O NEKATERIH PESNIŠKIH PRVENCIH 1972
Književnost        Še pred dobrim desetletjem so ugo-
tavljali, da izhaja zelo malo prvencev tudi po letih mladih avtorjev in da zato ni mogoče govoriti o kaki najmlajši pesniški generaciji. Danes ni več treba ponavljati podobnih misli, saj se pojavljajo celo nasprotna mnenja, po
katerih se je zlasti število pesniških zbirk pretirano povečalo. Ne da bi se spuščali v razglabljanja o tem, je najbrž res, da se je položaj tako normaliziral, da je skoraj vsakomur dana možnost preverjanja svojih izdelkov tudi v knjižni obliki, kar je tesno povezano s spremembami literarnih norm prav v zadnjem desetletju. Le-te sedaj omogočajo objave različno literarno-estet-
297
298
Marjan Dolgan
sko usmerjenih del v nasprotju s preteklostjo, katere dokaz je literarnozgo-dovinsko dejstvo, ki govori, da so morale skoraj vse pesniške zbirke, ki so odprle povojni slovenski liriki nove poti, iziti v samozaložbi, ker niso bile sprejete iz različnih vzrokov v programe založb.
Pesniški prvenci so zanimivi samo toliko, kolikor prinašajo novosti ali kvečjemu kot priložnost za opazovanje njihovega navezovanja na že znane literarne pojave, kar ob skrajnih primerih ne utegne biti kdove kako zanimivo početje. Lani je objavilo svoje pesniške prvence precej avtorjev, med katerimi so tudi takšni, ki — gledano z generacijskega vidika — ne sodijo med prihajajoči rod; te nekoliko zapoznele objave niso zajete v tem zapisu.
Pesmi, ki jih je zbral MARKO GORJANC v knjižici GRAD (Mladinska knjiga, Pota mladih), se zazdijo bralcu znane že po izboru upesnjenih motivov, ki jih nakazujejo naslovi: Popotnik, Noč, Vešče, Ladja, Samotar, Jesen, Pravljica, Starec, Rabelj, Ječar. Pri branju postanejo prvotne domneve takoj jasne: Gorjanca je tako prevzel pesniški svet Gregorja Strniše, da se mu ni znal več iztrgati, saj je mogoče skoraj vsaki njegovi pesmi poiskati vzporednico pri Strniši; zgradbe — oblikovne in verzne — ni posnemal, saj ni bil kos na videz preprosti, a vendar zahtevni formi, ki jo goji Strniša. Gorjanca je pritegnil celo motiv miši iz znane Strniševe pesmi Večerna pravljica (Mozaiki, 1959), uporabil ga je kar dvakrat, in to spet v skladu s prevzeto idejo, da so sanje ena od oblik, s katerimi globlja resničnost obvladuje človeka.
Pri Gorjancu najdemo tudi nekaj erotičnih pesmi, ki so — ne preveč prepričljivo — povezane s smrtjo. Ob različnih mrtvaških rekvizitih je omenjena celo tašča, kar je najbrž edino
humorno mesto v zbirki. Tu si bralec opomore od pesmi, ki ne izvirajo iz avtorjevega osebnega sveta, ampak iz že omenjenega enostranskega literarnega šolanja; te ugotovitve ne bi spremenilo niti razglabljanje o idejni plasti Gorjančevih pesmi.
IGOR MALAHOVSKY, PESMI (Mladinska knjiga, Pota mladih)
Prva besedila v zbirki so impresionistična: spet se srečujemo z znanimi načini upesnjevanja takšnih stvari, kot so trave, drevesa, jate ptic, zahajajoče sonce in podobno. Vse poveže z erotiko, ki ne presega sanjarjenja, hrepenenja in prvih ločitev; o kaki telesnosti ni sledu.
Najbolj opazen dosežek Malahov-skega se kaže v pesmih, ki so jih inspi-rirale obdukcije v secirnici in so motivno novost, za katero pa vendarle ni skrito kako izjemno ozadje, človeška trupla osemletne deklice, otroka, trimesečnega človeškega embrija, ki je vložen v formalinu in je na ogled v steklenem kozarcu, avtorja vznemirjajo, silijo ga k premišljevanju o razmerju med življenjem in smrtjo, naravo in truplom ter še posebno o indiferent-nosti narave do posameznikove smrti. Zavest o teh vprašanjih preprečuje, da bi brez pomislekov seciral trupla. Zdi pa se, da bi se bralec še bolj zavedel degradacije človeškega bitja v učni pripomoček, ko ne bi nekatere od teh pesmi vsebovale verzov, v katerih je avtorjevo sočutje izpovedano skoraj naravnost. Preostale pesmi so nastale ob spodbudi glasbe J. S. Bacha in po-splošitvi nekaterih spoznanj iz cikla Iz secirnice in ob opaznem vzgledovanju pri poeziji Daneta Zajca, kar ni naključje — pri Malahovskem najdemo tematiko Zajčeve pesmi Utopljenka, nekatere motive živali: ptice, kače, ribe — in to v podobnih metaforičnih zvezah; od istega pesnika izhajajo najbrž še nekateri postopki.
299
O nekaterih pesniških prvencih 1972
V zvezi z razvojem sodobne slovenske lirike so se izoblikovala v zadnjih letih mnenja, po katerih sodobnemu snovanju ne ustreza več samo dosedanji način tiskanja v knjižni obliki. Od tedaj se v presledkih pojavljajo različni poskusi uresničevanja teh mnenj, med katerimi je potrebno omeniti — kot enega od prvih — »edicije« in »artikle« skupine OHO. Pred leti so začeli izdajati v Kranju zbirko, ki naj bi enakovredno združevala poezijo in grafiko, toda izšlo je le nekaj številk. Zdaj je pred nami že tretji poskus, ki ga tokrat uresničujeta koprska založba Lipa in Založništvo tržaškega tiska iz Trsta; imenovali sta ga Pesniški listi. Vsak zvezek te zbirke sestavlja večkrat preganjen ovitek, v katerega so vloženi posamezni listi, nanje so natisnjene zraven likovne opreme posamezne pesmi; vseh je nekaj več kot deset.
Med Pesniškimi listi, ki so že izšli, je precej prvencev. Prvo številko je izpolnil tržaški avtor FILIP FISCHER s pesmimi, v katerih izpoveduje najprej zavest o ničnosti sveta, kmalu pa preide h konkretnejšim pojavom; privlači ga zlasti mediteranska pokrajina, ki ostaja v njegovih pesmih bolj posplošena in prepletena z izpovedjo osamljenosti in hrepenenja, dokler ga ne pritegne kmečka idilika. Fischer je bolj sledil pesniški tradiciji kakor svojemu doživetju.
Njegov zamejski rojak ACE MER-MOLJA (Pesniški list 3) se tudi prvič predstavlja s samostojno zbirko. Poleg mediteranske pokrajine je v njih izpo-vedana domovinska ljubezen do Benečije, Kras mu postaja simbol za njegovo lastno notranjost, v čemer ni mogoče prezreti Kosovelovega vpliva. V drugih pesmih se približuje satirično obarvanemu načinu pesnjenja po zgledovanju pri nekaterih prizadevanjih v matični poeziji, ne da bi zašel v kake skrajnosti ali posebnosti.
Sorodnost EDELMANA JURINCI-ČA (Pesniški list 7) z omenjenima av-
torjema se kaže prav v pokrajinski tematiki. Iz pesmi se da razbrati, da mu pomeni ta svet idilo, še posebno od takrat, ko ne živi več v njem. Zanimajo ga socialni problemi, še posebno kmečka revščina in izumiranje vasi. Žanrska podoba vaške jeseni in njenih ostarelih prebivalcev se spreminjajo v simbole minljivosti, kar spominja spet na Kosovela. Nekaj pesmi govori o travmatičnih doživetjih, katerih ozadje ni docela razvidno, toda vsekakor gre za doživetja smrti. V skromnem obsegu je zastopana ljubezenska tematika, ki se ne dvigne nad prva mladostna razočaranja, ali pa se ustavi pri ugotavljanju trpkosti v kmečki erotiki.
NATAŠA KASTELIC obravnava v zbirki SAMO ZA VČASIH (Mladinska knjiga, Pota mladih) razmerje med človekom in naravo z nekoliko drugačnega zornega kota; meni namreč, da je večina ljudi izgubila čut za takšno doživljanje narave, ki bi ljudi pomirjalo in jim omogočalo kompenzacijo za neuspešnost na drugih področjih dejavnosti, zato pozitivno vrednoti vse posameznike, ki to dosegajo. Avtorica se zavzema za uveljavitev neagresivnih lastnosti človeka, kar jo privede do odklanjanja razumskega odnosa do pojavov. V deziluziji, ki sledi neuspehu njenih hotenj, pravi: »hotela sem nekaj spremeniti / dan (...)/ ljudi (...) 4 / / hotela sem nekaj pozabiti (...)/ / hotela sem nekaj verjeti« (str. 19). Dez-iluzijo poskuša premagati v vedno novih stikih z naravo in z razumskim prepričanjem: »Bolje je prebiti dan/ s hoteli malo/ verjeti malo/ upati malo« (str. 27).
Posebno vrednoto ji pomeni erotika. Ze v njunih partnerjih opaža različnost: moškega karakterizira kot aktivnost, žensko kot njegovo nasprotje — pasivnost, ki jo prestopa takrat, ko si prizadeva, da bi na vsak način ohranila erotično zvezo. Njegovo nezvestobo mu oprošča, ko pa doživi on ljubezenski
Marjan Dolgan
neuspeh, se pojavi v njej občutje moralne premoči.
Pesmi Nataše Kastelic poskušajo obnoviti intimistično liriko, temu cilju se bolj uspešno bližajo takrat, ko se izognejo programskosti ali pa uporabi ponavljajočih se metaforičnih zvez, ki postajajo v zgradbi njenih pesmi skoraj obrazci.
IFIGENIJA ZAGORICNIK, POSTOPNA RAZBREMENITEV (Mladinska knjiga, Pota mladih). Avtorica v svojem pesništvu posnema avantgardistični tok slovenske poezije; prizadeva si, da bi bile njene pesmi zapisi neobremenjenega doživljanja predmet-nosti, brez kakršnih koli refleksij ali čustvenosti. Zanimajo jo le posamezni predmeti, vendar samo z registracijo ali kot nekaj, kar je zunaj vsakdanjosti. Za vso njeno pesništvo je značilno nizanje besednih zvez, kjer izgubljajo besede svoje pomene zaradi med seboj oddaljenih pomenskih področij, ki so združene v njih. Nekatere so vendarle satirično naravnane, vsaj razumeti se jih da tako. Temeljno prizadevanje izraža v pesmi Stavek: »(...) iskati besedo / ime za neznano /(...) misliti na nešteto stvari / ki niso niti malo jasne / iskati njihov pomen / ki ga ni v enciklopedijah«. Rešitve problematike, ki si jo je zastavila Ifigenija Zagoričnik, so ostale na ravni že znanih in preizkušenih načinov pesnjenja.
MILAN JESIH izhaja v zbirki URAN V URINU, GOSPODAR (Založba Obzorja, Znamenja 32) iz enakih osnov kakor Zagoričnikova in tudi pri njem gre za tipično kopičenje različnih sintaktičnih enot, pri katerem si s pomeni navedenih besed ni mogoče razlagati pesmi. Toda Jesiha začnejo zmeraj bolj zanimati zvočne podobe besed in na podlagi le-teh začenja povezovati besede v večje enote: »januarja ne ubi-
jemo / drvarja, če ne zaudarja« (str. 17).
Področje izbora besed ni omejeno, saj zelo pogosto uporablja besede iz nižjega pogovornega jezika in celo takšne, ki veljajo za vulgarne. Desa-kralizacija besedja ni več novost: Jesih samo ponavlja Šalamuna.
Svoje pesmi ureja Jesih v tradicionalne kitične oblike, največkrat v štiri-vrstičnice, ki se rimajo; v njih ni redka alpska poskočnica. Te lastnosti spominjajo na preprosto verzificiranje, ki si hoče s potencirano uporabo glasovnih učinkov pridobiti status poezije. Glede na to postaja Jesihovo pesništvo satira na višje pesniške oblike in tradicionalni estetski okus — spet se srečujemo z znano usmeritvijo avantgardističnega pesništva.
V isto skupino kot Ifigenija Zagoričnik in Milan Jesih spada še MATJAŽ KOCBEK, ki uporablja v svoji zbirki z naslovom V (Založba Obzorja) že do dobra preiskušene postopke novejše poezije. Bralec se ponovno srečuje z načelom kopičenja rodilniških metafor in s povezovanjem pomensko nesorod-nih besed, izmed katerih izstopajo pri tem avtorju po pogostnosti takšne, ki se nanašajo na spolnost; kljub navideznemu zanimanju za predmetnost ga vznemirja čutnost. Tudi pri njem je veliko pogovornega in vulgarnega izrazja ter zastrte satire na religijo, razne ideologije, zgodovino in podobno; pri tem izgublja smisel za funkcionalno dolžino pesmi, ki postajajo vedno novi primerki pleonazmov, za katerimi ni kake nove vsebine.
Pregled pesniških prvencev je pokazal, da ne prinašajo nič takšnega, kar ne bi že obstajalo v tej ali oni obliki v slovenski poeziji; srečujemo se pretežno z literarnimi vajami, ki so narejene po vzorcih, in segajo na eni strani daleč v tradicijo, tja do impresionizma, na drugi pa zlasti k pesnikom, ki so
300
301
izvedli s svojimi deli premike v slovenski poeziji: k Danetu Zajcu, Gregorju Strniši in Tomažu Šalamunu.
Marjan Dolgan