\
MCMXL
IVO   BRNČIČ
Dospeli smo na zadnji rob. Oblaki dima pred nami gosti vro iz zemeljskega dna, kjer zmedenih, zdivjanih, blaznih časov plima
je dolgo zbirala vse kalne sile zla, da razženo oklep gora in pod nebo izbljujejo ognjeni, vreli dež gorja".
Zaman za žarkom luči koprni oko. Le črne jate mraka se čez vsa obzorja zlovešče plahutaje noč in dan neso.
Vsa krhka poka in drhti pod nami skorja te naše mrtve zvezde. Ko v pradavnih dneh jo spet preplavljajo temotna, motna morja,
po poljih se razlivajo in po poteh, vale se spenjena čez mesta in vasi, odpirajo grobove tihe — ko v zasmeh
vsem nemim borcem, ki so s svojimi kostmi gnojili zemljo, da je seme razodetja o sreči in o trpkem bratstvu vseh ljudi
kalilo neugnano dolga tisočletja,
v zasmeh vsem živim, ki še dandanašnji dan
ta svet jim ko ubežnikom ne da zavetja.
— Dospeli smo na zadnji rob. Sodnik teman, negiben, trd ko čer, tu čaka smrt molče, da se v pepelu lastnem zaduši vulkan
in da nad zemljo znova zvezde se zbude.
31
433