Listek.
245
»Primus ego!*   piše Kresu cinično.     Zato   omahne v kritičnem   trenotku in izda, proda, zamenja načela za svoj   »ego«   in pa za našlovček   »pl.* . . .
Stari Kres je izkušen mož, poštenjak, praktičen trgovec. Značilno je, da on edini nima pravega zaupanja v poslanca Dolžana. Ta sum odkrije svojemu sinu Josipu. Toda ta je še premlad, premalo izkušenj ima, da bi verjel očetu. Bržkone je bil Dolžan prvi človek, ki ga je varal. To spoznanje je bilo za Josipa Kresa drago;  poplačati je je moral — s smrtjo. . .
In Melanija, ki smo jo gledali že v značaju Kresovem! Kako idealna, iskrena je njena ljubezen do Kresa. Skoro bi se čitatelj čudil, da se ona tako hitro vname za Kresa; zdi se nam tudi — saj ona slika podobo Kresovo! —, da Melanija bolj ljubi Kresa, nego Kres Melanijo. To je duša, kakršnih ne srečaš v vsaki ulici. Lepšega para si ne moremo misliti, kakor sta Kres in Melanija. Ni ju združila samo telesna lepota, ne samo denar, nego veliko bolj harmonija mišljenja in prepričanja. Bas nedostatek te dušne harmonije v modernih zakonih izobraženih krogov je predmet študijam modernih novelistov in dramatikov ... V sLjubezni in rodoljubju* ni bilo prostora takim vprašanjem. Tu sta Melanija in Kres »dve duši — ena misel« . . .
Kaj naj rečemo še o ostalih osebah ? Cisto reliefno stopata pred či-tatelja simpatična značaja: Orožen in Kočevar. Prepričanje in iskreno prijateljstvo — ki ga politika tako rada skali! — ju veže s Kresom. Koče-varja pa veže z Minko vrhu tega še ljubezen. Mati Kresova pa je pasiven značaj, ki nikjer ne stopa v akcijo ... V humoristični luči se nam kažeta dolgočasni notar Škorec in pa odgojitelj in pesnik Muhovnik. Ta poslednj i je pa že karikatura. Ostale osebe pa . . . no, kaj bi tratil besede? Kdor si prijatelj loposlovnega štiva v našem lepem jeziku, vzemi v roke tudi » Ljubezen in rodoljubje*, čitaj in uživaj ta umotvor, in ko si ga prečital, porečeš:   »To je lepo, to je naše slovensko   življenje,   to   je   tudi   poezija!*
(Konec prihodnjič.)                                Aškerc.
Error typi. To je naslov latinskega epigrama Prešernovega, ki ga je naš pesnik sprožil v abecedni vojski in naperil proti Kopitarju. Glasi se pa ta zabavljivi distihon tako-le:
Ad proprium formante   typum Z o i s o, Kopitar,  te, Ex errore typi Zoilus alter ades.
Na slovenščino preložena bi se glasila ta zabavljica  blizu tako-le:
Zois te je likal sicer po svojem kopitu, Kopitar, Pa se mu skazilo je, Zoilus drugi si le.
Kako nam je razbrati podmislek te puščice? Da prav razumejemo etimološko figuro, na katero se naslanja zbadljivo izpremlajanje z imenoma Zois in Zoilus, nam je najprej pogledati za etimologijo imena Zois, a potem pojasniti, kdo je bil Zoilus. — Izvaja pa se priimek Zois iz srednjelatinske besede ,,zoia" (idem quod iocalia, monilia, gemmae, annuli aliaque id genus pretiosa. — Du Cange VI. 1808. — zoielli = lapides pretiosi, ibid.). — Odtod tedaj priimek baron Zois von Edelstein j^Biser). Z ljudomiljem in plemenitostjo, s svoje/ vnetostjo za blaginjo dežele Kranjske in slovenskega naroda je pa Zois res popolnoma zaslužil svoj priimek; kajti bil je res pravi biser naše domovinej   tisti demant, ki je obrusil   in izlikal marši-
246                                                                  Listek.
kateri svetli kamenček v mozaiku tedanjega kranjskega prosvetništva. Kakor Vodniku in Linhartu, tako je bil tudi svojemu knjižničarju in tajniku Kopitarju ne samo mecen, ampak tudi mentor, ne samo dobrosrčen podpiratelj, ampak tudi iskren bodrilec in pospeševatelj.
Zoilus (Zwi,'lo;) Amfipolijan pa je bil grški retor za Ptolemaja Fila-delfa. Bil je spreten retor, izvežban v sofistiški premetenosti, v obče pa nemiren in zdražljiv čudak. Kot retor je bil Isokratovec, glede modroslovnega pravca pa cinik, a malenkostnega grajalca Homerjevih pesmi se je izkazal v devetih deklamacijah: Ko.tx t?\c, 'Oj/.r)pou kov/igim* "koyot. evvea. Odtod je dobil tudi priimek T){//npoadbraE, t. j. bičavec Homerjev, zaradi hudega jezika in zbadljivega tona sploh pa x.\kov pY)TQpoco? t. j. retorski lajavec (pes). Izza Zoilove dobe rabi to ime tudi kot sinekdoha in pomeni gobez-davega, zlohotnega grajalca, literarnega Terzita sploh. (Cf. Ovid, de remed. am. I. 365.: Ingenium magni livor detractat Homeri; Quisquis es, ex illo, Zoile,  nomen habes),
Zdaj si pa že lahko razberemo misel Prešernove zabavljice. Ogorčeni pesnik, braneč pošteni odpor prijatelja Čopa proti oholosti Kopitarjevi, hoče reči: Dasiravno se je blagi Zois nadejal, da se mu posreči izlikati iz tebe biser, t. j. plemenit značaj, se mu vendar ni sponeslo, in mesto pravega lika se je izkristalil palik; ti nisi ,,zoiellus" (draguljček), nego samo „Zoilus" (literarni zabavljač). Zois je bil iskren pospeševatelj domačega slovstvenega razvoja, tebi pa ni do stvari; da le nasprotnika pobiješ in svojemu samo-ljubju ustrežeš, pa je dobro, naj si bo na plemenit ali neplemenit način. Ti si literarni divjak, kakor je bil Zoilus divjak med grškimi gramatiki in retorji, t. j. niti Aristarhovec niti Kratetovec, ne priznavajoč nobene avtoritete razen   svoje.
Tako nekako mislim, da bi se dala parafrazovati omenjena Prešernova zabavljica.                                                                                            L. P.
Prešeren v švedščini! Po čudnem slučaju sem dobil te dni v roko poseben odtisk iz švedskih novin »Nordisk tidskrift« — kratek, nekaj strani obsegajoč essay o našem Prešernu iz peresa švedskega pisatelja Alfreda Jensena, ki se je mudil po potresu leta 1895. nekaj časa v Ljubljani. Naslov je spisu: Preščrn, slovenernas nationalskald. En litteraturhistorisk studie af Alfred Jensen; izšel pa je v imenovanih novinah 1. 1895. na str- 595-—610. Z veliko radovednostjo sem vzel v roke drobni snopič, češ, kakšen je neki Prešeren v švedščini. Obžaloval sem, da se nisem nikdar učil tega jezika, no, pa šlo je vendar; smisel človek nazadnje že pogodi,  pomagaje si z nemščino.
Za vvod je napisal g. Jensen kratko črtico o Slovencih in njih slovstvu; tu omenja prve naše pisatelje iz reformacijske dobe (Trubarja, Dalmatina in Bohoriča) in z nekaj besedami riše nadaljnji razvoj naše litera-turice do Prešerna. Za tem sledi kratek življenjepis in estetičnokritična ocena našega pesnika, vpleteni so pa, kakor n. pr. pri Samhaberju, posamezni prevodi Prešernovih poezij. Prevedel je g. Jensen naslednje pesmi : Dekletam (Himmelsk manna foll fran ofvan itd.), K ž m? (Hvart irrar du pa fridlos stig? itd.), Zgubljena včra (Sa himmelsk ar annu den glans itd.),    Pčvcu (Gif akt! — Hvem skingrar den   natt, som pa anden