GLAS
LETO XXIV. ŠT. 31-32 (1141-1142)
TRST, GORICA
ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2019
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Foto JMP 
Romanje treh Slovenij na Svete Višarje / Govor Jana Zobca
“Slovenija je in mora biti
pluralna!”
  a Svetih Višarjah je bilo v nedeljo, 4. av-
gusta, že 31. leto zaporedoma Romanje
treh Slovenij: matične, zamejske in izsel-
jenske. Romanje treh Slovenij je v tridesetih letih
postalo osrednje vseslovensko romanje na stičišču
slovenskega, romanskega in nemškega sveta. K
Svetovišarski Materi Božji radi romamo tudi iz
Tržaške in Goriške, še posebno lepo je, da zadnja
leta Kulturni center Lojze Bratuž organizira avto-
busni prevoz na ta dan; tudi tokrat je bil poln.
Na vrh Svetih Višarij smo se udeleženci odpravili
peš po romarski poti ali pa z gondolo. Že zgodaj
zjutraj se je parkirišče napolnilo, med samim ro-
manjem nas je bilo na Svetih Višarjah gotovo več
kot dva tisoč. Po navadi se tu pri Mariji med gora-
mi ob lepem vremenu zbere vsako leto več sto ver-
nikov, letos nas je bilo ponovno veliko več.
Tudi tokrat se je romanje začelo na prostoru za cer-
kvijo Višarske Matere Božje s predavanjem prav-
nika, vrhovnega in nekdanjega ustavnega sodnika
Jana Zobca, z naslovom Tri Slovenije - ena identi-
teta. Predavanje, ki je bilo deležno spontanih in
gromkih aplavzov, objavljamo v tej poletni dvojni
številki Novega glasa v celoti.
Po predavanju sodnika Zlobca je bila slovesna sve-
ta maša, ki jo je skupaj z izseljenskimi in drugimi
duhovniki daroval koprski škof msgr. dr. Jurij Biz-
jak; tudi njegovo pridigo objavljamo.
Po maši pa je bil na ploščadi za cerkvijo, ki jo kra-
sijo poslikave Toneta Kralja, kulturni program.
Tako mašo kot kulturni program sta s petjem in
glasbo sooblikovala zbor Slovenski cvet iz severne
Nemčije in Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih
veteranov.
Romanje treh Slovenij organizirata Rafaelova
družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovni-
kov v Evropi in ga sofinancira Urad Vlade RS za
N
www.noviglas.eu
31. Romanje treh Slovenij na Sv. Višarje
  rejšnjo sezono so
v Slovenskem na-
rodnem gleda-
lišču Nova Gorica oz-
načevale kar tri nadvse
pomembne obletnice.
Tako so se spominjali
50-letnice, odkar je po-
stalo gledališče poklic-
no, 25-letnice postavit-
ve današnje stavbe gle-
dališča in 15-letnice pri-
dobitve statusa sloven-
skega narodnega gleda-
lišča. Prav zato, da bi obiskovalci tega gledališkega
hrama izvedeli, kako se je to gledališče razvijalo
in razraščalo v času, si je današnje vodstvo v pre-
tekli sezoni zamislilo vrsto srečanj z nekdanjimi
in sedanjimi ustvarjalci, umetniškimi vodji in di-
rektorji, ki so si sledili v tej 50-letni zgodovini Slo-
venskega narodnega gledališča Nova Gorica.
/ str. 3
Iva Koršič
P
Zadružna kraška banka
Dobrodošla,
nova direktorica!
  ospa Ema-
nuela Bra-
tos, ki je
življenjsko vezana
na Zadružno kre-
ditno banko, naš
edini slovenski
bančni zavod, je
postala nova di-
rektorica ZKB.
V ta namen je
predsednik upra-
ve ZKB Adriano
Kovačič priredil v
četrtek, 1. t. m.,
zgodaj zjutraj pri -
srčno slovesnost,
na kateri se je s toplimi besedami najprej poslo-
vil v imenu vseh od dosedanjega direktorja Ser-
gia Carlija. Po štiridesetih letih dela v sloven-
skem hranilnem zavodu odhaja Sergio Carli v
zaslužen pokoj.
/ str. 2
G
Foto JMP
Priloga
Tudi tokrat imamo
v “predpočitniški
številki” našega
tednika prilogo
Bodi človek! z
zanimivimi
prispevki 9
Slovence v zamejstvu in po svetu.
Med velikim številom ljudi, vernikov, ki smo se
zbrali na Svetih Višarjah, je bil tudi prvak Sloven-
ske demokratske stranke (SDS) Janez Janša z
družino, predvsem pa je bilo veliko predstavnikov
kulturnega, političnega, gospodarskega sveta iz
vseh treh Slovenij. In ne nazadnje: cerkev je bila
nabito polna med osrednjo mašo, prav tako pa tu-
di med mašo, ki jo je dobro uro prej daroval upo-
kojeni slovenski nadškof msgr. Alojz Uran.
Jurij Paljk
Jan Zobec: Tri Slovenije – ena identiteta
1. Uvodno
Višarje imajo izrazito simbolen pomen. Že pol ti-
sočletja so božja pot – najprej treh ljudstev, zatem
narodov, danes so božja pot Evrope. So stičišče ra-
zličnih kultur, različnih jezikov in različnih tradi-
cij. Zato simbolizirajo evropsko povezovanje,
evropske narode in različno enakost, ali natančne-
je enakopravno različnost – različnost pod isto du-
hovno in pod isto evropsko streho. In zato je to
tudi točka srečevanja treh Slovenij – matične, za-
mejske in izseljenske. Ko govorimo o treh Slove-
nijah, imamo vsi v mislih slovenski narod. In ko
govorimo o slovenskem narodu, vznikne vprašan-
je, kaj Slovenci kot narod pravzaprav smo, kaj nas
opredeljuje, kaj je naša identiteta, kaj nas povezuje
– npr. Slovenca iz Ljubljane s Slovencem v Argen-
tini, ali Slovenko iz Porabja s Slovencem iz Kopra,
pa Koroškega Slovenca s Slovencem v Avstraliji,
tržaškega Slovenca s Prekmurcem in tega s Sloven-
cem v Pittsburghu. Ali, na časovni premici, Slo-
venca, rojenega na prelomu tisočletja, s svojim ro-
jakom moje ali še starejše generacije in tiste, ki so
danes še otroci.
/ str. 6
Cenjenim bralkam in bralcem
sporočamo, da se bomo zaradi
skupinskega dopusta vrnili v uredništvo
v četrtek, 22. avgusta. Prihodnja številka
bo izšla v četrtek, 29. avgusta. 
Uprava naše zadruge bo zaprta 
od 12. do 16. avgusta. 
Voščimo vam lepe počitniške dni!
Obvestilo uredništva
  Janez Povše
Umetniška pot v
SNG Nova Gorica
POGOVOR 
Svet okrog nas8. avgusta 20192
Da bi vrednote močneje vzljubili
Težave pri zagotovitvi zadostne vodne oskrbe na slovenski obali
Jalovo početje
republiških oblasti
Kratek historiat nastanka rižan-
skega vodovoda
Grožnja ekološke katastrofe za-
radi iztirjenja vagonov s kerozi-
nom v predoru pri Dolu nam
nalaga odgovornost, da na po-
dlagi poročila Rižanskega vodo-
voda (RVK) z dne 3. 7. 2019, do-
stavljenega pristojnim orga-
nom, podrobneje
predstavimo ljudem
dosedanje dosežke,
nedokončane dogo-
vorjene projekte, od-
prte probleme in per-
spektivo vodne oskrbe
obale. Gradnja rižan-
skega vodovodnega si-
stema je nastajala v
daljšem obdobju in v
več zaporednih pre-
sledkih. Prvo zajetje z
zmogljivostjo 90 l/s in
z omejenim obsegom
omrežja je bilo zgraje-
no že pod Italijo leta 1935. Za-
radi naraščanja porabe po drugi
svetovni vojni je bil povečan od-
jem vode iz Rižane na 150 l/s
(1962). Kmalu zatem je bila
zgrajena železnica Koper –
Prešnica, ki, kot smo lahko rav-
nokar videli, predstavlja veliko
grožnjo za vodno oskrbo. Zgra-
jena je bila pod nujno, ker brez
nje ne bi bilo Luke, in zraven te-
ga še v veliki finančni stiski, za-
radi katere so graditelji posegli
po najcenejši, a nevarni rešitvi
prek vodovarstvenega območja
Rižane. Poleg tega je bila pred
pol stoletja ekološka zavest še
nerazvita in vodovarstveni
zaščitni zakoni blagi. Nato je bil
zgrajen vodovodni sistem
Sečovlje – Portorož z zmogljivo-
stjo 100 l/s iz izvira Gabrijeli in
podtalnice Bužini. Nato je bilo
v sodelovanju in soinvestiranju
s Hrvaško Istro zgrajeno še za-
jetje iz izvira Gradole pri reki
Mirni, s pridobljeno pravico do
odjema 300 l/s za obdobje 1970
– 1990, nato znižano na 150 l/s
do leta 2005, v obdobju 2005 –
2013 pa le še na podlagi sprot-
nih odkupnih pogodb. Leta
1987 je bil zajem vode iz Rižane
z novimi črpališči Tomaži in Po-
dračje povečan s 150 na 240 l/s.
Vmes so bila vložena občutna
sredstva, lokalna, republiška in
sredstva Svetovne banke v iz-
gradnjo višinskega vodovoda, v
obnovo obstoječega in razširitev
novega vodovodnega omrežja
na obali ter v povezovalni cevo-
vod s kraškim vodovodom Ro-
dik - Rižana. Vendar je poraba
vode z večanjem števila prebi-
valstva, razvojem industrije, tu-
rizma, Luke Koper idr. hitreje
naraščala od razpoložljivih virov
in je predvsem v sušnih mese-
cih skoraj redno primanjkovalo
vode ter je v posameznih prime-
rih prišlo celo do izrednih raz-
mer, dobave vode v cisternah in
drastičnih omejitev uporabe vo-
de, celo zdravstvenim zavodom.
Tudi letos so v veljavi že prve
omejitve, med njimi tudi zaprtje
prh na plažah, kar je udarec za
turizem. Poleg tega je s
temi rešitvami postala
obala odvisna od dobav
sosednih vodovodov,
hrvaškega in kraškega,
kar je tudi predstavljalo
veliko tveganje. Tako je
ostal problem zaneslji-
ve in dolgoročne
oskrbe obale z vodo ne-
rešen ter je bila
dolžnost odgovornih
dejavnikov, da čim prej
poiščejo in zgradijo
nov, izdaten in trajen
vir oskrbe z vodo z za-
dostno zmogljivostjo.
Večdesetletna jalova načrtovan-
ja dodatnega, večjega, alterna-
tivnega vira vode za obalo
Leta 1965 je slovenska vodno-
gospodarska stroka pripravila
projekt dolgoročne rešitve vod-
ne oskrbe za celotno južnopri-
morsko regijo kot eno najbolj
deficitarnih območij Slovenije
glede vodne oskrbe; načrt pa ni
bil izveden do kraja. Ob več no-
vih objektih na Krasu pa je ven-
darle povezal obalo tudi s
kraškim vodovodom z že nave-
denim 17 km dolgim cevovo-
dom Rodik – Rižana, kar je po-
večalo varnost oskrbe.
/ str. 21
Milan Gregorič
Prejeli smo
Vprašanje za dr. Milka
Mikola in druge
  r. Milko Mikola, zgodo-
vinar in prvi direktor
Študijskega centra za
narodno spravo, v medijih po-
gosto odgovarja Titu Turnšku,
predsedniku ZZB, drugim in tu-
di meni, da so bili po drugi voj-
ni številni kolaboranti likvidira-
ni brez možnosti obrambe na
sodišču. Zanimivo bi bilo, ali bi
se z mnenjem odzvali na kon-
kreten primer, ki ga navajam.
Mojega očeta Franca Nemca je
domača goriška slovenska kleri-
kalka na komandi Gestapa v
Trstu 21. junija 1944 prijavila, da
podpira partizane, tako da zanje
zbira denar in obleke. Ob drugi
uri sredi noči 22. junija so prišli
v našo hišo nemški vojaki z do-
mačim goriškim civilnim itali-
janskim tolmačem. Po preiskavi
celotne hiše so mojega očeta od-
peljali v nemško taborišče, kjer
je umrl. Vendar je italijanski ci-
vilni tolmač, po mojem hud ita-
lijanski nacifašist, zahteval od
nemškega oficirja, da v tabo-
rišče odpeljejo tudi mojo mater
in mene 4-mesečnega dojenčka.
Domnevam, da se je želel tako
znebiti edine domače priče nje-
gove prisotnosti in gnusnega
početja. Samo nemškemu oficir-
D ju gre zahvala, da sva z materjoostala živa. Slovenska izdajalkase je ob prihodu partizanov v
Gorico 1. maja 1945 uspešno
skrila, po vojni delala v italijan-
ski državni službi in umrla v Go-
rici pred desetletjem v starosti
nad 90 let. Za goriškega tolmača
ne vem, ali ni mogoče končal v
jamah Trnovskega gozda ali pa
se je tudi on izmuznil roki par-
tizanske pravice.
Zdaj pa predpostavimo, da bi
italijanskega tolmača maja ali
junija 1945 postavili pred go-
riško sodišče z obtožbo sodelo-
vanja pri uboju mojega očeta in
poskusu umora moje matere in
mene. Ali bi sodišče dobilo
nemškega oficirja na pričanje?
Bi italijanskemu tolmaču sploh
dokazali prisotnost v naši hiši
ob drugi uri ponoči in policijski
uri? In če bi mu, ali se ne bi bra-
nil s tem, da mu je uspelo obva-
rovati mene in mater, da bi tudi
naju odpeljali v nemško tabo-
rišče? Ali ne bi trdil, da je bilo
razumevanje nemščine moje
matere zelo slabo in napačno?
Ali ne bi civilni tolmač zase zah-
teval celo priznanje za prizade-
vanja v boju proti okupatorju,
ker je branil partizansko
družino pred gotovo smrtjo?
Da, dr. Mikola, natanko tako bi
se zgodilo pred sodiščem. Civil-
ni nacifašistični Goričan, zlob-
nejši od nemških okupatorjev,
je mogoče od italijanske države
po vojni dobil še odporniško
priznanje, če ga partizani niso
odpeljali v smrt. Če pa je končal
v jamah Trnovskega gozda, pa
ga danes v italijanski Gorici
prištevajo med nedolžne civilne
žrtve “slavokomunistov”, samo
zato, ker je bil italijanske narod-
nosti.
Partizanska revolucionarna
oblast je napravila marsikatero
krivico, nikoli pa tako velikih
kot povojna sodišče, če je do so-
jenj sploh prišlo. Koliko od sto-
tine italijanskih vojnih zločin-
cev, obtoženih genocida, je bilo
v povojni demokratični Italiji
obsojenih na sodišču? Nobe-
den.
Za konec pa ponavljam tezo, ki
jo zgodovinska dejstva potrjuje-
jo. Hujše zlo od okupatorja je
domači izdajalec. Za uspeh vsa-
kega osvobodilnega boja proti
okupatorju je potrebno najprej
utišati domače izdajalce in
ustrahovati potencialne izdajal-
ce, kajti oni so oči in ušesa vsa-
kega okupatorja. Le tako bo ce-
na za svobodo naroda minimal-
no število vseh njenih žrtev. Žal,
vsaka osvobodilna vojna in re-
volucija prinašata tudi nedolžne
žrtve.
Boris Nemec
Šempeter pri Gorici
S 1. strani
Dobrodošla, nova
direktorica!
   anko pa je
pripeljal
do zavid -
ljivih rezultatov, bil je
tudi tisti, ki je združil
edina dva slovenska
bančna zavoda pri
nas, za kar smo mu
iskreno hvaležni in
mu želimo zdaj
predvsem veliko
zdravja”! je bil jasen
predsednik uprave, ki
je nato predal besedo
Giuseppeju Graffiju
Brunoru, zastopniku
skupine Cassa Centra-
le za Furlanijo Julijsko
krajino, ki je pohvalil
posodobitev ZKB, no-
vi direktorici pa voščil
sreče, ji zaželel, da bi
naš bančni zavod
odlično vodila in ga
še bolj utrdila na
našem območju. Do-
sedanji direktor Sergio Carli se
je ob slovesu zahvalil predsed-
niku uprave in seveda sodelav-
cem ter skromno povedal, da
mu je bilo v čast delati v takem
kolektivu.
Predsednik ZKB Adriano Ko-
vačič je poklonil krasen šopek
cvetja novi direktorici, ki se je
umirjeno zahvalila, bila vidno
ganjena, povedala pa nam je,
da je vesela imenovanja, ker je
to potrditev za njeno dosedanje
delo, najbolj pa jo je ganilo dej-
“B
stvo, da ji upravni odbor zaupa.
Od leta 1990 je zaposlena pri
ZKB, opravljala je vrsto nalog,
specializirala pa se je za kredite,
lansko leto je bila imenovana
za poddirektorico banke, letos
je postala direktorica.
Nehvaležno je dajati ocene o
ljudeh, ki jih ne poznaš, pa tudi
o njihovem delu; po prvem vti-
su, ki smo ga imeli ob spoznan-
ju nove direktorice, pa lahko
zapišemo, da gre za urejeno,
marljivo, skromno, lepo, delav-
no, nevsiljivo elegantno in tudi
šarmantno gospo, ki ji je pripa-
dla čast, a tudi obveza seveda,
da je postala prva ženska, ki vo-
di kak bančni zavod v Furlaniji
Julijski krajini, za kar ji gredo
tudi naše iskrene čestitke.
Da pozna skupinsko delo in ga
ceni, je pokazala takoj, ko je v
svojem kratkem
in skromnem na-
govoru izpostavi-
la predvsem dej-
stvo, da ima ob
sebi dva poddi-
rektorja, ki ju ceni
in pozna, saj sta
Ivo Cotič in Dean
Rebecchi že dolgo
zaposlena v ZKB.
“Smo mlada in
strokovno pripra-
vljena skupina,
verjamem, da
nam bo uspelo, ”
je skromno doda-
la in se tudi nam,
predstavnikom
medijem, zahvali-
la za pozornost.
Še en šopek rož je
prejela in nato
smo skupaj naz-
dravili, prvič v
naši sredini brez
alkohola. Pred-
sednik ZKB Adriano Kovačič je
sicer vprašal, ali bi kdo nazdra-
vil s penino, a smo se v zgod-
njih jutranjih urah vsi odločili
za sok in vodo, nova direktorica
pa je dejala: “Zdaj pa gremo na
delo”!
Emanueli Bratos, Ivu Cotiču,
Deanu Rebecchiju, Adrianu Ko-
vačiču in vsem pri ZKB želimo
uspešno delo v korist naše
skupnosti, ki se prepoznava tu-
di v Zadružni kraški banki.
JUP
  o bi se bolj zavedali, kakšen blagor so
vrednote in da so edine, ki zares rešuje-
jo, bi se jih zagotovo z vso močjo okle-
nili in se nikoli ne oddaljili od njih. Tako pa se
zdi, da jih ne cenimo, kot si zaslužijo in kot bi
bilo dobro za nas in ne nazadnje za vse ljudi,
da bi jim namreč sledili in jim namenili vso
možno pozornost. Kajti le vrednote nas lahko
rešijo vsega hudega, nam pokažejo svetlo luč
na obzorju, kar velja za vsako osebo posebej in
za iskanje srečne poti vseh na svetu. Pri tem pa
je govor o resničnih vrednotah, ne o tistih, ki
si jih večkrat prikrojimo po svoje in z njimi
srečno pot spodkopavamo, govor je o re-
sničnih vrednotah, ki stremijo k dobremu za
vse, k iskrenemu skupnemu dobremu vseh. Ni
namreč rešilna vrednota, ki misli le na moj bla-
gor in moje dobro, ni in ne more biti rešilna
vrednota, ki v enaki meri ne upošteva mojega
bližnjega kot mene samega, ki v enaki meri ne
upošteva družino drugega kot mojo družino,
druge narode kot moj narod. Resnična vred-
nota človekovo misel zgolj nase odrešilno pre-
seže, se dvigne nad njeno uničevalnost, saj mi-
sel zgolj nase vodi v spor z mojim bližnjim, če
tudi on misli zgolj nase, misel zgolj nase nas
vodi v spor z drugimi družinami, če tudi one
mislijo zgolj nase, misel zgolj nase nas slednjič
vodi v spor z drugimi narodi, če tudi oni misli-
jo zgolj nase. In ne samo v spor, ampak tudi v
neprijazno tekmovalnost, ko se sprožijo občut-
ki večvrednosti in vsi hočejo biti prvi, vodi tudi
v mržnjo in sovraštvo ter željo po izničenju
drugega, iz česar izvirajo spopadi in vojne, ki
se kot rdeča nit vlečejo skozi vso zgodovino -
vojne med narodi in tudi nič manj uničevalne
vojne v ožjih krogih zasebnega življenja. Več
kot na dlani je, da se brez naveze na resnične
vrednote ne bomo nikoli rešili zla in rušenja,
pri čemer je ravnokar navedeno prepoznanje
že priložnost za tisto prepričanje in sklep, da
velja misel zgolj nase opustiti in se ji izogniti v
kar največjem krogu, namesto tega pa se z vso
močjo posvetiti ljubezni, ljubezni za vsakogar
in za vse. Naloga nikakor ni lahka, preveč in
predolgo časa smo navajeni videti le sebe in
izključno sebe z vsemi razdiralnimi posledica-
mi takšne usmeritve in vse prepogosto rečemo,
da tako pač je in da ne moremo drugače. Res
je, da je skrajno trdovraten tisti del v človeku,
ki poveličuje samega sebe in se noče odreči še
tako neizprosnemu boju s sočlovekom. Treba
pa je vedeti, in to mnogo bolj kot doslej, da
velja v odločitev za srečo drugega in drugih
verjeti zares, in to z vsem svojim bitjem, verjeti
namreč, da je ta cilj v nas uresničljiv in da ga
je mogoče s pomočjo odločne volje in zaupan-
ja v dobro v vsakem človeku doseči. Za
vsakršen trud v tej smeri bomo bogato po-
plačani, srečnejši bomo v sebi, srečnejši bodo
odnosi okrog nas in še mnogo širše in širše, ta-
ko da bo v vseh pričel prevladovati mir, naj-
večji blagor med blagri, in z njim blagodejno
sobivanje z vsemi ljudmi na vseh straneh
končno pomirjenega sveta.
Janez Povše
K
Foto JMP
Foto JMP
Povejmo na glas
Izvir Rižane
Aktualno 8. avgusta 2019 3
  Janez Povše, nekdanji umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča
Tudi danes je moč novogoriškega gledališča 
v navdušenosti, zanesenjaštvu
POGOVOR 
  o je do leta 1994 nosilo
ime Primorsko dramsko
gledališče in je do preselit-
ve v novo, sodobno poslopje do-
movalo v tesni, a z velikim
ustvarjalnim nabojem prežeti
dvorani v Solkanu, na cesti, ki vo-
di do slovitega Solkanskega mo-
sta nad našo “bistro hčerjo pla-
nin”. Pogovorov, ki so se zvrstili
pod naslovom Spomin, zarisan v
čas, so se udeležili Andrej Jelačin
in Sergej Ferrari, ki sta ob igralcu
Blažu Valiču obudila sledi na
prve umetniške korake gleda-
lišča, ko se je to še izmotavalo iz
svojega ljubiteljskega značaja, Ja-
nez Starina, nekdanji umetniški
vodja, direktor in igralec, ter To-
mica Dumančić, nekdanji direk-
tor, s katerima se je pogovarjal
igralec Gorazd Jakomini, igralca
Bine Matoh in Radoš Bolčina (z
njima se je pogovarjala mlada
igralka Urška Taufer), pa še nek-
danji direktor Sergej Pelhan in
nekdanji umetniški vodja Janez
Povše. Z njima je prijetno po-
kramljala v mali dvorani SNG
Nova Gorica dramaturginja Mar-
tina Mrhar.
Ker je Janez Povše, ki ga sicer poz-
namo kot vsestranskega gleda-
liškega ustvarjalca, režiserja, pisca
dramskih besedil, radijskih iger
za odrasle in otroke, scenarijev in
še bi lahko naštevali, tudi naš dol-
goletni dragoceni sodelavec, av-
tor prispevkov aktualnih tematik
pod naslovom Povejmo na glas,
smo ga zaprosili, da bi tudi našim
bralcem razkril nekaj spominov
na čas, ko je bil umetniški vodja
Primorskega dramskega gleda-
lišča, ustanovljenega l. 1969.
Leta 1975 je prevzel nalogo umet-
niškega vodje takrat še Primor-
skega dramskega gledališča, kate-
rega direktor je malo kasneje po-
stal Sergej Pelhan.
Janezu Povšetu se prisrčno zah-
valjujem za to, da nam je zaupal
nekaj žlahtnih spominskih utrin-
kov s svoje gledališke poti.
Kako se spominjate svojih
začetkov v tem pri-
morskem gleda-
liškem hramu, ki je
takrat imel dvorano
v Solkanu in v kate-
rem ste sicer že bili
gost kot režiser?
Kot je po eni strani ves
tisti čas daleč, tako spo-
mini zaživijo, če le ima-
jo priložnost. Vsekakor
zelo lepi spomini, svetli
in spodbudni na dva
načina. Najprej seveda
vezani na tedanje Pri-
morsko dramsko gleda-
lišče, potem pa na moje
tedanje mladostno ob-
dobje, ki se je pričelo
prevešati v zrelost in
pripravljenost na večje izzive. Do-
bro sem se namreč zavedal, da
prihajam v poklicno gledališče iz
polpoklicnega Prešernovega gle-
dališča v Kranju. Tudi sem se za-
vedal, da bom nasledil izjemno
osebnost, kar je bil Jože Babič, in
da bodo moje delo opazovali v
luči njegove bogate zapuščine.
Ves ta pričetek je bil srečno obe-
ležen z zelo naklonjenim zna-
menjem, da sem si že nekaj prej,
čeprav živeč v Ljubljani, ustvarjal
družino v našem zamejstvu, ne
da bi imel tukaj zaposlitve. Pa je
prišlo vabilo za zaposlitev v no-
vogoriškem gledališču.
Na kakšne težave ste naleteli
T ob prevzemuumetniškegavodstva in kako
ste jih reševali?
Kako je sploh
potekalo delo v
tedanjih tesnih
prostorih v Sol-
kanu?
Dobro je bilo, da
sem pred svojim
prihodom v gleda-
lišču trikrat gosto-
val v vlogi režiserja
in sem zato v glav-
nem poznal raz-
mere v njem, igral-
ce in drugo osebje,
kot tudi pogoje za
delo, ki so bili
težki. Še kako do-
bro pa sem razu-
mel tisto srčiko, ti-
sto osrednje in bi-
stveno v kolektivu,
namreč močno in
nepopustljivo željo
uveljaviti gleda-
lišče v njegovem
ožjem in celotnem
slovenskem prosto-
ru in po možnosti
širše. Z vso vnemo sem se zato lo-
til obveznosti in teh res ni bilo
malo. Samo za primer: v letu
1975, ko sem bil še v Kranju, sem
pripravil tamkajšnji festival Te-
den slovenske drame, takoj zatem
pa še Goriško srečanje malih
odrov v Novi Gorici. Kar se tiče
dvorane v Solkanu, mi je bila
vedno všeč, še danes ima v meni
romantičen naboj.
Kaj pa odziv občinstva?
Novogoriško občinstvo je bilo tu-
di tedaj hvaležno, zelo hvaležno,
in to je bil velik kapital. Pa ne sa-
mo občinstvo, Občina v celoti in
politične institucije so bile polno
zainteresirane, da tudi gledališče
doživi še večji razcvet, in ne samo
gledališče, kultura nasploh. Tedaj
je bilo v Novi Gorici zares vzne-
seno vzdušje razviti mesto hitro,
in to na vseh ravneh. Ob tem
želim izpostaviti vlogo in pomen
direktorja gledališča Sergija Pel-
hana, ki je prevzel posle nekaj
mesecev za mano. Z njim sva
odlično sodelovala, imela sva iste
cilje in on je bil seveda tisti, ki je
za vsak korak naprej izboril ne-
pogrešljiva sredstva, brez česar ne
bi bilo mogoče napredovati. Gle-
dališče je zato napelo vse sile in v
dveh letih vsaj podvojilo število
abonentov in si s tem olajšalo nu-
jo včasih prenapornih in prešte-
vilnih gostovanj. Že takoj v začet-
ku tistega obdobja pa je s predsta-
vo Hlapec Jernej v režiji Jožeta Ba-
biča - kar je bil poklon osebi, ki
je profesionalizirala gledališče -
izvedlo odmevno gostovanje po
nekdanji Jugoslaviji, v Leskovcu
na festivalu klasike, v Ateljeju 212
v Beogradu in gledališču Kaza-
lište Branko Gavella v Zagrebu.
To je bil zame vsekakor odziven
podvig, pomemben za močnejšo
vidljivost in organizacijsko pro-
dornost gledališča.
Koliko stalnih igralcev je bilo
takrat v gledališču?
Skromno število stalnih igralcev
je bil seveda velik, nemara naj-
večji problem, ki je bil nenehno
v zraku in ki smo se ga vsi z igral-
ci vred zavedali, tudi če o njem
nismo govorili. Igralcev je bilo 8,
kar je bilo za soočenje s preosta-
limi slovenskimi gledališči pre-
malo, saj skorajda ni bilo mogoče
izvesti t. i. velike predstave, npr.
Shakespeara in podobnih avtor-
jev. Poleg tega so bili igralke in
igralci preobremenjeni, saj so na-
stopali praktično v vseh postavit-
vah in so morali v eni se-
zoni na oder 100-krat in
celo 120-krat. Predstavo za
otroke so ob koncu leta
odigrali trikrat in celo pet-
krat na dan, pozimi so go-
stovali v komaj zakurjenih
dvoranah, ko se je včasih
temperatura približala le-
dišču. Zaradi takšnih po-
gojev skrajno požrtvoval-
nih gledališčnikov mi je
bilo težko, ker okrepitve
ansambla ni bilo mogoče
uresničiti čez noč. S hva-
ležnostjo se zato danes
spominjam tiste “železne”
ekipe na začetku: Teja
Glažar, Dragica Kokot, Bre-
da Urbič, Berta Ukmar,
Matjaž Turk, Iztok Jereb, Tone
Šolar, Ivo Barišič, poleg njih pa
predragoceni in vsem znani go-
sti: Stane Leban, Sergej Ferrari,
Metka Franko, še prej Jerica
Mrzel, Janez Lavrih, Ernest Zega.
Nekateri med gosti so bili za
kakšno sezono tudi stalni.
Kaj ste si zamislili, da bi ure-
sničili okrepitev njihovih vrst?
Prva in nujna pot za utrditev an-
sambla je bila tedanja Akademija
za igralsko umetnost v Ljubljani,
ki je prirejala javne produkcije
svojih študentov in sem jih pričel
obiskovati. Ni mi bilo lahko. Ka-
ko bom koga od bodočih gleda-
liščnikov prepričal, naj pride v
Novo Gorico, ko
pa je bil logično
njihov prvi cilj Lju-
bljana kot osrednje
kulturno in gleda-
liško središče. Ven-
dar sem imel več
uspeha, kot sem
pričakoval. Verjet-
no je prav tako iz-
kazano zanimanje
Primorskega
dramskega gleda-
lišča za mlade
igralke in igralce
pripomoglo, da so
se za delo v njem
odločili Marjan
Trobec, Jože Hro-
vat, Nevenka
Vrančič in Mira
Lampe, iz gleda-
lišča je izšel Milan
Vodopivec, nedol-
go kasneje pa je
okrepil naše vrste
še Bine Matoh.
Ste se prav zaradi
tega, da bi priklica-
li v gledališče čim
več mladih, v tistih
letih odločili usta-
noviti Amaterski mladinski
oder, ki še danes deluje pod
okriljem SNG Nova Gorica in
ga je skoraj 40 let uspešno vo-
dil Emil Aberšek?
Točno tako, in to je bila druga,
mnogo dolgoročnejša pot krepit-
ve ansambla. Imel sem izkušnje
iz sveta ljubiteljskega gledališča,
da se namreč iz njegovega podm-
ladka lahko rodijo poklicni igral-
ci. Direktor Pelhan je načrt
podprl in Emil Aberšek je kar ne-
kaj desetletij vodil in vzgajal mla-
de gledališke zanesenjake in s
tem presegel vsa pričakovanja. Iz
vrst Amaterskega mladinskega
odra je izšlo kar nekaj poklicnih
igralk in igralcev, predvsem pa so
njegovi mladi člani v svojem kro-
gu kar sami po sebi opozarjali na
privlačnost gledališča in s tem
gotovo pritegnili mnogo novih
gledalcev. In ta oder uspešno de-
luje še zdaj in bo zagotovo tudi v
prihodnje - te zgodbe sem zares
in nadvse vesel.
Takrat je bil v sklopu novogo-
riškega gledališča tudi festival
Goriško srečanje malih odrov,
ki si ga je zamislil Jože Babič.
Kako je bilo s pripravo teh po-
membnih gledaliških dni?
Goriško srečanje malih odrov je
bilo za nas v gledališču kakor tudi
za gledalce in mesto v celoti res
enkratno doživetje, ki smo ga vsi
z velikim navdušenjem pripra-
vljali, gledalci pa nestrpno
pričakovali in toplo sprejemali.
Osebno sem v njem začutil veli-
ko priložnost dodatne uveljavitve
za gledališče in sem se predal fe-
stivalu z vso možno zavzetostjo.
Zanimala me je širša dimenzija
festivala, ki ima sicer za osnovo
nastop slovenskih gledališč, toda,
zakaj se ne bi v še večji meri
razširil na tedanji jugoslovanski
in slednjič še evropski prostor?
Kaj hitro je naš festival vzpostavil
stik z vsejugoslovanskim festiva-
lom v Sarajevu ter s festivali po-
dobnega značaja v Beljaku, v Ber-
nu, v Palermu in Ščečinu, kar je
pomenilo udeležbo cele vrste ju-
goslovanskih in evropskih gleda-
lišč na našem Goriškem srečanju.
Vsi so zelo radi prišli v Novo Go-
rico, da ne govorimo o sloven-
skih gledališčih in kritikih ter
med drugimi o vsaj dveh igralcih
izjemno vrhunske umetniške rav-
ni, kot sta Ljuba Tadić in Rade
Šerbedžija. Skoraj nevede je Go-
riško srečanje malih odrov posta-
lo predhodnica evropskosti,
evropske razsežnosti in evropske-
ga kulturnega srečevanja. Po-
membno je, da smo na vseh na-
vedenih festivalih s svojimi pred-
stavami gostovali in s tem dvigo-
vali ugled svojega gledališča.
Mislite, da bi bil tak festival še
zmeraj aktualen v današnjih
časih?
Seveda bi bil, v to verjamem.
Vendar so današnji časi povsem
drugačni od tistega pred štirimi
desetletji, vse je drugačno, Nova
Gorica je drugačna, prelomno
drugačni sta Slovenija in Evropa,
popolnoma drugačen je današnji
človek in popolnoma drugačen
bi bil nov festival. A Slovensko
narodno gledališče Nova Gorica
bi ga še kako zaslužilo in zakaj naj
ga torej ne bi na novo odkrilo.
Kaj bi bilo treba narediti, da bi
Slovensko narodno gledališče
Nova Gorica približali “zamej-
skim” gledalcem, pri katerih je
še zmeraj veliko premalo zani-
manja za ta čudoviti teater, ki
se je s svojimi repertoarnimi
izbirami povzpel v sam vrh
slovenskih gledališč?
Večkrat povabiti naše ljudi, naj to
gledališče obiščejo, in ne bo jim
žal. Videli bodo eno najlepših, če
že ne najlepšo dvorano v Slove-
niji, z vrhunskim odrom in sve-
tlobnim parkom, videli bodo pri-
jetno malo dvorano in vedno za-
nimive predstave. Slovensko na-
rodno gledališče Nova Gorica je
goriškemu “zamejskemu” prosto-
ru zelo naklonjeno, saj med dru-
gim posreduje Kulturnemu cen-
tru Lojze Bratuž nadvse kakovo-
stno sezono predstav za otroke,
poleg tega ima s statutom do-
ločeno, da je eden od petih čla-
nov strokovnega sveta naš pred-
stavnik, ki ga izbereta naša kul-
turna domova. Z naše strani pa
prav Novi glas redno in poglo-
bljeno poroča o njegovi dejavno-
sti, kar je nedvomno izjemno
dragoceno.
In kakšni občutki vas preveva-
jo, ko se takole od daleč spo-
minjate na nekdanje dni v no-
vogoriškem gledališču?
Zelo lepi, saj je bil tisti čas eno od
mojih najlepših ustvarjalnih ob-
dobij. In občutki so lepi, ker vi-
dim, kako se razvija in uspeva
Slovensko narodno gledališče
Nova Gorica, kako uspeva in bo-
gato kulturno živi mesto Nova
Gorica in kako je bilo tisto ob-
dobje pred desetletji nekakšen
živ zametek vsega, kar imamo
onstran nekdanje meje danes. In
to, kar imamo, je več kot spod-
budno, je navdušujoče. Pri tem
pa pomislim, kakšen koristen
učinek imajo spominjanja tako
daleč v času nazaj. Vse je zdaj
drugače, novogoriško gledališče
ima povsem druge naloge in je
kot vsako pravo gledališče usmer-
jeno naprej, v prihodnost, v na-
slednjo in potem spet v naslednjo
predstavo, da bi zaobseglo čas in
ga pojasnilo gledalcu in bi ta
odšel iz dvorane z odgovorom
vsaj na nekaj nerazrešenih
vprašanj. In potem se zavem, v
čem so takšna spominjanja kori-
stna.
V čem?
Ko sva s Sergijem Pelhanom
končala svoj spominski nastop,
so v gledališču komentirali:
kakšen entuziazem, kakšen entu-
ziazem je preveval tisti čas naših
pričetkov. In sem doumel, da je
danes sicer res vse drugače in da
prijemi preteklosti dobesedno ne
morejo biti porabni, da pa je ti-
sto, kar lahko daje spodbudo gle-
dališču danes, naš delež tistega
časa, ki nam ga je bilo dano dati,
in ta delež je entuziazem, entu-
ziazem. In entuziazem, vsaj
upam tako, je tedaj postal eden
od trajnih genov gledališča in,
kot je mogoče videti, je v njem
moč tega gledališča tudi danes, le
da oplemenitena, sodobna in še
bolj silovita.
Še kako dobro pa sem
razumel tisto srčiko, tisto
osrednje in bistveno v
kolektivu, namreč močno in
nepopustljivo željo uveljaviti
gledališče v njegovem ožjem
in celotnem slovenskem
prostoru in po možnosti
širše.
54. ŠTUDIJSKI DNEVI
Park Finžgarjevega doma – Opčine (TS)
Dunajska cesta 35
petek, 30. avgusta
ob 16.30: Andreja Duhovnik
GOVORIM – GOVORIMO SLOVENSKO, 
ZAVEDANJE IZBIRE IN RAZUMEVANJE ODLOČITEV
ob 19. uri: Predvajanje dokumentarno-igranega filma
Karmela v režiji Marka Sosiča (Slo, 2019)
sobota, 31. avgusta
ob 16.30: ddr. Evgen Bavčar
SLOVENSTVO IN EVROPA
nedelja, 1. septembra
ob 9. uri: sveta maša za udeležence Drage
ob 10.30: Božo Rustja
UPANJE ČLOVEKA IN KRISTJANA SREDI NASPROTIJ 
DANAŠNJEGA ČASA
ob 15.30: Slovesna izročitev 8. Peterlinove nagrade
ob 16. uri: dr. Ernest Petrič
PROBLEMI IN ODPRTA VPRAŠANJA SLOVENIJE 
PO NEODVISNOSTI
Kristjani in družba8. avgusta 20194
Spomini ob dunajskem nadškofu
Juriju Slatkonji 1456-1529
  raznovanje 500. obletnice
kapitlja v Novem mestu
mi je ostalo v nepozab-
nem spominu. Eden izmed
prvih proštov novomeškega ko-
legiatnega kapitlja je bil Jurij
Slatkonja (med leti 1500 do
1522; rojen v Ljubljani 21. marca
1456, leta 1513 je postal škof no-
voustanovljene škofije na Duna-
ju - če je bil istočasno = 1513-
1522 prošt v N. mestu in škof na
Dunaju, pa nisem preverjal, a
dvomim!).
Prošt Jurij Slatkonja, poznejši du-
najski nadškof, se je zapisal tudi
v našo slovensko zgodovino. Le-
ta so se ga posebej spomnili na
Dunaju s slovesno mašo, pri ka-
teri sta somaševala dunajski kar-
dinal dr. Franz König in ljubljan-
ski nadškof dr. Alojzij Šuštar. L.
1993 je organiziral veličastno
praznovanje 500. obletnice no-
vomeškega kolegiatnega kapi-
tlja... Novomeška škofija je bila
ustanovljena l. 2006.
V Novem mestu pa je istočasno
potekala slovesnost ob 500-letni-
ci novomeškega kapitlja. V stav-
bi, kjer je zdaj sedež škofije Novo
mesto, je do imenovanja škofije
bila proštija in tamkajšnji prošt
je bil tudi župnik. Tedaj je bil
prošt msgr. Jože Lap. Bil je zelo
delaven, saj je najprej moral ve-
likansko stavbo izprazniti, da je
polpretekli režim vanjo naselil
stanovalce. Režim ni šele 1977
naseljeval stanovalce!! Torej jih
P
je moral Lap kvečjemu spraviti
ven! Vzorno urejena stavba, ki
nad mestom daje pečat urejeno-
sti, je bila ob vrnitvi v zelo žalo-
stnem stanju. Prošt je istočasno
vzorno uredil tudi proštijski ar-
hiv in kapiteljsko knjižnico. V
novomeškem muzeju pa so ob
500. obletnici kapitlja pripravili
razstavo.
Za to priložnost so v Novo mesto
povabili tudi dunajskega kardi-
nala dr. Franza Königa. Spremljal
ga je njegov tajnik dr. Franz Gra-
benwöger, s katerim sva imela
pisne stike. Po slovesni maši je
bil tudi sprejem v kapiteljski
knjižnici. S kapucinskim patrom
dr. Metodom Benedikom, zgo-
dovinarjem, ki je bil v tistem
času profesor zgodovine na Teo-
loški fakulteti, sva se pri tem do-
godku stiskala v ozadju in sprem-
ljala potek slavja. Knjižnico je
predstavil g. prošt in dr. Alojz
Šuštar je prevajal v nemščino.
Kardinal je povedal nekaj besed.
Videlo se je, da je bil izredno
srečen, da je lahko bil na tej slo-
vesnosti. Novomeški prošt g.
Jože Lap je v govoru omenil, da
bi bilo lepo, če bi tudi v Novem
mestu imeli vsaj odlitek nagrob-
ne plošče škofa Slatkonje, saj je
bil tudi tu, preden je odšel v ce-
sarsko mesto. Kardinal je takoj
pristal in obljubil, da se bo po-
trudil, da bodo dobili Sladkonjev
nagrobni odlitek. Kot zanimivost
naj povem, kar sem pozneje iz-
vedel od njegovega tajnika, da ko
je dunajska nadškofija vprašala
za predračun odlitka Slatkonje-
vega nagrobnika, so jim povedali
zelo visoko ceno, in sicer 5000
nemških mark. Kardinal se je ob
tem dogodku zamislil, pa takoj
rekel: “Obljubo bom izpolnil”!
In jo je! Če danes obiščete novo-
meško stolnico, lahko odlitek
Sladkonjevega nagrobnika vidite
v tamkajšnji kripti.
Ob tem dogodku pa mi je ostal v
spominu zanimiv pripetljaj. Med
govorniki v kapiteljski knjižnici
je v imenu Slovenske akademije
znanosti in umetnosti spregovo-
ril pesnik Ciril Zlobec. Po govoru
je v imenu SAZU kapiteljski
knjižnici poklonil starejšo knji-
go.
/ str. 10
Ambrož Kodelja
  Homilija koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka
“Utrdimo ljubezen do domovine, 
do drugih narodov!”
SV. VIŠARJE 
  ragi rojaki iz domovine
in zamejstva in izseljen-
stva, cenjeni gostje in
spoštovani domačini. Prisrčno
vas pozdravljam v romarski cer-
kvi Matere Božje na Svetih
Višarjah in vam želim milost in
mir od Boga, našega Očeta, in
Gospoda Jezusa Kristusa. Tudi
letos smo se zbrali, kakor vsako
leto, da utrdimo
krepost svoje vere
in svojega upanja
ter svoje ljubezni,
tudi ljubezni do
domovine in do
drugih narodov,
da okrepimo
medsebojne vezi,
da obnovimo sta-
ra poznanstva in
sklenemo nova
prijateljstva.
Takšno srečanje
ima svoje mesto
tudi v cerkvi in pri
bogoslužju, saj
smo tudi vsak svo-
jo deželo in svojo
domovino prejeli
po Gospodovi dobroti in jo
sprejemamo iz Božje roke.
V pesmi, ki jo je izvoljenemu
ljudstvu zložil tik pred svojo
smrtjo, Mojzes namreč piše:
'Ko je Najvišji narodom delil
posesti, ko je ločeval človeške
otroke, je ljudstvom določil
ozemlja po številu Izraelovih si-
nov' (5 Mz 32,8). Podobno pra-
vi Job v svojem govoru prijatel-
jem: 'Narode povečuje in jih
pokončuje, narode razširja in
jih ugonablja' (Job 12,23). Isto
misel je ponovil apostol Pavel
na areopagu v Atenah: 'Iz enega
izvora je ustvaril ves človeški
rod, da prebiva po vsej zemlji,
D in je bivanju ljudi odmeril terdoločil čase in meje' (Apd17,26). Misel, da smo vsak svojo
domovino prejeli od našega
Gospoda in Stvarnika, krepi lju-
bezen vsakega človeka do rod-
nega kraja in materinega jezika.
Današnji odlomki Božje besede
nas opozarjajo na dvojno pre-
sežnost in odprtost, ki je po-
trebna najprej vsakemu posa-
mezniku in vsakemu človeku:
presežnost in odprtost do Go-
spoda in presežnost in odprtost
do bližnjega in do soseda. Vsa-
kemu izmed nas se namreč lah-
ko zgodi, da se zapre vase in ne
vidi človeka poleg sebe, ali da
se zapre v ta svet in ne vidi nad
seboj Gospoda. Zato si vsakdo
mora stalno prizadevati za to
dvojno presežnost in odprtost
do ljudi okrog sebe in do Go-
spoda nebes nad seboj. Prese-
ganje samega sebe nasproti
bližnjemu namreč naredi člo-
veka za človeka in preseganje
samega sebe nasproti Bogu na-
Pogled na Kristusa v prejšnjem
stoletju
Ob kulturnem obratu k človeku so se teologi
trudili narediti povezavo med klasično teologijo
in kritičnim razmislekom sodobne misli. Prišlo
je do novega zanimanja za sholastično misel, v
kateri so Tomaževo teorijo spoznavanja skušali
razlagati z vidika moderne miselne spremembe.
Karl Rahner je ob upoštevanju filozofije pozne-
ga Schellinga poudaril pomen človeškega spoz-
navanja Kristusa po njegovi sposobnosti prese-
ganja in svobode. To teženje človeka v njegovi
krhkosti in nemoči se srečuje z Božjim podarjan-
jem človeku v njegovi konkretni zgodovinski
stvarnosti. V tej smeri je učlovečenje Boga naj-
višji in edinstveni temelj za uresničevanje člove-
ka. Rahner je tudi poudaril, da je v svojem jedru
vsak človek naravnan na Kristusa.
Drugi vidik kulturnega in miselnega preobrata
se nanaša na izkušnjo zgodovine. Zasnova resni-
ce, ki se zgodi v zgodovini, ima globoke poveza-
ve s krščanskim razodetjem. Ta pogled daje velik
poudarek praksi, svobodi, prihodnosti. Tako je
svoboda postala nekakšen evangelij za člo-
veštvo, začetek in cilj vsega mišljenja. Toda pove-
ličevanje svobode se je razsulo v njenih notran-
jih nasprotjih. Habermas in drugi misleci so po-
kazali na novo smer svobode, ki je v srečanju z
drugo svobodo. V kristologiji sta zahteva resnice
kot zgodovine in vloga svobode prispevali k po-
novnemu ovrednotenju krščanskega odrešenja
na temelju biblične vere, ki se kaže v Kristusovi
žrtvi za ljudi (pro nobis) . Poudarek na zgodovi-
no je odprl podobo Kristusa, ki stopa v konflikt s
tedanjo politično stvarnostjo.  (Gutierez) Kon-
gregacija za nauk vere je v dveh dokumentih
(1984/1986) pokazala, da to razmišljanje o Kri-
stusu ni združljivo z izročilom vere, ki govori o
celoviti osvoboditvi. Pri tem pa ostaja pomem-
ben narativni pristop. Schillebeeckx poudarja,
da morajo naslovniki začutiti nekaj podobnega,
kar se je zgodilo pri prvih pričah vere.
Novo sprejemanje zgodovine kot resnice v nasta-
janju je odprlo pogled v prihodnost in upanje. V
dialogu s svetnimi filozofijami upanja je bilo
krščanstvo pogosto v neki pasivni vlogi. Iz-
kušnja zgodovine oblikuje sedanje možnosti in
teži k prihodnji izpolnitvi. Tako so nastale teolo-
gije upanja, ki so želele odkriti veliki zaklad
upanja. Moltmann pravi, da je Bog dogodek v
svetu, ne more pa biti le odgovor na človeška
pričakovanja. O pomenu upanja je spregovoril
papež Benedikt XVI. v Okrožnici Odrešeni v
upanju.  (2005)
Zahtevo po prihodnosti Kristusa in sveta je izpo-
stavil Teilhard de Chardin. Njegov pogled na
razvoj sveta je usmerjen proti točki Omega, ki jo
predstavlja Kristus. Človeštvo sledi Kristusu, ki
nosi grehe sveta do zmagoslavja, ki ima vesoljne
posledice. Podoben pogled je oblikoval Pannen-
berg, ki je predstavil Kristusa kot Gospoda vesol-
jne stvarnosti. S kristološkega vidika to pomeni,
da Kristusovo vstajenje predstavlja osmišljenje
vsega njegovega zemeljskega življenja in smrti.
Kar se je zgodilo z njim, more postati tudi mera
za svet in človeštvo.
Ob množici kristologij, ki odgovarjajo izzivom
prakse in mišljenja (od spodaj), se vedno bolj
čuti zahteva po oblikovanju kristološkega pogle-
da, ki bo bolj odločilno vključil temelj Božjega
razodetja in resnice v izročilu vere. Poskusi se
kažejo v iskanju dialoga med sodobnim člove-
kom in svetopisemsko podobo Jezusa Kristusa.
Küng je skušal predstaviti Jezusa v dialogu z
nekrščanskim svetom. Ob Heglovih uvidih je
spregovoril o Božjem učlovečenju v današnji čas
in poudaril, da Kristus prinaša človeku njegovo
počlovečenje. Bolj postavljen v cerkveno skup-
nost je kristološki nauk Kasperja, ki je pozoren
zlasti na zgodovinsko zavest današnjega časa. Ob
navdihu poznega Schellinga vidi zgodovino kot
nekakšen vozel, ki povezuje delovanje Boga in
človeka v istem obzorju. V Italiji je Bruno Forte
oblikoval kristološke poudarke z vidika misli o
svobodi, zgodovini in estetiki.
ZAKAJ PRAV JEZUS? (80) PRIMOŽ KREČIČ
Češčenje podobe Božjega usmiljenja se je med-
tem neopazno, a vztrajno širilo. Nastale so podo-
bice z molitvijo k Božjemu usmiljenju, ki so ljudi
spremljale v hudih vojnih in tudi povojnih časih.
Od leta 1956 do 1986 je bila Podoba v cerkvi v
Nowi Rudi, kakih 100 km oddaljeni od mesta Vil-
na. Pozneje so oblasti odločile, da bo v omenjeni
cerkvi skladišče. Podoba je kljub temu ostala na
svojem mestu, verjetno zato, ker zaradi svoje
skromne zunanjosti ni vzbujala pozornosti. Po-
dobo so nato znova prenesli v cerkev Sv. Duha v
Vilno in tudi tokrat je bil prenos zelo tvegan. V
tej cerkvi je Podoba ostala do leta 2005, nato so
jo cerkvene oblasti dale prenesti v cerkev Presvete
Trojice v Vilni. Cerkev so na novo posvetili kot
Svetišče Božjega usmiljenja. Naj še povem, da je
soba, v kateri je bila naslikana podoba Usmilje-
nega Jezusa, danes spremenjena v kapelo.
Poleg izvirne podobe, ki jo je po navodilih s. Fav-
stine naslikal slikar Kazimirowski, je po smrti s.
Favstine slikar Adolf Hyla (1867-1965) iz Krakova
naslikal drugo podobo Usmiljenega Jezusa.
Omenjeni slikar je namreč v zahvalo, da je srečno
preživel vojna leta, redov-
nicam kongregacije Božje
Matere usmiljenja v Krako-
vu želel pokloniti podobo,
ki bi jo on sam naslikal.
Redovnice so ga zaprosile,
naj jim naslika podobo
Usmiljenega Jezusa po
vzorcu tiste v Vilni. Tako je
nastala podoba, ki jo vsi
poznamo in je danes v Kra-
kovu.
Tudi ta podoba je lepa. Slikar je vanjo gotovo
vložil vse svoje umetniške sposobnosti, vendar se
z izvirno podobo ne more primerjati. Ta izžareva
neko nadzemsko duhovnost, neko vzvišenost ter
hkrati preprostost. Posebnost na tej podobi je Kri-
stusov pogled. O njem je Gospod sestri Favstini
dejal:
“Moj pogled na tej podobi je tak kakor moj po-
gled s križa”.
Pisatelj David
Murgia nas v zve-
zi z izvirno podo-
bo seznani z zelo
zanimivo ugoto-
vitvijo: če Kristu-
sovo obličje
zmanjšamo za 30
%, se to obličje
do potankosti
ujema z obličjem
na Svetem Sin-
donu. Zanimiva
je tudi ugotovi-
tev, do katere so
prišli strokovnja-
ki glede mesta
Vilna. Izračunali
so namreč, da
leži to mesto, po
svoji zemljepisni
legi, točno v sre-
dišču Evrope. Zdi
se, kot da bi bil
Gospod s tem
hotel pokazati, da njegovo usmiljenje, ki se je prav
tu razodelo, objema celotno evropsko celino, ki
jo je kmalu zatem zadelo toliko gorja.
/ dalje
NA BOŽJO POT SPET MALO NAOKROG (22) Mariza Perat
Cerkev Presvete Trojice v Vilni
Slikar Adolf Hyla
Druga podoba Usmiljenega Jezusa
redi človeka za Božjega otroka.
Navedeno pravilo, ki v skladu s
prvo in drugo največjo zapo-
vedjo velja za vsakega posamez-
nika, pa seveda velja tudi za
vsak narod. Tudi vsak narod se
namreč lahko zapre sam vase,
da ne vidi svojega soseda, in se
lahko zapre samo v ta svet, da
ne vidi nad seboj Gospoda.
Pred takšno slepoto in takšno
zablodo nas opozarjajo tudi vsa
tri današnja branja: Gospodova
prilika v evangeliju – kar pa si
spravil, čigavo bo; Pavlova
spodbuda v drugem berilu –
iščite to, kar je zgoraj; Pridigar-
jeva trezna presoja v prvem be-
rilu – vse je nečimrnost!
Tudi velika večina nekega naro-
da se namreč lahko zapre sama
vase in ne vidi nad seboj Go-
spoda. Tako se je, kakor je vsem
dobro znano, dogajalo celo iz-
voljenemu narodu, kjer je po-
gosto ostajala zvesta komaj de-
setina.
/ str. 7
Foto JMP
Kristjani in družba 8. avgusta 2019 5
  troci – sirote v Maison
Fifamé imajo seveda tu-
di čustvene težave. Med
njimi je Charlie, deset let star
dečko. Kar velik je in močan. Pra-
vijo, da mu v šoli ne gre. Popol-
dne pa hodi naokrog po mestu
in “išče očeta”, reče sestra Julien-
ne-Marie. Nadleguje ljudi, doda
sestra Ghislaine, jih prosi za de-
nar in od vsakega si hoče izposo-
diti fotoaparat, ker bi rad fotogra-
firal. Tudi od mene si je izposodil
fotoaparat in hodil naokrog in
fotografiral vse, kar je videl. Pa
čeprav tla, kljuko na vratih, del
nekega zidu … A uspelo mu je po-
sneti nekaj lepih fotografij. Ko
sva šli s sestro Ghislaine obiskat
patre kapucine, je šel Charlie z
nama. Takrat sem videla, kako ze-
lo mu manjka očetovska figura.
Charlie zna biti zelo prijazen, a
tudi tepe otroke, mlajše od sebe,
tudi deklice. Nekega dne se je
skregal z varuško Rosalie. Najbrž
jo je užalil in se je razjezila. Ho-
tela mu je primazati klofuto ali
ga natepsti, pa ji je vračal udarce,
jokal in kričal na ves glas. Sestra
Julienne-Marie pravi, da Charlie
žali ljudi, da varuškam v sirotišni-
ci pravi, da so čarovnice in da
kradejo. Charlie tudi močno je-
clja. Vedno nosi s seboj majhen
nahrbtnik, nikoli se ne loči od
njega. Zaradi vseh čustvenih
težav je bil večkrat pri psihologu.
Sestra Ghislaine pravi, da ga bo
poslala k svoji mami. Njena ma-
ma bo skrbela zanj, kot bi bil
njen sin. In Char-
lie bo končno
imel družino in
dom.
Charlie in še ne-
kaj otrok naju
spremlja tudi v
vas Sedje Denou,
ki je del okrožja
Houegoudo. Ta
odmaknjeni kraj
si je izbral upoko-
jeni nadškof,
msgr. Antoine
Gayné, in tu praz-
noval 50. obletni-
co svojega mašniškega posvečen-
ja. Rojen je bil leta 1938. Med le-
toma 1995 in 2010 je bil škof in
nadškof v škofiji Dassa-Zoume',
med 2010 in 2016 pa v škofiji Co-
tonou. Kot predsednik beninske
Škofovske konference se je v zad-
njih desetih letih, ko je Benin
preživljal hudo krizo, z velikim
pogumom loteval težav tako na
škofijski kot na družbenopoli-
O tični ravni. Med ljudmi je nadvsepriljubljen zaradi skromnosti,poštene in vesele narave, odkri-
tosrčnosti in poguma. Med praz-
nično zahvalno mašo se v pridigi
tudi tokrat ni bal javno obsoditi
nepravilnosti in korupcije v po-
litiki. Drugi del praznovanja je
potekal na velikem odprtem pro-
storu pred cerkvijo. Veliko oku-
snih jedi, tradicionalna glasba,
ljudska glasbila, pesmi in plesi,
ki so se jim pridružile tudi redov-
nice, in vsa ta množica veselih
ljudi v pisanih oblačilih je dogo-
dek, ki mi bo za vedno ostal v
spominu.
Moji tedni v mestu Allada so se
bližali koncu. Velikokrat mi je bi-
lo težko. Zdelo se mi je, da se tu
nikoli ne bo nič spremenilo. Na
živce mi je šel cel kup stvari: sme-
ti vsenaokrog, dva debela skoraj
deset centimetrov velika in ma-
stna ščurka, ki sem ju zalotila v
sobi, kako varuške zjutraj puščajo
male otročke sedeti na mrzlih
ploščicah, da so potem vsi pre-
hlajeni, kako otroka primejo za
eno roko, ga dvignejo in kot pa-
ket odnesejo na drugo mesto, ka-
ko se otroci kregajo med seboj in
tepejo celo med molitvijo, da so
otroci razpuščeni in je sestra Ju-
lienne Marie edina, ki se ukvarja
z malčki … Slabo počutje je tudi
posledica antimalarikov, ki imajo
veliko stranskih učinkov in delu-
jejo na psiho … Zdi se mi, da ni-
mam pravega dela. In da itak ne
rabijo prostovoljcev. Tako se ne-
kega dne lotim smeti. Pobiram
jih po dvorišču, na vrtu, vlačim
jih izpod dreves, izmed rastlin v
gredicah, od vsepovsod jih no-
sim na smetišče. Sestra Ghislaine
vpraša, kaj delam. “Končno sem
našla delo zase”, čemerno odgo-
vorim. Na široko odpre oči: “In
vse to, kar si naredila za
otroke, ni nič? Igraš se z
njimi, skupaj rišete, izde-
lujete različne stvari, po-
krpala si strgana oblačila,
prišila gumbe, skrbiš za
bolne otroke, otrokom
pripoveduješ pravljice,
prinesla si jim ilustracije
in leseni oder za ka-
mišibaj gledališče in še
veliko daril …” Nekega
dne me obišče in vpraša,
kaj me teži. Pozorno me
posluša. Ko ji vse povem,
mi odleže. Potem mi po-
stane nerodno in se opravičim,
ker sem tako “težka”. Ona pa od-
govori: “Ne, nisi težka. Zelo si
občutljiva in rada imaš otroke.
Hvaležna sem ti za vse, kar si mi
povedala. Zelo cenim tvojo od-
kritosrčnost”. Na koncu reče, da
si želi, da se čez kako leto vrnem
in vidim, kako se je vse spreme-
nilo na boljše. In prosi, naj veliko
molim zanjo. Oči ima orošene in
njena drža tudi mene gane v dno
srca. Mislim si, oh, če bi bili vsi
šefi taki …
Tudi ob slovesu otroci pripravijo
praznovanje z glasbo, petjem,
plesom. Potem vse utihne in Mi-
racle na glas prebere pismo, ki so
mi ga skupaj napisali: “Draga
mamica. S srcem, ki prekipeva od
sreče, bi vam radi izrazili svojo
hvaležnost za vse, kar ste bili za
nas v času, ko ste živeli z nami.
Radi bi se vam iskreno zahvalili
za vašo ljubezen in povezanost z
našim krajem. Hvala, ker ste z na-
mi delili vaše znanje, in za vsa da-
rila. Naj vas Bog blagoslovi. Naj
vam Kristus, Kralj miru, nakloni
vse potrebne milosti in naj bla-
goslovi vaše vsakodnevne napo-
re. Srečno pot in kmalu na svi-
denje. Otroci iz sirotišnice Mai-
son Fifamé”. Potem sestra pomi-
gne, da zdaj otroci čakajo na moj
govor. In itak imam spet cmok v
grlu in solze v očeh …
Ko se vračam nazaj v Co-
tonou, me spremlja sestra
Ghislaine. Obiščeva tudi
knjigarno. Ne morem si
kaj, da ne bi kupila kupa
slikanic z beninskimi ljud-
skimi pravljicami za otro-
ke v Maison Fifamé. Dve
kupim tudi zase. Eno po-
zabim v vrečki, ki jo s se-
boj odnese sestra. Nasled-
njega dne dobim od nje
sporočilo, da me knjiga
čaka v pekarni, kjer proda-
jajo kruh, ki ga pečejo se-
stre. Vstopim in povem,
da me menda čaka neki
paketek … Prodajalka ga
poišče in mi ga izroči. Se-
stra Ghislaine je knjigo zavila v
papir in na listek napisala “pour
la blanche qui est chez les soeurs,
la maman Spela”.
Še veliko bi lahko napisala o
vsem, kar sem doživela v Beninu.
Na primer, kako s sestrami na
prvi dan v novem letu gledamo
televizijo. Pokažejo posnetke iz
porodnišnice. Posneli so prvega
otroka, ki se je letos rodil. Gle-
dam in vzkliknem: “Pa saj je
bel”! Sestre mi pojasnijo, da se
vsi otroci rodijo z belo kožo. Čez
kak teden počasi začnejo posta-
jati temnejši. “Včasih se sicer
zgodi, da se rodi čisto črn otrok,
a to je redko”, doda sestra Emi-
lienne. Pa o navadah ob smrti, ko
mrliča tudi v mestih še vedno
čuvajo doma, in ko gre pogrebna
procesija po ulicah do pokopa-
lišča, se ji pridruži še veliko mi-
Srečanje predstavnikov Karitas Koper in Gorica
Lačen sem bil in ste mi dali jesti…
  adnji dan julija so se v Go-
rici srečali predstavniki Ško-
fijskih karitas Gorica, z di-
rektorjem Renatom Nucero, in
Koper, z ravnateljico Jožico Ličen.
Prisotni so bili tudi voditeljica Go-
riške območne karitas Renata
Vončina, podžupanja Mestne
občine Nova Gorica Elena Zava-
dlav Ušaj, sekretarka OZRK Neli
Skočaj, predstavnica Humanitar-
nega društva KID Majda Smrekar,
štandreški župnik in škofov vikar
za slovenske vernike v goriški
nadškofiji Karel Bolčina ter še ne-
kateri sodelavci Karitas, ki so ne-
posredno povezani s pomočjo lju-
dem v stiski.
Namen srečanja je bilo nadalje-
vanje sodelovanja in spoznavanja
različnih oblik pomoči ljudem v
stiski. Ni slučaj, da je bilo srečanje
Z
Ganljivo slovo od čudovitih otrok in sester, ki so hvaležni za vse
Benin, dežela sonca in pisanih barv (12)
moidočih, tako da je na pogrebih
vedno velika množica ljudi. Kako
se čudijo, ko jim povem, da se pri
nas nekatere družine odločijo za
pokop “v ožjem družinskem kro-
gu” ali za pokop na morju … Ni
jim jasno, zakaj pri naših mašah
ni vsak dan pridige in zakaj so ta-
ko kratke. Ne morejo razumeti,
da Evropa, ki je njim prinesla
krščanstvo, postaja laična in se-
kularizirana celina, kjer vedno
manj ljudi veruje v Boga, ki njim
toliko pomeni. Dan pred odho-
dom grem k maši v cerkev svete-
ga angela Mihaela. Poslušam
mladega duhovnika, kako z veli-
ko vero, ljubeznijo in nežnostjo
pridiga, in gledam v njegove ve-
like črne in tople, prijazne oči, ko
ga zaslišim reči: “Gospod mi pra-
vi, naj vam rečem: Ne bojte se,
zaupanje je v meni …” Zazdi se
mi, kot bi mi govoril na srce. Vsa-
ka maša tu v Beninu te na neki
način gane, se te dotakne v glo-
bino. Tu so ljudje res ljudje vere,
kot pravi pesem, ki so mi jo otro-
ci zapeli prvi večer, ko sem prišla.
S pesmijo in plesom so me spre-
jeli in peli: “Nous sommes le
peuple qui a la joie, qui a la foi …
” In njihove oči so tako žarele od
sreče in veselja!
Nekega dne se sredi tržnice v Co-
tonouju začnem smejati, ko vi-
dim star kamion bež barve s ka-
bino, povešeno k tlom, kot bi kak
človek od utrujenosti omagal in
sklanjal glavo … Na tleh pa čepi
šofer in nekaj brklja, brezskrbno
in ne da bi se oziral na kogarkoli
… Spomnim se na neki smešen
afriški film, ko se neki moški v
starem avtu vozi sem in tja po
deželi, po travnikih in savanah,
in se lepo zabava brez skrbi in se
smeji in se vrti s tistim avtom,
dokler se ne pokvari, in se potem
še naprej na ves glas smeji in se
zabava … Sestra Ghislaine me
gleda in reče,
zdaj se pa ti me-
ni posmehuješ,
in pravim ji, da
ne, da sem samo
zelo vesela, ker
sem tukaj … In
res sem lahko
srečna in hva-
ležna, da sem
tu, v tej deželi,
med temi čudo-
vitimi ljudmi,
med temi sestra-
mi, ki so me
sprejele kot svo-
jo sestro, ki pra-
vijo, da sem del
njihove
družine, in me imajo rade, ker
sem prišla od tako daleč živet
mednje, v njihovo revščino in
preprostost in ker z njimi delim
njihov vsakdan …
Rada bi se samo še zahvalila
vsem, ki so po svojih močeh pri-
spevali darila za otroke v Beninu
ali drugače priskočili na pomoč,
to so Romarsko središče Brezje,
tednik Družina, urednica revije
Mavrica Melita Košir, Ksenija
Orel, Marjeta Malešič, Marinka
Fabjan, Lijana Perko, Mojca Pa-
hor, podjetje Skat iz Izole, DZS
Izola, otroci in vzgojiteljice iz
vrtca Mavrica v Izoli. Zahvalju-
jem se tudi Mestni knjižnici Izola
za odobren izredni neplačan do-
pust. In velika hvala tudi Juriju
Paljku za vse objave potopisnih
člankov v tedniku Novi glas.
Špela Pahor
Glasba, petje in ples ob škofovem visokem jubileju
Na prazniku v Sedje Denou
Charlie s prijatelji
Slika mamice z otrokom, ki jo je posnel Charlie
v novih prostorih Emporija soli-
darnosti, ki ga je pred kratkim od-
prla Škofijska karitas Gorica in v
lepo urejenih prostorih, ob po-
moči prostovoljcev, deli viške hra-
ne ljudem v stiski. Podoben pro-
stor imajo tudi v Gradišču ob Soči.
Emporij solidarnosti je le del po-
moči ljudem v stiski, saj imajo tudi
na drugih lokacijah organizirano
delitev potreb za otroke, higien-
skih pripomočkov, oblek, obutve
in drugih predmetov.
Drug drugemu so udeleženci
srečanja predstavili oblike mate-
rialne pomoči in tudi načine po-
vezovanja z vsemi, ki skrbijo za so-
cialo v krajevnem okolju. Zanimiv
je tudi način registracije in voden-
ja evidenc prejemnikov pomoči,
saj ima vsak prosilec kartico, ki
omogoča prejem pomoči v skladu
s pravili in potrebami ne glede na
to, v katerih prostorih Karitas se
oglasi. Največje sporočilo vsake-
mu, ki vstopi v te prostore, sta dve
sliki, ki ne potrebujeta besedila, saj
predstavljata vprašanje, ki nam bo
postavljeno ob poslednji sodbi, in
sicer: “Lačen sem bil in ste mi dali
jesti” ter druga “Žejen sem bil in
ste mi dali piti”.
Živa priča vere pa je bil obisk v raz-
delilnici hrane najbolj revnim v
prostorih kapucinskega samosta-
na. Obisk je bil ravno v času kosila,
ko je pet prostovoljcev spoštljivo
in prijazno delilo hrano. Vprašan-
ju, kdo financira te vsakodnevne
obroke, je sledil prepričljiv odgo-
vor: “Božja previdnost”. Kako lepo
se to sliši v času, ko pozabljamo,
da je nad nami še Nekdo, ki skrbi,
da tisti, ki delajo dobro, nikoli ne
ostanejo praznih rok. Med gosti
menze so bili ljudje različnih barv
in, po vsej verjetnosti, tudi ra-
zličnih veroizpovedi. Ko sem
vprašala, kako gledajo muslimane,
sem dobila odgovor, ki bi moral
biti svet vsakemu kristjanu, in si-
cer: “Kristjani lahko le na ta način
pričujemo vsem, vernim, never-
nim in drugače vernim, da živimo
svojo vero v resnici”. Bog daj!
J. L.
31. Romanje treh Slovenij8. avgusta 20196
2. Narod in izražanje nacionalne
pripadnosti in narodne samobit-
nosti – nacionalizem
Kaj je narod, kaj je ljudstvo, kaj
je nacija? Več vprašanj kot
odgovorov. Tako kot se narodi v
času spreminjajo, se
spreminjajo tudi pogledi na ta
sociološki, zgodovinski,
antropološki, politološki,
psihološki in končno pravni
fenomen. Zato se profesor Jan
Zielonka ne brez razloga
sprašuje, ali v globaliziranem
svetu medsebojno odvisnih
ekonomij sploh še lahko
govorimo o prihodnosti
narodov in ali bo klasičen,
vestfalski model državne
suverenosti zamenjan s
srednjeveškim, pravilno
novosrednjeveškim. V njem
bodo namesto hierarhične
strukture države, kot jo
poznamo, prevladovale mreže
mest, regij in celo nevladnih
organizacij, kjer bo namesto
koncentracije oblasti in moči v
rokah nacionalne države,
suverenosti in čiste, jasno
definirane identitete vzniknil
pojav prekrivajočih se oblasti,
deljene suverenosti,
multiidentitet in različnih
oblastnih institucij ter nejasnih,
zabrisanih meja.
Vprašanja o narodu so tudi
ideološko nabita vprašanja. Pri
nas še posebej. Poudarjanje
nacionalnega, slovenskega,
zlasti, kadar se to povezuje z
etničnim in samobitnim, je
namreč po mnenju nekaterih
že spogledovanje s politično
nekorektnostjo. Razlog naj bi
bil v tem, da se na ta način
Slovenci kot narod
vzpostavljamo šele prek
“drugega”, torej tujca, ki smo
ga po osamosvojitvi našli v
državljanih drugih nekdanjih
jugoslovanskih republik. Na
kratko: da smo Slovenci že od
osamosvojitve dalje nekakšni
negativni nacionalisti. Zakaj?
Najbrž zato, ker je že v
Preambuli Ustave zapisano, da
smo Republiko Slovenijo
vzpostavili Slovenci, ki smo “v
večstoletnem boju za narodno
osvoboditev izoblikovali svojo
narodno samobitnost in
uveljavili svojo državnost”, s
čimer je “slovenski narod /... /
uresničil večstoletni boj za
narodno osvoboditev, v
katerem smo Slovenci
izoblikovali svojo narodno
samobitnost in uveljavili svojo
državnost”.
Kdor trdi, da smo Slovenci
“negativni” ali “slabi”
nacionalisti, se hudo moti.
Najprej, Slovenci nikoli nismo
bili hegemonistični, nikoli
nismo bili agresorji, nikoli
nismo nad katerim od
sosednjih narodov izvrševali
nasilja – razen nad samimi
seboj. V vsej svoji zgodovini
smo si prizadevali le za
ohranitev svoje kulture in
jezika. Nikomur ju nismo
vsiljevali, nasprotno, vso našo
zgodovino so jo vsiljevali nam.
Zato tudi slovenski
nacionalizem ne more biti
“slab” nacionalizem, o čemer
nas želijo prepričati nekateri
domači družboslovci. Naša
osamosvojitev je bila
obrambna, bila je
osamosvojitev od totalitarne
balkanske države, v kateri so se,
kot ugotavlja Preambula
Temeljne ustavne listine o
samostojnosti in neodvisnosti
Republike Slovenije (v
nadaljevanju: Temeljna ustavna
listina), hudo kršile človekove
pravice in ki ni delovala kot
pravna država. Naša
osamosvojitev ni bila
osamosvojitev naroda v imenu
naroda samega, v imenu
njegove veličine in kulturne
superiornosti. Bila je
osamosvojitev zaradi obrambe
človekovega dostojanstva.
Drugič, prej omenjeni očitki o
politični nekorektnosti
poudarjanja in izražanja
slovenstva so
celo v nasprotju
z ustavno
materijo, h kateri
sodi tudi
Preambula
Ustave in prav
tako Preambula
Temeljne
ustavne listine,
kjer so
zgodovinska
dejstva, ki so
pripeljala do
slovenske
osamosvojitve, še
bolj nazorno
zapisana.
Neizpodbitno je
tudi, da smo se
Slovenci
osamosvojili še z
enim ciljem,
namreč, da bi
enakopravno
vstopili v
evropske
povezave, v
družino
evropskih
narodov. Ta cilj smo uresničili s
članstvom v EU in NATO, ter
nadalje, aktivno si
prizadevamo, vsaj Ljubljanska
pobuda to dokazuje, za ustavno
povezovanje evropskih
narodov. Slovenci se prav prek
EU vračamo v civilizacijski in
kulturni, tudi duhovni prostor,
ki smo mu stoletja pripadali in
nas je oblikoval in nas naredil
Slovence. Gre za našo skupno
evropsko kulturno in duhovno
domovino.
Ko govorimo o nacionalnih
čustvih, nacionalnem ponosu,
ne moremo mimo spoznanja,
da je ena od univerzalnih
značilnosti človeške družbe
prav to, da nam je, članom te
družbe, pripisana skupna
identifikacija. Vsak človek je
rojen v neki skupnosti, ki ima
svoje etnične značilnosti.
Etnična identiteta oziroma
etnična samoopredelitev je za
posameznika bistvena, je
namreč sestavina njegove
osebne istovetnosti, ta pa
njegovega samospoštovanja in
je zato, ker je pač človeku
imanentna, sestavina
človekovega dostojanstva. Ta
skupna identifikacija pa
pomeni skupinski vidik
posameznikove identitete.
Identiteta vsakega od nas,
slehernega človeškega bitja, ki
vpliva na njegovo
samozavedanje, je namreč
večplastna in eno od teh plasti
tvori tisto, kar sem malo prej
povedal: nacionalno in prek nje
etnično identiteto.
Zato nikakor ni ne politično
niti kako drugače nekorektno
izražati etnično in nacionalno
pripadnost. In z druge strani.
Omejevati pravico do izražanja
te pripadnosti, četudi samo z
“mehkimi metodami”, kot sta
na primer zasmehovanje,
omalovaževanje slovenske
istovetnosti, ali celo pripisovati
temu nekakšne nevarne
nacionalistične težnje, je v
svojem bistvu poseganje in
omejevanje posameznikovih
pravic osebnosti. Pri tem
nikakor ne more biti
pomembno, od kod prihaja in s
čim je motivirano. Tako, kot je
zavržen šovinizem, ki izvira iz
izkustveno, logično in etično
nevzdržne premise o
večvrednosti določene nacije
ali rase ter zato manjvrednosti
vseh ostalih ali nekaterih, sta
enako zavržni poniževanje in
zasmehovanje izražanja
nacionalne pripadnosti. To
prihaja s strani določene
politike in je motivirano z
jasnimi, otipljivimi,
pragmatičnimi cilji, ki bi svoje
interese lažje, uspešneje in
učinkoviteje uresničevala brez
obstoja nacionalne zavesti.
Vizije globalne homogene
ureditve brez držav in narodov
ter spogledovanje s tradicijo
despotizma v novih balkanskih
povezovanjih so v tem primeru
siamska dvojčka. Enako zavržno
kot šovinizem je zato
zaničevanje določenega
izražanja nacionalnosti in
nacionalnega ponosa, na
primer etničnega porekla - naj
gre za občudovanje slovenske
literature ali za narodno nošo,
glasbo, običaje, kulinariko. In
pritisk, naj bo posreden ali
neposreden, odpovedati se
takim manifestacijam ni nič
manj nekorekten in nič manj
nevaren od šovinizma. Pri tem
ni pomembno, s katere strani
nacionalni prezir prihaja – naj
bo s strani drugih “več
vrednih” narodov ali s strani
domače “napredne” in “več
vredne” psevdo-elite.
Izraz slovenstva niso samo
duhovni, intelektualni,
znanstveni in politični dosežki,
prek katerih smo se vzpostavili
kot narod, so tudi ljudski
običaji, ljudska kultura. Ruralno
ni prav nič manj vredno od
urbanega in tisto, kar je, ali se
zdi konzervativno, ni nič manj
– in predvsem ne že vnaprej
manj vredno – od
“naprednega” ali
“progresivnega”. Pripadnost
svojemu narodu se izraža na
različne načine, kot so tudi
plasti nacionalnega raznolike –
v narodu je združeno vse, od
visoke kulture, umetnosti in
znanstvenih dosežkov, od
Brižinskih spomenikov,
Trubarja, prevoda Biblije (ki je
bil v tistem času 12. prevod na
svetu), Valvasorja, Jurija Vege,
Prešerna, Jožefa Stefana (po
katerem se imenuje fizikalni
zakon o toplotnem sevanju),
Cankarja, Hermana Potočnika,
Plečnika, Borisa Pahorja,
Jančarja, pa vse do ljudskega
izročila in ljudske kulture.
Končno so del naše identitete
tudi bloške smuči, kranjska
klobasa (ki je, recimo, poletela
v vesolje), ljudska glasba, naj bo
komu všeč ali ne, tudi Avseniki,
Modrijani, skupaj s Siddharto,
tudi Laibachom in Neue
Slowenische Kunst ter, seveda,
Oto Pestnerjem. Vse, na kar
smo – mi, Slovenci! – lahko
ponosni.
3. Povezovalne prvine sloven-
skega naroda
Kaj torej opredeljuje narod, kaj
nas povezuje in vzpostavlja kot
Slovence? Je to rodovna pripad-
nost. Močno dvomim. Čeprav
ima slovenstvo zagotovo neke
skupne genetske korenine, mor-
da pretežno slovanske, morda
venetske, keltske, staroselske,
Bog vedi katere še, so stoletja
življenja v multietničnem Sve-
tem rimskem cesarstvu, na pro-
storu, kjer se stikajo različne
kulture in jeziki, nujno pustila
svoja rodovne, genetske posle-
dice. Slovenstvo, kakršnokoli je
v svojem izvirnem genetskem
ustroju že bilo, se je pomešalo
in oplemenitilo z drugimi ljud-
stvi in narodi. Že če pogledamo
svoja rodoslovja, marsikdo od
nas, tudi sam sem eden takih,
nima povsem slovenske krvi. Pa
vendar smo povsem Slovenci.
Smo pač maloštevilen narod,
živeč na stičišču različnih naro-
dov in kultur, obkrožen z drugi-
mi narodi, na stičišču german-
skega, slovanskega, romanske-
ga, ogrskega. Tudi sicer so teori-
je o genetski, rodovni sorodno-
sti preživete. Zgodovina nas uči,
da so vsi narodi, še posebej na
območjih z intenzivno zgodo-
vinsko dinamiko, ki je značilna
za del Evrope in kjer se nahaja
slovensko ozemlje, nastali s pre-
seljevanjem, selitvami, tudi
osvajanji ter mešanjem med
staroselci in prišleki. Torej ro-
dovno poreklo ni odgovor – za-
to moramo iskati dalje.
Kaj nas zato povezuje? Je to
ozemlje in zavest o ozemlju?
Matično Slovenijo zagotovo. Za-
mejska Slovenija tvori z ma-
tično skupen slovenski kulturni
prostor – ki pa je kulturen, ne
tudi ozemeljsko-političen. Slo-
vensko izseljenstvo pa je dia-
spora ravno zato, ker je ozemel-
jsko ločeno od matične domo-
vine. Prav pri izseljenski Slove-
niji so bolj kot kjerkoli drugje
izražene nematerialne kompo-
nente nacionalne pripadnosti.
Ravno zaradi njih ste Slovenci
iz diaspore ostali in obstali kot
Slovenci. Končno, ozrimo se po
Judih, več kot tisoč let so bili
brez ozemlja, a so z močno kul-
turno in duhovno povezanostjo
kljubovali vsem, še tako nečlo-
veškim izzivom usode.
Ko govorim o izseljenski Slove-
niji, o naši diaspori, mi na tem
mestu, prosim, dovolite krajši
ekskurz, obrobno, a nikakor ne-
pomembno pripombo. Ob pi-
sanju govora namreč nisem
našel primernejšega mesta, kjer
bi to povedal: Naša diaspora in
tudi zamejska Slovenija pome-
nita neprecenljiv človeški vir,
vir sveže krvi, znanja in širine
duha, ki ga matični Sloveniji
primanjkuje. Večkrat je bilo
rečeno, da je bila Nemčija po
padcu berlinskega zidu v
boljšem položaju in da je tran-
zicijo vzhodnih dežel po
združitvi veliko lažje izpeljala,
tudi lustracija ni povzročila
vrzeli. Zakaj? Zato, ker je imela
personalni potencial v Zahodni
Nemčiji. Slovenija resda ni ime-
la Zahodne Slovenije, je
pa imela in še vedno
ima zamejsko in izsel-
jensko Slovenijo. Velika
škoda je, da tega poten-
ciala ni izkoristila – če
bi ga, bi bila danes, pre-
pričan sem, v boljši
kondiciji – zagotovo bi
bilo manj provincialno-
sti, manj zatohlosti, več
za nacionalno vitalnost
nujnega svetovljanstva
in sveže krvi ter posle-
dično tudi bistveno
manj ugrabljenosti in-
stitucij in starorežim-
skih povezav.
Kaj pa jezik, nas pove-
zuje jezik? Zagotovo,
vsekakor, slovenščina je
naš materni jezik, z
njim in v njem se
izražamo, sporazumeva-
mo, prek jezika vstopa-
mo v zunanji svet, skozi
njega govori naša duša.
Tako kot brez sporazu-
mevanja ni človeka, tu-
di brez slovenščine, tega staro-
davnega jezika, ki pozna dvoji-
no, ni Slovenca. Pa vendar, v
diaspori na drugih celinah živi-
jo tudi Slovenci, denimo tretja,
četrta generacija, pri katerih se
je njihov stik s slovenskim jezi-
kom izgubil, ki komaj še razu-
mejo slovensko – če sploh – pa
se kljub temu počutijo Slovence
– ker se zavedajo svojih sloven-
skih korenin, ker so nanje po-
nosni in ker negujejo slovensko
kulturno izročilo. Sam jih oseb-
no poznam. Konec koncev, kaj
pa Švicarji, kaj je njihov jezik –
francoski, nemški, italijanski,
retoromanski? In spet, Nemci,
Avstrijci, Švicarji govorijo isti je-
zik, tudi Angleži in Irci, pa gre
pri vseh za različne narode.
Dalje, je za slovenstvo bistvena
pripadnost isti veroizpovedi?
Morda nekoč, ko smo bili še
ljudstvo, danes najbrž ne več.
Zagotovo je krščanstvo in še po-
sebej katoliška Cerkev dala
neizbrisen pečat slovenski kul-
turi in narodovim duhovnim
dosežkom – a eno je kultura,
drugo je veroizpoved ter pri-
padnost veroizpovedi ali do-
ločeni Cerkvi. Avtohtoni sta ka-
toliška in evangeličanska Cer-
kev, seveda tudi judaizem, ven-
dar so tu še pripadniki drugih
Cerkva in verstev, agnostiki in
ateisti – delež teh se je v ma-
tični Sloveniji izrazito povečal
po drugi svetovni vojni. Torej -
tudi vera ni nujno tisto, kar bi
bistveno opredeljevalo sloven-
sko nacionalno identiteto.
Ostajata le še skupna kultura v
najširšem možnem pogledu in
spomin. Je torej kultura tisto,
kar nas povezuje ter dela en-
kratne, neponovljive, tako kot
je skupen spomin, ki ni drugo
kot le zgoščena ozaveščena pre-
teklost, tisto, kar nas veže, uči,
napolnjuje in povezuje? Prete-
klosti ne moreš ubežati, obsta-
ja, dokler obstajamo, in nas do-
loča, da smo taki, kakršni smo.
Ali ni trenutek le teoretična ab-
strakcija, konstrukt, v resnici
metafora kronološke zgoščeno-
sti – ki v času niti ne obstaja?
Tisto, kar nas opredeljuje in po-
gojuje ter nas skupaj z našo svo-
bodno voljo usmerja v indivi-
dualno in skupno prihodnost,
je samo preteklost – in spomin
nanjo – naj bo oddaljena ali
bližnja – naj bo lepa ali grda,
slavna ali neslavna, sijoča ali
sramotna. Ta je tista, ki nujno
vpliva na našo prihodnost, na
naše odločitve in s tem na naša
življenja. Slovenska preteklost
je nastajala skozi stoletja, učila
nas je, oblikovala nas je in prav
skozi njo, z narodovimi zgodo-
vinskimi dosežki smo pred 28
Jan Zobec (foto JMP)
Predsednik slovenskih izseljenskih duhovnikov g. Janez Pucelj (foto DP)
Janez Janša (foto JMP)
S 1. strani
“Slovenija je ...”
na Svete Višarje 8. avgusta 2019 7
leti v odločilnem zgodovin-
skem trenutku našli sebe. Je bi-
la to prva pisana beseda v lati-
nici v kateremkoli jeziku iz sku-
pine slovanskih jezikov, so bili
naši poeti, Prešeren, še prej
Vodnik, je bila to Majniška de-
klaracija iz prelomnega leta
1848, nato taborsko gibanje, so
bili general Maister in njegovi
borci za severno mejo, Tigrovci,
prvi evropski antifašisti, Nova
revija, pisateljska ustava …? Ja,
vse to je bilo - in še marsikaj bi
lahko našteval, kar se je moralo
zgoditi, da smo končno dosegli
vrhunec slovenske zgodovine,
osamosvojitev. Zgodovina nas
je vodila in učila. Zato sta prav
kultura v najširšem pomenu in
skupen spomin bistvena za
našo identiteto.
4. Splošno-kulturna nesoglasja
v luči zgodovinske, politične in
demografske dinamike
Vendar spet naletimo na pro-
blem. Na tem širokem polju na-
cionalne zavesti namreč ni vse
táko, na čemer bi lahko gradili
prihodnost ter sebi in drugim
narodom dajali za zgled. Predv-
sem pa o tem še vedno ni sogla-
sja – zlasti ne v matični Sloveni-
ji. Slovenija je bila namreč v
prejšnjem stoletju več kot samo
del vseevropske katastrofe. Naj-
prej je bila žrtev fašizma, nato
nacizma in nazadnje skoraj 50
let žrtev komunizma. Ta je prav
zaradi dolgotrajnosti in siste-
matičnosti od vseh najbolj opu-
stošil in zaznamoval nacional-
no tkivo. To potrjujejo tako šte-
vilo žrtev kot tudi posledice, ki
jih še danes izpričujejo nacio-
nalni značaj, ekonomija ter po-
litična, pravna in ustavna kultu-
ra.
Razen tega se je v prejšnjem sto-
letju matična Slovenija demo-
grafsko in kulturno intenzivno
spreminjala. Sprva zaradi vala
izseljevanja ob prelomu iz 19. v
20. stoletje kot posledice agrar-
ne prenaseljenosti. Po prvi sve-
tovni vojni se je izseljevanje na-
daljevalo, najbolj na Primor-
skem, ki je pripadlo Italiji. Pose-
bej pomembno pa
je tole: za razliko
od drugih naro-
dov prej skupne
monarhije se je
Slovenija po prvi
svetovni vojni
znašla v nekem
povsem drugem,
upam si reči v tu-
jem civilizacij-
skem in kultur-
nem prostoru. Po
skoraj tisočletni
pripadnosti sred-
njeevropski kul-
turni sferi ter s
tem zahodni civilizacijski para-
digmi (v vsej tej eri so ostale
vzhodne meje slovenskega in s
tem zahodno-civilizacijskega
ozemlja nespremenjene) je pri-
stala na Balkanu. Še kako prav
je imel Cankar, ko je pet let
pred usodno združitvijo z
južnoslovanskimi narodi v svo-
jem znamenitem govoru Slo-
venci in Jugoslovani (žal za-
man) opozarjal: “Po krvi smo
bratje, po jeziku vsaj bratranci,
po kulturi, ki je sad večstoletne
separatne vzgoje, pa smo si
med seboj veliko bolj tuji, nego
je tuj naš gorenjski kmet tirol-
skemu ali goriški viničar furlan-
skemu”. Ne samo to, Cankar je
(na konvenciji takratne Social-
demokratske stranke) jasno po-
vedal tudi naslednje: “Naši od
omedlevice navdušeni Ilirci pa
niso pozabili samo na sloven-
sko kulturo (slovenskega jezika
itak nikoli niso znali), ne samo
na Trubarja, Prešerna in Levsti-
ka, temveč pozabili so navse-
zadnje kar sami nase, na svoje
ime in na svojo domovino. Pra-
vega Ilirca je sram, da stanuje v
Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj
v Varaždinu... Ljudje so zdaj
med nami - saj jih lahko vsaki
dan slišite - ki bi nas najrajši
prodali - kaj prodali - kar dali
vbogajme”. In nato: “Imenuj se
dandanes v Ljubljani Slovenca,
pa boš tepen, ne od nemških,
temveč od ilirskih šovinistov”.
Ob tem ne morem, da se ne bi
spomnil Seneke, da se je motiti
človeško – vztrajati pri tem pa
diabolično.
Zanimivo je tudi, kar nam pri-
poveduje profesor Matjaž Kle-
menčič v svojem habilitacij-
skem predavanju, da je po prvi
svetovni vojni najprej sledil val
vračanja slovenskih izseljencev
v novonastalo državo (Kraljevi-
no Srbov, Hrvatov in Sloven-
cev), vendar pa so se razočarani
nad razmerami, ki so vladale v
tej državi, kmalu vrnili v
Združene države Amerike. Te-
mu procesu lahko lepo sledimo
tudi v ameriških priseljenskih
statistikah.
Posledice odločitve o povezavi z
južnoslovanskimi narodi na
Balkanu so nas vodile v jugo-
komunizem po drugi svetovni
vojni in vsesplošno zaostalost –
najprej politično - demokra-
tično, humanistično, nato eko-
nomsko in končno splošno-kul-
turno. Stik z zahodno civilizaci-
jo, ki je bil v času med obema
vojnama, zlasti s šestojanuarsko
diktaturo, zrahljan, se je s ko-
munistično revolucijo in vsem,
kar ji je sledilo, tako rekoč pre-
trgal. Zaradi povojnih izvensod-
nih pobojev in politične ter na-
to ekonomske emigracije so bi-
le posledice jugokomunizma
tudi demografske. Matično do-
movino so bili prisiljeni zapu-
stiti številni intelektualci, pred-
stavniki meščanstva, uspešni
podjetniki, svobodoljubni mi-
sleči posamezniki in oponenti
komunistične diktature, da ne
omenjam etničnega čiščenja na
obali in usode več stoletij na
slovenskem ozemlju živečih
Nemcev. Slovenija je bila prole-
tarizirana in posledično pavpe-
rizirana. Posledice teh demo-
grafskih sprememb, zlasti na
splošno kulturnem področju,
čutimo še danes. Spoznavamo
tudi, da so dolga desetletja
življenja v totalitarni Jugoslaviji
vtisnila globok pečat slovenski
duši, zaznamovala nacionalno
miselno tkivo več generacijam
ter da se ta poškodovanost pre-
naša tudi na mlajše generacije.
Kar je še huje, prenaša se hote,
in to na dva načina – prek
državno-šolskega sistema vzgoje
in izobraževanja na eni strani
ter na drugi strani prek vpliva
masovnih medijev, zlasti neka-
terih dominantnih in zaba-
vljaških, ki z metodo tihe kul-
turne in subkulturne invazije, s
tihim tkanjem duha vrednotno
in nazorsko gnetejo mlajše ge-
neracije, kot pač ustreza tistim,
ki imajo oblast in z njo svoje
računice. V tem pogledu nismo
v temelju nič drugačni od feno-
mena, ki ga ruski sociolog Gud-
kov imenuje homo Sovieticus.
Prevladujoča miselnost v ma-
tični Sloveniji je primerljiva, se-
veda mutatis mutandis, s tisto,
ki jo pripovedujejo zgodbe no-
belovke Svetlane Aleksijevič,
Čas iz druge roke.
5. Erozija vrednot slovenske
osamosvojitve v matični Slove-
niji
Zato se ne čudimo odporu
režima do zasebnega šolstva,
prezir do odločb Ustavnega so-
dišča, ki niso po volji stvarnih
oblastnikov. Odpor do vrednot
ustavne demokracije, ki bi lah-
ko ogrozile njihove monopole,
interese in njihovo vladavino.
Zato tudi ne presenečajo njiho-
va prizadevanja za praktično in
normativno omejevanje svobo-
de izražanja. Nadzor nad mediji
in nad svobodo izražanja zago-
tavlja kratkoročen, obvladovan-
je šolstva in izobraževanja pa
dolgoročen vpliv in preživetje
režima. Samo poglejte anketo,
ki jo je ob 30. obletnici Maj-
niške deklaracije izvedel Siol o
dveh zastavah – slovenski in za-
stavi neobstoječe
propadle države Ju-
goslavije. Slovenska
zastava je prejela
31,89 % glasov pod-
pore, medtem ko jih
je jugoslovanska po-
brala 67,34 %. Manj
kot odstotek Sloven-
cev se ni znal
odločiti ali pa jih
vprašanje ni zanima-
lo. V sodobni ma-
tični Sloveniji po 28
letih samostojnosti
še vedno ni nacio-
nalnega soglasja z bi-
stvenimi premisami liberalne
demokracije. V tem pogledu
težko govorimo o isti nacional-
ni duši izseljenske, tudi zamej-
ske Slovenije na eni strani
in tiste v matični domovi-
ni. Včasih s strahom po-
misliš, da bomo morda
celo več slovenskega našli
v diaspori, v Argentini,
Avstraliji, Ameriki kot tu
na sončni strani Alp. Ali,
kot mi je rekel prijatelj, če
hočeš doživeti Slovenijo,
potem jo obišči v Argenti-
ni.
Spomeniki revolucionar-
nemu nasilju in ideolo-
gom množičnih umorov
niso del naše kulture in še
manj del naše identitete –
nikoli niso bili in nikoli
ne bodo. Tisto, o čemer
govorijo in kar sporočajo,
na kar opozarjajo in nas
učijo, je vsekakor del
našega zgodovinskega
spomina, del naše temne
zgodovine. Vendar raz-
glašati, da so del naše kulturne
istovetnosti, je nekako tako, kot
če bi Nemci razglašali, da so na-
cizem in obeležja, ki ga pove-
ličujejo in slavijo, če bi še obsta-
jala, del njihove kulturne iden-
titete. Nasprotno, del nemške
identitete je ustavni patrioti-
zem: ponotranjenje vrednot
ustavne demokracije, začenši s
človekovim dostojanstvom kot
prakanonom ustavne demokra-
cije. Zato je del njihove sodob-
ne kulture in s tem nacionalne
identitete vse, kar je diametral-
no nasprotno ideologiji tretjega
rajha. Prav zato je v Nemčiji za-
nikanje holokavsta kaznivo de-
janje.
Tudi pri nas bi moralo biti tako,
tudi mi bi morali svojo kulturo
graditi na zanikanju fašizma,
nacizma in tudi komunizma. Z
drugimi besedami, zavedati bi
se morali tistega, kar smo v svo-
ji zgodovinski kulminaciji, ob
osamosvojitvi, v najpomem-
bnejšem trenutku svoje zgodo-
vine, zapisali v Preambuli Te-
meljne ustavne listine. Slovenci
smo se osamosvojili in ustano-
vili svojo državo zaradi varo-
vanja človekovega dostojanstva,
ker, kot je reklo Ustavno sodišče
v odločbi o Titovi cesti, “ (v)
ustavni demokraciji je človek
subjekt in ne objekt oblastnega
delovanja, njegova (samo) ure-
sničitev kot človeka pa je temel-
jni namen demokratične ure-
ditve”. Slovenska identiteta bi
morala zato temeljiti na ustav-
nem patriotizmu: na zvestobi v
ustavo zapisanim načelom. Po-
dobno, kot je ta fenomen po
moralni katastrofi Nemcev in
samorefleksiji, ki ji je sledila,
poimenoval nemški filozof Ha-
bermas. Tako kot nemška bi
morala tudi slovenska nacional-
na identiteta graditi na ustav-
nem patriotizmu, kajti, spet,
enako kot temelji nemška iden-
titeta na antinacizmu, mora
slovenska, kot to izhaja iz Pre-
ambule Temeljne ustavne listi-
ne, temeljiti na antikomuniz-
mu, na prelomu s prejšnjim
vrednostnim sistemom. To je
Ustavno sodišče v malo prej
omenjeni odločbi jasno pove-
dalo: “S sprejetjem /... / osamo-
svojitvenih dokumentov torej
ni prišlo samo do prekinitve
državnopravne povezave med
Republiko Slovenijo in SFRJ,
temveč je šlo za prelom s temel-
jnim vrednostnim konceptom
ustavne ureditve”.
V osi slovenske nacionalne
identitete bi zato morale biti,
trdo verjamem, da tudi so
(čeprav trenutno nekje zakopa-
ne), vrednote, ki so bile motiv
za osamosvojitev. In ob njih
širša evropska zavest in evrop-
ska kultura, katere neločljiv del
smo. Prav prek te kulture smo
se namreč oblikovali kot nacija
in se s ponotranjenjem ustav-
nih vrednot, ki so v svojem bi-
stvu vrednote osamosvojitve,
povezali kot enakopravno svo-
bodni posamezniki.
Zato so protiustavni tako spo-
meniki, rdeče zvezde, celo na
novo postavljene na nekaterih
ljubljanskih vpadnicah, kot tudi
oblastno poveličevanje totali-
tarne preteklosti. Protiustavno
je dvakrat. Najprej, ker temelji
na zanikanju človekovega do-
stojanstva, srčike slovenske in
evropske ustavnosti, in, kot je
Ustavno sodišče navedlo v že
omenjeni znameniti odločbi,
ker je “ (o) blastno izražanje
priznanja totalitarnim
režimom, ki so v 20. stoletju
pretresali Evropo in vodili k mi-
lijonom žrtvam in sistema-
tičnim kršitvam človekovih pra-
vic, /…/ v nasprotju z zavze-
manjem za spoštovanje člove-
kovega dostojanstva, človeko-
vih pravic in temeljnih svo-
boščin ter drugih vrednot, ki
jih delijo sodobne evropske
ustavne demokracije”.
Po mojem mnenju pa je ustav-
no sporno tudi zato, ker pome-
ni identifikacijo države z do-
ločeno nazorsko, ideološko
usmeritvijo. Slovenija ni lastni-
na in ni plen določene ideolo-
gije in nazorske usmeritve, Slo-
venija je pluralna in enako do-
bra mati vsem svojim državlja-
nom. Zato v njej ne sme biti
prvorazrednih, tistih, ki so
“pravilno” nazorsko in ideo-
loško naravnani, in drugora-
zrednih, tistih, katerih idejni
kompas ni “pravilno” kalibri-
ran. Slovenija je domovina vseh
Slovenk in Slovencev, Republi-
ka Slovenija je država vseh slo-
venskih državljank in državlja-
nov. In slovenska kultura je du-
hovni prostor vseh, ki tukaj
živimo – tako ali drugače (ver-
sko, nazorsko, politično, spolno
itd.) usmerjeni. Vsi živimo pod
skupno streho v narodu pono-
tranjenih ustavnih vrednot.
Slovenija ni in ne sme biti mo-
nolitna. Nasprotno, Slovenija je
in tudi mora biti pluralna.
/ str. 23
Sestra Vesna Hiti in Jožica Ličen (foto JMP)
S 4. strani
“Utrdimo ljubezen ...”
  b razdelitvi Salomonove-
ga kraljestva je prerok
Ahija dodelil severnemu
kraljestvu deset kosov, samo en
kos je ostal južnemu kraljestvu (1
Kr 30-32). Prerok Izaija napovedu-
je rešitev desetine prebivalstva (Iz
6,13); prav tako prerok Zaharija
(Zah 13,8-9), ki nadaljuje: 'Če pa
katera izmed rodbin dežele ne bo
hotela prihajati v Jeruzalem molit
Kralja, Gospoda nad vojskami,
zanjo ne bo dežja' (Zah 14,17). In
naš Gospod v evangeliju blagruje
'malo čredo' (Lk 12, 32).
Iz istega razloga se nam tudi na
ravni mednarodni stalno dogaja,
kar ugotavlja Pridigar: 'Tudi to
sem videl, da je ves trud in vsa
spretnost pri delu le zavist enega
proti drugemu; tudi to je nečim-
rnost in obtežitev duha' (Prd 4,4).
In apostol Jakob ugotavlja: Zavist
je počelo sovraštva in vojn: Od
kod boji in od kod prepiri med va-
mi? Ali ne od tod: iz vašega
poželenja, ki se vojskuje v vaših
udih? Poželite, pa nimate. Ubijate
in zavidate, pa ne morete dobiti.
Borite se in se vojskujete, pa ni-
mate, ker ne prosite. Prosite in ne
prejemate, ker prosite s slabim na-
menom: da bi svoje poželenje
utešili' (Jk 4,1-3).
Podobno blago naročilo daje tudi
apostol Peter v svojem prvem pi-
smu: »Odložite torej vsako hudo-
bijo in vso zvijačnost in hi-
navščino in zavist in vse opra-
O vljanje. Kakor novorojeni otrocizahrepenite po pristnem, nepo-narejenem mleku, da boste po
njem zrasli v zveličanje, ko ste
vendar okusili, da je Gospod do-
ber« (1 Pt 2,1-3). Apostol postavlja
vernikom za zgled otroka, ki hre-
peni po pristnem, neponareje-
nem materinem mleku. Zavist je
izprijenost, ki ni zadovoljna, s
tem, kar ima, in ponaredek, ki
drugim ne privošči, česar sam ni-
ma!
Božja beseda pa nikakor ne po-
greša niti veličastnih in ugodnih
rešitev. Prerok Izaija napoveduje:
'Zgodilo se bo poslednje dni: Go-
ra hiše Gospodove bo stala vrh
gora, vzvišena nad griči. In vreli
bodo ki njej vsi narodi, mnoga
ljudstva pojdejo tja in poreko: Pri-
dite, pojdimo h gori Gospodovi,
k hiši Jakobovega Boga, da nas
pouči o svojih potih, da bomo ho-
dili po Gospodovih stezah! ' (Iz
2,2-3). In končno uresničitev ve-
ličastnega Gospodovega načrta
nam podaja apostol Janez v Knjigi
Razodetja: 'Zatem sem videl veli-
ko množico, ki je nihče ni mogel
prešteti, iz vseh narodov in rodov
in ljudstev in jezikov; stali so pred
prestolom in pred Jagnjetom,
oblečeni v bela oblačila in s pal-
mami v rokah' (Raz 7,9). Naj
nam, dragi bratje in sestre, tudi
današnje srečanje pomaga, da se
bomo še bolj zavzemali za mir in
sožitje na svetu. Amen.
Nabito polna cerkev med slovesno mašo (foto JMP)
Marilka Koršič in Danilo
Čotar (foto JMP)
Goriška8. avgusta 20198
  svetovnem merilu potre-
ba po darovanju krvi stal-
no narašča, saj so prebi-
valci, še posebno Evropejci, ved-
no starejši in se spreminjajo tudi
načini zdravljenja, v poletnih
mesecih pa zaloge krvi v bol-
nišnicah kopnijo zaradi dopustov
in hudih nesreč, zato pa množica
posameznikov, strokovnjakov in
prostovoljcev organizira zbiranje
krvi in poziva vse nas k darovan-
ju. Zbrano kri solidarnih krvoda-
jalcev shranjujejo na transfuzij-
skih oddelkih splošnih bolnišnic,
Slovenija je na področju preskrbe
s krvjo med najuspešnejšimi
evropskimi državami, dežela FJK
pa je gotovo na vrhu italijanske
lestvice glede števila donacij in
količine darovane krvi, za to pa
gre nedvomno zasluga tudi
našim krajevnim organizacijam
prostovoljnih krvodajalcev, kot
sta doberdobska in sovodenjska,
obe članici FIDAS isontina,
širšega posoškega združenja krvo-
dajalcev. Predsednika obeh
društev Aldo Jarc in Štefan Tom-
sič sta se o pomenu darovanja
krvi pogovarjala v četrtek, 1. av-
gusta, v Kulturnem centru Lojze
Bratuž na prijetnem poletnem
Srečanju pod lipami. Pomemben,
strokoven prispevek k razpravi je
dala internistka hematologinja
dr. Nataša Fikfak, večer pa je po-
vezovala Barbara Rustja.
Dr. Nataša Fikfak je po opravlje-
nem študiju svoj poklic opravljala
v zdravstvenem domu v Novi Go-
rici in v šempetrski splošni bol-
nišnici dr. Franca Derganca. Zdaj
dela na oddelku za hematološko
onkologijo, pridobila si je dodat-
no znanje s področja interni-
stične onkologije in v šempetrski
V bolnišnici uvedla sistemsko zdra-vljenje raka dojke in drugih so-lidnih rakov. Opravlja citološke
preiskave kostnega mozga in dru-
go diagnostiko ter se ukvarja z
zdravljenjem hematoloških bo-
lezni. Fikfakova je na četrtkovem
večeru spregovorila o različnih
boleznih krvi in krvotvornih or-
ganov: “Kri je prenašalec najpo-
membnejših sestavin v telesu. V
njej različni delci, krvničke, opra-
vljajo različne vloge - kri je tele-
sna tekočina, brez katere ne mo-
remo živeti”. Hematologi se naj-
več ukvarjajo z boleznijo, ki bi se
z ozaveščanjem lahko velikokrat
preprečila, in sicer s slabokrvno-
stjo zaradi pomanjkanja železa ali
nekaterih vitaminov - “moderno,
nekontrolirano prehranjevanje z
omejenim vnašanjem nekaterih
prehrambenih snovi lahko prive-
de do hudih pomanjkanj”. Tudi
pri drugih krvnih boleznih, kot
so različne levkemije, ima krvo-
dajalstvo, še posebno lokalno,
izredno velik pomen, saj agresiv-
no zdravljenje levkemij pomeni
ozdravitev, privede pa paciente
do pomanjkanja bistvenih
krvnih komponent - “na srečo
smo v Sloveniji in FJK na tem po-
dročju samozadostni”. Tretja
oblika bolezenskega stanja krvi,
ki ga hematologinja večkrat
srečuje v ambulantah, so tudi
motnje strjevanja krvi, zaradi ka-
terih imajo pacienti večje tvegan-
je za krvavitve in hude slabo-
krvnosti in potrebujejo transfuzi-
je različnih krvnih pripravkov. V
Sloveniji sta dva univerzitetna
klinična centra, Ljubljana in Ma-
ribor, vso diagnostiko in zdra-
vljenje lahko pa zdravniki opra-
vljajo v sekundarnih centrih, kot
je bolnišnica v Šempetru - večina
bolnikov se zdravi ambulantno,
obiskujejo bolnišnico za svojo te-
rapijo, a živijo v
domačem okol-
ju. Dr. Nataša
Fikfak je nav-
zočim obra-
zložila tudi, kako
se kri razlikuje
po krvnih skupi-
nah, in poveda-
la, da na enakem
principu kot
krvodajalstvo
sloni tudi dona-
torstvo kostnega
mozga.
Aldo Jarc je po-
stal krvodajalec
leta 1977, leta
1991 podpred-
sednik Združen-
ja prostovoljnih
krvodajalcev iz
Doberdoba, leta 2008 pa predsed-
nik. Jarc je povedal, da šteje danes
doberdobsko združenje krvoda-
jalcev 250 članov, od katerih je
140 aktivnih krvodajalcev, ki vsaj
enkrat letno darujejo svojo kri, in
je zelo dejavno na zdravstvenem
področju. Delovanje združenja se
je začelo leta 1971, ko so se štirje
Doberdobci, ki so delali v tržiški
ladjedelnici, kjer je bilo krvoda-
jalstvo zelo razširjeno, odločili,
da bodo v domačem kraju usta-
novili združenje. Leta 1972 je
združenje imelo nov odbor s tri-
najstimi odborniki, za predsedni-
ka je bil izvoljen Jožef Ferletič, ki
je to vlogo vestno in požrtvoval-
no opravljal celih petintrideset
let. Trudil se je, da je razširil krvo-
dajalstvo na občinskem ozemlju,
vabil mlade k darovanju krvi, tkal
pomembne vezi in vdrževal pri-
jateljske odnose z drugimi dobro-
delnimi organizacijami, Aldo Jarc
pa mu je nasledil leta 2008. V letu
2018 so doberdobski krvodajalci
darovali skupno 40 litrov krvi in
21 litrov plazme. Zelo pomem-
bno je njihovo sodelovanje s šola-
mi, katerim ponujajo predavanja:
združenje vabi strokovnjake,
zdravnike, da o pomembnim te-
matikah, kot so različne vrste za-
svojenosti, spregovorijo mladim.
Doberdobski krvodajalci se uk-
varjajo tudi z drugimi dobrodel-
nimi aktivnostmi, med temi naj
omenimo zbiranje plastičnih za-
maškov, ki ga aktivno spodbujajo
na šolah in na celotnem občin-
skem področju. Nabrane za-
maške prodajajo podjetju, ki jih
reciklira in iz njih ustvari zaboj-
nike in druge plastične predmete,
izkupiček pa dodelijo organizaciji
Hospice Via di Natale v Avianu,
ki skrbi za onkološke
bolnike - s tem projek-
tom so v FJK od leta
2004 do leta 2017 krvo-
dajalci nabrali 121.317
evrov.
Predsednik Združenja
prostovoljnih krvodajal-
cev iz Sovodenj ob Soči
je od leta 2007 Štefan
Tomsič, ki je postal krvodajalec
leta 1995, pomen darovanja krvi
pa je spoznal že v otroških letih,
saj je bil nje-
gov oče
krvodajalec,
mama pa
tajnica v
društvu. So-
vodenjska sekcija šteje 250 čla-
nov, od katerih je 100 aktivnih
krvodajalcev. Tomsič je poudaril
pomen občutka pripadnosti slo-
venski narodni skupnosti med
krvodajalci v sovodenjski in do-
berdobski sekciji, ki sta edini slo-
venski sekciji v širšem posoškem
združenju. Pokrajinsko združenje
z izredno občutljivostjo spoštuje
različne narodnosti, to se kaže tu-
di na sami spletni strani organi-
zacije, kjer so prispevki v italijan-
skem, slovenskem in furlanskem
jeziku. Tudi sovodenjski krvoda-
jalci se trudijo pri zbiranju krvi in
organizaciji informativnih preda-
vanj v šolah. Tomsič pa je pouda-
ril potrebo po vključevanju no-
vih, mlajših in navdušenih sil, ki
so nujno potrebne, zato da osta-
ne združenje sodobno in se v pri-
hodnosti še nadalje razvija. Poleg
tega pa je darovanje krvi izredno
pozitivno tudi za darovalca same-
ga, saj “biti krvodajalec pomeni
biti zdrav človek” oz. ob vsakem
darovanju krvi dobi darovalec na
dom izvide analiz krvi - vsakič je
njegovo zdravstveno stanje
popolnoma pregledano. Vse
pomembne informacije o
darovanju krvi so združene v
informativnem grafičnem
vodiču, ki ga je Štefan Tomsič
predstavil navzočim in ga je
lansko leto tiskalo krvodajal-
sko združenje FIDAS, za slo-
venski prevod besedil v pu-
blikaciji pa je poskrbel Aldo
Rupel. Tomsič je nazadnje
poudaril pomen iskrenosti,
vrednote, ki jo mora vsak
krvodajalec spoštovati ob iz-
polnjevanju začetnega
vprašalnika o svojem zdravju
in življenjskih navadah in se-
veda ob vsakem darovanju
krvi.
Dr. Nataša Fikfak je pri-
sotnim orisala potek odv-
zema krvi, predelave ana-
lize krvi, povedala je, kdo
ne more biti krvodajalec
in kolikokrat letno lahko
zdrav človek daruje svojo
kri (ženske dvakrat letno,
moški štirikrat s presledkom 90
dni). Nazadnje je dr. Fikfak še en-
krat poudarila izreden pomen
krvodajalstva: “Krvodajalci so
skriti vitezi današnjega časa, ki
anonimno darujejo sebe! Brez
njih nobena sodobna medicina,
nobeni sodobni tehnološki pri-
stopi bi ne bili mogoči. Ne glede
na razvoj tehnologije je krvoda-
jalstvo v zdravljenju hemato-
loških bolezni, hudih poškodb,
poporodnih krvavitev in drugih
stanj bistvenega pomena, dejan-
sko kri rešuje življenje”!
Katja Ferletič
Poletna srečanja pod lipami / Aldo Jarc, Štefan Tomsič, dr. Nataša Fikfak 
“Krvodajalci so skriti vitezi današnjega
časa, ki anonimno darujejo sebe!”
  stari zakristiji cerkve sv.
Ignacija, ki velja - poleg
gradu - za simbol Gorice,
so ob praznovanju farnega zavet-
nika, 31. julija, organizirali
srečanje, posvečeno zelo moder-
ni temi: t. i. pametnim telefo-
nom. O tem, kakšen vpliv imajo
na današnjega človeka, je sprego-
voril p. Peter Lah, “Ignacijev sin”,
slovenski jezuit, rektor svetišča na
Sv. Višarjah, ki poučuje družbene
komunikacije na papeški grego-
rijanski univerzi v Rimu. Z go-
stom se je pogovarjal nekdanji
stolni župnik, g. Sinuhe Marotta,
ki je že v uvodu poudaril, da je ar-
gument še kako povezan s sv.
Ignacijem. Naslov večera je bil
Življenja, ki jih je spremenil pa-
metni telefon. Družbena omrežja
in notranje življenje. Skrb za du-
hovno življenje je bil “eden glav-
nih darov, ki jih je sv. Ignacij pu-
stil Cerkvi in vsemu svetu”, je po-
vedal g. Sinuhe, ki je tudi navedel
nekaj zanimivih podatkov: da je
na svetu več telefončkov oz. SIM-
kartic kot oseb, da je 2,7 milijarde
oseb povezanih na družbena om-
režja, od teh 2,5 z mobijem, da je
bila Italija lani po številu mobil-
nih telefonov v razmerju s števi-
lom prebivalcev tretja država na
svetu. “Pravimo mu pametni te-
V
tam. In jaz lahko opazujem, kaj
delajo, katere misli zapisujejo, ka-
tere slike ali internetne povezave
delijo. “Google in Facebook me
poznata odlično”. Smartpho-
ne pozna ceste, po katerih se
vsak dan peljem. In zato svetu-
je, kaj lahko tam naredim oz.
nakupim. “Veliki raziskovalni
centri analizirajo naše vedenje
in nas poznajo bolje, kot sami
mislimo”. Poznajo naše inte-
rese, vrednote, obnašanje, ve-
do, s kom se družimo itd. Mo-
bi “bere” vsako besedo, ki jo
berem, pišem, izrečem. Anali-
zira vsako podobo. “Zmoglji-
vost t. i. umetne inteligence je
grozljiva”. Ne jemlje v poštev,
kar delam enkrat, temveč to,
kar delam redno, moje veden-
jske vzorce. V ozadju je seveda
komercialna logika. Google pro-
daja informacije. To je tudi razlog
za krizo klasičnih medijev. Letal-
ska linija je nekdaj oglaševala v
časnikih ali po televiziji: zdaj gre
do Googla oz. Facebooka, saj
vsakdo, ki išče letalsko karto, se
še najprej pozanima na interne-
tu, gotovo ne v časopisu. Kdor bo
npr. po internetu iskal karto za let
v Kinšaso, bo še nekaj tednov pre-
jemal oglase in ponude za poto-
vanje v Kongo … Reklama je iz-
brana in namenjena izrecno me-
ni, ki imam določene interese in
imam opraviti z “zaprto” skupino
“prijateljev”, s katerimi se najpo-
gosteje “družim” na omrežju. To
je “mehurček”, v katerem se znaj-
dem. Družbena omrežja, ki bi nas
morala “odpirati” svetu, nas torej
zapirajo, omejujejo …
Pametni telefon je gotovo kori-
sten pripomoček, toda “tehnolo-
gija izkorišča naše težnje in šib-
kosti”. Preden se je pojavil, je go-
tovo bilo lažje gojiti notranje
življenje, molitev, tišino, prostor,
v katerem se kot “rahel šepet” di-
skretno razodeva Drugi, Bog. Te-
lefonček je zrcalo, ki opazuje mo-
je življenje in mi vrača zrcalno
podobo. Googleovi in Faceboo-
kovi algoritmi analizirajo vse to
in mi na svoj način to spet pred-
stavljajo. Duhovnost ima opraviti
z Drugim, ki ga ne morem “upra-
vljati” in predvideti. “Lahko sa-
mo čakam v tišini”. Za notranje
življenje sta pomembni tišina in
zbranost; če sem stalno pod vpli-
vom dražljajev, težko “jemljem
distanco”. Facebook in Google
nas stalno “bombardirata”, da bi
nas spodbujala k nakupovanju.
Vsaka sekunda navzočnosti na
Facebooku je dragocena za om-
režje, ki navade analizira in pro-
daja informacije oglaševalcem.
Od tega živijo velike industrije, v
prvi vrsti proizvajalci mobijev, in
podjetja, ki nudijo internetne po-
godbe. “Bolj sem odvisen od te-
lefončka, več prodajajo”. Prav je,
da te tehnologije najdejo primer-
no mesto v našem življenju; prav
je tudi, da to mesto - zlasti mla-
dim - jasno določimo. Pomem-
bno pa je, da se vseh razsežnosti
našega življenja ne “polastijo” kot
nekak rak. Internet lahko namreč
postane prava odvisnost. Danes
je skoraj nemogoče izklopiti tele-
fonček... Ko ga mobi “bombardi-
ra”, p. Lah skuša reči ‘NE, hvala’,
je povedal in poslušalce pozval k
temu, da bi tudi oni skušali gojiti
to vrlino. Vse, kar pametni tele-
fon ponuja, je čudovito, in ven-
dar “vsega ne potrebujemo. Bo-
mo vseeno dobro živeli”.
Pa še to: duhovno prijateljstvo - z
razliko od “prijateljstva” na FB -
ne more sloneti na tem, kar je
všeč. Všečki dajejo zadoščenje, te-
melj duhovnega prijateljstva pa je
iskati dobro drugega. Na družbe-
nem omrežju lahko obstajajo tu-
di resnična in globoka prijatel-
jstva; pravo prijateljstvo pa pome-
ni vzajemni dar in ne more te-
meljiti zgolj na všečkih in skup-
nih interesih. “Pametni” telefon
nas poneumlja, saj ne znamo več
brati geografske karte. Telekomu-
nikacija nas je izolirala, osamila:
kakovost odnosov je nastradala,
danes je več osamljenih oseb kot
v preteklosti. Če se odklopimo od
interneta, smo naravnost izgu-
bljeni... Prav na koncu je pater,
mojster v duhovnem življenju in
človek, ki v svoji čudoviti puščav-
niški izkušnji na Sv. Višarjah zju-
traj vidi gamse, ponoči pa miria-
de zvezd na nebu, poudaril, kako
današnjega človeka strašita tišina
in samota, ki “sta neznosni”.
Pred predavanjem so bile v cerkvi
sv. Ignacija slovesne večernice.
Vodil jih je župnik Nicola Ban, ki
je med drugim poudaril, da je
praznik zavetnika odlična pri-
ložnost, da bi se vsi zavedali, kako
smo klicani, da bi tudi sami po-
stali sveti.
Danijel D.
Sv. Ignacij / Predavanje: p. Peter Lah
O pametnem telefonu in duhovnem
življenju
vizija) so take vzore pluralizma,
vzajemnega poznavanja in sožitja
spodbujala in ohranjala. Pri
časniku uredniki premislijo, kaj
je pomembno objavljati za bral-
ce; vsebine izbirajo po kriterijih,
ki so v svetu profesionalnega
časnikarstva “dobri”: “novica
mora biti preverjena, pametna,
aktualna in popolna”. V naši
družbi je vedno večji izziv sobi-
vati v različnosti, ker je za veliko
večino ljudi glavni vir informacij
o tem, kar se dogaja okrog nas,
pametni telefon oz. internet.
Družbena omrežja pa delujejo na
popolnoma drugačen način kot
tradicionalni mediji. “Facebook
postaja moj svet”: v njem “živijo”
moji “prijatelji”, osebe, ki sem jih
“sprejel” in jim dopustil, da so
lefon, upati je, da bi ga tudi pa-
metno uporabljali, da bi bili po-
vezani z ljudmi”, je še dejal.
P. Lah je uvodoma povedal, da je
notranje življenje človekova spo-
sobnost vzpostaviti in ohraniti
določeno distanco do sveta in
nas samih. Žival te razdalje ne
zaznava, reagira nagonsko.
Ključen pojem jezuitske duhov-
nosti je sposobnost refleksije, ki
pomeni prav to, da iz distance
bolje razumem, kaj se mi dogaja.
Zahodne družbe so od druge sve-
tovne vojne dalje razvile liberalne
pluralistične demokracije, ki
nam omogočajo, da živimo v
spoštovanju kulturnih, jezikov-
nih in drugih različnosti. Tradi-
cionalna sredstva družbenega ob-
veščanja (časopisi, radio in tele-
Z leve Aldo Jarc, dr. Nataša Fikfak, Štefan Tomsič in Barbara Rustja
P. Peter Lah in g. Sinuhe Marotta (foto dd)
Goriška 8. avgusta 2019 9
  Tabor roverjev in popotnic
Na Koroškem tudi o
zamejskih skupnostih
SZSO GORICA 
  kavtski tabor veje rover-
jev in popotnic goriškega
stega je letos potekal od
23. do 28. julija na avstrijski
strani Koroške. Klanovci smo
startali v Podrožci (Rosen-
bach), jugozahodno od Belja-
ka, in prvi dan prispeli do Sveč
(Suetschach, Feistritz im Ro-
sental), kjer smo s Tomanom
Feiningom imeli zanimivo raz-
pravo o stanju koroških Slo-
vencev danes na tem območju.
Poleg tega nas je vaška skup-
nost prvi večer zelo gostoljub-
no sprejela na 38. Slikarskem
tednu. Drugega dne smo pre-
nočili v Selah (Zell), eni izmed
vasic tega območja z največjim
odstotkom slovensko govorečih
Avstrijcev. Tam so se nam pri-
družili še člani noviciata, ki so
prvi del tabora hodili do Stola
(Hochstuhl) na meji s Slovenijo,
prespali in prišli z druge strani
do Sel. Tabor smo začeli v
ločenih krajih s ciljem, da bi čla-
ni noviciata pred vstopom v
klan doživeli izkušnjo poti kot
samostojna skupnost. V Selah
smo opravili obred prestopa v
klan in skupaj nadaljevali do Bo-
rovniškega jezera (Freibach Stau-
see). Naslednjega jutra nam je
Marko Oraže, predstavnik Na-
rodnega sveta koroških Sloven-
cev, nudil zanimive podatke o
zgodovini tamkajšnjih rojakov.
Istega dne sta se od nas poslovila
starejša člana klana, ki sta šla na
S
hike. Ta izkušnja je predvideva-
la, da bi del poti opravila samo-
stojno, brez spremstva voditel-
jev. Po enodnevni hoji smo se z
njima spet srečali pri cerkvi Go-
spe Svete, kjer se nam je pri-
družil še Jernej Kurinčič, ki je za
nas pripravil duhovno obnovo.
Kot vodilno berilo je uporabil
odlomek o gorečem grmu (2 Mz
3,1-6) in nas pri tem spodbudil,
naj tudi mi iščemo, kar so v
našem življenju tisti “grmi”
(mišljeno kot stvari, dejanja, ki
nas vznemirjajo), ki vedno gori-
jo in nikoli ne izgorijo. Vsak po
svoje, zatopljeni v svoje misli,
smo šli še do Gosposvetskega
polja. Od tod nas je pot vodila še
do Celovca, kjer smo zadnji dan
imeli mašo v slovenskem pasto-
ralnem središču, ki jo je daroval
Jože Andolšek. Po maši so nas se-
stre gostile v središču, kjer smo
opravili še zadnje dejavnosti,
preden smo se odpravili domov.
Poleg lepih krajev, primernih za
hojo in življenje v naravi, smo
goriški klanovci izbrali to ob-
močje zaradi pomenljive zgodo-
vinske prisotnosti slovenske
manjšine. Srečanja s pričevalci
so bila odlično izhodišče, da
smo tudi sami poglobili nekate-
re teme. Tudi po dolgih dneh
poti se je zato pogosto dogajalo,
da smo pozno v noč razpra-
vljali in primerjali svoja
mnenja o tem, kar smo čez
dan spoznali. Tematiko
manjšin smo namreč obrav-
navali skozi celo skavtsko le-
to: na zimskem potovalnem
taboru smo imeli priložnost
poizvedovati o zgodovini in
navadah Beneških Sloven-
cev pod Matajurjem. Enolet-
ni projekt spoznavanja raz-
voja slovenskih manjšin iz-
ven slovenske države se je
dobro sklenil na taboru, od
katerega smo vsi, poleg
srečnih spominov v skupno-
sti in naravi, odnesli nekaj
poznavanja okoliščin, v katerih
danes živijo razne slovenske za-
mejske manjšinske skupnosti.
Misleči gams
Društvo Šilec / “Zaveslaj z nami”
S kajaki po Soči
  evmski park je v soboto,
3. avgusta, ponovno imel
v gosteh množico zainte-
resiranih, ki so se preizkusili v
veslanju po reki Soči. Dogodek
z naslovom Zaveslaj z nami je
že drugič organiziralo sloven-
sko zamejsko kajakaško društvo
Šilec, ki je nudilo brezplačno
uporabo kajakov, vesel ter rešil-
nih jopičev. Poleg tega so izur-
jeni člani društva obrazložili
začetnikom, kako se stopi v
čoln in v njem sedi ter kako se
primerno drži veslo in se z njim
odriva. Organizatorji so pazili
na neizkušene veslače, jih vodi-
li in po potrebi reševali iz vode.
Navzoč je bil tudi predsednik
društva Robert Makuc, ki je iz-
javil, da je zadovoljen s po-
večanim številom prisotnih v
primerjavi s prejšnjim srečan-
jem, ki je bilo sredi julija; po-
grešal pa je odziv italijanskih
kajakašev, kar je verjetno posle-
dica neopazne reklame. Ne gle-
de na to sta bila vreme in reka v
najboljših razmerah, kar je pri-
pomoglo k temu, da so organi-
zatorji izpeljali dan na najlepši
način.
Namen projekta je izboljšati do-
P stopnost do Soče in spodbujatiGoričane k aktivnejšemu, tudišportnemu udejstvovanju na
naši reki. Društvo je namreč v
ta namen večkrat prosilo go-
riško občino za izgradnjo lope,
da bi v njej lahko hranili čolne
in vse pripomočke za druge
vodne športe. Za uresničitev ta-
kega podviga se vneto bori upo-
kojeni profesor športne vzgoje
Aldo Rupel. Društvo še čaka na
odgovor; taka pobuda bi res pri-
pomogla k izvedbi več tečajev
in tako pritegnila tudi več ljudi
k Soči, obenem bi se zmanjšal
tudi strah pred reko.
Društvo se zdaj pripravlja na
največji dogodek, in sicer na
Soško regato, ki bo potekala 8.
septembra, že štiriintrideseto le-
to zaporedoma; toliko let se
namreč že zamejski kajakaši
udeležujejo tega rečnega podvi-
ga in prisostvujejo njegovi ure-
sničitvi. To je znana pobuda,
pri kateri se veslači spustijo po
reki od Solkana do Podgore.
Vsako leto se zbere več kot štiri-
sto športnikov, ki skupaj zave-
slajo po reki in se nato ves dan
družijo.
Katarina Visintin
Obvestila
SCGV Emil Komel obvešča, da bo
šola zaprta za dopust do 25.
avgusta.
SCGV Emil Komel sprejema
vpisovanja za šolsko leto
2019/20. Informacije na tajništvu
od ponedeljka do petka, tel.
0481/532163 ali 0481/547569,
e-mail info@emilkomel. eu
Mladinski dom Gorica prireja
“Poletnosti 2019”, poletne
počitnice za otroke od 6. do 14.
leta: 26. 8. – 6. 9. ŠOLA ZA ŠALO
– igriva priprava na začetek pouka
(6-13 let); 2. – 6. 9. 1, 2, 3:
SREDNJA! – uvod v srednjo šolo
(11-12 let). Informacije na tel.
0481-280857 ali 366-6861441
oz. 331-6936603; e-pošta
mladinskidom@libero.it, 
www.mladinskidom.it
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško prireja v sodelovanju s
turistično agencijo v soboto, 28.
septembra, izlet z 1 (enim)
avtobusom v Dolino Malte, Gmund
in muzej bonsajev. Ogledali si
bodo rudnik poldragih kamnov
granatov in muzej bonsajev v
Seebodnu. Peljali se bodo po
slikoviti visokogorski cesti do jezu
Koelbrein na 1902 metra
nadmorske višine, kjer bo kosilo.
Privoščili si bodo lahko sprehod ob
jezeru. Ob vrnitvi bo še kratek
postanek v kraju Gmund,
povezanem z nastankom vozil
Porsche. Vpisujejo do 8.
septembra do zasedbe
razpoložljivih mest po tel. 0481-
884156 (Faganel A.),  346-
1206031 (Knez S.), 0481-
882183 (Visintin D.), 0481-78138
(Stor S.). Ura odhoda bo
objavljena.
Prispevke za SCGV Emil Komel v spo-
min na ravnatelja prof. Silvana
Kerševana lahko nakažete na bančni
tekoči račun: Banca di Cividale - IBAN
IT 97 M 054 841 240 1CC 003 003
6225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za
SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Informa-
cije na tajništvu SCGV Emil Komel, tel.
št. 0481 532163 ali 0481 547569.
“Male oglase” najdete na našem
portalu www.noviglas.eu.
(od 9. 8. 2019 do 15. 8. 2019)
Radijska postaja iz Vidma od da -
ja na ultrakratkem valu s frek -
vencami za Goriško 97.5, 91.9
Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9
Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,
99.5 Mhz; za spodnjo dolino
Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,
91, 103.6 Mhz; na internetu
www.radiospazio103.it.
Slovenske oddaje so na sporedu
vsak dan od 20.00 do 21.00.
Spored:
Petek, 9. avgusta (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis:
posnetki z naših kulturnih
prireditev - Glasba iz studia 2.
Sobota, 10. avgusta (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
terskem, rezijanskem in ziljskem
narečju.
Nedelja, 11. avgusta ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 12. avgusta (v studiu
Stefania Beretta): Pravljica za
lahko noč.
Torek, 13. avgusta (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru
- Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 14. avgusta (v studiu Danilo
Čotar): Samotni pastir: Albatros
je največji zrakoplovec. - Izbor
melodij.
Četrtek, 15. avgusta (v studiu
Andrej Bavcon): Četrtkov večer z
glasbo - Zanimivosti, obvestila in
humor.
ŽENSKI PEVSKI ZBOR IZ RONK
v sodelovanju z ŽUPNIJO SV. LOVRENCA
vabi na 
ORGELSKI KONCERT 
V POČASTITEV SV. LOVRENCA
koncert bosta izvajala Mirko Butkovič in Rebecca Pregelj
v petek, 9. avgusta 2019, ob 20.30 
v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah
V Zdravščinah festival za mir med narodi
Koncerti cerkvene in orgelske glasbe
V soboto, 17. avgusta, se bo v cerkvi sv. Pavlina v Zdravščinah
ob 20. uri začel Kaiser Karl Festival. Festival, ki je prispel do 4.
posvečen, je posvečen blaženemu cesarju Karlu Avstrijskemu
in je s svojimi desetimi koncerti v Italiji (Zdravščine, Gorica,
Oglej, Krmin, Trst, Ovaro) in Slovenji (Ljubljana, Nova Gorica,
Vipava, Mirenski Grad) postal nepogrešljiv dogodek za vse
ljubitelje glasbe. Koncerti, predvsem cerkvene in orgelske
glasbe, vidijo sodelovanje največjih izvajalcev in mladih talentov
iz Italije, Slovenje, Avstrije in okolic. Poleg glasbe so tudi
priložnost za srečanje in sodelovanje med različnimi kulturami
ter za skupne molitve za mir med narodi.
Na prvem koncertu v Zdravščinah bo nastopil Ansambel Super
flumina Babylonis (voditelj Roberto Squillaci, sopran Rebeka
Pregelj in Alessandra Tessaro, violini Ana Cotič in Claudio
Mucin, harfa Alice Martina, baročna kitara Marco di Lena, orgle
Mirko Butkovič). Ob koncertu bo tudi predstavitev letošnjega
festivala. Pred koncertom pa ob 19. uri bo sveta maša za mir
med narodi ob rojstvem dnevu blaženega Karla, ki jo bo daroval
g. Valter Milocco.
Festival folklore na obeh straneh meje
Med 22. in 25. avgustom so na sporedu tradicionalne goriške
folkloristične prireditve (letos 49. estival, 45. kongres in 54.
parada), ki potekajo v duhu mota “Gradimo mostove med
ljudmi in ljudstvi”. Letos se jih bodo udeležili folkloristične in
glasbene skupine ter strokovnjaki iz Avstrije, Slonokoščene
obale, Hrvaške, Kube, Indije, Severne Irske, Francoske
Polinezije, Kamčatke, Peruja, Slovenije in Italije.
Kratke
Štandreška dekanija vabi na obisk dveh Marijinih svetišč.
V ponedeljek, 26. avgusta, bodo romarji “za blagoslov naših družin”
obiskali Svete Višarje. Udeležili se bodo sv. maše ob 11. uri, ki jo
bo vodil škof Alojz Uran. Cena za avtobus, žičnico in kosilo znaša
45 evrov.
V soboto, 14. septembra, pa bodo šli na Barbano. Program: ob 16.
uri odhod čolna iz Gradeža, ob 17. uri sv. maša, litanije in procesija.
Srečanje “za duhovne poklice in blagoslov v novem šolskem letu”
bo vodil g. Tomaž Kunaver. Cena avtobusa in barke 15 evrov.
Večerne maše po župnijah odpadejo.
Romanje na Svete Višarje in Barbano
Lepa praznika v Sovodnjah ob Soči
Srebrna in zlata
poroka
  rejšnji te-
den je bi-
lo v So-
vodnjah ob Soči
praznično.
Vaška in župnij-
ska skupnost sta
praznovali zlato
in srebrno po-
roko. V sredo
sta se za svojih
25 let skupne
poti Bogu zah-
valila Gemma
Kovic in Zdrav-
P
ko Novak (slika zgoraj) , ki
je tudi član župnijskega go-
spodarskega sveta. V soboto,
3. avgusta, pa sta zlatih pet-
deset let slovesno praznova-
la Sabina Zotti in Marko
Tommasi, ki opravlja vlogo
cerkovnika (mežnerja). Obe
slovesnosti sta bili v sovo-
denjski župnijski cerkvi sv.
Martina škofa in sta izpričali,
da je življenje v zakonu še
vedno lepo in polno za-
doščenj. Iskreno čestitamo!
Aktualno8. avgusta 201910
Leta 2005 je umrl Roger Schutz 
Spomin na umor svetnika
  an po Velikem
šmarnu je leta 2005
svet zagrnil v žalost.
Umorjen je bil ustanovitelj
ekumenske skupnosti Taize
brat Roger Schutz.
Več kot 10.000 mladih,
nekaj deset državnikov in
predstavnikov svetovnih
religij ga je pospremilo k
večnemu počitku. Da je bil
svetniški starec kruto
umorjen, je takrat pretreslo
svet, tudi Slovenijo. Brat
Roger je namreč duhovno
vplival na mnoge generacije
mladih Slovencev.
Pravzaprav vpliva še danes.
Ekumenska meniška
skupnost bratov iz Taizeja je
bila ustanvoljena leta 1940 v
viharju druge svetovne
vojne. Skupnost je Schutz
ustanovil v vasici Taizé v
bližini francoskega Lyona.
Protestant švicarskega rodu
je okrog sebe začel zbirati
mlade in jih navduševati za
medverski dialog. Ustanovil
je preprosto in skromno
meniško skupnost, ki je
odprta tudi za nekrščanske
religije. Danes se v francosko
vasico zgrinjajo množice
mladih z vsega sveta. Na
njihovi spletni strani so tudi
slovenske strani (taize. fr/sl).
Romanja iz Slovenije sicer
organizira Katoliška
mladina, naslednica Skama.
Taizéjska skupnost ni nikoli
imela namena ustanoviti
D
lastnega “gibanja”, ampak je
vabila mlade, naj
prevzemajo odgovornost v
svojih domačih župnijah. Da
bi jih bratje pri tem podprli,
so začeli pripravljati tako
imenovano romanje
zaupanja. Za novo leto se je
srečanj v evropskih
metropolah doslej udeležilo
že več tisoč Slovencev.
Doslej se za organizacijo
srečanja v Sloveniji slovenski
škofje niso odločili. Glavni
razlog je organizacijske
narave, saj bi težko prevzeli
petdnevno oskrbo in bivanje
za 100.000 mladih. Če k
temu dodamo še
nenaklonjenost in
sovražnost ljubljanskih
oblasti do kristjanov, je to še
bolj razumljivo. Slovenske
škofije, ki s Taizéjem
sodelujejo že od leta 1972,
so organizirale manjše
mednarodno srečanje
mladih maja 1987 v
Ljubljani, ki je bilo prvo
taizéjsko srečanje v
takratnih komunističnih
državah. Ljubljano je obiskal
tudi brat Roger, ki je bil
prvič v Sloveniji že na
srečanju mladih v Stični leta
1981.
Brata Rogerja (90) so
pokopali točno teden dni po
umoru, ko ga je med
večerno molitvijo Romunka
Luminita Solcan (36) trikrat
zabodla z nožem v grlo.
Verniki so morilko razorožili
in jo prepustili policiji. Njen
zdravnik je izjavil, da gre za
shizofreno bolnico, napad
pa je verjetno posledica
opustitve jemanja zdravil.
Vprašanje, zakaj je moral
brat Roger umreti na tak
način, pa tudi danes ostaja
odprto. Njegov sobrat, brat
Francois, je leto po smrti
zapisal tole: “V številnih
sporočilih, ki smo jih dobili,
so smrt brata Rogerja
primerjali s smrtjo Martina
Luthra Kinga, nadškofa
Oscarja Romera ali Mahatma
Ghandija. A razlika med
temi možmi vendarle
obstaja. Zadnji trije so se
  red sedemdesetimi leti,
natančneje junija 1949,
je britanski kulturni svet
presenetil neki novi roman, ka-
terega naslov je navaden da-
tum – 1984. To številko dobi-
mo, če obrnemo zadnji dve šte-
vilki letnice 1948, ko je izpod
peresa Georgea Orwella (psev-
donim Erica Arthura Blaira),
nastajal omenjeni roman. V ti-
stih časih je zadeva seveda ka-
zala na prihodnji svet, ki pa
dandanes ni nič kaj
prihodnji, temveč v
marsičem takšen,
kakor ga opisuje
britanski pisatelj.
Najbolj se posveča
ta anti-utopični ro-
man temu, kako v
tej namišljeni
družbi, ki pa ni več
tako namišljena,
delujejo preko jezi-
ka. In sicer gre za
levičarsko obarva-
no družbo. Roger
Scruton nam v
knjigi, ki je pred
kratkim izšla v slo-
venščini, 'Zablode,
prevare, hujskaštva. Misleci no-
ve levice', pove: “V resnici je
bila glavna dediščina levice
preobrazba političnega jezika
… levica se je jezika polastila …
že s francosko revolucijo in nje-
nimi gesli. … Zato so bile že od
začetka potrebne oznake, ki bi
stigmatizirale notranje so-
vražnike in upravičile njihov
izgon”. Orwellu dolgujemo,
poleg ostalih, izraz “novorek”
(“newspeak”). “Novorek nasta-
ne, če se glavni pomen jezika –
to je opisovanje resničnosti –
zamenja z nasprotnim name-
nom prevzema oblasti nad re-
sničnostjo”. Če tako vzamemo,
potem so korenine vsega tega
še precej globlje, temeljijo
namreč v gnostičnem krivover-
stvu, pravzaprav vse revolucije,
ki smo jim bili priča, pa so
upravičeno označene kot gno-
stične revolucije, začenši s ti-
sto, ki se ji, neupravičeno, reče
“reformacija”, potem pa ima-
mo, če vzamemo Plinia Correo
de Oliveiro, še vsaj tri revoluci-
je – francosko, komunistično
(če vzamemo vse dežele, kjer
se je ta zgodila, jih je seveda
več) in t. i. seksualno revolucijo
iz 60. let 20. stoletja, ki nekoli-
ko spremenjena še vedno pote-
ka. Ta novorek je diktatura po-
litične korektnosti nad re-
sničnostjo. “Prikazujejo zma-
goslavje besed nad stvarmi, ja-
lovost racionalnega argumen-
tiranja pa tudi nevarnost
upiranja”. Imamo novo sklad-
njo jezika, ki se “izogiba vsake-
mu stiku z resničnostjo ali iz-
postavljanju logiki racionalne-
ga argumentiranja”. Kakor pra-
vi Françoise Thom, ki jo Scru-
ton navaja, je namen tega no-
voreka “varovati ideologijo
pred zlobnimi napadi re-
sničnih stvari”. Orwell nam v
svojem romanu lepo napove,
da se ne bo smelo več upora-
bljati določenih besed, da se
bodo sprevrgli določeni pome-
ni, da bo, skratka, šla rakom
žvižgat svoboda govora in
izražanja. Končni cilj oblastni-
kov, tistih torej, ki držijo niti
družbe, v kateri živimo, je do-
seči popoln nadzor nad
mišljenjem in vestjo ljudi. Tre-
ba je priti do enotnega mišljen-
ja vseh, ki pa je tisto, kakršnega
želijo tisti v sobi z gumbi. Kdor
se ne obnaša “korektno”, torej
v skladu z edino dovoljeno mi-
selnostjo, napravi psihološki
zločin, za katerega so predvide-
ne sankcije. Tako se ne smemo
čuditi, če znani spletni portal,
ki se ukvarja z mednarodno
prodajo knjig, iz prodaje izloči
knjige pred kratkim preminu-
lega ameriškega kliničnega psi-
hologa Josepha Nicolosija, ker
se je ukvarjal ne samo s tabu te-
mo, temveč tudi s prepoveda-
nim zdravljen-
jem. Najbolj zna-
no družbeno om-
režje je pred ka-
kim tednom skri-
lo nekemu
duhovniku in
vsem, ki so ga de-
lili, citat sv. Av-
guština, ker naj bi
šlo za sovražni
govor, a že
površno branje
omenjenega cita-
ta pokaže, da v
njem ni bilo niti
trohice sovraštva,
nasprotno. Ne
sme se torej mi-
sliti z lastno glavo, ne sme se
misliti s krščansko ali, na-
tančneje, s katoliško glavo
(čeprav imajo tudi pravoslavni
podobne težave), treba se je
prilagoditi splošnemu mišljen-
ju, da bi prišlo potem do temu
primernega obnašanja v
družbi. Guareschi je v svojem
humorizmu dejal, da to pome-
ni “nesti možgane na odpad”.
Iz enega od gesel Orwellove
partije dobimo tudi rešitev:
“Kdor nadzoruje preteklost,
nadzoruje prihodnost, kdor pa
nadzoruje sedanjost, nadzoruje
preteklost”. Ena od rešitev je
torej spomin, zgodovinski spo-
min, proti pozabljenju, ki je pa
eno od orodij ali orožij Velike-
ga brata. Vidimo, kako je po se-
demdesetih letih ta tako znani
roman še kako aktualen, zato
bi ga morda kazalo še to poletje
vnovič prebrati.
Andrej Vončina
P
Ob 70-letnici romana 1984 
Pod budnim nadzorom
namreč znašli sredi
političnega, ideološkega
spora in so jih umorili
nasprotniki, ki niso
prenašali njihovega mnenja
in vpliva.
Brat Roger je nedvomno
očaral s svojo nedolžnostjo,
neposrednim zaznavanjem,
s pogledom. In mislim, da je
v očeh nekaterih videl, da se
očaranost lahko spremeni v
nezaupljivost ali sovražnost.
Za nekoga, ki v sebi nosi
nerešljiva nasprotja, je taka
nedolžnost morala postati
neznosna. Posmehovati se ji
ni bilo dovolj. Treba jo je
bilo uničiti. Zdravnik
Bernard iz Senarclensa, ki je
bil ob bratu Rogerju, ko je
umrl, je napisal: 'Če je
svetloba premočna, in
mislim, da je to, kar je
izžareval brat Roger, lahko
bilo zaslepljujoče, tega ni
mogoče vedno prenašati.
Takrat ni druge rešitve kot
ugasniti vir svetlobe tako, da
ga uničiš'. Njegova smrt je
skrivnostno dala pečat temu,
kar je vedno bil. Umorjen
namreč ni bil zaradi ideje, ki
jo je zagovarjal. Umorjen je
bil zaradi tega, kar je bil”.
Tino Mamić
  . prošt se je za to zah-
valil, knjigo odložil na
mizo in prisotne pova-
bil v sosednji prostor na prigri-
zek. V tistem trenutku se je k
mizi, kjer je bila podarjena
knjiga, preril kapucinski pater
Metod Benedik, radoveden,
kaj so dobili. Ko je vzel v roke
podarjeno knjigo, je začudeno
vprašal: “Kje ste to knjigo do-
bili? Ta knjiga je naša, ima oz-
nako kapucinske knjižnice v
Krškem! To knjigo ste ukra-
G dli”! Nastala je zelo mučna si-tuacija. Ko je nadškof opazil,da je nastal neki šum, je takoj
pospremil kardinala v prostor,
v katerem je bila zakuska, dr.
Zlobec pa je smuknil za njimi,
p. Metod Benedik pa je z vso
svojo vehemenco dokazoval,
kako so vedno kradli in bodo
še kradli, da se potem dičijo s
tujim perjem …
Mučni dogodek je končal g.
prošt Lap. Patru je vzel iz rok
omenjeno knjigo, jo postavil
na knjižno polico in z nje-
mu lastnim gromkim gla-
som rekel: “Ta knjiga bo
odslej tu! Očetje kapucini
pa lahko pridete in se pred njo
poklonite ali pa prižgete
svečo! – Gremo jest”! Vsi, ki
smo ta dogodek spremljali,
smo se začeli krohotati, kako
je prošt ta zapetljaj salomon-
sko rešil. Ob zakuski se je raz-
vil pogovor, ki ga je nadgraje-
val p. Benedik, kaj vse se je po-
kradlo, pa se še, ne samo iz
naših cerkva, tudi iz naših sa-
mostanov, kar priča o neki do-
bi, ki smo jo živeli in je imela
svojstveno kulturo.
S 4. strani
Spomini ob dunajskem ...
George Orwell
Brat Roger Schutz
BODI ČLOVEK!, LETNIK 9, ŠT. 2
PRILOGA TEDNIKA NOVI GLAS
LETNIK XXIII., ŠT. 31-32 (1141-1142) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 8. AVGUSTA 2019
Stražar pravi: “Prišlo bo jutro, četudi je noč!” (Iz 21,12)
BODI
ČLOVEK!
  e začetek Svetega pisma nam pove, da je v
začetku predvsem Bog, torej ne “nekaj”,
temveč “nekdo”. On je tisti, ki je potem
“ustvaril nebo in zemljo”. Še bolj natančen je
uvod v Janezov evangelij, ki nam pove, da je
bila v začetku pravzaprav Božja modrost, kar
lahko prevedemo “Logos”, ne samo “Beseda”. V
začetku je torej neki vrhunski “Um”, ki je
onkraj človeškega, na podlagi tega pa je potem
“nastalo” vse skupaj, še bolje, bilo je ustvarjeno.
Iz zgodovine filozofije nam je znano, kako so
ljudje vedno iskali tisti začetek vsega, na podlagi
tega, kar je po njihovem bilo “v začetku”, pa so
potem presojali vse drugo, gledali so na svet, na
človeka, na življenje. Poznamo tovrstno iskanje
v grškem svetu, v ta svet pa je potem prišlo
Božje razodetje po tej učlovečeni Modrosti,
Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, drugi Božji Osebi.
Človek sam je lahko s svojim razumom, s
svojim modrovanjem, prišel do določene točke,
preko katere pa ni mogel, moralo je priti do
Božjega razodetja. S krščanstvom je tako prišlo
do združitve vere in razuma. Izrednega pomena
je zato, kakšna in katera
miselnost ali filozofija je pri
nas “v začetku”, kakšna je
usmeritev našega življenja.
Seveda bomo na to gledali v
luči duhovnega življenja.
Dandanes imamo več
stranpoti, ki potem
današnjega človeka odvračajo
od pravega pogleda na svet,
življenje in človeka.
Poglejmo si te možnosti.
Materializem
Ta filozofija predpostavlja, da
ni nič onkraj materialnega,
če pa je, tega ne moremo
vedeti (agnosticizem =
nezmožnost spoznanja). Ta
filozofija je privedla do
zanikanja prvenstva iskanja
duhovnega, glede na to, da
nematerialna duša ne
obstaja. Ta filozofija je tudi
vedno zanikala to, da bi
človek imel nadnaravni cilj,
h kateremu ga je usmeril
Bog. Rezultat te filozofije je,
da glede na to, da ni nič
višjega od človeka, k čemur
bi bil ta poklican, postaneta
najvišji znanosti filozofija
človeka (humanizem) in
znotraj te psihologija. Res je
sicer, da mora nekdo biti
umsko zdrav, da bi lahko
duhovno napredoval, a
vendar ne more biti umsko
zdravje poslednji cilj, saj je še
kaj onkraj njega, poleg tega pa psihologija, vsaj
moderna, dokončno ne more pripeljati do
umskega zdravja, vsaj sama po sebi ne, saj ne
gre za nekaj empiričnega. Uspešnost te znanosti
je nekje 10 %, malo večji s pomočjo zdravil, kar
pa ima spet svoje stranske učinke. Ni zaman
Freud pacientov imenoval “zlate ribice”, saj so
terapevtu zagotavljali lep zaslužek. Obširneje bi
sicer potrebovali poseben članek.
Sentimentalizem
Z materializmom je povezano mišljenje, da je
duhovnost v čustvih. To zlasti izhaja iz trditev
Friedricha Schleiermacherja, ki je trdil, da je
pobožnost čustvo, ne pa sinovska ljubezen do
Boga in ljubezen do bližnjega, ker je ta narejen
po Božji podobi. Pobožnost je postala nekaj
tuzemskega oz. je človek z njo usmerjen zlasti v
samega sebe, raje kot na Boga, to pa je
pravzaprav rezultat materialističnega pristopa k
človeku, svetu in življenju. Tako je treba vedno
gledati na čustva ljudi, ki imajo prvo mesto, na
podlagi čustvenega pa se potem usmerja vse
drugo. Sv. Janez od Križa je lepo učil, da je
napredovanje v duhovnem življenju pogojeno s
tem, da je naše življenje utemeljeno v Bogu, ne
pa v nas samih oz. v ljudeh, stvareh ali v tolažbi,
ki jo nudijo. Treba je torej preseči svoja čustva,
da bi iskali nadnaravni cilj, h kateremu smo v
osnovi namenjeni. Naš končni cilj je nebeška
blaženost, ki nam je v določeni meri lahko
zagotovljena tudi že tu, v polni meri pa potem v
nebesih.
Racionalizem
Naslednja nevarna filozofija je racionalizem, ki
načeloma pravi, da nam je spoznanje reči
prirojeno, torej je v nas samih. Tudi to je
privedlo do neke vrste imanentizma
(tostranskosti), kjer so ljudje pravzaprav ujeti v
same sebe. To pojmovanje se zasledi tudi v
vzgoji, kjer se predpostavlja, da ima otrok,
mladenič ali človek že vse, kar potrebuje.
Vsakdo mora le samega sebe izraziti. V tej smeri
lahko rečemo, da je človek nepopisan list ali
tabula rasa (ne pa, kakor so učili Rousseau in
podobni, da je človek po naravi dober, da ni
grešen), v smislu, da nima še določenih znanj
in spoznanj ter veščin, zato pa se mora tega
naučiti tako, da gleda izven samega sebe, da mu
torej to drugi dajo. To privede do tega, da se
ljudem pravi, naj “sledijo svoji vesti” ali da
delajo, “kakor čutijo” (tu je povezava s
sentimentalizmom), četudi bi delali narobe, ker
ne bi sledili nadnaravnim in naravnim
zakonom (teh se tako ali tako ne priznava).
Racionalizem in materializem
Vsaj zadnjih sto let so na življenjskem področju
jemali racionalizem in materializem skupaj, vse
to pa potem aplicirali na moralni zakon, torej
na to, kako naj človek živi. Glede na to, da
materializem pravi, da ni nič onkraj
materialnega, potem človeka pripelje do
prepričanja, da človek nima odgovornosti pred
Bogom, kakor tudi, da nima svobodne volje, saj
je oboje nematerialno. Človek je samo
materialen, zato je proizvod fizičnih zakonov.
Racionalizem po drugi strani spodbuja
negativen odnos do telesa. Telo je samo
dano, kot neke vrste orodje ali instrument,
človek pa lahko z njim razpolaga, kakor se
mu zdi prav. Neodgovornost, ki jo je pripeljal
materializem, in napačen pogled na telo sta
pripeljala do vseh pogubnih posledic, ki smo
jim priča, od kontraceptivne miselnosti, pa do,
recimo, genderistične ideologije, ko lahko kdo
trdi, da je, recimo, “ženska v moškem telesu”,
saj to, kdo nekdo je, naj ne bi bilo povezano z
njegovim telesom. Naravno pravo seveda tudi
tu povsem izgine.
Naturalizem
Naturalizem je zmota, ki pravi, da je človek po
naravi dober in da zlo ni plod zunanjih vplivov.
Če torej človeka prepustimo samemu sebi, bo
naravno usmerjen k temu, kar je prav. To, da je
človek po naravi dober, sicer drži, vendar pa je
človeška narava ranjena, tudi filozofi pa so
znali, če so hoteli, opaziti, da je s človekom
nekaj narobe. Ugotovili so torej, da človek
včasih ve, kaj je prav, pa vseeno stori, kar je
zgrešeno – vedeli so, da je človekova popolnost
v vrlinah, pa vendarle je slednji nagnjen k
pregrehi. Nauk o izvirnem grehu je tako nekaj
neobhodnega, kar ni jasno raznim “družbenim
pravičnikom”. Človek, ki je prepuščen samemu
sebi ali le človeškemu vodstvu, bo pogosto
prišel do tega, čemur se reče “heterogeneza
ciljev”, to pa je, da imamo sicer neke dobre
namene, ki pa se spremenijo v svoje popolno
nasprotje, da se dobri nameni izrodijo v slabe
ali celo katastrofalne rezultate.
Historicizem
Zadnja napačna filozofija, ki jo bomo
obravnavali, je historicizem, ki ga prvenstveno
najdemo pri Heglu. Ta filozof je v osnovi mislil,
da se stvari neprestano spreminjajo, da so v
nekem toku, pa ne morejo, da ne bi neprestano
tekle in se spreminjale. Nikdar torej ni nič
obstojno, enako, isto, temveč se spreminja,
menjuje. Kar torej pri ljudeh nekdo reče ali uči,
je le plod zgodovinskih okoliščin, v katerih to
pravi ali uči. Seveda iz resničnosti vemo, da ni
tako, ampak se bistva nikdar ne spremenijo,
torej se niti človek v svojem bistvu ne spremeni
in se ne more spremeniti. Kristus je dejal, da
njegov nauk, ki ga bodo učili njegovi apostoli
in učenci, torej Cerkev, ne bo prešel, se ne bo
spremenil, hkrati pa je tudi opozoril, da bodo
učili stvari v nasprotju z njegovim naukom.
Zakaj? Ker pride do historicizma tudi v tem
pogledu. Treba je namreč pogledati, kakšne so
bile razmere in okoliščine, v katerih je Jezus,
vedno in samo le Jezus, neke zadeve učil, oz. je
vprašanje, kako so njegovi učenci te reči slišali
in sprejeli. Nič od tega ni gotovega, ker, kot je
dejal neki visok cerkveni dostojanstvenik, Jezus
ni imel snemalnega traku. Poleg tega pa se časi
tako ali tako menjujejo in spreminjajo, kar naj
bi bistveno vplivalo tudi na človeka in njegovo
naravo. Kot da Jezus ne bi bil Kristus, Božji Sin,
torej Bog, ki je gospodar tega našega časa, je nad
njim, zato pa je podal nauk, ki je večen. Vsi
ljudje vseh časov in generacij so sposobni
sprejeti nauk Cerkve, ki je seveda Kristusov
nauk, in živeti po njem. Res je sicer, da se
okoliščine spreminjajo, pa moramo tudi te
upoštevati, pa vendar je končni cilj vsake
generacije vedno eden in isti – rešitev duš tiste
generacije. Ker se človeško bistvo ne spreminja,
se pregrehe, vrline in popolnosti nikdar ne
spremenijo. Vse, kar se spremeni, so zunanji
vplivi sveta in okolja na človeka, ki pa nikdar ne
menjajo bistva.
Narava in milost
Vsi vemo, da se milost opira na naravo, kar
pomeni, da moramo, če želimo povečati milost,
najprej poznati človekovo
naravo. Če imamo
napačno razumevanje
človeške narave, bo to
seveda slabo vplivalo na
naše posvečevanje, torej na
naše izboljšanje. Človek
ima svojo naravo in
postavljen je bil znotraj
nekega sistema, ki se
imenuje naravni zakon.
Imamo tri načine, da
spoznamo človekovo
naravo: 1. po razodetju; 2.
po naravnem pravu in 3.
po naših lastnih izkušnjah
samih sebe in drugih.
Nauk o človeku je v nauku
Cerkve, naše presoje pa so
pogosto izpostavljene
zunanjim vplivom,
dandanes jih močno
pogojujejo elektronska
sredstva, poleg že
omenjenih zgrešenih
pogledov, ki smo jih
pogledali, ki pa nas jih po
večini povsod učijo in jih
propagirajo. Kot zadnje
nam preostane še pravilno
pojmovanje naravnega
zakona. To nam je podal sv.
Janez Pavel II. v svoji
okrožnici Veritatis
splendor.
Naravni zakon
Ker moramo slediti
naravnim zakonom, da bi
bili rešeni, je zelo pomembno, kako gledamo
na človekovo naravo, saj to pogojuje naše
mišljenje in našo življenjsko filozofijo, torej
konec koncev vodi to, kako živimo. Usmerjeni
smo proti določenim dobrinam, ki so v svojem
bistvu presežne, a se odslikavajo v naravi, v
polni meri pa so le-te v Bogu samem oz. to Bog
je. Te presežnosti so: eno, resnično in
dobro/lepo. V končni meri smo zato poklicani k
iskanju Boga samega in k temu, da
izpolnjujemo njegovo voljo. Ker je Božji obstoj
mogoče spoznati že z razumom, je mogoče prav
tako spoznati, da obstaja neki naravni zakon, ki
ima nadnaravni izvor. V naravi so tako
določene nespremenljive resnice in resničnosti,
določeni zakoni, ki se ne menjajo in
spremenijo, zato pa ljudje prav živijo le, če se jih
držijo. Ko gre človeštvo proti naravnim
zakonom, ki so nadnaravnega izvora, dela proti
samemu sebi, si žaga vejo, na kateri je zrastlo.
Andrej Vončina
Ž
Prav misliti, da bi prav delali
Modrost, ki je postala meso
Bodi človek!8. avgusta 201912
  javnem diskurzu se danes za oz-
načevanje sodobnosti pogosto
in nediferencirano uporablja
izraz “postmoderna”. Pojem je v veliki
meri vsebinsko nedoločen, saj različni
misleci oz. filozofske tradicije podajajo
nasprotujoče si trditve o izvoru in bi-
stvu tega pojma. Marksistično usmerje-
ni filozofi in sociologi tako, denimo,
pojav postmoderne povezujejo s t. i.
ekonomskim neoliberalizmom, ki naj
bi predstavljal pozno obliko kapitali-
stičnega produkcijskega sistema. Na-
sprotno postmarksistična sodobna filo-
zofija izhaja predvsem iz kulturne di-
menzije postmoderne. Francoski filozof
in sociolog Jean-François Lyotard je ta-
ko npr. postmoderno definiral kot ko-
nec velikih univerzalnih teorij o smislu
zgodovine. Postmoderna naj bi pome-
nila prelom z velikimi “meta-naracija-
mi”, ki so v preteklosti osmišljale in po-
jasnjevale lok zgodovinskega razvoja in
človekovo mesto v njem. Pogosto se po-
javlja tudi teza nedavno preminulega
poljskega sociologa Zygmunta Bauma-
na o sodobnosti kot končni obliki mo-
derne, t. i. “tekoči moderni”. V marsi-
katerem oziru je Baumanovemu razu-
mevanju postmoderne sorodno tudi pi-
sanje konservativnih intelektualcev
(npr. Jacquesa Barzuna in Allana Bloo-
ma), ki postmoderno razumejo kot ob-
dobje dekadence zahodne kulture oz.
končno fazo specifične oblike civiliza-
cije, ki se je v Evropi izoblikovala od ob-
dobja reformacije dalje.  (Post) moder-
na naj torej ne bi več predstavljala nekaj
bistveno novega v primerjavi z moder-
no, temveč stopnjevanje že prej prisot-
nih tendenc.
Izraz postmoderna je torej priročen oz-
načevalec za razlago pogosto skrajno za-
pletene in ambivalentne sodobnosti,
do katere lahko pristopamo iz različnih
epistemoloških in vrednostnih izho-
dišč. Ne glede na to, koliko se s posa-
meznimi opredelitvami strinjamo (ali
ne strinjamo), se zdi jasno, da zgolj kul-
turne, ekonomske ali sociološke razlage
ostajajo epistemološko omejene in po-
sledično nepopolne. Različni vidiki člo-
veške eksistence so medsebojno pove-
zani in očitno je, da moramo za celovi-
to razumevanje sodobnosti le-to gledati
skozi prepletanje in medsebojno učin-
kovanje različnih dejavnikov, od kultur-
ne “utrujenosti” do specifičnih eko-
nomskih in socialnih značilnosti da-
našnjega življenja na Zahodu.
V tem razmišljanju želim postmoderno
stanje predstaviti skozi enega izmed
mnogih mogočih vidikov, in sicer kot
krizo oz. propadanje tradicionalnih
skupnostnih vezi skupaj z nekaterimi
posledicami, ki iz tega sledijo. Skupnost
je neizbrisni del eksistence vsakega po-
sameznika. Človek je namreč (tudi)
družbeno bitje in je torej do določene
mere vedno vpet v odnose s soljudmi.
Zgodovinsko gledano sta se spreminjala
le oblika in vpliv le-teh. Kot bistveno
značilnost (post) moderne bi torej na
prvi pogled lahko izpostavili skrajno
prevlado individualističnega načela
nad skupnostnim; temu razvoju lahko
zgodovinsko sledimo vse od začetka
procesa industrializacije in pospešene
urbanizacije v drugi polovici 18. stolet-
ja. A po drugi strani je
bilo ravno 20. stoletje
priča vzponu dotlej
nezamisljivih totali-
tarno-kolektivističnih
družb oz. ideologij.
Kako lahko razložimo
sočasni vzpon indivi-
dualizma in totalita-
rizma s svojo iracio-
nalno željo po moni-
stični državi? Kako je
lahko “laissez faire”
19. stoletja, ko so bili
posamezniki in trgi v
veliki meri osvoboje-
ni starih spon “trona
in oltarja”, tako zlah-
ka prešel v totalitarno
obdobje Hitlerja, Sta-
lina in drugih despo-
tov 20. stoletja? V čedalje bolj prisilno
konformnost kljub deklarirani plural-
nosti navsezadnje vodi tudi logika so-
dobnega postmodernizma, ki se pove-
zuje s kapitalističnim konzumerizmom.
Trditev, da absolutne resnice ne obsta-
jajo, je paradoksalno postala nova ab-
solutna resnica, proti kateri danes sko-
rajda ne smemo več podati ugovora. Zdi
se, da je absolutizacija relativnega po-
stala varovalo, da ne bi postmoderna
preko zdrsa v dosledni relativizem do-
končno izničila samo sebe.
Razvoj moderne družbe se torej tudi na
tem področju kaže kot izrazito ambiva-
lenten. V nadaljevanju eseja bom skušal
nakazati enega od možnih pristopov za
razumevanje tega paradoksa. Pred na-
daljnjo obravnavo tega problema pa se
moramo vprašati, kaj sploh je skupnost
in katere so njene temeljne značilnosti.
Kako se razlikuje od drugih oblik
medčloveških odnosov?
Nemški sociološki klasik Ferdinand
Tönnies (1855–1936), ki velja za ute-
meljitelja sociološkega preučevanja
skupnosti, je ločeval med pojmoma
“Gemeinschaft” in “Gesellschaft”, ki ju
v slovenščini prevajamo kot “skupnost”
in “družba”. Obe različni obliki
medčloveškega povezovanja se razliku-
jeta predvsem po nagibu, ki ljudi vodi
v združevanje. Tönnies razlikuje med
“Kürwille” (poljubna izbira) in “Wesen-
wille” (celostna volja). Za skupnost so
po Tönniesu značilne naravne in intim-
nejše vezi, ki so zgodovinsko pogosto
posledica skupne etnične ali jezikovne
pripadnosti. Družbene vezi pa nasprot-
no povezujejo ljudi na osnovi racional-
nega dogovora oz. družbene pogodbe,
po kateri imamo člani neke družbe do-
ločene pravice in ugodnosti.
Podobno tudi francoski filozof Jacques
Maritain ugotavlja, da lahko bistveno
razliko med skupnostjo in družbo naj-
demo prav pri vprašanju namena.
Družbeno življenje ljudi namreč združi
zaradi nekega določenega namena, ki
je pravzaprav naloga ali cilj, ki jo je po-
trebno izpolniti oz. doseči. Nasprotno
pa je v skupnostih namen dejstvo, ki
obstaja pred zavestno artikulacijo in pri-
volitvijo. Namen je dejstvo, ki z lastnim
nezavednim delovanjem ustvarja skup-
na čustva, psihološke strukture, navade
in običaje. Skladno s tem igrata v družbi
namenski in razumski prvini vodilno
vlogo, medtem ko je skupnost bolj re-
zultat nagona in dednosti.
Ni presenetljivo, da je bila zaradi vseh
teh značilnosti skupnost kot oblika po-
vezovanja pogosto kritično prespraševa-
na. Bila naj bi znak predmodernosti ter
kot taka nedemokratična in zatiralska.
Temeljila naj bi na prvinskem razliko-
vanju “mi-oni” in tako ipso facto stig-
matizirala ljudi, ki se nahajajo zunaj
njenih okvirov. Spričo pomanjkanja re-
fleksije in samokritičnosti naj skupnost
ne bi priznavala avtonomnosti posa-
meznika ter njegovih želja in potreb po
samoizpolnitvi. Še več, skušala jih je za-
treti, ko so te ogrožale skupnostne vred-
note in način življenja. Kot taka naj bi
skupnost predstavljala nevarnost demo-
kratičnemu političnemu in družbene-
mu razvoju. Ni dvoma, da so te kritike
zgodovinsko gledano v veliki meri
točne. Ne glede na to danes čedalje bolj
ugotavljamo, da so hkrati preozke in re-
dukcionistične. Moderna komunitarna
filozofija in sociologija sta prepričljivo
pokazali, da je skupnost potrebna in
nujna družbena institucija, katere pro-
padanje vodi k čedalje močneje občute-
nemu nelagodju modernega človeka, ki
se kaže na različnih področjih, od izgu-
be osebnega smisla bivanja do krize le-
gitimnosti političnega sistema.
Kako in zakaj kljub čedalje večjemu ma-
terialnemu udobju in izobilju prihaja
do tega paradoksa? Na tem mestu velja
podrobneje predstaviti tezo ameriškega
sociologa Roberta Nisbeta, ki je
preučevanju transformacij skupnosti od
18. stoletja dalje namenil večino svoje
znanstvene ka-
riere. Nisbet pri
obravnavi skup-
nosti izhaja iz
klasične socio-
loške tradicije, ki
jo je utemeljil
Ferdinand Tön-
nies, nadaljeval
in izpopolnil pa
Emil Durkheim.
Tradicionalne
skupnosti so bile
vse do moderne
dobe razumljene
kot nekaj narav-
nega. Bistvena
novost moderne
je po Nisbetu
prav to, da
družbeni odnosi
niso mogli biti več sprejeti kot prepro-
sto dani, temveč podvrženi zunanjemu
kriteriju, in sicer razsvetljenskemu ra-
zumu, ki lahko povsem avtonomno
spoznava naravno pravo. Naravno pra-
vo pa je postalo tudi kriterij sprejemlji-
vosti ali nesprejemljivosti družbenih
odnosov.
Razsvetljenska filozofija se je tako po-
vezala s težnjami moderne teritorialne
države. Pri tem je bistveno, da moderna
država, posebno v svoji razvitejši fazi,
ni le navadna superstruktura moči, kot
je bilo to v starejših obdobjih zgodovi-
ne, ko lahko državo praktično enačimo
z vlado oz. vertikalnim razmerjem med
vladajočim in podložnikom. Od pozne-
ga 18. stoletja dalje lahko govorimo o
državi kot o horizontalnem
množičnem razmerju med državljani.
Moč tedaj postane imanentna v sami
naciji, pravice in dolžnosti pa od nje od-
visne. Z drugimi besedami, moderna
država pridobi nekatere tradicionalne
lastnosti skupnosti: postane oblika po-
litične skupnosti. Ideja politične skup-
nosti, ki je sinonimna z državo, je za Ni-
sbeta najpomembnejši idejni sistem
moderne dobe. Manifestira se skozi na-
jrazličnejše pojave od poznega 18. sto-
letja dalje – je namreč temelj naciona-
lizmu, socializmu, fašizmu in tudi ne-
katerim oblikam množične demokraci-
je. Bistveno idejo take oblike politične
skupnosti lahko opredelimo kot zahte-
vo po odpravi pluralnosti družbenih av-
toritet in funkcij, ki naj jih zamenja
enotna politična skupnost. Za uspeh te
zahteve je bila potrebna dvojna eman-
cipacija; posameznik je moral biti rešen
vezi tradicionalnih skupnosti, država pa
različnih ostankov fevdalnega partiku-
larizma. Naraščanje individualizma in
državne moči je zato logično šlo z roko
v roki. Ideji politične skupnosti lahko
nato sledimo skozi vse 19. stoletje v spi-
sih različnih teoretikov nacionalizma
in drugih sočasnih ideologij. Nisbet
poudarja, da je bila ideja politične skup-
nosti privlačna predvsem zaradi svoje
emancipacijske note. Obljubljala je
namreč uresničitev moralnih ciljev, kot
so npr. odprava hierarhičnih družbenih
razmerij ali zagotovitev ekonomske
enakosti, ki so se človeštvu stoletja iz-
mikali.
Kar moramo posebej izpostaviti, je to,
da povečanje pristojnosti države, ki jim
lahko sledimo vse od zgodnjega novega
veka dalje, po Nisbetu ne smemo razu-
meti le kot čisto racionalen odgovor na
drugačne družbene razmere. Potrebe
po varnosti, pripadnosti in smislu on-
kraj samega sebe so v človeku prvinske.
V preteklosti so jih zadovoljevale števil-
ne neodvisne skupnosti, katerih član je
bil vsak človek. V moderni dobi to za
vedno več ljudi ni bilo več mogoče, saj
sta centralizirana država in kapitali-
stični ekonomski sistem sistematično
odpravljala oz. slabila dosedanje avto-
nomne oblike bivanja in vire avtoritete.
Izolirani, frustrirani in zmedeni posa-
meznik je svoje potrebe po pripadnosti,
ki jih ni mogel več zadovoljiti na
medčloveški ravni, začel čedalje bolj
iskati v (totalni) politični skupnosti. Ta
je bila do določene mere prvič vzposta-
vljena v času francoske revolucije (po-
sebno v obdobju jakobinske diktature),
vso svojo iracionalno privlačnost pa je
pokazala v 20. stoletju. Liberalizem je
tako nevede prinesel totalitarizem.
Paradoksalno nasprotje med sočasnim
vzponom individualizma in kolektiviz-
ma, ki je ena od temeljnih značilnosti
moderne dobe, se s tega stališča kaže
kot zgolj navidezno, saj je prav indivi-
dualizem oz. osvoboditev posameznika
iz tradicionalnih družbenih vezi omo-
gočila vzpon novih oblik kolektivizma,
ki so jih v svoji najskrajnejši obliki prev-
zele totalitarne oblike. Pomen skupno-
sti oz. neodvisnih virov avtoritete se ta-
ko tudi za obstoj današnje liberalnode-
mokratske ureditve pokaže v novi luči.
Sledeč Nisbetovim ugotovitvam, je
namreč jasno, da je obstoj robustnih
pristnih skupnostnih vezi potreben za
uspešno delovanje resnično liberalne
družbe. Zato se na koncu ne zdi smisel-
no vprašanje “Skupnosti – da ali ne”?,
temveč “Kakšne oblike skupnosti si želi-
mo oz. potrebujemo”?
Matic Batič
V
“Kakšne oblike skupnosti si želimo oz. potrebujemo”?
(Post)moderna kriza skupnosti
Robert Nisbet
  na od pomembnejših nalog
katoliške Cerkve v 21. stoletju
postaja govor o človeškem
telesu, o njegovi vrednosti in
njegovih raznovrstnih pomenih.
Enega največjih prispevkov k tej
temi je dal sveti papež Janez Pavel
II., ki je v okrog 150 katehezah
med letoma 1979 in 1983 poskušal
z raznovrstnih vidikov predstaviti
dostojanstvo človeškega telesa. V
nadaljevanju si bom pomagal tudi
z nekaterimi njegovimi
razmišljanji.
Na človeško telo lahko gledamo na
veliko načinov: lahko v njem
vidimo skupek kemije in biologije;
lahko vidimo do danes
najpopolnejši primer razvoja
evolucije; lahko ga vidimo kot
relativno slabotno, pa vendar
precej spretno telesno strukturo …
in še bi lahko našteval. Katoliška
teologija nam pomaga, da na
človeško telo pogledamo bolj na
široko, lahko rečemo tudi, “bolj po
Božje”. Če se zavedamo globokega
dostojanstva človeškega telesa,
imamo s tem pomembno orodje
razločevanja, ko gre za pomembna
vprašanja našega časa: splav,
genetske spremembe, ščitenje
družine, teorijo spola in tako
naprej. Trije kratki predlogi za
razmislek:
Vsaka celica nam nekaj govori.
Vsaka celica v človeškem telesu je
zaznamovana z genskim zapisom,
ki nas dodobra “definira”. Seveda
to ne pomeni, da je vse že “sprogra-
mirano”, pač pa nas moderna
znanja o genski strukturi človeka
učijo, da nekaj v človeku vendarle
je stabilno, določeno in tudi bolj
ali manj nespremenljivo. Ali pa
vsaj nedotakljivo. Damo samo en
primer: človeški spol. Spol ni samo
nekaj družbeno dogovorjenega,
ampak je spol nekaj, kar je temelj
genskega zapisa. S tem nas genetika
uči pomembnega družbenega dej-
stva: s spolom se ni igrati, ker že ta-
ko ali tako ne gre vse vedno tako,
kot bi moralo. Telo samo – torej
čisto vsaka njegova celica posebej –
nam sporoča, da je telo do do-
ločene stopnje zaznamovano in da
je spol eden od temeljev te zazna-
movanosti.
Popek. Sliši se smešno, a prisot-
nost popka na vsakem telesu nas
uči nečesa zelo pomembnega: vsa-
ko človeško telo ima določeno zgo-
dovino, ima svoj izvor. Popek na
človeškem telesu je dejstvo, ki osta-
ne celo življenje in spominja na te-
lesi, ki sta se nekoč združili in dali
možnost, da je zraslo novo telo, ki
se je potem tudi ločilo od telesa
svoje mame. Četudi bi te zgodovi-
ne telesa ne poznali, pa popek zme-
raj znova sporoča, da za človeka ti-
sto znano vprašanje: “kaj je bilo
prej – jajce ali kura”? ne velja, ker
je za vsakega od nas jasno, da nas
ne bi moglo biti brez naših mam in
očetov. Vsak od nas torej ima ma-
mo in očeta – in tega ni dobro in ni
dovoljeno spreminjati. Popek naj-
demo na vsakem človeškem telesu
in ga seveda niti ne opazimo več. Je
pa kljub temu pomemben simbol,
s katerim nam človeško telo samo
govori o pomembnosti družine.
Telo govori o Bogu. Bog govori o
sebi v podobah telesa. Po tem, ko
smo omenili dva čisto telesna pou-
darka, pokukajmo še na drugo
stran in se vprašajmo, kakšen je od-
nos Boga do človeškega telesa. Lah-
ko opazimo, da Bog uporablja
družinsko govorico, ko razodeva sa-
mega sebe. Že v Stari zavezi se je ra-
zodeval kakor ženin, ko je sklepal
zaveze s svojim ljudstvom; v Jezusu
je sam prevzel človeško telo in nam
s tem na neki način postal “brat po
telesu”; v Kristusu se nam je razo-
del kakor Oče; od nas Bog pričaku-
je, da bomo drug drugemu kakor
bratje in sestre … če preberete zad-
nji stavek še enkrat, boste razumeli,
zakaj je treba najprej uničiti
družino, če hočeš uničiti odnos do
Boga. Ko mi govorimo o Bogu,
uporabljamo te besede: oče, mama,
brat, sestra, ženin, … če se uniči
družina, se s tem uniči dobršen del
govora o Bogu. In teh odnosov nas
uči prav naše telo. Moje telo je, ki
me uvršča v neko družino in v vse
te odnose. In na isti način je zazna-
movan tudi odnos do Boga.
Če potegnemo vse skupaj: če
začnemo gledati na človeško telo
kot na neki mehanizem, ki ga lah-
ko poljubno spreminjamo, gremo
počasi proti uničenju bistva člove-
ka, ki vodi tudi proti uničenju
družine. Če se uniči družina, pa se
uniči tudi naš govor o Bogu, naš
odnos do Boga in s tem tudi naš
dostop do Boga. To, se bojim, je
točka, proti kateri se usmerja da-
našnji boj proti tradicionalni
družini. Bodimo torej hvaležni za
naše družine, kakršnekoli že so.
“Vseh sort” se danes najde. Vendar
pa je globoko v nas zapisano, kako
je najbolj prav. Razmišljajmo o tem
in to tudi upoštevajmo, da bomo
tako tudi bolje pripravljeni odgo-
varjati na pereča vprašanja da-
našnjega časa.
Gabriel Kavčič
E
Pomembna vprašanja današnjega časa
Človeško telo govori o Bogu
Bodi človek! 8. avgusta 2019 13
  prašanje človekove moči in
vpliva nad drugimi ter nara-
vo se nanaša na mnoga po-
dročja, kjer je lahko občutljivost in
človeškost, more biti tudi nasilje,
premoč, suženjstvo, izkoriščanje.
Sedemdeseta in osemdeseta leta
prejšnjega stoletja so potekala v
želji po blaginji, svobodi, nenasil-
ju, spoštovanju. Bilo je kot zatišje
pred prihodom drugih časov in
napetosti. Kljub diktaturi komu-
nizma in hladni vojni so ljudje
hrepeneli po svobodi, spremembi,
človeškosti. Komunizem kot nasil-
na ideologija se je v koncu osem-
desetih let zrušil sam v sebi. V
nekdanji Jugoslaviji so prišli na
dan nacionalistični konflikti, ki so
spodbudili vojno nasilje. Bratstvo
in edinost med narodi, s katerimi
so opletali komunistični
ideologi, sta se pokazala kot
farsa. Države so se osamo-
svojile, Slovenija je prvič do-
segla svojo samostojnost in
mednarodno priznanje. To-
da še daleč niso bile pripra-
vljene za samostojno pot in
celovito osvoboditev. Komu-
nistično nasilje države so za-
menjale različne skupine, ki
so želele uveljaviti svoje in-
terese ali ohraniti stare privi-
legije in pritiske. Življenje se
je kljub nastopu demokraci-
je nekako radikaliziralo in
kriči po izhodu.
Včlanjenje v Evropsko unijo
je prineslo vsaj neko namero
po ureditvi odnosov in
vzpostavitvi pravne države,
vendar pritlehnega nasilja
določenih skupin in klik ni
bilo mogoče odpraviti s
političnimi obljubami. Za
denar in vpliv so vsi krvavi
pod kožo. Povrhu tega je tu
še dejstvo migracij ljudstev
iz Afrike in z Vzhoda.
Nekatere države so se pred
njimi povsem zaprle, druge so še
odprte, čeprav pogoji postajajo vse
bolj zahtevni.
Vprašanje krščanskega odnosa do
moči je ključnega pomena za
prihodnost Evrope in sveta. Pri
tem je treba priznati, da so v
preteklosti kristjani zagrešili
nekatera dejanja, ki so bila
povsem nasprotna z evangelijem:
križarske in verske vojne,
inkvizicijo, druga ideološka
nasilja, nestrpnost do Judov in
drugače mislečih. V nekdanjem
avstrijskem cesarstvu je bilo
katolištvo državna religija in
ideologija, ceno tega plačujemo še
danes. S kakšnimi napori se bori
papež Frančišek proti
klerikalističnemu načinu vodenja
na mnogih ravneh v Cerkvi.
Podobno vklepa državo in ovira
razvoj družbe stara komunistična
paradržava z ohranjanjem
privilegijev in izrinjanjem vsega,
kar se ji ne pokorava. Ves čas jim
pri tem pomagajo tujci, ki se
priseljujejo in jim v zameno za
volilne glasove obljublja delovna
mesta, privilegije in verske
objekte. Pot do spoštovanja in
pluralizma je še dolga, tedaj se
bodo resnično presegle politične
kupčije in bo odgovornost do
skupnosti bolj pomembna.
Evangelij nam pomaga odkriti
odprte odnose, v katerih bomo
znali ceniti svoje in spoštovati
druge. Zato postavlja v ospredje
osebo in skupnost, ki sta nad
vsakim sistemom in ideologijo,
četudi je še tako široko sprejeta in
se zdi dobra. Ideologi hočejo
vsiliti dobro s silo. Jezus je govoril
o spoštovanju vsakega človeka in
ga čaka, da se odpre za njegov dar.
Ljudi opozarja, naj ne sodijo
drugih, da ne bodo sami sojeni.
(Lk 6,37) Ni dovolj, da prenašajo
druge, morajo tudi sprejemati v
njih vse dobro ter z usmiljenjem
gledati na pomanjkljivosti in rane.
V odnosu do drugače mislečih se
ne smejo imeti za posedovalce
resnice. Ideologi vedno mislijo, da
imajo resnico na svoji strani, zato
so povzročili veliko nasilja in
pobojev. Zadnja taka nasilja so bila
pod komunizmom, v današnjem
času je vse več strahu pred
bojevitim islamom in skrajnimi
levičarskimi ter desničarskimi
skupinami.
Truditi bi se morali za živ odnos
vere, zaupati v skrivnostnega in
presežnega Boga ter njegovo razo-
detje v Jezusu Kristusu. Med kral-
jestvom Boga in cesarja kraljuje
križani Kristus, ki želi zavarovati
drugost vseh, tudi tistih, ki so mu
nasprotni. Njegova oblast se poi-
stoveti s popolnim darom in žrtvi-
jo, ki prinaša življenje ter svobodo.
Moč Boga tako pomeni ljubezen,
njeno usmiljenje in norost v daro-
vanju.  (Jn 10,18) Božji Logos in
Duh delujeta v vseh ljudeh, pri-
našata moč za povezovanje, pogo-
vor, odpuščanje, za nove začetke.
Sodobni čas se trudi razvijati dia-
log in pogovor, malo manj je
uspešen pri spodobnosti poslušan-
ja in sprejemanja drugih. Veliko
bolj bi se morali truditi razvijati
duhovno in socialno življenje, da
nam bodo drugi prišli naproti in
se jim bomo mogli približati.
Krščanska vera pomaga ohranjati
spoštovanje in odprtost za druge.
Po drugi strani je pomembno
trdno zaupanje v Jezusa Kristusa in
v vse, kar je on razodel. Resnica je
oseba in življenje.
Pri tem je tudi pomembno, da se
Cerkev odpoveduje uporabi moči
države in njenih vzvodov.
Solovjov pravi, da ni vloga države
v tem, da bi spremenila družbo v
raj, ampak, da bi se izognila temu,
da bi postala pekel. Politika bi se
morala začeti tam, kjer se neha
nasilje, je zapisal Francois
Berroux. Država ima nalogo, da
ohrani temeljne pogoje življenja
in svobode na vseh ravneh, da se
posamezni interesi ne postavijo
nad to, kar je skupno, in se
ohranijo dobrine, ki služijo vsem.
V tej smeri mora država zavarovati
državljane pred invazijo trga in
potrošništva. Prav tako bi morale
biti zavarovane manjšine in tisti,
ki se težje znajdejo, ter družine, od
katerih živi vsa družba in kultura.
Odprtost za ljudi pomeni padec
mitov, ki jih ustvarjajo določene
elite, da bi ohranile svojo moč in
privilegije. Pomeni tudi
odgovornost za dejavno
sodelovanje in vključevanje čim
več ljudi pri skupnem delu.
Lenoba, samoupravljavska ali
potrošniška, bi morala biti vedno
bolj izkoreninjena in sramotna.
Prav tako je treba spodbuditi
pozitiven odnos do narave. Ruski
sofiologi so govorili, da je treba
imeti do zemlje poročni odnos, iz
nje izhajamo, iz nje živimo in
vanjo se vračamo.
Krščanska pobuda v družbi mora
biti usmerjena proti krivicam in
hudobiji, Cerkev bi morala postati
vest posameznikov in skupnosti,
naloga kristjanov je, da
povezujejo. Cerkev se mora
soočiti s hudimi socialnimi
vprašanji in obenem ohraniti
upanje. Njena moč je služenje in
odgovorno življenje Kristusove
resnice. Pomembno je, da so
odnosi prosojni in spoštljivi, da
so vsi sprejeti. Lončar se mora
umazati pri svojem delu z glino.
Tudi duhovnik bi moral dišati po
ovcah, poudarja papež Frančišek.
Predvsem pa je pomembno
izpostaviti prednost evangeljske
poti služenja in povezovanja.
Življenje ob Božji besedi in
zakramentih krepi bližanje
drugim in ohranja odprtost, tudi
če pride do zavrnitve. Duhovno
navdihnjenje spodbudi človeka,
da stopi na pot spreobrnjenja in se
vključi v življenje skupnosti.
Milost ne ukazuje, ne organizira,
ampak navdihuje in vabi. Potem je
naloga Cerkve, da poveže vse to
spremenjeno življenje. Zgodi se,
da postanejo tudi nekatere pobude
dobrote ali človekoljubnosti
nasilne in ne upoštevajo svobode
drugega človeka. Božji nagovor
vedno poteka v dialogu in v
človekovi odprtosti, kot pravi
molitev: 'zgodi se tvoja volja, pridi
tvoje kraljevanje'. Brez podaritve
duše in telesa ne more Bog
delovati v zgodovini.
Ponižna moč vere hrani
zgodovino večnosti v tisočerih
dušah vernikov in spreminja
živalska nasilja ter grobosti v
naklonjen odnos ter kulturo
bogov človeškosti. Tako vzniknejo
čudoviti cvetovi potrpljenja,
darovanja trpljenja, poslušanja,
spoštovanja, odpuščanja,
preseganja zamer, usmiljenja. Te
kreposti gradijo temelje za odnose,
ki jih obseva luč 'osmega dneva',
ko se je vsemogočna moč
človeškega napuha spremenila v
preprosto izročitev in izhod iz
vsakršnega groba. Premišljevanje v
tišini in krotitev poželjive
razpuščenosti človeških čustev
stopata v molitveno izročanje.
Tedaj se krhka in minljiva
človeškost odpre za večnost in
doseže lepoto, ki je svet ne more
dati. Berdjajev je rekel, da je
zgodovina zemlje vulkanska. Iz
vulkana duhovnosti se razlivajo
potoki lave, ki prinašajo novo
rodovitnost in življenje, ki daje
pogum. Pomembna je povezava
božjega in človeškega, kar so
čudovito izrazili veliki umetniki:
Giotto, Cimabue, Rubljov,
Tarkovski, Rupnik in drugi.
Moč ljudi se more tudi
objektivizirati in se v določenih
skupinah in vedenjih postaviti
proti njim: to se lahko zgodi v
znanosti, tehniki, politiki,
medijih, tako da jim ljudje ne
morejo več gospodovati. Te sile jih
preprosto nadvladajo. V tej smeri
obstajajo grožnje uničenja planeta
in nove svetovne vojne, ki bo
drugačnega načina kot prva in
druga. Papež Frančišek pravi, da se
je ta vojna v svoji zasnovi že
začela. Moč vere oblikuje ljudi, da
se ne podredijo slepemu nasilju in
uničevanju, ampak se trudijo, da
bi v čim večji meri spremenili
dogajanje v smeri življenja. Papež
Frančišek je napisal okrožnico:
Hvaljen bodi, ki govori o
drugačnem odnosu do okolja in
zemlje. Ko se človeški duh odpre
Božjemu Duhu, da ga prežame,
more ustvariti ponižen in
odgovoren način vladanja nad
svetom. V tem se razodeva nova
svetost, ki ni egoistična: 'Jaz in
moj Bog', prav tako ne
svetobežna, ampak asketski
prelom in spreobrnjenje, ki vodi
do kozmičnega spremenjenja za
drugačno sprejemanje sveta,
družbe, posameznikov ter vsega
življenja.
To ne pomeni odprave nasilja z
drugim nasiljem ali zatolčenjem,
ampak, da ga kanalizira in
spremeni, kot je to naredila Cerkev
v srednjem veku, ko je spremenila
grobega bojevnika v viteza in
krutega voditelja v svetega princa.
V družbi so se zgodile mnoge
spremembe, da so množice
zapuščale svojo barbarsko grobino
in vstopale v krog kulture, ki je
zrasla iz evangelija. Sodobno
barbarstvo je sestavljeno iz
ostankov komunizma, s
potrošniškim nasiljem, vedno bolj
je v njem prisoten bojeviti islam,
ne manjkajo tudi levičarske in
desničarske skrajnosti. V zmedi
vrednot vstajajo tudi nasilja
manjšin. Za prehod od nasilja in
vzpostavitev kulture
bogočloveškosti je potreben napor
askeze, molitve in tudi
mučeništva. Mučeništvo je žrtev
za osvobojeno življenje, ki ga ni
strah umiranja in darovanja.
Vstali, ki je šel skozi temo križa, je
okrepil nezlomljivo moč vere in
navdihnil pobude za to
spreobrnjenje.
Krščanstvo 21. stoletja je bolj
odprto in dialoško, kar pomeni, da
vse bolj postaja vera Kristusove
velikonočne svobode, usmiljenja
in bogočloveškosti. V tej moči
pride do srečanja med ljudmi in
Kristusom, da ga sprejmejo za
Odrešenika in z njim polno
uresničijo svoje poslanstvo na poti
k Očetu. Zato ne sme biti zaprto,
moralistično, pietistično, niti
klerikalno in izključevalno,
ampak življenjski
prostor Kristusove
zmage nad smrtjo in
grehom. Mnogi učitelji
preteklih generacij so
širili duhovnost strahu
in grožnje, kot bi bil
Jezus najbolj zategnjen
Sodnik, ki je grozil z
grehom, ni spremljal
ljudi z naklonjenostjo
in usmiljenjem. Res je,
da more v svoji svobodi
človek zavrniti njegov
dar in se oddaljiti,
vendar v Božjem srcu
ostaja prostor za
vsakega izgubljenega
sina in hčerko, da se
vrne domov. Živimo v
času nasilja in
brezbrižnosti, kljub
temu ni mogoče
preslišati mnogih
krikov po rešitvi in
osvoboditvi. Neredki se
v svojem razočaranju
zatekajo k drogam,
ezoteriki, različnim
oblikam bežanja. Toda
prav težka stanja med ljudmi
kličejo po odrešenju, ki ga prinaša
Jezus Kristus. Njegovo usmiljenje
se v Svetem Duhu spušča v rane, ki
tiho skelijo, da bi ga začutili in se
mu odprli za izhod. Kazantzakis
pravi, da more en človek rešiti
človeštvo. Komur je podarjen
izhod in se odpre spremenjenju,
začenja novo pot bogočloveškosti
v odločnosti, ljubezni in svobodi.
Pot Duha se širi, ta človek postane
odgovoren še za druge.
Vzajemnost božjega in človeškega
more postati nova infrastruktura
družbe in sveta. Zahodna
duhovnost bolj izpostavlja
dejavno ljubezen do bližnjega,
vzhodna pot je bolj mistična, obe
se srečata v Kristusu, ki je Bog in
človek, učitelj in izvir odrešenega
življenja ter nenasilne moči. V
bogočloveškosti se srečujejo
humanizmi in proti-humanizmi,
uporništvo in zaupanje,
tradicionalnost in modernost,
modrost, solidarnost, realizem in
milost. Zanikanja, ki so značilna
za ateizem, se povezujejo z
antinomijo mistike, za vsem se
odkriva nezamenljiva vloga Božje
ljubezni in človeka kot osebe,
njegova ustvarjenost po Božji
podobi. Laiškost kot svoboda duha
je zrasla iz krščanstva, zato je tudi
pot do današnjih ljudi oznanilo
Kristusove ljubezni v svobodi. To
preroštvo odpravlja malike in
odpira poti prihodnosti, ki bo
nosilka skrivnosti Boga in
bogočloveškosti. Se več,
duhovnost prihodnosti ne bo
samo bogočloveška, razkrivala bo
trinitaričnost in bo spreminjala
grešni Babilon v neprestane
binkošti.  (Clément)
Primož Krečič
V
Krščanstvo 21. stoletja je bolj odprto in dialoško
Križana moč krščanske vere
Bodi človek!8. avgusta 201914
  tjepan Kolić, imenovali so ga
Štefko, je umrl 29. julija 2018
nekaj minut po 12. uri v
letalski nesreči, kmalu po vzletu z
bovškega letališča. Letalo (DR
400/180, reg. oznake D-EFTW), s
katerim je za seboj vlekel jadralno
letalo Pilatus B4, je strmoglavilo
na gozdno jaso blizu Bovca in
zgorelo. Štefko Kolić bi moral
opraviti aerovleko do višine 500
m, a je po pričevanju navzočih
letel le do približno 200 m višine,
ko je motorno letalo začelo
naenkrat izgubljati višino in
strmoglavilo. Pilot Štefko Kolić je
umrl ob trku letala v teren, star
komaj 46 let in za seboj pustil
ženo in šest otrok. Pogreb je bil v
nedeljo, 5. 8. 2018, v Brežicah.
Center za obveščanje je poročal,
da so gasilci PGD Bovec pogasili
goreče plovilo ter okoli 100 kva-
dratnih metrov grmičevja, ki je za-
gorelo okoli njega. Pilotka v ja-
dralnem letalu se je rešila in
srečno pristala. Kot izvemo iz
prvega poročila o nesreči, ki ni do-
končno, je imel Stjepan Kolić dve
dovoljenji: “za športnega pilota le-
tala in za pilota jadralnega letala,
pa tudi zdravniška spričevala za le-
talsko osebje, aprila letos prido-
bljeno pri pooblaščeni organizaci-
ji. Šlo je za izkušenega pilota, imel
je 685 ur in 29 minut letov na mo-
tornih letalih ter 753 ur in 37 mi-
nut na jadralnih letalih” (Uvodno
- poročilo-D-EFTW - 16. 8. 2018) .
Pred kratkim je bila podana o prei-
skavi nesreče Vmesna izjava - D-
EFTW (25. 7. 2019) , ki ni do-
končna, saj preiskava nesreče še
poteka.
Stjepan Kolić se je rodil 9. 7. 1972
v Klanjcu – v Zagorju na
Hrvaškem, kot prvi od treh otrok
staršema Dragici roj. Cingulin in
Stjepanu Koliću. Leto kasneje se je
rodila sestra Marija, dve leti za njo
pa še brat Drago (Karli). Do njego-
vega 4. leta starosti so živeli na do-
mačiji mame Dragice na Bratov-
skem vrhu blizu Klanjca in Bizel-
jskega, potem pa so se preselili v
Slovenijo, v Župelevec, približno
10 km proč od prejšnjega doma.
Tu je Štefko živel do poroke 18. 7.
1998; odtlej pa na ženinem domu
v Brežicah.
Brat Drago je umrl leta 2013 za ra-
kom, dve leti za njim je umrla ma-
ma Dragica. Štefko je za bolnega
brata, ki je prejel zakramente uva-
janja, ni pa hodil v cerkev, več me-
secev molil na kolenih Rožni ve-
nec Božjega usmiljenja. Brat je
umrl na nedeljo Božjega usmiljen-
ja! Sestra Marija, ki ima sina Jako-
ba, se je po mamini smrti iz Brežic
preselila nazaj domov k očetu, ki
je ostal sam.
Z ženo Matejo sta se spoznala v
cerkvenih krogih, po zaslugi sode-
lovanja med župnijo Brežice in
župnijo Kapele, ki je bila takrat v
upravi župnije Brežice. Štefko, ki
je bil zvest ministrant in po-
močnik kaplanom, je hodil k mla-
dinskemu verouku iz Župelevca
(Župnija Kapele) v sosednjo župni-
jo Brežice.
Mateja, žena pokojnega Štefka, me
je letos sredi junija prosila, da
poizvem, kdo je lastnik parcele in
prosim za dovoljenje, da bi lahko
na kraju nesreče potekala daritev
sv. maše, na dan njegovega
rojstnega dne. S pomočjo
faranov sem izvedel, da je
lastnik parcele, g. David
Ostan, ki mi je povedal, da
na kraj nesreče večkrat pel-
je tudi svoje otroke in tam
prižgejo svečo in molijo. Z
veseljem je dovolil, da tam
darujemo sv. mašo, in pre-
dlagal, da se na tem kraju
postavi znamenje. S po-
močjo več dobrotnikov
smo v zelo kratkem času
postavili lesen macesnov
križ.
Sveta maša za pokojnega
Štefka je potekala na nje-
gov rojstni dan, 9. julija
2019. Somaševanje je vodil
p. Marko Senica, somaševa-
li pa so še brežiški župnik -
zlatomašnik g. Milan
Kšela, nekdanji brežiški ka-
plan, zdaj župnik na Ka-
lobju, gospod Peter
Orešnik, in Bogdan Vid-
mar.
Kapucin, p. Marko Senica,
ki deluje v Krškem, je bil duhovni
spremljevalec zakonske skupine
Družina in življenje v Krškem in
tudi spovednik pokojnega Štefka.
Bil je eden prvih, ki je obiskal kraj
nesreče in dal pobudo za sv. mašo
na kraju nesreče.
Sv. maše se je udeležila družina
pokojnega Štefka, Štefkova sestra,
ženina mama, pa tudi zaposleni v
podjetju, ki ga je ustano-
vil in vodil Štefko. Poleg
tega se je sv. maše ude-
ležilo tudi kar lepo število
Bovčanov.
Iz zapisov prijateljev in
znancev ob njegovi smrti
izvemo, da je bil Štefko
Kolić v prvi vrsti družin-
ski človek; predan mož in
dober oče sedmih otrok –
z enim otrokom se je že
srečal v večnosti. Po izo-
brazbi je bil teolog, a ni
ostajal le pri “znanju in
govorjenju o Bogu”, tem-
več se je učil “pogovarjati
se z Bogom”. Bil je mož
molitve, dobrotljive in de-
javne vere ter mnogo-
vrstnih pobud. Sredi julija
2018 sta z ženo Matejo
dva dni kolesarila po Av-
striji in tako obeležila 20.
obletnico poroke. Svojo
družino je vzdrževal s
trdim delom v podjetju,
ki ga je ustanovil leta
2003. Sprva je imel trgo-
vino z radijsko vodenimi modeli
letal in avtomobilov, temu je do-
dal še kombi za prevoze otrok s
posebnimi potrebami v šolo in do-
mov.
Skrbel pa ni le za svojo družino,
temveč se je razdajal tudi širši
skupnosti. Bil je prijazen in vesel
človek, ki je rad pomagal bližnjim.
Z ženo Matejo sta vodila več za-
konskih skupin in pričevala za
družinsko življenje. S svojim zgle-
dom številne družine sta mlade
pare vzgajala za kakovostne med-
sebojne odnose. Redno sta se ude-
leževala semi-
narjev za zakon-
ce v okviru
Družina in
življenje. Z ženo
Matejo in
otroki so se z
avtodomom
udeleževali
romanj po
slovenskih
kolesarskih
Jakobovih po-
teh.
Več kot 20 let
je bil Štefko
dejaven pri-
padnik civil-
ne zaščite
Občine
Brežice. Sode-
loval je pri
usposabljanjih
in v posredo-
vanjih ob ne-
srečah. Med
drugim je iz zra-
ka posnel po-
plave v občini
Brežice, sodelo-
val pri odstran-
jevanju žledu (februar, 2014) in v
Sprejemnem centru za begunce v
Brežicah (2015).
Štefko Kolić je bil tudi navdušen
in strasten pilot, član Aerokluba
Novo mesto in gonilna sila Aero-
kluba Posavje, v zadnjem letu pa je
pomagal tudi pri opravljanju pa-
noramskih poletov in aerovleke v
Bovcu.
Sam Štefka nisem poznal, čeprav
sva se morda kdaj srečala. Spozna-
vam ga preko tistih, ki so ga poz-
nali in z njim živeli. Menim, da je
zelo zgovoren napis na kamnu, ki
ga je žena Mateja skupaj z otroki, v
spomin na moža in očeta, položila
na kraj nesreče. Ta napis veliko po-
ve o Štefku, pa tudi o odnosih v
njegovi družini.
Prej nisem na to pomislil, toda p.
Marko Senica je pri pridigi naka-
zal, da je Štefko Kolić primeren
kandidat za svetnika, da bi bil tudi
uradno razglašen za blaženega in
svetnika ter postavljen na oltar.
Lahko nam je za zgled kristjana, ki
prejema zakramente in moli, vzor
za očete, priprošnjik za družine,
zgled odprtosti za življenje, zgled
odgovornosti v družbi in za po-
moč bližnjim. Vemo, da smo k
svetosti poklicani vsi, tudi laiki,
tudi poročeni. Ženi Mateji sem
omenil, da sem se priporočil nje-
nemu pokojnemu možu, da poma-
ga, da se na Bovškem konča demo-
grafska zima. Presenetila me je s
tem, da je darovala za sv. mašo, ki
sem jo 9. 7. 2019 imel, prav v ta
namen.
Žena Mateja je po Božji milosti
zmogla zreti na kraj nesreče. Zmo-
gla pa je še korak več, s kraja ne-
sreče - “iz smrti” - je dvignila po-
gled na okolico, ki se vidi s kraja
nesreče. Ko je uzrla fotografijo
“pogled z mesta nesreče”, je osup-
nila, ker je dotlej videla le ožgano
mesto nesreče. Zaradi sporočilno-
sti obeh pogledov se je odločila za
spominsko podobico, na kateri sta
oba pogleda. Sporočilo spominske
podobice je, da nas vsaka, še tako
težka preizkušnja usmerja še k
drugemu, lepemu in življenja pol-
nemu pogledu, ki nam ga odstira
Bog po svojem križu, po zmagi
nad smrtjo, po obljubi večnega
življenja. Mateja pravi: “Štefko me
je vedno usmerjal na to lepo, pozi-
tivno plat dogodkov. Očitno to
počne še naprej! 'Če ni kristjan ve-
sel, potem je mrtev', tako je Štefko
pogosto pravil”.
Pogled s kraja Štefkove smrti je
čudovit, poln življenja in dogajan-
ja: zelena gozdna jasa, drevesa, di-
namično krnsko pogorje, mo-
gočen Rombon, zanimivi oblaki
nad Kaninom (Kaminom) … Na
fotografiji, ki jo je Mateja izbrala
za spominsko podobico in jo poi-
menovala “v Življenje”, se vidi tu-
di sled letala, ki gre navzgor, v
višine. Seveda je “pogled s kraja
nesreče” le prispodoba, le Stvarni-
kovo in Štefkovo
sporočilo za nas.
Kako življenje pre-
kipeva šele v pra-
vih nebesih, če je
že v zemeljskem
raju pod Trigla-
vom tako lepo!
Bogdan Vidmar
(Bovec, 29. 7.
2019)
*po A. H. K. – Ta
del zapisa je pov-
zet po pesmi gospe
Antonije H. Križaj
iz Škofje Loke, ka-
tere sin Klemen je
kot 16-leten fant nesrečno preminil
verjetno v kakšni ledeniški razpoki
v Dolomitih in ga do danes še niso
našli. Ob Štefkovi smrti je ženi Ma-
teji poslala to svojo pesem, ki je si-
cer daljša. Besedilo pesmi je izražalo
tudi Matejine občutke in je z dovol-
jenjem A. H. K. del pesmi napisala
na spominski kamen.
S
Ob prvi obletnici smrti Stjepana Kolića 
Kandidat za
svetnika?
ŠTEFKO KOLIĆ
* 09. 07. 1972
† 29. 07. 2018
O, Bog,
naj se ne pritožujemo,
ker smo izgubili Štefkota,
naj se ti raje zahvalimo,
ker smo z njim živeli
tako lepo in bogato življenje.
*(po A.H.K.)
Sprejmi ga v svoje veselje,
v višine, ki jih je tako ljubil!
Mateja
Lenart, Manca, Rok
Vid, Lucija, Janez Pavel
Sveta maša za ŠK, 9. julij 2019
Letalo, v katerem je strmoglavil Štefko Kolić
ŠK - pogled z mesta nesreče, 16. junij 2019

Kultura8. avgusta 201916
Kostanjevica nad Novo Gorico / Koncert
Krasen glasbeni večer s skladbami
za trobila in orgle
  rav ko se je dež ulival
kot iz škafa, se je v
cerkvi Gospodovega
oznanjenja Mariji, na
Kostanjevici nad Novo
Gorico, začel nenavaden
koncert z naslovom SiBRASS
poletni koncert tria
Friederich, Takezawa &
Kosem. Priredila sta ga
Frančiškov samostan
Kostanjevica v Novi Gorici in
Društvo za trobilno komorno
glasbo SiBRASS. Omogočilo
pa ga je podjetje Inotherm d.
o. o.
Po maši na “porcijunkulo”
(včasih so v Gorici na ta dan
verniki obiskovali cerkev “pri
kapucinih” in molili za od-
pustek; ime izvira iz lat. por-
tiuncola, to je majhna cerkvi-
ca, v kateri je najraje molil sv.
Frančišek Asiški, zdaj je
“vgrajena” v baziliko Santa
Maria degli Angeli v Assisiju)
so imenitni glasbeniki Rein-
hold Friedrich (trobenta),
Eriko Takezawa (orgle) in
Franc Kosem (trobenta) v ne-
kaj manj kot poldrugo uro
trajajočem koncertu nudili
zbranemu občinstvu raznih
generacij čudovite bisere gla-
sbenih mojstrov različnih ob-
dobij in ga z njimi pospreme-
nili v raznolike zakladnice re-
sne glasbe. Neštete zvočne
nianse orgel, “kraljice gla-
sbil”, so se prepletale z zvoki
trobent in ustvarjale enkrat-
no zvočno harmonijo. Uvo-
doma se je tako virtuozno
P oglasila Toccata za orgle introbento v D-duru Giovanni-ja Battiste Martinija (1706-
1784), frančiškana, zelo cen-
jenega skladatelja, ki je bil
eden izmed Mozartovih
učiteljev. Tudi Wolfgang
Amadeus Mozart (1756-1791)
je bil s svojo “san-
javo” Fantazijo za
orgle v d-molu KV
397 protagonist
večera, na katerem
je Eriko Takezawa
mogočno izvedla
tudi Preludij in fu-
go za orgle v b-
molu, BWV 867,
št. 22 Johanna Se-
bastiana Bacha
(1685-1750), ob
čigar skladbah
smo včasih vneti
poslušalci v goriški
stolnici in cerkvi
sv. Ignacija uživali
ob izvrstnih inter-
pretacijah nepo-
zabnega organista
Huberta Berganta.
Na kostanjeviškem
večeru je organi-
stka Takezawa soli-
stično izvedla še
Sonato št. 3. za or-
gle v A-duru, op. 65 Felixa
Mendelssohna – Bartholdyja
(1809-1847). Skupaj s troben-
to pa so se orgle oglašale v
skladbah Giuseppeja Torellija
(1658-1709) v Koncertu za
trobento in orgle v D-duruter
v Koncertih v f- molu in D-
duru TWV D: 51 Georga Phi-
lippa Telemanna (1681-1767),
pa še v Sonati v G- duru Jea-
na Baptista Loeilleta (1680-
1730). Nevsakdanji je bil
koncert za dve trobenti in or-
gle v C-duru, RV 537 Antonia
Vivaldija (1678-1767).
V prezbiteriju je neslutene
zvoke iz svoje trobente
izvabljal Franc Kosem, ko je
izvajal svojevrstne Poti za
trobento, skladbo, ki jo je
napisal Toru Takemitsu
(1930-1996), eden izmed
največjih sodobnih
japonskih skladateljev.
Pozorno občinstvo je ob
koncu namenilo mojstrskim
glasbenim izvajalcem
hvaležno ploskanje in pri
tem iztržilo še dodatek.
Imeniten koncert so na
Kostanjevici podarili na
mednarodnem glasbenem
prizorišču poznani
glasbeniki, trobentača
Reinhold Friedrich, Franc
Kosem in pianistka ter
organistka Eriko Takezawa.
Reinhold Friedrich je l. 1986
prejel prvo nagrado na
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (75)
Jožef - Pepi Cotič (1)
V domačih predalih se pogostoma skrivajo družin-
ski spomini, ki so lahko včasih pomembni tudi v
širšem zgodovinskem okviru. Objavljam tokrat
“Vojno knjižico št. 666663” mojega deda Jožefa
Cotiča - Pepija (ali tudi Pepilija, 1922-1986), ki je
od maja 1945 do januarja 1946 služil kot borec in
bolničar v Jugoslovanski armadi. O tem, da je bila
takrat vojna knjižica nadvse pomemben doku-
ment, priča napis, ki se nahaja na drugi strani - in
nam pove, da so ga borci morali vedno nositi s se-
boj in “dobro čuvati”, medtem ko v primeru izgu-
be dokumenta so morali takoj obvestiti starešino:
“1. Vojnu knjižicu moraju sva vojna lica nositi
uvek sa sobom i istu dobro čuvati. 2. Kada vlastnik
izgubi vojnu knjižicu ili ostane bez ove na ma koji
način, dužan je o tome odmah izvestiti pretposta-
vljenog starešinu”.
Jožef Cotič je bil sin štandreškega zidarskega moj-
stra Jožefa (Pepa) Cotiča, ki je z bratom Ivanom
(Nutom) vodil gradbeno podjetje, in gospodinje
Julijane (Julke) Cotič roj. Okroglič iz Podgozda
(Trščaki, Kal nad Kanalom). Rod Cotičev izhaja z
Vrha, kjer je priimek izpričan že dolga stoletja in
kjer je bil leta 1866 rojen ded mojega deda Ivan
(poročen z Marijo Bregant iz Štandreža, ki je bila
na vasi poznana tudi kot domača zdravilka s psev-
donimom ‘duohtar Smola’), sin Ivana (1828), ki
je bil sin Štefana, ki je bil sin Matjaža (ok. 1750).
Mati mojega deda - Julka Okroglič - je bila rojena
leta 1899 v Podgozdu (Trščaki). Višji del tega za-
selka je danes v razvalinah, vključno s hišo, v ka-
teri se je rodila moja prababica in pred katero je še
leta 1969 poziral moj ded Jožef Cotič z mojo babi-
co Doro Cotič roj. Brankovič (glej sliko). Dobro se
je ohranil kamniti vodnjak, ki je star več stoletij
in stoji v bližini velike lipe. V tem kraju je nekoč
živelo več kot 50 ljudi; imeli so velike pašnike in
precej glav velike živine. Poleti so vsak teden pri-
rejali plese ali zabave. Danes je kraj do-
segljiv le s terenskim vozilom in z do-
datnimi 10 minutami hoje po zelo za-
raščenem gozdu (priporočljivo le v
zimskem času). Tukaj je bila doma ma-
ti moje prababice Julke, Marijana Bu-
kovec (rojena leta 1866), poročena z
Andrejem Okrogličem (letnik 1855).
Rodbina Okroglič izhaja z bližnjega
Okroglega, kjer še stoji lepo ohranjena
domačija, ki je več stoletij v lasti te
družine in kjer so se rodili že Julkini
predniki Andrej (1855), Andrej (1821),
Matevž (1798) in Andrej (verjetno ok.
1760-1770).
Priimek Cotič je bil družini poitali-
jančen leta 1932 v obliko Zotti, z odlokom goriške-
ga prefekta Carla Tienga, razvpitega okupatorja in
zagrizenega preganjalca Frančiška Borgie Sedeja,
zadnjega slovenskega knezonadškofa v Gorici. Car-
lo Tiengo je bil nekaj časa tudi državni poslanec
in je kasneje
postal celo
minister za
korporacije v zadnji Mussolinijevi vladi, posle-
dično tudi član Velikega fašističnega sveta. Umrl
je v čudnih okoliščinah 11. maja 1945 blizu Mila-
na.
Pred drugo svetovno vojno in med njo je bil Jožef
Cotič kot delavec zaposlen v livarni Safog v Gorici.
Vojaški rok pod italijansko okupacijo je služil v
Parmi in Fanu. Med nemško okupacijo je bil - kot
mnogo drugih sovaščanov in so-
vaščank - prisilno mobiliziran v
nemško inženirsko organizacijo
Todt, za katero je prevažal mate-
rial. Delo za organizacijo, poime-
novano po generalu inž. Fritzu
Todtu - ministru za oborožitev,
strelivo in industrijo Tretjega rajha
ter predhodniku Alberta Speera -
je bilo prisilno in pod nadzorom
nemške vojaške uprave. Ravno ta-
krat je Jožef Cotič stopil v stik z
Osvobodilno fronto slovenskega
naroda.
DELNO OBJAVLJENO TUDI NA
PORTALU KAMRA, PORTALU DI-
GITALIZIRANE KULTURNE DE-
DIŠČINE SLOVENSKIH POKRAJIN
(www.kamra.si), KI GA UPRAVLJA
OSREDNJA KNJIŽNI-
CA CELJE
Jožef Cotič starejši - oče mojega deda (desno) - z bratom
Ivanom (levo); oba sta bila gradbenika.
Julijana Cotič roj. Okroglič z možem
Jožefom Cotičem starejšim
Ruševine rojstne hiše Julijane Okroglič v Podgozdu leta
1969. Pred hišo pozirata moj ded Jožef Cotič in moja
babica Dora Cotič roj. Brankovič.
Moj ded Jožef Cotič in njegova
mama Julijana Cotič roj. Okroglič
Iz idilične vasice Okroglo (Kal nad Kanalom) izhaja rodbina Okroglič.
Dimitri Tabaj
mednarodnem tekmovanju
ARD in od tedaj je prisoten
na mednarodnih odrih. S
svojo trobento izvaja širok
glasbeni spekter, od stare
glasbe do sodobnih
solističnih del. Pri izvedbi
skladb se večkrat poslužuje
tudi historičnih
instrumentov. Med drugim je
prvi trobentač in umetniški
vodja Trobilnega ansambla
Festivalskega orkestra Luzern
že od ustanovitve le-tega pod
umetniškim vodstvom
slavnega italijanskega
dirigenta Claudia Abbada. Od
l. 1989 je predavatelj na
Visoki šoli za
glasbo v
Karlsruheju na
Nemškem, poučuje
tudi na Kraljevi
akademiji za
glasbo v Londonu,
na Elizabetini
univerzi za glasbo
v Hirošimi in na
Visoki šoli za
glasbo kraljice
Reine Sophie v
Madridu. Vsako
sezono je zelo
zaželjen gost
številnih
koncertnih odrov,
tudi na
Slovenskem, kjer je
imel številne
mojstrske tečaje za
trobento. V
Sloveniji je med
drugim s
Komornim
godalnim
orkestrom Slovenske
filharmonije izvajal
Brandenburški koncert št. 2 J.
S. Bacha.
Eriko Takezawa je študirala
na Japonskem. Leta 1984 je
prejela nagrado na
mednarodnem klavirskem
tekmovanju v Ostuniju v
Italiji in še veliko drugih
priznanj ter koncertirala po
različnih krajih v Evropi, na
Bližnjem in Daljnem vzhodu,
na Japonskem, Koreji... Je
profesorica na Visoki šoli za
glasbo v Karlsruheju v
Nemčiji. Na najprestižnejših
glasbenih evropskih
tekmovanjih pa sodeluje kot
korepetitorka.
Slovenec Fran Kosem je že od
l. 2004 solo trobentač v
Orkestru Slovenske
filharmonije in od l. 2015
profesor trobente in
komorne igre na Akademiji
za glasbo Univerze v
Ljubljani. Dodiplomski in
podiplomski študij je končal
na omenjeni ljubljanski
glasbeni akademiji pri prof.
Antonu Grčarju,
izpopolnjeval pa se je pri
prof. Reinholdu Friedrichu.
L. 2012 je dobil nagrado
Prešernovega sklada. Nastopil
je že na raznih festivalih in
koncertnih odrih v Sloveniji
in po svetu. Koncertiral je ob
spremljavi Simfonikov RTV
Slovenija, Mariborske
filharmonije, Zagrebških
solistov in Orkestra Slovenske
filharmonije. S tem je posnel
tudi zgoščenko koncertov za
trobento in orkester Leopolda
Mozarta, Franza Josepha
Haydna in Johanna
Nepomuka Hummla. Krstno
je izvedel nad trideset del
slovenskih skladateljev. L.
2016 je izšla njegova druga
samostojna zgoščenka
REFLECTIONS z deli za
trobento in klavir. Franc
Kosem je redni član
Trobilnega ansambla
Slovenske filharmonije ter
vodja Društva za trobilno
komorno glasbo SiBRASS.
Iva Koršič
Franc Kosem, Eriko Takezawa in Reinhold Friedrich
Kultura 8. avgusta 2019 17
V 81. letu starosti je umrl eden najvidnejših slovenskih
zborovodij, Klavdij Koloini (1939-2019). Pod njegovo taktirko
so delovali številni zbori, bil je predsednik Pevske zveze, eden
od glavnih stebrov revije Primorska poje in pobudnik drugih
pevskih manifestacij. Bil je tudi eden od pobudnikov uglasbitve
skladbe Vstajenje Primorske.
Pod njegovo tak -
tirko so prepe -
vali številni slo -
venski pevski
zbo ri, med dru -
gim PAZ Vinko
Vodopivec,
MePZ France
Bevk iz Prva či -
ne, MePZ Pri -
mor je iz Ajdov -
ščine in pred -
vsem Pevski
zbor Lipa Ajdov -
ščina. Posebej
pomembno je
njegovo delo va -
nje na čelu
Moške ga pev -
ske ga zbora
Sre čko Kosovel
iz Ajdovščine, s
katerim je dosegel visoke uvrstitve tako na domačih kot tujih
tekmovanjih, zbor pa se je uvrstil med vidnejše slovenske
moške pevske zbore.
Koloini je živel v Vipavskem Križu, na Primorskem so ga poznali
kot karizmatično osebo. Nekaj časa je deloval tudi kot
predsednik Pevske zveze in bil je ravnatelj Glasbene šole
Ajdovščina. Deloval je tudi kot organizator raznih pevskih
manifestacij - tudi njegovim zaslugam gre pripisati uresničitev
mednarodnega festivala Revolucija in glasba ter revije
Primorska poje.
Koloini je bil tudi eden izmed utemeljiteljev Združenja pevskih
zborov Primorske ter eden od pobudnikov, da je skladatelj
Rado Simoniti uglasbil skladbo Vstajenje Primorske.
Za svoje delo je prejel zlato Gallusovo odličje Javnega sklada
RS za kulturne dejavnosti.
Poslovil se je zborovodja Klavdij Koloini Na poletni šoli v Angliji prvič tudi slovenščina
Prevajali so dele
Vojnovićevega romana Figa
  d 21. do 26. julija 2019
je v angleškem mestecu
Norwich potekala med-
narodna poletna šola literarnega
prevajanja in kreativnega pisan-
ja, ki jo vsako leto organizirata
Britanski center za literarno
prevajanje (British Centre for
Literary Translation) in Držav-
ni pisateljski center (National
Centre for Writing). Letos je
bila na poletni šoli prvič pri-
sotna tudi slovenščina.
Udeležencev poletne šole je
bilo kar enainsedemdeset, raz-
deljeni pa so bili v šest delav-
nic: na štirih delavnicah so
pod vodstvom priznanih men-
torjev prevajali odlomke iz ro-
mana v izbranem jeziku –
francoščini, italijanščini,
španščini ali slovenščini. Preo-
stali dve delavnici pa sta bili
večjezični: udeleženci so v an-
gleščino prevajali prozo oziro-
ma poezijo iz jezikov, ki niso
bili zastopani na enojezičnih
delavnicah.
Slovensko delavnico pod pokro-
viteljstvom Javne agencije za
knjigo, JAK, je vodila Olivia Hel-
lewell, literarna prevajalka, ki je
pred kratkim doktorirala na Uni-
verzi v Nottinghamu z disertacijo
o prevajanju slovenske literature
O od leta 1991. Delavnice se je ude-ležilo sedem zelo raznolikih lju-biteljev prevajanja in slovenske
književnosti; med temi je bila tu-
di tržaška Slovenka. Skupino so
sestavljali tako izkušeni prevajal-
ci kot tudi študentje, prevajanje
pa je potekalo skupinsko: posa-
mezne povedi je vsak udeleženec
najprej prevedel individualno ali
pa po pogovoru v manjši skupi-
ni, nato pa so vsi skupaj temeljito
predebatirali posamezne leksi-
kalne in stilne izbire ter se
odločili za končni prevod, ki je
vsem ustrezal.
Udeleženci slovenske delavnice
so prevajali odlomke iz zadnjega
romana Gorana Vojnovića, Figa.
Vojnović je slovenski javnosti do-
bro poznan kot pisatelj, pa tudi
kot režiser. Za vse tri romane
(med temi je zaradi izvirnosti
verjetno najbolj znan njegov
prvenec, Čefurji raus! ), ki jih je
do zdaj napisal, je prejel pre-
stižno kresnikovo nagrado. Nje-
gova dela so bila prevedena v kar
petnajst jezikov.
Figa pripoveduje zgodbo o treh
generacijah iste družine, o
medčloveških odnosih, ki jih po-
gojujejo tako osebne stiske likov
kot tudi zgodovinske okoliščine.
Udeležencem delavnice je bil pri
prevajanju odlomkov iz romana
v veliko pomoč sam avtor bese-
dila, ki se jim je na povabilo or-
ganizatorjev pridružil v Angliji in
tako ponudil vpogled v svoj pro-
ces pisanja in v notranjost svojih
likov.
Skupina je dobro delovala predv-
sem zaradi jezikovne mešanice,
saj je bilo v njej nekaj maternih
govorcev slovenščine in nekaj
angleščine. Olivia, vodja skupi-
ne, je prevajalce opozarjala na
značilnosti angleščine in slo-
venščine, na katere je treba biti
pri prevajanju iz enega v drugi je-
zik posebno pozorni, sa-
ma pa je z veseljem pri-
sluhnila mnenju vsakega
od udeležencev, predv-
sem glede pomenskih
nians v izvirnem sloven-
skem jeziku, zato je ta iz-
kušnja obogatila prav vsa-
kega od soudeleženih. Z
delom je bil zadovoljen
tudi pisatelj, ki je povedal,
da se mu je zdela izkušnja
zanimiva, čeprav sam ne
bi opravljal prevajalskega
poklica. Prav zato pa je
prevajalcem hvaležen, saj
s svojim delom odpirajo
vrata v svet njegovim
knjigam, ki bi sicer ostale
zaprte le v majhnem slo-
venskem prostoru.
Literarno prevajanje je
pomembno, včasih pa
premalo cenjeno umetniško po-
dročje. Poletna šola v Norwichu
je bila za prevajalce odlična pri-
ložnost, da spoznajo kolege s ce-
lega sveta, ob tem pa seveda od-
krivajo raznolike avtorje in iz-
jemna literarna dela, ki bi brez
njihovega posredovanja večini
ljudi ostala neznana. Da je na to-
vrstnem dogodku dobila svoj
prostor tudi slovenščina, je za naš
jezik nedvomno zelo pozitivno.
Mojca Petaros
Dvojna številka tržaške revije Mladika 5-6/2019
Vrsta zanimivih zapisov, tudi o
klimatskih spremembah
  ulijska številka tržaške revije
Mladika namenja Fokus
problemu globalnega ze-
meljska segrevanja, ki pov-
zroča vse več ekstremnih vre-
menskih pojavov in s tem ne-
gativne posledice ne samo v
kmetijstvu, ampak tudi v
našem načinu življenja. Global-
no segrevanje pa je le del
vprašanja o tem, kakšen je naš
odnos do narave. Zelo resno je
tudi vprašanje onesnaževanja z
odpadki, ki jih proizvaja-
mo. Vsako leto se v svetu
proizvede 300 milijonov
ton plastike, mnogo je
odplava po morju, samo
Sredozemsko morje po-
goltne okoli 22.800 pla-
stenk. O tem, kakšne po-
sledice ima plastika v
morju, spregovori morski
biolog Vinko Bandelj, za-
poslen pri Nacionalnem
inštitutu za oceanografijo
in eksperimentalno geo-
fiziko v Trstu. Globalne
spremembe bistveno
vplivajo na morje, saj sta
podnebje in morje dva
dela istega sistema. Ukre-
pi, ki bi lahko pripomogli
k zaustavitvi globalnih
sprememb, so zelo zah-
tevni, ker zadevajo same
temelje naše visokoteh-
nološke in potrošniško usmer-
jene družbe, zato, poudarja
Bandelj, je vprašljivo, ali bomo
zmožni zaustaviti spremembe,
ki že potekajo.
Fokusu sledijo različni članki iz
aktualnosti: beremo tako o Slo-
vencih na Hrvaškem, njihovih
pravicah in o nedavnih volit-
vah v svete narodnih manjšin.
O tem piše Rudi Merljak.
V rubriki Prebrali so za vas Ines
J Cergol piše o knjigi Štefana Kar-doša Vse moje Amerike, DenisPoniž pa o pesniški zbirki Ivana
Tavčarja Vrnil bom svoj obraz.
V rubriki Literatura so objavlje-
ne kratka zgodba Mojce Petaros
Slutnja, ki je bila priporočena
za objavo na zadnjem, 47. lite-
rarnem natečaju revije Mladika,
zgodba Pavleta Borštnika z na-
slovom Doktor Viktor in cikel
pesmi Milana Novaka z naslo-
vom Kot bi senca zdrsela čez
žarek, ki je prejel prvo nagrado
na 47. literarnem natečaju Mla-
dike.
Franc Križnar piše o manj zna-
nih slovenskih glasbenikih to-
stran in onstran državnih meja
v besedi in sliki. Objavljen je
prvi del, v katerem so predsta-
vljeni Levičnik, Žepič, Košat,
Lavtižar in Štrekelj.
O rimski preteklosti v Aj-
dovščini piše umetnostna zgo-
dovinarka Mojca Polona Vau-
potič.
Erika Jazbar je pripravila zani-
miv zapis z naslovom Temna
stran Toskane, v katerem pred-
stavlja dve toskanski fašistični
taborišči – Sansepolcro in Re-
nicci –, v katerih je bilo zaprtih
veliko Slovencev vse do leta
1943. Prvemu taborišču pravijo
tudi Il Sacrario degli Slavi – ko-
stnica Slovanov.
V rubriki Pričevanja najdemo
zapis Magde Rodman o
tem, kako je prva svetovna
vojna odmevala v šolski
kroniki meščanske ljudske
šole v Vipavi, ki jo je pisal
nadučitelj Anton Skala.
V rubriki Prosti čas Mitja
Petaros piše o kardinal-
skem in papeškem grbu Be-
nedikta XVI.
V rubriki Antena beremo
novice iz zamejsta in
zdomstva, o delovanju
Društva slovenskih izo-
bražencev, o dnevu držav-
nosti v Kulturnem centru
Lojze Bratuž v Gorici in po-
klonu samostojni Sloveniji
v Buenos Airesu.
V mladinskem listu Rast
Martina Sosič piše o pome-
nu gledališkega udejstvo-
vanja za mlade, Giulia Čer-
nic je pripravila krajše in-
tervjuje o počitnicah, Urška Pe-
taros se je pogovarjala z Marti-
no Jazbec, novo blagajničarko
v mednarodni mladinski
manjšinski organizaciji YEN,
Jernej Močnik ponuja recept
riževe solate za tople poletne
dni, na posebnih straneh, po-
svečenih mladinski organizaciji
Slovenski kulturni klub, pa sta
objavljeni pesmi Martine Sosič
in Veronike Škerlavaj.
JEZIKOVNICA
Vodja in voditelj
Kdor natančno prebira Jezikovnico, je že ugoto-
vil, da skušam bralce navajati, da bi čim več sa-
mostojno uporabljali jezikovni portal Fran, kjer
tudi jaz nenehno preverjam, ali me moj jezikov-
ni občutek vara ali imam prav ali se je v jeziku
kaj spremenilo in so pravopisci to že zaznali in
upoštevali. Nekaj takega se je zgodilo s samostal-
nikom vodja. Nič več ni namreč zgolj moškega
spola (naš vodja), pač pa tudi ženskega (naša
vodja), kar je edino smiselno.
Zadnjič sem vam obljubila, da se bomo ukvarjali
tudi z besedama voditelj in vodja in njuno po-
mensko razliko. Tako vodník kot vodič in vodja
ter voditelj izhajata iz glagola voditi, o čemer se
je možno prepričati v Slovenskem etimološkem
slovarju, ki je tudi na jezikovnem portalu Fran,
seveda pa tudi v več tiskanih izdajah. O vodniku
in vodiču sem pisala zadnjič, tokrat sta na vrsti
vodja in voditelj.
Oba samostalnika, vodja in voditelj, na prvi po-
gled pomenita enako, namreč nekoga, ki kaj vo-
di, vendar se v posameznih jezikovnih po-
ložajih, t. i. kolokacijah, ne uporabljata kot po-
polni sopomenki. Pomislite npr. na koga, ki vodi
televizijsko ali radijsko oddajo ali prireditev – to
je voditelj oddaje ali prireditve, ne pa vodja. Po
drugi strani lahko za državnike enakovredno
uporabimo besedno zvezo voditelji držav ali pa
vodje držav, čeprav nam preverjanje na jezikov-
nem korpusu Gigafida pokaže, da je primerov
prve besedne zveze neprimerno več kot druge,
bolj uveljavljeno je torej voditelj države, ne vod-
ja.
Prenovljeni Slovar slovenskega knjižnega jezika
(SSKJ) pravi, da je vodja – »1. kdor kaj vodi: biti,
postati vodja; določiti vodjo; izbrati za vodjo; do-
ber, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški
vodja zbora kdor odloča o repertoarju in skrbi za
umetniški razvoj zbora / vodja delegacije / vodja
oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje kdor skrbi,
da oddaja poteka po določenem načrtu / vodja
izleta; 2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: du-
hovni vodja mladine. « Izraz pedagoški vodja bi
težko nadomestili z izrazom pedagoški voditelj,
kajne? Tudi umetniški vodja gledališča ne more
biti umetniški voditelj gledališča, vodja izleta, ki
ni vodnik, pa ne voditelj. Kaj točno pomeni be-
seda voditelj in v čem se razlikuje od vodje? Vo-
ditelj je po SSKJ: »1. kdor vodi kako skupino,
skupnost, organizacijo: izbrati, priznati koga za
voditelja; delavski, mladinski voditelji; voditelj
naroda, stranke / voditelj države / duhovni vodi-
telj mladih; 2. kdor neposredno sodeluje pri rea-
lizaciji radijske, televizijske oddaje, prireditve:
spreten voditelj; voditelj oddaje o kulturi / vodi-
telj prireditve«. Pri drugem pomenu besede vo-
ditelj nikakor ne moremo zamenjati z besedo
vodja, npr. vodja oddaje ni voditelj oddaje, med-
tem ko vidimo, da se tako pri vodji kot voditelju
pojavi izraz duhovni vodja in duhovni voditelj
mladih. Skratka: v takih primerih se moramo za-
nesti na svoj jezikovni občutek. Še posebej težko
pa je rabo ene ali druge besede razložiti tujcu, ki
se uči slovenščino: rabe v posameznih kolokaci-
jah se mora naučiti skupaj z besedo. O voditelju
samo še to: skavti uporabljajo izraz skavtski vodi-
telj, taborniki pa taborniški vodnik.
Zdaj pa končno, kar sem napovedala že na začet-
ku. Medtem ko je ženska oblika samostalnika
vodnik: vodnica, voditelja pa: voditeljica, je sa-
mostalnik vodja moškega in ženskega spola, zato
so v prenovljenem SSKJ pri drugi iztočnici samo-
stalnika vodja zapisani zgledi rabe za žensko: “1.
ženska, ki kaj vodi: postala je vodja oddelka, iz-
voljena je bila za vodjo, umetniška vodja zbora;
2. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga: ime-
novali so jo duhovna vodja dre; idejna vodja
projekta. ”
Ne spomnim se še kakšnega slovenskega samo-
stalnika, ki bi bil ženskega in moškega spola, ra-
zen samostalnika jagned (topol z navzgor
izraščenimi vejami), ki je lahko moškega spola
(vitki jagnedi ob cesti) ali ženskega, pri čemer
sodi jagned v 2. žensko sklanjatev kot samostal-
niki nit, mladost ali ljubezen (vitke jagnedi). Če
najdete še kakšen tak samostalnik, mi sporočite,
velja?
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman na Oddelku za
slovenistiko Fakultete za humanistične študije
Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pravopi-
sne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o ka-
terih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete
na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na
uredništvo Novega glasu.
Vladka Tucovič Sturman 67
Foto: Slavko Nemec/arhiv MoPZ Srečka Kosovela Ajdovščina
Foto Anita Staff
Tržaška8. avgusta 201918
Zadnji sklepi tržaškega občinskega sveta
pred poletnim premorom
Na zadnji seji občinskega sveta v Trstu pred poletnim
premorom je svet sprejel nekaj pomembnih sklepov. Soglasno
so odločili, da uvedejo poseben sklad z imenom Durante e
dopo di noi (v slovenščini Med in za nami), s katerim se
pomaga osebam s posebnimi potrebami po smrti njihovih
skrbnikov.
Naredili so rebalans občinskega proračuna, ki dodeljuje nekaj
več kot 16 milijonov evrov za razna javna dela na občinskem
območju, posebno pozornost pa bodo namenili šolskim
poslopjem in ureditvi rojanske četrti, ki je bila nekoč vojašnica
prometne policije.
Občinska svetnika Valentina Repini in Igor Švab sta predstavila
naslednji dve točki dnevnega reda, ki sta predvidevali ureditev
avtobusnega postajališča v Križu in oživitev in sanacijo poti,
ki povezuje obalno cesto s Kontovelskim gričem, kar je
občinski odbor sprejel.
Na seji so občinski svetniki odobrili tudi rebalans proračuna
Medobčinske julijske zveze, ki med drugim dodeljuje več kot
dva milijona evrov za dokončanje obnove šole Jožef Stefan in
izredna dela na liceju France Prešeren.
Sprejeli so tudi sklep medobčinske zveze, ki predvideva
denarni prispevek za ureditev počasne mobilnosti, kamor
spada urejanje kolesarskih stez in privezov za manjše čolne.
Gropajska osnovna šola, ki je že dvajset let zaprta in ki naj bi
jo občina dodelila italijanski ustanovi za urjenje psov, je v
preteklih dneh dvignila kar precej prahu v medijih. Občinski
svetnik Igor Švab se je v telefonskem pogovoru z županom
dogovoril, da se ob vrnitvi osebno pogovorita z željo za ugodno
rešitev.
Pojasnilo Igorja Svaba, podpredsednika
občinskega sveta in svetnika SSk v
skupini Demokratske stranke
Glede zadeve o gropajski šoli bi rad izpostavil naslednje:
gotovo je morda šlo za prenagljeno odločitev občinskega
odbora in žal brez predhodnega soočanja z območjem in brez
mnenja rajonskega sveta, ki pa po veljavni normi ni obvezujoče
pri sklepih odbora, a bi spadalo v transparentno upravljanje,
kot tudi ne vidim nobenega napada na manjšino, saj če bi res
šlo za to, obstajajo drugi načini in dejanja, ki bi manjšino bolj
prizadeli; v tem primeru pa se več kot devetnajst let zapuščena
lokacija začasno dodeli italijanski zvezi FIRS za urjenje reše -
valnih psov; z nekega vidika gre za družbeno-humanitarno de -
jav nost in prav zato popolnoma podpiram javne izjave župana
Dipiazze, saj razen načrta iz leta 2009, ki pa je propadel
zaradi odločitve trebenske šole, drugih načrtov ni bilo.
Upam, da bo ta dogodek spodbudil našo narodno skupnost,
da končno sedemo k mizi in da z odgovornim in resnim
pristopom pridemo do konkretnih načrtov in dejanj, saj smo z
demagogijo, ki spada v politično folkloro, izgubili polnih dvajset
let.
Kratke
  poštovana in draga prof. Nada Pertot,
po dolgem času sem nocoj spet sedel pri
kuhinjski mizi v Svečah in bral. V dnevni
sobi so se naši mladi igrali družabno igro in se
smejali. Ko se zberejo bratranci in sestrične, je
pravi užitek poslušati, kako se zabavajo, smeje-
jo, pripovedujejo, igrajo, načrtujejo planinske
ture in tako naprej. Z Marjo
sva bila v kuhinji. Bral sem Ne-
deljo, ona pa je v predalu ku-
hinjske mize med družinskimi
slikami iskala fotografije, ki bi
bile uporabne za publikacijo
ob 110-letnici sveškega KD
Kočna. Tega gradiva je pri Fei-
nigovih veliko, saj so bili tako
dedi Anton kot babi Malka in
seveda otroci vpeti v prosvet-
no delovanje. Med družinski-
mi fotografijami je zato tudi
veliko takih, ki dokumentirajo
nastope otroškega zborčka,
mladinske in odrasle gleda-
liške skupine in seveda moške-
ga zbora Kočna. Tako na zadnji
strani neke črno-bele fotogra-
fije moškega zbora piše: “V
spomin zborovodji, Vinko Zaletel”. Pa sem se
spomnil na tega duhovnika, ki je pred 50 leti,
kaki dve ali tri poletja zaporedoma, prihajal na
obisk k svojemu sošolcu in našemu devinske-
mu župniku g. Ivanu Kretiču, da bi bil nekaj
dni pri morju. Na predvečer odhoda pa nam je
v župnijski dvoranici kazal diapozitive in pri-
povedoval o svojih potovanjih, a tudi o Koroški
in tamkajšnjih razmerah. Med družinskimi pa
je bila tudi fotografija naše Nade, ko je bila
kakšne štiri leta stara in je pobirala orehe. Pa
sem se spomnil, kako je bila vznemirjena, ko
je tistega poletja videla popolni sončni mrk. Bil
je 11. avgust 1999 in tisti dan smo vsi udeležen-
ci poletnega pevskega seminarja Zveze cerkve-
nih pevskih zborov v Rogaški Slatini prekinili
vaje, da bi spremljali ta redki nebesni pojav.
Prav tisti sončni mrk pa me tudi spominja na
vašo smrt, saj so mi tisto jutro iz Trsta sporočili,
da ste umrli v nabrežinskem sanatoriju.
Dvajset let je minilo in veliko se je zgodilo od
tedaj. Vprašati bom moral Marijo Češčut, ali
mogoče ve za kakšno obletno mašo, in name-
ravam se ustaviti na nabrežinskem pokopa-
lišču, da vas obiščem. Prav Marija Češčut, a tudi
Majda Cibic vas imata pogosto v mislih. Še zla-
sti, ko lektorirata tekste za Go-
riško Mohorjevo družbo. V
kakšni slovnični zagati radi se-
gata po vašem jezikovnem pri-
ročniku Pomagajmo si sami, ki
je izšel leta 1997 pri GMD, in kot
mi pravita, navadno najdeta
pravo rešitev. Tudi sam ga včasih
rabim in upam, da bo knjiga ko-
ristila tudi mojim kolegom, kot
koristi meni, ko stopim do poli-
ce, kjer imamo na radiu pri-
ročnike, in poiščem poglavje, ki
me zanima.
Slovenščina in slovenska šola.
Prav gotovo sta to bili prva vaša
ljubezen in skrb. Poučevanje
materinščine je bilo za vas več
kot poklic. Nič ne bom rekel, a
gotov sem, da z veliko zaskrblje-
nostjo spremljate stanje na naših šolah, tako z
vidika didaktike kot upravljanja šolske politike.
Prav rad bi zvedel, kaj npr. menite o letošnji re-
formi mature na slovenskih šolah in odgovorih
maturantov, profesorjev in samega deželnega
šolskega urada. Gotov sem, da bi prebrali mar-
sikatero vaše javno pismo o tej temi. Na vas sem
se spomnil, ko sem bil jeseni na prvi seji ra-
zrednega sveta naše Mire, ko so profesorji med
drugim spregovorili o obvezni dijaški delovni
praksi, ki so jo opravljali dijaki, o ciljih in uspe-
hih te izkušnje. Na misel mi je prišel uvod v
vašo slovensko antologijo za nižje srednje šole
Naše bogastvo v treh knjigah z naslovi Nekoč,
Danes, Jutri, ki jih je izdal deželni šolski urad
za Furlanijo Julijsko krajino leta 1985. V njem
ste zapisali, da ste ta berila sestavljali z name-
nom, da bi pridobljeno znanje dijakom poma-
galo do splošne razgledanosti in da bi zrasli v
samostojne, samozavestne, kritične in ponosne
osebnosti. Tako nekako ste zapisali, meni pa je
ob vsem razglabljanju prihajalo na misel, da so
že v srednjem veku vedeli (če že ne latinci), da
“non scholae, sed vitae discimus”. Tudi anto-
logija Od antike do danes, ki je bila namenjena
prvima dvema razredoma višjih šol, je nastala
s podobnim namenom.
Prav glede šolskih knjig ste mi nekoč, ko sva se
srečala v tiskarni na Opčinah v strukturah Vil-
laggia del fanciullo, rekli, da so šolske knjige,
ki nastanejo v našem okolju, primerne, ker jih
pišejo ljudje, ki poznanjo naše šolske razmere,
in koristne ne le za učence in dijake, ampak tu-
di za same avtorje, ker spodbujajo samostojno
ustvarjalnost med našimi šolskimi kadri.
Večkrat sem se spomnil tega vašega samozave-
stnega gledanja na domače znanje in tukajšnjo
ustvarjalnost na vseh področjih. Tudi danes se
mi zdi to primerna drža in mislim, da je prav iz
te samozavesti izvirala tudi vaša pripravljenost,
da z mnogimi članki za razne časopise, a tudi z
nizi oddaj za naš Radio, s predavanji in pred-
stavitvami knjig, nagovori in veznimi teksti po-
magate tudi našim društvom, pevskim zborom,
ZCPZ ali župnijam, ko so prirejali koncerte, pri-
reditve ob dnevu slovenske kulture ali predsta-
vitve knjig. Mnoge teme ste sami predlagali,
kot npr. Fantom izpod Grmade predstavitev pe-
sniške zbirke pesnika Ivana Legiše iz Medjevasi,
ki živi in poln domotožja in spominov ustvarja
v Avstraliji. Bil je to edinstven dogodek in do-
mači avtor zame pravo odkritje. Znali ste pove-
zovati in spodbudno nagovarjati ljudi. Vedeli
ste, da je mogoče doseči boljše in lepše uspehe
tako na osebni kot širši ravni predvsem z dobro,
spodbudno besedo, pozitivnim vabilom k
ukrepanju.
Nenadomestljivo je bilo delo, ki ste ga, zlasti
po upokojitvi leta 1993, opravili za GMD, saj
ste uredili kar nekaj knjig. Nepozabni so pogo-
vori z Lipovcem, Aleksandrom Kosovelom in
drugimi avtorji ali sodelavci, ko smo se odpra-
vljali na predstavitve ali se vračali oz. se z njimi
srečevali za usklajevanje tekstov in vsebin. Pri
tem sem vedno znova občudoval, kako ste se
znali prijazno, lepo in uspešno soočati s temi
sogovorniki.
Tako, spoštovana profesorica, draga Nada Per-
tot, končati moram. Gotov sem, da nas iz ne-
beškega Jeruzalema s pozornostjo in zavzeto-
stjo spremljate in nam pomagate, da se končno
vse izide lepo in prav.
Hvala za vse in zbogom!
Vaš Marko Tavčar
Sveče, 4. avgust 2019
S
Uspešno izveden oratorij na Opčinah
Spoznavanje vrednot ob Petru Klepcu
  o nekaj letih premora je
letos že drugič
zaporedoma zaživel
oratorij na Opčinah. Od 29.
julija do 2. avgusta se je na
Opčinah zbralo 20 otrok in 11
animatorjev, ki so skupaj
preživeli krasen teden ob
zgodbi Petra Klepca.
Glavno breme na oratoriju je
tudi letos prevzel openski
vikar Metod Ogorevc, ki je bil
glavni organizator. Poleg
animatorjev mu je na oratoriju
pomagala tudi Marija Štekar,
ki je poskrbela za katehezo.
Oratorij je dejavnost, ki je zelo
priljubljena v Sloveniji. Vsako
leto skupina duhovnikov
pripravi temo, ki je skupna za
vse oratorije po Sloveniji.
P Večkrat ima oratorij temo, vkateri otroci odkrivajoživljenje kakšega svetnika.
Letošnji oratorij pa je nosil
naslov Imaš moč, tema pa je
bila zgodba Petra Klepca.
Na oratoriju ima osrednjo
vlogo zgodba, ki jo otroci
poslušajo vsak dan, po njej pa
sledi kateheza, pri kateri
razmišljajo o zgodbi in raznih
krščanskih vrednotah. Prvi
dan je imel del zgodbe naslov
Moč prošnje. V zgodbi Peter
Klepec prosi Boga za moč, da
ga pastirji ne bi zbadali. V
katehezi so se otroci naučili,
kako se reče prosim v različnih
jezikih. Drugi dan je bil naslov
Moč odpuščanja – Peter dobi
moč in odpusti vsem, ki so
prej slabo ravnali z njim. Tudi
otroci so med katehezo skušali
odpuščati nekaj, kar jim do
zdaj še ni uspelo narediti.
Tretji dan se je naslov glasil
(Po) moč. Zgodba se je
nadaljevala s tem, da je Peter
premagal velikana in dobil
nekaj denarja za preživljanje.
Otroci so se pri katehezi učili,
da je treba pomagati drugim
in se zahvalili za tisto, kar
imajo. Četrti del zgodbe je
nosil naslov Moč spoznanja.
Petru so namreč obljubili
vrečo zlata, ki pa mu je kralj še
ni izplačal,
ampak ga je
držal na
dvoru. Ko je
Peter
razumel, da ga
je kralj
ogoljufal in
zaprl v ječo
njegove
sovaščane, se
je razjezil in od kralja zahteval,
kar mu je pripadalo, poleg
tega pa je izpustil svoje
sovaščane. Zadnji del zgodbe
je nosil naslov Moč svetega
zakona. V tem delu se je Peter
s svojimi
sovaščani vrnil
v vas in se
poročil s
sovaščanko.
Spoznal je, da
večkrat ne
potrebuje
fizične moči,
ampak moč
ljubezni.
Zadnji dan so
otroci pri
katehezi delali
scooby dooje v
dvojicah,
scooby doo je
bil sestavljen iz
treh vrvic, ki so prikazovale
vez med dvema osebama in
Bogom.
Poleg zgodbe je zelo
pomembno, da se otroci na
oratoriju zabavajo. Zato so
pripravili različne delavnice,
med katerimi so otroci izdelali
več ročnih del, med drugim
izdelali obesek iz lesa, ladjice
itd. Popoldnevi pa so bili
namenjeni skupnim igram,
tudi vodnim, ker je bilo zelo
vroče.
Zabave res ni manjkalo, saj so
poskrbeli za kar dva izleta: v
četrtek so se odpravili v vodni
park Acquasplash, v petek pa
so šli na morje.
Tudi letos so pred oratorijem
dva tedna potekale glasbene
urice, na katerih so se otroci
učili nove pesmi, igrali so tudi
na bobne in kitare. Po vsakem
tednu so tudi prikazali
staršem, kaj so se naučili, nove
pesmi pa so jim prišle prav
tudi na oratoriju, kjer so jih z
veseljem prepevali.
Urška Petaros
V spomin na cenjeno sodelavko GMD
Pismo ob 20-letnici smrti
prof. Nade Pertot
Tržaška 8. avgusta 2019 19
Obvestila
Romanje starejših in bolnikov k
Mariji na Repentabor bo v torek,
13. avgusta 2019: ob 17.00 sv.
maša z bolniškim maziljenjem,
nato prijateljsko druženje pod
lipami pred cerkvijo; kdor more,
naj pripelje kakšno starejšo oz.
bolno osebo, ki se drugače ne
bi mogla udeležiti pobožnosti
(za avtomobile dostop čim bliže
cerkvi). Vabita Vincencijeva
konferenca in repentabrsko
župnijsko občestvo.
Darovi
Za rojanski Marijin dom daruje A.
M. 20 evrov.
  Ilde Košuta
Za bodoče bralce se nam 
ni treba bati
POGOVOR 
  Tržaškem knjižnem sre-
dišču imajo tudi v polet-
nih mesecih polne roke
dela. Ilde Košuta, dolgoletno
uporaviteljico najprej Tržaške
knjigarne in zdaj že štiri leta
Tržaškega knjižnega središča na
Oberdankovem trgu, smo zmo-
tili med zlaganjem učbenikov, ki
so jih dijaki naročili za prihodnje
šolsko leto.
Koliko obiska imate v polet-
nih dneh, ko je tako vroče?
Ljudje prihajajo mimo, ker spre-
jemamo naročila za učbenike.
Že ko učenci in dijaki prejmejo
spričevalo na polovici junija, pri-
dejo k nam naročit šolske knjige
za prihodnje šolsko leto, da ima-
jo zagotovljene učbenike, ko gre-
jo naslednje leto v šolo. Na ta
obisk vreme ne vpliva, pridejo
tudi, ko je 40 stopinj Celzija.
Drugače je razveseljivo dejstvo,
da prihajajo v poletnih mesecih
v knjigarno tudi nonoti z vnuki,
ki obiskujejo vrtec oz. osnovno
šolo, in se podijo po našem
otroškem oddelku in izbirajo
knjige. V poletnih mesecih ima-
jo več časa in si ga tudi vzamejo,
da izbirajo knjige in jih gledajo
konkretno.
Od časa do časa imamo tudi tu-
riste, ki pridejo do nas iz mestne-
ga središča in nas sprašujejo, za-
kaj govorimo slovensko. Ko vsto-
pijo v knjigarno, namreč vedno
pozdravimo z “dober dan”, in
oni malce čudno pogledajo. Po-
tem jim razložimo, kaj to sre-
dišče pomeni za nas.
To so obiski. V poletnih mesecih
torej nimamo upada, imamo pa
drugačne stranke.
Poleti torej največ prodajate
otroške knjige in učbenike?
Tako je. Moram reči, da čez celo
leto prodamo ogromno otroških
knjig. To je spodbudno za nas in
mislim za vse, ker že vemo, da
otroci manj segajo po knjigah,
kot smo segali mi. Zdaj imamo
v rokah te elektronske zadeve,
otrok se skoraj že rodi s tele-
fončkom v roki, to se pravi, da
V ni gotovo, da bo knjiga predmetdoma. So pa nekateri, ki vztraja-jo pri tem, mi otroške knjige res
prodajamo čez celo leto.
V teh mesecih pa vidimo dijake,
ki jih mogoče drugače ne vide-
vamo.
Ali pridejo dijaki kupit tudi
kakšno leposlovno delo ali
večinoma samo učbenike?
V glavnem učbenike, ampak pri-
dejo tudi po leposlovno knjigo,
ker jim kakšen profesor svetuje,
naj poleti berejo tudi knjige: no-
vejše avtorje ali prevode, po na-
vadi bolj sodobne. Dijaki nas pri-
dejo vprašat kakšne naslove.
Kaj pa italijansko govoreči del
mesta? Prihajajo tudi Italijani
v Tržaško knjižno središče?
Ja, prihajajo tudi Italijani. Itali-
jani pri nas iščejo topografske
karte, vodiče za Slovenijo, pri
nas dobijo celo slovensko pro-
dukcijo. Imamo seveda tudi
zemljevide Slovenije ali pa tudi
naše dežele, recimo karte Tabac-
co in Freitag, s tem smo založeni.
Italijani pri nas pa iščejo italijan-
ske prevode slovenskih avtorjev,
kot sta Boris Pahor in Alojz Re-
bula, ali pa recimo povprašujejo
tudi po zadnji knjigi, ki je izšla
pri Vita activa v Trstu, po prevo-
du Slovenke, ki jo je uredila Mar-
ta Verginella. Iščejo take knjige,
ki so bolj specifične, ki mogoče
v drugih knjigarnah niso na vid-
nem mestu, pri nas pa so, ker
smo za to postavljeni.
Torej imate tukaj največ za-
mejskih avtorjev?
Promocijo delamo gotovo našim
avtorjem. Kot ste videli, imamo
knjige zamejskih avtorjev tukaj
na “odru”, kjer imamo po nava-
di predstavitve. Ko prideš v našo
knjigarno, takoj vidiš produkcijo
založb Mladike, ZTT-ja. To je
vedno na izpostavljenem mestu.
Tako da tudi Slovenci iz zamej-
stva vejo, kaj pridejo iskat, in vi-
dijo. Medtem ko Slovenci iz Slo-
venije ne vidijo vedno izposta-
vljenega Marka Sosiča ali Miro-
slava Košuto na vidnem mestu,
sta med drugimi slovenskimi av-
torji, za nas pa je pomembno, da
vidijo, da imamo tudi mi svoje
avtorje in naši avtorji so zato na
vidnem mestu.
Slovenci iz Slovenije prihajajo
tudi na obisk knjigarne?
Prihajajo, ja. Zdaj smo tukaj štiri
leta in nekateri so videli odprtje
po televiziji, ker je bil to pomem-
ben dogodek. Imamo tak pose-
ben dizajn, ki jim je ostal v spo-
minu, in zato pridejo pogledat,
kako to izgleda v realnosti. Mo-
ram reči, da vedno hvalijo ta pro-
stor, da je zelo lep, kar je res, je
zelo zračen.
Je lepo delati tukaj?
Ja, vzdušje je tu lepo. Pravijo, da
je pozitivna energija.
Kaj pa razne predstavitve
knjig in kave s knjigo? Tega v
poletnih mesecih nimate?
Ne, v poletnih mesecih jih ni,
ker je vroče in ljudje ne bi priha-
jali. Že junija je upad. Začnemo
spet oktobra, septembra se po-
polnoma posvetimo šolam in
šolskim potrebam. Učenci in di-
jaki začnejo pouk in takrat abso-
lutno nimamo prireditev, ker bi
nakupovanje šolskih potrebščin
motilo samo predstavitev, le-ta
pa bi motila nas, ki moramo
izročati knjige.
Kaj pa glede učbenikov? Se
vam zdi, da zaradi interneta
imate upad prodaje učbeni-
kov?
V resnici niti ne. Novejši učbe-
niki imajo povezavo z interne-
tom, takih je več v zadnjih letih,
ampak še vedno uporabljajo pa-
pirnato knjigo, ki ima dodaten
material na internetu.
Nekateri dijaki verjetno kupi-
jo knjigo po internetu in ne
pridejo k vam v knjigarno?
Ja, nekateri ja. Tukaj je upad. Ker
knjiga pride domov, stane manj
… Ampak mislim, da je to
splošen problem trgovin, ni sa-
mo problem knjigarne. Zdaj
nam je vsem zelo udobno, da že
s kavča naročimo stvari, in je
vedno manj takih ljudi, ki radi
hodijo okoli. Jaz rada hodim po
trgovinah, ker rada vzamem
predmet v roke, preden ga ku-
pim, tako kot knjigo. Sem še iz
tiste generacije, ki težko berem
elektronsko knjigo, recimo Kin-
dle. Če grem na počitnice, seve-
da vzamem Kindle s seboj, ker
knjig ne bom nosila zaradi teže.
Ampak samo na počitnicah bom
rabila Kindle, čeprav mi je zelo
težko, ker nimam česa obračati.
Je še neka manjšina, ki to dela.
Naši zamejci so še zelo navezani
na knjigo.
Urška Petaros
Sporna odločitev občine glede gropajske šole
Dodeljena je urjenju
reševalnih psov
  ropajce in širšo
zamejsko skupnost je
presenetila novica, da
bo šola Karel Destovnik Kajuh
v Gropadi, ki je že 20 let
zaprta, spet odprla svoje
prostore. Vendar prostori ne
bodo uporabljeni v šolske
namene, pač pa je Tržaška
občinska uprava podelila
koncesijo za uporabo
prostorov nekdanje gropajsko-
padriške osnovne šole zvezi za
iskanje in reševanje FIRS
(Federazione italiana ricerca e
soccorso), kjer bodo urili
reševalne pse.
Odločitev tržaške občinske
uprave je dvignila kar nekaj
prahu, tudi zaradi
pomanjkanja komunikacije,
saj o tem niso bili obveščeni
ne vzhodnokraški rajonski
svet ne vaščani.
Vzhodnokraški rajonski
svetniki so zato napisali
resolucijo, s katero vabijo
občinsko upravo, naj še enkrat
razmisli o prihodnji
G namembnosti šole, za katerovaščani želijo, da bi se vrnila koriginalni predvideni uporabi.
Predsednik rajonskega sveta za
vzhodni Kras Marko De Luisa
je v ta namen sklical sestanek
rajonskega sveta za torek
(vendar je bil naš tednik takrat
že v tisku).
Tudi vaščani so se zelo razgreli,
da pokažejo, da jim ni vseeno,
kakšna usoda bo doletela
njihovo šolo. V soboto so
organizirali demonstracijo, s
transparentom Usoda naše
šole nam je pri srcu, začeli so
tudi zbirati podpise. Pred
gropajsko-padriško šolo vsak
dan tudi organizirajo razne
prireditve: v ponedeljek so
imeli motorično vadbo za
otroke in likovno delavnico, v
torek pa glasbeni večer z
ansamblom OVCE. Da jim je
mar za usodo šole, so dokazali
že pred leti, saj so nekajkrat
samoiniciativno počistili park
šole.
U. P.
Poletna afera na Tržaškem
Prepoved parkiranja na obalni cesti
ima več hujših posledic
  prašanje prepovedi parki-
ranja na obalni cesti tudi
letos buri duhove. Lani je
tržaška občina izvedla ukrepe zo-
per parkiranje na podlagi zahte-
ve tedanje prefektinje Annapao-
le Porzio. Prefektinja je namreč
ugodila prošnji glavnega tožilca
tržaškega sodišča Carla Mastello-
nija, ki je svetoval večjo strogost
pri udejanjanju varnosti na obal-
ni cesti. Tržaška občina je sicer
po lanski peticiji domačinov iz
Svetega Križa in obiskovalcev
obale ob koncu poletja vendarle
dovoljevala postanek avtomobi-
lov tudi na območjih, ki niso bili
dodeljeni parkiranju. Obvezala
se je tudi, da bo do letošnje se-
zone rešila problem. Na čelu
podpisnikov je bil med drugim
tudi pisatelj Veit Heinichen,
čigar dom stoji prav nad obalno
cesto pod Svetim Križem.
A letos smo spet pri istem, na
obalni cesti je pravo mrtvilo.
Predsednica Zahodnokraškega
V rajonskega sveta Maja Tenze terobčinska svetnica Demokratskestranke Valentina Repini sta pre-
pričani, da ukrep negativno vpli-
va na splošno turistično ponud-
bo Trsta in njegove obale. Dejan-
sko se po njunem mnenju ne
upoštevajo po-
trebe turistov,
tržaških kopal-
cev, a niti do-
mačih kmetoval-
cev, ki so morajo
plačevati globe
samo zato, ker
vozila parkirajo
na obalni cesti,
da bi se nato peš
približali svojim
paštnom. Gre
navsezadnje tudi
za gospodarsko
vprašanje. Kot je
poudarila predsednica rajonske-
ga sveta Tenzejeva, vsebuje
vprašanje parkiranja na obalni
cesti širši domet, ki zadeva celo-
vito vrednotenje krajevne narav-
ne dediščine in splošne turi-
stične ponudbe. Tako Tenzejeva
kot Repinijeva ocenjujeta, da bi
obalna cesta morala postati pov-
sem turistične narave. Posle-
dično naj bi na območju od Mi-
ramara do Sesljana uredili pri-
merno število parkirišč in preho-
dov za pešce. Ojačitev avtobu-
snih uslug tržaškega javnega pre-
vozniškega podjetja Trieste tra-
sporti od Barkovelj do Devina bi
tudi razbremenila promet in po-
stanek zasebnih vozil na obalni
cesti. K temu - dodajamo - bi lah-
ko prišteli še ureditev pomorske-
ga javnega prevoza čolna Delfi-
no Verde od Barkovelj do obeh
kriških portičev, nabrežinskega
portiča vse do Sesljana in Devi-
na.
Prav tako pomembna bi bila ure-
ditev nekdanjih ribiških poti, ki
iz Svetega Križa vzdolž kraškega
roba vodijo do obale. Podivjana
narava, ki žal
kraljuje doma-
la povsod na
kraškem
ozemlju, tudi
v primeru
obalne ceste,
odvrača obi-
skovalce od
koristenja turi-
stičnih uslug,
na primer do-
mačih gostin-
cev ob obali,
predvsem pa
onemogoča
domačinom trajno negovanje
svojih zemljišč. Vsem je znano,
kaj se zgodi, če narod izgubi svo-
jo zemljo...
Foto JMP
Terme Radenci so v tem tednu, od 4. do 10. avgusta, prizorišče
letošnjega poletnega seminarja Zveze cerkvenih pevskih zborov
iz Trsta. Dolgoletna poletna pobuda prinaša manjšo osvežitev,
saj so na seminarju prvič kot samostojna skupina pevci Fantovske
skupine Devin – Nabrežina, ki s
svojim zborovodjem Mirkom
Ferlanom vadijo svoj novi program,
vokalno tehniko pa z njimi vadi prof.
Aleš Marčič, ravnatelj glasbene
šole A. M. Slomšek iz Maribora.
Seveda so jedro seminarja člani
združenega zbora ZCPZ, letos z
njimi vadi nov program Hilarij
Lavrenčič, ki dobro pozna razmere
in je temu primerno tudi izbral
mašo in pesmi. Na seminarju
naštudirani program pa bo med
letom zbor izvajal pod vodstvom
Alenke Cergol.
Tudi letos je na seminarju tečaj za
organiste, ki ga vodi redni sodelavec tržaške ZCPZ, Gregor Klančič,
na imenitnih radenskih orglah vadijo trije tečajniki. Ob tem pa
organizatorji skrbijo, da 62 udeležencem nudijo tudi zanimivo
ponudbo izletov in obiskov kulturnih in naravnih zanimivosti
Prekmurja, kar je zanimivo še zlasti letos, ko obhajamo 100-
letnico priključitve te dežele matičnemu narodnemu telesu.
Poletni seminar ZCPZ
Hilarij Lavrenčič (foto dd)
Aktualno8. avgusta 201920
  ropotarnici je ostal še
neizpisan razmislek o vi-
zualnih delih, ki so zadeli
gledalca in še posebej našo mej-
no občutljivost. Film oz. tv fikci-
jo Red Land - Ros-
so Istria o Normi
Cossetto, nečlo-
veško umorjenem
italijanskem dekle-
tu v osrčju Istre v
razburkanih dneh
po polomu Italije
8. septembra 1943,
smo si lahko ogle-
dali tako v kinu kot
po tv, na tretji
mreži RAI, 8. fe-
bruarja, ob le-
tošnjem dnevu
spomina. Režiser
Maximiliano Her-
nando Bruno, tudi
scenarist in producent filma, si
je navzel morda prezahtevno
breme, s tem da je skušal rekon-
struirati žgoče obdobje v italijan-
ski in naši obmejni stvarnosti, ki
je premalo obravnavano in za
nekatere še vedno tabu tema.
Tudi drugi ustvarjalci mladega
rodu to počenjajo. Navedimo pri
nas Hanno Slak in njenega Ru-
darja iz leta 2017, ki obravnava
slovenske povojne poboje z vpo-
gledom iz sodobnosti, ali pa
prvenec Gorana Vojnovića Piran
Pirano iz leta 2010. Zanimivo je,
da vsi omenjeni mlajši avtorji
imajo mešano nacionalno pore-
klo. Vojnović, ki sodi tudi med
najuspešnejše slovenske besedne
ustvarjalce in je uspešno preve-
den v italijanščino, ne more tako
rekoč iz svoje dvojne narodne
kože, ob mehkem ć-ju očetovega
priimka je mama s slovenske
obale. Hannina mati je znana
poljska oblikovalka zvoka Hanna
Preuss, ki jo je spoznal med leti
študija na poljski filmski akade-
miji v Lódzu koprski režiser Fran-
ci Slak. In ne gre prezreti, da ju-
naka Slakovega prvenca Krizno
obdobje (1981) pooseblja še
mlad Roberto Botteri, bodoči po-
slanec italijanske narodne skup-
nosti v slovenskem parlamentu.
Maximiliano H. Bruno, ki ga bolj
poznamo iz vlog lepotca v raznih
tv kriminalkah, je argentinskega
rodu. Njegovo delo, podobno
kot tv film o isti temi Il cuore nel
pozzo, z Leom Gullotto in Bep-
pejem Fiorellom, prikazuje dokaj
predvidljivo dogajanje z vnaprej
določenimi krivci in nedolžni-
mi. Režiser Alberto Negrin se je
poslužil priznanega zgodovinar-
ja Giovannija Sabbattuccija pri
dokumentarnem uokvirjenju
omenjene, šablonske fikcijske
zgodbe iz leta 2005, Bruno pa se
je za scenarij naslonil izključno
na pričevanje 95-letnega Normi-
nega bratranca Giuseppeja Cos-
V sette, ki je na prigovarjanje hčereLoredane komaj pred leti napisalrazburljiv dnevnik o razburkanih
in krvavih dogodkih, ki so se
zgodili v notranji Istri pred 75 le-
ti.
Ne bi se spuščal v zgodovinske in
historiografske pripombe glede
resničnosti, verodostojnosti in
avtentičnosti prikazanih posnet-
kov. Saj nihče ne sprašuje o tem
Johna Forda za njegove vester-
nske epe in tudi ne serijskih iz-
delovalcev hollywoodskih kav-
bojk ali tv fikcij. Niti nihče ne
sprašuje Clinta Eastwooda, če je
povsem korektno opisal prigode
resničnega kurirja droge med
Mehiko in ZDA, po katerem je
nastala njegova zadnja elegija
The Mule - Il corriere.
Nekateri liki so resnični, so ob-
stajali takšni ali drugačni
fašistični veljaki, kot je bil Nor-
min oče, ali komunistični likvi-
datorji kot tisti, ki ga pooseblja
Romeo Grebenšek. Kot so obsta-
jali tudi Italijani, ki so si prizade-
vali za sožitje in postali žrtve tega
kot humanistični profesor Fran-
co Nero ali obešeni župnik, kot
razni narodno in ideološko neo-
predeljeni vaščani, ki so nakaza-
ni samo v ozadju filma. Tudi iz
naše literature in filma poznamo
takšne vzorce, za vse bi omenil
delo Cirila Kosmača in ekraniza-
cijo Franceta Štiglica Balado o
trobenti in oblaku ali film Chri-
stophoros Andreja Mlakarja po
scenariju Željka Kozinca, kjer se
nad sivino in predvidljivistjo
žanrov dvigajo osvetlitve resni-
ce.
V pričevanjih preživelih, pač gle-
de na njihovo občutljivost, pri-
dejo na dan prikriti dogodki in
okrutnosti, ki jih
navadno ne najde-
mo v zgodovinskih
knjigah. Te resnice
se prej izražajo v
drugih oblikah
družbene refleksije
in samorefleksije, v
književnosti na pri-
mer. Pri nas je to
načelo več globokih
pričevalcev - opazo-
valcev kot, denimo,
Edvard Kocbek s
svojimi partizanski-
mi dnevniki, a tudi
s povojnimi novela-
mi Strah in pogum
in z znamenitim intervjujem Pa-
horju in Rebuli sredi sedemdese-
tih let prejšnjega stoletja, ali pa
Lojze Kovačič s poglavitnim de-
lom Prišleki in tudi z drugo svo-
jo, iskreno, izostreno dnevniško
literaturo. Na tej strani meje pa
bi rad omenil venetskega pisatel-
ja Luigija Meneghella in njegov
globoko humanistično ironični
ep Piccoli maestri (Mali učitelji),
o italijanskem partizanstvu v
gozdovih planote Asiago nad Vi-
cenzo. Daniele Lucchetti je leta
1997 po tem povzel istoimenski
film, ki je senca izvirnega roma-
na.
Po oddajanju na 3. mreži RAI, ki
je dosegla nizko, nekaj odstotno
stopnjo gledalcev, in distribuciji
le v nekaj italijanskih kinodvora-
nah, je bil film Red Land - Rosso
Istria prikazan tudi v Izoli v kinu
Odeon, na pobudo Italijanske
unije, ki je odkupila distribucij-
ske pravice za Slovenijo in
Hrvaško. Brunov film predstavlja
izgubljeno priložnost, manjkata
mu Giraldijev posluh in znanje
za uprizoritev zapletenih dogod-
kov ob naši meji: glej njegova fil-
ma La Rosa Rossa (Rdeča vrtnica
po delu Quarantotti Gambinija)
iz l. 1973 in La Frontiera (Meja)
iz leta 1997. Ob seveda nespre-
jemljivih ekscesih, ki spadajo žal
v slovnico kriminalnih nadalje-
vank na sporedih vseh tv, bi rešil
večinski del dramaturške zasno-
ve, ki sloni na prikazu vaškega
življenja v Istri. Ne glede na pri-
kazane in obeležene narodnosti
in jezike je to Istra, ki jo zasledi-
mo tudi v delih Fulvia Tomizze
in tudi v omenjenem Vojno-
vićevem filmu. Rdeča istrska
zemlja predstavlja naslov in te-
mo diplomske naloge, ki jo ne-
srečna absolventka ni mogla za-
govarjati na padovanski univerzi.
Simbol pa le ostane, pomeni kri,
a tudi svojsko barvo zemlje, lju-
bezen, ki jo imajo in nosijo v sebi
vsi Istrani, zlasti tisti, ki so po voj-
ni ostali razseljeni in brez doma
in so se po sili razmer poraz-
gubili po več kot 90 begun-
skih taboriščih, od Padrič do
Sicilije. Prav je, da prisluhne-
mo tudi njihovi bolečini.
Omenil sem Clinta Eastwoo-
da. Oseminosemdesetletnik
je spet šel za kamero in tokrat
tudi odigral, 10 let od Gran
Torina, zahtevno vlogo so-
dobnega, postaranega Don
Kihota, ki v začetku nam ni
niti simpatičen. Vse življenje
je žrtvoval za svoje vrtnice,
zanemarjal družinsko življen-
je in čustva. Ko izgubi vse, se loti
prej nevede, potem povsem hote,
tveganega posla kurirja mehiških
tihotapcev z drogo, kar opravlja
z veliko profesionalnostjo in
etično brezbrižnostjo. Veliki za-
služki pa niso zanj, pač pa za
šolanje vnukinje, za obnovo se-
deža prijateljev veteranov, in ko
pride do usodne odločitve, do-
bro vemo, kam bo zasukal Clint.
Film je prislužil 172,5 milijona
dolarjev, dobro tretjino v Evropi
in samo v Italiji za 6,5 milijona
evrov. Publika in kritika sta spet
nagradili Clintov najnovejši la-
bodji spev, ki, kot kaže, ne bo
zadnji. Pomislim na sorodno
dušo, na gentlemenskega roparja
Roberta Redforda, šarmantnega
romantičnega dvainosemdese-
tletnika, ki je vse življenje ropal
banke s prefinjenimi manirami
in šestnajstkrat zbežal iz zapora.
Tudi režiser David Lowery in ko-
scenarist David Grann sta zgra-
dila film Old man & the gun
(Stari mož in revolver) po re-
snični zgodbi roparja Forresta
Tuckerja, ki pri svojih ropih ni
nikdar streljal.
Naš imaginarij, ki je prežet s so-
dobnim spletnim, medijskim in
političnim infantiliz-
mom, potrebuje
takšne zglede. Devte-
ragonista, mlada po-
licaja Bradley Cooper
in Casey Affleck, sta
konec koncev na stra-
ni ostarelih zločincev,
ki ponujata alterna-
tivno etično opcijo.
Clint se vrne k ženi
Dianne Wiest na
smrtni postelji, na
koncu sprejme odgo-
vorno in dosledno
kazen in film se skle-
ne z magistralnim posnetkom,
ko v zaporu goji svoje krasne
vrtnice in rože. Redford se s svo-
jimi tisočerimi gubami in ne-
minljivim plavolasim nasme-
hom ne odreče zadnji ljubezni,
krasni zreli lepotici Sissy Spacek,
in življenjskemu motu, ki ga priz-
na policaju Afflecku: “Ne zanima
me zaslužiti za življenje, marveč
živeti”.
Davorin Devetak
Talenti in vizije (IV)
Rdeča barva zemlje in življenja. Ob  filmih o Normi
Cossetto, zadnjem Eastwoodu in Redfordu
Geraldine Chaplin igra prezǐvelo begunko,
med snemanjem v starem trzǎškem pristanišču
Vrtnar - kurir droge Clint Eastwood
Vedno šarmantna Robert Redford in Sissy Spacek 
Norma Cossetto (1920-1943)
Priimek Ogrizek spada med tako imenovane
kočljive priimke, saj njegovega nastanka ne
moremo razložiti z veliko gotovostjo. Čeprav
gre za besedo, ki ima praktično samo en po-
men, ostaja nerešeno vprašanje, zakaj je nek-
do v srednjem veku dobil priimek Ogrizek.
Prva znana omemba priimka Ogrizek je na
Kočevskem: med tamkajšnjimi Nemci najde-
mo priimek Ogri-
sack že pred le-
tom 1500. Pri-
morske Ogrizke
najdemo že sredi
17. stoletja v Go-
ričah in Hraščah
pri Postojni. Gre
za župnijo Hreno-
vice.
Verjetno pa je
gnezd tega priim-
ka več, kar pome-
ni dvoje: da si vsi
Ogrizki niso v so-
rodu in da prii-
mek mogoče ni
nastal v vseh pri-
merih na enak
način.
Priimek je ned-
vomno slovenski.
Danes ga najde-
mo po vsem sve-
tu, daleč največ
pa v Sloveniji.
Vseh Ogrizkov na
svetu je okoli 900, v Sloveniji pa 556. V Slove-
niji je največ priimkov na Štajerskem, saj jih v
Podravju in na Savinjskem živi kar 423. Na Pri-
morskem je Ogrizkov 57, gnezdo pa najdemo
v okolici Postojne. Število priimka je stabilno,
saj jih je bilo leta 2007 559, danes pa so le trije
manj.
Priimek ima svoje slovanske sorodnike, ki po-
menijo isto, a se izgovarjajo in pišejo malce
drugače: v Ukrajini Ogrizok in Ogrzko, v Be-
lorusiji Ogrizko,
na Poljskem pa
Ogryzek. V Avstri-
ji najdemo 181
ljudi s priimkom
Ogrisek, po vsej
verjetnosti gre za
potomce koroških Slovencev.
Ogrizek je beseda za ostanek ogrizene-
ga sadeža. Največkrat jabolka. V starih
časih se je tudi Adamovemu jabolku
reklo Adamov ogrizek. Ker je jabolko
eden najstarejših arhetipov, bi nasta-
nek priimka Ogrizek lahko povezali z
biblično pripovedjo o rajskem vrtu in
prvem človeku. Jabolko je največkrat
upodobljeno kot sadež rajskega dreve-
sa spoznanja, zato verjetno v pomenu
mogoče ne gre za banalni ogrizek.
Mogoče je vzdevek, ki je kasneje po-
stal priimek, dobil človek z izrazitim
ali večjim Adamovim jabolkom.
Možno je tudi, da je priimek nastal zaradi
kakšne zabavne prigode, ki se je zgodila neke-
mu Janezu s ka-
kim ogrizkom.
Denimo, da je
ogrizek vrgel sko-
zi okno, narav-
nost na biriča, ki
je ravno takrat
hodil okoli. Ljud-
je so si zgodbo za-
pomnili in v po-
govoru so Janeza,
ko so ga omenja-
li, ločili od dru-
gih Janezov s pri-
stavkom: Janez,
tisti, ki je vrgel
ogrizek na biriča.
In tako je nastal
Janez Ogrizek.
Težko bi si bilo
zamisliti razlago,
da bi človek dobil
tak vzdevek zara-
di podobnosti z
jabolčnim ogriz-
kom. Tudi lastno-
sti ogrizek nima
takih, ki bi jih lahko povezali s človekovimi
lastnostmi ali slabostmi, kot se je ponavadi
dogajalo v času nastajanja priimkov.
PRIMORSKI PRIIMKI (82) Tino
 M
a
m
ić
OGRIZEK
V krstnem vpisu v latinščini piše, da je 28. marca 1782 prečastiti vikar Jožef
Tomšič krstil Jakoba, zakonskega sina Matije Ogrizka in njegove žene
Marjete. Rojstvo je bilo v Hraščah 18. Knjigo hrani Škofijski arhiv Koper.
Knjiga Status Animarum (Stanje duš) župnije Hrenovice iz leta 1807,
ki jo hrani Škofijski arhiv Koper. V njej je družina Jakoba Ogrizka, ki
je bil tričetrtinski lastnik kmetije.
Zapis priimka Ogrizek v lepopisu iz franciscejskega
katastra iz leta 1823.
Slovenija 8. avgusta 2019 21
Imenovanja in osebne spremembe 
v letu 2019
p. Simon Peter Berlec, OFM, je bil razrešen službe gvardijana
samostana ter rektorja bazilike na Sveti Gori in na predlog
svojega predstojnika razrešen službe kaplana v župniji Solkan
in odhaja v Avstralijo.
Mag. Primož Erjavec, rektor Malega semenišča Vipava in kaplan v
ŠGV, je bil razrešen službe duhovnega pomočnika v Župniji Idrija
in imenovan za duhovnega pomočnika v župnijah Dornberk in
Prvačina.
Milan Kavčnik, SDB, je bil na predlog svojega predstojnika razrešen
službe župnika Župnije Škofije in odhaja v ljubljansko nadškofijo.
p. Bogdan Knavs, OFM, je bil imenovan za gvardijana samostana
ter rektorja bazilike na Sveti Gori in na predlog svojega
predstojnika imenovan za kaplana v župniji Solkan.
Janko Kosmač se je vrnil iz misijonov na Slonokoščeni obali in je
bil imenovan za župnika Župnije Opatje Selo.
Mag. Jožef Krnc, SDB, je bil na predlog svojega predstojnika
imenovan za župnika Župnije Škofije.
Rudolf Štavar, CM, se je zaradi zdravstvenih razlogov odpovedal
župniji Opatje selo in je bil razrešen službe župnika.
Alan Tedeško, duhovni pomočnik v Župniji Podnanos je bil
imenovan za vikarja Župnije Idrija.
Peti Hieronimov romarski shod
V soboto, 31. avgusta 2019, bo potekal peti Hieronimov shod.
Shod bo v Topolovcu. Tokrat organizatorji na shod posebej vabijo
romarje in pohodnike. Ob 17.00 bo sveta maša v cerkvi sv.
Hieronima v gozdu pod vasjo – pot bo označena. Sveti maši bo
sledilo predavanje mag. Bogdana Vidmarja. Shod se bo končal
s prijateljskim druženjem.
Cerkev tokratnega shoda je bila v zelo slabem stanju. Na pobudo
g. škofa Jurija Bizjaka so nekateri mojstri in domačini pristopili
k obnovi ter cerkev toliko uredili, da je obvarovana pred
propadom in je v njej možno urejeno obhajanje bogoslužja.
Dostop do cerkve je možen peš iz vasi Topolovec. Primerna pa
je tudi pot do cerkve od gostilne Belvedur (pol ure v eno smer)
ali iz vasi Hrvoji (45 minut v eno smer). Možna je tudi krožna
pešpot. Vabljeni.
Kratke
Najbolj odločno se za to zavzemajo v stranki Nova Slovenija, krščanski demokrati
Slovenija bo verjetno preprečila vstop
Hrvaške v schengensko območje!
  poštevaje razne
dogodke, primere in
dokazovanja
najrazličnejših izvedencev, se
zdi, da je v Sloveniji veliko
slabega in komaj kaj dobrega in
ustvarjalnega. Pri tem seveda ne
mislim na množice delavcev in
drugih zaposlenih v različnih
dejavnostih, zlasti v
gospodarstvu, ki marljivo
delajo in ustvarjajo nove
izdelke in dohodke, mnogi med
njimi za nizko plačo. Država se
sploh še ni začela ukvarjati s
politiko in ukrepi, s katerimi bi
ovrednotili dostojanstvo in
vrednote dela, tudi v novi
slovenski državi parlamentarne
demokracije. Tudi zaradi
omenjenih razlogov in vrzeli se
dogaja, da je v Sloveniji na
desettisoče ponudb za nove
zaposlitve in delo, toda
ponudnikov oziroma
kandidatov za zaposlitev je
premalo. Največ novih
zaposlitev pponujajo v
zdravstvu, turizmu in
gostinstvu, gradbeništvu in v
drugih dejavnostih, na primer v
Pošti Slovenije. Mnogi, ki bi
nemara lahko dobili zaposlitev
za neomejen čas, zatrjujejo, “da
se jim ne splača delati za tako
nizke plače”. Kritično je,
denimo, na Pošti Slovenije, kjer
jim primanjkuje veliko
pismonoš, a zaradi plače, ki
znaša okoli 800 evrov neto na
mesec, kar je premalo za
znosno in dostojanstveno
življenje, ne dobijo dovolj
U interesentov za zaposlitev. PoštaSlovenije jih išče tudi v tujini,brez večjega uspeha, najbrž tudi
zato, ker bi se morali naučiti
tudi slovenščine.
Težave so skratka mnoge in
očitne, na strokovnih in tudi
političnih ravneh. Grozi, da se
bodo morali v Sloveniji
sprijazniti z vpadi nezakonitih
migrantov, ker oblast njihovih
tokov in nasilja ne more več
obvladati. To kljub temu da so
na 40 kilometrih najbolj
ogroženega ozemlja ob meji s
Hrvaško vzpostavili okrepljene
žične ovire. Mejo po novem,
poleg redno zaposlenih
policistov, pomagajo varovati
upokojeni policisti, pa novi
policisti, ki so bili usposobljeni
posebej za službo ob slovenski
južni meji, torej tisti s Hrvaško.
Poleg omenjenih skupin
policistov mejo pomagajo
varovati tudi pripadniki
slovenske vojske, opremljeni z
oklepnimi vozili in z
zagotovljeno pomočjo letal.
Zaradi slabih splošnih razmer v
Sloveniji in razmišljanj o
negotovi politični prihodnosti
družbe in države veliko
Slovencev, mladih in tudi
starejših, odhaja v tujino in se
nemara nikoli več ne bodo
vrnili v domovino. O tem razni
organi pogosto objavljajo nove
podatke in podrobnosti. Zdaj je
izseljevanje celo večje, kot je
bilo v obdobju gospodarske
krize. Pred dvajsetimi leti se je
iz Slovenije izselilo manj kot
tisoč državljanov, deset let
kasneje pa se je številka
dvignila na nad 4.700
izseljenih. Izračunali so, da se je
v preteklih desetih letih iz
Slovenije izselilo skupaj 70.348
slovenskih državljanov, kar je
več kot imata Celje in Kranj
skupaj prebivalcev. Dodati pa je
treba opozorilo, da v
omenjenih podatkih o
izseljevanju iz Slovenije niso
upoštevali tisočih mladih, ki po
opravljenem študiju v Sloveniji
vsako leto zapustijo domovino
in se napotijo v tujino, kjer
iščejo zaposlitev in boljšo
prihodnost.
Violeta Bulc, ki bo do jeseni,
torej še kakšen mesec, evropska
komisarka iz Slovenije, je med
službovanjem v Bruslju molčala
o Sloveniji, prejemala pa seveda
visoko plačo, neprimerljivo s
plačami v Sloveniji, molčala pa
tudi, ko so ji razne ankete
pripisovale visoko mesto med
najbolj znanimi in
pomembnimi osebnostmi v
Sloveniji. Ko je premier Marjan
Šarec zavrnil njeno kandidaturo
za nov mandat komisarke EU iz
Slovenije, pa je sporočila in
razložila v časniku Delo, “da
Slovenija še vedno ne ve, kaj
sploh hoče s svojo državo, kar
je spoznala in občutila med
delom v evropski komisiji”.
Odgovoril ji je polemično in z
drobcem sarkazma dr. Matej
  a dolgoročne potrebe pa je
projekt predvidel zgradi-
tev akumulacije Padež v
Brkinih in vključitev v obalno-
kraško vodovodno območje tudi
bogatega vira vode Malni pri Po-
stojni, ki pa je dosegel zgolj po-
stojnsko in pivško področje in ni
bil povezan z obalo. Po naved-
bah iz poročila RVK med ostalim
tudi zaradi zadržkov Ministrstva
za okolje in prostor (MOP), ker
da “sodijo Malni v področje
Črnega in ne Jadranskega morja”
(!) , kar pa navadnemu državlja-
nu ni razumljivo, je to, zakaj ta
vir lahko oskrbuje Postojno in
Pivko, obale pa ne. V obdobju
1978 – 1998 je Geološki zavod
Ljubljana (GZL), v
sodelovanju z dru-
gimi institucijami,
izvedel množico
sondiranj in razi-
skovalnih vrtin na
območju Rižane
(38 vrtin in 14 ra-
ziskanih vodnja-
kov) kot tudi na
območju Ospa in
Dragonje z name-
nom, da bi ugoto-
vili možne odjeme
vode iz tam-
kajšnjih vodono-
snikov. Leta 1997
pa je RVK na po-
dlagi ugodnih ugotovitev pre-
dhodnih raziskav pripravil idejni
projekt za akumulacijo Kubed, a
je naknadno leta 1999 MOP ta
vir izločil, ker da je za dolgoročne
potrebe premajhen in se napaja
iz istega vodnega vira kot Rižana.
Z Leta 2003 je MOP, ob izdelavidržavnega lokacijskega načrta(DLN), spet predvidelo akumu-
lacijo Padež v Brkinih, ki naj bi
zagotavljala zadostne količine
vode do leta 2030. MOP pa je leta
2006 dela na tem projektu usta-
vilo “brez obrazložitve vzrokov”
(!), kljub velikemu obsegu opra-
vljenih raziskav, izdelane doku-
mentacije in pridobljenemu
okoljevarstvenemu dovoljenju,
kar vzbuja sum o nečistem ozad-
ju (pritiski, lobiji ipd.). V obdob-
ju 2013 – 2019 pa je RVK pri
iskanju novih virov vode pripra-
vil še študijo o možnosti “razsol-
jevanja morske vode” z izdelavo
projektne naloge, proučitvijo
tehnično-tehnoloških vidikov
obdelave morske vode in s posta-
vitvijo poskusne naprave z zmo-
gljivostjo 2 m3/dan. Vrednost
projekta naj bi znašala 20 milijo-
nov evrov, a se zadeva še nika-
mor ni premaknila.
Nekaj sklepov, predlogov 
in zahtev
V že citiranem poročilu RVK lah-
ko preberemo, “da je po veljavni
zakonodaji država zadolžena za
upravljanje z vodami in vodnimi
viri…, ki pa se že 50 let spreneve-
da pri reševanju vodnega proble-
ma za naše področje”, zlasti z za-
vrnitvijo prikazanih, že začetih
projektov (Padež, Kubed, Malni
idr.) in s svojimi neskončnimi ja-
lovimi raziskavami. Strokovnjaki
RVK še vedno dokazujejo, da je
akumulacija Padež najprimer-
nejša rešitev, ki bi s predvidenim
postopnim povečevanjem kapa-
citet lahko zagotovila okrog
840/s, kar bi v celoti pokrilo na-
raščajoče potrebe po vodi. Vred-
nost projekta znaša 70.000.000
evrov, za dosedanje stroške izde-
lave dokumentacije pa je bilo po-
rabljenih že 2,245.000 evrov.
Hkrati opozarjajo,
da tudi v primeru
takojšnjega nadal-
jevanja aktivnosti
“ni realno pričako-
vati realizacije pro-
jekta pred letom
2030”, kar je resen
opomin vsem
vpletenim v dose-
danje jalovo počet-
je. Naj za nameček
še povemo, da se je
MOP na pripo-
ročilo tujih revi-
zorjev, v zameno
za projekt Padež,
odločilo za izved-
bo projekta Brestovica, po kate-
rem bi povečali odjem vode za
potrebe obale iz zajetja Brestovi-
ca (Kraški vodovodi) z 210 na
330 l/s in zagotovili dodatnih 70
l/s iz zajetja Bistrica (vodovod
Ilirska Bistrica). Za nosilca pro-
Lahovnik s trditvijo, “da bi v
Sloveniji, če bi ta vedela, kaj
hoče, Violeta Bulc ne mogla
postati evropska komisarka”.
Toda zdaj v Sloveniji politika
najbolj pozorno ocenjuje in
vrednoti poteze in izjave nove
predsednice evropske komisije,
Ursule von der Leyer. Med
obiskom v Zagrebu je bila
polna navdušenja in hvalisanja
o tem, da je Hrvaška velika
zgodba o uspehu in vzor za
druge članice EU. Slovenije
sploh ni omenila, kar bi bilo
mogoče pričakovati, pač pa je
opozorila in poudarila, da bo
Hrvaška lahko vstopila v t. i.
schengensko območje le v
primeru, da jo bodo pri tem
podprle oziroma z njo soglašale
prav vse države članice EU. V
Sloveniji v teh dneh v vladi in
politiki razpravljajo o tem, kako
ravnati, kaj storiti, ker tako
evropska komisija kot tudi
Hrvaška s premierom Andrejem
Plenkovićem ne omenjata
zapletov in napetosti v odnosih
med državama, tudi tega ne, da
Hrvaška ne upošteva in ne
priznava razsodbe arbitražnega
sodišča o meji med Slovenijo in
Hrvaško. Zelo verjetno je, da bo
Slovenija zaradi vsega
omenjenega blokirala Hrvaško
pri njeni zahtevi za vstop na
schengensko območje. Mnenja
o tem, kako naj bi Slovenija
ukrepala, pa se razlikujejo.
Premier Marjan Šarec, ki vodi
izvršilno oblast in v državi
odloča o vsem, kar je
pomembno, se do zadeve še ni
opredelil. V preteklosti pa je
omenil možnost popolne
blokade Hrvaške pri njenem
vstopanju v Schengen.
Predsednik države Borut Pahor,
podpisnik zaveze obeh držav za
dosego arbitražnega sporazuma
o meji, v letu 2009, zdaj
opozarja: “Merila in pogoji za
Hrvaško so jasni, morajo jih
izpolnjevati vsi enako”.
Nekdanji evropski poslanec in
diplomat Ivo Vajgl poudarja,
“da je Slovenija podpirala
Hrvaško pri njenem vstopu v
EU in Zvezo Nato, a na
Hrvaškem tega niso hoteli
spremeniti v politiko dobrega
sosedstva”. Sicer pa v slovenski
politiki na splošno navajajo, da
si je težko predstavljati vstop
Hrvaške v schengenski prostor,
dokler krši mednarodno pravo.
Najbolj odločno se za blokado
hrvaških namer v primeru
Schengen zavzemajo v stranki
Nova Slovenija, krščanski
demokrati. Prepričani so, “da je
to najbrž zadnja priložnost za
spoštvanje vladavine prava v
odnosih med sosednjima
državama”. V stranki še
dodajajo: “Ne ponavljajmo
starih napak! ”
Naziv Schengen izhaja iz
istoimenske vasice v
Luksemburgu, ob meji z
Nemčijo in Francijo, ki je
postala simbol za prosto
gibanje ljudi v Evropi.
Schengensko območje obsega
26 evropskih držav članic EU, ki
imajo skupaj več kot 400
milijonov prebivalcev.
Schengenski sporazum
pomeni, da so znotraj njega
odpravljene mejne kontrole
med državami, se pa stroga
mejna kontrola gibanj ljudi
izvaja na zunanjih mejah
območja.
Urška Prepeluh-Magajne,
odvetnica iz Ljubljane, ki po
poroki z družino živi v Chicagu
v ZDA, je v pogovoru za revijo
Naša družina primerjala
življenje in razmere v Sloveniji
in v ZDA. Pravi, da v ZDA ljudje
lahko uspevajo tudi brez vez in
poznanstev. V Ameriki sta tudi
politično ozračje in kultura
mnogo bolj strpna do
veroizpovedi vseh vrst kot pa v
Sloveniji. V ZDA živi največja
slovenska skupina zunaj meja
države Slovenija. V nekem
popisu se je kar 175 tisoč
prebivalcev izreklo, da so
slovenskega rodu. Slovenska
narodna zavest je med našimi
ljudmi izredno živa.
“Presenečena sem bila, koliko
Slovencev v ZDA ima doma
svojo slovensko narodno nošo,
kar je v Sloveniji redkost”.
Marijan Drobež
jekta je bila določena občina
Sežana, koordinator pa bi bili
Kraški vodovodi. Zagotovljena so
bila tudi evropska sredstva, ven-
dar projekt zaradi zamud ni bil
dokončan v predvidenem roku
(2015) in iz poročila ni razvidna
njegova nadaljnja usoda.
Občinski sveti štirih obalnih
občin pa so na podlagi prikaza-
nega dogajanja v svojem skup-
nem sporočilu sprejeli, med osta-
lim, tudi naslednje ugotovitve in
zahteve: “da država ni sposobna
zagotoviti občankam in
občanom ustavne pravice do
oskrbe s pitno vodo… da naj
MOP najkasneje v enem mesecu
predloži oz. predstavi županom
občin Slovenske Istre terminski
načrt aktivnosti za zagotovitev
zadostnega in varnega vodnega
vira” ter še vrsto drugih zahtev v
zvezi z varstvom voda. Če pristoj-
ne institucije teh ukrepov ne bi
zmogle zagotoviti, “pa naj se
prouči možnost prepovedi tran-
sporta nevarnih tekočin skozi vo-
dovarstveno območje”. K Temu
bi lahko dodali, da se pristojni re-
publiški organi na hrbtu skoraj
stotisoč prebivalcev Slovenske
Istre dokaj neodgovorno poigra-
vajo z odločitvami, ki lahko po-
stanejo usodne, kot nam to kaže
nedavna bridka izkušnja z iztir-
jenjem vlaka. To, žal, spominja
na neštete ovire in neodgovorna
dejanja republiških (in celo lo-
kalnih) oblasti, ki jih je tudi Luka
Koper doslej doživljala pri svojih
razvojnih naporih in projektih,
ter na dvajsetletno zajemanje vo-
de z rešetom pri izgradnji ne-
srečnega drugega tira, kar je vse
že zavrlo razvoj Luke ter jo bo, po
mnogih znakih sodeč, potisnilo
med drugorazredna severnoja-
dranska pristanišča.
Z 2. strani
Jalovo početje ...
Rižanski vodovod
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyer se je srečala v Zagrebu s hrvaškim
predsednikom vlade Andrejem Plenkovićem in dejala, da je Hrvaška “zgodba o uspehu”.
Aktualno8. avgusta 201922
Dvojna številka mladinske revije Galeb
Zažarelo je
počitniško sonce!
  aleb se je poslovil od
svojih mladih bralcev z
zajetno dvojno, majsko
in junijsko, številko in jim zakli-
cal “Vesele počitnice s knjigo v
kovčku”! Njegova naslovnica je
poletno sproščena: fantič pluje
po morju z malo jadrnico, de-
klica se kopa, ptice preletavajo
nebo, na katerem žari toplo
sonce. Tako si predstavlja počit-
niški dan Soraja Jerman, tret-
ješolka COŠ P. Tomažič iz Trebč.
Tudi njeni sošolci in sošolke so
Galebu poslali risbice s poletno
tematiko. Drugošolci OŠ Trubar
- Kajuh iz Bazovice pa so v risbe
ujeli trenutke pomladi, ko se na
nebu po dežju zariše mavrica.
Drugošolci
so pri
urah zem-
ljepisa
spoznava-
li različne
prostore,
zato so iz
odpadnega
materiala izdelali maketo
šole z učilnico, knjižnico, telo-
vadnico in jedilnico. Petošolci
pa so se šli antične Grke in iz
časopisnega papirja oblikovali
vaze, nanje pa narisali prizore iz
življenja starih Grkov. S svojimi
izdelki so se fotografirali in sliko
poslali Galebu, ki vsebuje veliko
pestrega branja v vezani in ne-
vezani besedi.
V Sesljan sta odkolesarila ženin
in nevesta, vran in kavka, ker sta
med poročnimi darili dobila tu-
di dvosedežno kolo! Šegavo pe-
smico je napisal Jure Jakob, ilu-
strirala Anja Jerčič Jakob. Z vrsto
hudomušnih pesmic je Jure Ja-
kob v letošnjem letniku Galeba
predstavil različna prevozna
sredstva. Na lov na medmete va-
bijo razigrani stihi v obliki “dre-
vesa”, ki jih je pod naslovom
Baobab zvezila Majda Artač
Sturman, domiselno pa ilustri-
rala Živa Pahor. Obe ustvarjalki
sta se podpisali tudi pod “sladko
pesmico” Medved in medenja-
ki. Kosmatinko si je zaželel me-
du iz čebelnjaka, a ko je zagledal
čebelarja Jaka, se je spomnil, da
mu je medvedka spekla meden-
jake, in odhlačal je domov.
Medvedi v domišljijsko bogati
G pesmici Milana Petka LevokovaTristo kosmatih medvedov pakar letijo po vesolju, tja do son-
ca... Medved in miška v stripu
Majde Koren in Bojana Jurca se
potepata po Grčiji, občudujeta
svetišče boginje Atene, okušata
tamkajšnjo hrano, se povzpneta
na Olimp, nazadnje pa uživata
ob morju na otoku Santorini.
Kot vedno strip spremljajo
krajša razlaga o tej državi in nje-
nih zemljepisnih in zgodovin-
skih značilnostih ter naloge. V
dvojni Galebovi številki so še
zadnji deli zgodb v nadaljevan-
jih. Erika Cunja je Marijo po-
spremila še na vrt babičine hiše.
Tu se je deklica zagugala na gu-
galnici in v domišljiji zaspala
kar na
mehkih oblakih. Mihec v do-
polnjevanki Maje Furman je s
Pošastkom našel čudovit počit-
niški kraj za taborjenje. Dunja
Jogan je v svojem razpoznav-
nem likovnem izražanju ilustri-
rala sklepni prizor. Mali rado-
vednici Evi, ki si jo je zamislila
Neli K. Filipič, je očka izpulil
majavi zob in ji obljubil, da ji
bo zobna miška nekaj prinesla...
Ko pa je Eva šla na morje (na
sliki), je odkrila oseko in plimo
ter izzvala val, naj jo ulovi. Mar-
jeta Zorec predstavlja italijansko
ljudsko pravljico (po prevodu
Nika Koširja). Vsebina razkriva,
zakaj mesec včasih raste, včasih
se pa manjša. Na luni namreč
sedi star, zmeraj lačen cigan, ki
njeno površino požrešno grize,
a se nikdar ne nasiti. Ta kazen
ga je doletela, ker ni privoščil
staremu popotniku (v resnici
vladarju vesolja), krožnik svoje-
ga rumenega močnika. Prikup-
no likovno podobo je pravljici
dala Andreja Gregorič. Isti avto-
rici opisujeta tudi finsko ljudsko
pravljico Kako se je modrost
razširila po svetu. Nekdaj jo je
imel v lasti le pritlikavec, ki jo
je ljubosumno hranil v posodi.
Nekega dne mu jo je fantič Antli
izmaknil in jo hotel skriti na
drevesu, a padla mu je iz rok.
Posoda se je razbila in veter je
modrost raznesel na vse konce
sveta. Kako je lepa, bogata, a
ošabna, pohlepna in okrutna
gospa obubožala prav zaradi
svoje pohlepnosti, pripoveduje
Klarisa M. Jovanović ob ilustra-
ciji Štefana Turka. Tudi tokrat je
priložila recept, in sicer za ribo
v pečici. Kako je bilo s strahom
na strehi, razkriva Helena Jova-
novič v zadnjem nadaljevanju o
črni sovi Sanjači, ki ni strašila
več otrok v spanju, ko si je s svo-
jim ljubljenim Igorjem, belo so-
vo, uredila dom na toplem dim-
niku. Marjeta Zorec izčrpno
opisuje značilnosti planinskega
orla, gospodarja višin, ki je neu-
strašen in drzen. Katerina Kalc
je še posebno izrazito upodobila
njegov ostri pogled in ukrivljeni
kljun. Da je pastir tudi ptica, se
bodo prepričali vsi, ki bodo pre-
brali rubriko Soimenjaki Darin-
ke Kobal. Ivana Soban ga je ilu-
strirala kar s palico v roki, med-
tem ko pase kobilice. Najmlajši
Galebovi prija-
telji bodo
našli tudi to-
krat nekaj za-
se. Pobarvali
bodo pobar-
vanko Anke
Kočevar in
skušali dognati, kaj je težko in
kaj lahko. Preizkusili pa bodo
tudi svojo zmožnost koncentra-
cije v vaji, ki sta jim jo pripravili
Ester Derganc in Chiara Sepin.
Kako se je Vili naučil letenja, bo-
do prebrali v stripu Dejnoza-
verčki mihe ha. Jasna Merku'
končuje opis palete barv s pred-
stavitvijo črne, ki med drugim
označuje temne, hudobne pra-
vljične like. Matejka Grgič in
Chiara Sepin sta bralce vse šol-
sko leto vodili po raznih regijah
Slovenije. Za konec sta izbrali
Prekmurje, kjer je poleg slo-
venščine prisoten madžarski je-
zik, in kraje ob slovenski obali,
kjer govorijo tudi italijansko. Z
izpolnitvijo različnih vaj se bo-
do bralci naučili marsičesa, tudi
pravilne rabe predlogov v, na,
pri, k, iz, z/s, nad, ki so včasih
prav trd oreh posebno za tiste,
ki ne obvladajo dobro sloven-
skega jezika.
V dvojni številki so še Galebov
kviz, križanka in pravljične
zgodbice ter risbe, ki so jih iz-
delali drugošolci OŠ J. Ribičič
pri Sv. Jakobu v Trstu.
IK
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev 
v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
Novi glas prejema javna sredstva za medije. 
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks
To številko smo poslali v tisk v torek, 6. avgusta 2019, ob 13. uri
NATUROPATSKI NASVETI (255)Erika Brajnik
Hipotiroza v naturopatiji (3)
Naša telesa lahko obvladamo, našo ščitnico
lahko upravljamo, in to s hrano! Res je, da ne
moremo predvideti življenja. Lahko doživimo
nesrečo, stresno izkušnjo itd. Lahko pa si po-
magamo, da obvlada-
mo našo ščitnico!
Glavno naturopatsko
pravilo je, več kot je
stresa, bolj se je potreb-
no držati prehrane!
Emocionalno je ščitni-
ca vezana na 5. čakro,
ki je povezana z govo-
rom, izražanjem želja,
volje, mnenj, pre-
pričanj. Oseba, ki ima
ščitnico v hipotirozi,
navadno zadržuje svoje
misli zase, se ne odpre sočloveku, je občutljiva
oseba, ki ne pokaže svojih emocij. Če jo kdo
rani, ne bo pokazala in povedala, da ji je hu-
do. Najhuje je, če igra tako vlogo veselja do-
ma, pred očetom, materjo in potem v odraslo-
sti pred partnerjem. To so ljudje, ki zanemar-
jajo svoja čustva, jih ne izrazijo, se radi podre-
jajo, da imajo mir. Požirajo življenje takšno,
kakršno je, nekega dne pa poči – hipotiroza!
Bachove cvetne esence, ki nam bodo pomaga-
le izraziti naše želje in mnenja, tudi tistim, ki
si jim nismo upali nikdar povedati, da se z nji-
mi ne strinjamo (na-
vadno so to starši ali
partner), so: centaury,
agrimony, holly, wal-
nut. Mešanico teh
esenc si lahko
mažemo po grlu in jih
zvečer pijemo - 5 ka-
pljic zvečer pred span-
jem, ko so zobje že
umiti.
Pomagalo nam bo od-
preti 5. čakro in lažje
izraziti naše želje,
pričakovanja in upanja.
Vse to je ščitnica v naturopatiji.
Za personalizirano mešanico Bachovih cvet-
nih esenc ob težavah s ščitnico mi pišite na
info@saeka. si
/ konec
www.saeka.si
Nekoč je pred-
stavljal Gradež
za naše ljudi ek-
sotičen počit-
niški kraj, kjer je
bilo sonce, diha-
lo se je jodid, bil
je kraj ribjih jedi,
“sabjatur” in
zdravilišč. Po navadi so mesto v laguni prvič obiskali
na enodnevnem izletu na Barbano: najprej so si
ogledali svetišče, otok, potem pa še mesto. Spreha-
jali so se po ulicah starega predela in si navadno
privoščili tudi dobro kosilce, ribe, take, kot so jih
znali kuhati samo v Gradežu. None so se odpeljale
z avtobusom in s seboj peljale vnuke, še posebno,
če jim je zdravnik naročil, naj se grejo naužit “ma-
gičnega” jodida, tako da otrok pozimi ne bo zbolel
in ker “slana voda stori prav”! Večkrat so otroci na
tem izletu prvič videli
morje in se kopali v “slani
vodi”. O Gradežu mi je
pred kratkim pripovedova-
la sorodnica, priletna go-
spa, ki je več let živela tam
in dobro pozna zgodovino
mesta in njegov razvoj sko-
zi čas, za letnice in druge
podrobnejše podatke pa
sem segla po pisnih virih.
Gospa mi je povedala, da
so turisti Gradež zaradi čudovite peščene plaže radi
obiskovali že v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1873
so v tem kraju ustanovili “morski hospic”, v kate-
rem so strokovnjaki in zdravniki izkoriščali koristne
lastnosti morskega okolja v terapevtske namene
(mesto je dobilo uradni naziv morskih toplic leta
1892). Na plaži so se takrat pojavile prve “hišice”,
garderobe, ki so jih kopalci lahko najeli, da so se v
njih preoblekli in položili svoje stvari - najemnine
teh objektov so že takrat predstavljale za občinsko
upravo pomemben vir dohodka. Na plaži so bile ta-
krat tudi prve prhe - vodo so prinašali v velikih so-
dih iz bližnjega Ogleja do 4. aprila 1900, ko so po
dolgotrajnem in izredno dragem javnem delu v me-
stu izkopali jamo, globoko 217 metrov, in prišli do
podtalnice s pitno vodo. Voda je bila na začetku si-
cer rumenkaste barve in je imela 24 stopinj Celzija,
v nekaj letih pa se je razvilo vodovodno omrežje, ki
je nudilo pitno vodo celotnemu obmorskemu le-
tovišču. Ob koncu 19. in začetku 20. stoletja se je
podoba Gradeža popolnoma spremenila: malo ri-
biško naselje se je razširilo, razvilo, domačini so svoj
denar vložili v nove, podjetniške dejavnosti, tako so
nastali prvi penzioni, hoteli in večje restavracije. V
tistem obdobju so razvili mrežo pomorskih povezav
in ustvarili novo povezavo z državno železnico. Gra-
dež se je tako razvil v pomembno počitniško sre-
dišče in obmorsko zdravilišče, v katerem so nudili
masaže v morski vodi, kopeli, inhalacije z zdravo
morsko vodo in zdravljenje s peskom. Med prvo
svetovno vojno je bila zlata plaža popolnoma raz-
dejana, tako da je bilo potrebnih nekaj let, da so do-
mačini s trdim delom dali mestu izvirno lepoto in
pripomogli k pravemu navalu turistov v laguno. Ita-
lijanske družine, ki si niso mogle privoščiti pravih
počitnic ob morju, so takrat pošiljale otroke v po-
letne kolonije, s prihodom fašizma pa so plažo opre-
mili tudi z najrazličnejšemi športnimi objekti. Bi-
stvenega pomena za razvoj zdravilišča je bila leta
1936 postavitev mostu med gradeškim otokom in
celino, po katerem so turisti lahko prihajali v mesto
s svojimi avtomobili. Zelo uporabljeni so bili tudi
trajekti, ki so iz mesta peljali v Trst. Zanimivo je, da
so bili v tistih letih gradeški gostinci in mestni upra-
vitelji zelo zadovoljni, začeli pa so dolgoleten boj z
državno upravo za ponovno odprtje kazinoja, ki je
v mestu deloval do leta 1923. V ekonomskem in
razvojnem vrvežu tistih let se pa življenje v “kazo-
nih”, hišicah v laguni, ni prav nič spremenilo - ti
ljudje so bili popolnoma izključeni iz modernizaci-
je.
Tudi druga svetovna vojna je prinesla mestu ogrom-
no ekonomsko škodo. Sledila so ji dolga leta pre-
nove, ob prvih znakih ekonomske rasti pa se je za
mestno upravo že postavilo vprašanje, kako postati
kos nastajajočemu množičnemu turizmu, saj me-
stno središče, zdravilišče in plaža sploh niso bili pri-
pravljeni sprejeti toliko ljudi, ki so v Gradež prihajali
z osebnimi avtomobili iz vse severne Italije, pa tudi
iz Avstrije in južne Nemčije - kmalu so se povsod
začeli pojavljati dvojezični napisi, v italijanščini in
nemščini. Navadnim turi-
stom so se pridružile večje
skupine športnikov, ki so si
v zdravilišču privoščili ma-
saže in počitek - zdravljenje
s peskom je v gostišča pri-
vabilo veliko slavnih itali-
janskih nogometašev. Na
plaži so se nadaljevale špor-
tne dejavnosti, v mestnem
središču, ki ga je po 50. le-
tih obkrožilo veliko število
stanovanjskih blokov in drugih apartmajev za turi-
ste, pa se je razvila pomembna kulturna ponudba z
večernimi koncerti, razstavami, družabnimi srečan-
ji in plesi.
Veliko je bilo avtobusov, ki so redno vozili v mesto,
jaz pa se rada spominjam, kako sem se z avtomobi-
lom hodila kopat v Gradež s sestričnama, teto Adria-
no in nono. Teta je takrat v zdravilišču delala inha-
lacije z morsko vodo, mi pa smo jo čakali in se neiz-
merno zabavali na zlati peščeni plaži. Iz Gradeža je
enkrat na teden k nam na Poljane prihajala tudi ri-
bička, ki je naše gospe naučila pripravljati ribje jedi.
Nona je pri njej kupovala sardele, od časa do časa
pa tudi sipe, iz katerih je naredila okusen golaž, in
vse nas, večje in mlajše, povabila na sobotno kosilo.
Polento je, v vsakem letnem času, vedno pripravljal
nono Jožef, ki jo je dolgo časa kuhal v kotlu na
“špargertu”: vsi smo jo radi jedli, razen mojega tata,
ki se je je prenajedel v otroških letih in je potem ni
mogel več jesti. Na stenah kotla se je ob kuhanju
ustvarila trda, na zunanji strani prežgana, črna skor-
ja polente, ki jo je nono, ko se je kotel ohladil, od-
stranil s sten in zdrobil na manjše kose - za to oku-
sno “poslastico” smo se otroci vedno kregali!
SIPIN GOLAŽ
Sestavine:
1 kg očiščenih sip, šopek peteršilja, 3 stroki česna,
polovica čebule, olivno olje, 200 ml paradižnikove
mezge, sol, poper.
Priprava:
Sipe zrežemo na rezine ali koščke in jih damo v lo-
nec z manjšo količino olja - pokuhamo na nizkem
olju, da sipe izgubijo svojo vodo, ki jo zlijemo proč.
V drugem loncu na olju popražimo na drobno zre-
zane čebulo, česen in peteršilj, toliko časa, da čebula
postekleni. Dodamo sipe in na nizkem ognju ku-
hamo deset minut, nato vlijemo paradižnikovo
mezgo in eno zajemalko vode ali juhe. Posolimo,
popramo in kuhamo še 45 minut, nato dodamo
dve žlici moke in spet zalijemo z juho, dobro pre-
mešamo in kuhamo še deset minut. Serviramo s
polento ali kruhom. Bog žegnaj!
Ka
tja
 F
er
le
tič
STARE JEDI V NOVIH LONCIH (48)
Aktualno 8. avgusta 2019 23
Čarobna pravljica o nenavadnem prijateljstvu
O deklici, ki se ni
znala smejati
  ekoč, morda danes,
morda včeraj ali
predvčerajšnjim, je
nekje živela lepa plavolasa
deklica, ki je bila povsem enaka
vsem drugim deklicam in vsem
otrokom. Le v nečem je bila
drugačna: ni se znala smejati.
Mama in očka sta bila tako
pridna in skrbna kot vse mame
in očki na tem pisanem, širnem
svetu in sta imela svojo Majo
rada. Bila pa sta zelo zaskrbljena
in včasih žalostna. Večer za
večerom, ko je Maja spala, sta se
zaman spraševala, zakaj se
njuna mala hčerka nikoli ne
smeje. Maja je imela vse, kar si
otroci želijo: živela je v beli
predmestni hišici z vrtom, z
avtom se je vsak dan vozila v
vrtec, imela je lepo število
rdečeličnih, veselih prijateljev
ter velik koš novih, celih in
seveda tudi že razbitih igrač.
Tako pač kot vse srečne deklice.
Tudi televizijo je rada gledala,
pa čeprav sta se mama in očka
hudo bala, da se bo Maja
nekega popoldneva kar prilepila
nanjo. In potem se bo težko
našel kdo, ki bi jo znal odlepiti.
Prav zato sta včasih pritisnila na
gumbek na televizijskem
ekranu: zaslišalo se je “škrt” in
ekran se je zatemnil. Ravno ob
pravem času, da sta lahko, sicer
z velikim trudom, Majo
N vendarle odlepila od čudežneškatle. Takrat se je Maja najrajeodpravila k sosedovemu Marcu,
da sta se lahko igrala, ali pa se je
zaprla v svojo sobico in listala
po slikanicah.
Nekega dne, bil je soparen, a
sončen in jasen poletni
popoldan, je Maja kar na lepem
razburjena poklicala mamo. Z
nenavadnim navdušenjem ji je
kazala slikanico, ki jo je očka
ravno tisti popoldan kupil v
mestni knjigarni.
“Glej, mama, glej! Poglej tale
drobcena, prijazna bitja. Še
nikoli v življenju nisem videla
živega škrata. Tu je naslikan.
Glej, kako je smešen! Takega
škrata bi rada imela za
prijatelja”. In ko je Maja to
povedala, so se kotički njenih
ustec nekako nenavadno
podaljšali. Tako, kot bi bila
deklica na tem, da se zasmeje.
Mama, ki je vse to opazovala, je
polna razburjenja stekla k možu
in mu povedala o Maji, o
škratu, ki bi ga imela doma, in
o slutnji nasmeha na njenih
licih.
“Takoj moramo ukrepati”, je bil
odločen Majin očka, “šel bom v
gozdove, našel malega škrata in
ga pripeljal k Maji. Pa naj me to
stane, kar hoče.
In res sta Majina mama in očka
že naslednjega dne hitela v
knjižnico in knjigarno,
prelistala in prebrskala sta vse
gradivo o škratih ter pokupila
vse pravljice, knjige in
enciklopedije, v katerih je bil
govor o škratih in njihovem
življenju. Že čez nekaj dni sta se
z mrežami, pastmi in vrečami
odpravila globoko v gozd, da bi
ujela in vklenila škrata.
Lov je bil izredno težaven.
Majinim staršem pa so
prostovoljno pomagali sosedi,
prijatelji in sorodniki.
“Poglejte”, je dejal debelušast
uradnik, mamin prijatelj, “tole
duplo zgleda kot pravo zavetišče
škratov, enako je tistemu, ki je
naslikano v enciklopediji”.
“In v tem mehkem vlažnem
mahu si škrati gotovo hladijo
nožice”, je zvedavo rila po
mahu suha profesorica z
debelimi naočniki, ki je
poučevala na isti šoli kot Majin
očka.
“Škrati, prikažite se vendar, tu
so mreže in pasti, ne boste nam
ušli, ne boste se dolgo skrivali”,
je vpil Majin sosed, ki je bil
sicer po poklicu čuvaj v
mestnem zaporu. In vse živo v
gozdu je bežalo daleč proč in se
skrivalo v travi, brlogih, za
drevesi in v grmovju.
Nenavadnemu lovu so seveda iz
svojih skrivališč prisostvovali
tudi gozdni škrati in kar pokali
od smeha, saj vsak otrok ve, da
je škrata nemogoče ujeti in
vkleniti v verige.
“Vseeno moramo Maji
pomagati”, je dejal najstarejši
med njimi, ki se je skrival pod
dolgo, snežno belo brado. “Prav
imaš, Maja potrebuje našo
pomoč. Sam se bom skrivoma
pritihotapil v njen dom. Delal ji
bom družbo, dokler ne bom
slišal, da se smeje, tako kot se
smejijo vsi otroci”, je
navdušeno vzkliknil najmlajši
škratek, Podmahom po imenu.
In res je škratek Podmahom
skočil na bližnji podeželski
avtobus, ne da bi plačal
vozovnice seveda, in se odpeljal
v mesto, kjer je prebivala Maja.
Našel je Majino stanovanje,
škratom to ni težko, skočil na
balkon, nato v dnevno sobo.
Tam je našel Majo, ki se je
ravno začela lepiti na televizijo.
“Klik” je bilo slišati in televizija
je ugasnila, Maji se je zazdelo,
da kar sama od sebe. Ozirala se
je naokrog, a ni videla nikogar,
ki bi lahko pritisnil na gumb. In
že jo je nekaj tako požgečkalo
po podplatih, da je nerodno
mahala z nogami po zraku.
Žgečkalo pa je še in še in Maja
se je prvič v življenju na glas
zasmejala. Tedaj je zagledala
malega škratka Podmahom.
Živega škrata še nikoli ni videla,
v knjigah je brala, da živijo
globoko v gozdu, in zato se je
začudila, da je škratek pri njej, v
otroški sobi. Podmahom ji je
povedal, kako so ga njeni starši
lovili, kako je ubežal pastem in
sam odločil, da postane njen
prijatelj. Skupaj sta se zasmejala
odraslim, ki so z mrežami lovili
škrate, vsak otrok namreč ve, da
se škrata ne da ujeti. Smejala sta
se tudi televiziji, ki je užaljena
molčala, smejala sta se soncu, ki
je sijalo zunaj, in končno odšla
na vrt, kjer sta se lovila do
večera. In se veselo smejala.
Maja je bila vesela, srečna in
razigrana. Ko je nastopil mrak
in z njim čas odhoda, je moral
Podmahom obljubiti, da se
drugega dne spet vrne in da se
bo vračal vsak dan.
Ko sta se mama in očka
utrujena in praznih rok vrnila
iz gozda, sta presenečena
obstala pred vrati. Maja jih je
namreč pričakala vsa
nasmejana. Pogledala sta se.
Tudi onadva sta se začela
smejati, veselo sta objela hčerko
in si oddahnila. Čeprav nikoli
nista izvedela, kdo je Maji
pričaral nasmeh na lica, sta
odslej živela brez skrbi. Škratek
Podmahom je prihajal dan za
dnem, z Majo pa sta postala
tako dobra prijatelja, da si je
zgradil domek kar na njenem
vrtu in za vedno ostal v mestu.
Maja pa se je neprestano
smejala, kot bi se ji bil širok
nasmeh za vse večne čase
prilepil na usta.
Suzi Pertot
  kadar država oz. njena oblast, ki
je bila nedavno totalitarna in zaz-
namovana z množičnim ter siste-
matičnim kršenjem človekovih pravic,
taka je bila SFRJ, za katero je v Preambuli
Temeljne ustavne listine ugotovljeno, da
so bile v njej hudo kršene človekove pra-
vice in da ni delovala kot pravno urejena
država, če taka država v desetletjih tran-
zicije ni sposobna izvesti resne in temel-
jite menjave oblasti in družbenih elit,
menjave, kot jo je na primer izvedla
Nemčija po drugi svetovni vojni in nato
po padcu berlinskega zidu v svojih
vzhodnih deželah; če taka država in nje-
na oblast ne jemljeta človekovih pravic
in ustavnosti resno in se upirata izvršitvi
odločb ustavnega sodišča; če pravosodje
take države obračunava s politično opo-
zicijo; če se taka država nameni omeje-
vati svobodo izražanja z inšpektorji za
sovražni govor; če taka oblast, četudi lo-
kalna, poimenuje cesto po človeku, ki
pomeni utelešenje totalitarnega zla; in
če taka oblast, pa spet, četudi lokalna,
na vpadnice v glavno mesto postavi sim-
bole totalitarnega nasilja – tedaj je po-
ložaj podoben, kot če bi ozdravljen al-
koholik spet začel segati po alkoholu.
Morda na videz nedolžen “glaž” vina bo
pripeljal do naslednjega in ta do pono-
vitve ter nato do usodnega recidivizma,
ki se bo končal s katastrofo.
Če je še okolje za to nezainteresirano in
apatično ali pa če je celo naklonjeno ta-
kim patologijam, o čemer pričajo vzniki
populističnih gibanj in njihovih vodij,
pojav t. i. neliberalnih demokracij ter
avtokratskih legalistov, katastrofa ni da-
leč. Če smo nekoč, pred nedavnim še
verjeli, da pomenita prevlada ustavnih
demokracij in vstop srednjeevropskih
postkomunističnih držav v EU nastop
konca zgodovine, ker, kot je konec
osemdesetih let prejšnjega stoletja na-
povedoval Francis Fukuyama, liberalni
in demokratični konstitucionalizem oz-
nanja končno točko človeške ideološke
evolucije z univerzalizacijo modela za-
hodne liberalne demokracije, da poti
nazaj ni več in da je liberalna demokra-
cija “edina igra v mestu”, je današnja
evropska slika drugačna.
Ustavnemu nazadovanju smo priča
marsikje v nekdanjih sprva uspešnih po-
stkomunističnih liberalnih demokraci-
jah, ki se odkrito pretvarjajo v neliberal-
ne demokracije, ali, kot temu novodob-
nemu fenomenu pravi profesorica
Scheppele, legalistične avtokracije. Te-
mu se je mogoče upreti samo z
močnim, robustnim imunskim siste-
mom. V povojni Nemčiji je bilo to dvoje
– na ljudski ravni ustavni patriotizem,
na institucionalni ravni pa kot odsev te-
ga patriotizma Zvezno ustavno sodišče
kot ultimativni varuh človekovih pravic
in zato osrednji ustavni organ ljudskega
zaupanja in ponosa.
6. Slovenska nacionalna = ustavna 
identiteta
Naj bo tako tudi pri nas. Formalno prav-
no okolje, recimo temu strojna oprema,
nam ni bilo še nikoli bolj naklonjeno.
Postali smo nacija, polno mobiliziran in
institucionaliziran narod. Postavili smo
temelje svoje državnosti, vanje neizbri-
sno vklesali človekovo dostojanstvo, ga
zavarovali še na evropski ravni v pove-
zavi z drugimi članicami EU, skupaj z
drugimi narodi živimo v območju miru,
blaginje in svobode. Soodločamo o
evropski prihodnosti, schengensko ob-
močje nam omogoča tudi fizično neo-
viran stik z zamejsko Slovenijo, digitali-
ziran in spletno povezan svet ter globa-
lizacija povezujeta matično in izseljen-
sko Slovenijo, slovenska kultura je zna-
na in prepoznana onkraj naših meja,
naša materinščina je eden od uradnih
jezikov najuspešnejše zveze držav, ob-
močja, o katerem ogromna večina člo-
veštva lahko samo sanja.
Zavedajmo se teh dosežkov, naj nas to
zavedanje povezuje ter hkrati spodbuja
in navdihuje k njihovemu varstvu ter
nadaljnji krepitvi in razvoju. Bodimo
srečni in ponosni, da nam je Bog naklo-
nil privilegij živeti v tem času, po kate-
rem so v večstoletnem boju za neodvi-
snost hrepenele generacije naših pre-
dhodnikov. Zato ne pustimo zapraviti
dediščine naših očetov. Samostojnost in
neodvisnost naše države ni darilo od
zgoraj, še zdaleč ni pridobitev naših ge-
neracij, je skupen zgodovinski dosežek
slovenskega naroda, ki se je, kot je zapi-
sano v Preambuli k Ustavi, uresničil po
večstoletnem boju za narodno osvobo-
ditev. Zato gradimo in dopolnjujmo naš
skupni evropski ustavni okvir ter varuj-
mo Slovenijo, ponotranjimo in varujmo
vrednote osamosvojitve, kot so zapisane
v ustavnih dokumentih, varujmo Evro-
po, razvijajmo evropskega duha, pripad-
nost skupnim evropskim vrednotam in
hkrati krepimo slovenstvo, ki ni druge-
ga kot le ena od 28-ih modifikacij Evro-
pe.
Dovolite mi, prosim, alegorijo na Ba-
chov koncert za dve violini v D-molu,
ko solista v harmoničnem prepletu
občasno spreminjata melodično linijo z
različnimi melodijami in ritmi, a vendar
na koncu, in to je tu bistveno, združena
skupaj ustvarjata dovršeno harmonijo.
Ena violina smo mi, druga, z naše per-
spektive je EU, orkester v ozadju so
države članice EU. Prizadevajmo si za ta-
ko harmonijo in varujmo našo domo-
vino, naš narod, našo EU, kar pomeni
naše vrednote, ki so se oblikovale skozi
stoletja, da ne rečem tisočletja – od an-
tike, judovsko-krščanske tradicije, raz-
svetljenstva, do spoznanj, izvirajočih iz
grozot dvajsetega stoletja, ki so nas
končno pripeljale v območje svobode,
varnosti in pravičnosti.
Vendar tako kot velja za vse vrednote
ustavne demokracije, tudi območje svo-
bode, varnosti in pravičnosti ni samou-
mevno. V kakšni meri bo Slovenija osta-
la in obstala ustavna demokracija in v
kakšni meri bo naš evropski dom ob-
močje svobode, varnosti in pravičnosti
kljuboval izzivom časa – od kriz ustav-
nosti, vznika populizmov in posledične-
ga ustavnega nazadovanja v avtokracije,
deficita demokratične legitimnosti
osrednjih organov odločanja Unije, ne-
varnosti denarnih in javnofinančnih
kriz, do nezakonitih priseljevanj in mi-
gracij, nevarnosti terorističnih napadov
in groženj itd., je na koncu odvisno od
nas samih, od vsakega med nami.
Zato, gospe in gospodje, drage rojakinje
in rojaki, ki ste, oprostite izrazu, pro-
gramska oprema demokracije, vzemite
demokracijo in ustavnost resno, vzemi-
te resno svojo svobodo in s tem odgo-
vornost, bodite aktivni in odgovorni
pripadniki naroda, bodite aktivni in od-
govorni državljani. Gradimo ustavni pa-
triotizem, postavimo ga v jedro naše na-
cionalne identitete, spoštujemo in va-
rujmo ustavne vrednote, ki so v svojem
bistvu vrednote slovenske osamosvojit-
ve. Te pomenijo našo ustavno identiteto
in so zapisane v osamosvojitvenih ustav-
nih dokumentih, v Ustavi, zapisane so
tudi v odločbah Ustavnega sodišča, med
katerimi ima poseben položaj, danes že
nekajkrat omenjena znamenita odločba
o Titovi cesti, kjer smo kot bistveno in
nosilno misel, ki prežema našo identi-
teto, ustavni sodniki zapisali, da pomeni
slovenska osamosvojitev “prelom s
prejšnjo državo in njeno ureditvijo”, da
je šlo “za prelom s temeljnim vredno-
stnim konceptom ustavne ureditve”.
Slovenija potrebuje aktivno državljan-
stvo, aktivacijo ustavne in državljanske
zavesti, nepretrgan civilno-družbeni
ustavni monitoring, odprt in svoboden
javni diskurz, odprto in aktivno civilno
družbo. Samo ob odgovornem ravnanju
vsakogar v vsakdanjem življenju in prek
državljanske aktivnosti z močjo argu-
mentirane javne (in tudi s pravnimi
sredstvi uveljavljane) besede bomo ob
Ustavnem sodišču kot ultimativnem va-
ruhu ustavnosti premagali krize in ob-
varovali svobodo vsakogar od nas. Vsak
od nas na svojem področju si moramo
prizadevati zavarovati nedotakljivo,
večno jedro slovenske ustavne in s tem
nacionalne identitete: slovensko suve-
renost, človekovo dostojanstvo in nje-
govo svobodo, enakost v človekovih pra-
vicah in pred zakonom, oblast ljudstva
ter vladavino prava.
Naj sklenem, kjer sem začel. Višarje so
evropska romarska pot, združujejo
evropske narode pod isto Božjo streho.
Zato na duhovnem področju simbolizi-
rajo tisto, kar naj bo cilj združene Evrope
- duhovno enotnost v vseh svojih kul-
turnih različnostih. Slovencem so, tako
kot drugim narodom, določene dobrine
in prostori zaupani v varstvo. Varovati
jih moramo pod svojim in skupnim
evropskim ustavnim okriljem, ki si ga
delimo z drugimi narodi združene Evro-
pe.
A
S 7. strani
“Slovenija je ...”
Foto JMP
Aktualno8. avgusta 201924
O simbolih, ki označujejo narod
Kako pravilno izobešamo
zastave
  tem, ali imate
Slovenci v Italiji
pravico, da sami
izberete svoje simbole, ne sme
biti nobenega dvoma. A za
izhodišče je potrebno
upoštevati pomen izrazov
ljudstvo, narod in nacija. Po dr.
Tinetu Hribarju so ljudstva
skupine ljudi s skupnimi
značilnostmi. Le ta postanejo
narod, ko dobijo knjižni jezik.
Narod se prevrednoti v nacijo,
ko dobi oziroma ima svojo
državo. Do Primoža Trubarja
smo bili ljudstvo, s
slovenščino, ki so jo uveljavili
kot knjižni jezik z izdajo
številnih knjig on in njegovi
somišljeniki, smo postali
narod. V tuji, skupni državi, v
različnih deželah. V deželi
Kranjski so prevladovali
Slovenci. Po plebiscitu l. 1990
in oblikovanju Republike
Slovenije junija l. 1991 pa smo
prebivalci na njenem ozemlju
postali nacija, Slovenci izven
njenega ozemlja so pripadniki
slovenskega naroda, v državi
druge nacije. To je tudi temelj
za razlikovanje med narodno in
nacionalno zastavo.
Kdo sem? S skoraj slepim
očetom sva na veliki,
večstanovanjski zgradbi na
Spodnjem trgu 9a v Škofji Loki
s podstrehe pred prazniki na
dolgem drogu navpično
obešala zastavo Jugoslavije. To
je bilo obvezno. Po srečanju
slovenskih turističnih delavcev
konec prejšnjega stoletja ob
okrogli obletnici Turistične
zveze Slovenije na Mostu na
Soči in kasneje v Festivalni
dvorani na Bledu nisem mogel
verjeti, da na nobenem
prizorišču ni bilo niti ene
zastave Slovenije. Pa je bil na
njih prisoten tudi diplomatski
zbor. To me je spodbudilo, da
sem pričel proučevati in
uresničevati vedenja o urejanju
zastave Slovenije, slovenske
narodne zastave in drugih
zastav, praporov in bander na
posameznih notranjih in
zunanjih prizoriščih. O tem
sem pričel tudi pisati v občila,
ki jih je ta tematika zanimala,
izvajati OIV Državljanska
kultura na gimnazijah,
predavati in spodbujati
upravne organe vseh ravni in
vzgojno-izobraževalne zavode,
da vendar pravilno namestijo
zastavo Slovenije. Na desetine
spodbud je bilo potrebno celo
za vodstvo državnega zbora,
vlade, protokola Slovenije,
O vzgojno-izobraževalne, športnein kulturne institucije, da sosprejeli, žal ne vsi, predloge, da
vendar spoštujejo določila
ustave Slovenije o grbu, zastavi
in himni Slovenije. V zakonu iz
oktobra l. 1994 pa je bila k
njim dodana še slovenska
narodna zastava. Žal ne, tudi
slovenska narodna himna
Naprej zastava slave. Pred
državnim zborom sta
zastavi Slovenije in EU
pravilno zaplapolali šele
s 1. majem l. 2004, na
državnih in drugih
proslavah v
Cankarjevem domu in
drugje šele konec
oktobra 2004, protokol
pa je dal po mojem
predavanju 20. januarja
oziroma maja 2006
odstraniti navpično
viseče zastave Slovenije.
V Zrečah sem jim pokazal, da
le-te v nobeni podobi ne
predstavljajo Slovenije. Za prvo
in drugo so potrebovali na
državni ravni desetletje
oziroma poldrugo desetletje. A,
proces še ni končan. V Novi
Gorici na zgradbi uprave
mestne občine zastave še vedno
neustavno in nezakonito visijo
z drogov s prečkami. Žal je
podobnih motivov po Sloveniji
še zelo veliko. V tem obdobju
sem v občilih objavil prispevke
o nepravilno in pravilno
nameščenih in urejenih
zastavah v okrog devet
milijonov izvodih. Ugotovil
sem, da je med mediji najbolj
prodoren radio, TV Slovenija
pa me je izigrala, saj je povabila
v oddajo, katero sem tematsko
predlagal jaz, še dva
sogovornika in enemu od njiju
namenila večino časa. Njegova
izvajanja pa so bila, kljub
naslovu dr. znanosti s področja
kulture, pravo nasprotje tistega,
kar narod in nacija potrebujeta
za okrepitev svojega ponosa v
že kar odrasli državi. O t. i.
domoljubju žal ves čas govorijo
isti ljudje. Žalostno, če ne
tragično, je, da je državni zbor
z mediji namenil skoraj tri leta
intenzivnega časa in denarja za
iskanje nove zastave Republike
Slovenije, za utrditev vedenja o
sedanji, ki ima zgodovinske
temelje od 23. 9. 1848, pa
nikakor ne najde primernih
sredstev. Priznajo mi, da sem
do te tematike kritičen, a imam
tudi rešitve. V še posebno čast
mi je, da sem imel na Geossu
na Vačah l. 2003 nagovor ob
podelitvi zastave Slovenije
Jošku Jorasu in da je po tem
mojem nastopu tudi strokovno
društvo Heraldica Slovenica
pričelo pravilno nameščati
zastave na jamborih na tej
prireditvi ob dnevu slovenske
zastave. Žal še vedno ne
slovenske narodne zastave. Prej
je bil izgovor, da je
“nacionalistična”, zdaj pa, da je
Geoss le geometrično središče
Slovenije. Morda pa bomo s
časom uresničili predlog, naj
bo Rakitna v Občini Brezovica
pri Ljubljani narodno središče
Slovencev. Upam, da jih bodo
začeli pravilno – vodoravno in
ne navpično - uporabljati tudi
na Sv. Višarjah in še drugih
deželno-državnih srečanjih, na
katerih so prisotni Slovenci
oziroma Slovenija. To sem
večkrat pisno spodbudil. Na
prizorišču ustrelitve prvih
antifašistov v Italiji in Evropi so
zastave pravilno
nameščene, tako da
lahko plapolajo na
jamborih. Naj
dodam še to, da se
predstavljam kot
operativni
zastavoslovec, ki zna
za vsako mesto
izvesti tako celovito
pravilno ureditev
zastav, da je potem
vsem v ponos.
Slovenci v Italiji že uporabljate
ob raznih priložnostih in na
slovenskih ustanovah in
zgradbah zastavo Slovenije,
torej belo-modro-rdečo
vodoravno tribarvnico z grbom
Slovenije.
Če ste bili pozorni, ves čas
ločim slovensko narodno
zastavo in zastavo Republike
Slovenije. Šele maja letos sem
ob obisku Državnega zbora
Republike Slovenije s krajani iz
Bitenj na povabilo poslanke
Mateje Udovč, SMC, odkril
izvirni greh napačnega,
neuradnega poimenovanja
grba in zastave Slovenije. V
omari v foaeju državnega zbora
sta ob predlogi grba in zastave
besedili, ki navajata, da sta to
slovenski grb in slovenska
zastava. Radi tudi uporabljajo
naziv slovenska himna oziroma
Prešernova Zdravljica. Zakon o
grbu, zastavi in himni
Republike Slovenije ter o
slovenski narodni zastavi (Ur. l.
RS 67/1994), ki po napotilu
ustave podrobneje ureja njihov
izgled in uporabo, v 2. členu
opredeljuje, da le ti označujejo
pripadnost Republiki Sloveniji,
za slovensko narodno zastavo
pa je v 3. členu določeno, da
označuje pripadnost
slovenskemu narodu. Če to
opredelimo še vsebinsko, kjer
nastopa Republika Slovenija, se
uporablja nacionalna zastava,
kjer pa so kjerkoli na svetu le
Slovenci, pa se namesti
oziroma uporabi belo-modro-
rdeča slovenska narodna
zastava v razmerju širina proti
dolžini 1: 2. V Sloveniji se
lahko uporablja najmanj ob
državni zastavi, po svetu pa ob
državnih in drugih zastavah.
Vedno po navedbi predsednika
mednarodne zastavoslovne
organizacije FIAV, gospoda
Michela Lupanta, po državno-
krajevnih zakonskih določilih.
To vsekakor velja tudi v Italiji.
Zastava Slovenije se sme
uporabiti le, če je na obisku
državnik ali druga oseba, ki
predstavlja Slovenijo. Njeno
mesto ob zastavi Slovenije in
pokrajine je določeno v
primernem zakonskem aktu.
Za državnika je navadno,
zastavoslovno gledano, levo od
državne zastave, za
veleposlanika, konzula in
druge pa desno od zastave
države gostiteljice. Pri tem je
potrebno upoštevati tudi
določilo o zastavi EU za njene
članice. V Sloveniji
podrobneje vrstni red
enakovrednih zastav določa
omenjeni zakon, zastav
različnih vrednosti pa
vladina Uredba o uporabi
zastave in himne EU v
Republiki Sloveniji (Ur. l. RS
št. 38/2004). Lokalne
skupnosti, mestne občine in
občine ter drugi imajo svoja
določila o izgledu,
nameščanju, razporejanju
njihovih enakovrednih ali
zastav različnega ranga. A, ko
je v uporabi državna zastava,
je potrebno spoštovati zakon
o njej.
Menim, da bi Slovenci v
Italiji obudili uporabljanje
slovenske tribarvnice, tako kot
so jo konec 19. in v začetku 20.
stoletja sprejeli kot zastavo ali
pa na praporih. Z njimi so
pozdravljali tudi
prestolonaslednika Franca
Ferdinanda z dvornim vlakom
in številnimi mogočniki ob
odprtju bohinjske proge. Tedaj
so predvsem tržaškim
Hebrejcem, ki so jim očitali, da
imajo rusko zastavo,
odgovarjali, da jim jo je odobril
presvetli cesar, danes pa temu
lahko v Sloveniji pridamo, da
jo je po nekajletnih razpravah
(1990-1994) sprejel Državni
zbor Republike Slovenije. Ta
očitek, da je slovenska narodna
zastava ruska, je še vedno živ, a
brez utemeljitve. Naši imata
razmerje 1: 2, na primer 90 x
180 cm, Ruske federacije pa 2: 3
oziroma 90 x 135 cm. Tudi
barve se uradno razlikujejo.
Njihove zastave, ki so
nameščene po Sloveniji, niso
pravilne in so rezultat t. i.
protokolarnega pravila o enaki
dolžini zastav, medtem ko je
zastavoslovje utemeljeno na
enaki širini zastav.
V Monoštru sem na srečanju
zamejskih Slovencev o
organiziranju šolanja
Slovencev s številnimi posnetki
spregovoril o tej tematiki. Med
njegovimi rezultati je bil tudi
ta, da je ena od slovenskih
koroških organizacij oblikovala
svojo zastavo. Očitno brez
vsebinskega in narodnega
izhodišča. Oblikovalec jim je
barvno sestavil zastavo, kot da
je zastava Hrvaške,
oblikoval/natisnil pa za
navpično obešanje, namesto
vodoravno nameščanje zastave.
Nauk. O določeni ideji je
potrebno vedeti več, kot je bilo
le jedrnato povedano ali
zapisano.
Stanislav Jesenovec
Foto Mira Marič
Foto S. Jesenovec
Foto S. Jesenovec
Foto S. Jesenovec
  okrat se za spremembo
posvečamo
lokostrelstvu, ki je
olimpijski šport in ga pri nas
goji Športno društvo Zarja v
Bazovici pri Trstu. V nedeljo,
4. avgusta, so v Zarjinem
športnem središču uresničili
tekmovanje za Memorial v
spomin na ustanovitelja in
športnega delavca
lokostrelskega odseka društva
Aleksandra Ražma. Tekma z
olimpijskim in sestavljenim
lokom na različne razdalje do
največ 70 metrov je veljala
tudi kot zadnji krog
kvalifikacij tekmovalcev iz
naše dežele na državno
prvenstvo, ki bo jeseni.
Mednarodni pečat je
dogodku dala udeležba
posameznic in posameznikov
iz Slovenije in Hrvaške.
Tekmovali pa so tudi nekateri
člani domače Zarje, tako v
članski kot v mladinskih
T kategorijah.V tarče so streljali tudirazni državni
reprezentanti, nase sta na
bazovski zelenici (z
zmago z levo roko v svoji
kategoriji na 70 metrov)
opozorila zlasti 18-letna
(letnik 2001) lokostrelca
društva Archery Team
Trieste Elia Biscardo in
Karen Hervat. Hervatova
je kariero začela pri Zarji
in se lahko že ponaša z
medaljami na mladinskih
evropskih prvenstvih.
Mednarodne uspehe je že
požela tudi v letošnji
sezoni, ko se poleg na
italijansko prvenstvo v
Lignanu pripravlja
predvsem na mladinsko
svetovno prvenstvo v
Madridu konec meseca.
Njen doslej največji
uspeh pa je mladinski
evropski naslov ekipno pred
dvema sezonama v dresu
državne izbrane vrste. V
nedeljo v Bazovici sicer ni
streljala najbolje, vendar
očitno formo pred vrhunci
sezone šele stopnjuje.
Mladinka bo še dve
leti, sama je dejala, da
o olimpijskih igrah
2020 v Tokiu ni več
mogoče sanjariti, da
pa se bo potrudila, da
poskusi priti v Pariz
štiri leta kasneje. Pot je
vsekakor še zelo dolga.
Karen Hervat je od
Zarje odšla za svojim
trenerjem Morenom
Granzottom, ki je
najprej presedlal k
tržaškemu klubu
Ascat, nato pa
ustanovil društvo
Archery Team Trieste.
Granzotto je svojčas v
dresu Zarje s Katjo in
Tamaro Ražem pri
Zarji soustvaril zlato
generacijo društvenih
tekmovalcev, ki se je z
uspehi na državnih
prvenstvih prebila na
mednarodno raven.
HC
Uspešno lokostrelstvo v ŠD Zarja v Bazovici
Karen Hervat lokostrelski up