CENTER ZA SOCIALNO DELO
Vse več ljudi potrebuje denarno pomoč
Nič novega ne ugotovimo, če zapi-šemo, da ima večina od nas iz dneva v dan v žepu manj denarja. Vse več je stvari, ki jih lahko opazujemo le v izložbah, sanjarimo o njih, a si jih ne moremo več privoščiti. Nekateri se odrekajo le dražjiin in boljšim av-tomobilom, obleki, potovanju v tu-jino, so pa tudi taki, ki jim zmanjkuje denarja za najnujnejše življene: so taki, ki si ne morejo kupiti mesa, sa-dja, slaščic, plačati vrtec za otroka, za ničesar drugega ne morajo odšteti denarja kot samo za stvari, ki so ne-obhodno potrebne za življenje.
Pred kratkim se je v Maximarketu pripetilo tole: sedem ali osem let star deček, je hrepeneče gledal v banane na pultu. »Eno prosim,« je rekla mati pro-dajalki, ker je verjetno opazila njegov pogled. »Kupi mi dve,« se je proseče in tiho oglasil fantič. »Ne morem, nimam denarja,« mu je mati šepnila na uho. Videti jima je bilo, da nista iz mesta, zdelo se je, da sta doma iz obrobnih, hribovskih predelov Ljubljane. Člo-veka, ki je to slišal, je moralo stisniti pri srcu.
Na Centru za socialno delo naše ob-čine se vsak dan srečujejo z ljudmi, ki so zašli v težave in stiske. Kako jim pomagajo, kaj storijo zanje, ko je tudi denarja za njihovo dejavnost vse manj? Naša sogovornica je bila direktorica Centra za socialno delo občine Ljub-
ljana Moste-Polje dipl. psihologinja Milica Caf, ki je povedala nekaj zani-mivih podatkov. »Veliko težav nam povzroča dejstvo, da nikoli ne vemo,
s koliko denarja bomo razpolagali, zato je težko karkoli načrtovali,« je dejala. »Denarne pomoči, kot edini in dopol-nilni vir preživljanja, upadajo. To pa zato, ker je vse manj tistih, ki nimajo nobenih sredstev za preživljanje, ti so
bili večinoma doma iz hribov, pa tudi zato, ker so kriterji za njihovo pridobi-tev zelo ostri. Raste pa število enkrat-nih in začasnih pomoči. Letos ob koncu februarja jih bo še enkrat več kot lani ob tem času, ko jih je bilo 228.«
Ljudi, ki prosijo za začasno ali en-kratno denarno pomoč lahko razde-limo v tri skupine: v prvi so družine z več otroci, ki se doselijo k nam v ob-čino, ali pa tudi mame z dvema otro-koma, ki imajo prenizko preživnino, so pa tudi take, ki jo nikoli niso izterjale. Prav tej skupini bi po mnenju Centra za socialno delc moralo več prispevati otroško varstvo, saj smo se dogovorili, da naj bi oni skrbeli za socialni položaj otrok. So družine, ki imajo na člana komaj 200 tisoč dinarjev na mesec.
V drugo skupino lahko uvrstimo upo-kojence z najnižjimi pokojninami, predvsem tiste, kjer dva živita od ene same. Tretja skupina, in ti so najtežji, pa so nazaposleni ljudje, ki so iz objek-tivnih ali subjektivnih razlogov zgubili
službo, in tudi taki, ki še nikoli niso delali. Nekateri so, drugi niso prijav-ljeni na Zavodu za zaposlovanje. V svo-jem obupu ne vedo več kam se obrniti, pa pridejo po pomoč tudi na Center za socialno delo. Tudi tu jim seveda ne morejo pomagati, saj bi ta problem morala reševati širša sociaJna politika.
Vsakdo, ki pride na Center po de-narno pomoč in je tudi upravičen do nje, jo dobi. Res pa je, da so te pomoči majhne in kriteriji za njihovo pridobi-tev ostri. V povprečju enkratna pomoč znaša 200 tisoč dinarjev; največkrat jo prosilci sploh ne dobijo v gotovini, marveč mu poravnajo kakšen račun, denimo za elektriko, nakup živil in podobno.
Denarne pomoči pa so le manjši del delovanja Centra za socialno dflo, saj
od 22 strokovnih delavcev, na tem po-dročju delata le dva. Njihovo glavno delo temelji na predpisih zakona o za-konski zvezi in družinskih razmerjih. Gre za razveze, skrbništvo, delo z mla-doletniki, rejništvo, družinsko in part-
nersko svetovanje, alkoholizem, za-vodsko varstvo odraslih in drugo. Vča-sih je v krajevnih skupnostih slišati, da socialni delavci delajo preveč »uradno« in stranke pozivajo na pogovore k njim, namesto da bi jih obiskali na domu in tako bolje spoznali njihove razmere. Milica Caf je pojasnila: »Tak model kot ga imajo za Bežigradom, da imajo poleg Centra tudi socialne de-lavke v krajenih skupnostih, drugje v Ljubljani ni. Uveljavljamo nove me-tode dela. Mislimo, da smo bolj uspešni v projektih, ki se jih lotevamo v skupini, ne kot posamezniki, saj eden človek ne more biti strokovnjak za vse.«
V Centru veliko energije vlagajo v projekte, kot sta bila servis za osta-rele in Center otrok in staršev Fužice,
ki je bil odprt januarja. Pri projektu navadno skupaj s prostovoljci in dru-gimi intenzivno delajo pol leta, ko pa zamisel zaživi in njihovo strokovno vodstvo ter pomoč nista več nujno po-trebna, se umaknejo in se lotijo dela drugje. V ljudeh poskušajo vzbuditi samoiniciativo, spoznanje, da si lahko in tudi morajo pomagati sami.
Ker številka Naše skupnosti, ki jo imate zdaj v rokah, hosi datum 8. ma-rec, ki ga označujemo kot dan žena, v prostorih Centra za socialno delo pa so ženske, že zaradi otrok, bolj pogoste stranke kot moški, smo povprašali Mi-lico Caf, kaj je tisto, na kar bi ob tem prazniku morali pomisliti.
»Ob tem dnevu mi prihaja na misel maltretirana, trpinčena, pretepena ženska v družini in brezizhodnost nje-nega položaja,« je odgovorila naša so-govornica. »Dosežemo, da se razveže, potem pa nima kam iti. Bivšemu možu mora zagotoviti primerne prostore, kar je nemogoče. In v teh domovih se po-tem z ženskami in otroci dogajajo groz-ljive stvari. Na tem področju bi morala biti tudi naša zakonodaja drugačna. Dobro pa je, da se je na institucionalni ravni vendarle pričelo delati nekoliko drugače. Mislim, da bi v Ljubljani mo-rali imeti prostor, kamor bi se lahko zatekle trpinčene ženske, potrebovali pa bi tudi stanovanje za tiste žene, ki po porodu nimajo kam iti. To zdaj rešujemo tako, da damo otroka v rejo, ampak to ni pravi način.«
D. J.