MILA DOBOVA: Moško in žensko delo. sak moški, ki ne razpolaga z mnogimi tisočaki, ali ki ni z^L. največji lenuh, ima dandanes svoj poklic, svojo službo. Ali življenske razmere so se tako shujšale, da mora tudi žena nižjih in srednjih ter včasih celo višjih slojev takisto iskati zaslužka. ker sicer ni možno preživljati rodbine. Tako teži danes ženo večinoma dvojna peza : delo v poklicu in delo doma Ko je mož izvršil svoj posel v uradu, v tovarni, v delavnici ali kjerkoli, ko so minile njegove ure dela, tedaj ga navadno čaka resničen delopust, svoboden je in se lahko spočije in nabira novih moči za naslednji dan. Njegove delavne sile niso napete do skrajnosti, ker ima vedno toliko časa, da se telesno in duševno opomore in si tako ohrani dobro voljo in zdravje. Izobrazuje se lahko, čita, telovadi ali se bavi s kakim drugim športom, kar je vse potrebno, da si človek ohrani neomajano delavno moč. Vse drugače pa se godi ženski, ki mora izvrševati poleg gospodinjskega še kak drug poklic. Ako dela izven hiše, tedaj so jej odmerjene za delo tudi gotove ure. Toda doma jo čaka cel kup novih dolžnosti, pa najsi živi pri starših, ali pa da je omožena. Tu je zlasti gospodinjstvo, ki sloni deloma, ali pa tudi popolnoma na njej. N.pr. naša delavka gre navadno že zjutraj utrujena z don a, dela ves dan, in prišedšo zvečer domov jo čakajo novi opravki Vsaka gospodinja, ki liGče,Slovensko Gospodinjo' zastonj naj pošlje svoj naslov Kolinski tovarni v £jubljani. in nove skrbi. Četudi niso razmere povsod tako obupne, vendar je res, da čaka ženo-gospodinjo vedno še kaj, kar mora narediti sama in kar se ne da odložiti. Pospravljanja, šivanja, čejenja jej nikoli ne zmanjka. Če hoče še otroke nadzorovati vsaj nekoliko pri učenju, tedaj jej mine v delu čas počitka in odmora. Delo jo že čaka, ko vstane s postelje in delo stoji še poleg nje, ko lega pozno v noč spat. Ženski, ki izvršuje poleg poklica gospodinje in matere še kak drug poklic, treba posebne preudarnosti ter velike telesne in duševne svežosti, sicer ne zmore vsega in mora prej ali slej omagati. Saj o kakem odpočitku skoraj ne more biti govora. Žena ne more nikdar izpreči, da bi si nabrala dovolj novih moči. In vendar bi bila odpočitka celo mnogo bolj potrebna kakor mož. To pa zato, ker porablja več moči, kakor mož. Ne samo, da mora žena poleg dela v svojem poklicu še doma vsak dan po več ur delati, jo uničuje ali vsaj slabi predvsem razno vrstnost velikih in malih, malenkostnih dolžnosti, ki pa so vse toli važne za vzdržavanje reda in miru v hiši. Žena ne more nikoli za dalje časa posvetiti svojih misli eni stvari, ker na treh, štirih straneh je treba njenega sodelovanja. Vedno nanovo mora odtrgati svoje misli od prejšnje stvari ter jih obrniti drugam. Pa najsi tudi izvršuje samo ročno delo, delo brez sodelovanja duha, je slabo in brez vrednosti. To ve vsakdo, ki zna delati. A pretrgati kar nagloma red svojih misli in jih združiti na povsem drugačen predmet, tega ni zmožen vsak moški; od ženske pa zahtevamo to kot nekaj samo ob sebi razumljivega. To je tudi vzrok, da so nekatere ženske raztresene, zdražljive in površne, kar je seveda na škodo njihovemu delu in vsemu njihovemu bitju. Ljudje, ki malo mislijo, pa menijo, da je raztresenost in površnost splošna in menda prirojena lastnost ženske, kali. Dalje zahtevajo tudi spolne funkcije od ženske precejšno mero življenske moči, tembolj če izvršuje ženska kar dva poklica. Ženska, ki je delavka, soproga, mati in gospodinja, dela najmanje za dva moža. Znana filozofinja-pisateljica Ellen Keyeva zahteva, naj bo mati samo mati, gospodinja samo gospodinja. Seveda ne sme pri tem zanemarjati svoje duševne izobrazbe in se mora zanimati za vse važnejše, kar se vrši okrog nje in po svetu. Želeti bi bilo, da bi se mogla ta zahteva uresničiti in bi se s tem približali idealu. Toda menda ni bilo življenje še nikdar tako težko kot je sedaj; današnja draginja zahteva neizprosno, da dela vsa rodbina; le tako je možno tudi srednjim in nižjim slojem zmagati v boju za obstanek. A ženske ne smemo misliti samo na danes in jutri ter si moramo privoščiti včasih kako uro miru in počitka ter duševnega razvedrila. Le tako bo naše delo res dobro in se nam ne bo bati, da omagamo že sredi pota. o polnočni uri na nebu svitlo zvezdo, katere se drži zlat križec. Ta zvezda pomenja srečo za vsakogar, kdor jo vidi. Seveda jo morejo videti le oni, ki so v popolni milosti božji!« Tako nam je pravila mama in užaljena je bila, ako jej nismo verjeli. Da, da, bilo je lansko božično noč, ko mi je prigovarjala zlata mamica, naj grem iskat »srečno zvezdo !« A jaz je nisem slušala. Sedla sem k peči poleg nje ter se začela razgovarjati z njo to in ono. Žalostne misli so mi vstajale v duši, a skušala sem jih dobri mamici prikriti. Slutila sem namreč, da bom morala prav kmalu oditi po svetu in da nocoj zadnjič obhajam sveti večer v hiši, kjer mi je tekla zibelka, v hiši na katero me priklepa tisoč srečnih spominov . . . Zrla sem nepremično v milo mamico in zdelo se mi je, da zrem v ono »srečno božično zvezdo«, ki mi zatone kmalu — prekmalu .. . Kakor sem slutila, tako se je zgodilo. Še tisto leto smo dobili v hišo novo gospodinjo, ki je zavzela moje mesto, a jaz sem morala po svetu. Poslovila sem se od rodne hiše z ono nepopisno bridkostjo v srcu, ki jo okuša le oni, ki hodi po tisti poti, na katero sem bila primorana stopiti jaz! Ej, pot od doma je grenka, grenka! Toda usoda naša je mnogokrat brezčutna in neusmiljena ter se igra z nami kakor veter s travnimi bilkami. — — — M AN/CA KO M A NOV A: Moja zvezda (Božična črtica). ična noč, srečna noč . . . »V tej blaženi noči vidijo nekateri srečni ljudje ravno V svetu sem se kmalu privadila novemu življenju. Našla sem ljudi, ki sem jih ljubila in oni so ljubili mene. A vkljub temu se me je mnogokrat z neko neodoljivo silo polaščalo hrepenenje po domu, po mamici in njeni ljubezni, da, pa oni ljubezni, ki jo more gojiti do svojega otroka le mati in nihče drugi na svetu..... In tako se je zopet nagnilo leto in zopet je napočil sveti večer. O, s kolikim veseljem sem ubrala pot pod noge, hoteč doma obhajati božično noč! Z nebesnega oboka so začele vedno po gosteje gledati name zvezde, ki so s svojo lučjo še bolj podžigale v meni hrepenenje, videti čim preje mojo »srečno zvezdo«, obla-godarjeno z bogatim žarom materine ljubezni . . . .! Že sem se bližala domači vasi. Tupatam me je ustavil kak znanec, prijazno vabeč, naj stopim z njim v hišo, da praznujem pri njem sveti večer. Toda gnalo me je z vso silo naprej proti rodni hiši .... Mamica je že čakala name. Prihitela mi je naproti ter me odvedla v hišo. In zopet sva — kakor pred letom — sedli k peči ter se zapletli v živahen pogovor. In ko sem zrla v ta dobrosrčni obraz, ko sem stiskala njene vele roke, tedaj me je prevzela vso ena sama velika želja, a to ni bila več želja, ampak globoka pobožna molitev, ki je kipela iz dna otroškega srca tja gori nad oblake : naj bi dobrotno nebo še mnogo let pustilo sijati v morje mojega oblačnega življenja mojo najlepšo, mojo najsvitlejšo zvezdo — materino srce! VIŽMARSKA: Božična noč . . . Božična noč, čarobna ti, ko Krist Zveličar se rodi, ko angelji na zemljo spo in sveti mir ljudem nesč! Povsod je mir — ; le v prsih tu ni najti srečnega miru, in kakor druge dni, noči, sreč nemirno mr£, trpi. Zakaj mu mir je nemogoč? Saj je nocoj božična noč! Zaspim . . . Krilatcu zrem v oči, ki tja za cerkev kaže mi, kjer mrtvi spe —: »Glej prostor tam, oj, ni vabljiv živečim vam, a vendar tam je mir doma, ki svet ga hrupni ne pozna. In kadar tja te polože prejelo mir ti bo srcžl Tam umiri se slednja stvar, poprej nikjer, poprej nikdar!« V/K/CA : Za služkinje! i ga menda slovenskega lista, ki bi bil nam služkinjam tako pristopen, kakor je »Slovenska Gospodinja«. Žal, da se le malokdaj tudi kako navadno dekle oglasi v njej. Zato sem se jaz osmelila ter sem napisala par vrst, zanašaje se na slavno uredništvo, da gotovo tudi od nas priprostih deklet sprejme kak dopis. — Ves svet napreduje in se izobrazuje, zakaj bi si tudi me ne prizadevale, da se pomaknemo malo višje. Razni stanovi imajo ta in ona društva, organizacije i. t. d., v katerih se izobražujejo in vzpodbujajo k dobremu ; le za nas služkinje se v tem oziru nihče ne briga in smo pripuščene precej same sebi, zatorej ni čuda, če se toliko in toliko deklet potujči in izneveri Sloveniji. Naše sestre v Egiptu imajo baje lep dom, ki se v njem shajajo in prirede celo tuintam kako predstavo ; tako si pomagajo do omike in do lepšega življenja. In to imajo one tam daleč v tujini, me v središču slovenske zemlje pa nimamo ničesar! Ali bi ne bilo dobro, da si ustanovimo vsaj nekak duševni dom, središče, kjer bi se srečavale naše misli, naša stremljenja?! In ta dom naj bi nam bila »Slovenska Gospodinja« ! Kakor sem že zgoraj omenila, napreduje ves svet; zatorej zahtevajo že tudi od nas več: da smo izobražene, da govorimo lep, čist slovenski jezik, da se znamo lično in snažno oblačiti in spretno krt tati. V današnjih časih ne zadostuje več, da ima človek samo krepke roke in močne noge, treba je tudi bistre glave in izobrazbe. Žal. da naša dekleta nočejo tega uvideti ; večini je glavna ideja ta, da se oblačijo prevzetno in šopirno, če se tudi potem pod lepo obleko skrivata prazna glava in puhlo srce. Ker pa jim dostikrat njihov zaslužek ne zadošča, se poprimejo vsakovrstnih nedopustnih pripomočkov. In te izgubljene ovce nam jemljejo vsem čast in poštenje ; saj nas ljudje sodijo potem splošno po onih slabih, dasi nam delajo s tem krivico. — Slovensko ženstvo je zmiraj slovelo ; sicer je res naše stališče precej revno in ne moremo polagati lavorjevih vencev majki Sloveniji na glavo, ker primanjkuje nam potrebnih zmožnosti in tudi časa in gmotnih sredstev ; toda kar lahko storimo, to nas sveta dolžnost veže, da moramo storiti. Vsaj sramote ne delajmo našemu, revnemu, že itak dovolj zaničevanemu narodu, da bi nam potem naši nasprotniki očitali: Take in take so Slovenke. Ne, predrage tovarišice! O nas, slovenskih dekletih se ne sme nič slabega slišati! Skrbimo torej, da bomo pridne, marljive in značajne ter ponosne na svojo dekliško čast, ki naj nam bo dragocen zaklad. Vsaka ženska je dolžna paziti na svojo čast; v prvi vrsti pa moramo me služkinje gledati na to. Ako storimo tako, nas bodo pač naše gospodinje rajše imele, in tako si same ublažimo svoj položaj, ki res ni vedno posebno prijeten, a tudi ni tako napačen, kakor si domišlja marsikatera. Mogoče katera poreče: Kako pa se naj izobrazujem? Beri veliko, kolikor ti dopušča tvoj prosti čas; in sicer beri dobre, podučne knjige, oziroma časopise in kmalu se bo začelo svitati v tvoji duši. Menim, da so dobre knjige edina lestva, po kateri se tudi me lahko dvigamo za drugimi stanovi na poti omike. Tudi včasih iti v gledišče je koristno, saj slišimo tam lep slovenski jezik in dobimo smisel in posluh za lepo petje in godbo. Sploh pa moramo imeti za vse dobro odprte oči, ušesa in srce ; tako se nam bo razširilo naše duševno obzorje, bistri! se nam bo duh in blažilo srce. K vsemu temu nam je pa seveda treba mnogo dobre volje in vztrajnosti, a pokažimo, da zmoremo tudi to, in zadovoljni bodo z nami drugi in me same s seboj; zado-voljnost pa je — sreča. VIŽMARSKA: Po zimi. Poetom. Zima ovila vse v snežni je prt, v celej naravi kraljuje le smrt. Čujte moj proseči klic, vi poeti, jenjajte ljubezni že slavo peti! V klancu pa deca veselo kriči, s smehom se vklada .na male sani .... Mar še ni dovolj solzi porodila? Mar še ni dovolj gorja provzročila? Ni dovolj še sreče zvezd utrnila? Srečna si, srečna brezskrbna dečad v zimi najhujši ti cvete pomlad! Čujte moj proseči klic, vi poeti, Žitij mladih ni dovolj upihnila ? Jenjajte ljubezni že slavo peti! VLADIMIR VASILJEVIČ: Žrtev . . . Slika iz koroških gor. ndi, kjer je stala koča zapuščenega kamnoseka, je bila dolina ozka in neprijazna. Uborna koliba je čepela prav tik ceste, tako, da se je moglo iz prepreženih oken mimoidoče dobro videti. Krvavo-rdeči soj zahajajočega solnca se je odbijal od postelje, v kateri je spal otrok, očividno bolan. Kraj nje je čepel mož, razoranega lica, motnih, rdeče obrobljenih očij. Mrak je vstal iz kotov. Zaspano se je raztegnil in postajal vedno večji. Kamnosek je vstal, poljubil otroka, se splazil k luči in jo upihnil. Nato je izginil skozi duri. Noč je padla na zemljo in mrzla jesenska sapa je brila. Na nebu so migljale zvezde. Svetli mesec, skoraj poln, je priveslal nad goro, preko ceste so legle črne sence in zabliskal se je kos stekla na cesti . . . »Mora biti!« je mrmral kamnosek in s težkimi koraki je korakal za hišo. V majhnem hlevcu je nepotrpežljivo meketala koza. »Saj grem, saj grem,« je dejal z votlim glasom in jo gladil po hrbtu. Odvezal jo je od jasli ter jo peljal na prosto. »Ne tako hitro, ne tako hitro !« je rekel in pridržaval kožico, ki je silila na bližnji pašnik — prav tik ceste ; a ta pašnik ni bil njegova last, ampak občinska. Prišedši na cesto, je postal kamnosek, sklonil glavo in se zamislil. Kožice ni hotel še izpustiti, kakor da se boji . . . * * * Bilo je pred leti. Občina je bila takrat še vsa v slovenskih rokah. On je bil ugleden župan ter užival splošno spoštovanje. A prišlo je nekega dne od severa sem nekaj ljudi z vozovi, in govorili so njemu tuj jezik. Naselili so se v vasi. Imeli so mnogo denarja in kmalu so začeli trgovati. Spočetka so bili naši ljudje nezaupni in jezni. A s časoma so se jih privadili in začeli so z njimi občevati. Tujci so ustanovili svojo šolo, v katero so zvabili večino sinov in hčera slovenskih mater. Zastonj je zaklinjal župnik domačine, naj puste tujce ter jim pravil o domovini — zastonj! Posmehovali so se mu. In tujci so jih klicali v gostilne in jih navduševali za svoje nazore in svoje — koristi. A prišlo je še slabše. Njega so primorali odložiti županovanje, ker ni bil njihovega naziranja, njihovih načel. Ostal je Slovenec z dušo in telesom. In zato so ga sovražili vsi . . . Končno so ga pripravili na beraško palico ter mu ponudili službo vaškega kamnoseka. Kaj je hotel? Moral jo je sprejeti, daje preživel sebe, ženo in otroka ! Toda že itak slabotna žena ni mogla preboleti tega udarca. Dolgo je bolehala in nekega dne je umrla. Odslej je morala koza rediti njegovo dete. Od začetka se ni nobeden zmenil, da je pasel na občinskih tleh. Nekega dne mu je občinski tajnik — prepovedal pasti. Kam naj gre z ubogo živalico? Moj Bog, saj ni bilo daleč okoli nobenega pašnika! Kje naj vzame krmo? Neka posebna trmoglavost ga je obšla. Ali niso pasli kmetje celih čred koz visoko gori na planini? In njemu je prepovedano pasti na golih, pustih pobočjih njegovo edino žival? . . . Ne, zase ni toliko potreboval mleka, a dete, dveletno bolno dete ga je potrebovalo. In pognal je vkljub prepovedi kozo zopet na pašo. Ali dolgo to ni ostalo skrito. Bil je kaznovan. Zadnje, krvavo pridobljene denarje so mu vzeli. A ker to ni zadoščalo, so mu odtrgali še od mesečne plače. »Menda si zapomniš, kaj se pravi prepovedi prelamljati,« je rekel z osornim glasom župan, ko mu je odtrgal od plače. »Moj otrok — moj bolni otrok potrebuje mleka,« mu je odgovoril z jokajočim glasom kamnosek. »Kaj meni mar? Naj ti pomagajo tvoji ljudje! Saj si pravil, da so tako dobri,« je s posmehom odvrnil župan. Kamnosek u se je zbudilo sovraštvo do tega potujčenega, človeka, da je siknil : »lzdajica !« Od tega časa ni več pasel . . . In sedaj je zopet tu . . . Obotavljaje je izpustil koz;co in gledal, kako je vesela skakala po obraščenih skalah. Še je zrl nekaj časa za njo, naposled je šel po cesti gori in doli, da bi videl, ali ni nihče zapazil njegovega početja. Noč je tiho plula nad spavajočimi gorami. Svečan mir je vladal v naravi. Le potok je skrivnostno pel svojo pesem v dolini . . . Ko je prišel kamnosek do koče, se je zopet ustavil, stopil k hlevu in na široko odprl vrata. Vedel je, da se bo koza podvizala ter sama prišla v hlev. Naposled je šel v kočo. Vrgel se je v kot, kjer je bilo malo slame na tleh in hotel spati. A strah, da bo zasledovan, mu je preganjal spanje. Končno je zaspal. . . Ali dolgo ni maral spati, kar ga je nekaj strelu podobnega prebudilo. Sklonil se je na postelji in poslušal. Bilo je zopet vse mirno. Radovednost ga je gnala vun. Hitro se je oblekel ter šel gledat v hlev. Toda bil je prazen. Pazno je motril bližnja pobočja, da bi zagledal kozo, a ni je bilo. »Morda je zdrknila kaka skala v dolino,« sije mislil ; verjeti tega pa ni hotel Prišedši zopet v kočo, se je vrgel oblečen na slamo. Nekak nemir se ga je polastil in buljil je z očmi v strop. Nakrat se mu je zdelo, da sliši korake na cesti. Sklonil se je in poslušal. — Čuj — koraki so se bližali — še bližje — ustavili so se pred njegovo kočo . . . Trda pest je udarila na duri. V skoku je bil pri vratih. »Kdo je zunaj?« je vprašal obotavljaje se s tihim glasom, da ne bi zbudil mirno spečega otroka. »Odpr !« mu je odgovoril zunaj stoječi s hripavim glasom. In zdrznil se je kamnosek in čutil, da mu je izginila vsa kri iz obraza . . . Bil je to glas občinskega tajnika, ki se ga je najbolj bal in ga sovražil. Kamnosekova roka se je tresla, ko je prijela ključ, da bi odprla. A zakaj naj bi se bal? Ali je mar hudodelec? Morda je zapazil kozo? In tudi če jo je — ali je to hudodelstvo? Ne, ne, in stokrat ne, storil je, kar je moral kot oče storiti ! Odprl je . . . V srebrnem luninem svitu je stal pred njim tajnik s puško na rami, kakor pošast. »Bog s teboj.« je rekel tajnik z osornim glasom, »ne smeš se jeziti, da sem ti naredil podoknico. kakor svoji ljubici.« Obmolknil je in gledal izzivajoče v kamnosekov obraz. »Kaj hočeš?« je vprašal kamnosek nakratko. »Hotel sem ti le reči. da bo tvoji ubogi kožici gori pri studencu premrzlo, ako ne greš hitro p mjo«. Medtem je potegnil puškino cev tako k sebi, da se je v mesečini grozeče zablisnila. In zdrznil se je kamnosek in tiho izustil kletvico. »Hvala lepa za trud,« je odvrnil in lovil sapo. Zastonj si je prizadeval, da bi dal glasu tisto zaničevanje in posmehovanje, ki ga je zapazil pri nasprotniku. »Lahko še malo počak;>š — sai s m kožico pokril z vejicami«, je nadaljeval nočni obiskovalec. »Kaj naj pomeni to?« ie sikn , kamnosek, ker ni tajnika dobro razumel. »Da, da, moj dragi — to ie ' e a posebna zgodbica: najprej sem tvojo žival ustrelil in nato z ve cimi pokril«. In surovo se je zasmejal. »Ti si ustrelil mojo kozo?« |r ziruhnil kamnosek, težko sopihajoč. »Ha, ha, seveda!« je potrdil ta nik, »prepovedano ti je bilo pasti na tem pašniku«. Zamolkel krik se je iz vi I iz prsi | nesrečnega kamnoseka. »Ustrelil si jo? — — Mojo k^zo si ustrelil?« je izustil ječaje in s trudom ; njegove pesti so se st snile in vzdignile. »Pomiri se!« je odgovoril tajn