brione, da bi se posvetoval s Titom glede razvoja na Madžarskem. Vzel je s seboj Tita na Jalto, da bi spoznal in odobril novo madžarsko vodstvo" (90). Toda Rusinow ne omeni ene še bolj važne Hruščeve poteze med madžarsko revolucijo: prišel je še drugič tajno na Brione, da bi se posvetoval s Titom. Tokrat je hotel Hruščev zvedeti za Titovo mnenje, ali naj zopet vkoraka v Madžarsko rdeča armada in zatre Nagyev demokratični poizkus. Po Vukmanovičevih spominih (ob-
javljenih 1971) je bila večina članov jugoslovanskega centralnega komiteja za večjo demokratizacijo in neodvisnost Madžarske. Samo Tito je močno zagovarjal in "odobril intervencijo sovjetskih čet za preprečitev protirevolucije " na Madžarskem (2. knjiga, str. 276). Ta Titova poteza kaže, da mu je bila ljubša sovjetsko dominirana Madžarska kot pa demokratična Madžarska. Morda je bil razlog za tako veliko protislovje Titove politike "nevezanosti" to, da si je mislil, da bo služila po sovjetih dominirala Madžarska lastnim narodnim interesom Jugoslavije. Demokratična Madžarska bi bila velika grožnja na pol svobodni Jugoslaviji, toda od sovjetov obvladana Madžarska bi prikazala jugoslovansko "svobodo" v lepši luči in bi podžigala Jugoslovane, da bi bili zadovoljni s svojo usodo. Drugi razlog za tako neobčutljivo zadržanje Tita kot komunista celega življenja pa je ta, da je raje imel sovjetski enopartijski komunizem kot pa zapadno večstrankarsko Madžarsko.
Ocena je bila objavljena v The American historical Review, 83/1, str. 211-212 (februar 1980).
Prvič od svoje ustanovitve 1. 1895 je bila seja osrednjega odbora MZZ izven Evrope. Na sejo 1. in 2. maja t.l. se je zbralo v hotelu Méridien, ki je del kompleksa Desjardins (zgradili so ga kvebeški zadrugarji — v hotelu imajo zadrugarji popust), okrug 200 delegatov in opazovalcev iz 35 držav.
Predsednik MZZ Roger Kérinec (Francija) je označil kanadsko zadružništvo z naslednjimi štirimi značilnostmi: medzadružne strukture, dobri odnosi z državo, pomoč zadrugam v deželah razvoja, važnost vzgojnega dela in pozornost, ki ga posvečajo znanstvenemu raziskovanju zadrug univerze (mnogo teh značilnosti velja v večji meri za francosko kot za angleško vejo zadružništva v Kanadi — op. poročevalca).
Na seji so razpravljali predvsem o resolucijah, ki bodo predločene v razpravo in odobritev letošnjemu rednemu kongresu MZZ, ki bo oktobra t.l. v Moskvi. Osrednja misel kongresa bo "Zadruge v letu 2000".
Glavna resolucija bo izrazila željo mednarodnega zadružnega
gibanja, da bi definirali mednarodno strategijo za razvoj za tako zgraditev novega mednarodnega gospodarskega reda, ki bo rodil družbo, označeno z večjo soudeležbo in z bolj pravično razdelitvijo sadov razvoja. Zadružniki bodo tudi predlagali, naj OZN in njene ustanove delajo za tak mednarodni gospodarski red, v katerem bodo mogle igrati zadruge vlogo prvega reda.
Predlagani program za naslednjih 20 let obsega razvoj poljedeljskih zadrug, pospeševanje delavskih proizvajalnih zadrug in pospešeni razvoj potrošnih zadrug. Novost predstavlja predlog, naj se ustanavljajo v mestih	mnogovrstne,
nešpecializirane zadruge, ki bodo nudile članom celo vrsto gospodarskih in socialnih uslug: stanovanje, kredit, zavarovanje, zdravstveno oskrbo, turizem, športne možnosti itd.
Kanadski zadružnik dr. A. Laidlaw je odgovoren za pripravo obširnega dokumenta, ki bo služil kot ozadje za letošnji kongres v Moskvi.
Rudolf Cuješ
Nov zadružni priročnik
znašali $223.534, od česar je prispevala CIDA $65.925.
Podpora v 1. 1979 je bila razdeljena:
• Odbor Kanadske katoliške organizacije za razvoj in mir je na zadnji seji odobril od 167 prošenj 107 projektov v znesku $1,469.250 z dodatnim prispevkom kanadske vlade (CIDA) $1,293.400: Za Latinsko Ameriko 34 projektov ($759.600: CCODP $458.125 in CIDA $301.475); Za Centralno Ameriko, Antile in Karibsko 20 projektov ($686.000; CCODP $266.975 in CIDA $419.025); za Afriko in Srednji Vzhod 33 projektov ($900.700; CCODP $440.700 in CIDA $460.000); za Azijo 9 projektov ($280.850; CCODP $167.950
V Nemčiji je pravkar izšel nov zadružni	priročnik
HANDWÖRTERBUCH DES GENOSSENSCHAFTSWESEN. Izdala ga je zadružna založba Deutscher Genossenschaftsverlag EG (Leipziger Str. 35, P.O. Box 2140. D-6200 Wiesbaden 1, Zapad-na Nemčija). Priročnik je organiziran kot leksikon: članki so uvrščeni po abecedi in v člankih so označena gesla, ki obravnavajo podobno snov ali obdelujejo poedine delne vidijke bolj obširno. Podatki se nanašajo predvsem na nemško govoreče zadružništvo (Nemčija, Avstrija in Švica), vendar pa je upoštevano tudi zadružništvo tudi drugod po svetu (Mednarodna zadružna zveza, zadružništvo v
in CIDA $112.900) ter 11 projektov mednarodnega značaja (celotni $135.500 je od CCODP). Dodatno podpira CCODP mnoge programe v Aziji preko organizacije Asia Partnership. CCODP dobi sredstva za to delo predvsem od prispevkov katoličanov v poedinih župnijah.
socialističnih	deželah,
zadružništvo v deželah v razvoju, itd.). Priročnik vsebuje tudi vrsto prispevkov, ki obravnavajo zadružništvo na sploh: zgodovino, teorijo, filozofije in ideologije zadružništva, strukturo, odnos zadružništva do države in podobno. Priročnik je zelo obširen — 1872 stolpcev (dva na eno stran) ter ima dodanih 18 strani statističnih podatkov o razvoju zadružništva v letih 1960-1978. Med 133 avtorji poedinih prispevkov je 36 vseučiliških profesorjev.
• Kanada je imela veliko stavk v 1.1979. V izgubo je šlo 7.5 milijona delovnih dni. Se večjo izgubo pa so imeli v Italiji, kjer je šlo v izgubo 23 milijonov delovnih dni. Najmanj stavk je bilo v Švici in Avstriji. Švica je izgubila 2.331 delovnih dni, Avstrija pa celo samo 764. Preračunano na delavca pomeni, da je izgubil vsak avstrijski delavec 1. 1979 zaradi stavk samo 7.9 sekunde.
Občni zbor C.E.P.F. v Ottawi
V dneh od 31. maja do 1. junija letos je bil občni zbor (vsaki dve leti!) Kanadske Etnične Tiskovne Federacije. Tokrat je bil v Ottawi v prostorih Holiday Inn blizu parlamentarnih poslopij. Na slavnostnem kosilu je bil glavni govornik mnogokulturni minister g.J. Fleming (iz Toronto). Za novega predsednika je bil izvoljen prijatelj Slovencev dr. Joseph Kirschbaum, slovaškega rodu, za tajnika pa urednik našega lista g.V. Mauko, blagajnik pa Ukrajinec — tudi naš prijatelj g.Ivan Boy ko! Prvi podpredsednik pa je tokrat Litvanec, g.Vit. Matulaitis. Tridnevni razgovori delegatov medseboj in z vladnimi predstavniki je postavil cilje za delo v naslednjih dveh letih. Dva častna predsednika sta sedaj prvič ministra za mnogokulturnost ter delo in vseljevanje. Governer Kanade pa je Patron (zaščitnik).
Člani iz vseh kanadskih pokrajin so se zavzetno razgovarjali o vsakdanjih kanadskih in še posebej etničnih vsakdanjih tiskovnih problemih in posebnostih. Glavna točka pa sta bili, kanadska edinost in etnično tiskovno predstavništvo.
Udeleženec
Razstava Kanadskega Etničnega Tiska v "National Library" v Ottawi
Konec junija so odprli razstavo kanadskega etničnega tiska v glavnem rastavišču „Narodne knjižnice", ki je v istem poslopju, kot so prostori „Narodnih arhivov". Rastava bo trajala 3 mesece in jo priporočamo vsakemu, ki ga pot zanese v poletnih mesecih v prestolnico. Časopisi in revije (tudi naš list) so razstavljeni, poleg statistik, zgodovinskih prvih izdaj in velikih fotogtrafij, ki ponazarjajo delo „Canada Ethnic Press Federacije".
Razstavljene so tudi slike vseh dosedanjih predsednikov med njimi tudi slika našega urednika, ki je bil izvoljen za 2 termina.
Razstavo je s primernim nagovorom odprl minister za mnogokulturo Mr. Jim Fleming ob navzočnosti direktorja „National Library", ter sedanjega predsednika federacije dr. J. Kirschbauma in sedanjega tajnika g. V. Mauka.
Pri otvoritvi je bila močno zastopana Ottawska Slovenija z glavnim odborniki tamkajšnje slovenske organizacije.
Poročevalec
• Kanadski avtor David Trumble je
star 113. Ne zna ne brati ne pisati, toda s pomočjo Glen Ellis je izdal že dve knjigi spominov "When I was a Boy" in "The Road to St. Ola" (Ko sem bil fant, Cesta do St. Ola) in tretja je pripravljena za tisk. Soje dolgo življenje pripisuje temu, da se nikdar ne naje do sitega. Pil že več let ni (alkohola) in kadi samo od časa do časa.
• Po petih letih izhajanja je prenehala kanadska revija The Chelsea Journal "družbenega komentarja, leposlovja in vere", Izhajala je v Saskatoonu in urednik je bil prof. A. de Valk. Kljub podpori St. Thomas More kolegija ni zmogla stroškov izdajanja, ker so jo angleško govoreči katoličani premalo podprli z naročanjem.
dlllllllllllllllllllllllltMllllllllllllllllllllllllllliillllllllllliiiliiiiililllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllI
Cleveland i	i
TOR A FREI SLOVENIA .
Subscript ton rUn	ä
M M per year ': Ht fingir Advertising I «tam« * I" 14.»
L
»»•Wished monthly bv Slovenian National Federation ol Canada (If KUfHd Ave.. Toronto
SMIVFINSKA DRŽAVA ithaja prvega v meneč«.
Lrtaa urafnina malta: Za ZDA In K*nadoH.-. «a Argentino 3» peiov. la Bra's»!}« »0 kruelrev. ta Anglijo M Šilingov, ta Avstrijo M lllhtgnv. ta Avstralijo »ti avxtr. £.. ta
llaHlo ta Tml I .t* Hr. ta FrancUo »rankos.
Za pndpfcane članke odgovarja ph«. XI nujno, da U ur avtorjeva natlranja morala «kladall v celoti i mišljenjem uredništva ta izdajatelja.
TORONTO IIIIIIIIIIIIH
Slovenska Karavan '80
Od prvih kulturnih srečanj torontskih narodnostnih skupin ob proslavah stoletnice Kanade na svetovnem razstavišču Expo '67 v Montrealu, od veličastnih nastopov "Nationbuilders' na torontskem velesejmu CNE poteka že trinajsto leto, odkar na vsakoletni Karavani v Torontu zažive svetovna mesta.
Spremembe časov, ljudstev in mišljenj ne morejo zatreti želj in iskanj po razlikosti, bogastvu in lepoti folklore mnogih narodnosti, ki sestavljajo torontsko metropolo in ji dajejo posebno mesto v svetu.
Število karavanskih paviljonov je vedno enako. Tako so se zadnji teden v juniju spet odprla vrata petdesetih narodnostnih mest, kjer je oživela folklorna pesem, ples in glasba, kjer so obiskovalci spet občudovali pestrost in umetnost ročnih del in imeli priliko okusiti dobrote svetovnih gostišč.
Slovenski paviljon Ljubljana je sprejemal goste v prostorih dvorane Brezmadežne v New Torontu. Cast Miss Ljubljane je nosila prijazna Mojca Porova, ki je v slovenski narodni noši predstavljala pravo slovensko dekle. V vlogi župana je nastopal mladi Toni Grošelj. Predsednik slov. karavanskega odbora je požrtvovalni in vestni profesor Janez Bernik, ki s svojimi mladimi pomočniki in nekaterimi starejšimi delavci že peto leto vodi to folklorno prireditev v slovenskem New Torontu.
Poleg pridnih kuharic pod vodstvom go. Marije Šoršak, poleg marljivih strežnic in delavcev v točilnici gre naša zahvala orkestru Veselih Van-drovčkov, ki so s svojo živahno in dinamično glasbo vsak večer vedrili naša srca in prinašali obiskovalcem Ljubljane prelepe melodije domače zemlje.
Karavan je čas mladostnega veselja, čas večnožive narodnostne folklore, je potovanje, oddih in umik iz vsakdanjosti, utrip ljudskokulturnega življenja, ki je posebnost naroda.
Slovenska razstava ročnih del, slik in izdelkov ljudske umetnosti je vedno ena najlepših na karavanski poti. Skrb za ureditev
gdč. Anica Dolenc po nasvetih Vilkota Cekute. Vsako leto se pojavljajo slike naših kleklaric v lokalnih časopisih, kar pomeni, da Slovenci v Torontu nekaj pomenimo, če ne vedno, gotovo pa v času Karavana.
V letu 1974 smo izmed 50 paviljonov dosegli prvo mesto in bili nagrajeni z Zeno Kossar trofejo za odliko v celotnem podajanju in prestavi. Gz. Kossar je ustanoviteljica torontske Karavane.
Letošnji paviljon Ljubljana je nudil obiskovalcem vtis slovenskega gostišča. Dekoracija dvorane in odra, skioptične slike, nastopi folklorne skupine Mladi glas (voditelj Steve Vinčec), petje Fantov na vasi. . . vse je klicalo po Sloveniji, po tisti preprosti domači zemlji, ki je vedno draga našemu srcu, pa če smo še tako dolgo po svetu. V srcu nosimo to zemljo, ki nas je rodila, kjer smo peli prve otroške pesmi in trgali cvetje po poletnih travnikih. In ob prilikah, kot je torontska Karavana skušamo to zemljo in nje ljudstvo predstaviti širnemu svetu.
Veselo je slovensklo srce, lahka pa tudi otožna je naša pesem, fantovski vrisk in čistost dekliških ošpetljev, avb in zavijačk je naše znamenje, v gore sega naš pogled, korak tekmuje z brzino gorskega potoka in v ravnem polju se razlega pesem žanjic ...
Slovenska zemlja, pozdravljena ... V letih torontske Karavane ti pojemo hvalo že dvanajst let in jo bomo še peli, ker hočemo po slovensko živeti in brez misli in dela zate, domovina, ne moremo polno živeti. . .
Mladi rod, ki dorašča za nami, bo živel iz iste tradicije, iste pesmi pel in krasil domove z nageljni in rožmarinom. V času Karvane bo klical v svet in ob drugih ljudskih zbiranjih dokazoval, da izhaja iz prelepe zemlje pod Triglavom. Hvala vam, mladi in vaši prijatelji v paviljonu Ljubljana, za vztrajnost in ideale, ki jih nosite za bodoče rodove, za praznične dni v slovenski Ljubljani, za čas domačnosti in fantovsko pesem.
Anica Resnik
•	Maj in junij sta meseca, ko se spominjamo naših mučencev-domobrancev in drugih pro-tikomunističnih borcev, ki so dali življenje za svoje ideale. Brez teh žrtev bi mi prav verjetno ne uživali našega udobnega življenja v novi domovini. V Clevelandu se je teh žrtev najprej spomnila mladina in to 18. maja s sveto mašo v cerkvi Marije Vnebovzete v Collingwoodu. Pro-tikomunistično društvo Vestnik pa je imelo sv. mašo za pro-tikomunistične žrtve pri Lurški votlini na Chardon Rd. 25. maja. Popoldne pa so se zbrali na pokopališču Vernih duš ob grobovih Slovencev, ki so tam pokopani. Društvo Tabor pa je priredilo dvodnevno proslavo padlim domobrancem in stoletnici rojstva generala Leona Rupnika na Pristavi. Začela se jel4. junija zvečer s posebnim spominskim programom v malem naravnem 'amfiteatru'. Udeleženci so bili iz Toronta, Milwaukee, Chicaga, Washingtona, in seveda iz Clevelanda in okolice. Kljub temu, da se je usipal od časa do časa dež, se je program lepo razvijal in je vse gledalce močno prevzel. Nadvse lepa pa je bila procesija z baklami, ki se je razvila po programu k kapelici. Po molitvah so navzoči z baklami prižgali kres, ki je gorel pozno v noč. Pri sv. maši v nedeljo 15. junija, ki jo je daroval g. Mirko Kozina, so se spominjali vseh padlih domobrancev, proslava po sv. maši pa je bila posvečena poveljniku domobrancev Leonu Rupniku, čigar stoletnica rojstva je letos. Udeležba na Pristavi je bila zelo velika. Tako smo se vsi res lepo spomnili 35. obletnice pokolja domobrancev.
•	Ko je prišel v deželo najlepši
mesec v letu, mesec maj, so nam Korotanci priredili prijeten, užitka poln večer s svojim koncertom v dvorani Narodnega doma na St. Clairju. Pevci in pevke so v soboto 3. maja navdušili s petjem številne prijatelje. Pevovodja g. Franček Gorenšek zasluži vso pohvalo in iskrene čestitke, prav to velja tudi za pevke in pevce.
MORDA SPADATE V VRSTO ONIH KATERIM POMAGAMO PLAČATI OHIP
Če ste živeli v Ontario vsaj 12 mesecev, spadate v vrsto onih, katerim pomagamo plačati Ontario Health Insurance (Ontari-jsko zdravstveno zavarovanje) zavarovalnino:
^ Če ste samski in je vaš obdavčevalni dohodek manjši kot $4000.- ali če je vaš družinski obdavčevalni dohodek pod $5000.-
9 Če trenutno ne morete plačat OHIP zavarovalnine, ker ste ali brezposeln, bolan, dela nezmožen ali si v denarnih težavah.
MORDA VAM CELO TREBA PLAČATI NIČESAR
NI
# Če ste vi ali vaša žena stari 65 let ali čez in ste živela v Ontario zadnjih 12 mesecev, lahko zaprosite za brezplačno zdravniško in bolniško zavarovanje.
Nadalje informacije dobite, če stopite v stik z vašim lokalnim OHIP uradom (ki je v vaši telefonski knjigi pod imenom: Ontario Health Insurance Plan).
Ontario	|
Ministry of Dennis R. Timbrell	|
=	Health Minister
I'lllllllll I BIJ Hll II lllllllllllllllllllllllllllllIlllllllllIllllllllllIllIllllllllHIKBIlllflllllltlllllllllllllllllllll RR
• Kot vsako leto so se tudi letos otroci obeh slovenskih šol v Clevelandu spomnili svojih mater na materinski dan 11. maja. Obe prireditvi sta lepo uspeli, posebno ganljivo je bilo gledati najmlajše kako so voščili svojim mamicam.
• V soboto 10. maja je Korotan ponovil svoj koncert na pikniku na ADZ letovišču, ki sta ga priredili društvi ADZ Novi dom in Ribnica. Prav tako so tam zaplesali tudi Kresovci.
E muimiliuuiiuiili
I Petnajstič
^imiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
in vodstvo razstave prevzame
"J "orontoT "juujnssr ■■" ™ " u
BOGASTVO NAŠE - NAŠA LAST -SO NAŠA VERA, KULTURA NAŠA, NAŠA RAST, ■ KI BOGU IN NARODU SO V ČAST	™
IN ČESAR NOBENA NAM NE MORE VZET' OBLAST!
V TEM SMISLU SMO PRAZNOVALI LETOŠNJI
21. SLOVENSKI DAN S
POSVEČEN SLOVENIJI V SVETU OB 35-LETNICI ZDOMSTVA NA SPOREDU JE BILO:
OB lih DOPOLDNE SV. MAŠA ZA VSE ŽIVE IN MRTVE	H
SLOVENCE
e.g. J. Kopač, C.M., je s kleno besedo opisal delovanja temnih elementov med vseh in poedincih. Hvala mu.
OB 2h POPOLDNE KULTURNI SPORED PRI KAPELI:	gg
1.	HIMNE - POZDRAVNI NAGOVOR (G. DR. P. KLOPČIČ)
2.	PLES (IZVAJA OTROŠKA FOLKLORNA SKUPINA "PLANINKA" IZ NEW TORONTA - VODI GDČ. STAJAN)
J SLOVENSKA PESEM (POJO FANTJE NA VASI -VODI G. I. KRIŽMAN)
4.	NARODNI PLESI (SKUPINA "SOČA" 17. HAMILTONA - VODI G. F. JERAJ)
5.	SLAVNOSTNI GOVOR
GOVORI G. DR. A. ŠTRUKELJ IZ OTTAWE)
(Izvajanja govornika je več sto glavna množica večkrat prekinila z navdušenim ploskanjem.)	^
6.	FOLKLORA (NASTOPA SKUPINA IZ SUDBURY -VODI GDČ. T. GORENC)
7	GIMNASTIČNA SIMBOLIČNA VAJA (DEKLETA STZ - VODI GA. N. ŠKULJ)
8	POLONA ČENČIČ IN NJEN MOŽ (KOMIČEN MONOLOG -' IZVAJA SLOV. GLEDALIŠČE - REŽIJA G. V. ČEKUTA)
POVABILI SO:
DRUŠTVO SLOVENCEV "BARAGA" IN SODELUJOČE OGRAN1ZACIJE
SLOVENIJA V SVETU —
Vojni dogodki, ki so se odigravali pred 35-leti, so danes že zgodovina. Mi Slovenci smo bili del te zgodovine, ki je popolnoma spremenila obraz Evrope. Ti zgodovinski dogodki — katere so nekateri smatrali za potrebne — so ne samo uniCili milijone življenj, temveč so v svojem nihilističnem zagonu uničili kulturno bogastvo prenekaterih narodov, katerih preteklost je slonela na krščanski veri in zapuSiini preteklih rodov. Nov red, ki je v ateizmu iskal srečo in dopolnilo človeškemu bivinju na tej zemlji, je s stisnjeno pestjo razbijal vse, kar so ti narodi v svoji dolgoletni zgodovini z ljubeznijo in vztrajnostjo gojili in ohranjali. V prvi vrsti vero ter narodno kulturo, ki je slonela na tej veri, zatem pa vse značilnosti narodnega življenja, bodisi političnega, socialnega ali gospodarskega. Nihče od treznih ljudi ne zanika, da je na vseh teh področjih napredek potreben; da novi časi prinaSajo nove zahteve, da narod ne more ostati na mrtvi točki brez upanja v lepšo bodočnost, in da v svojem izživljanju rabi novih idej in novih smeri. Toda eno si je treba zapomniti: Brez preteklosti tudi bodočnosti ni! Naj narod se ni rodil s komunistično revolucijo, kakor bi nam nekateri hoteli zabiti v glavo. NaSa narodna zgodovina je itara 1400 let in Slovenci smo bili med prvimi slovanskimi narodi, ki smo sprejeli krščansko vero. Papež Janez Pavel II. je to posebej povdaril, ko je sprejel Slovence ob priliki slovenskega romanja v Rim. Na tej krSčanski podlagi se je razvijala naSa narodna kultura. Kako pretrgati to zgodovinskodejstvo in preobraziti slovenskega človeka v brezbožnika in ignoranta, zanikujoč vso našo zgodovinsko preteklost?
Slovenija v svetu skuSa ohraniti te verske in narodno-kulturne vrtdnote, ki so v rodni domovini postale "zastarele". Fantovska pesem na vaii doma je zamrla, pritrkovanje za veliko noč, pokanje možnarjev in lepi narodni običaji ob takih prilikah so izgubili svoj pomen. "Graditev" novega človeka je v polnem teku, zlasti pri mladih, ki naj bi postali ateisti, častilci novega, naprednega reda in otroci raja na zemlji. * Po 35-letih končanja krvoprelitja v rodni domovini z žalostjo sledimo počasnemu propadanju slovenskega naroda, ki ima za seboj 1400-letno zgodovino, ki bi morala navdajati vsakega Slovenca doma in r tujini z brezkončnim ponosom in narodnim navdušenjem. Toda ljudje, ki danes vodijo slovenski narod doma, niso narodnjaki. So samo oprtunisti, katerim je bil čas trenutno naklonjen, da so lahko uveljavili svop voljo in so ta svoj čas znali izkoristiti.
Narod pa je živo telo, ki živi iz stoletja v stoletje in dokler bomo ni v svetu pripravljeni ohranjati naSe narodne svetinje z istim elanom kot cb sedaj in s tem bodriti naSe brate in sestre v domovini, se bo naS narod ohnnil v taki obliki, kakor mu ga je od vsega početka namenil naS nebeški Oče:Da bomo člani tega naroda verni, kulturni in svobodoljubni ljudje. Pri delu za ta cilj nam vsem Bog pomagaj!
XV. ŠTUDIJSKI DNEVI 30. IN 31. AVGUSTA 1980
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV
PETERLINOVA DVORANA, TRST, Donizettijeva ulica 3 Petek, 29. avgusta 1980, ob 18. uri:
Predstavitev sodelujočih na letoinji DRAGI zastopnikom javnih občil in javnosti
Po predstavitvi zakuska in družabnost.	,
PARK FIN2GARJEVEGA DOMA, OPCINE, Narodna ulica 89 Sobota, 30. avgusta 1980, ob 16.30:
SLOVESNA OTVORITEV
Po otvoritvi prvo predavanje:
VERA IN KULTURA ZA SVOBODNEGA ČLOVEKA
Predavatelj, ki prihaja iz neslovenske kulturne sfere in združuje pn«en krščanski žar s široko odprtostjo najaktualnejši kulturni problematiki, bo spregovoril o binomu, ki je posebno dražljiv za slovenski duhovni prostor.
Na tribuni DRAGE bo nastopil prvič. Po predavanju diskusija in družabnost.
Nedelja, 31. avgusta 1980, ob 9. uri:
INFORMACIJI DANES
Služba božja na proatem v parku z duhovnim nagovorom.
Ob 10. uri drugo predavanje: SLOVENSTVO V SVOJI KULTURNO-POLITICNI Predavatelj - tudi on s svojim prvim nastopom na trihuni DRAGE -bo začrtal pregled celotnega slovenskega obzorja z vidika današnte kulturno-politične informacije: tema. ki lahko implicira celoto naše današnje nacionalne problematike.
Po predavanju diskusija, nato premor za koallo. Ob 16. url tretje predavanje:
SLOVENSKA CERKEV IZ PRETEKLOSTI V PRIHODNOST Slovenska cerkev v svoji specifični razpetosti med časnim lin večnim, med duhovnim in političnim, med ohranievalnim in kreativnim, na loku med dramatično preteklostjo in neznano prihodnostjo: o tej temi bo spregovoril ugleden predstavnik slovenskega krščanstva, počastil DRAGO s svojim nastopom.
Po predavanju diskusija, aklep, večerja, družabnost.
NB: Zmerom je mišljena legalna ura.
ki bo prvič
•	Lepo število prijateljev misijonev se je zbralo na piknik Misijonske znamkarske zveze 29. junija na Pristavi. Dan je bil zares lep. Opoldan je bila Sveta maša pri kapelici, potem pa je sledilo kosilo. Mladina je nato odšla v bazen se hladit, drugi obiskovalci pa so z znanci kramljali v senci pod smrekami.
•	Poleti ljudje iz mesta radi zahajajo v naravo, posebno privlančna za Clevelandčane je Pristava, ki so jo letos odprli s piknikom 1. junija. Kljub deževnemu dnevu je prihitelo veliko ljudi že k sveti maši opoldan in potem k blagoslovu in ogledu nove lepe stavbe v slovesnem stilu. Po kosilu pa se je razvila zabava ob zvokih „Veselih Slovencev" in seveda tudi plesalcev ni manjkalo.
•	Mladi harmonikarji so nam priredili lep večer pod vodstvom g. Rudija Kneza skupno s folklorno skupino Slovensko-ameriškega radijskega kluba pod vodstvom go. Corinne Leskovar iz Chicaga dne 24. maja pri Sv. Vidu. Harmonikarji in plesalci so navdušili občinstvo, ki je napolnilo dvorano.
•	Za revijo NATIONALITIES PAPERS (urednik Stephan M. Horak, Eastern Illinois University) VIII/2 (jesen 1980 -očitno pomota, pravilno 1979) je napisal prof. France Oražem (Kansas State University) oceno Toussaint Hočevarjeve knjige "Slovenski družbeni razvoj" (str. 253/4).
janski poglavar g.-IoeiTare govori novinar jem v indijanskem kulturnem centru v kraju Westj Bay, na Manitoulin otoku, o problemu izgube jezika in drugih kulturnih vrednot, ko se mladina odtuji svoji identični kulturi.	__
2353485323485323485353534853
Možnosti notranjega razvoja vt Jugoslaviji po smrti Tita:
OBSEG IN MEJE ČLOVEKOVIH PRAVIC V "SAMOUPRAVLJALNEM SOCIALIZMU" JUGOSLAVIJE
[OPOMBA PISATELJA: Ta razprava je slovenski prevod angleškega izvirnika, ki je bil napisan na povabilo za ameriško knjigo-simpozij o človeških pravicah v Jugoslaviji. Prvotni, nekoliko krajši slovenski prevod je bil pripravljen za revijo MEDDOBJE, v kateri je bil objavljen Aprila 1980. Po tej objavi je 4. maja 1980 Tito umrl. Pričujoče razširjeno besedilo je bilo zaključeno 22. maja 1980. CAŽ]
Februarja 1979 je umrl Edvard Kardelj, ideološki zasnovatelj in partijski tolmač titovskega jugomarksizma. Ker je poleg tega Kardelj bil s Titom tudi osebno najožje povezan vse od njunih skupnih začetkov v Moskvi leta 1934, bi po Titu, če ga bil preživel, Kardelj postal nesporni "primus inter pares" v po-Titovem vodstvu partije in federacije.
Januarja 1980, ko je sovjetska vojska zasedala Afganistan, se je Tito na ljubljanski kliniki boril za svoje življenje in prestal nevarno amputacijo leve noge. S to boleznijo, tako kmalu po smrti Edvarda Kardelja, je deset let zavlačevana prehodna negotovost postala resna neposredna stvarnost še predno je Tito klinično pmrl dne 4. maja 1980.
Za smiselno presojo prihodnjo-sti po Titu je potrebno poznati de-janske značilnosti Tito-Kardeljevega sistema, ki ga bodo podedovali njuni "kolektivni" nasledniki. Treba je ugotoviti položaj človekovih pravic v tem okviru "samoupravljalnega socializma", če naj predvidimo njih možnosti v jutrišnjem režimu, ki bo moral delovati brez Titovih "čudežev" in Kardeljevih dialektičnih racionalizacij starih napak in novih problemov.
Ta razprava je slovensko prirejena po angleškem izvirniku napisanem za mednarodni simpozij-knjigo o pravicah človeka v Jugoslaviji.
Pričujoča zgoščena študija skuša oceniti obseg in meje efektivnih človekovih pravic v nenehno se spreminjajočem, težko opredeljivem političnem in družbeno-gospodarskem sistemu Jugoslavije. Ta sistem je običajno označevan kot "samoupravni socializem"; sprva zaradi nove organizacije podružabljenih podjetij, kasneje pa tudi zaradi (kon)federalnih odnosov med šestimi jugoslovanskimi republikami in dvema "avtonomnima pokrajinama". Poleg tega se po letu 1974 v zbornicah na vseh ravneh zbirajo "delegati", izbrani iz "delegacij" osnovnih "samoupravnih" enot, in ne
Jugoslavija med
Jugoslavija je bila v naglici sestavljena po prvi svetovni vojni kot "Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev", na osnovi improviziranega sporazuma med katerimi predstavniki različnih sestavnih delov nove države: kraljevine Srbije, kraljevine Črne gore, muslimansko-srbsko-hrvatske pokrajine Bosna in Hercegovina — ki so se vse borile in živele več sto let pod turško oblastjo; hrvatskih pokrajin, ki so bile del madžarske polovice habsburškega cesarstva; hrvatske Dalmacije ob Jadranskem morju in Slovenije na severozahodu, ki sta bili del avstrijske polovice habsburškega cesarstva. Makedonci in Albanci na Kosovu, pa niso bili priznani kot posebne narodnostne sestavine nove države, temveč so jih šteli kot "južne Srbijance".
Kot posledica te dvomljive procedure in nedoločenih pogojev, pod katerimi je bilo novo kraljestvo priklicano v življenje, je bila ta večnarodna država s svojo prvo ustavo, ki je bila v ustavodajni skupščini sprejeta s srbsko večino junija 1921, pogrešeno organizirana kot unitarna država pod srbsko dinastijo, s centralistično vlado v Beogradu, glavnem mestu Srbije. Zaradi prevladovanja Srbov v državni vladi in ker ni bilo narodnostnih avtonomij v nekem federalnem okviru, so se začela slabšati mednacionalna trenja. Januarja 1929 je kralj Aleksander ukinil ustavo in „politične stranke ter uvedel
poslanci, ki bi jih izvolili po običajnem demokratičnem postopku na splošnih volitvah.;
Tudi pojem človekovih pravic je treba opredeliti v smislu njegovih bistvenih sestavin. Za ocenjevanje obsega in namena osebne izbire in odgovarjajočih dejavnosti — v čemer je resnična vsebina človekovih pravic — v moderni družbi, je koristno opredeliti te pravice v tri kategorije: pravica do javnega izražanja prepričanj in mnenj o kateremkoli vprašanju, brez strahu pred oblastvenim preganjanjem ali obtožbo, kakor tudi sorodna pravica do zanesljivega postopka za ugotavljanje domnevnih kriminalnih in drugih nezakonitih dejanj ter za uporabljanje pravnih sankcij proti njim. Drugič, pravica do popolnoma enakopravne (samo)zaposlitve, v skladu z lastno usposobljenostjo in zmožnostmi. Tretjič, pravica do združevanja z drugimi na nenasilnih srečanjih ali v miroljubnih organizacijah, vlkjub v neodvisnih združenjih za sodelovanje v političnem postopku izbiranja vlade in voljenja njenih predstavnikov in izvrševalcev. Te osnovne kategorije vsebujejo cel spektrum konkretnih pravic.
Za oceno obsega in omejitev teh bistvenih človekovih pravic v povojni Jugoslaviji, pa je potrebno poznati njeno zgodovinsko ozadje in vedeti kako je izšla iz druge svetovne vojne, ki je uničila prvotno Jugoslavijo. In, kar je najvažnejše, razumeti je treba zaporedje sprememb, ki so označevale povojno Jugoslavijo po njeni izključitvi iz sovjetskega bloka v letih 1948-49. Te spremembe so prinesle zapleteno in negotovo družbeno-politično stvarnost. Brez prodorne analize njenega delovanja pa je nemogoče oceniti, kako se uveljavljajo običajne človekove pravice v tem nenavadnem okviru. Površna prikazovanja, ki jih podpirajo uradne jugoslovanske deklaracije, so zavedla celo nekatere ugledne tuje opazovalce. (1)
dvema vojnama
dvorsko diktaturo, ki jo je podprla vojska, v kateri so prevladovali Srbi. Med obiskom v Franciji, oktobra 1934, je bil kralj Aleksander umorjen. Njegovo oblast je prevzel tri-članski Regentski svet, v katerem je bil tudi v Angliji vzgojeni princ Pavle, bratranec pokojnega kralja. Pod njegovim vodstvom je bil diktatorski režim postopoma liberaliziran in opozicija legalizirana (razen Komunistične partije). Leta 1938 so se vršile večstrankarske (čeprav javne) volitve v državno zbornico. Leta 1939 pa je kraljevska vlada v Beogradu sklenila z vodstvom Hrvatske kmečke stranke, ki je v volitvah zmagala na Hrvatskem sporazum, po katerem je bila večina Hrvatske priznana kot avtonomna enota z lastno vlado in Saborom.
Toda predno je mogla biti ta delna in provizorična rešitev jugoslovanskega narodnostnega problema razširjena v (kon)federalno reorganizacijo celotne države, je bila beograjska vlada odstrajena z vojaškim udarom (27. marca 1941). Obstajal je močan sum, da je udar sprožila srbska opozicija započeti federalni reorganizaciji države. Ta nerazrešeni spor pa je ostal tudi osnovni vzrok kasnejše popolne neučinkovitosti kraljevske vlade v izgnanstvu, v Londonu med leti 1941 in 1945.
Šestega aprila 1941, je bila Jugoslavija nenadoma napadena in razdeljena med Nemčijo, Itali-
jo, Madžarsko in Bolgarijo. Bliskoviti napad je bil tako učinkovit, da je zadnja predvojna vlada Jugoslavije pobegnila iz bombardiranega Beograda že prvi dan vdora in v neredu zapustila državo. Prek Grčije, Bližnjega vzhoda in Afrike, je ta samo-izgnana vlada sredi leta 1941 dosegla London, kjer se je ustalila, ostala pa politično sterilna med nenehnimi obtoževanji in prepiri o preteklosti, sedanjosti in bodočnosti
Ciril Žebot Georgetown University
Jugoslavije. (2)
Februarja 1945, ko je bila večina Jugoslavije še pod nemško okupacijo, pa je nominalna kraljevska vlada v izgnanstvu prenehala obstajati, ko je mladi kralj Peter II prenesel njeno formalno oblast, na pravtako nominalno "koalicijsko vlado" v Beogradu, kjer se je že utrdil maršal Tito s svojim partijskim vodstvom, s pomočjo Rdeče Armade, ki je prišla iz Rumunije na
poti na Madžarsko.
Državljanska vojna v okupirani Jugoslaviji
Napadalci so večnarodno Jugoslavijo razskosali na osem okupacijskih con, katerih večino so hitro anektirale Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija. (3) Na največjem preostalem delu razkosane Jugoslavije pa je bila dovoljena	ustanovitev
takoimenovane Neodvisne države Hrvatske, pod marionetno vlado hrvatskih ekstremistov, Ustašev, ki jih je podpirala Italija. Ta "država" — ki je bila v resnici tudi sama razdeljena na nemško in italijansko vojaško cono — pa je v svojih mejah vključevala tudi področja z mešanim, srbskim in hrvatskim prebivalstvom. Ustaši so izrabili dotlej zadrževani odpor srbski dominaciji v predvojni Jugoslaviji, kakor tudi odpor katastrofalnemu srbskemu udaru 27 marca 1941, ter na teh mešanih področjih pod svojo oblastjo sprožili brezobzirno in krvavo kampanjo proti Srbom. Srbski ekstremisti pa so nato v podobnem maščevalnem razpoloženju, spremenili ustaške pokole v obojestransko prelivanje krvi. Prav ta bratomorilska tragedija v okviru večje nesreče razpadanja in okupacije države, pa je omogočila v aktivistom nekaj tisoč "močnega" predvojnega komunističnega podzemlja, da so se uveljavili pod krinko takoimenovane Narodne osvobodilne Fronte.
V odgovor na nemško invazijo Sovjetske zveze konec junija 1941, skoraj tri mesece po uničenju Jugoslavije, je neznatna jugoslovanska Komunistična partija, pod vodstvom Josipa Broza Tita, njenega generalnega tajnika, ki ji ga je leta 1937 določila Moskva, oklicala aktiven odpor ter poslala na vnaprej določena gorska področja jedra svojih aktivistov.
Akcije teh partizanov, kot so se nazivali partijski aktivisti, so vodile do represalij in so slednjič v tistem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, zaradi sistematičnega ubijanja ideoloških in političnih nasprotnikov partije, prisilile ljudi v izpostavljenih vaseh in trgih, da so osnovali krajevne samoobrambne edinice. V srbskih krajih so podobno zaščitno funkcijo opravljali četniki, stara pol-vojaška organizacija srbskih nacionalistov, ki je imela svoje korenine v časih turške oblasti nad srbskimi pokrajinami. Partijsko vodstvo je člane teh samoobrambnih edinic, kot tudi druge poznane nasprotnike partije, označilo za okupatorjeve sodelavce, čeprav so bili med njimi mnogi preganjani begunci iz nemške zasedbe cone, ter jih s tem zaznamenovalo za partizanske napade in umore, ki jih je vršila Varnostna Obveščevalna Služba —VOS. Ta polarizacija se je potem razrasla v pravo državljansko vojno, ki se je širila in divjala vse do konca vojne.
Zaradi te negotove perspektive in težavnega vojaškega položaja Sovjetske zveze je Tito moral razmišljati tudi o tem kako bi si pridobil naklonjenost zahodnih zaveznikov. To pa ni bila lahka
naloga, ker so bili partizani zapleteni v državljansko vojno z nekomunisti. Poleg tega je Titovo trditev, da je edini odporniški voditelj v zasedeni Jugoslaviji, od vsega začetka zanikoval Draža Mihajlovič, višji, častnik predvojne jugoslovanske vojske, ki se ni vdal napredujočim silam Osi temveč je začel organizirati nove odporniško gibanje iz ostankov poražene vojske, kakor tudi med četniki in drugimi ne-komunisti. Mihajloviča je priznaval kralj v Londonu in s tem tudi zahodni zavezniki ter, do določene stopnje celo Sovjetska zveza.
Partija se je zato odločila, da ne bo povdarjala svoje kontrole nad partizani i(i njihove stalinistične politične cilje. Sredi leta 1942 je njena "narodno osvobodilna vojna" zadobila nek bolj pluralističen političen videz, novembra 1943 pa je bilo formalno proglašeno, da je politično cilj partizanov za povojno Jugopslavi-jo — federacija njenih različnih narodnostnih enot. Za partijo je bila to posrečena formula, saj je odgovarjala tako formalni ustavni strukturi Sovjetske zveze, kot tudi večnarodnostni realnosti Jugoslavije.
Na ta način in z nekoliko sreče, je Tito polagoma izigral Mihajloviča in njegovo v glavnem srbsko organizacijo (uradno imenovano "Jugoslovanska vojska v domovini"), katere politični cilj naj bi bil v obnovi predvojne Jugoslavije, obenem s srbsko premočjo. Ker pa tak politični cilj ni privlačeval nesrbske večine v večnarodni državi, so bile Miha-jlovičeve možnosti še bolj omejene, čeprav je večina Jugoslovanov, kot on, odklanjala možnost komunističnega režima po vojni. V tem pogledu je večina vse do konca vojne, trdovratno verjela, da zahodni zavezniki ne bodo dopustili, da bi komunisti prevzeli oblast v povojni Jugoslaviji ter da se v ta namen ni treba vezati na Mihajloviča.
Toda Tito si je slednjič priboril izključno priznanje zahodnih zaveznikov s svojo dobro publicirano "pripravljenostjo boriti se proti Nemcem", medtem ko se je Mihajlovič še naprej obotavljal večati nemške represalije proti že itak zdecimiranemu civilnemu prebivalstvu. Prav zaradi tega priznanja zahodnih zaveznikov in njihove sledeče pomoči v orožju, opremi in hrani, posebno v zaključni fazi vojne v zgodnjem letu 1945, je Tito dosegel svoj nemogoči cilj. Ob koncu vojne, maja 1945, je imel izključno in priznano oblast nad vso Jugoslavijo. Za kratkotrajno fasado prej omenjene "koalicijske vlade", je partija hitro vzpostavila režim sovjetske zvrsti. Začetni signal je bil nedvoumen. Tisoči razoroženih proti-partizanskih borcev, repatriiranih iz britanske cone sosednje Avstrije, kamor so se zatekli, so bili v prvih dveh mesecih povojne Jugoslavije sumarično likvidirani. (4) Leto kasneje je bil zajet tudi general Mihajlovič v svojem izdanem skrivališču v Srbiji in justificiran.
federacija šestih republik — Bosne in Hercegovine, Hrvatske, Makedonije, Črne gore, Srbije in Slovenije — in to najprej s pro-klamacijo ustavodajne skupščine 29. novembra 1945, da je Jugoslavija "federalna ljudska država, republikanska po formi, skupnost narodov z enakimi pravicami, na osnovi pravice do samoodločbe, vključno pravice do izstopa." (5)
V začetku povojne dobe, ko je bila država v ideološkem, političnem in ekonomskem prisilnem jopiču v bistvu stalinističnega režima, ki ga je kontroliralo centralizirano partijsko vodstvo v Beogradu, je bila ta proglašeni federalni značaj povojne Jugoslavije v glavnem samo v
njenem imenu. Ni pa bil brez pomena. Karakterizacija povojne Jugoslavije kot federalne zveze z njeno prvo ustavo je pomenila uradno priznanje njenega glavnega problema, katerega napačno reševanje je bistveno pripomoglo k razpadu predvojne Jugoslavije leta 1941.
Ko pa so se v zgodnjih 50h letih spremenili mednarodni pogoji, se je stvarna struktura Jugoslavije kot federalne zveze pričela uveljavljati v politični atmosferi, ki je prevzela državo. Priložnosti, pa tudi pritisk za resnični federalizem so se pokazale kmalu potem, ko je Titov režim preživel spopad s Stalinom, ki je hotel, da bi bila tudi Jugoslavija samo vzhodno-evropski satelit.
Samoupravljanje — Titova verzija socializma
Afirmacija večnarodnega značaja Jugoslavije
Toda Tito je izpolnil obljubo, ki jo je dal, novembra 1943, da bo povojna Jugoslavija federacija svojih narodnih sestavin. Njegov osnov-
ni dosežek potem, ko je zmagovito izšel kot nedvomni oblastnik povojne Jugoslavije, je bil v tem, da je bila država potrjena kot zveza,
Ni nobenega dvoma, da je bila uvedba	delavskega
"samoupravljanja" kot razpoznavnega znaka jugoslovanskega socializma, drugi večji Titov dosežek, poleg podelitve ustavne "suverenosti" osmim zveznim enotam.
Pri preučevanju razvoja jugoslovanskega socialističnega sistema, pa ne smemo pozabiti, da gre za povsem svojstven primer. Jugoslavija je zabredla v vrsto težav s Stalinom, še predno so se pokazala kakršnakoli znamenja neke reforme v njunih sistemih, ki sta bila takrat skoraj identična. Njun odprti konflikt iz leta 1948 je bil v glavnem podsledica robatega vmešavanja sovjetskih "svetovalcev". Pripeljal pa je do popolnega političnega in gospodarskega preloma med sovjetskim blokom in Jugoslavijo. Po še enem letu trmastega upanja in brezuspešnih poskusov, da bi bila spet pripuščena v bratovščino, pa Titova komunistična partija ni več imela druge izbire, kot da improvizira nekakšno spremembo svoje ideologije, ki bi jo opazno ločevala od sovjetskega prototipa, obenem pa ohranila njen marksistično-leninistični značaj. Tako je Jugoslavija iznašla "delavsko samoupravljanje". Novi koncept so ideološko razlagali kot korak naprej do dokončnega cilja v Marxovi "zvezi svobodnih producentov", ki naj bi v predvideni zaključni fazi Marxovega dialektično-zgodovinskega zaporedja nadomestila politično državo. Dejansko pa je ideja "samoupravljanja" odprla nepričakovane priložnosti za uveljavljanje prirodnega pluralizma Jugoslavije.
Isti nacionalni duh namreč, ki je ščitil druge vzhodno evropske države pred popolno vtopljenostjo v Sovjetsko zvezo, je v večnarodni Jugoslaviji, potem, ko se je izmaknila moskovski kontroli, ustvaril nezadržno težnjo k decentralizaciji in liberalizaciji. Ta vro-jeni nacionalni faktor je šel roko v roki z novo doktrino "delavskega samoupravljanja", dal ji je moči in jo razširil preko ozkih začetkov v podjetih, to razširjeno samoupravljalsko načelo pa je potem ideološko opravičevalo različne narodostne aspiracije. Od tedaj sledijo "nove" narodnostne enote — Macedonija, Kosovo in Bosna — zgledu starih komponent — Srbije, Hrvatske in Slovenije. Da je ta trend globoko zakoreninjen v čustvih ljudi in da je morda edina res nepovratna značilnost povojne Juoslavije, se je pokazalo z nedavno potrditvijo albanskega "nacionalizma; na Kosovu. V zgodnjem novembru 1977 je v Beogradu na simpoziju o "Združenem delu in mednacionalnih odnosih" dr. Hajredin Hodža imel predavanje, v katerem je hvalil "samoupravno afirmacijo albanske narodnosti v samoupravljalnem socializmu", v nasprotju z nepriznavanjem, zatiranjem in diskriminacijo v prejšnjih obdobjih predvojne in povojne Jugoslavije (6).
Ko je predsednik Tito 27 junija 1950, predložil prvi osnutek
zakona o delavskem samoupravljanju, se je poslužil prvotnega leninističnega gesla: Tovarne delavcem, zemljo kmetom!, češ da vsebuje "celoten program socialističnih odnosov v produkciji", ki "more in mora biti uresničen v praksi." V členu 10, četrte ustave, ki je bila sprejeta februarja 1974, dvajset let kasneje, pa je podana bolj prefinjena in širša definicija delavskega samoupravljanja: "Socialistični družbeno-gospodarski sistem Socialistične Federativne Republike Jugoslavije je zasnovan na svobodno združenem delu, uporabljajoč sredstva za produkcijo, ki so družbena last, ter na samoupravljanju delovnega ljudstva v produkciji in razdeljevanju družbenih produktov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in v družbeni reprodukciji kot celoti." (7)
Od tega improviziranega zametka leta 1950, pa je bil jugoslovanski sistem "delavskega samoupravljarja" v nenehnem prelivanju. Njegova formalna struktura in delovanje sta bila večkrat spremenjena, ne le z vsako od štirih ustav, temveč tudi v vmesnih obdobjih. Ce prebiramo dolgo besedilo četrte jugoslovanske ustave iz leta 1974 (416 členov na 300 straneh) in kaskejši Zakon o Združenem Delu, novembra 1976 ("mini-ustava" o samoupravljanju, v 671 členih na 379 straneh), nas prevzame celoviti obseg in komplicirana struktura razširjenega "samoupravljalnega" sistema. Formalno se zdaj razteza od "Temljnih organizacij združenega dela" (TOZD) v tovarnah in uradih, preko različnih višjih kombinacij v podjetja in širša poslovna združenja ter ustanove za družbene usluge, na zakonodajne zbornice na vseh ravneh decentralizirane oblasti vse do federalne zbornice, prek piramidnega sistema "delegacij" in delegatov", ki jih izberejo.
Temeljni zakon, junija 1950, je vzpostavil organe samoupravljanja, delavske svete in upravne odbore v tedanjih vladnih podjetji; toda od vlade določeni direktorji podjetij so ostali (do leta 1958) glavni izvršni funkcionarji in čuvarji javnih interesov s pravico veta. Leta 1952 je bilo po sovjetskem vzorcu urejeno centralizirano mikro-načrtovanje vse proizvodnje nadomeščeno z "načrtovanjem zgolj globalnih proporcij", ki se je polagoma razvilo v še bolj sproščeno "družbeno načrtovanje", v glavnem za investicije. S tem, da je bila proizvodnja v podjetjih izločena iz osrednjega, ukaznega načrtovanja, je bilo potrebno uvesti pogodbene odnose med avtonomnimi podjetji in tržno kupo-prodajo njihovih proizvodov1. S tem je Jugoslavija — in to povsem ločeno od ideološkega adoptiranja "delavskega samoupravljanja" — v resnici započela funkcionalno decentralizacijo svojega nekoč po sovjetskem vzorcu vodenega gospodarstva, ter s tem nakazala smer mnogo kasnejšim gospodar-
skim reformam v vzhodni Evropi in celov Sovjetski zvezi, čeprav so ostali njihovi režimi ideološko nasprotni	delavskemu
samoupravlanju. (8)
Z letom 1953 je započeto samoupravljanje podjetij pričelo funkcionirati. Do leta 1961 je bila skupna in nasprotujoča si pristojnost Delavskih svetov ion direktorjev podjetij omejena na tekoče upravne posle, v mejah davkov, kreditov, investicij in plač, ki jih je določala vlada, ter v skladu s celo vrsto spreminjajočih se vladnih odredb. Cene so še vedno podvržene različnim novim in preteklim kontrolam. Po letu 1961 so podjetja dobila občasna dovoljenja, da razdelijo svoj pričakovani čisti dohodek med plače ("osebni dohodek") in fonde za rezerve, investicije in kolektivno potrošnjo. Toda domala vse odločitve o investicijah so ostale pod direktno ali indirektno kontrolo vlade. Ustava iz leta 1963 je načelo samoupravljanja razširila še na sektor družbenih uslug.
OPOMBE:
(1)	Te težave so odservale iz nekaterih ključenih predavanj na simpoziju o Jugoslaviji: Uspehi in problemi, ki se je 16 oktobra, 1977 vršil v Washingtonu in ga je vodil prof. G.W. Hoffman, v sodelovanju z uradom za Zunanja raziskavanja na ameriškem zunanjem ministrstvu.
(2)	Podroben očevidski opis slabosti zadnje predvojne jugoslovanske vlade (v Londonu) vsebuje knjiga "Padec Jugoslavije", ki jo je napisal Ilija Jukič, New York & London; Harcourt Brace Yovanovich, 1974.
(3)	Začetni udarec osne okupacije Jugoslavije leta 1941 je najbolj uničevalno padel po Sloveniji. 2e v devetnajstem stoletju so pangermanski nacionalisti pojmovali Slovenijo kot edino etnično prepreko, da bi bodoči nemški Reich segal do severnega Jadrana (Trst) kot svojega "južnega morja". Po aprilski invaziji 1941 je Hitlerjev Reich takoj zasedel in anektiral dve tretini Slovenije (ostalo pa septembra 1943) in neprikritno izvajal Hitlerjev ukaz: "Napravite mi to zemljo nemško!" Vodilni slovenski ljudje vseh slojev so bili hitro odstrajeni. Med prvimi je bil Franjo Zebot, član predvojnega parlamenta in župan mariborski. Aretiran je bil v noči prihoda Nemcev in odpeljan v Dachau, kjer je štiri leta kasneje, malo pred prihodom ameriške vojske, umrl, aprila 1944. Drugi člani nejegove družine so bili ali deportirani ali pa so zbežali v od Italijanov zasedeno in anektirano Ljubljansko Pokrajino, kamor so se zatekli tisoči beguncev iz nemške cone. Ironično je, da so se člani podtalne Komunistične partije izognili prvemu valu pregajanja, ker so se držali duha pakta med Molotovom in Ribbentropom in pa, ker je v trenutku nemškega in italijanskega vdora, predvojni ban dr. Marko Natlačen ukazal policiji naj uniči spiske malo poznanih članov ilegalne Komunistične partije. Toda leta 1942 je partijska OF proglasila Natlačena za izdajalca in je bil ubit v Ljubljani, zatočišču slovenskih beguncev iz nemške zasedbene cone. To, takrat edino slovensko zatočišče za begunce od hitlerjanskega pregajanja je partijska OF izbrala za svoje "gverilsko" področje in je s tem — zaradi italijanskih represalij in VOS-inih umorov — zelo zmanjšala tam osredotočeni demokratični potencial za obnovo povojne Slovenije.
(4) Pokol okrog 10 tisoče v slovenskih anti-komunistov je omenjal Edvard Kocbek, medvojni voditelj krščanskih socialistov v glavnem stanu slovenskih partizanov, v intervjuju, ki ga je objavila leta 1975 slovenska publikacija v Trstu. Glej: Boris
(Dalje na naslednji strani)
Kdo je bil Josip Broz-Tito?
Franc Jeza
H.
Ignoranca in primitivnost sta pri diktatorjih nujen predpogoj njihovega uspeha. Samo ignorantu brez čuta za samokritiko in brez sence samoironije se nikoli ne porodi dvom o samem sebi, o lastnih sposobnostih in o moralni upravičenosti svojega ravnanja. Samo taki ljudje, ki lahko dosežejo kvečjemu raven polizobražen-ca, so zmožni, da brezobzirno vsilijo svojo oblast drugim in da nikoli ne podvomijo vase. Tako je bilo z vsemi najhujšimi diktatorji modernega časa. Mussolini se je povzpel v izobrazbi samo do učiteljske diplome, a je bil še najbolj izobražen med vsemi. O Stalinovih šudijah je zelo malo znano; vendar se ve, da ni prišel čez kako leto pravoslavnega bogoslovja v svoji domovini Gruziniji. Na kakšni stopnji je bilo tamkajšnje bogoslovje, pa si lahko mislimo. Hitler je imel menda nižjo srednjo šolo in nič več. Josip Broz pa je bil ignorant celo v primerjavi s temi. Prišel je, kot rečeno, samo do četrtega razreda osnovne šole. Kdor se bo v prihodnosti podrobneje ukvarjali s pojavom sodobnega totalitarizma, ne bo smel spregledati tega njegovega značilnega ignorant-stva in tako tudi pri titovstvu. Mogoče se bo pri tem vendarle tudi razkrilo, kako da je toliko visoko kvotiranih intelektualcev — v Sloveniji npr. Josip Vidmar, vsaj v začetku tudi Edvard Kocbek ion končno tudi škof Grmič, sodeč po njegovem posmrtnem spominskem govoru o Titu — podleglo kultu primitivne diktatorjeve osebe.
Nedvomno bi morala pripomoči k rešitvi te uganke tudi psihologija ali psihiatrija. Toda dokler ne razpolagamo z znanstveno razlago, se moramo zadovoljiti s tem, da trpijo mnogi intelektualci na občutku manjvrednosti in negotovosti; ko se znajdejo pred konkretnimi problemi, ki zahtevajo osebno odgovornost, jih prevzame strah, posebno še zato, ker se zavedajo ogromnega. pomen^ (Nadaljevanje s prejšnje strani)
Pahor in Alojz Rebula, EDVARD KOCBEK — PRIČEVALEC NAŠEGA ČASA, Trst: Zaliv, 1975, pp. 147-148. Kocbekovo pričevanje je potrdil Milovan Djilas v svoji najnovejši knjigi "Vojni čas" (New York & London: Harcourt Brace Yovanovich, 1978, pp. 446-449). Kocbekovo tržaško pričevanje je sprožilo ostro partijsko kampanjo proti njemu v javnih občilih in ni mu bilo dovoljeno, da bi se branil. Maja 1976 pa je bil aretiran sodnik Franc Miklavčič, ker se je zavzel za Kocbeka. Miklavčiča je organizacija Amnesty International februarja 1977 proglasila za "jetnika meseca".
(5)	Tudi najnovejša ustava iz februarja 1974 (DELO: Ljubljana 1974), potrjuje "pravico do izstopa" v prvem stavku svojih "osnovnih načel", str. 53.
(6)	FBIS, Daily report, Vzhodna Evropa, 8 novembre 1977, str. 116.
(7)	Ustava iz leta 1974, op. cit., Člen 10, str. 83.
(8)	Gospodarske reforme v Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi so se pričele sredi 60h let, a so bile kratkotrajne., Ponovna zasedba Češkoslovaške, avgusta 1968, je ustavila in slednjič obrnila začetni trend. Obseg gospodarske decentralizacije je bil zelo ozek in tržni odnosi med podjetji se niso razvili Celo v Dubčkovi Češkoslovaški (Januar-avgust 1968) je bila" gospodarska decentralizacija počasna, zaradi nerešenih dvomov, ali naj nameravana operativna avtonomija podjetij sledi zgledu jugoslovanskega samoupravljanja. Ota Sik, arhitekt Dubčkovih gospodarskih reform, je omenil v razgovoru z avtorjem te študije, da je bil naklonjen načrtu samoupravljanja podjetij, ki bi vključevalo sodelovanje zunanjih dejavnikov — bankirjev, dobaviteljev, in strokovnjakov — v upravnih odborih podjetij.
(nadaljevanje sledi)
odgovornosti, ki jo to zahteva. Primitivnež pa se take odgovornosti ne zaveda, mika ga samo oblast. Zato pohlepno zagrabi za oblast, ki se mu ponuja oziroma mu jo strahopetni izobraženci iz vrhnje plasti v narodu ali v partiji sami ponujajo. Z olajšanjem se mu podvržejo in mu služijo, prepričujoč sami sebe o "kariz-matičnosti" takih tipov. Saj s čim drugim razen s tako kariz-matičnostjo, s čudežno močjo, ki jo ti tipi baje izžarevajo, ne morejo opravičiti • svoje kapitulacije pred njimi. Taka "karizmatičnost je seveda čista fantazija. Toda če je opravičljiva za ljudi, ki so živeli v srednjem veku in so npr. verjeli v čudodelno moč, ki so jo izžarevali francoski ali kaki drugi kralji, je ni mogoče opravičiti pri izobražencih moderne dobe, zlasti ko so imeli opraviti z ignoranti in kriminalni tipi Hitlerjevega ali Brozovega tipa. In vendar celo na Zahodu tako radi govore o Titovi "karizmatičnosti".
Brozova prednost je bila prav njegova ignoranca. Ni imel dvomov o sebi, v čemer je najbolj spominjal na Hitlerja. Bil je prepričan v svojo "izbranost", S celo neke vrste nadnaravno S naravo in sposobnosti. Te sposob1 2 nosti so mu bile menda prirojene, Z glede na to, da si je prisvajal naj- ■ višjo stopnjo znanja o vsem, nad ■ čemer si je prilaščal pristojnost, ■ in to so bile takoreč vse panoge ■ državnega oziroma kolektivnega 2 življenja, ne da bi bil kdaj tiste S stvari študiral, od juridičnih pro- S blemov, državoznanstva, Z zgodovine in verstva oziroma S svetovnega nazora do S gospodarstva, tehnike, med- ; narone trgovine in vojaških ved. V j zvezi z njegovo smrtjo so 5 nekateri, npr. Djilas, namigovali, ; da ni čisto gotovo, da je bil res ; prepričan ateist. Toda če je imel ; kdaj kakšne dvome, bi prej ver- ; jeli, da se je ukvarjal z mislijo, če | ni morda sam zares neke vrste ! nadnaravno bitje, nekak antični | bog z drugačno naravo kot navad- ! ni ljudje. Nedvomno je bil ! prepričan, da je v pogledu ! biološke zakonitosti nad navad- \ nimi ljudmi. Ni verjel v svojo | starost. Hotel je veljati za j "večno" mladega. Svoj potvorjeni | rojstni dan je proglasil za "dan | mladosti" in v tem ni bil samo j nekak poklon mladini, kot so j mnogi mislili. Ne, naravnost praz- 1 noverno je verjel, da se nanaša to j nanj in da bo zares ostal za nedoločen čas "mlad". Dal si je natezati kožo na obrazu in na vratu kot ostarele filmske igralke, se mazal s kremami in sončil, da je bil vedno zagorel, nosil temna očala, da bi ga napravila mlajšega, in svetle obleke ter pisane kravate kot kakšen sicilijanski "capo mafia". Pred leti si je dal "vsaditi" s tehniko, o kateri se je do zadnjega veliko ugibalo, nove lase in pri tem so mu jih enkrat za vselej tako pretirano nakodrali, da je vplivalo zraven glav veliko mlajših funkcionarjev okrog njega ne samo smešno, ampak kar mučno, ker je preveč bilo v oči kot očiten znak hotenja, da bi se zdel "mlad". Normalnim ljudem je vzbujal stud kot vse, kar je nenormalno, nasprotniki pa so ga vedno pogosteje imeli za nekakega volkodlaka. Toda narave ni prevaral. Ko je umrl, ga niso upali nikomur pokazati, tako malo je ostalo od njegove "nad-naravnosti" in "mladosti".
Gotovo pa je, da je naravnost božje češčenje njegove osebe pripravilo mnogo ljudi v Jugoslaviji in morda celo v tujini do verovanja, da ni podvržen "običajnim;" naravnim zakonom in da bo lahko še desetletja živ in mladosten, sposoben opravljati svoje funkcije in vladati nad ljudmi kot polbog. Gnusna je bila pri tem vloga določene zahodne, zlasti ameriške propagande, ki ni izbirala sredstev, da bi si držala tega malika dobrega. Simbol in dokaz tega ponižujočega kulta so bila razna "čudežna" zdravila, ki mu jih je zadnje mesece kar naprej pošiljala Carterjeva vlada, kakor da je usoda Zahoda, če ne sveta, zares odvisna od življenja takega betežnega skoro 90-letnega
starca. Ce že ni res, da je dejansko umrl že 10. marca, pa mora biti vsaj res, da so že pred smrtjo tako odpovedala vsa umetna sredstva, da je moral nuditi neznosen prizor in so krsto zato takoj zabili in zacinkali, ne da bi ostala o njem kaka fotografija, ki bi ga kazala na mrtvaškem odru. Tak je bil konec človeka, ki si je domišljal, da je nadčlovek, ki ni podvržen niti biološkim niti božjim zakonom.
Njegova okrutost in zahrbtnost, lažnivost in oblastiželjnost ter gon po udobnosti, razkošju in uživanju, so dovolj dokumentirani, toda bistvo njegove narave je bilo šarlatanstvo. Bil je rojen igravec. Igral je revolucionarja, igral je partizanskega komandanta in maršala, igral je Stalinovega zaupnika in potem njegovega ideološkega nasprotnika, medtem ko mu je šlo v resnici samo za to, da se obdrži na oblasti in jo uživa. Šopiril se je v svojih uniformah s škornji in "maršalsko" kapo, šopiril s svojimi tropskimi srajcami in svetlimi oblekami, šopiril s svojo jahto in s svojo lovsko puško. Igral je velikega državnika, velikega voditelja "neuvrščenih", velikega revolucionarja in velikega ideologa. V resnici ni bil nič od vsega tega. Užival je v posnemanju Franca
Jožefa in Churchilla, Stalina in Goeringa, Mussolinija in Hitlerja. Od vseh teh in še od marsikoga si je sposodil kako značilno gesto, način oblačenja, navado ali kako posebnost svojega režima: od Franc Jožefa in Goeringa svoje lovske "navade", od tega zadnjega tudi veselje do uniform in do luksusa, od Stalina naslov maršala in smisel za organiziranje' politične policije, od Stalina sistem zrežiranih procesov in od Hitlerja ter Stalina sistem množičnih pokolov, od Churchilla navado kajenja cigar, pa tudi "ljubezen" do jaht in od Mussolinija veselje do zganjanja skupaj "oceanskih množic", ki naj bi mu bile izkazovale svojo ljubezen in navdušenje zanj in za njegove cilje. Mogoče je bil res prepričan, da ga množice, ki so jih nagnali skupaj s tem, da so izpraznili šole, tovarne in pisarne, ljubijo, kakor je bil o tem prepričan Mussolini. Toda Mussolini se množic ni bal, šel je med nje in se kot pristen Italijan dobro počutil v vrvenju in šundru ljudi okrog sebe. Ce je zahteval od njih špektakel, jim ga je tudi sam nudil, med drugim s tem, da je do pasu nag žel in mlatil z drugimi, da je dajal zgled, medtem ko se je Josip Broz bal ljudi. Nikoli se ni mešal z njimi. Nad maso je užival
samo od daleč. Ce je obiskal kakšno tovarno, so delavce z debelimi verigami ogradili od hale, skozi katero je šel, in nikoli se ni rokoval z množico, kvečjemu mu je smelo dati roko nekaj izbrancev. Rad pa se je slikal z otroki, ki so jih poslali, da so mu prinesli rože. Točno kakor Hitler.
Bil je strahopeten, vsaj kar zadeva odnos do fizične nevarnosti. Niti najbolj vneti laskači ne vedo poročati o enem samem partizanskem boju, ki bi se ga bil osebno udeležil. Nekoč je bil ranjen od drobca letalske bombe ali od nekega odbitega drobca v roko, toda to je bilo slučajno. V nevarnosti je takoj zbežal in mnogi so morali žrtvovati življenja, da so ščitili njegov beg. Ni znano, da bi bil kdaj v hribih stradal ali trpel pomanjkanje. Celo Djilas piše, kako je znal Tito vedno poskrbeti zase, da mu ni manjkalo hrane, čokolade in drugega, medtem ko so partizani trpeli pomanjkanje in morda celo njegovi partijski tovariši. Vse svoje življenje je brezobzirno ravnal z ženskami. Usoda nekaterih njegovih "žen" niti ni znana. Njegova ruska žena je baje umrla ali bila umorjena v stalinovskem koncentracijskem taborišču, medtem ko je on kot zaupnik politične policije NKVD dajal pismene izjave o zaneslji-
vosti ali nezanesljivosti svojih komunističnih tovarišev v Moskvi. Ciliga piše o dalmatinski šudentki, ki so mu jo pred vojno "po partijski liniji", seveda na njegovo zahtevo, dodelili kot stalno spremljevalko, da se je lažje kril pred policijo. Napravila je samomor. Kako brezobzirno se je znebil svoje zadnje "žene" Jovanke, je vsem znano, a ni še znano, kam jo je spravil, da je ni nihče videl vse do njegove smrti. Sele potem, ko bo odpravljen kult njegove osebe in se bo lahko zgodovina neovirano poglobila v njegovo življenje, se bo razkrila usoda nekaterih žensk, s katerimi je imel opravka.
Bil je tak primitivec in tako nagonsko samoljuben, da mu najbrž nikdar ni prišlo niti na misel, da bi bilo v tem kaj neprimernega, če si privošči uživanje oblasti, kolikor največ more. Ce bi rekli, da je užival oblast kot kak kralj, bi trdili nesmisel, kajti kateri kralj si lahko, ne da bi koga kaj vprašal, na državne stroške uredi ali da sezidati na novo kakih dvajset razkošnih rezidenc in lovskih vil ter si da navleči v njih dragoceno opremo od vsepovsod? Samo njegova primitivnost in slab okus sta bila kriva, če so bile te rezidence prava sračja gnezda. S
sredstvi zanj se v tej "komunistični" državi gotovo ni varčevalo. Dejansko je vladal nad svojimi rezidencami in nad precejšnjim ozemljem okrog njih kot nad svojimi osebnimi fevdi, ki niso bili podvrženi državni oblasti. Nihče se jim ni smel približati niti na kilometer, kadar se je on mudil v njih. Uslužbenci so bili obravnavani kot sužnji. Se do danes ni razkrit vzrok smrti neke ženske iz Kranja, ki je bila njegova "gospodinja" na gradu Brdo, čeprav se je njen mož obrnil tudi na razne mednarodne ustanove, da bi osvetlile to skrivnost. O tem se je precej pisalo v tujem tisku, a ne v jugoslovanskem. Samo v Sloveniji je imel dve rezidenci, Brdo in bivšo kraljevo vilo na Bledu, čeprav v tej zadnji ni skoraj nikoli bival. Baje jima je bilo tam z Jovanko prevlažno. V svoji nagonski prefriganosti je spoznal, da je boljše zanj, če sprejema najvišje državne in partijske funkcionarje ter tuje državnike na Brionih ali v kaki svoji drugi rezidenci, kjer so bili njegovi "gostje". Tako je imel psihološko prednost pred njimi ter jim lažje vsilil svoje mnenje. Kdo se mu je upal npr. upreti na "njegovih" Brionih ali v "njegovem" Karadjordjevem?
(Dalje na naslednji strani)
........................................................m...................................................................................................
Canada
Zakaj živiš
-rt-; ».t^nV'-lüH
Morda si bil rojen tukaj, morda ne.
\
- a >■
•
Vendar ti živiš tukaj, ker si ti ali tvoji predniki izbrali Kanado zaradi tega, ker veliko nudi vskomur.
Narod svobode in možnosti — narod, ki sprejme in spoštuje ljudi vseh ras, ver in kultur.
In zaradi tega smo mi Kanadčani
Multiculturalism

4848485323534848482353532348534823482353485323232323232348235348232323485323234848534853482323538923232348
UU77PP7UPUPP77{P7PP7P77777PP7U77PPPPU77PU77PPU777PPPPU7UPPUUUU77777PPP7UP7
Iz slovenske zgodovine.
Bogdan Novak
Starohrvatska država
Hauptmann nato razpravlja o starohrvatski državi. Hrvatje niso znali izkoristiti boja na življenje in smrt bizantinske države, ki se je odigraval med Bizantinci in Bolgari na Balkanu in med Bizantinci in Arabci v Italiji v devetem in desetem stoletju. Bizanc se je sicer opomogel na Balkanu in leta 1018 uničil zadnji ostanek bolgarske države, zgubil pa je Italijo, kjer so Normani, arabski dediči, leta 1071 zavzeli Bari, zadnjo bizantinsko trdnjavo. Leta bizantinske borbe pa so izrabili Madžari, ki so se naselili v panonski nižini ter tamkaj utrdili svojo oblast. Končno so se leta 1102 polastili še Hrvatske.
Vzrok hrvatskega neuspeha je treba po Hauptmannu iskati v premočni plemenski zavesti in prav radi tega , v pomanjkanju prave državotvornosti v najstarejši dobi njihove zgodovine. Ko so Hrvatje v sedmem stoletju postali gospodarji nad jadranskimi Slovani, so se delili na plemena, plemena na bratstva, bratstva pa na kuče, velike nerazdeljene rodbine. Zveza teh plemen je pregnala Obre iz zapadnega dela ilirskega četverokota ter zavladala kot plemstvo nad dosedanjimi obr-skimi podložniki in tako položila temelje hrvatski državi. Ta država pa je bila še slaba. Država ni mogla tekmovati s plemenom, imela oblasti nad poedincem, ki ga je redila zemlja, last vse kuče; ščitilo ga je bratstvo, ki je prisegalo zanj pred sodiščem in ga maščevalo s krvno osveto, če je bilo treba. Več bratstev je tvorilo pleme, ki je volilo svojega župana, bilo bojna enota in dajalo v času nevarnosti svojim članom zavetje v skupnem plemenskem gradu. Se od časov, ko je bila najbrže vsa zemlja plemenska, je imelo pleme
v neposredni posesti nekatera zemljišča ter vrhovno pravico do posestev izumrlih rodov. "Gospodarsko, socialno, pravno, politično in vojaško so vezale torej posameznika rodovne vezi, njegovim najvažnejšim potrebam je zadoščalo pleme." (Str. 124.) Tako je stalo pleme državi nasproti kot velika nerazčlenjena enota in država ni imela niti volje niti državnih organov, s katerimi bi mogla odločati po svoji volji ali prevladati nad plemeni. "Ko so Ogri leta 1091 vprvič šli preko Drave, da bi zasedli Hrvatsko, se jim zato ni postavila v bran hrvatska država, ampak le med seboj nesložna hrvatska plemena. Država, kateri se je hotelo lastnega življenja, je morala torej plemena razbiti in sestavit njihove kose v novo telo, ki bi se pokoravalo njeni volji." (Prav tam.)
Ko so hrvatski kralji skušali zgraditi tako državo, niso dosegli zaželenega uspeha. Polastili so se sicer plemenskih gradov in skupnih plemenskih zemljišč ter začeli združevati več starih plemenskih žup v veliko županijo, ki ji je načeloval župan. Pri tem so posnemali ogrski vzorec. Vendar novega župana ni več volilo pleme, temveč ga je imenoval kralj. Na prejšnjem skupnem plemenskem zemljišču pa je naseljeval svoje služabnike, castrenses, ki so bili kraljevi vojaki pod vodstvom novih županov. Ali uspeh je bil le polovičen. Prvič se je nova ureditev širila zelo počasi, drugič, kar je glavno, pa nova ureditev ni uničila plemen. Postavila je državo poleg plemena, a še to ravnovesje med obema ni trajalo dolgo, ker so kralji sami istočasno, ko so gradili sebi podrejene nove županije, poklanjali velike kose bivše
(Nadaljevanje s prejšnje strani)
Bil je zares genialen, če se lahko tako reče, v tem svojem šarlatanstvu in uživanju oblasti, k čemur je spadalo tudi to, da je znal pripraviti ljudje z že omenjeno osornostjo in avtoritarnostjo do tega, da so se mu opravičevali in se mu uklanjali, ne da bi pomislili, zakaj. Iz kakšnega vzroka so to delali intelektualci, smo že omenili. Zakaj pa so se po trebuhu plazili pred tem šarlatanom najvišji partijski in državni funkcionarji in zakaj so se mu tako hlapčevsko klanjali tuji državniki s Carterjem in še z mnogimi znanimfimeni vred, pa bo motala zgodovina šele raziskati.
Ni dvoma, da je bil okruten, ker je to spadalo k njegovi primitivnosti in strahopetnosti; z okrutnostjo si je hotel zagotoviti oblast. Toda kot rojen igravec je bil okruten samo do tiste mere, ki se mu je zdela primerna, da bi lahko zaigral tudi še vlogo "velikodušnega" diktatorja. Tako je npr. ženam in otrokom nekaterih emigrantov omogočil, da so se izselili iz Jugoslavije in se združili z možmi in očeti. Zaustavil je po določenem času tudi povojne maščevalne ukrepe nad otroki in družinami beguncev. To mu je treba priznati, čeprav je bil seveda on tisti, ki je take ukrepe sprožil po koncu vojne 1. 1945. Mogoče tudi ne bi bil ukazal povojnega pomora domobrancev in drugih svojih nasprotnikov, če bi bil prepričan, da bi bil varen na oblasti tudi brez tega. Vendar se da dvomiti o tem, kajti šlo mu je za maščevanje in hotel je biti "enak" velikim diktatorjem tudi po pobijanju. Vsekakor pa si ni nikdar upal prevzeti odgovornosti za te množične umore in tudi ne za sodne umore. Nikoli ni upal spregovoriti o tem in nikoli si ni upal niti načeti vprašanja rehabilitacij, da bi ne prišla na dan njegova lastna odgovornost za zločine in bi se moral kakorkoli opravičiti. Rajši je dopustil nesmisel, da še vse do danes niso pravno preklicane odsodbe niti iz prvih let po vojni, o katerih je že povsem jasno — in tudi vsem znano — da so bile krivične, kot npr. v zloglasnem procesu proti "dachauecem". Eden prvih ukrepov potitovskega obdobja bi moral biti, da bi bile dopuščene
revizije takih procesov, če že ne bi hoteli naravnost priznati njihove krivičnosti. Vztrajati še naprej pri teh krivicah pomeni vztrajati pri zablodah Titove diktature, pri tistem, kar je napravljalo in še napravlja ta sistem za enega najbolj odurnih v zgodovini.
Najbolj oduren pa niti ni bil zaradi svoje okrutnosti, ampak zaradi svoje lažnivosti. Ta režim je bil in je na žalost še vedno pravo zmagoslavje laži in hipavščine. Počenjal je množične umore, obsojal ljudi po nedolžnem, jih mučil in gnjavil na vse načine, teptal pravico in svobodo, pri tem pa cinično cedil napredne in humane fraze in preplavjal z njimi svojo državo in svetovno, posebno še zahodno javnost. Tito je bil nedvomno Lažnivec z veliko začetnico, mojster laži. Laž je bila njegovo glavno sredstvo, z lažjo je prišel na oblast, z nasiljem si jo je samo ohranjal. Lagal je političnim nasprotnikom in zaveznikom, lagal je leta 1943 Kocbeku in Avšiču o nadaljnem obstoju slovenske vojske po vojni, lagal je Subašiču, lagal je Churchillu in Stalinu, lagal je svojim sodelavcem in jih potem odstranil, kadar se mu je zdelo. Če je govoril o svobodi, je mislil diktaturo, če je govoril o neodvisnosti, je menil podložništvo in odvisnost, če je govoril o pravici, je menil nasilje in krivico. Lagal je vsem, tudi tujim državnikom, in gotovo tudi samemu sebi. Z lažjo je zastrupil vse življenje v Jugoslaviji, nobena stvar se ne zdi več ista kot prej, ko se je dotaknila njegova laž, in nič ni ušlo njegovi laži, niti misel. Z lažjo je zastrupil vse življenje narodov v Jugoslaviji, zdi se, da sploh ni več možen iskren, odkrit odnos med ljudmi in posebno ne v javnih odnosih. Vsi so oskrunjeni z lažmi velikega Lažnivca, vsakogar se je oprijelo nekaj njegove laži, prodrle so v vsako poro življenja, v ustavo, v zakone, v tisk, v šole, v umetnost, v književnost, v glasbo, v socialne odnose, v odnose med narodi, sloji, posamezniki, med družinami in celo med starši in otroki. Po človeških merilih bi trajalo stoletja, da bi narodni organizem izločil vse te laži. Upajamo pa, da ne bo trajalo tako dolgo, ko bo enkrat zavel piš svobode.
plemenske zemlje različnim plemičem, ali pa jim začeli poklanjati kar cele plemenske župe kot Subičem bribirsko, Frankopanom modruško in vinodolsko, Gusičem krbavsko itd. Novi lastniki bivših plemenskih žup so se začeli imenovati knezi ter so si skušali pokoriti še nižje plemstvo, da bi utrdili in zaokrožili svojo posest. To je povzročilo mnogo medsebojnih bojev in konec 13. in začetek .14. stoletja dosežejo svoj višek. Končno uspe ban Pavel iz rodu bribirskih knezov, da združi kot dedni ban vso Hrvatsko od Kapele do Neretve. "V boju proti centralni oblasti je zmagalo kakor na zapadu visoko plemstvo in ustanovilo po zaslugi odličnega rodu veliko teritorialno državo." (Str. 125.) Tukaj pa primerjava z zapadnom preneha. Hrvatska po Hauptmannu namreč ni poznala fevdalizma v zapadnem smislu: Kneze niso vezale fevdalne vezi do kralja in državna ni zdrobila plemstva ter ga podredila knezom, ker je plemstvo povezoval plemenski duh v preveč trdno enoto. Radi tega se je bilo knezom lahko boriti proti kraljem, težko pa proti plemstvu. Plemstvo je preveval tako močno stari plemenski duh, da so prištevali južno od Kolpe "prvim, pravim in prirodnim" plemičem samo tiste, ki so izhajali iz starih hrvatskih plemen. Se v 15. stoletju je zanje veljalo posebno dedno pravo in često jih je več skupaj posedovalo skupno posestvo "po stari šegi".
Drugačen je bil položaj v Slavoniji, kjer staro plemstvo ni bilo tako močno. Tukaj se je spojilo z novim plemstvom, nastalim po darežljivosti madžarskih kraljev, ki so jim podarjevali staro plemensko zemljo. Staro in novo plemstvo se je povezalo v vsaki županiji v plemiške občine (universitates nobilium) in "prevzelo iz rok onemogle države javno upravo in tako zamenilo kraljevsko županijo z avtonomno pod svobodno voljenim županom". S tem pa so bili knežji načrti proti plemstvu pokopani.
"Kajti ko so se vrgli knezi nanj (na plemstvo), so zadeli na še vedno enotne narazčlenjene mase, katerim niso bili kos, tem manj, ker so te mase podpirali kralji (ogrski). Tako je razpadla velika teritorialna državna bana Pavla že za njegova sina Mladena leta 1322 . . . Složno so torej ubili knezi in mali plemiči centralno oblast svojih kraljev, složno ubili mali plemiči in kralji (ogrski) velike teritorialne tvorbe svojih knezov. Iz političnega ravnovesja med visokim plemstvom in malim ni mogla več vzrasti krepka država, hrvatska državotvornost je bila okamenela na plemenski in plemiški stopnji." (Str. 126.)
Plemenski značaj Hrvatske in odsotnost prave državne zavesti odsevata tudi iz državno pravnega razmerja med Hrvatsko in Madžarsko. Hauptmann zanika, da bi šlo leta 1102 za personalno unijo med Ogrsko in Hrvatsko, ali za kakršnokoli drugo državnopravno razmerje, temveč je bila po njegovem takrat sklenjena samo pogodba med hrvatskimi plemeni in ogrskim kraljem. Tisti, ki zagovarjajo personalno unijo, trde, da kralj Koloman ni mogel zavladati nad kraljevino "Hrvatsko in Dalmacijo", dokler se ni pogodil z zastopniki dvanajstih hrvatskih plemen, ki so si ob tej priliki dala potrditi, da so oproščena zemljiškega davka. Sele nato so priznala Kolomana za kralja. Na videz res izgleda, nadaljuje Hauptmann, da je kraljevina Hrvatska in Dalmacija priznala Ogra za vladarja, ko ji je zajamčil stare pravice. "Vendar je stvar docela drugačna. Zakaj kdo pa se je pravzaprav pogajal z ogrskim kraljem? Hrvatska država? Saj to ni res! Onih dvanajst hrvatskih plemen so bila le plemena na ju^u od Kapele v ožji Hrvatski. Le zase so se pogajala, le zase si stekla pravice. Kaj se je godilo drugod jih ni skrbelo in res je plačevala Slavonija ves srednji vek zemljiški davek, kunovino, latinski mar-turino. Tako se leta 1091. proti Ogrom ni borila hrvatska država, ampak posamezna plemena. Tako
se torej tudi 1. 1102 ni pogajala država, temveč plemena. Vpraševati, v katero razmerje do Ogrske je takrat stopila hrvatska država, je po temtakem neumestno, saj država vobče ni mogla niti nastopati, ko je mislil narod šele plemensko." (Str. 126.)
Tudi po letu 1102 sta hodili Slavonija in Hrvatska vsaka svojo pot. V trinajstem stoletju so sicer vladali ogrski kraljeviči kot "hercegi" še nad "celo Slavonijo", to je nad ozemljem od Drave do morja, dočim so bani "cele Slavonije" upravljali samo še Slavonijo v ožjem smislu, a za Hrvatsko so imeli pod seboj že posebnega bana. V soglasju s tem sta se v istem stoletju razvila tud dva državna zbora, slavonski in hrvatski. Razlezlo pa se je tudi dva državna zbora, slavonski in hrvatski. Razlezlo pa se je tudi staro ime. Sprva imamo eno kraljevino, nato se začne govoriti o dveh, o kraljevini Slavoniji" in o kraljevini "Hrvatski in Dalmaciji". Po letu 1358 se še zadnji dve razdelita na kraljevino Hrvatsko in kraljevino Dalmacijo. Tako so nastale tri kraljevine. Samo v ogrskem kraljevskem naslovu se je še ohranila stara nerazdeljena "Hrvatska in Dalmacija". Prav radi pomanjkanja skupne, če že ne državne zavesti, so Hrvatje zaigrali v začetku 15. stoletja tudi jadransko obalo. Takrat pa so začeli trkati na njihova vrata Turki.
Po bitki na Krbavskem polju leta 1493 so Hrvatje iskali pomoči pri Habsburžanih in na zapadu,
vendar pomoč je bila prepričla, da bi preprečila turško napredovanje. Hrvatje so morali bežati iz juga v Slavonijo, iz Slavonije v alpske dežele, na Madžarsko in celo na Moravsko. Sele takrat je nastala ideja o hrvatski državi kot pravi Hauptmann dobesedno: "Tedaj pa se jim je porodila iz solz oskrunjenih žen in krvi ubitih junakov ideja hrvatske države." (Str. 128.) Bila pa je posebna tragika hrvatske zgodovine, "da je narod začel graditi državo šele tedaj, ko je bila resnični svobodni tvorbi že zdavnaj ura potekla." (Str. 129.)
Od Turkov izkrvavela država se je morala nasloniti na koga, ki bi ji lahko pomagal. Vendar, če se je hotela nasloniti na Dunaj, ji je grozila germanizacija, strah pred to pa jih je tiral ponovno v madžarski objem. Tako je Hrvatska v novem veku stalno kolebala med Avstrijo in Ogrsko. "Tavali so z ene strani na drugo, iščoč državi opore, a vsaka palica za katero so prijeli, se je izkazala trhlo — še sreča, če jih ni ranila do krvi. V usodnih letih od 1861. do 65., ko se je gradila nova Avstrija, se zato Hrvati niso znali več odločiti. Vabila jih je Avstrija, vabila Ogrska, mogla je biti vsaki neprecenljiva zaveznica in staviti težke pogoje ali Hrvatska ni več vedela kam. Približala se je Avstriji šele decembra 1866. leta, ko sta se bila Dunaj in Pešta že našla. Tako se je uredila monarhija brez nje, ob kvadraturi hrvatskega kroga je bil narod izgubil zmisel za realnost." (Str. 130.)
Državotvornost Srbov
Popolnoma drugačni od Slovencev in Hrvatov pa so bili Srbi. Previdno so ostali znotraj ilirskega četverokota, v svoji Raški, dokler se je bil dvestoletni boj med Bolgari in Bizantinci. Po zmagi Bizanca nad Bolgari, ko je bil Bizanc izčrpan in ko se je vnela borba med armado in birokrati, so Srbi to bizantinsko slabost izrabili in se začeli seliti proti moravsko-vardarski preseki, po kateri so tekle zgodovinske poti v Bizanc in Solun. Kdor je obvladoval to moravsko-vardarsko nižino, je bil gospodar Balkana. V 13. stoletju, ko so križarji zavzeli Carigrad, so Srbi izrabili ugodno priliko in utrdili nad Balkanom svojo oblast, ki je dosegla vrhunec pod carjem Dušanom; Sava pa ji je priboril samostojno srbsko cerkev. Turška zmaga na Kosovem polju je uničila srbsko državo, vendar je imel srbski poraz čisto drugačne posledice kot poraz Hrvatske. Takole pravi Hauptmann: "Toda še iz katastrof je črpal narod novih sil. Kajti da mu je umrla svoboda v veličastnem junaškem boju, mu je razvnemalo fantazijo a da je padel z viška državne moči v sužnost, mu je zanetilo v srcu neugasno hrepenenje po rešiteljici — državi." (Str. 132.) Pri tem je odigrala tudi cerkev veliko vlogo. Po bizantinskem vzoru cezaropapizma je nastala v srbski državi ozka povezanost med dinastijo, predstavljajoč državo, cerkvijo in narodom. Ko so Turki razrušili srbsko državo in ko je izumrla dinastija, je ostala še vedno z narodom cerkev. Cerkev pa je ohranjevala živ spomin na državo in staro slavo. "Osvetiti Kosovo, t.j. obnoviti državo, je postalo takorekoč verska dolžnost in tako si je stekla srbska cerkev nevenljivo zaslugo, da je rosila z božjim blagoslovom državne ideale, dokler ni vzrasla iz njih država sama." (Ravno tam.)
Posredno so vplivali na pozitivnem srbski zgodovinski razvoj tudi Turki. Če je cerkev dala Srbom duhovno edinstvo, so jim Turki dali socialno, ker so uničili srbsko plemstvo. Povrhu pa so dali Turki povod, da se je začelo večstoletno srbsko preseljevanje, katero je prineslo važne strateške pozicije. "Razpostavili so na ta način svoje narodne straže do panonskega jarka in globoko po ogrski nižini ter z njimi raztrgali narodno posest edinemu tekmecu v ilir-
skem četverokotu, ki jim je mogel postati še kedaj nevaren, — Hrvatu." (Ibid.) To preseljevanje pa je rodilo tudi novi srbski značaj. V večnem boju za obstanek si je ta novi kolonialni tip Srba priostril prirojeno samozavest in podjetnost, si pridobil duševno prožnost ter se tako otresel spon, v katere ga je doma v dinarskem višavju vklepal plemenski duh. Ta novi tip kolonialnega Jugoslovana si je končno ponovno priboril svobodno državo. "Preprosti kmetje a pravi kolonisti so jo ustanovili v Pomoravju, a ko je privrelo na njih osvobojena tla na tisoče novih rodbin iz vardarske, kosovske, raške in ogrske Srbije, se je tukaj razvil naš dosedaj najpopolnejši politični tip, šumadinski, ki je šel v balkansko in svetovno vojno že z vero v svoje mesijanstvo." (Ibid.)
V	svoji razpravi v Njivi torej Hauptmann dokazoval, da niti Slovenci, niti Hrvatje niso bili in niso državnotvorni element. Ta vloga gre edinole Srbom. Zato se jim je treba tudi zahvaliti, da je prišlo do ustanovitve Jugoslavije. Temu pa dodaja Hauptmann na koncu še klic po združitvi v en narod ali klic po jugoslovanskem unitarizmu. Takole pravi; "Ne iz stare ilirske trdnjave, kakor se je zdelo izprva, je prišlo torej Jugoslovanom osvobojenje, temveč z mladih kolonialnih tal. Ob roki najjačjega brata pa so stopili zdaj Slovenci in Hrvati naenkrat v svetovno areno. Zakaj moravsko-vardarski jarek je danes jugoslovanski, a na njegovem dnu se blišči Dušanova krona. Nevarnost, da se stre balkanska os in ustvari majavo ravnovesje tekmujočih držav, je odbita, če razumejo Jugoslovani znamenja in dajo svoji državi moč, da se naslanjata lahko na njo i Grk i Bolgar. Zgodovinska naloga Jugoslavije je danes, da reši Balkan tujih varuhov. A rešili ga ne bodo nikdar trije narodi, ampak le eden, kateremu bo moral dati Srb jeklenost svojega kolonialnega tipa, Slovenec solid-nost notranje uprave in Hrvat blesteči čar aristokratske kulture." (Str. 133.)
V	kolikor mi je danes položaj poznan, lahko sklepam, da je ravno gornji Hauptmannov članek v Njivi vzpodbodel Mala, da je napadel Hauptmannove zgodovinske teorije v svoji razpravi leta 1923, čeprav nam podaja Hauptmann drugačno razlago.
Hauptmann in Mal o njunem sporu
V LJUBLJANI JE I. AVGUSTA LETOS PO KRATKI BOLEZNI UMRLA
qq. Katico URBANC,
UČITELJICA V POKOJU. POKOJNA JE BILA SLOVENSKA UČITELJICA ZA
ČASA PLEBISCITA NA KOROŠKEM, NAKAR
SE JE SKUPNO Z MOŽEM , POKOJNIM DR.
ANTONOM URBANCEM, ODVETNIKOM, PRESELILA V LJUBLJANO. BILA JE SKRBNA ŽENA
IN DRAGA MAT! SINOV s VLADIMIRJA V MONTREALU, DR. PETRA V TORONTU IN DR. ANTONA V CARACASU NAJ POČIVA V MIRU - PREOSTALIM NA ŠE So Ž AL JE !
negativna ocena njegove znanstvene kvalifikacije."
Hauptmann tukaj pravi, da je ves spor med njim in Malom samo osebnega značaja. Malov napad na Hauptmanna leta 1923 je bilo le neke vrste osebno maščevanje, ker je Hauptmann preprečil, da bi Mal postal profesor na ljubljanski univerzi. Poglejmo še, kaj pravi Mal o tej obdolžitvi. V Času (34. letnik, 1939-1940, str. 87) piše:
"Seveda H.-ove (Hauptmannove) duše ni užalila 'fulminant-na' ocena mene nevedneža leta 1916, pač pa ga je moj ekskurz o nesuženjskih razmerah pri starih Slovencih v 'Času' 1. 1920 (kjer sem na koncu, na str. 238, dejal naj bi 'brez potrebe in vsled golega nepoznanja ne teptali v blato svoje lastne prošlosti') tako oplašil, da ni želel, da bi se najina pota kdajkoli kje srečala. Odtod — zaradi upora zoper njegovo doktrino — je razumljiva v neskončni laesio enormis H.-ova dve leti poznejša 'negativna ocena' mojega dela, ki ga je v nespremenjeni obliki sprejela Jugoslavenska akademija, a ga iz gmotnih razlogov ni mogla izdati.. . Predsednik Srbske kr. akademije dr. Cvijič je nato omenjeno študijo takoj sprejel; ... Ko je bilo delo natiskano, mi je drug član srbske akademije kot predsedstveni funkcionar m.dr. pisal, da bo moja študija služila za vzor vsem naslednjim podobnim razpravam. Navajam to v ilustracijo objektivnosti mojega kritika oz. za njegovo 'usposobljenost' znanstvene presoje."
Priznam, da ni čisto jasno, zakaj se je tukaj šlo. Morda je Mal predložil zgoraj omenjeno razpravo kot rehabilitacijsko delo, ki se je zahtevalo za nastavitev na ljubljanski univerzi. Hauptmann je to razpravo negativno ocenil, pozneje pa jo je natisnila srbska akademija. Ker nisem našel kakega bolj natančnega pojasnila o Mal-Hauptmannovem sporu, in ker mi ni znana gornja Malova razpava, ki jo je objavila Srbska kr. akademija, zato ne morem o tem vprašanju zavzeti dokončnega stališča. Vendar sem prepričan, da so Malov napad povzročile predvsem Hauptmannove zgodovinske teorije, ne pa njegova negativna ocena Mala. Če pa je Hauptmann resnično preprečil, da bi postal Mal univerzitetni profesor, potem seveda ne smemo popolnoma izključiti, da se je strokovnemu sporu pridružila še osebna mržnja.
Glavni vzrok Malovega napada je gotovo njegova slovenska narodna zavest. Mal namreč nastopa kot branilec zgodovinskih pravic slovenskega naroda. Tukaj pa lahko najdemo tudi končni odgovor, zakaj je Mal napadel Hauptmannovo teorijo šele leta 1923 in ne že leta 1916. Mal sam pojasni, da je šlo za narodne interese. V Času (17. letnik, 12923, str. 336-37) piše o tem vprašanju: "Da sem 1. 1916 opozarjal na H. (Hauptmannov) članek, je zelo enostavno. Spis, ki povdarja za preteklost državno-politično skupnost Hrvatov in Slovencev, mi je namreč hodil takrat jako prav, ker so Nemci trdovratno trdili, da nimamo nič skupnega z ostalimi Jugoslovani; seveda je bilo
obenem prevzeti vse ostale H. trditve, s katerimi ta stoji in pade, kar je bilo tem lažje, ker je H. spis .. . izšel v ugledni nemški hist, reviji. Za pripravo terena majski deklaraciji, je bilo to potrebno, in v enakem silobran-skem položaju, kot smo bili Slovenci med svetovno vojno, bi tudi vprihodnjič — kljub notranjim pomislekom — vedno zopet kaj takega zagrešil: kdor živi in čuti z narodom, bo to opravičil, nekaterniki pa, ki so živeli med Nemci v kakem Fürstenfeldu, Gradcu i.dr. (to leti na Hauptmanna, op. pisca), to seveda nekoliko težje razumejo."
Osebno sem prepričan, da je gornje Malovo pojasnilo točno. Saj se je Mal že pred svojo pozitivno oceno Hauptmannovega dela leta 1916 pečal s starejšo slovensko zgodovino (glej n.pr. Čas, 3. letnik, 1909, str. 375-79; inO. letnik, 1916, str. 83-100) in zato Hauptmanna ni pohvalil radi nepoznanja zgodovine, temveč radi narodne potrebe kot slovenski narodnjak. Da je temu res tako potrjuje že omenjena Mantuani-jeva opomba glede Hrvatov v njegovi oceni hauptmannovega dela (Carniola, 1916, str. 272), kjer pravi: "Žal, da mi je zabranjejo povabiti se s temi izvajanji podrobneje" (podčrtal pisec). Kakor izgleda, je bilo slovensko politično vodstvo v Ljubljani namignilo, naj se hrvatska vloga v Karäntaniji ne zanika. Zato je čisto razumljivo, da je Mal, kot vnet slovenski narodnjak, leta 1916 pohvalil Hauptmannova izva-"janja, leta 1923 pa jih je iz istih razlogov napadel. Razlika je samo v tem, da se je Mal leta 1916 zavedal, da ne ravna prav kot zgodovinar, dočim je leta 1923 nastopil mirne vesti kot zgodovinar in narodnjak. Politični položaj leta 1923, ki je privedel do razdelitve Slovencev na av-tonomiste in centraliste, je Mala lahko samo podžgal, saj so nekateri centralisti sanjali o združitvi v en narod in eno državo. Ko se je tem pridružil še Hauptmann je bila mera polna. Mal je vedno branil avtonomnost slovenskega naroda. Že leta 1920 je pov-daril, da ne smemo "brez potrebe in vsled golega nepoznanja teptati v blato svoje lastne prošlosti", kot sem že omenil zgoraj. Zanimivo je, da so leta 1922 založili Naši Zapisi brošuro Jugosleveni, Slovani in Jugoslovani, ki jo je spisal neki Dr. M. Ne vem, ali se skriva za Dr. M. naš Dr. Mal ali kdo drugi. Vsekakor pa je bila brošura izraz mišljenja velikega dela Slovenske ljudske stranke in seveda tudi dr. Mala, saj odklanja centralistični unitarizem, ki grozi slovenskemu narodu z izginotjem, ter nasprotno povdarja samobitnost in individualiteto slovenskega naroda v Jugoslaviji. Ta pa bi morala obsegati poleg Slovencev, Hrvatov in Srbov tudi Bolgare v federativno urejeni državi. (O tem glej oceno v Času, 17. letnik, 1923, str. 257.)
Vse to je torej vplivalo na Mala, da je leta 1923 napisal svojo razpravo "Nova pota slovenske historiografije", v kateri je razvil svoje proti dokaze proti Haupt-mannovim teorijam.
Šestnajst let pozneje pojasnuje Hauptmann v Ljubljanskem zvonu (59. letnik, 1939, str. 410) Malov napad takole:
"Teorija o politični in vojaški inferiornosti starih Slovanov ter o hrvatskem plemstvu v Karantani-ji je v vseh bistvenih točkah raz-
vita že v moji razpravi v Mitteilungen . . ., 1915. V Času 1916 je Mal to teorijo fulminantno ocenil; v Času 1923 se ji je že krvavo rogal."
"Med obema člankoma leži Malova kandidatura za stolico na ljubljanski univerzi in moja
llfífílilui III milIlflIlHÍ II Hl ■■ ■ II......MIIIIIIIIIIIL
^Z.. __ IJt .irZLtr

t
Še iz potovanja ...
(Foto: Ont. Dept. of Industry & Tourism)


Tudi kruh smo si spekli na indijanski način. Voditeljica programa ga. Mary Lou Fox, ki ima za moža Hrvata in živi na rezervaciji podpisuje spominsko listino našemu uredniku g.V. Mauko.
|	Pred odhodom etničnih
I	urednikov in časopisnih
I	poročevalcev na potovanje
I	po severovzhodnem
I	predelu Ontaria, se je od
j	istih pred Ontarijskim
■	parlamentom poslovil in
!	jim želel uspešno potovanje
|	Ontarijski minister za in-
|	dustriju in turizem g.
|	Larry Grossman. Na
|	njegovi levi strani naš
|	urednik. Sodelovalo je 43
|	novinarjev, ki govore 23
|	raličnih jezikov. Potovanje
|	je bilo zelo uspešno.
Delo indijanskega unetnika kulturnem centru v West Bay, na Manitoulin otoku.	■■ ►
East meets West:
tistimi w
V zadnji številki našega lista sem na kratko poročal o potovanju etničnih urednikov in novinarjev po severovzhodnem delu naše province Ontario.
Danes se hočem na kratko ustaviti pri Ojibwa indijancih na Manitoulin otoku, kjer smo se ustavili v kulturnem centru v kraju West Bay, kjer živi pet rodov in-dijancev. Pripravili so zanas zanimiv program, ki ga je vodila ga. Mary Lou Fox, poročena s nekim Hrvatom in živi z vso I družino na „rezervaciji". Vimenu I indijanskih poglavarjev je govoril I Joe Hare, ki je med drugim I omenil, da imajo problem z I ohranitvijo „indijanske I osebnosti", ki zamira, kakor hitro " se otroci odtuje in govore samo
( "topical") -12/13 iuty,I980,p. L
Ethnic press visits Ontario's northland
It's a long way from Italy, Israel and India, but East finally met West when the province's ethnic press visited Ojibwe Indian chiefs of Manitoulin Island as part of an event-packed tour of Northeastern Ontario earlier this month.
The six-day tour by train, ferry and bus was co-sponsored by the Ministries of Northern Affairs and Industry and Tourism to introduce the ethnic press to our northland.
The press tour is an integral part of tourism's new domestic travel theme: Ontario, yours to discover.
And discovery, mixed with In-
dian lore and dining outdoors, was just one of the highlights on the island stop-over that was part of a 2,256-km odyssey through the province.
Forty-three editors, writers and photographers participated in the tour from June 2 to 7, with the three ministries contributing their own special expertise to the intensive itinerary.
The ministries' staff pooled their knowledge and were able to answer specific questions with their thorough understanding of their regions.
"And no matter how you say it, the consensus was a big 'Hurray' for Ontario," said Frank Ayerst,
writer and former public relations officer for the Ministry of Industry and Tourism.
The tour, which was designed to emphasize Northern Ontario's special vacation attractions and holiday spots such as Sault Ste. Marie, Tobermory and North Bay, was an annual event until 1977. It was reinstated by Industry and Tourism this year to introduce the province's tourist potential.
Members of the press travelled by bus, the M.S. Chi-Cheemaun (Ontario Northland's Lake Huron ferry) and the Algoma Central Railway to reach their destinations.
The multilingual group took in the sites at Hawk Junction, Chapleau, Wawa, Timmins and Kirkland Lake, including a tour of the copper-producing Bruce Mines.
Activities ranged from planting seedlings (to replace removed timber) at the Chapleau Game Preserve and riding through the awesome Agawa Canyon to visiting the Ojibwe Cultural Foundation and meeting the chiefs and representatives of five Indian community bands at Manitoulin Island.
Readers of ethnic newspapers will find travel and vacation articles packed with information provided by an enthusiastic field staff.
"One message they are sure to get is Ontario is big, bold and beautiful — and it's there for
HOUSE OF COMMONS
Zaslišanja o
4'KANADA IN MADRIDSKA
PREGLEDNA KONFERENCA"
Kanadčanom je dana možnost sodelovanja z vlado
Kanadčani imajo globoko zanimanje za mednarodno varnost, človečanske pravice in sodelovanje med narodi. Močno so zainteresirani na evropski varnosti, kar izhaja iz vsemogočih članstev v mnogih organizacijah.
Kanada bo sodelovala pri mednarodni konferenci v Madridu to jesen, da pregledajo sedanje stanje in stanje varnosti in sodelovanja v Evropi.
Kanadski parlament (The House of Commons) je ustanovil pododbor za Konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi (The Conference on Security and Cooperation in Europe — CSCE); za pripravo za madridsko konferenco. Delo pododbora je, da sliši poglede kanadskega prebivalstva in da preda svoje poročilo Parlamentu pred otvoritvijo Madridske konference.
Člani pododbora verujejo, da bo to velika možnost za Kanadčane pridružiti se delu njihove vlade. Zanimal bo različne in mnoge ljudi, vključno vse one, ki se zanimajo za evropsko varnost in razorožitev, človečanske pravice v vzhodni Evropi in kulturne ter obveščevalne izmenjave.
Člani pododbora vabijo, da predlože spisane predloge (Briefs) vsi, ki se zanimajo za Madridski sestanek. Ti spisani predlogi naj bi bili osredotočeni na dve glavni vprašanj: kakšne čilje naj Kanada zasleduje v Madridu na področjih kot so razorožitev, človečanske pravice, ekonomski odnosi in človeški stiki? Kako daleč je bila končna določba 1975 Helsinki CSCE konference urešničena do danes?
Namen poslati napisane predloge mora biti sporočena zato določenemu uradnim (Clerk of the Subcommittee) pododbora do sobote 30. avgusta 1980. in spisani predlog mora on sprejeti ne kasneje kot v ponedeljek, 15. septembra 1980. Tako spisani predlogi (Submissions) in vsa odvisna korespondenca ter povpraševanje morajo biti naslovljeni na:
The Cleric
Sub-committee on the Conference on Security and Cooperation in Europe (CSCE); in preparation for the
Madrid Conference
House of Commons Ottawa KlA 0A6
The Sub-committee will at its discretion be hearing submissions at public hearings at a later date.
angleško. Prav tako ti začno tudi dotaknil pomena škofa Baraga za odklanjati druge indijanske ohranjanje materine besede, posebnosti. Tako smo z obiskom V Sault Ste. Marie smo z ladje ugotovili da imajo indijanci kot videli tudi poznani razgledni stolp narod in prvonaseljenci enake posvečen spominu škofa Barage težave, kot mi vsi slednji vseljenci ki je zgrajen na ameriški stran z našo mladino, kakor hitro se mesta z istim imenom.
oprimejo novih šeg, navad in jezika ter se skušajo otresti spominov in navad preteklosti! V razgovoru z voditeljico programa sem tudi ugotovil, da poznajo delo škofa Barage in da v svojih indijanskih šolah še vedno uporabljajo njegove učbenike! To sem tudi v javni zahvali indijancem za prijetni^ sprejem povedal in se
Indijance iz Manitoulin otoka smo kasneje še enkrat srečali, ko smo ogledali pogozdovanje na področju izsekanega gozda. So marljivi delavci, posebno pri delih za ohranjanje narave.
Toliko za danes. Morda še prihodnjič kaj iz istega potova nja . . .
Ethnic press members visit mines while on 2,256-km province-wide odyssey. mmammmmitmmtmmmmmmmmmmmmmmn^.^Mr-^ers^said.
Press Exhibition
INDIJANCI
SO PREDSTAVIL
SVOJE MELODIJE--- (Canadian Scene) - The
will present an exhibition The Ethnic Press in Canada from June 25 to September 21, 1980. Previously planned for January, the exhibition dates were pushed ahead so Ottawa
during the summer months could view the exhibition. The display traces the history of almost 200 years of ethnic journalism in Canada.
Illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll^^
LUB0R J. ZINK
TooosJto -Sun - (>>au<¡. l9sot
Chapleau is well known for the lumber industry. Here is a load being trans-!
"ported.
Where protest is silenced
IT HAPPENED IN CANADA
Imagine that the just concluded 22nd Olympics were held in Washington. On the eve of the closing ceremony a man set himself on fire in front of the Lincoln Memorial, with hundreds of tourists around. Some of the horrified spectators snapped pictures of the leaping flames before police rushed in to obliterate all evidence of what apparently was a sacrificial act of protest. People taking pictures were knocked down and film was pulled out of their cameras. Within minutes the body of the human torch was taken away and the spot hosed down. Not a trace remained of the incident. Newsmen were unable to learn anything about it, not even the identity of the self-immolator.
Can you imagine such a scene in Washington? Impossible. It happened, though, as described, in Moscow's Red Square,
conditions in the "mammoth prison," as
zines would not rest, never mind the cost w.....«».» — —------—	—	—
and effort, until every scrap of informa- Montreal (and formerly Moscow) umver- ■■	=
tion about the self-immolator, his rela- sity Prof. Igor Melchuk called the Soviet	—
tives, friends and acquaintances was system in a recent article, or to some __	—
-	..... sneHfic asDect of it fsuch as the	■■
with ■■	—
can ^^	™
__v __ o________________pub-	~
desperate protest against "the system" lish whatever their investigation reveals, ^^
By the time he scrambled to his feet, the body was already taken away. The KGB works that fast.
thdr'fUm spoiled comnfittedlmy (offence! l^^.S^S^S^M^, V&M. »IF^ÎÎ » <SS3L» J& Had they been treated the same Washington (or anywhere else Western world), the police would be in trouble, hounded by the media, the civil	... -
rights groups, and sued for damages by were etched into the public mind.
the victims of "police brutality." Not one That's what the média had done with of the subjects of the rough-up in the Red the Saigon immolations of Buddhist Square apparently thinks of seeking jus- monks to which the big networks were tice and redress from Soviet courts. Nor	....
will university campuses around the world erupt with demonstrations against Soviet "pigs," and no windows at Soviet embassies will be smashed by righteously outraged mobs.
Strange? Hardly, considering the unfailing double standard decades of lib-
invited (through anonymous tips, but invited beforehand just the same). So one can well imagine the treatment a spontaneous protest of that sort would get if it were to happen in a Western capital. Yet the Moscow incident is sure to pass with just one brief notice — too many foreigners saw it happening in broad
not far from Lenin's Tomb. Irish Olympic	left brainwashing have drilled into the	daylight so it cannot be denied by Tass or
team coach Padraig Griffin happened to	public mind of the Western world. What is	entjreiy inored — but no particulars. Not
stand about ten feet from the burning	a bit strange, however, even allowing for	even the name 0f the man who died near
man. According to the AP-UPI report of	the now congenital blindness m the left
the incident, Griffin tried to raise his	eye, is the media glossing over the inci-	man c ... ,
iiBff&fMsttrarai	ss£°s M««
and no foreign correspondent in Moscow I is likely to find a brown envelope under (H his door with information on the incident. ■ Trying to ferret it out would almost cer- ™ tainly court expulsion or worse, so better ■ not ask too many questions.	,B
All of which points out the enormous ■ difference between closed totalitarian _ and open free societies. And while ■ Western media may be stopped by the ■■ first nyet of Soviet officialdom, they don't have to help Soviet propaganda and dis- _ information to mislead the public with ■ notions of the USSR being much like any Hi other country. Which is what the CBC has Mj done (with the help of such Big Lie _ luminaries as the Pravda editor) in its ■ Olympic sidelights from Moscow.
Stay tuned for a vastly different picture of the motherland of socialism I found in «
largest
LAKE ON AM INLAND
INTME WORLD
15
LAKE MANITOU
oN
MANITOULIN Inland
WHICH TtiE LARGEST INLAND INA LAKE, (HURON) IN
TUB WORLD
©i9ro-'