Zvezek I. V Gorici 25. avgusta 1883. Leto IV. ŠOLA. Glasilo Goriških noiteljov. Izhaja v zvezkih po 25 kr. — Dopise sprejema V. Černic, učitelj v Št. Petru pri Gorici; — naročnino pa Toni. Jug, naduč. v Solkanu. Sirojii castltlm naročniki in nin Z denašnjim listom stopi „Šola" v svoje četrto leto. Predno vabimo k novej naročbi, sveta dolžnost nam je, da se prav iskreno zahvalimo onim našim prijateljem, ki so, bodisi gmotno ali duševno podpirali naš list. Da bo »Šola" tudi v prihodnje toliko uspešneje v povzdigo domače šolske mladine kakor za napredek slovenskega ljudstva delovati zarno-gla, naprosijo se vsi dosedanji prijatelji in podporniki, da bi še zanaprej zvesti otali, jo gmotno in duševno podpirali ter jej novih naročnikov pridobivati blagovolili. Svesti si, da bodo naši prijatelji še dalje skrbeli za obstanek lista, bomo tudi mi od svoje strani si prizadevali, da bi, kolikor mogoče, zadovolili svojim naročnikom. Mnogo duševnih moči še mirno počiva in si ne upa na dan, ktere bi se lahko gibale v blagor šolstvu in našemu narodu. Na noge tedaj prijatelji, da pokažemo svetu lik domače navade in misli, da zvedo tudi drngi, kaj se s trudom vse doseči zamore za napredek v iolstvu kakor ljudske omike sploh. Delajmo združenimi močmi v dosego tega cilja, da naše ljudstvo na višo stopinjo omike spravljamo in mu s tem čedalje k večjemu blagostanju pomagamo. Nikdo naj se na druge ne zanaša, vsak naj dela za-se in za celoto. V družbi je moč in napredek. Oklenimo se torej vsi svojega glasila, nikdo naj se ne odteguje skupnemu delovanju. Glede spisov, dopisov in naročnine velja naznanilo na čelu. Uredništvo. Zakaj bodi in ostani učitelju učiteljski poklic v vseh okoljsčinali sredinotočje vse njegove delavnosti ? „Povsod, kjer ima biti enojnost, soglasje in popolnost, kolikor je je moč doseči — tako piše neki učenjak — ima biti tudi neko sredinotočje teh stvari." Za učitelja bodi učiteljski poklic sredinotočje vsega njegovega delovanja, vseh njegovih misli, in to osobito za to, ker si je vzgojevanje in mikanje izbral v svoj poglavitni poklic. Kedor si je pa kaj naložil kot življenski cilj in poklic, mora to v njegovem jedru prisvojiti si in na vse strani predelovati v duhu, ako hoče namen, kojemu živi, zvest hiti in ostati. Učitelju pa bodi učiteljski poklic sredinotočje vse njegove delavnosti, ker hrani ta pojem v sebi tako visoko in vzorno pomembo, da so ga največi učenjaki in blagi možje razglasili in priporočili kot potrebno pospešilo človeškega izobrazovanja. Vrhu tega je za učitelja učiteljski poklic tako rekoč srce ali sredek v najresničnejšem pomenu, in Die-sterveg znači ga tako-le: Samodelalnost, katerej gospoduje resnica, dobro in lepo. Vzgojevalec ima pred vsem na to delati, da samodelalnost vzbudi, razvije in okrepi, po katerej zamore človek potem postati sam svoj, in nadaljevalni izobrazovalec svojega življenja; on ima jej posvetiti vso svojo moč, živahnost in duševno obširnost ter vsled tega krotiti, brzdati in v ta namen vpreči vse ostale duševne in telesne sile". Pri tem vtegne kedo vprašati in reči: Ali naj je vsaka občina uže zadovoljna, da ima le učitelja s pravim poklicem, in ne potrebuje tudi organista, pevca, tajnika itd. kar naj bi jej bil zajedno tudi njen učitelj ? Občina imej svojega organista, pevca, tajnika; a pravico terjati, naj jej bode to tudi učitelj, je uže davno izgubila. Res je sicer, da je učitelj, ki se svojega poklica v resnici zaveda, za občine blagor pripravnejši in ugodnejši nego kak drug skazi mojster. „Muzika in petje razvcdrujeta in lepšata življenje", to je stara prislovica. Učitelj, ki se ume na lepo umetnijo, sme si gotovo izbrati in ohraniti kot družico tudi godbo. On sme nadalje, kolikor se to strinja z njegovim stanom, izkoristiti si jo tudi v gmotnem obziru. Le varuje naj se pri tem, da ne postane plačevani nje hlapec. Marsikateri mladi učitelj, ki je sicer za svoj poklic vnet, zabrede, ako se vslcd svojega muzikaličnega talenta podaja v društva, tam slave išče, ter se vseh dragih zabav svojih hvalivcev udeležuje. Financijelna sredstva, ki so zmernemu učitelju odmerjena, v tem slučaju nikakor ne zaležejo, v katerem se po navadi le prerad svojega poklica naveliča. Ljudski učitelj sme dela, ki ga sicer ne odtegujejo njegovemu poklicu, opravljati; le vsega srca svojega ne sme jim posvečevati; kajti le prerado se zgodi, da svoje moči raztrese in postranskim opravilom vos svoj talent, vso svojo duševno in telesno silo pokloni in posveti. Učiteljski poklic, ki naj bi bil odspredi na vrsti njegovega delovanja, se po tem čedaljeveč zanemari. Učitelj pa naj vse svoje misli in želje obrača na najvišji cilj ; to storiti je dolžan kot človek v obče in kot učitelj postbe. Ker ima učiteljski poklic v živem hrepenenje po daljej omiki, pa tudi v samodjalnosti edini in pravi svoj temelj, za to je in ostane on za učitelja vsekako sredotočje vseskupnej delalnosti njegovej. Tudi omi-slisi in ohrani le oni, ki je zvest svojemu poklicu, duševni pokoj in blaženost, ki ga osrečiti morata; kajti pravi učitelj obrača vse svoje misli, vso svojo delalnost le na to, kamor ga poklic naganja, in le po tem potu dovršuje, kar je dovršiti obljubil. V vsakem stanu je poklic sredek vsega delovanja in nehanja. To potrjuje skušnja, * pa tudi narava, ker je vsem bistvom in telom prirojeno. Vele.'ažnost učiteljskega poklica dobila jc izraz in pečat v ustanovitvi učiteljskih seminišč ; odkar so namreč ta oživela kot prava vzgojevališča učiteljskega poklica, pojasnil se je njegov pravi pojem čedaljebolj in potreba učiteljev izobrazovanja se je zmerom mogočniša pokazala. Šola je postala humanitetski zavod, ter je nehala biti dekla in pusta rokodelkinja, začela je dihati oni zrak, ki je njenemu bistvu in naravi ugoden iu vspešen. Ta nje zgodovinska predrugač-ba priča jasno, da je učiteljska delalnost oni pripomoček, s kojim so bile v učiteljskem delokrogu tako sijajne dovršitve mogoče. Ta predrugačba pa tudi priča, da je učiteljski poklic oni vir svitlobin, ki daje učiteljskemu stanu življenje in gotovost. Vse ostale, zvun učiteljevega delokroga stoječe izvršbe, naj so društvu in učitelju še tako koristue, so le žarki onega svitlobinega kroga. Tudi §. 37. postave od 4. februarija 1873. 1. glasi se v tem zmislu, da velja učiteljski poklic kot sredotočje vsemu delovanju. *) To je pa tudi naravna stvar; ker drugače bi bila vsa učiteljeva delalnost raztresena in enostranska, in poučni vspe-hi bili bi revni, ako bi učitelj ne hotel zvest ostati postavi in velelnemu svojemu poklicu. Le oni učitelj, ki smatra svoj poklic kot potrebo in edino pospešilo, sprijazni se v svojem delovanji s človeškim društvom, zadobi si pri svojih soobčanih čedalje večo čast in gotovost v svojem življenji. Kedo izobrazuj učitelje? Človek bi na prvi pogled sodil, da je to vprašanje takoj in z lahka rešeno. Iieči bi se namreč moglo ob kratkem tako-le : Učitelje izobrazuj, kedor ima v obče zdatne in temeljite znanosti, ki ve, kako ima to svojim učencem poda-rovati, in čegar vstop in osobnost priča, da je njegov um dovolj jaseu, da mu triplje človekoljubno srce, ter da ima trdno voljo, vse svoje blage namene tudi uresničiti. To bi bil, v kratkem povedano, omikan, izkušen in značajen učitelj. Le taki možje smeli in mogli bi učitelje izobraževati; a takih mož je le malo, in če jih je, težko se najdejo iz *) T» paragraf se, kakor znano, glasi: Vse v javnih ljudskih šolah provizorično ali defiuitivno učeča osebe imajo se vzdrževati vsacega postranskega opravila, ki se ni z dostojnostjo niti zvanajno častjo njihovega poklica nc strinja, ali jim čas za točno izpolnjevanje njih poklica krati in jemlje itd. velike množice; pa če bi se tudi dobili, med takimi jih je obilo, ki nimajo kaj veselja do odgovornosti polnega učiteljskega stanu, ki se še zmerom ne ocenja povsod, kakar mu gre. Naj bi učitelje izobrazovali oni iz tako imenovane stare šole? Učitelji, ki so se šolali pri tacih, zagotavljajo, s kakimi težkočami se jim je bilo boriti v prvih letih svojega učiteljevanja in kako se neradi spominjajo onih neplodovitih časov; odkritosrčno trde, kako so malo po malem spregledali, da jim je marsičesa, morda vsega manjkalo, česar bi se bili imeli navzeti pri nekdanjih svojih izobrazovalcih. Res je sicer, da učitelj ne more prenesti na mladega kandidata vseh svojih bogatih skušenj ; a če jih v resnici ima, mora vsaj seme položiti v dobro pripravljeno prst ter pričakovati v tem slučaji obilnega sadii. Ako pa manjka izobrazovalcu teh skušenj, bode tudi njegovo delovanje brez vspešno. In kljubu tem jasnim resnicam, so nekatera učiteljska osobja srednjih šol predlagali v svojih dotičnih ulogah do visokega drž. zbora, zahtevajoča med drugim to-le : 1. službe nadučiteljev in vodij na učiteljskih izobrazo-vališčih naj se učitelju meščanskih šol ne podeli — 2. samo za srednje šole vsposobljenim močen» naj se službe nadučiteljev in vodij na učiteljskih izobrazovališčih podele. Vsled teh vlog navstale so v merodajnih krogih živahne razprave, iz kojih smo sledeče posneli v kratkem : „Gotovo je, da zamore izšolanec visokih šol, če je spre-teh učitelj, na učiteljskih izobrazovališčih ravno toliko doseči, kolikor izvrstni ljudski ali učitelj meščauskih šol. Ker so pa smotri srednje in ljudske šole tako različni, brezdvoj-beno imel se bode začetkom boriti z overami, ki jih spretni učitelj ljudskih in meščanski h šol ne pozna uže vsled korenitega znanja ljudskopoučne tehnike. Tudi morejo v posameznih razredih izobrazovališč izvrstni ljudski in učitelji meščauskih šol marsiktere predmete vspešno predavati, kakor spretni učitelji srednjih šol. Za večino razredov in predmetov unajo pa znanstveno omikani učitelji srednjih šol se ve da prednost, če so še praktično izurjeni učitelji. Vendar ni — finíalo tacih ljudskih in učiteljev meščanskih šol, ki se smejo ponašati z izvrstno srednješolsko omiko, ter so celo zrelostni izpit dostali ali se šolali na vseučilišči. Takim se gotovo godi krivda, ako se v dotičnem oziru prezró. Vendar ne hilo bi dobro in opravičeno, ko bi se v s e nadučiteljske službe na učiteljskih izobrazovališčih oddajale le učiteljem ljudskih in meščanskih šol. Znanstveno više izomikani srednješolski učitelji, če so še praktično izurjene moči, vtegnejo biti v osobjih izobrazovališčmih zdatui spod-bodniki gledč na svoje tovariše iz srednje in meščanske šole, da s? ti čedalje vspešniše izomikajo. Učiteji ljudskih in meščanskih šol zamorejo pa proti tem koristiti, da oni (srednješolski učitelji) tudi na praktični del poučevanja ves pozor obrnejo, in da ne bodo le z dobrim vspehom zadovoljni, te-muč da bode njih delovanje v šoli celó izvrsten vspeh imelo. Kar se pa tiče oddajanja služeb Ijusdkiin in učiteljem meščanskih šol kot vodjam na učiteljskih izobrazovališčih, sme se trditi, da gledé na disciplino in mir v osobji bi nikakor dobro ne bilo, ko bi se postavil na čelo mož, čegar kvalifikacija je manjša nego profesorjev, ki so mu podložni. Vendar gleda naj se nato v obče, da je vodja cel mož, mož na svojem mestu-" — To so brez dvombe zdrave misli in stroga definicija razmer, o katerih se je govorilo. Konstatirati se pa tudi sme gledé na dotične izjave v srednješolskih krogih, da stena med srednješolskimi in ljudskimi pa učitelji meščanskih šol čedalje pada — gotovo v prid skupnim smotrom, v prid mladini in prihodnjim učiteljem. Sloge je tudi tukaj treba. Sicer pa vsakemu svoje, ker bi bilo krivično, ko bi se službe na učiteljskih izobrazovališčih saino iu edino srednješolskim učiteljem oddajale v enostranskem in nepravičnem zmislu omenjenih vlog. Res more ljudski in učitelj meščanske šole pri marsikaterem srednješolskem učitelju kako zmee pobrati, a nasproti mogel bi marsikteri srednješolski učitelj v marsikterem slučaji hoditi nekaj časa v šolo k ljudskemu učitelju. *) *) Sedaj je povsem neopravičena ona — reklo bi se lahko — srednješolska aristokratičnor6t, ki se še tu pa tam nahaja glede na razrr.erc med srednješolskimi in nižjimi učitelji, ki marsikdaj nima Pol ure v privatni šoli na kmetih. Na goriškem nekdanjem učiteljskem izobrazovališči pripravljal sem se za ljudskega učitelja. Ta moj pozneji stan izbral sem si proti volji svojih starišev, ki niso hoteli o tem nič vedeti. Zelo me je veselilo kedaj kot ljudski učitelj med mladino delovati; bil sem nže od mladih let otrokom posebno naklonjen in se rad ž njimi zabavljal. Moji starši šo učiteljski stan malo obrajtali in to vsled tega, ker stari učitelj ni bil na dobrem glasu, marveč bil je v občini nek spodenj človek, kateri je bil odvisen od milosti gotovih občinarjev. Če enemu ali drugemu veljavnejših občinarjev ni ugajal, kar moral je pobrati kopita — moral je s trebuhom za kruhom. Ko sem se na počitnice domov vračal, imel sem v prvem začetku vedno veliko opraviti. Starši, posli kakor tudi stara teta, vsi so od dela odnehali ter me prišli gledat in poslušat. Vsak je imel kako posebuo vprašanje za me. Pa tudi jaz sem vse na drobno izpraševal, kaj se je med tem, ko me ui bilo doma, zgodilo ; kaj je pri tej ali onej družini novega, ali če se je sploh v občini kaj predrugačilo. V marsičem nismo bili edini in nastal je vsled tega prepir. Pa tud i jaz jim nisem vedel vselej odgovora, posebno kadar so me prašali o šolskih rečeh, kaj sem se učil, ali kaj uže znam. V tem obziru so gorci posebno radovedni. Pri tacih razgovorih so mi večkrat marsikatero grenko zasolili, češ, da se učenci v učiteljskih izobrazovališčih le malo uče, ter da potem kot učitelji dobodo le malo plačo iu da jih ljudstvo malo spoštuje. Ko sem se izšolal, postal sem nekoliko ponosnejši, češ, zdaj imam izpit za ljudskega učitelja in ko v kratkem še službo dobodom, bom sam svoj gospodar. Mislil sem si, kakor si tudi dandanes marsikateri ravno iz izobrazovališča izišli mladi učitelj domišlja — sedaj pa naj se me le kateri loti, če mi ne bo po volji govoril, povedal mu jih bom, da ga bo sram. Pa tudi tega leta se mi doma o počitnicah ni bolje samo uradnega obraza, ampak celo kaže plomenite svoje roge večkrat tudi žalibog v privatnem življenji. URED. godilo. Nekaj časa sem se upiral, a potem si mislil: najbolje kaže, da molčiš in hodiš svojo pot. Oče me je večkrat grajal, ker sem si proti njegovi volji izbral učiteljski stan. Kakor oče so me tudi drugi občinarji večkrat oštevali ali kako: si bodi njih mrznjo do učiteljskega stann pokazali. Pogosto sem moral slišati, da učitelji nič ne znajo, ter me primerjali z nekim človečem, ki je vcako zimo v naš kraj zahajal mladino brati učit. V zimskem času se namreč po gorskih krajih berači, pohajači in sleparji stalno udomačijo. Ti znajo ljudstvu prav dobro in po volji govoriti, samo da sc jih dobro redi. Ta pa. ki v naš kraj zahaja, zna kvarte metati, srečo povedati, živino lečiti itd. in sicer iz bukev. Tudi mene so večkrat prašali, ali znam kakor uni berač. Pravili so mi od tega poliajača, da hitro brati nauči. Bil je celo zimo pri nas. Pri sosedovih je v enem mesecu vseh tiskano mašo brati naučil; pri Brdarjevih mudil se je pet tednov, in vse deklice znajo iz mašnih bukvic brati. Za Gričem mudil se je delj časa, tam so bili otroci bolj trde glave; dva meseca jih je mučil, naposled jih je vendar le brati naučil. Pisati ne uči, saj kmetu pisanje nič ne koristi. Drugo zimo je obljubil, da zopet pride ter da jih bo šteti učil. Ta poduk ni stal ravno veliko ; mož je bil zadovoljen sc vsakdanjo hrano in da se mu je pri odhodu še kaj malega privrglo. S to šolo je bilo prebivalstvu več kot vstreženo. Dandanes pa, tako so dalje modrovali, vsiluje se nam od gosposke druga šola in učitelj po tem kopitu kakor si ti. Se celo g. župnik nam je novo šolo priporočal, pa mi ne maramo za njo. Saj vemo, da gospod z gospodom drži Samo davki bi se nam pomnožili, druge koristi od nje bi ne imeli. Nova šola bodi za gospoda, ne pa za kmeta. Saj so naši predniki brez šole ložje in bolje izhajali kot mi. Ker sem bil o važnosti in koristi ljudske šole popolnoma prepričan, me je tako govorjenje zelo mrzelo ; toda z neumnostjo in nevednostjo se ne da boriti. Kakor sem se pozneje prepričal, je uni slepar otroke nekatere molitvice le na pamet naučil. Otrok je vsako besedo poznal in bral, pa ni vedel, kako se zovejo njeni glasi; kmet in otrok pa sta to za pravo branje imela. Izvedel sem tudi, da pri na- šem županu uči otroke občinski sluga, ki je ob enem tudi tajništvo opravljal. Zelo me je mikalo seznaniti se z metodo, po katerej ta mož otroke poučuje Ne:;ega dne namenil sem se ga obiskati. O poludne dospel sem do županove hiše. Župan je bil ob enem krčmar. Ko sem stopil v vežo, je gospodinja ravno pripravljala kosilo ter velike sklede jedi nosila v pritlično sobo. Ta je bila precej velika in temna. Svetloba je dohajala skoz dve majhni okenci. Župan je ležal na peči. Dva pivca sta sedela za dolgo mizo, bilo je pri njih že precej megleno. Stara žena je pri peči pridno predla; kolovrat je škripal da je bilo veselje. Koj poprašam po občinskem pisarji. Hišni mi rečejo, da je v postranski sobi kjer ravno otroke podučuje, pa da lahko notri stopim. Potrkam toraj na duri. Ko se mi nekdo notri oglasi, stopim v sobo. Soba je podolgasta, temna in vsa zamazana. Skozi dve majhni okni dohaja svetoba notri. Oknoma nasproti je stala velika, a stara in črvica miza. Za mizo je bila dolga pa ozka skrinja, v kateri se žito in sočivje hrani. Ta je nadomestovala klopi. V enem kotu je bila stara, in vsa razpadla omara, v kateri so se najbrže hranila občinska pisma. Občinski pisar me prijazno sprejme ter mi ponudi roko. Okoli mize je sedelo kacih 20 dečkov in nekaj deklic, različne starosti. Eni so stali, drugi sedeli in en mlajši paglavec je celo na mizi sedel. Povem pisarju po kaj sem prišel, in ko mi ta obljubi, da mi koj postreže, da le otroke še nekoliko poduči, sedem na klop, katero mi je ta ponudil. Poglejmo si tega možička. Občinski pisar je majhna, trčata oseba dolgih hlač. .Jezik se mu rad obrača, čeravno mu vsaka prav ne pade. Slovenščino govori v gorskem dija-lektu, nemško pa lomi, da Bogu se vsmili. Svoj govor začenja z alzdn in vsaka druga beseda ima za seboj fraj-1 i h. Tujščina mu je veliko ljubša kot materinščina. Piše kakor bi kokoši brskale ; nemški pa piše vse a i n f o h. Čez dan opravlja občinsko pisarenje, poravnava kake prepire, hodi na bližnjo pošto po pisma in jih oddaja. Če ktero občinsko pismo ne razumi, kar v kot je vrže, kjer večno zaspi. Vsled tega pa so občinske zadeve strašno zauemajeue in v velikem neredu. Čez dan, navadno okoli poludno, uči otroke brati, nekaj pisati in šteti do 100. Pravil ini je, da je nekega prav pridnega dečka celo do 1000 šteti naučil. To učenje pa on in tamošnjc ljudslvo imenuje računanje. Na moje vprašanje, do kde zna on šteti, povedal mi je, da zna do 5000, pa da bode skušal še dalje, celo do 10000 se naučiti. Števila pisati uči samo do sto, saj dalje ni treba. Sam pa jih zna do 1000 pisati. — Doma je tam nekje iz Hudega rebra. Ko je bil še mlad, poučeval ga je tamošnji duhoven v krščanskem nauku. Ta mu je večkrat pokazal tiskane črke. Brati pa se je sam učil. Ko je v mladeneča dorastcl, šel je v mesto učit se za rezlarja. Tam se je od nekega njegovih pajdašev naučil tudi črke pisati. Začel je sam črke skladati v besede in s časoma se tako tudi pisati naučil, kar ga je posebno veselilo. Številke je videl na mestnih hišah; začel jih je posnemati, zato pa uže zna tisoč tiskati. — Rezljarstvo pa ga ni veselilo ; vrnil se je tedaj domov. Pri prejšnjem županu je delal od začetka kot dninar pozneje pa se mu je izročilo občinsko tajništvo. Po volitvi novega župana poučuje tudi otroke v branji, bolj pridne in nadarjene celo nekaj v pisanji in štetji. — Stanuje pri očetu županu. Za vsa občinska opravila dobiva pri županu hrano. Je z družino, le o praznikih dobi kot poboljšek hrano pri gospodarjevi mizi, kteri navadno je ločeno od družine. Za obleko skrbi tudi gospodar. Oblači ga kot navadne posle. Od otrok, katere poučuje po zimi vsak dan, po letu pa le o praznikih in deževnih dneh, plačujejo mu starši za zimski čas po 20 kr., po letu pa 10 kr. na mesec. Če otrok v znanji dobro napreduje, nadejati se ima od matere dotičnega otroka kake klobase, ali pa da ga oče povabi na kako družinsko pojedino. Med poukom nastane zunaj prepir. Ona dva pijanca sta se sprla in začela razsajati. Ker ju župan z lepa ni mogel potolažiti, zgrabi onega, ki je bolj razgrajal ter ga porine skozi duri čez prag. Otroci so vse to slišali in se smijali. Pisar pa je le dalje uči, hodil okoli svojih učencev, zdaj temu zdaj onemu kaj pokazal, in se za to, kar se je zunaj godilo še ni zmenil. Otroci so pisali na papir in sicer s svinčnikom. Otroci so le posnemali črke, kakoršne je on pred nje na mizo s kredo zapisal. Drugih pojasnil jim ni dal. Bili so med temi tudi taki, ki nisi nic delali, marveč le druge gledali kako ti pišejo ali pa poslušali kako drugi berejo. Ti 60 bili pripravniki. Nekateri otroci so pisali črke ali številke na nc-črtan papir, drugim je potoguil pisar po eno črto na katero so pisali — pa groza — brati ni bilo mogoče. Razločka med e in / ni bilo zapaziti. Celo zimo so otroci en sam košček odpisovali. V tej zadevi prasal me je pisar za svet, rekoč, da otroci se vse drugo lahko in dobro nauče, samo za pisanje da nimajo pravega uma. Citati je učil iz stenskih tabli, katerih je kacih sedem po steni viselo. Po tisku je bilo znati, da so table zelo stare. Začetniki niso rabili buk-vic; stenske table so jim bile vse. Učenci čitali so, denimo besedo „meso", tako-le : m, me, mes, meso. Zdaj je prišel k nekemu dečku, kterega je učil šteti od 50 do 100. Otrok je tako vpil, da bi bil jaz kmalu oglušil. Štel je na prste, in vsakrat ko je odštel, je z nogo po podu udaril. Tega je pisar pohvalil. Neka deklica je pripovedovala en berilni odstavek, pa zagotavljam, da še brati ni znala. Ko so bili uže vsi predmeti obdelani, začel je pisar pripovedovati otrokom kratke povesti moraličnega zapopadka. Ko je vmes kaj vprašl, so otroci skupno odgovarjali z ju ali ne. Poučevanje je še dalje trajalo. Ali ker me je smeh lomil, prosil sem ga, naj me odpravi. Na mojo prošnjo je izpustil otroke. Ko mi je neko pisanje izgotovil katere je potem župan podkrcmpljal, poslovil sem se od pisarja in šel sem domov. Še le na potu jel sem premišljevati kar sem videl in slišal. Želel sem, da bi tudi temu kraju skoraj solnce omike prisijalo. Moja želja se je kmalu izpolnila, ('ez kake štiri leta potem ustanovljena je bila v tem kraju, po prizadevanji mnogoza-služeucga g. župnika, kljub vsemu nasprotovanju župana, njegovih svetovalcev in pisarja, redna šola. Došel je tja mlad učitelj, zuačajen in ustrajen mož, ki si je vedel v primeroma kratkem času pridobiti srca svjih učencev in ljudstva ; dandanes ga cela občina visoko spoštuje. Pozneje izročili so mu tudi tajništvo. Prejšnji pisar bil je degradiran za obč. slugo. Župan in njegovi svetovalci imajo danes o šoli in učitelju vse drugačne misli, kot pred dese tirni leti. Postava od 2. maja 1883,*) s katero se nekatera določila postave od 14. maja 1869 (Drž. zak. St. 62) izpreniinjajo. S privolitvijo obeh zbornic državnega zbora ukazujem tako: Člen I. Naslednji paragrafi postave od 14. maja 1869 (Drž. zak. št. 62), s katero se ustanavljajo načela za poučevanje v ljudskih šolah, v svoji zdanji besedi izgubi moč ter naj slov6 v bodoče tako le: §. 3. Učni predmeti občne ljudske šole so, namreč: vera; branje (čitanje) in pisanje; učni jezik; računstvo (številjenje), v zvezi z geometrijskim oblikoslovjem; učencem najdoumnejše in najimenitnejše, kar je vredno vedeti iz prirodopisa, prirodoslovja ali fizike, zemljepisja in zgodovine s posebnim ozirom na domovino in nje ustavo ; risan je ali črtanje; petje; dalje: ženska ročna dela za deklice; telovadba za dečke zapovedana, za deklice nezapovedaua. Kakor bode imela katera Šola več ali manj učiteljev, bodo tudi učni predmeti z večo ali manjšo obširnostjo (razsežnostjo) učiti. Od le-tcga je tudi zavisno, ali so bode pouk razširil še na katere druge tukaj ne naštete učne predmete, sosebno v katerem drugem deželnem jeziku (§. 6). §• 7- Učna tvarina ljudske šole naj se na tista leta, v katerih mora vsak otrok v šolo hoditi, kolikor je mogoče tako razdeli, da bode vsako od teh let po ena učna stopnja. Ali se ima šolska mladina razvrstiti v razdele ali razrede, to *) Po „Državnem zakoniku za kraljevine in dežele v državnem zboru zakopane", (Kos XIX. — Izdan in razposlan 5. maja 18B3. 1.) so ravnti po številu učencev in po številu učiteljev, ki jih ima katera šola, ter se smo po okolnostih, sosebno na kmetih, ta razvrstitev uravnati po načelih poludnevnega poučevanja. §• 8. Katere učne knjige in berila se smejo rabiti, to določuje minister za bogočastje in uk, po tem ko je zaslišal deželno šolsko oblostvo. Izmed dopuščonih knjig in beril izbira in določuje deželno šolsko oblostvo, zaslišavši okrajno učiteljsko konferencijo, te, katere naj se rabijo. §. 10. S posebnim ozirom na potrebe katerega kraja moči je zodi-niti s posamnimi učilnicami tudi naprave ali zavodo za njogovanje odgojo in poučevanje otrok, kateri še niso dolžni v šolo hoditi, kakor tudi posebne tečaje, namenjene za nadaljšnjo splošno izomiko mladine šoli odraslo (§. 59, odstavek 2). Tudi za deklice, ki so užč soli odraslo, smejo se ustanoviti učni tečaji zarad nadaljšnjega obrazovanja (§. 59, odstavek 2). §• 11. Število učiteljev v vsaki šoli ravnil se po številu učencev. Ako bode za tri leta zapored v kateri šoli, poprek vzevŠi, pri oeloduevnem poučevanji po 80 učencev, mora se brezuvetno (brezpogojno) poskrbeti še za drugega učitelja, in tako tudi za tretjega, če to število naraste na 160, ter je treba po tem razmerji še dalje pomnoževati število učiteljev. Pri poludnevnem poučevanji računiti je po 100 učencev na enega učitelja. Določujoč število učiteljev tistim občnim ljudskim šolam, katere se za otroke poslednjih dveh letnih stopinj uredijo drugače nego veli pravilo (§. 21, odstavek 4), ni ozirati se na te otroke. Učiteljska mesta, enkrat ustanovljena, smejo se samo z dovoljenjem deželnega šolskega oblastva odpraviti. Deželnemu postavodavstvu je pridržano, • znižati maksimalno število učencev, kateri se imajo od kazat i enemu učitelju. Učiteljice in podučiteljico v dekliških šolah naj praviloma poučujejo deklice tudi v ženskih ročnih delih, za kar se ima napraviti poseben šolski razdel. Kjer je dekliška šola izročena moškim učiteljem, mora se za poučevanje v ženskih ročnih delih namestiti posebna učiteljica. Kjer ni samostalnih dekliških šol, naj se za dekleta, ki so dolžna v šolo hoditi, napravijo posebne delovne šole, ki so same za se ali pa združene z ljudsko šolo. §. 17. MeSčansko šole namen je, učni smoter občne ljudske šole presezajočo izomiko dajati zlasti z ozirom na potrebe obrtnikov ia kmetovalcev. Ista posreduje tudi izomiko pripravljajočo na učiteljska izobraževališča, na take strokovno šolo, za katere ni treba poprejšnjega obrazovauja v kaki srednji šoli. Učni predmeti meščanske šole so: vera; učni jezik v zvezi z naukom o poslovnih sestavkih; zemljepis in zgodovina s posebnim ozirom na domovino ali očetnjavo in njeno uBtavo; prirodopis; prirodoslovje ali fizika; računjanje v zvezi z enovitim knjigovodstvom; geometrija in geometrijsko črtanje; risanje ali črtanje s prosto roko; lepopisje; petje; dalje : ženska ročna dela za deklice; telovadba za dečke zapovedana, za deklice nezapovedana. V nenemških šolah meščanskih ima se dati tudi prilika, da so otroci nauče nemškega jeziku. (Jo doželno šolsko oblastvo pritrdi, sme so v meščanski šoli deliti tudi nozapovedan pouk v katerem drugem živem jeziku, v igranji na klavir in na gosli. §. 18. Meščanska šola šteje tri razrede, kateri se stikajo s potim letnim tečajem občne ljudske šole. Tistim, kateri vzdržujejo šolo, prepušča se, da smejo meščansko šolo skleniti 8 katero občno ljudsko šolo pod enim vkup-nim voditeljem. V tem slučaji se imenuje „Občna ljudska in meščanska šola". ' §• 19. Določila §§. 4 do 8, 10 do 14 veljajo tudi za meščanske šole, vender s temi le razločki: 1. Kadar se postavlja učni črtež, treba je ozirati se na posebne potrebe šolskega mesta in okraja. 2. T meščanski šoli morajo se vseskozi moški otroci od ženskih odločiti. 3. Učiteljska kouferencija predlaga deželnemu šolskemu ob-lastvu, katere izmed učnih knjig in beril ali čitank naj bi se izbrale ; tudi sme nasvetovati mu, da se vvedejo (vpeljejo) kake novo učne knjige in čitanke. 4. Odgovorni voditelj meščanske šole ima naslov: „ravnatelj ali direktor". 5. ltazven ravnatelja in veroučitelja naj bodo najmanj še trije učitelji. §. 21. Dolžnost, hoditi v šolo, začenja se za otroku, kadar izpolni šesto, in traja ali trpi, dokler ne izpolni štirnajstega leta svojega življenja. Izstopiti i7. šole sme učenec vender samo takrat, kadar zna najpotrebnejše, kar je zapovedano za ljudsko šolo, namreč: vero, čitati (brati), pisati in račnniti. Na občnih ljudskih šolah naj se otrokom, ko izpolnijo šesto leto svojega šolanja, na kmetih in otrokom neimovitih ljudi po mestih in trgih, če njih roditelji ali roditeljev namestniki zaprosijo, iz ozira vrednih razlogov dopuščajo polakšice ali zlajšila glede na mero, koliko jim je pravilno hoditi v šolo. Te polakšice naj bodo v tem, da se poučevanje skrči (stesni) na neki del leta, ali na pol dne ali na posamične dneve v tednu. Le-te polakšice dodeljevati je tudi otrokom celih šolskih občin na deželi (na kmetih), kadar zastopi vseh všolanih občin vsled sklepa občinskih odborov za to poprosijo. V tem slučaji moči je črtež urediti tako, da se okrajšani pouk otrokom v posebnih oddelkih. ki so ločeni od drugih otrok, deli najmanj do izpolnjenega štirnajstega leta njihove dobe. Y vseh slučajih, kateri se v zgornjih dveh odstavkih na misli imajo, treba je otroke, v šolo hoditi dolžno takč učiti, da jim bode moči s tem poukom sploh zapovedani učni smoter doseči. Na koncu šolskega leta sme okrajuo šolsko nadzorstvo takim učencem, kateri sicer še niso prestopili štirnajstega leta, pa ga prestopijo v prvem prihodnjem poluletji, in kateri so se popolnoma naučili predmetov ljudske šole, iz tehtovitih razlogov dovoliti, da se odpuste iz šole. §. 23. Dolžnosti, hoditi v javno šolo, odvezani so časno ali za vselej : Otroci, kateri hodijo v kako višjo šolo, ali v obrtniške ali kmetijsko šole ali strokovne tečaje, ako le-ti po svoji uredbi morejo ljudsko-šolski pouk nadomeščati; po tem otroci, katerim kaka duševne, ali teška telesna nakaznost ali napaka brani učiti se ali v šolo hoditi; naposled taki otroci, katere poučujejo domd ali v kakem privatnem zavodu. V tem poslednjem primeru odgovorni eo roditelji (starši) ali njih namestniki za to, da se bodo otroci zadostno poučevali vsaj v vsem tem, kar je zapovedano za ljudsko šolo. Ako je kaka dvojba na to stran, ima okrajno šolsko nadzorstvo dolžnost, po primernem načinu prepričati se o tem, je li dvoj- ba utrjena ali ni. Temu, kar se zastran tega zaukaže, dolžni so roditelji ali njihovi namestniki udati se. §. 29. V izobraževališeih za učitelje se uči: vera; odgojstvo (pedagogika) s pruktičnimi vajami; učni jezik ; zemljepis; zgodovina in nauk o ustavi domovine; matematika in geometrijsko črtanje; prirodopis; prirodosiovje; nauk o kmetovanji s posebnim ozirom na razmerja tal (zemlje) v domači deželi ; lepopisje; risanje ali črtanje s prosto roko; muzika s posebnim ozirom na cerkveno muziko; telovadstvo. Razen tega je treba ondi, kjer boda prilika k temu, zrejance ali odgojence seznauiti z načinom, kako se poučujejo gluhonemi in slepi, kako je treba urediti detinj vrt in odgojilnice za nravno zapustele (zanemarjeue) otroke da bo prav. Z odobrenjem ministra za uk in bogočastje smejo se kot ne-zapovednni predmeti učiti drugi živi jeziki. §. 30. Učni predmeti v izobraževalnicah za učiteljice so: vera; odgojstvo (pedagogika) s praktičnimi vajami; učni jezik; zemljepis; zgodovina; aritmetika (računstvo) in nauk o geometrijskih oblikah; prirodopis; prirodosiovje; lepopisje; črtanje z golo ali prosto roko; muzika; ženska ročna dela; telovadba. Še jo treba ondi, kjer bo prilika za to, zrejanke seznaniti s tem, kako se mora urediti detinj vrt. Z odobrenjem ministra za uk in bogočastje smejo se kot ne-zapovedani predmeti učiti drugi živi, sosebno tuji jeziki. Učiteljice ženskih ročnih del bodo se izobraževale ali v izobraževališeih za učiteljice ali pa v posebnih učnih tečajih. §. 32. Da bode kdo vzprejet v prvi letni tečaj, hoče se, da jo izpolnil 15. leto svojega življenja, in poleg toga, da je zdravega, trdnega telesa, da je v oziru na btagonravje brez madeža in da je že temu primerno izobražen. Minister sme iz razlogov posebnega ozira vreanih komu šest mesecev največ od dobe izpregledati. Da ima pitomec res tako v pripravo potrebno izomiko, mora dokazati pri ostri preskušnji pred vzprijetjem. Ta preskušnja obsega sploh tiste učne predmete, kateri se obligatno učč v meščanski šoli. Na take proaitelje, ki so užo v muziki izobraženi, treba so je pri vzprijomanji predatveno ozirati. Javnu učiteljska izobraževališča odprta so brez razločka vere vsem prositoljem, kateri imajo takšne izkaze. §. 36. Pravna razmerja učiteljskega osobja se uravnujejo s posebnimi propisi Učitelji za vero, ako se zatrdno namestijo, naj bodo — kar se tiče pravic in dolžnosti — glavnim učiteljem enaki. §■ 38. Kdor ima svedočbo (spričevalo) zrelosti (§. 34), sposoben je biti začasno nameščen za podučitelja ali učitolja. Da bode kdo za trdno (definitivuo) nameščen kot podučitelj ali učitelj na kateri občni ljudski Šoli, potrebna mu je svedočba učiteljske sposobnosti za občne ljudske šole, katero zadobi s pre-skušnjo o učiteljski sposobnosti po tem ko jo najmanj dve leti v zadovoljstvo delal v praktični šolski službi na javni ali taki zasebni ljudski šoli, katera ima pravico javnosti. Da bode kdo za trdno nameščen kot podučitelj ali učitelj na kateri meščanski šoli, potrebuje svedočbe o učiteljski sposobnosti za meščanske Šole, katero zadobode s posebno preskušnjo po tem ko je najmanj tri ieta v polno zadovoljstvo dolal na kaki ljudski šoli ali na katerem drugem učilišči. V učiteljstvo izkušeno tehnične učitelje za posebne učne tečaje, ki so združeni s posamičnimi šolami (§. 10), sme ukovni minister od te preskušnje odvezati. Za preskušnje o učiteljski sposobnosti postavlja minister za bogočastje in uk posebne komisije. Tu velja za nnčolo, da naj udje take komisije bodo sosebno ravnatelji in učitelji učiteljskih izobraževališč, šolški nadzorniki in dobri ljudsko-solski učitelji. V preskušovanje kandidatov gledč njihove sposobnosti, poučevati otroke v veri, trebu je pozivati zastopnika cerkvenih in verskih družeb (§ 5, odstavek 6). §• 41. Taki, kateri niso na kakem učiteljskem izobraževališči, ima-jočem pravico javnosti, dovršili poučenega tečaja, smejo, kakar so izpolnili devetnajsto leto svoje dobe, zadobiti svedočbo zrelosti (§. 38, odstavek 1), če — izkazavši ostale zakonite potrebnosti (§. 32, odstavek 1) — opravijo preskušnjo na katerem državnem učiteljskem izobraževališči. Minister za bogočastje in uk določa «vete, pod katerimi je moči kandidatom — imajočim učiteljsko sposobnost za srednje šole — dobiti učiteljsko sposobnost in namestnost (sposobnost namestitve v službo) za ljudske šole. Ali za trdno se taki kandidatje smejo v službo namestiti samo po tem, ko so najmanj eno leto v ljudsko-šolski službi delali (§. 38, odstavek 2 in 3). §. 42. Da Be kandidatje nadalje izobrazijo za učiteljstvo, sosebno v učnih predmetih meščanske šole, treba je ustanoviti posebno učne tečaje. Tanja določila izdaje minister za bogočastje in uk. §. 46. V vsaki deželi bivajo vsakih šest let konferencije poslancev okrajnih konferencij pod prvosedstvom katerega deželnega šolskega nadzornika (deželne konferoneije). §. 48. Služba v javnih šolah je javen urad in zadobiti jo more enakomerno vsak državljan, kateri je svojo sposobnost za to zakonito izkazal. Kot odgovorni šolski voditelji (§§. 12, 14, odstavek 2, §. 19, točka 4 in 5) smejo se postaviti samo taki učitelji, kateri izkažejo tudi, da so sposobni učiti vero (§. 38, odstavek 5) ¿nega spoznavanja, kateremu pripada večina učencev dotične šole po srednjem številu, kakor je bilo v poprejšnjih petih letih. Pri ovedovanji tega srednjega števila šteje se, da vsi evangeljski učenci pripadajo enemu in istemu spoznavanju (veroizpovesti). Šolskega voditeljstva dolžnost je, nadziranja šolske mladine pri redno postavljenih bogo-vernih (pobožnih) vajah udeleževati se po učiteljih dotične veroizpovesti. Učiteljstvo je zaprto takim, kateri vsled kazensko - sodne obsodbe ne morejo biti izvoljeni v občinski zastop. 8- 53. če se pri kateri učiteljski osebi, ki ima svedočbo učiteljske sposobnosti za občne ljudske šole, najde, da njene storitve niso zadostne ali dovoljne, sme deželno Šolsko oblastvo primorati jo, da se se enkrat podvrže preskušnji o učiteljski sposobnosti. Ako bode posledek te preskusnje zopet nezadosten, izgubi dotičnik vsled tega prej zadobljeno svedočbo učiteljske sposobnosti, ter je zavisno od r&zloke deželnega Šolskega oblastva, je Ii dovoliti mu, da začasno (provizorno) nadalje služi, ali pa izreči, da bodi čdstranjen od uči-teljstva. §• 54. Ako se kateri učitelj v šoli zoper svojo dolžnost vlada, ali čo se zunaj šole vede tako, da to krati ugled učiteljskega stanu aH izdatnost delovanja njegovega kot odgojitelja in učitelja, uporabiti je disciplinarna sredstva, brez razločka, ali nastopi morebiti tudi kazensko-sodno preganjanje. Tanje to določuje deželno zakonodavstvo, pri čeincr naj velja to načelo, da se ravnatelji in tako tudi dokončno nameščeni učitelji in podučitelji smejo iz službe odpustiti in od učiteljstva odpraviti samo na podlogi poprej opravljenega pravorednega disciplinarnega postopka. §. 59, Dolžuost, napravljati šole, uravnuje dežoluo zakonodavstvo, držeč se tega načela, da je vsekakor treba ustanoviti šolo povsod, kjer eno uro na okoli po petletnem poprečnem (srednjem) številu biva več nego 40-tero otrok, ki morajo čez štiri kilometre daleč v kako šolo hoditi. Takisto pristoji tudi deželnemu zakonodavstvu izdati pripravna ukazila gledč ustanovitve za deželo potrebnih šol in odgojilnic otrokom nepolnočutnim (ne obdarjenim z vsemi čuti), dalje otrokom nravno zapustelim, kakor tudi glede zavodov in učnih tečajev, ki jih omenja §. 10. §• 62. Za potrebuo ljudske šole skrbi v prvi vrati občina dotičuega kraja ali solišča, pri čemer se v moči vzdržujejo pravno obstoječe dolžnosti in dajatve ali oprave tretjih osob ali pa korporacij. Koliko se tega udeležujejo okraji, po tem, kako se opravlja trošek za zavode in tečaje omenjene v §. 10. in §. 59, odstavek 2, to določa deželno zakonodavstvo. §. 75. Z ozirom na posebne razmere kraljevin Dalmacije, Galicije in Vladimirije z veliko vojvodino Krakovsko, vojvodin Kranjske in Bu-kovinske, mejne grofovine Isterske iu poknežene grofovine Goriške in Gradiščanske pridržava se ondukajšujim deželnim zakonodavstvom, dopustiti kak odstop od načel, postavljenih v §. 21, odstavku 1, 3, 4, 5 in 6. v §. 22, odstavku 2, v 28 in v §, 38 in v kraljevini Galiciji ¡n Vladimiriji z veliko vojvodino Krakovsko tudi od načel, ki so ustanovljena v §§. 17, 18 in 19. - 20 — Določila §. 38, odstavka 2, no veljajo v kraljevinah Dalmaciji, Galiciji in Vladimirji z veliko vojvodino Krakovsko vred. Č1 e n II. Ministra za bogočastje in uk naroča se zvršiti to postavo ter izdati potrebna prehodna določila. Na Dunaj i, dne 2. maja 1883. Franc Jožef s. r. Taafte s. r. Conrad-Evbesleld s. r. Ukaz ministra za uk in bogočastje od 8. junija 1883. 1. St. 10618., da se izpelje postava od 2. maja 1883. 1., drž. zak. št. 53., h katerim se prenarejajo nekatere določbe postave dne 14. maja 1869. 1., drž, zak. št. «2. Pridrževaje si daljših še potrebnih uredeb zaukažem k izvršitvi postave z 2. maju 1883. I., drž. zak. štev. 53, naslednje: I. (K §. 3. te postave.) Deželne šolske oblasti naj pregledajo učne črteže za razne vrste splošnih ljudških šol natančno, gledč na načela, določena v ministrskem ukazu dnč 18. maja 1874. I., št. 6549 (za Galicijo ministrski razglas z 22. septembra 1875. 1., št. 8337); posebno je gledati na to-le: 1) Prva tri šolska leta gre posebno vaditi učence v govorjenji, branji, pravopisji in uslmcncm številjenji. 2) Za pouk v geometrijskem oblikoslovji ne gre določiti posebnih poučnih ur, marveč sezuaniti gre učence z geometrijskimi črtami, ploskvi in telesi pri poučevanji v risanji na srednji učni stopuji: merjenje in izšteviljenje ploskev iu teles naj se poučuje na višjih učnih stopnjah v zvezi s številjenjeui. 3) Pri izberi učne tvarine iz rečnega pouka (realij) naj se gleda na vseh učnih stopnjah pred vsem na to, koliko da učenči navadno morejo razumeli iu kakšne so razmere v njihovem življenji. 4) Po šolah, kjer se kaže potreba za to z ozirom na način preživenja pri prebivalstvu, more se v učni črtež vzprejeti poleg prostega risanja tudi risanje se šestilom. 5) Poučevanje v petji naj goji razen domorodne in narodne pesni tudi cerkveno petje. 6) Deklice se poučujejo v telovadbi, ako se njih atariši za to oglase ob začetku leta. Kar le moč, naj povsod, vzlasti pa po viših razredih, v telovaji poučujejo učiteljice. 7) Pri razvrstenji učne tvariue na posamezne oddelke, skupine ali razrede je posebno gledati na to, da dosežejo vsi zdravi otroci učni smoter in so zmožni prestopiti na višo poučil j stopnjo. II. (K §. 7. v postavi.) Šolske oblasti imajo preudarjati premetnbo obstoječih šolskih uravnav, kar se tiče celodovnega ali poludnevnega pouka, le takrat, ako za to prosijo v dobro podprti prošnji všolane občine ali okrajni šolski sveti. Pri razsoji o taki prošnji gte se ozirati na obstoječe šolske vravnave v deželi in v okraji, ua potrebščine pri ptuiku, ua razsežnost, na razmere zemljišč in občil v šolskem okolišči in na gospo-dauko stran prebivalstva. Na podlagi takih razmotrovanj more deželna šolka oblast — zaslišavši krajni in okrajni šolski svčt — dovoliti poludnevni pouk za gotovo dobo, ali stalno; posebno pa takrat, ako bi bili zdatno obteženi davkoplačevalci, ker bi bilo zarad pomnoženja šolske mla-deži razširiti ali pomnožiti šolske prostore, tak poldnevni pouk se more privoliti na jednorazrednih ali tudi v spodnjih razredih večraz-rednih šol na selih. III. (K §. 8. v postavi.) Deželna šolska oblast, katera odbira učne knjige in berila, ima gledati na to, in potrebno ukazati, da se zanaprej ne bodo brez potrebe menjevale šolske knjige in da se odpravi vsaka neopravičena razlika pri knjigah v jedoolikih šolah posameznih šolskih okrajev. IV. (K §§. 17., 18. in 19. te postave.) Kar se tiče uravnave meščanskih šol, se ukazuje . 1) Iz vsake uže obstoječe osetnrazreduc meščanske šole se morate napraviti s začetkom 1. 1883/4. dve samostalni učilnici: sploštr. ljudska šola in triranredna meščanska šola, ki ostane, kakor dosihmal, obvezana ljudska šola za všolane dečke ali deklice. Ob jednem se preosnuje odločena splošna ljudska šola, oziroma utesniti so ima po potrebi na tisto število razredov, da je somerna sč številom učencev. Z vzdrževatelji šole se je porazumeti o tem, ali imate ostati splošna ljudska šola in meščanska šola kot „splošna ljudska ia meščanska šola" pod jeduim vodstvom meščanskega šolskega ravnatelja skupaj, ali se ima za splošno ljudsko šolo postaviti nadučitelj. Skupno vodstvo obeh šol se pa priporoča le tam, kjer ste v jcduein p ros to rji. V večjih krajih, kjer je po več šol, priporoča se, da se splošne ljudske šole od meščanskih tudi po prostoru ločijo. 2) V prvi razred meščanskih šol se vzprejmo otroci, ki se s šolskimi naznanili ali s spričali sksžejo, da so z zadostujočiin uspehom obiskovali peto leto kake splošne ljudske šole; dalje otroci, ki so dovršili naj manj deseto leto in se skažejo s vzprejemno skušnjo, da so zadosti poučeui. Za vzprejem v kak viši razred je potreba primerne starosti ali dokaz zadostujoče predizobražbe po vzprejemni preizkušnji. 3) Učni črtež gre tako urediti, da meščanska šola popolnoma izvrši zadevo ljudski šoli postavljeno in ob jednem učenca izobrazi toliko, da more prestopiti v učiteljsko izobraževališče in v take strokovne šole, pri katerih je pogoj za vzprejemaoje pripravljanje v meščanski šoli takisto tudi, da ga sposobi za praktično življenje po posebnih potrebah šolskega kraja in okraja. Za vsako meščansko šolo posebej bode treba učnega črteža, in nič ne dela napotja, da se v krajih, kjer je več meščanskih šol, ozirajo v učnih črtežih pri posameznih šolah na različne potrebe. Okrajne šolske oblasti naj za posvetovanje učnega črteža za vsako posamezno solo skličejo posebne konferece. K tem konferencam, katere ima voditi okrajni šolski nadzornik se povabijo razeu učiteljev na meščanski šoli ravnatelji učilnic, katere se nahajajo v okraji, za katere ima pripravljati meščanska šola, isto tako strokovnjaki, ki zastopajo obrtne in gospodarske koristi v šolskem kraji in okraji. V krajih, kjer je več maščanskih šol, gre v ta namen po zaslišanji posameznih učiteljskih oseb obdiževati konference, pri katerih so uavzoči ravnatelji meščanskih šol, potem dotičnih strokovnih šol in učiteljišč, isto tako tudi zastopniki obrtnikov. Podloga teh posvetovanj imajo biti učni čiteži predpisani z ministrskim ukazom duč 18. maja 1874, št. 6549 (za Gališko ministrski razglas dnč 22. septembra 1875. št. 8373) za samostalne trirazredne, oziroma za 6 , 7. in 8. razred, osemrazrednih meščanskih šol za dečke in deklice, pri tem gre gledati na to: a) Ozirati se gre na razne potrebe meščanskih šol za dečke in deklice. b) Držati se gre kakor dosihinnl sredotočne (koncentrične) metode pri razdelitvi učne tvarine pri tistih naukih, ki se poučujejo po več razredih. c) Naj več sme ur biti na teden v vsakem razredu po 30. d) Določila imenovanega vzornega črteža, v katerih se poučuje v naukih, nezavisnib od posebnih potreb šolskega kraja in okraja, ti so: veroznanstvo, učni jezik, zemljepis, zgodovina, petje in telovadba, imajo ostati tudi zanaprej s tem pristavkom, da se število ur za veroznanstvo odločenih na teden poviša za dve in se ima pri petji gledati tudi na privajo mnogoglasnih pesen. e) Število drugih ur, isto tako tudi učna tvarina v drugih naukih, namreč pri prirodopisu, prirodoslovji, računstvu, geometriji ia geometrijskem risanji, risanji na prosto roko, iepopisji in v poučevanji ženskih ročnih del za deklice, bode zaviselo od posebnih praktičnih potreb, tako da n. p. v krajih in okrajih, kjer obrtnij-ske razmere zahtevajo, da se bolj gleda na risanje ali da se nauk v kemiji razširi; ozirati seje na to v učnem črtežu, v drugih krajih pa, kjer preoblada kmetijstvo, je gledati na te razmere pri nauku v prirodopisu in prirodoslovji, in podpirati gro ta nauk s posebnimi učili, kakor so: šolski vrt, drevesnica i. t. d. f) V učnem črtcžu gre tudi določiti število pismenih nalog, ki se dajejo na teden ali na mesec; vcnder gre to omejiti le na jezike in na številjenje. g) Določila, dana pod I. v tem ukazu: 5., 6 in 7. imajo veljati tudi za meščanske šole. b) Ako je dovolj učnih moči, moro se na meščanskih šolah za dečke osnovati poučevanje, da S'i doseže nekaka ročua spretnost (delavska šola), veuder to ni obligatno. Učni firtež za vsako posamezno meščansko šolo ima predložiti deželska oblast naučn^mu ministrstvu v odobrenje, ima pa pridejati svoje mnenje. Dokler uačrt ni odobren, inn pa obdržati vsaka meščanska šola svoj dozdanji učni črtež. 4. Ako je v šolskem okraji več meščanskih šol, tako gre ob-drževati vsako leto razen okrajne konference, zapovedaue po ministrskem ukazu dnč 8. maja 1872, št. 330G še posebno zbirališče učiteljev meščanskih šol, kjer pridejo v posvet posebne zadeve teh učilnic. Za te konference meščanskih učiteljev veijajo določila irne-novanegav ukaza o okrajnih konferencah, kolikor simkaj spadajo. 5. Šolske oblasti imajo gledati na to, kjer potreba za ljudsko poučevanje sega nad učni smoter petero-, šesterorazrednih splošnih ljudskih šol, da se tam po obstoječih postavah osnujejo meščanske šole. Kolikor izpeljava teh ukazov zahteva sodelovanja deželnega zastopa ali izpremembe deželnih šolskih postav, imajo se deželske šolske oblasti posvetovati z deželnim odborom in po potrebi staviti potrebnih nasvetov ministrstvu za uk in bogočastje. V. (K §. 21. te postave.) Da se po jedni strani predpisan splošni učni smoter doseže, po drugi strani pa udeležnim zlajša ali za nekaj časa odvrne breme, ktero jim nakladajo pomnoženi Šolski stroški in prizadeva beganje njih gospodarskih razmer, se je treba zastran šolskih olajšav držati naslednjih pravil: 1. Olajšave o šolskem obiskovanju se morejo deliti le na splošnih ljudskih šolah otrokom, ki so bili v šoli poučevani celih 6 let. 2. Na jedui in isti šoli se more v šolskem obiskovanji deliti le jedua odločena vrsta olajšav. 3. Poučevanje ne sme popolno prenehati ne v 7., uc v 8. letu. 4. Poučevati se ima le v dnevih med tednom. 5. Učitelj ni dolžan poučevati višej od 30 ur na teden. 0. Ako se privolijo šolske olajšavo le posameznim otrokom ali otrokom celih šolskih občin iu se ti otroci ne poučujejo v posebnih, od drugih učencev odločenih oddelkih, tako olajšanje o šolskem obiskovanju poprek ne sme več iznašati, nego polovico navadnega (uormalnrga) učnega časa. Šolske olajšave, ki dalje segajo, smejo se dovoliti izjemno le posameznim otrokom iz vzrokov posebnega ozira vrednih, ako je po meri pridobljenih vednosti zagotovljeno, da se doseže splošni predpisan učni smoter. Ne izključevaje druge mogoče slučaje (kombinocije), prikažejo se potem naslednje olajšave o šolskem obiskovanji: a) Obiskovanje šole zimskega poluletja, popolno oproščenje poletenskega poluletj.i. b) Obiskovanje šole ob štirih dneh v tednu (celodnevno ali poludnevno po šolski uravnavi) v treh zimskik polletjih (čez 14. leto, tedaj tudi na 9. tarostni stopnji od začetka šolske dolžnosti), popolno oproščenje med poletenskim polletjem. c) Obiskovanje šole ob treh dneh v tednu (celodnevno ali poludnevno po šolski uravnavi) mej celim 7. in 8. šolskim letom. d) Obiskovanje šole mej celim 7. in 0. šolskim letom poludnevno, kadar imajo drugi otroci celodnevni pouk. e) Redno obiskovanje ves čas mej 7. šolskim letom; na teden tri ure poučevanja mej zimskim Časom v 8. šolskem letu (brez razločka šolske kategorije). 7. Ako se otrokom celih šolskih občiu privoli šolsko polajša-nje, in če se dotični otroci poučujejo v posebnih oddelkih, ločenih od drugih učeucev, ne sme število poučnih ur na teden (mej časom šolskega obiskovanja, kakor je to naznanjeno v točki G.) manje biti, kakor tistih ur, ki se dobč, ako se števile poučnih ur na teden, ki so predpisaue v vzornih učnih črtežih, enakomerno razdeli na starostne stopinje, ki so zastopane v dotičnem oddelku ali razredu. V tistem času mej šolskim letom, mej kteriin otroci dveh gornjih uajviših starostnih stopinj v šolo ne hodijo, imajo se drugi učenci poučevati v tistem številu ur, ki je naznanjen v vzornih učnih črtežih za vseh osem starostnih stopinj. (Glej pristavek temu ukazu!) 8. V krojih, kjer je več splošnih ljudskih šol, kjer se dovoli posameznim otrokom jeden in isti način olajševanja šolskega nauka (točka 6.), lehko se dotični otroci raznih šol združijo v jedni šoli v skupuo poučevanje. 9. Da se dobe posameznim otrokom šolske olajšave, imajo za to prositi stariši ali njih namestniki pri krajneui šolskem svetu in za to navčsti vzrokov obzira vrednih. Ta poroča okrajnemu šolskemu švčtu in slavi nasvčt, ua kak uačiu bi se dalo privoliti šolsko olajšanje. Okrajni šolski svet razsodi o ti prošnji, in če jo vsliši, povč tudi, na kak uačiu se iran olajšati šolsko obiskovanje. 10. Da se otrokom cel