Ivo Sorli . Plameni. ¦ ¦      249
Plameni.
I.
1 lamenov dvojih tu v sobi žar
prijetno me moji j^rcje :
tam v peči eden rai ]ilapüla,
a drugi mi -v prsih tlcje ...
O kolikim zunaj na planem je mr-iz,
mori dih neštete ledeni!
Če mogel, koj en bi jim plamen dal,
saj drugi dovolj bi bil meni.
A dal bi jim v peči onega tam,
nikdar ne tu v ]irsih tega, — — —
kaj hoče mi najgorkejša peč,
vem, zmrznil ob njej bi brez njega . . .
Ivo Šorli.
272 Ivo Sorli . Plameni.
Plameni,
II.
Orez polja do ljubice vede me pot,
črez polja pa veter brije ;
a naj le brije, do plamena tu
se V prsih mi ne prerije...
A kar ne posreči se vetru nikdar,
bi znalo se vendar zgoditi :
gasijo tvoj oče in mati in brat,
bogati stric jel je gasiti.
Pogledi ledeni njih v duso mrzle,
obrazi me hladni — ni šala !
zato pa za plamen, ki vžgala si ga
le skrbi netilka mi mala !...
Ivo Šorli.