Ž i v a š o I a. Drugi pogovor. Lepo, moji učenci so zopet tukaj! Vesel sern, če ste vsi prišli. Videl bom, ali sem vsa vaša imena zapomnil. Miha, Tone, Janez vstani! Sedite! Ali ste prinesli tablico ali ploščico sabo? Kažite mi jo! Ali imate tudi gobico zraven? Ali imate čertalnik ali pisalo? Kdo ima naj daljši čertalnik? Vidira, da ste vse lepo pripravili. Položite to orodje na klop, in sedite ravno! Glejte k meni! Sedaj ste že precej veliki dečki in zale deklice. Nekdaj pa ste bili še prav majhni otročiči. Takrat še niste mogli govoriti in ne sami jesti in tudi niste mogli v šolo hoditi. Povejte! kaj niste mogli storiti? Kostebilipravinajhniotročiči, sovasneslivcerkev, ingospod fajmošter so vas kerstili, in so djali: Janez, kerščujem te! Marija, kerščujem te! Pozneje pa, ko ste bili večji in že hodili, so ljudje rekli: Ta je Janez Potočnik, ta je Marija Ribnikarjeva. Vidite, vi vsi imate po dve imeni, kerstno irae in še eno ime, t. j.priimek (pridevek). Povej mi ti svoje kerstno ime in priimek! Povej mi ti obe svoji hneni! Kako je tebi ime? Kako tebe kličejo? Kako tebi pravijo? Kako se zoveš ti? Kako se ti pišeš? (Tu naj učitelj učencem kaže, da se na vprašanje »Kako se pišeš« ? navadno odgovarja s priimkom ali pridevkom in da se v šoli učence naj več po priimku ali pridevniku kličejo.) Povedal sem vam že, da morate v šoli ravno sedeti in glasno go- voriti; danes vam bodem pokazal, kako bodete ravnali s tablico ali s ploščico. Ko sem vam popred rekel, da mi pokažite ploščico, ste preveč zaropotali; v šoli raora biti vse lepo mirno in tiho. Glejte, drugič bodete s plosčico tako-le naredili: Ko bodem rekel ena, bodete plošCico z obema rokama prijeli, — ko bodem rekel dve, bodete jo nad mizo vzdignili, in kedar bodeni rekel tri, bodete jo lepo tiho na mizo (klop) položili. (Učitelj naj se sam usede k učencem v klop, in naj pokaže tako.) Pazite: ploščo 1 — 2 — 3! Še enkrat: Ploščo, 1—2 — 3! Priraite pisalo! (učitelj tudi prime pisalo in pravi:) To — je — pisalo! Sedaj boderao to vsi vkup izgovarjali in djali: To — je — pisalo! (Tii učenci vse križem — nekteri počasi (Adagio) drugi bolj živo (Vivace) izgovarjajo besede.) Tako ni lepo. Poskusimo še enkrat! (Učitelj vzdigne desno roko in ko z njo na vzdol udarja, vselej vsaki zlog razločno in počasi izgovarja; učenci govore z njim in sicer tako dolgo, da se navadijo po udaru ali po taktu izgovarjati.) Kažite gobo! Recimo: To — je — goba! (Eavno tako naj učitelj ravna z drugimi rečmi i. t. d., učenci naj izgovarjajo kratke stavke naj pred posamesno, potem pa vkup. Dobro vkupno izgovarjanje besedi in stavkov v »koru« je pervencem zelo koristna vaja. Učitelj, ki v začetnici učencev ne vadi vkup izgovarjati, je vojskovodja, ki vojake posamesno vadi vojaških vaj, pa jih nikoli vkup ne poskuša. Vkupno govorjenje tudi marsikakerau boječemu otroku jezik odveže, da rad govori. Tudi jeclanje in pogerkovanje posamesnih glasnikov se odpravlja z vkupuim izgovarjanjem. Imel sem v šoli dečka, ki je v šolo prišedši tako slabo govoril, da ga perve dni nisem skoro prav nič razumil; z vkupnim izgovarjanjem pa si je deček svoj babilonski jezik tako popravil, da je v pol leta popolnoma gladko govoril.) Kažite roko, s ktero jeste, s ktero kamenje lučate! Kažite roko in perst, s kterim vam oče požugajo, kedar kamenje lučatel Tej roki pravimo desna roka. Z desno roko prijemljete tudi pisalo, kedar pišete ali risate. Kdo izmed vas zna že kaj narisati? Zapišite in narisajte na ploščico, karkoli kdo zna. (Učitelj naj pogleda tii pa tam, ter naj pohvali tudi naj slabše čirečare.) Pobrišite z gobo! ne pljevajte na ploščico! Redni otroci imajo vselej mokro gobico in cunjico sabo, in jim ni treba pljevati na ploščico. Kaj sem vam sedaj povedal? Kažite roke! Ali so lepe? Ali ste jih danes zjutraj umili? Na roki imate perste. Pervi je palec, drugi je kazalec, tretji je sredinec, četerti je perstanec, peti je mezinec. Kažite palec, mezinec, kazalec! Poslušajte: pervi je palec — tkalec! Recite tako! Povest o perstih je taka-le: Pervi pravi: ^Pijmo"! drugi pravi: ^Jejmo"! tretji pravi: nKje borao dobili?" četerti pravi: nRepo bomo pulili"! peti pravi: nJaz bom pa očetu in materi povedal". — Povej ti to povest! ti! . . . Kaj sem vam včeraj povedal? Kdo mi lepo pove kaj od Belca in Rujavčeka? Sklep: Ali bodete jutri zopet radi prišli v šolo? Zapomnite si: Mokro gobico in cunjico! Dolgo pisalo! Čedne roke! Avstrijska izgledna šola na duaajski razstavi. Velikanske reči nam je dunajska razstava razkazovala; tega ne more nihče tajiti. Učitelja je pred vsem zanimivala razstava šolskih predmetov. Se vč, da šolstvo se v svoji notranji vrednosti ne more tako izložiti, kakor izdelki raznih umetnikov in obrtnikov. Pokazati se morejo le pomočki in sredstva, ki poduk olajšujejo. Pri razstavi teh bi bilo ogledovalcem mnogo olajšano, ako bi se bile šolske izložbe poedinih deržav bliže skupaj razpostavile, a ne tako raztrosile, da je veliko truda stalo, poiskati vse te izložbe. Primerjati te šolske razstave med seboj je bilo vsled tega jako težavno. Pa o kolektivni razstavi šolskih sredstev ene ali druge družave govoriti, ni danes moj natnen. Ogledati si inarveč hočerao avstrijsko izgledno šolo v duhu, kakor so jo obiskovalci dunajske razstave v istini videli. Na jugovzhodni strani razstavnega prostora, blizo onih sodov, ki obsegajo 1500 — 2500 veder in blizo predarelske kmetiške hiše, tistoji poslopje, ki ima na strani nvaške" ceste napis ,,Schule", a vhod v šolo ni na tej daljši strani, kar je pri drugih poslopjih navadno. To poslopje ti je avstrijska uzorna šola. Zakaj je ona postavljena v tera kotu razstave? prašal je morebiti ta in uni. Zakaj se je lepši prostor odločil uzornim šolam: švedski, amerikanski itd? No, pri nas ukljubu mnogemu kriku po časnikih, vendar le bolj na zadnje mislirao na šolstva. Tako so se avstrijski (dunajski) šolski prijatelji, ne vlada, še le potem, ko so bile uzorne šole druzih držav že postavljene, spomnili na to, da bi tako poslopje tudi Avstriji na čast bilo. Vsled tega se je sestavil odbor šolskih prijateljev, ki je denar v ta blagi namen pobiral. Vodstvo razstave mu je za šolsko poslopje, za telovadnico in vrt pripustilo 1300 kvad. metrov prostora, kateri se je z nekakošnim plotom obdal. V šolsko poslopje sta dva vhoda: eden na severni strani z malo streho za obrambo pred dežjem, in drugi na zapadni strani. Skozi pervega se pride v stanovanje učiteljevo in'v šolo, drugi služi samo za vstop učitelju in njegovi družini. Vstopimo skozi pervi vhod v poslopje. Najpervo smo v mali čedni vežici s prilično klopjo, kamor se vsedajo matere ali drugi, ki po malo deco dohajajo, da jo po šoli domu spremljajo. Zadej v tej vežici je ploča, v kateri so zapisana imena šolskih dobrotnikov, ki so pripomogli k zidanju te šole. Tu še vidiš železo ia desko, na kateri si ima deca osnažiti obutev, preduo stopi dalje po stopnicah v šolo. Iz te veže se dalje pri tleh pride v učiteljevo delavnico. Tu najdeš vse potrebao ia koristao pohištvo za učitelja, namreč: pisalno mizo, omaro, polno knjig, pianino, slike in zbirke raznih učil. Na pianinu je polno muzikalij, potrebnih za podučevanje mladine in za daljno izobraževanje učiteljevo. (Dalje prih.)