Merilne tehnike v infrardeči termografiji
Termografija je tehnika prikazovanja in merjenja porazdelitve temperature po površini merjenca. Merilni instrumenti so lahko običajni kontaktni termometri, točkovni pirometri, tekoči kristali, profilometri in termokamere, skratka vse naprave, s katerimi lahko merimo temperaturo.
4.8 °C
TT
Avtor:
Niko Tršan, univ. dipl. inž. fizike, strokovni sodelavec ONE, d. o. o. Dunajska 22 1000 Ljubljana
Izraz »infrardeča termografija« pa je rezerviran za merjenje z napravami, ki sprejemajo infrardeče sevanje in preko njega nekontaktno izmerijo temperaturo. V vrh te družine naprav spadajo termokamere, ki so danes dosegle tehnološko zrelost in predstavljajo najelegan-tnejši, najučinkovitejši in najhitrejši način prikaza ter merjenja porazdelitve temperature. Razvejano fizikalno ozadje IR-ter-mografije ima za posledico tudi razvejano množico specifičnih merilnih metod, ki jih mora termo-grafer poznati in obvladati, sicer mimogrede pride do napačnega rezultata, ki je lahko tudi nevaren. V prispevku je dan opis najosnovnejših, a najpomembnejših merilnih metod, predvsem z namenom opozoriti začetnike v IR-termogra-fiji na pomembnost primernega znanja in jih spodbuditi k organiziranemu izobraževanju in usposabljanju.
1 Uvod
Infrardeča termografija, ki kot svoje glavno orodje uporablja termokamere, je uveljavljena in priznana merilna in diagnostična metoda na mnogih področjih človekove dejavnosti. V zadnjih letih se je njen pomen še posebej povečal v sferi vzdrževanja različne opreme in omrežij za distribucijo energije. Tako danes radi govorimo o preventivnem in napovednem vzdr-
ževanju, kjer ima IR-termografija pomembno vlogo. Večina električnih in elektronskih komponent se pred odpovedjo pregreva, a z IR-termografijo lahko hitro izmerimo in prikažemo porazdelitev temperature in tako odkrijemo nevarno pregreta mesta ter komponente. S pravočasnim popravilom preprečimo odpovedi in zastoje v proizvodnji, s tem povezano materialno škodo in, ne nazadnje, povečamo varnost delavcev.
Preventivno vzdrževanje seveda ni le stvar organiziranosti. Poleg natančnih planov in urnikov pregledov komponent zahteva tudi dobro poznavanje merilnih metod in tehnik IR-termografije, pravilno tolmačenje ter učinkovito obdelavo dobljenih rezultatov meritev. Ravno pri tem pa se v praksi velikokrat zatakne. Ocena je, da je v Sloveniji približno 350 termokamer z različnimi zmogljivostmi in za različne namene. Kljub sorazmerno velikemu številu termokamer pa je poznavanje osnov IR-termogra-fije relativno slabo. Usposobljenih termograferjev višje stopnje II z mednarodno veljavnim certifikatom je le 5, termograferjev stopnje I pa 18.
Pomanjkljivo poznavanje IR-ter-mografije ima običajno za posledico napačno izvajane meritve, napačno tolmačenje rezultatov in seveda, kar je v bistvu najbolj kri-
tično, napačne ukrepe pri popravilih opreme. Posledice pa utegnejo biti tudi katastrofalne, ne le v nepričakovanih odpovedih in zastojih proizvodnje, temveč tudi pri varnosti delavcev. Prispevek opisuje nekaj osnovnih merilnih tehnik, ki so potrebne tako pri določanju objektnih parametrov kot pri snemanju termo-gramov.
2 Nekaj primerov uporabe termokamer v preventivnem vzdrževanju
2.1 Električne naprave
Termokamere se zelo pogosto uporabljajo za pregledovanje električnih naprav, tako nizko- kot visokonapetostnih. Slabi električni stiki imajo povečano električno upornost in posledično se bolj grejejo. Poleg izgube energije in s tem višjih stroškov niso tako redki primeri, ko pregrevanje takih stikov povzroči požar v električni omari. V tem primeru je škoda lahko velika, varnost ljudi pa resno zmanjšana.
Tudi transformatorji se pogosto pregledajo s termokamero. Temperature hladilnih reber in visokonapetostnih stikov se tako lahko medsebojno primerjajo. S primerjavo ob različnih časih izmerjenih temperatur hladilnih teles in visokonapetostnih stikov so zagotovljeni pogoji za pravočasna popravila, še preden pride do resnejših okvar. Termokamera napake na visokonapetostnih daljnovodih jasno pokaže.
Slika 1: Slab električni stik in notranja poškodba
Slika 5: Sumljivi ležaji
Slika 2: Vroča točka v električni omarici
Slika 3: Sumljiva oljna stikala
Slika 4: Vroča točka na stiku skoznika
2.2 Mehanski sistemi
V mnogih industrijah so mehanski sistemi hrbtenica delovanja. S ter-mografskim pregledom pridobljeni podatki so neprecenljiv vir dodatnih informacij pri proučevanju raznih anomalij, kot so na primer nezaželene vibracije.
Slika 6: Pregret motor črpalke
2.3 Cevovodi
Infrardeča termografija je močno orodje tudi pri odkrivanju napak na cevovodih in toplotni izolaciji. Pregled s termokamero nam takoj da sliko celotne napeljave, tako ni treba mukotrpno pregledovati krajših odsekov posamezne cevi. Termokamera tudi hitro pokaže blokirane odseke ceovodov in za-mašene toplotne izmenjevalce.
3 Objektni parametri
Najpomembnejša naloga IR-ter-mografije je prikaz porazdelitve temperature po merjeni površini in izračun njene čim bolj natančne vrednosti.
Termokamera sprejema EM-seva-nje, ki prihaja od merjenega objekta. To sestoji iz več komponent, lastnega sevanja telesa, zrcaljenega in prepuščenega sevanja okolice ter lastnega sevanja ozračja. Zrcaljeno sevanje okolice je tisto, ki iz okolice pade na objekt in se od njega odbije v termokamero. Prepuščeno sevanje okolice je tisti
Objekt	Atmosfera	Kamera
T«)
Slika 9: Deleži sevanja, ki padejo v termokamero
Slika 7: Poškodovan cevovod
Slika 8: Zapora parovoda
del, ki iz okolice prehaja skozi delno prozorno telo merjenca v termokamero. Lastno sevanje ozračja pri normalnih temperaturah je za termografijo v praksi do razdalj reda 100 metrov zanemarljivo. Poleg tega so v veliki večini primerov merjena telesa neprozorna za valovne dolžine sevanja, ki jih sprejema termokamera, zato je na sliki 9 prikazana poenostavljena geometrija.
Najpomembnejše je lastno sevanje, saj iz njega kamera izračuna pravo termodinamsko temperaturo, ki jo s sevano energijo povezuje Stefan-Boltzmannov zakon. Po tem zakonu je sevana energija sorazmerna četrti potenci absolutne temperature T in faktorju emitiv-nosti e, ki ima vrednosti med 0 in 1. Večina realnih teles v naravi ima emitivnost med 0,1 in 0,95. Emi-tivnost je tako najpomembnejši objektni parameter, ki v največji meri vpliva na natančnost izmerjene temperature, zato mora termo-grafer emitivnost in njen vpliv na rezulat zelo dobro poznati. Ostale
komponente sevanja pa mora kamera kompenzirati oziroma njihov vpliv na rezultat izničiti. Drugi objektni parameter po pomembnosti je zrcaljeno sevanje, ki je v IR-termografiji dobilo ime »re-flektirana navidezna temperatura okolice«. V FLIR-termokamerah in programih za obdelavo termogra-mov je ta parameter zapisan kot Trefl, reflektirana navidezna temperatura.
Pridevnik »navidezna« pomeni, da gre za sevalno količino, da to ni temperatura.
V primeru neprozornega objekta termokamera vidi celoten tok energije, ki je vsota lastnega sevanja objekta, odbitega sevanja okolice od objekta in lastnega sevanja ozračja:
Mtot = £-T-Mobj + (1-e)T-Mrefl + (l-T)-Matm
Mtot = £-T"T4obj + O-^Aefl +
(1-T)"T4atm
Temperaturo objekta Tobj izračuna termokamera, medtem ko mora objektne parametre £, trefl, Tatm in t določiti in vstaviti v termokamero termografer. V veliki večini praktičnih primerov lahko zanemarimo vpliv temperature okoliškega zraka
Tatm in prepustnosti t atmosfere. Meritve temperature z uporabo IR-sevanja so lahko zelo preproste ali pa skoraj nemogoče. Načeloma lahko rečemo, da težavnost merjenja temperature s sevanjem obsega stopnje od nič do neskončnosti. Težavnostna stopnja nič je meritev temperature teles, ki imajo emitivnost ena. Tako telo imenujemo črno in je idealni sevalec in absorber, a ga v naravi ni oziroma ga še niso odkrili. Meritve z emitivnostmi blizu 1 so lahke. Po drugi strani pa emitivnost 0 pomeni, da temperature ne moremo izmeriti, saj telo ne seva lastne energije, temveč vso nanj padlo energijo odbija kot idealno zrcalo. V tem primeru je stopnja težavnosti neskončna. Bliže je emitivnost vrednosti 0, večja je stopnja težavnosti meritve temperature, bližje stopnji neskončno. Pomembno je, da lahko termografer vnaprej oceni kakovost meritev. Odvisna je od dveh faktorjev: ter-mograferjeve izurjenosti in tarče z njeno okolico. Večja je termogra-ferjeva izurjenost, kompleksnejših tarč se lahko loteva. Toda ni mogoče vedno pričakovati dobrih merilnih rezultatov. Včasih so pogoji tako brezupni, da se s termokamero praktično ne more dobiti uporabnih rezultatov.
3.1 Emitivnost in reflektirana navidezna temperatura okolice
Kako ju merimo in ocenimo
Meritev ali ocenitev emitivnosti in reflektirane navidezne temperature je v teoriji preprosta. V praksi pa utegne biti zelo težka in kompleksna. Znanje in izkušnje so sorazmerne številu opravljenih meritev in testov z emitivnostjo, zato se jih splača narediti čim več. Za čiste začetnike v termografiji je najboljša pot, da vzamejo kamero v roke, gredo na teren in merijo pojave prenosa toplote ter zbirajo podatke o emitivnosti.
Nadzor nad reflektirano temperaturo okolice
Vsaka meritev, pa naj gre za tarčo na terenu ali meritev emitivnosti vzorca v delavnici, se začne z meritvijo ali pa vsaj z oceno reflektirane navidezne temperature Trefl . Preden začnemo z delom na izbrani tarči, je zelo priporočljivo, da kamero obrnemo malce v nasprotno smer in pregledamo okolico. Je morda kje vroč izvor, ki bi se utegnil zrcaliti v naši tarči? Želimo, da bi bila Trefl preprosta lepa ravna ploskev z enakomerno temperaturo, ki seva proti naši tarči, ne pa skupek vročih in hladnih točk, ki bi povzročale težave. Če pri tem pregledovanju okolice najdemo kak vroč izvor, si ga zapomnimo, da se mu bomo pozneje lahko izognili ali ga vsaj nadzorovali. Če je mesto meritve notranji prostor in imajo zidovi dokaj enakomerno navidezno temperaturo,
se lahko kar to vzame za Trefl. Če pa nekoliko variira (ne preveč), se vzame neko pametno povprečje. Pogosto se zgodi, da je Trefl kar enaka temperaturi zraka, čeprav seveda to ni isto. Taki primeri so redki in se lahko zgodijo le v notranjih prostorih, nikoli pa zunaj na prostem.
Meritev reflektirane navidezne temperature
Ko smo našli nekaj, na čemer bi radi izmerili temperaturo ali celo že pred tem, pogledamo z našo kamero malo naokrog. Prepričamo se, da se v tarči ne reflektira vroča točka. Če je le mogoče, poskusimo poskrbeti, da bo to enakomerna navidezna temperatura, Ker je to navidezna temperatura reflektiranega izvora, ne smemo ničesar kompenzirati, torej moramo vnesti v kamero emitivnost 1 in razdaljo 0 metrov.
nju nista upoštevani, ker je izbrana razdalja 0 metrov. Isto velja za Trefl, saj smo emitivnost postavili na 1,0. Hkrati to pomeni, da je reflektivnost 0. Torej je vseeno, koliko je Trefl, ker jo kamera pri svojem računanju pomnoži z 0.
Slika 11: Meritev reflektirane navidezne temperature
Modifikacija reflektirane navidezne temperature
Če so težave z reflektiranim izvorom, recimo da ga je težko identificirati ali jih je več, poskusimo z zaslonko, kosom lepenke blokirati njegovo sevanje.
Slika 10: Določitev reflektiranega izvora
Kaj je s temperaturo zraka, relativno vlažnostjo in reflektirano navidezno temperaturo? Na kakšne vrednosti naj se nastavijo? Ni pomembno! Temperatura zraka in relativna vlažnost nimata nobene vloge oziroma sta 0 in v računa-
Slika 12: Modifikacija reflektiranega izvora
Kos lepenke tako postane reflek-tirani izvor, ki ga je lahko določiti. Paziti moramo le na to, da na lepenki ne ustvarimo vročih točk, odtisi rok na primer. Prav tako naj ne bo predolgo in preblizu vročega izvora, ker se lahko segreje, pa
smo spet na začetku problema. Nekaj besed o svetilih kot izvorih toplote: žarnice vseh vrst so točkasti reflektirani izvori. Ne splača se jih ugašati. Prvič, potrebujejo veliko časa, da se ohladijo. Drugič, gibanje naokrog po temi je lahko nevarno! In velja si zapomniti: termograferji smo zelo pogosto reflektirani izvor.
Tabele z emitivnostjo
Tabele z zbirko emitivnosti za različne snovi obstajajo, kot se zdi, že od nekdaj. Prav tako se zdi, da so v vseh tabelah zbrani enaki podatki in celo zapisani na enak način. Te tabele imajo omejeno vrednost za praktičnega in izkušenega ter-mograferja. Tabele nam dajo neke logično sprejemljive vrednosti za nekovine. Če pobrskamo po tabeli, vidimo, da ima zelo velika večina nekovin visoko emitivnost. Vrednosti tudi ne variirajo prav veliko za različne vzorce, niti ne s časom za isti vzorec, kot je to pri kovinah. Tabele so zelo nezanesljive za kovine, celo neuporabne za mnogo primerov. Delni vzrok za tako stanje so težave pri opisovanju pogojev, pri katerih so merili emitivnost. Ti opisi so skoraj vedno subjektivni. Kaj pomeni »oksidiran« ali »svetleče obdelan« ali »močno oksidiran« in podobno? Naš vzorec, ki mu želimo izmeriti emitivnost, zagotovo ne bo enak onemu v tabeli. Kar nam tabele dejansko povedo, je le to, da so kovine materiali, ki imajo emitivnost med skoraj 0 in skoraj 1, odvisno od stopnje oksidiranosti. Razlog je ta, da ima čista nova neoksidirana kovina zelo nizko emitivnost, čisti
kovinski oksid z zadostno debelino, ki je neprozoren, pa ima zelo visoko emitivnost. Nikoli se ne za-našajmo na tabele, če naše delo zahteva veliko natančnost. V vseh drugih primerih pa bodimo razumno skeptični.
Merjenje emitivnosti
Za natančne meritve emitivnosti je potrebna draga oprema in precej časa. Tega si termografer običajno ne more privoščiti, temveč jo mora hitro in dovolj natančno izmeriti s pomočjo svoje termo-kamere. Tu je skrajšano navodilo, kako se to naredi. Priprave:
1.	Izberemo mesto, kamor bomo dali vzorec.
2.	Izmerimo reflektirano navidezno temperaturo na tem mestu in jo vnesemo v kamero.
3.	Nalepimo na vzorec košček vi-sokoemitivnostnega referenčnega traku z znano emitivno-stjo. Dober je običajni električni izolirni trak, ki ima emitivnost 0,95. Barva ni pomembna, lahko črn, bel ali rdeč.
4.	Segrejemo vzorec:
a.	vsaj 20 K nad temperaturo okolice,
b.	segrevanje mora biti čim bolj enakomerno!
5.	Izberemo in nastavimo ustrezne funkcije na termokameri.
Meritev:
1.	V kamero vnesemo emitivnost referenčnega traka.
2.	S termokamero izmerimo temperaturo traku ob nastavljeni emitivnosti 0,95 in jo zapišemo.
3.	Premaknemo merilne funkcije kamere (merna točka, ploskev, izoterma) na površino vzorca, kjer ni traku, a čim bliže traku.
4.	Spreminjamo emitivnost na kameri, dokler ne pokaže temperature, ki smo jo pred tem izmerili na traku.
5.	Odčitamo to emitivnost in jo zabeležimo.
V fazi priprav izberimo mesto, kjer so merilni pogoji dobri. Naj ne bo prisiljene konvekcije in termični pogoji naj bodo konstantni, tako da ne nastajajo točkasti reflekti-rani izvori. Uporabljajmo visoko-kakovostne referenčne trakove z znano emitivnostjo, ki so preverjeno neprozorni v delu spektra, kjer deluje naša termokamera. Najtežji del je enakomerno segreti vzorce. Ta metoda predpostavlja in zahteva, da sta temperaturi referenčnega traku in vzorca enaki, če nista, so rezultati meritev napačni. To tudi pomeni, da ne sme biti nobenih termičnih gradientov po vzorcu. S termokamero jih hitro vidimo.
Med vzorcem in okolico mora biti dovolj velika temperaturna razlika, sicer je kontrast med površinami z različnimi emitivnostmi premajhen. Lahko so sicer videti, kot da imajo kontrast, toda to je posledica refleksije, zrcaljenja okolice v vzorcu. Težko je reči, koliko naj bo ta temperaturna razlika, a večja je, manjša je napaka. 20 K je kar primerna vrednost.
Po končani pripravi je treba le posneti dober termogram, to pomeni izostren, termično uglašen in
posnet z najmanjše možne razdalje. Elektronskega zuma ne uporabljamo, ker s tem ne pridobimo ničesar, le razločljivost kamere za-vržemo.
Z meritvijo dobimo dobro oceno emitivnosti površine vzorca. Shranimo jo v banko podatkov za poznejšo rabo. To je tudi najboljša dosegljiva tabela emitivnosti, ker smo jo ustvarili sami.
4 Sklep
Merilne tehnike v infrardeči ter-mografiji so interdisciplinarne in zato dokaj kompleksne. Vrhunski termografer mora imeti široko znanje iz različnih tehničnih in znanstvenih disciplin ter precejšno mero praktičnih izkušenj. Ni dovolj le, da z obvladovanjem termokamerinih gumbov posname lep termogram, temveč ga
mora znati pravilno analizirati in ovrednotiti ter iz njega izluščiti vse podatke, tudi na videz nepomembne. Le tako bo dosežen cilj, ki ga mora imeti pred očmi vsak termografer in vsak vzdrževalec, to pa je: uspešno odkriti anomalije na opremi in pravočasno odpraviti napake in s tem povečati varnost ter zmanjšati morebitno škodo.
$FLIR
INFRARDEČA TERMOGRAFIJA
Bi radi izmerili porazdelitev temperature po opazovani površini in na tej osnovi ocenili verjetnost okvare stroja, kontrolirali kvaliteto proizvodov, izračunali toplotne izgube, našli mesta, ki morebiti zmanšujejo varnost pri delu?
Infrardeča termografija je pravi odgovor za vas. Je nekontaktna in neporušna metoda merjenja temperature in se uporablja na področjih:
-industrija, kontrola kvalitete, kontrola tehnoloških procesov, raziskave in razvoj,
-preventivno vzdrževanje strojev in opreme, -gradbeništvo, iskanje toplotnih mostov, področij slabše toplotne izolacije, mest s povečano vlažnostjo, -energetika, proizvodnja in distribucija električne ter toplotne energije, plinovodi, - medicina.
S termokamero elegantno, hitro, zanesljivo in natačno izmerimo ter dokumentiramo porazdelitev temperature.
Švedsko-ameriško podjetje FLIR Systems AB je najbolj poznan proizvajalec termokamer. V bogatem naboru vsak uporabnik lahko najde sebi primerno termokamero, tako po zmogljivostih kot po ceni.
V podjetju ONE d.o.o. že 16 let sodelujemo s FLIR in zastopamo ter predstavljamo njihov celotni program s področja Termografije.
Termogram slabo izolirane stavbe
Termogram rezervoarja s tekočino
ONE d.o.o., Dunajska 22, Ljubljana, T:+386 1 600 3838, F: +386 1 600 3839, M: +386 41 775 788, www.one.si,www.flir.si, E: info@one.si, niko.trsan@one.si