Dr. Albin Kandare:
Izlet v Visoke Tatre
Naše agilno Slovensko Planinsko društvo je letos v začetku julija skušalo organizirati društven izlet v Visoke Tatre. Prijavili so se 4 člani SPD, 3 člani društva »Romanija« iz Sarajeva in 6 članov društva »Fruška gora« iz Novega Sada. Ker so se člani zadnjih dveh društev premislili, ni prišlo do rednega izleta,- v noči od 1. na 2. julij t. 1. smo odpotovali samo štirje člani SPD na izlet, za katerega smo bili vse pripravili.
Ne samo vsesokolski zlet v Prago je povzročil tako pičel odziv, nego zdi se, da mu je kriva tudi nepoučenost naših planincev o krasotah Visokih Tater in o ugodnih življenjskih razmerah v tem slikovitem gorovju. To me je napotilo, da v nastopnem opisu ponovno opozarjam naše planince na gorovje, ki res zasluži, da ga v večji meri obiskujemo v poletnih mesecih.
Kakor znano, so Visoke Tatre del Karpatov, ki segajo v velikem, proti severovzhodu vzbočenem loku od Bratislave do Orsove. Za Visoke Tatre šteje najvišji del tega loka, počenši od sedla Liliowe do Kopskega sedla. Visoke Tatre so 15 do 25 km širok in kakih 26 km dolg graniten blok, katerega glavni greben se razteza od za-pada proti vzhodu v loku, ki je proti severu odprt, proti jugu pa pošilja vrsto stranskih, polagoma se znižujočih in v Cipsko dolino prehajajočih grebenov. V tem gorovju je mnogo golih, ostro razčlenjenih strmih vrhov, med stranskimi grebeni leže globoko zarezane doline z divje romantičnimi prepadi. Granit, na površini preperel, daje gorovju temnorjavo barvo, zato je tudi gorovje temno, nekam grozeče. Mnogobrojna jezerca in jezera (češki »plešo«, poljski »staw«, nem. »Meerauge«) — štejemo jih okoli sto — so ledeniškega izvora. Na severni strani, prilično v podaljšku zapadnega loka gorskega grebena, ležijo slovite Zakopane, ki nudijo baje najlepši pogled na veličastni gorski greben Visokih Tater. Omenim naj še, da tvorijo Visoke Tatre glavno evropsko razvodje med Vzhodnim in Črnim morjem; posebna znamenitost je, da se iztekata dve reki, ki izvirata obe na južnem pobočju Visokih Tater, tako različno, da teče reka Poprad, ki izvira v Mengušovski dolini, preko Galicije v Dunajec in dalje v Vyslo in z njo v Vzhodno morje, dočim se izteka reka Vah, ki izvira kot Beli Vah pod goro Krivan (2496 m), v Donavo in z njo v Črno morje.
Priznati je treba, da je SPD program za sedem dni trajajoči obisk Visokih Tater sestavilo prav dobro, tako da lahko služi vsakemu turistu, ki prvikrat obišče Tatre, za sestavo smotrnega spo-
Planinski Vestnik, 1938, št. 12
317
reda pri pohodu najlepših vrhov in dolin. V bistvu smo se ga držali tudi mi.1
Najkrajša vožnja iz Ljubljane je preko Špilja, Dunaja, Bratislave do Štrbe, do kamor vozi brzovlak. Vožnja stane za to progo iz Ljubljane tja in nazaj ca. 700 din, ker velja v Nemčiji 50% popust, Češkoslovaška pa daje za povratek tudi 50% popust, ako je dotični bival v češkoslovaškem ozemlju vsaj celih 6 dni. Iz Štrbe smo se odpeljali z avtobusom do Štrbskega jezera, ki leži že 1350 m visoko in je bilo izhodišče za naše ture. Ob njem stoji jako udobna stavba, dom kluba Češkoslovaških turistov, ki je pravi hotel, z dobro informacijsko pisarno; poleg tega je ob jezeru več lepih hotelov.
V bazarju, ki ima lepo zalogo za turista potrebnih predmetov, smo kupili karto Visokih Tater, v kateri so zaznamenovane vse markirane poti v modri, rdeči, rumeni in zeleni barvi, ustrezno barvam, ki je z njimi izvedena markacija. Ta način markacije v naravi, z raznimi barvami za posamezna pota, je kaj praktičen in omogoča turistu, da takoj prvikrat lahko sam hodi po teh potih brez vodnika. Rumeno so večidel zaznamenovana nevarnejša pota za bolj izurjene turiste; opazovali smo, da po teh potih hodijo turisti cesto z vodniki, ki nesigurne turiste celo navežejo. Izurjen turist dobrih živcev pa lahko mirno napravi ta pota sam; tudi mi smo jih obhodili sami, saj so nevarnejša mesta zavarovana tako, da je za prijem razpeta veriga. Ta način zavarovanja je bolj priporočljiv, nego pri nas običajni z žicami, ob katerih prijem ni tako trden in se prav lahko ranijo roke.
Do nižje ležečih koč, prilično do višine 1500 m, sd pota večidel dobro izpeljana. Višje ležeče turistovske steze pa so le malo negovane, tako da je večkrat treba hoditi ali skakati od skale do skale. Posebnost tega granitnega skalovja pa je, da se okovani čevlji na skalo prav dobro primejo, ker je površina hrapava in je zato stopinja celo za zelo poševno ležeče ploskve teh skal varna. Naših Alp vajeni turist v začetku takim stopinjam ne zaupa, a se hitro privadi, ko spozna, da je stopinja z okovanimi čevlji po teh skalah zanesljiva.
Prvi dan po svojem prihodu k Štrbskemu jezeru smo jo mahnili dokaj pozno zjutraj na Krivan, lepo, 2496 m visoko goro. Že prejšnji dan sem imel pomisleke, ker je bil vremenski prerok, v Malih Tatrah
1 Program je sledeč: 1. dan: Zjutraj odhod, vzpon na Krivan 2496 m, okrog 5 ur pešhoje. Nato sestop do Tri studničky—Važecka koča 1090 m, okrog 3 in pol ure. Prenočišče v tej koči. — 2. dan: Zjutraj odhod skozi Koprovo dolino, Hlin-sko dolino na Koprovsko sedlo 2194 m, okrog 4 ure hoje, prehod pod Olgo do koče pod Vaho v višini 2343 m, okrog 3 ure hoje. Prenočišče v koči. — 3. dan: Zjutraj odhod, vzpon na Rysy 2503 m, 1 uro hoda, sestop tri četrt ure do koče nazaj, dalje do Popradskega plesa 1513 m do tamošnje koče, okrog 3 ure hoda. Prenočišče v tej koči. — 4. dan: Zjutraj nadaljevanje ture preko Ostrva 1984 m, pod Klinom mimo Batizovskega plesa do Šlezkega doma 1678 m, okrog 5 ur hoje. Tu prenočišče. — 5. dan: Zjutraj vzpon na Polsky hreben 2208 m, okrog 2 uri hoje, nadaljevanje preko Prieloma do Zbojnicke koče, okrog 3 ure hoje. Tu pre-
nočišče. — 6. dan: Po Ostrvskem potu preko sedla Priečno do koče Teryho v višini 2011 m, okrog 3 in pol ure hoje, še istega dne do kraja Kamzik, nadaljnje
3 ure hoje, v Kamziku prenočišče. — 7. dan: Zjutraj do Novega Smokovca, pravočasno — okrog 1 in pol ure hoje — da prispejo izletniki do jutranjega odhoda električne železnice iz Novega Smokovca na železniško postajo Poprad in od tu povratek.
CO
3
^ STRBA
izletna pot
ležeča Kraljeva gora, zavit v oblake; res nas je že zjutraj okoli 5. ure, ko smo vstajali, pozdravila prva ploha. Potem se je hitro zjasnilo in okoli 7. ure smo odrinili na pot ob najlepšem solncu. Komaj uro kasneje nas je presenetila druga ploha; imeli smo pa srečo, da smo bili v bližini zavetišča, kjer smo počakali boljšega vremena. Nevihta je hitro ponehala. Pot nas je vodila navzgor po pobočju med ali prav za prav pod bohotno razraslimi borovci. Pri nas oskrbniki naših koč
izsekavajo borovce tako, da lahko prosto hodiš po stezi med njimi. Tu pa smo prvikrat opazili, da je bila pot kolikor moči puščena v naravnem stanju: morali smo hoditi po jarku, kjer je tekla voda in nad katerim so bohotno rastli borovci. Sključeni smo se prerivali navzgor, pa so na nas borovci stresali obilico pravkar iz naliva nabrane vode.
Ko smo prekoračili pas borovcev in prišli na prosto skalovje, smo se zaman ozirali po previsnih skalah, pod katere bi se mogli stisniti v primeru nove nevihte. Tako smo stopali navzgor po deloma jako strmi stezi in prišli na zapadno stran Krivana, koder so nam pogledi skozi preganjajoče se oblake večkrat odkrili tri kakor srebrne niti po pobočju Krivana se vijoče studenčke. Toda druga nevihta, ki je tedaj z gromom, bliskom in točo zdivjala nad Krivanom, nas je dobro zmočila in nam vzela vsako veselje, da bi se vzpeli na vrh, ki je bil zavit v goste črne oblake; ti tudi za bodoče niso obetali nič dobrega. Mahnili smo jo zato po stezi: preko treh omenjenih studenčkov proti Važečki koči, da se rešimo pred nadaljnjimi nalivi. Eden izmed teh treh studenčkov je medtem narastel v ogromen hudournik, ki je valil s seboj skale po pobočju navzdol. S težavo smo našli malo višje prehod, kjer smo, skaka je od skale do skale, pre-
Važečka koča, v ozadju Krivan (2496 m) s snežišči,
izvod katerih tečejo trije študentki. Po teh treh studenčkih se imenuje ta koča tudi "Pri treh studenčkih«.
koračili hudournik in nadaljevali pot do Važečke koče v Koprovi dolini. Vso pot do koče, kamor smo dospeli okoli 15. ure, nas je po malem močil dež.
Kakor v vseh višje (nad ca. 1500 m) stoječih kočah v Visokih Tatrah, tudi v tej koči ni bilo posebnih sob, temveč samo skupna ležišča, prirejena na železnih ogrodjih tako, da leže dve ali tri vrste ležišč eno nad drugim, slično kakor na ladjah. Ležišča so udobna in cene v kočah zelo zmerne. Od članov planinskih društev, tako tudi od nas, niso zahtevali pribitka za postrežbo, ki ga nečlani morajo plačati. Vobče so nam v vseh kočah priznali isti popust kakor članom kluba Češkoslovaških turistov. Cene so v kočah prilično iste kakor pri nas, tako da lahko izhajaš z isto vsoto, poračunano v Kč, kakor jo potrosiš v naših kočah v dinarjih. Zapeljivo je samo izborno pivo, ki ga dobiš v vseh kočah v prvovrstni kakovosti, plzensko ali budje-viško; v nižje ležečih kočah stane steklenica piva 3.60 Kč. v višje ležečih (2000 m) pa plačaš steklenico po 7 Kč.
Drugi dan je narahlo deževalo, ko smo zjutraj okoli pol 6. ure odhajali skozi Koprovo in Hlinsko dolino na Koprovo sedlo. Prva dolina sliči naši dolini v Vratih in vodi, kakor tukaj, skozi razsežne gozdove. Hlinska dolina pa je že izven gozdnega pasu, pot vodi po skalovju na lepo Podpradsko sedlo, od koder se odpre veličasten pogled na krasni Hincovi jezeri v zgornji Mengušovski dolini. Zgornje večje jezerc je bilo deloma še pokrito s plavajočimi plastmi snega in leda. Sploh je v Visokih Tatrah povsod mnogo vode — mnogo izvirkov in jezer — in se torej žeje ni treba bati. Po kratkem odmoru smo sestopili do Hincevih jezer in od tod zopet v bližini več jezer po dokaj strmo se vzpenjajoči poti došli do koče na sedlu Vaha v višini 2343 m. Ta koča nam ni posebno imponirala; hrano sta pripravljala dva moška, in sicer samo iz konzerv, celo mleko je bilo dobiti le iz konzerv. V naših tudi najvišjih kočah pa dobiš povsod sveže meso in druga okusno pripravljena jedila!
Običajna pot do koče na Vahi vodi od Popradskega jezera v udobno izpeljanih vijugah, po katerih se vrstijo ob lepih dnevih prave procesije turistov na sedlo Vaha. da se povzpnejo na najlepšo razgledno točko Tater, na goro Rysy. Od teh turistov je seveda mnogo priložnostnih, ki se jim pozna na prvi pogled, da le redko posečajo gore. Hodijo v nepodkovanih ali le malo podkovanih nizkih čevljih. Videli smo dame, oblečene v tesno se prilegajoče jopice, z izrezom ob vratu, brez rokavov, in v kratke, 20 cm nad kolena segajoče hlačice, na nogah nizki čevlji. Seveda so imele te dame s seboj spremljevalca, ki je predstavljal obenem tovorno živinče. Pozabiti pa ne smemo, da so Tatre visoko gorovje, koder se vreme in temperatura silno hitro menjava, tako da se zaradi vročine nikdar nismo pritoževali. Večkrat smo morali celo med hojo navzgor obleči suknjiče, a pol ure kasneje nas je prisililo toplo solnce, da smo suknjiče zopet odložili.
V tej zvezi naj omenim, da me je presenetilo, zakaj so me ljudje večkrat nagovorili nemško, dasi sem tako, kakor je običajno, pozdravljal s »Horezdar!«; saj samo Nemci pozdravljajo z »Bergheil«.
Uganko mi je razrešil Nemec, ki me je opozoril, da nosijo češki in poljski turisti vedno dolge pumparice ali vsaj na kolenih zaprte hlače, dočim nosijo samo Nemci kratke, ca. 10 cm nad kolenom zaključene hlače po vzorcu Tirolcev. Take platnene hlače sem pa nosil tudi jaz, kakor jih pri nas nosi poleti mnogo turistov.
Tretji dan zjutraj nas je osrečil krasen razgled raz Rysy po
■ vsem Tatranskem gorovju z mnogimi jezerci. Njih ledeniški izvor si je lahko razlagati. Posebnost tatranskih dolin je, da se dvigajo v stopnjah, ki so nastale često zaradi ledeniških gro-belj. Te groblje tvorijo stopnje v teren, tako da vodijo poti po več ur jako položno navkreber, potem pa silno strmo navzgor, nakar preidejo zopet v položno dolino, kjer te preseneti lepo gorsko jezero. Tako izkazujejo te doline po dve do tri eno nad drugim ležeča gorska jezera.
Že dopoldne smo
krenili po običajni poti
do Popradskega jezera v
višini 1513 m; tam stoji
turistovska, kot hotel
opremljena koča, kjer
dobiš prenočišče tudi v
sobi. Vendar jaz nisem
Gora Rysy s koio Vaha	prenočeval v tej koči,
(pod snežiščem na desni strani slike). — Dobro vidna je negO Sem Se rajši podal v serpentinah izpeljana steza, ki vodi od Popradskega	b . . ,	J , ,
jezera na sedlo Vaha. V sredini slike ležijo Žabja jezera. OKOll poldne na pot, ufl
opravim ta dan še turo, predvideno za nastopni dan. Povzpel sem se po jako udobni, v vijugah izpeljani stezi preko Ostrve in potem nadaljeval pot po skoraj vodoravno vodeči stezi do Batizovskega jezera, ki leži pod najvišjo goro Visokih Tater, pod Gerlahovko, 2663 m. Ta pot, od Popradskega do Batizovskega jezera, je začetek tako imenovane »magistra! e«, kakor se imenuje pot, ki vodi po južnem pobočju Tater v skoraj enaki višini od Popradskega jezera vse do Kopskega sedla. S te poti je prost razgled po vsej Cipski dolini in po južno ležečih
gorah Malih Tater, med katerimi se dviga kot najvišja Kraljevska gora (1943 m). Od Batizovskega jezera, ki leži jako slikovito pod gorskimi velikani, obdajajočimi ga od treh strani, sem nadaljeval pot do Sleškega doma v dolini Kvetnice (Rosengarten) na vzhodni strani Gerlahovke. Moji tovariši so ostali preko noči ob Popradskem jezeru, jaz pa sem v Sleškem domu v svoje presenečenje izvedel, da sem prišel prepozno, da bi mogel dobiti prenočišče v sobi ali na skupnem ležišču. Imel sem pa spotoma srečo, da sem bil spoznal dva zakonca Nemca, ki sta bila dobra znanca oskrbnika v Sleškem domu in s katerima sem se dogovoril, da napravim izven programa drugega dne partijo na Gerlahovko; to poznanstvo mi je pripomoglo do dokaj udobnega prenočevanja. Oba zakonca sta namreč imela naročenega vodnika; kajti odsvetovali so mi, da bi se odpravil na Gerlahovko brez izkušenega vodnika. Poleg mene je ostalo brez prenočišča Še kakih 30 drugih turistov, od teh kaka polovica dam. Dogovorili smo se z oskrbnikom, inteligentnim in agilnim človekom, da bo ob 21. uri izpraznil jedilnico in nam pripravil ležišča na slam-njačah, ki jih bo znosil v jedilnico. Tako se je tudi zgodilo. Seveda sem moral dati damam prednost, da so si izbrale svoja ležišča; pri tem pa so seveda tudi njih spremljevalci gledali, da so zasedli v njih bližini svoje slamnjače — tako nas je mahoma ostalo kakih 5 gospodov brez ležišča. Tedaj mi je naš vodnik prinesel od nekod dve odeji; razprostrl sem jih na dokaj široki klopi in noč prav dobro prespal.
Pri tej priliki poudarim, da je bil kmalu po 21. uri v koči popoln mir, ki ga skozi vso noč ni nihče motil. Vobče je v kočah v Visokih Tatrah vzoren red, kakor bi ga želel tudi za naše koče. V nobeni koči nismo doživeli kakega hrupa, povsod se obnašajo turisti in neturiisti vzorno; nikjer ni bilo čuti kakega ukanja, kričanja ali petja. Tudi popivanja ni bilo nikjer, dasi so bile družbe dobro razpoložene. Ob 20. uri se je v kočah vse pomirilo in vse je leglo k počitku. Pri nas se to običajno zgodi dokaj hrupno, dočim se v teh kočah dogaja mirno. Turisti so tako obzirni, da se celo zjutraj, ko odhajajo poprej ko drugi še speči tovariši, niti ne umivajo v umivalniku v koči, nego se tiho odpravijo k studencu ali k jezeru, da tam opravijo svojo toaleto. Ta mir pa je imel nevšečno posledico, da smo večidel šele ob 6. uri, ko se servira zajtrk, odhajali na pot, namesto da bi se bili tako, kakor smo vajeni v naših kočah, odpravili na pot že ob 4. ali vsaj 5. uri zjutraj. Ker se tudi v Tatrah večidel okoli 9. ure začenjajo preganjati okoli vrhov oblaki, smo zamudili marsikateri lepi razgled.
Kvetnica (Rosental), skozi katero sem odšel nastopnega dne, v družbi svojih novih znancev in z vodnikom, na Gerlahovko, me je razočarala. Pričakoval sem mnogo lepšoi floro, kakor jo je bilo videti. Mojega znanca je vzel vodnik že kmalu, ko smo začeli plezati navzgor, na vrv, dočim je njegova soproga hodila kot tretja, jaz pa kot zadnji, da bi v primeru potrebe lahko priskočil gospe na pomoč. Tako smo v strumnem plezanju dosegli vrh Gerlahovke že po tri in polurni hoji, dočim se običajno računa kakih 5 ur. Razgleda z vrha,
žal, nismo imeli, dasi smo čakali več ko eno uro, da bi se oblaki razmaknili. Pozneje, kako uro pod vrhom, se je res zjasnilo in to je privabilo skupino turistov, da so s strani Batizovskega jezera, kamor smo se vračali, naskočili goro v nadi na lep razgled. Pa tudi oni niso imeli sreče; preden so dosegli vrh, je bila ponosna glava Gerlahovke
zopet zavita v meglo.
Proti večeru sem se zopet sestal s svojimi slovenskimi tovariši v Sleškem domu; tu sem imel za to noč zgovor-jeno posteljo, tako da sem se pošteno prespal.
Drugo jutro smo v najlepšem vremenu nadaljevali pot skozi dolino Kvetnice na Poljski greben (Polsky hreben). Na tem grebenu se nam je odprl diven razgled na severno dolino Tater z ljubkimi jezeri. Nadaljnja pot nas je vodila preko sedla Prie-lom, s katerega nas je zadivil veličastni pogled na veliko Studeno dolino in na krasne velikane zapadnega dela Tater: na Ladowy in na Lomniški Štit. Že okoli poldne smo dospeli v Zbojničko kočo, ki se menda tako imenuje po tem, ker so svoječasno strašili v teh krajih razbojniki. Namesto da bi bili tukaj prenočili, kakor je bilo predvideno v programu, smo odrinili popoldne preko sedla Priječno pod goro Vežo v Teryho kočo pod Lomniškim Štitom. Na drugi strani sedla Priječno se je razprostiralo proti koči kakih 200 m dolgo snežišče, po katerem sem se, opirajoč se na palico, v krasnem smuku spustil navzdol in tako kmalu dosegel kočo. Prihranil sem si tako jako strmo, z verigami zavarovano, zamudno pot po skalovju. Dobra palica je le mnogo vredna!
Pogled, na Popradsko jezero, od katerega vodi v vijugali tzv. »magistrata« na Ostrvo (vrha ni na stiki) in po pobočju proti Batizovskemu jezeru. Cisto v ozadju je videti vrh Gerlahovke (2663 m), v sredini goro Končistd (2540 m), v ospredju pa goro Tupd (2293 m). — Planinska koča tik oh jezeru (na levi strani jezera) je komaj vidna.
Teryho koča je ena izmed najvišjih koč in leži v bližini 5 slikovitih jezer v višini 2011 m. Severozapadno od nje se dviga impo-zantno v višino gora Ladowy (2630 m), ki je tretja najvišja gora Visokih Tater.
Drugi dan sem se ločil od tovarišev, ki so hiteli skozi Malo Stu-deno dolino v hotel Kamzik in od tam na postajo Podprad, da se odpeljejo v Prago; jaz pa sem se namenil, da napravim še naskok na goro Ladowy, a potem se odpeljem naravnost domov. Oskrbnik koče mi je sicer svetoval, naj grem po markirani poti, ki vodi od vzhodne strani na Ladowy. Jaz sem se pa odločil, da se povzpnem po jugozapadni strani preko gore Sedielko, kjer je treba brez markacije plezati po grebenu navzgor. Vrha gore, žal, nisem dosegel. Imel sem pa lep razgled raz goro Sedielko. Lepo je bilo videti posledice naravne katastrofe, ki se je ob Javorinskem jezeru bržčas zgodila preteklo pomlad. Tam se je namreč porušil ves južni del grebena gore Javorovy Štit in zgrmelo je kakih 100 vagonov skal in grušča proti jezeru, ki je do polovice zasuto, medtem ko se dviga proti steni, ki je nastala na Javorovem Štitu, ogromen stožec grušča. Velikanska, kakih 200 m visoka, svetlosiva stena kaže katastrofo nedavnih dni; kajti vse skalovje Tater je sicer temnorjavo in poraslo na visokih obronkih z zelenim, deloma cvetočim mahom, kar daje goram prav impozantno, a tudi mično lice. Ko sem nato po grebenu, deloma v ježi, priplezal kakih 20 m pod vrh Ladowy in že videl v bližini piramido, so me zagrnile megle in zato nisem našel prehoda po zapadni strani pod neko strmo, visoko skalo v kamin, ki vodi do vrha. Vrnil sem se v kočo, popoldne pa že nadaljeval pot v Kamzik. V Kamziku se nahaja z vsem udobjem opremljen hotel, kjer sem se skopal v kopalnici in se dobro naspal. Drugi dan sem se odpravil po električni železnici na Podprad in od tam z brzovlakom v Ljubljano. Težko sem se ločil od veličastnega, slikovitega gorovja Visokih Tater in nepozabno mi ostanejo v spominu divni pogledi na temne granitne gore te gorske skupine, oživljene s premnogimi jezeri. Izlet je uspel v naše popolno zadovoljstvo; z navdušenjem se spominjamo prelepih pohodov po teh gorah, ki po pravici uživajo svetovni sloves.
Prihodnje leto bo končana vzpenjača, ki bo vodila od Tatranske Lomnice na vrh Lomniškega Štita (2634 m). Culi smo često detonacije, ki jih je povzročalo razstreljevanje skal na tem Štitu; zaradi nevarnosti pri razstreljevanju skal za gradbo žične vzpenjače je bil letos vsak dostop prepovedan. S to vzpenjačo bodo Tatre gmotno mnogo pridobile, ker bodo privabile obiskovalce, ki si hočejo to gorovje ogledati brez napora.
Končno še omenim, da je bilo življenje v Češkoslovaški silno prijetno. Na vsak korak si imel občutek, da živiš v vzorno urejeni državi demokratske ustave, kjer je vsakomur zajamčena popolna svoboda. Nikjer nismo doživeli kakega neprijetnega presenečenja ali celo nadlegovanja. Domačini kakor uradniki in javni funkcionarji so nam šli povsod na roko s prijazno besedo, ne glede na to, kdo in katere narodnosti si in od kod prihajaš. Nas kot Slovence in Jugoslovane pa so povsod tem prijaznejše pozdravljali.
Montaž iz Zajzere
Foto inž. Avčin Franci
Župančič Uroš: Ne daleč preko meje na zapad
I. Poliški Špik (Boječ — Montaž — Jof del Montasio 2.754 m)
Trije mladi fantje smo stali sredi Ovčje vasi. Nebo se je pravkar opralo s prehodno poletno nevihto, ki smo jo prevedrili kar v železniškem vozu sem od državne meje. Ozračje je bilo čisto, za temnimi oblaki so prijadrali beli preko neba. Vse naokoli je bilo prijetno ohlajeno, dišalo je po sveži travi in senu. Dobro smo se počutili in Pavlu topot ni bilo treba šele skrbeti za dobro voljo. Bili smo sredi vasi; sprejela nas je prav tako po domače, kakor nas sprejemajo Rateče, Mojstrana ali kaka druga gorenjska vas. Z vsakomur smo se o vsem pogovorili po slovensko; v trgovinici in krčmi — poleg tipične vaške cerkvice z obzidjem — smo se založili z vsem za želodec. — Že zdavnaj nas je vleklo v gore, ki smo jih tolikokrat zrli raz Triglav, Prisojnik, Jalovec na zapadu. Ko je poletje močno trkalo na človeka, smo podlegli hrepenenju in šli za vabilom. Proti večeru smo jo ubirali skozi dolino Zajzero goram nasproti, ki so nam zapirale vso južno stran s krasno izoblikovanimi stenami, škrbinami in grebeni. Ugodno se je naslajalo oko vsenaokoli, nozdrvi so globoko zajemale prijetni dolinski, gozdni zrak. Bili smo v delu sveta, kjer vsak potoček, vsaka vas ali gora nosi po troje imen: prvotno
Foto Slavko Smolej
Vrh za Stenami in Velika Ponca
(
slovensko, novejše nemško in najnovejše italijansko, ki izvira iz furlanščine. Ta košček prekrasne gorske zemlje je doživel marsikaj ... — Na poti smo srečavali ljudi, ki so nas spraševali, kam smo namenjeni. Ponosno smo jim zatrdili, da nas vodi pot na Poliški Špik. Bolj odkriti so se nam posmehovali, drugi so neverno odkima-vali; kaj so si pač mislili o nas? Na tihem sem se obsojal, da sem vzel cepin s seboj, ki sem se z njim igral gredoč — prav on mogoče bode domačine. Molče smo korakali vedno globlje v dolino, ki je ni hotelo biti konca. Pozno smo zagledali pred seboj ponosno goro, levo za seboj smo že pustili zamračeno', s snegovi še zatrpano Špranjo.
Zdaj pa se je naša pot začela dvigati pod stenami na višjo, z rušjem poraslo teraso. V dolino je legel mrak, na poslednjih košatih smrekah pod nami so se oglašali kosi in so nam peli na poti do koče Stuparich (1650 m), ki smo jo dosegli prav v času, ko je solnce s poslednjimi žarki ožarjalo romarsko cerkev Sv. Višarij. Od tam se je oglašal večerni zvon. Rožno rdeče so' žarele peči Nabojsa, Višje gore in Zmajevega grebena. Naglo smo se ogledali okoli koče; stari, zapuščeni vojaški rovi so nas spominjali grozot vojne... Toliko je bilo še svetlo, da smo si v steni pred seboj ogledali možnost prehoda; drugi dan se je izkazalo, da smo si ga izbrali dokaj dobro. Koča je neoskrbovana in nudi posetnikom Poliškega Špika gostoljubno le streho. Neprijetno nam je bilo, da v bližini koče nikjer ni vode; predaleč je curljala izpod snegov, da bi jo Gregorček kot najmlajši prinesel za morebitno potrebo preko noči. V koči ni; odej; zato smo na ognjišču podkurili veliko grmado iz zaloge še izza vojne. Tesno priviti drug k drugemu, smo neodeti v hladu dočakali jutro. Ogreti se nismo mogli z obilnim zajtrkom sladkega kompota; naglo smo počedili kočo, pospravili svoje stvari in odšli proti snežiščem.
Zgodaj je še bilo v dnevu, zvezde so bledele in mraz je bil primeren. Da se ogrejemo, smo hitro stopali. Na zmrzlem, strmem snegu smo šele doumeli, zakaj so gorjanski domačini kremžili obraze, ko smo se jim samozavestno pobahali, kam gremo. Meni pa je bilo žal, da sem se takrat malo sramoval dobrega tovariša cepina. Spomnili smo se, da so nas ogledovali pod noge. Naši smučarski čevlji so le borno drobili apnenec na cesti skozi Zajzero. — Nismo se še dobro privadili snegu in strmini, pa smo že stali pred ogromnim snežnim prelomom, kakršnega izmed nas še nobeden ni videl. Prehod? Mar bo Poliški Špik zavrnil tudi nas, kakor že mnoge? Pa se ne damo! Poglejmo. Vedeli smo, da mora biti tam na levi preko skal nekje izpeljana nadelana pot Renkerjevih »Petih mož«; nikjer pa nismo zasledili poti, klina ali celo vrvi. Pred nami navzgor je zijala razpoka in nam je zapirala pot z navpičnimi, skoraj ledenimi stenami. Desno, ob stiku skal in snega, pa se je nam nasmejalo upanje: razpoka je bila na tem mestu najožja. Preskoka preko globoke špranje pa si brez varovanja ni upal tvegati nobeden.
Pavel nas je izvlekel iz zagate. Skromen je vedno; zato ni hotel povedati spodaj v dolini, da je doma prav na dnu svojega nahrbtnika skril vrv. Zdaj jo je privlekel na svetlo, češ »gvišno je
gvišno«. Jaz pa sem potegnil dereze iz nahrbtnika. Tako smo se za silo opremljeni pripravili za preskok. Gregorček, ki ima še mlade noge in pozimi rad skače, se je prostovoljno javil, da bo poskusil skok. Varovala sva ga oba — preskok se mu je posrečil, obdržal se je na drugi strani. Varovana, sva uspela tudi midva.
Dalje po strmem snegu navzgor sem prevzel vodstvo jaz z derezami in s cepinom. Šlo je počasi in previdno; vsi smo »pametni« in vemo, da le srečen zaključek ture je trajen in lep uspeh. Napredovali smo po snegu ob tesnih stenah prav do pod vrhnjih skal. Tam dalje smo upali na prehod skozi žleb navzgor — prehod nam ni uspel. Preveč močan vodni curek je padal skozi žleb — proti slapovom nimamo moči. Lahko bi se umaknili preko rdečih preperelih skal v krušljiv kamin, a ta bi nas odvedel preveč na desno, ven iz stene proti Zmajevemu grebenu. Levo na skalnem grebenu pa smo tačas zasledili vrvi nadelane poti. Tja bi radi prišli, a poceni nam to ne bo uspelo: prečiti bo treba ves strmi in trdo zasneženi žleb, dalje pa po sneženi, izpostavljeni vesini na škrbinico v grebenu, kjer vodi pot. Počasi in previdno je šlo proti levi, stop za stopom, vsak premišljeno! Pohiteti nismo mogli ne smeli, niti tam, kjer je preko stene padal na nas občuten vodni curek, ki se je vsrkaval v obleko do kože, do kosti.
Premočeni smo prišli v strm žlebič, poln poledenelega snega; skozi njega smo si izsilili prehod na majhno ostro škrbino in obenem na pot. Oddahnili smo si in se okrepčali ter razgledali. Premočene nas je sprejelo prvo solnce današnjega dne. Pri počitku nam je prijal mogočen pogled mimo razčesanih sten in razov preko Špranje na ponosno grupo Višje gore in sosedov. Razvezali smo se in res s pobožnostjo stopili na ono lepo izpeljano pot. Ne daleč nad škrbinico smo prečili izpran žleb. Prvi se je ustavil: »Poti dalje ni nikjer!« Postali smo vsi trije, se ogledovali in iskali navzgor, levo, desno, okoli za robom — na prvi pogled res nikjer sledi o nadaljevanju. Mar i so se do tu vsi oni možje pobili? Morda so prišli le do tu, dalje ne? Skalna tvorba se je tu strmo pognala navzgor in naredila prirodno zapreko. Pri natančnem ogledu smo desno pod seboj na gladki plošči končno zasledili pod preveso par zbitih in skrivljenih klinov. Ti danes ne nudijo več opore, kažejo pa, kje so možje izpeljali pot. Treba se je bilo znova navezati na vrv in previdno prečiti slavno Ojoingerjevo prečnico v severni steni Poliškega Špika. Taprečnica je za današnjega plezalca dobra preizkušnja, za stare vodnike pa dobro izpričevalo, kaj so oni zmogli že zdavnaj pred nami.
Takoj za robom so nas klini usmerili navzgor na lahko pečevje v strehi pod grebenom. Hiteli smo po lahkih skalah na greben; gnala nas je želja, da čimprej pozdravimo tam na drugi strani nov svet — poznan, visok, solnčno ožarjen in lep. — Pri zapuščeni ka-verni smo dosegli greben, Obstali smo in uživali... Hote smo se ozrli proti domovini, pozdravili vse velikane in rajde vrhov tja do konca obzorja. Prav je tako... Proti jugu pa so se bleščali snegovi Kanina, in sosed Prestreljenik nas je gledal s svojim
ogromnim očesom. Višja gora se je tik pred nami pognala iz senčne Zajzere proti nebu. — Po grebenu smo proti zapadu kmalu dosegli vrh. Brezoblačen dan je bil, južna pobočja so se kopala v solncu, Zajzera je dihala preko stene blagodejen hlad, prav tako nas je prijetno hladil vetrič, ki je vel iz Dunjiške doline preko zapadne stene Špika. Severno obzorje in obrisi tja proti zapadu pa so skozi soparico dneva krasili srebrno snežni, znani in neznani velikani.
Vse na gorski poti je užitek: borba, nevarnost, lahka pot, razgled, solnce; vse to in še marsikaj je plačilo ture!
Daleč je še dom; hiteti bo treba, da nas sprejme pred mrakom. — Na jug smo se spustili po skalah in snežiščih na planino Pecol. Cvetelo in duhtelo je ob poti alpsko cvetje, a mi smo morali hitro mimo: daleč je Trbiž. Ni nas zadržal hlad Cregnedulskih gozdov v opoldanski vročini, ne vabeča pijača hotela na Nevejskem prelazu; prav tam nas je sprejela lepa bela cesta, ki nas je peljala mimo smaragdnega Rabeljskega jezera po klancih navzdol proti Trbižu. Dolga, bela in trda je bila ta pot, celih 27 km. Borne in zapuščene smo se počutili; ni bilo časa, da bi si ohladili vroče podplate v bistri, hladni vodi jezera, da bi se osvežili v Rablju s pijačo.
Mimo nas siromakov so brezobzirno drvele limuzine, prežimo športni motorji, zasmehljivo kolesarji ... Pomislite in sami poskusite: po težki turi te čaka 27 km hoje po trdi, beli cesti v največji vročini! Vase zatopljeni, smo kakor stroji tolkli ob razžarjeni apnenec.
Na Trbižu pa smo z zadovoljstvom ugotovili, da smo prehiteli čas čili in neizmučeni. V gostilni poleg kolodvora smo dali telesu vsega, kar je potrebovalo in zaslužilo po takem dnevu in po uspeli turi. Zapadnim Julijskim mogotcem pa smo za trdno obljubili, da kmalu pridemo znova.
II. Viš (Višja gora — Višberg — Jof Fuart, 2666 m).
Nismo dolgo ostali doma ...
Gostoljubno nas je kot stare znance sprejel nad vse simpatični, bradati oskrbnik koče (Rifugio Pellerini). Koča sameva sredi krasnega gorskega okrešlja nad Zajzero, obdana od strmih sten Lastavic, Gamsove Matere, Neimenovane (Innominata), mogočnega Viša in Nabojsa. Silne in strme so stene teh vrhov, v njih pa so zapisana za vedno imena slavnih plezalcev in alpinistov. V navpičnem razu Gamsove Matere in desno v njenih kaminih je zapisal svoje ime Emil Coinici, gotovo ne prelahko. V severnem plečetu Neimenovane je delal in klesal vedno sveži Rudolf Peters in si je tam izpeljal smer, najtežjo v Julijcih, pa v Kaiserju, v Karvvendelskih. Beljačan Crobath pa je preko severovzhodne gladke stene Višje gore potegnil sebi prvenstveni vzpon. Videti je torej, da se v tej krnici pod stenami zbirajo svetovni alpinisti; družba v koči je mednarodna. Smo pač v gorah, ki dajo priliko za višek plezalskega užitka in stoje na mestu, kjer se stikajo tri narodnosti: Slovani, Germani, Romani.
Naše Planinsko društvo je v zadnjih letih prirejalo^ v inozemske države ekspedicije. Le izbrani so imeli srečo, da so prišli daleč v
Foto inž. Avčin Fraileé
Skupina Višje gore z Višarske Glave nad Sv. Višarjami
Centralne Alpe ali celo na Francoske gore. Dobro pa je za vsakega, da se doma privadi vsem težavam in da najprej doma spoznava planinske lepote; šele potem se bo mogel zunaj izkazati in bo po po-vratku prav cenil domačo lepoto. Mi smo prišli le do tu; za nas je bila dobra šola in poceni. —
Zjutraj nismo čakali svita; saj solnce posije v okrešelj šele pozno, o opoldnevu. Mladi ljudje, vsi plezalsko opremljeni, so šli vsak svojo pot. Pavel in Gregorček sta se pridružila znancem Avstrijcem iz Beljaka; preplezali so Comicijev rob Gamsove Matere. Karel in Zdenko sta hotela uživati v razgledu in ne v težavah; šla sta po vzhodni grapi Viša na slavno polico, ki vodi vseokoli teli gora (»Božja polica« — Gotterband). Lev in jaz sva jo ubrala proti mokri in ploščati severovzhodni steni Viša.
Trdo se nama je skala postavila po robu takoj pri vstopu. Razmočen algast žlebič naju je ne varno privedel pod mokro votlino. Tu preko vodi smer — sva vedela. Čudno je na naju vplivala okolica: mokra, algasta preveša brez oprijemov nama je zapirala pot, preko edino možnega prehoda pa je curljala voda. Torej tu preko! Dvignil sem se in stegnil navzgor: ujel sem se za boren oprimek — dalje ni šlo. Zabil sem klin, z zaponko sem se nanj pripel. Dolgo tako viseti nisem mogel; vrnil sem se k Levu, že dobro moker. Sprejel me je, kakor vedno, in me je bodril k novemu poskusu. Počitek
je bil potreben; potem mi je Lev podstavil živo lestvo. Takoj sem splezal višje; le malo nad prvim klinom sem zabil drugega. Dalje znova ni šlo; vrniti sem se moral. Tretjič pa je šlo zares. Dobro varovan, sem moral priti preko: tvegal sem, dovolj sem bil premočen in dovolj časa me je zadrževala preveša. Res mi je nekako uspelo, da sem se pregoljufal preko. Zmago je treba tesno prislužiti, da doseže svojo največjo vrednost...
Takoj nato, za prvo zapreko, sva naletela na novo. Stena se je znova pognala navzgor, kompaktna, brez razčlemb. Za prehod so si prvi plezalci tu preko izbrali strmo lusko, odmaknjeno od stene. Zaplezala sva v slabo razčlenjeno lusko; trajalo je precej časa, da sva jo zmagala. Potem še širok prestop dalje v steno. Navzgor sva se vzpela skozi plitev in nestrm kamin s ploščatimi stenami. Sredi kamina sva morala pod prevesno zagato izstopiti po nemikavni, a edini laštici desno na primerno nagnjene plošče. Po njih sva se priplazila do novega, a razčlenjenega skoka. Lahko sva prestopila navpično po razčlenjenih pečeh v strm, tesen in zbit kamin. Sredi njega je prikladno počivališče z lepim razgledom in z možicem ter s podpisi prvopristopnikov. Zanimalo naju je, ko sva si oddahnila, kako se imajo tovariši. Veseli glasovi, skozi čisto ozračje, so nama prinesli sem od Gamsove Matere znak, da je tam vse v redu. Ko pa sva gori na Božjih policah zagledala še ostala dva tovariša, je bilo zadovoljstvo popolno in brez strahu. Pojužinala sva, se nagnila na hladno steno in se zazrla v oblake. Lepo je v sreči sredi skal zasanjati nemoteno in o čem lepem. Oblaki so plavali preko modrega neba sem od juga nad grebeni; z njimi sva poslala pozdrave vsak v svojo smer, gotovo na pravi naslov... V belino oblakov sta se črtali tik pred nama dve temni črti, kakor da bi se pred nama iz oblakov spustila pravkar dva pajka na zemljo. Ne, le delo in ostanek vojne: telefonski žici sta zasidrani visoko zgoraj v skalah in spuščeni na Mali Viš. Kako čudno vpliva to na ljubitelja gora, da morajo tudi one biti tako grdo onečaščene z vojno! Nisem se mogel ubraniti te mule očitku: Samo en dan bi tiste, ki hočejo vojno, spodil izza zelenih miz in iz varnih stanovanj v bojno vrsto med vojake, v trdo zimo, pri borni porciji hrane, v tresk granat, v mokre jarke, v temne kaverne. Takoj bi izginili hujskači in bojeviti navdušenci in bi ne bilo na tisoče, milijone nedolžnih žrtev! Življenje med narodi pa bi se razvijalo drugače. —
Vstala sva in plezala dalje v strni, v ozek in gladek kamin. S trenjem obleke sva se tvegano izrinila naprej na položno in razčlenjeno pobočje. Kmalu sva bila na severnem grebenu; krhka in ostra grebenska skala naju je pripeljala na drnato glavo. Dalje na goro ni več plezanja, a vrh je še silno daleč. Prečila sva drnato vesino proti vzhodni grapi, skozi katero je nadelana pot. Tu skozi sva sestopila h koči Pellerini. Prav pred njo sva se sešla s Pavlom in Gregorčkom, ki sta privriskala z Gamsove Matere. Vsi smo bili dobre volje in veseli uspehov; le onih dveh, ki sta šla le »na iz-prehod«, ni hotelo biti od nikoder; bili smo že v skrbeh. Še preden pa smo bili doma, smo se zbrali vsi, da smo bili lahko brez skrbi.
Navdajala nas je zavest, da smo opravili pošteno planinsko delo, kakor prej, tako zdaj. Lepe so tuje gore in nudijo mnogo; domače pa so nad vse. Za vsakogar, tudi za onega, ki je vedno v njih, skrivajo in hranijo v sebi še mnogo neodkritega in lepega. Povsod lepo, doma najlepše!
Ljubica Boškovič:
Prvikrat čez Steno na Triglav
Sveže, kristalno čisto jutro je bilo, ko smo krenili iz Aljaževega doma. »Uro in pol imamo do vstopa v Steno,« je dejal Martin — in mirno prestavljal dolge noge po zdrobljenem kamenju. »Uro in pol!« Koliko časa je pralo nebo k sebi kipeče stene! Njegove solze so' ranile trdo skalo in jo razjedale, da se je počasi krušila k svojemu vznožju. In čez to delo dolgih tisočletij stopi človek, enodnevnica, v dobri uri! Čudovita in čudna si narava! Ustvarila si te orjaške stavbe iz smešno majhnih bitij in sedaj jih zopet rušiš v prah.
Mogočno se dvigajo stene v zlatobelo jutranje nebo. Prsi se širijo v neznanem opoju. Kakor da bi me pečine same dvigale vedno višje, višje v bleščeče srebrno daljavo. Zavrtelo se mi je v glavi. Tedaj mi je France pokazal malo votlinico v skali. Stopila sem bliže. Bil je prav majhen Marijin oltarček. Pisane barve njenega oblačila so se živo odbijale od sivega kamenja. Tam pri »Očiščevalni skali« so mi dali malo čaja in jabolko. Zamenjali smo kvedre s plezalkami in se navezali. »Ja,« se je smejal Martin, »je že konec bon-tona, na tisoč pet sto bo pa še higiene.« Usta, ki bi se v mestu morda našobila, se tu sama od sebe zaokrožijo na smeh, vse telo- se sprosti in svobodno zadiha. Svež, mrzel zrak polni uboga, umazana mestna pljuča. Mišice se napenjajo, ko se vlečeš po skalah povprek in navzgor.
Gledala sem tovariša, kako sta se z lahkoto vzpenjala. Noge so previdno iskale trdnega mesta v krhkih skalah. Sama ne vem, kako sem lezla za njima. O hribovski tehniki nisem imela pojma. Z rokami, z nogami, z vsem telesom sem si pomagala naprej in v moje veliko začudenje je šlo kar hitro in lahko. Ko pa sem se ozrla nazaj, sem nemo obstala. Skale so navpično hitele v ostro zasekano dolino. Videle so se mrke in nedostopne. Spomnila sem se svojih otroških sanj; manjkalo je le klinov in pastirice. Tedaj sta me Francetov mehki, sonorni glasek in manj mehki objem vrvi spomnila, naj »vozim tiapred«. S podplati in hrbtom sem se srečno prerila skozi kamin. Potem dalje, dalje, malo postrani, navzgor in zopet navzgor. Mrzlo kamenje reže v vroče roke. Veter ti odpiha sproti vsako kapljo potu s telesa. Stena se dviga in neha v vodoravni, nazobčani črti, ki teče po modrem polju. Kaj je za njo? Kje je Triglav? Izgubila sem vso orientacijo. Martin krili z rokami in mi kaže neko* smer. Ne morem ga slišati. Na vrhu stenice smo, ki sem jo prej gledala. Nebo se ji je odtegnilo in zbežalo do vrha novega, navpičnega masiva, ki se zdi, kakor da bi se samostojno dvigal iz globine. Prečimo v »nemško smer«: gospoda je dala prednost — meni. Lepo po dveh sem
prikorakala do kupa zloženega kamenja. Možic so mu rekli. Odprli so mu vrh in položili v zarjavelo konzervno škatlo, ki se je prikazala, listek z našimi imeni. Fletne navade imajo tile hribovci!
Prišli smo v sredino navpičnega masiva. Od matere narave vsekana steza je varno vodila po pasu ponosno vzravnanega stebra-orjaka. V ozki zaseki pod nami je ležal umazan, star sneg in pretakal srebrne solze. Lezli smo po mokrem, spolzkem kamenju do čudnega kamina, »pre-duh« so mu rekli. Ma-lo trdo me je božala vrv po rebrescih. Zvijala sem se ko deževnik po skalah, Martin pa je junaško vlekel vrv in se zadovoljno smehljal, tako da mu je njegov črni klobuček — dediščina po stari materi — kar poskakoval na glavi. Potegnil me je iz kamina ko iz mišje luknje in mil pokazal Okno v steni nad nami. Nič več nisem zaupala strmemu videzu skal. »Pha, ne bo sile,« sem si mislila. Na pogled najtežje stvari se človeku včasih igraje posrečijo — predvsem tistemu, »komur je sreče dar
bila — neumnost«.---
Prepričala sem se pa	Foto Ing.AvHn France
takoj, da planine nisO' v Triglavskem Oknu (v globini zelenice pod Pragom) dojemljive za to lepo
in razširjeno človeško lastnost. Na prečnici pod Oknom mi je naenkrat pričelo zmanjkovati opore pod nogami. Z leve in desne sem slišala, naj se stegnem: »Še, še malo!« Stisnilo me je v grlu. S telesom sem se prižela k skali in nisem ničesar več ne slišala, ne čutila. Podzavestno, kakor brez lastne volje, sem tipala z desno nogo naprej, sekunde so se mi zdele večnost. Naenkrat sem stala mirno in sigurno. Rada bi si globoko oddahnila in se nasmejala, a mišice so mi otrpnile in otrdele.
Na videz kratka pot do Okna se je vlekla dolgo uro. Spoznala sem vrednost in uporabo klinov in karabinerjev. Martin je iz globine svoje poštene gorenjske duše večkrat krepko zaklel. Ko me je tako rekoč postavil v »Vokn«, sem od mraza čutila samo še rebra in trdni,
žal tudi trdi oklep vrvi. Mogočen obok se je zgrnil nad menoj. Temna votlina se je lesketala od kapajoče snežnice, ko da je posuta z biseri. Zamolklo, že večerno nebo je s strani malo osvetljevalo silhuete vhoda v Okno. Spodaj pa so v velikih pramenih lili poševni žarki zaspanega solnca na pragove pod Steno. Na levo in desno so se stene širile in nadaljevale odprtino Okna v širok polkrog.
Ko smo se dvignili iz temnega gorskega osrčja, nas je objel sveži hlad večernega, modrikasto belega snega. Pozna jesen je ves izstopni del stene pokrila z lepo, a prav nič prijetno in varno snežno odejo. Telo se je počasi in leno vleklo po snegu in skalah, mokrota je silila v plezalke. Šele tedaj sem začutila, da sem prav za prav zelo utrujena. Ves dan smo že na nogah, meni pa se je zdelo, da je preteklo komaj nekaj ur. Nataknili smo si zopet kvedre. Obsedela sem mirno v snegu in žvečila rozine. Vse se mi je zdelo tako čudno, neresnično. Prvikrat sem se zavedla, da sem pravkar prišla čez Triglavsko steno. Predstavljala sem si jo bila vse drugačno, bolj temno in nedostopno, brez prijetnih polic in vdolbin, na katerih lahko lepo mirno sediš in ješ Martinov ljubi »čokoladni štrudl«. No, predstavljala sem si jo nekako tako ko gospa Ida, ki je tisti hip najbrž sedela doli v zakajeni ljubljanski sobi s cigareto med rdeče krvavimi ustnami in skrbno polagala patience. »Da, gospa Ida, premislite: prišla sem do spoznanja, da človek v planinah prav lahko pogreša črtalce za ustnice in da ima prav prijeten občutek, če mu veter kuštra lase. Gospa Ida! V planinah človek tudi ljudi ne gleda več nezaupno. Ne gleda v njih le objektov, ki jih moraš izrabljati, da oni ne izrabijo tebe. Duša ti je čista kakor nebo nad teboj. Ljudje, ki te obdajajo, so ti ljubi ko zvezde na nebu. Oh, da vidite ta srebrni trepet zvezd tam gori, ki vam pričara pred oči fosforesciranje neba! Okrog in okrog pa se grmadijo kupi skal, nalahno- odeti s svetlikajočim se snegom. Z muko se privlečeš na vrh takega kupa in si oddahneš. Potem se zopet z nogami, drgetajočimi od utrujenosti, spustiš dol. Nepregledna vrsta je teh grmad.«
Tovariša sta ubrala kar svojo izstopno smer. Zagledala sem Slovenski stolp, ki se je komaj odražal od temnega ozadja. Plezanja je bilo konec. Gladka snežna planjava se je postopoma dvigala do Kredarice. Strmela sem v tla, v stopinje, zasekane v sneg in avtomatično prestavljala noge. Tovariša sta obstala. Ozrli smo se nazaj. Zagledali smo, kakor v sanjah, krasno sliko. Iz sive, meglene goščave so se dvigali črni velikani s ponosnimi glavami, ovitimi v svetal sij prelivajočih se barv umirajočega dneva. Tedaj se je France obrnil in nekam smešno priklonil. »Čudovito!« je vzklikal, »poskusita vendar! Poglejta skozi noge!« Martin je gledal skozi svoje dolge stebre in zadovoljno brundal. Zakopala sem se z okončinami v sneg in se v čudno obrnjeni pozi zagledala v Škrlatico in Razor. — Žive barve, črne silhuete, svetle zvezde, srebrni sneg, vse se mi je zmešalo v čudovit, opojen občutek. Krepko sem se prijela za vrv, ki mi je bila edina rešitev proti privlačnosti matere zemlje. —
Ko je v koči zadišalo po kuhanem vinu, smo bili na višku blaženosti. Drugi dan nas je čakal stari oče Triglav, da pridemo v goste.
Na vrhu Ojstrice
Folo f Jaroslav Sigur
Lord Amery na Mojstrovki
Lord S. Amery:
O Julijskih Alpah
Predpomnja. V letošnjem majskem »Alpine Jour-nalu« je bivši britanski kolonialni minister, svetovni planinec lord S. Amery, priobčil o Vzhodnih Apneniških Alpah predavanje, ki ga je imel v ekskluzivnem Alpine Clubu. Od trinajstih strani jih je pet posvetil našim Julijskim Alpam, slike so pa prav vse iz naših gora. Del članka, v kolikor se tiče naših krajev, prinaša Pl. Vestnik tu v prevodu, da se vidi, kako gledajo ljudje svetovnega obzorja na nas; ena sama beseda iz ust moža, ki ga pozna pol sveta, pomeni za naše kraje pač več ko prospekti in reklame. Primerjajmo še pismo (dr. Kugyju) Ameryjevega prijatelja, prav tako slavnega Himalajea dr. Toma Longstaffa, kjer popisuje vtis Julijcev nase. (Pismo je priobčeno v Kugyjevi knjigi »Fünf Jahrhunderte Triglav«, str. 365.) Gospod Longstaff je tudi to leto prebil precej časa med nami, ne po blejskih hotelih, temveč sam s svojo soprogo v šotorčku in spalni vreči, v skalnih duplinah in na prostem, z vrvjo in s cepinom, na stenah in snežiščih, kakor pač dela pravi Himalaya-man, eelo brez nosačev in vodnikov.
Zavedajmo se, kakor Švicarji, tudi mi velikega pomena takili obiskov!
Sledi moj prevod omenjenega odstavka iz Ameryjevega predavanja.	Inž. F. A v č i n.
»Julijske Alpe sem pustil za konec, dasi sem bil tamkaj leta 1936, deloma zaradi potnega načrta, deloma tudi, ker so najmanj obiskane in v mnogih pogledih najbolj privlačne. Le malo čitateljev dr. Kugyjevega čudovitega ,Planinskega romanja' je moglo uiti zapeljivi misli, da bi obiskali kraje, ki jih opisuje s tako nalezljivim entuziazmom. Splošno mnenje je menda, da so zelo od rok in da živi tam ljudstvo, ki ne govori nobenega znanega jezika. Dejstvo pa je, da jih je moč doseči tekom pičlih šestih ur iz Innsbrucka in, da pomirim one izmed naših članov, ki jim slovenščina ne teče baš, naj pripomnim, da nemščino skoro povsod razumejo, dasi prikimanje še ne pomeni vedno popolnega razumetja.
Na pretežnem delu svoje dolžine tvorijo Julijske Alpe mejo med Jugoslavijo in Italijo; le njih zapadni del tja proti Karnijskim Alpam leži popolnoma
v Italiji. O tem zadnjem delu ne morem govoriti iz izkustva, dasi mislim, da sta dolina Zajzera in Montaž najlepšim predelom Vzhodnih Julijskih kar enaka. Od italijanske strani Vzhodnih Julijskih tudi nisem videl ničesar, razen enega dne, ko sem hodil od vznožja Triglava do Vršiča skozi Trento, ljubko dolino zgornje Soče. Toda najlepša stran tega pogorja tako, kar se tiče scenerije kakor tudi glede plezalnih tur, leži na jugoslovanski strani in mnogo je mogoče videti in napraviti, ne da bi bilo treba čez mejo, ki jo Italijani drže ljubosumno zaprto.
Priznam, da sem v hipu zapadel privlačnosti Julijskih, in mislim, da prav nič ne tratim časa, če jih ponovno obiskujem. Je to mikavnost, v kateri se na poseben način spajajo atmosfera, barve in obrisi. Vrhovi sami so za čuda drzni in severna Triglavska stena je ena od najučinkovitejših skalnih ostenij v vseh Alpah, dasi se ne dviga mnogo več ko kakih 6000 čevljev, toda v enem samem vzponu nad dolino Vrat. Doline so prekrite s krasnimi gozdi, ki imajo razmeroma mnogo več listnatega drevja, predvsem bukev, nego Severne Alpe, često s širokimi, parkom podobnimi jasami. Kontrast med njihovo> toplo barvo in apnenčevimi skladi nad njimi je zelo učinkovit. Vode so kristalno čiste razen, kjer so tolmuni dovolj globoki, da preidejo v izbrano modrino. Jezera, manjša ko bavarska ali avstrijska, imajo prav isti čar.
Za one, ki morajo odložiti svoje neplezalske družine, ima Bled vse sodobne ,atrakcije' kakega kopališča na rivieri, medtem ko Bohinj v lepoti prav nič ne zaostaja, a je do sedaj še nepokvarjen ter predstavlja čudovito izhodišče za planinska popotovanja. Na kraju jezera stoji kakih 1500 čevljev visoka skalna stena in iz njene sredine privre južna veja reke Save v navpičnem padcu svojih 200 čevljev v prijazen moder tolmunček, preden se v nizu kaskad spusti dol preko krasno gozdnatih padin. Izza te doline vodi zapuščen svet nametanega skalovja in veriga romantično prikritih jezerc proti južni rami Triglava, monarha Julijcev. Ves ta divji svet je bil nekoč krasen vilinski vrt, prava slovenska legenda, in čuval ga je Zlatorog, bel divji kozel z zlatimi rogovi. Pa ga je ranil nek drzni lovec, ki se mu je hotelo zakladov, do katerih je imel dostop edini Zlatorog; zato so vile uničile svoj vrt in odšle. Ime ,Triglav' pomeni tri glave, a se ne imenuje tako, ker ima tri vrhove, temveč po starem slovanskem božanstvu.
Večina koč ima čudovito lego, prav posebno pa Aljaževa konec izbrano lepe doline Vrat in Erjavčeva kraj doline Pišnice. Večinoma so udobne, oskrbljene s sobami, čiste in dobro bewirtschaftet'. Tudi za kratek obisk se izplača včlaniti se v S. P. D. (Aleksandrova cesta 1, Palača Viktorija, Ljubljana), da si zagotoviš znižanja, ki jih uživajo člani društva. Te koče prav zares nudijo najboljša krajevna plezalna izhodišča. Kot središči nekoliko širših področij sta najboljši Kranjska Gora in Mojstrana. Pričakujem, da bosta i Longstaff i Tyndale soglašala z menoj, če hvalim hotel Triglav v Mojstrani, čigar lastnik, Mister Rabič, je bil nekoč velik lovec — sedaj je popolnoma kroglaste oblike — ki ga pa pravzaprav vodijo njegove tri brhke hčere, katerih ena, Minca, obenem tudi uči v vaški šoli, je izvrstna plezalka in smuška šampijonka.
Iz Mojstrane vodita k Triglavu dve dolini. Vzhodna dolina Krma, lepo pogozdena in obdana z lepimi vrhovi, toda brez vode, pelje proti koči na vzhodni Triglavovi rami in predstavlja najlažji dostop do gore, prav za mehkonožce. Je to prvovrstna dolina za divje koze in mislim, da nudi pozimi sijajen smuk vso pot prav do Triglava. Zahodna dolina. Vrata, je ena najučinkovitejših v vseh Alpah sploh. Mimo Peričnika, ki prav ko Savica privre iz skalne stene, pridete po dveurni hoji preko odprtih jas do Aljaževe koče: tako se imenuje po imenitnem starem slovenskem duhovniku, očetu planinstva v teh krajih. Koča, s svojo lastno peko, mlekarno in kapelico, leži na prijazni, parku podobni ravnici prav pod severno Triglavsko steno, mogočno v svoji masivni simetriji. Barvni prehod na večer, ko smo prispeli, iz zlate v rožnato, pa zopet v vijoličasto, ostane nekaj nepozabnega. In nekaj ostalih vrhov, ki obdajajo dolino, komaj^ da zaostaja v lepoti, posebno Škrlatica. Kot vodnika sem pripeljal s seboj Jožeta Čopa, prijetnega kodrolasega fanta, ki je napravil mnogo imenitnih prvenstvenih vzponov, in starejšega možakarja Škantarja, ki pa je bolj vodnik po potih in pri lovu na gamse in ki je imel nalogo, da nese najine čevlje preko žrela na vzhodnem robu stene, medtem ko sva midva plezala po sredini.
Bila je to moja prva plezalna tura, če ne štejem manjših za trening, in sem se zato zadovoljil s tako imenovano ,slovensko smerjo', ki je od glavnih smeri po steni najkrajša. Začela sva z dimnikom, ki pada z leve. Od časa do časa
sva ga zapustila in plezala v cikcaku po steni navzgor. Proti koncu sva se držala v desno in tako po štirih urah zanimivega, a ne posebno težavnega plezanja dosegla Triglavski ledenik, kjer naju je dobil Škantar s čevlji in čajem iz koče. Prečili smo ledenik do koče in kosili, nato pa s Škantarjem na sam vrh.
Po vseh olajšavah, ki mi jih je iz prijaznosti preskrbelo italijansko poslaništvo, sem mislil, da moram vsaj enkrat sestopiti po italijanski strani. In tako smo se spustili onih 7000 čevljev ali še več v Trento. Vedno znova in znova so nas ustavljale vojaške straže, katerih kavalirska sumnjavost je običajno vzela nekaj časa, in prestati je bilo treba mnogo skrbnega študiranja naših dokumentov. Italijani so zgradili vojaško pot za mezge, ki se vije preko vsega pobočja gore, čudovito položena, toda prekrita z grobim kamenjem, ki je poskrbelo za muke poln sestop. Ko smo že precej v noči prišli do dna, smo se znašli sredi velikopoteznih vojaških manevrov; trupe so šotorile v gozdih prav povsod, v temi so se zaletavale v nas preskrbovalne kolone in tovorni mezgi. Na koncu cele večnosti tega smo našli umazan majhen ,albergo', kjer nam je malo zapuščena, a prijazna mlada ženska dopovedala, da je vojaščina pojedla vse. Končno nam je vendarle neki dečko preskrbel vogal kruha in nekaj jajc od nekega soseda.
Naslednjega jutra smo jo mahali z veselim mladim fašističnim miličnikom, ki so nam ga pridelili, da bi nas vodil in — brez dvoma — z enim očesom tudi pazil na nas, ob kristalni Soči mimo prijazne cerkvice Svete Marije v Trenti. Drzni Jalovec vlada nad dolino. Kmalu smo se obrnili desno v breg proti Vršiču, sprva v senci velikega skalovja, nato skozi prijazne bukove gozdove s posekami, polnimi malin, in s silnimi pogledi nazaj na Rombon, Srebrnjak in druge gore. Neverjetno strme se vidijo, če se pomisli, kako so se Italijani borili zanje v vojni. Nič čudnega, če so skušali na vsak način, brezobzirno v svoji samoodločnosti, zagotoviti si mejo vrh vseh prelazov. Ves zadnji del poti na prelaz je kar štrlel utrdb in vojaščine in je, razume se, zaprt vsem običajnim turistom. Pravo nasprotje je to k nasprotni strani, kjer je trio slovenskih dečkov v mali čuvajnici predstavljal vso vojaško moč. Pet minut nižje smo stopili v mirno udobnost Erjavčeve koče uživat kosilo: ,Wiener Schnitzel' s salato ob ledenomrzlem pivu, ki mu je sledila dišeča turška kava, kakor je boljše ne bi mogli dobiti nikjer. Ta koča, ležeča v gozdnati dolini med velikimi gorskimi gmotami Mojstrovke in Prisojnika, gleda na Škrlatico in Martuljkove vrhove ter se dokaj približuje Aljaževemu domu, kar se tiče krasne lege in tudi v pogledu udobnosti. Tako smo šli dol po prijazni Pišnici v Kranjsko Goro, ki je kaj slikovito ležeče središče.
Nekaj dni pozneje smo prišli nazaj po Pišnici, a topot po dolini Krnici do koče istega imena, čudovito ležeče pod severno steno Škrlatičinih grebenov. Od tod smo 25. avgusta splezali na Razor po severni strani. Sestopili smo po italijanski strani v krogu in dol čez strmi prepad Križke stene.
26. avgusta sva šla mimo Erjavčeve koče na novo, Joži prav posebno priljubljeno, plezalno turo na Mojstrovko; toda prevelik sneg v grapi, ki vodi do nje, naju je odbil — in namesto tega sva našla novo smer preko severovzhodne stene manjšega vrha »Rupe«. Bil je to dan sijajnih pogledov proti Venedigerju in Glocknerju, pa tudi nazaj proti Škrlatici. Ta je bila namreč najin cilj za naslednji dan. Zato sva se vrnila v Krnico in nato lazila več ur po temi do pločevinaste kočice Nissenovega tipa, čepeče na polici nasproti Škrlatičini severni steni.
To sva preplezala naslednjega jutra po tako imenovani Kugyjevi smeri, bolj ali manj sledeč liniji velike pokline, tekoče navpično preko stene, nato pa po pravem severovzhodnem grebenu v kakih šestih urah čistega plezanja po skalah na vrh — imenitna športna plezarija! Ne v kočici ne na poti nisva dobila druge vode ko raztopljeni sneg in na vrh sem prišel obupno izsušen, ravno prav, da sem gledal dva zagovedna Avstrijca, ki sta prišla po poti mehkonožcev, kako sta nagibala veliko čutaro naprej in nazaj, dokler je ni eden izpraznil do dna. Pravim vam, da sem se maščevali zato nekaj ur pozneje v Aljaževem domu. — Tako so se končali trije dobri dnevi, po nekako 40 urah hoje v krasnem vremenu in čudoviti sceneriji. Samo nekaj obžalujem, in sicer, da nisem imel časa prebiti nekaj dni na vrhovih Martuljka. Toda mislim, da je Longstaff taboril v opevani dolini ob njih vznožju in bi vam lahko kaj povedal o njih.
Bojim se, da vam nisem mogel podati ničesar važnejšega ali novejšega s čisto alpinističnega stališča. Vendar upam, da sem vas vsekakor prepričal, da je možno užiti mnogo planinske krasote, pa takisto polno trde vaje kakor tudi zabave v teh skrajnih delih alpskega sveta.«
Jungfrau (s postaje Eigergletscher)
Dr. Pavel Brežnik: Z železnico na Jungfrau
Ko sem pred leti prišel peš iz Rhonske doline preko prelaza Grimsel v Interlaken, je začelo deževati. Zaman sem čakal do naslednjega dne. Zdelo se je, da je po dolgem lepem vremenu nastopila doba deževja: globoko so viseli oblaki v dolino in dež je padal dolgočasno, v tenkih, gostih curkih. S težkim srcem sem sedel na vlak in se odpeljal. Slavne Jungfrau nisem niti videl.
Tudi lani je ob mojem prihodu v Interlaken izgledalo prav žalostno: nisem bil sto metrov od kolodvora in že je začelo padati. Zdelo se mi je, da imam z »deviško« goro prav posebno smolo. Toda drugo jutro je bilo po dežju, ki je padal vso noč, prav nebeško lepo; s prvim vlakom sem se odpeljal navzgor. Topot sem se pa iz raznih vzrokov prvikrat izneveril samemu sebi: z železnico sem šel na hribe. Ko sem pred leti bil na Rigiju (Švicarji pravijo: »die Rigi«), sem prezirno gledal na potnike, ki so prihajali gor z zobokolno železnico. Zato nisem imel preveč lahke vesti, ko sem z Jungfrauske železnice opazil hribo-lazce, ki so na nekaterih mestih stali blizu proge in nas pomilovalno gledali, kako smo v vagonih udobno hiteli kvišku.
Da je železnica na Jungfrau čudo moderne tehnike, mi ni treba omeniti. Pogon je seveda električen, kakor po vseh švicarskih železnicah. 0 lepoti razgleda na vse strani ne bom pisal. To je zares bajna pokrajina: počasi se dvigamo preko zelenih livad, na katerih se pase živina, skozi gozdove in preko prepadov, mimo slapov in preko hudournikov, vedno više in više. Na nekaterih mestih je proga zobokolna, drugje navadna. Električna lokomotiva je zadaj in potiska vozove pred seboj. Proga na Jungfrausko sedlo je od Interlakena do kraja dolga 20 km in se dvigne za 3000m; vzpon je 25% na strmejših mestih.
Ko smo prišli v višino 1200 m, se nam na tratah Wengernalpe odpre sijajen razgled na tri gorske velikane, v katerih kraljestvo se dvigamo: na Eiger (3974 m), Monch (4105 m) in na Jungfrau (4166 m). Na usedlini med zadnjima dvema je
Foto Schweizer Verkehrszetitrale
Jungfrauska železnica: postaja Eigergletscher, 2323 m
slavni Jungfraujoch, kamor nas povede železnica; tu je v višini 3457 m zadnja postaja, najvišja železniška postaja v Evropi. — Preko Wengernalpe dospemo na postajo Scheidegg (2064 m). Tu je izhodišče za ture na vse strani: velikanski hoteli z vsemi modernimi napravami nudijo turistom in predvsem neturistom, ki prihajajo iz vseh krajev sveta, vse, kar si srce poželi. Mesto je pa tudi zares sijajno, razgledi na vse strani nepopisni. Pozimi je tu središče zimskega športa. — Na tej postaji prestopimo v vlak, ki nas povede navzgor, do kraja.
Naslednja postaja je Eigergletscher, v višini 2323 m. Tudi tu je hotel z veliko teraso in pošta. Postaja se imenuje po gori, na koje vznožju leži ob ledeniku. Takoj za njo pa izgine vlak v dolgem tunelu, po katerem se vozimo odslej do kraja. Železnice namreč ni bilo mogoče izpeljati v takšne višine na prostem, ker bi sicer bila proga neprestano zatrpana s snegom, nele pozimi, temveč vse leto; čiščenje bi bilo, če ne nemogoče, pa vsekako sila drago in bi oviralo normalni promet. Tako so se švicarski inženirji odločili, da spravijo progo v goro, v strmo se dvigajoč predor.
Amerikanci so problem visoke gorske železnice rešili na drug način. To sem videl, ko sem se pred leti vozil preko Skalnih gora iz Salt Lake Cityja v San Francisco. Tudi tam sem prišel z železnico v višino 3500 m; vodi na prostem, toda nekaj kilometrov je je izpeljane po lesenem tunelu ali pravzaprav po leseni cevi, da ni treba snega odmetavati. Proga je prosta le mestoma, na primer preko mostov, ki vodijo čez prepade; samo tam je razgled. — Predor, ki vodi na Jungfrausko sedlo, je torej izpeljan v notranjosti gore Eiger; od tu zavije na drugo stran, v notranjost Moncha, seveda vedno se dvigajoč, dokler se ne konča na sedlu med Monchom in Jungfrau. Dolg je 7100 m, gradnja je trajala 14 let in je veljala 12 milijonov švicarskih frankov. Mojstrovina švicarske minerske tehnike!
V notranjosti gora so tri postaje. Prva je Eigenvand v višini našega Triglava (2867 m) v severni steni Eigerja. Vstavimo se, izstopimo in vlak nas počaka, da si dodobra ogledamo razgled proti severu skozi velika okna, napravljena v luknjah, izstreljenih iz žive skale. Zvečer se ta razsvetljena okna lepo
vidijo iz Interlakena. Gledamo dol na dolino Grindelwald, ki leži 1800 m pod nami in na severno švicarsko gričevje. Proti zapadu nam zapirajo obzorje Vogezi, Schwarzwald in Jura. Skozi okna te postaje so lani skušali rešiti dva turista iz Monakovega, ki sta hotela preplezati severno steno Eigera, a sta v slabem vremenu obtičala v steni. Bila sta tako blizu postaje, da so se njiju klici prav dobro čuli, ali na žalost je bila rešitev nemogoča.
Za to postajo se predor okrene proti zapadu in se dviga do postaje Eis-meer, ki je tudi v notranjosti gore. Tudi tu smo gledali skozi okna v kameniti steni v strahoviti prepad pod seboj. Preko okna pa so grmele ledene plošče in sneg v globino: jutranje solnce je opravljalo svoje delo na višinah. — Po deset-minutnem postanku smo hiteli dalje proti vrhu. V tunelu sem imel časa, da sem si ogledal sopotnike. Večinoma so govorili angleško, ena družba špansko. Meni nasproti je sedel Američan; povedal mi je, da je šele pet dni v Evropi. Ko se je pripeljal v Pariz, mu je nekdo rekel, da mora vsekakor z železnico na Jungfrau — seveda se je takoj odpeljal, prav po amerikansko! Pravil mi je, da je iz New Yorka, nikoli poprej še ni videl nobenega hriba; vendar se mi je zdelo, da možak nikakor ni bil začuden od vsega novega, kar je tu videl; morda tega ni hotel kazati? Ali pa so zanj bili newyorški nebotičniki kos naravnim nebotičnikom ?
Čudil sem se brzini našega vlaka, zares precej hitro smo šli navzgor. Ventilacija je izborna; nikakor ne čutiš, da si v predoru; zrak je dober, ropot kolesja je minimalen. — Na zadnji postaji, imenovani Jungfraujoch, izstopimo v višini 3457 m, seveda zopet v notranjosti gore. Hiteli pa smo po ozkem predoru ven na piano. Bilo je hladno, šest stopinj pod ničlo, veter je bril in nosil snežen prah. Krepko smo korakali po gazi, napravljeni v meter visoki sneg, na sredino sedla, kjer plapola velika švicarska zastava. Človeku se kar čudno zdi, da pade iz nižine in elegantnega kupeja naravnost v sredino gorskih velikanov. Imel sem občutek, da to kar ne more biti res. Kako drugače se človek počuti, če pride peš v višino! Sklenil sem, da pridem še enkrat na Jungfraujoch, toda, kakor se spodobi, per pedes apostolorum.
Uživali smo veličastni razgled. Po dolini nad Interlakenom pa so se podile megle, globoko pod nami, in iz daljave se je začulo brnenje aviona, a tudi ta je letel pod nami: veliki, snežnobeli stroj je kmalu izginil v oblakih.
Vrnili smo se v hotel; tu je vse električno. Poleg velikanske hotelske restavracije, ki ima izborno klet, se nahaja tudi cenejši Turistenhaus, kjer se dobe poleg prehrane ležišča z žimnicami in odejami. S terasa hotela in z balkona turistovske koče je lep razgled na Aletschgletscher. Od koče vodi 240 m dolgi Sphinxstollen na poljane gornjega sedla, odkoder je izhod za razne visoko-alpinske ture. Tu je mogoče smučati se preko celega leta. Smuške tekme se tu vrše meseca julija. Imajo tudi polarne pse; ti so na razpolago turistom, ki žele, da se sankajo po prostranih snežnih poljih.
Hitro je mineval čas. Točno opoldne sem sedel na voz, dobil v Interlakenu zvezo, in točno — opolnoči izstopil na glavnem kolodvoru v Milanu, v italijanski vročini.
OSuzXfX ¿k cUuštv&ne v&sti
R. Pilat, »Cvične s k a 1 y a horolezectvi v Československu«. (»Vežbalne skale in plezalstvo v Češkoslovaški«.) Zaslužni in agilni predsednik »Kluba češkoslovaških alpinistov«, ki zastopajo »ostro smer« med češkoslovaškimi planinci, je napisal nekak priročnik za plezalca, ki hoče imeti pregled in orientacijo o plezalskih prilikah in področjih republike. Pisatelj je znan po svojih alpinskih podvigih v Bolgariji, na Korziki, v Švici in drugod (plezal je precej v družbi Italijana P. Ghiglione) in je skrbno sestavil izčrpen pregled vseh možnosti za plezalsko udejstvovanje v bratski republiki. Porazdelil je snov po zgodovinski delitvi republike na Češko, Moravsko, Slovaško in Podkarpatsko Rusijo, se je sam pečal z ostalimi zemljami in prepustil obdelavo Visokih Tater izkušenemu poznavalcu tega gorovja in avtorju plezalskega vodiča za Tatre dr. F. V. Kroutilu. Knjižica je izšla v januarju 1938; danes je seveda velik del obravnavanega pod-
ročja v tujih državah, ki so zasedle obmejne kraje Češkoslovaške republike. To dejstvo pa knjižici ne jemlje vrednosti, ki obstoji zlasti v podrobnem naštevanju vseh prilik za izvajanja plezalskega športa. Češkoslovaška je (izven Tater) zlasti bogata na vežbalnih skalnih skupinah, kjer se nudijo športniku tudi prav težki problemi, ki mu služijo v poduk in zabavo, obenem pa tudi kot dobra preizkušnja in vaja za najtežje naloge v skali. Informativno knjižico priporočamo onim, ki bi se hoteli plezalsko udejstvovati v lepih planinah češkoslovaške republike.
Dr. A. B.
Razgled po planinskih časopisih.
Blgarski Turist, glasilo »Blgarskega turistieeskega sjuza«, zv. 1—8, 1968. Ta lepa planinska revija, ki se pod spretnim uredništvom evropsko razgledanega alpinista in pisatelja Štefana Popova1 zadnja leta krepko razvija, tako v pogledu vsebine kakor tudi po zunanji obliki, nas letos preseneča s krasnimi, vsak mesec novimi platnicami, na katerih prinaša barvne reprodukcije po akvarelih odličnih bolgarskih slikarjev. (Takoj v januarski številki slika našega znanca Franca-lijskega, pa akvareli ščrkelova, Geševa in drugih). Tudi fotografski posnetki so presenetljivo številni in od leta do leta boljši, dasi precej primitivna tiskarska tehnika često kvari sicer dobre slike. Čuditi se moramo, kako zmaguje uprava stroške za tisk revije in kako izhaja z malenkostno naročnino (Leva 40 = 13 din letno!) in pri tem menjava vsak mesec drage naslovne slike v tribarvnem offset-tisku. Vsebinsko je list skrbno urejevan, snov porazdeljena med opise in meditacije o domačih planinah; n. pr. zanimiva študija G. St. Georgijeva o Pirin-planini, ki se nadaljuje v vseh sešitkih letnika. P. Deliradeva članek: O Kitki planini (Ali Botuš). Rodopskim Planinam je posvečen ves VI. sešitek ob priliki kongresa Big. tur. Sjuza v Asenovgradu. Vodič za južni Pirin (Georgija) itd.. Nadalje so razglabljanja in ideološki prispevki o planinstvu: anonimnega avtorja pisma iz planin, prevod Henry Hoekovega spisa »Pogledi nazaj in naprej«, objavljenega ob 60 letnici pisca, in drugo. Urednik sprejema v revijo tudi prevode, zlasti poročila o znamenitih alpinskih podvigih (Peringer: »Kavkaz«, Erwin Schneider: »V Beli Kordiljeri«), pa tudi zgodovinska in načelna razglabljanja kakor n. pr. H. Wodla: »Planine in planinci nekdaj in danes«. — Skrbno in izčrpno se obravnavajo v reviji organizacijske vesti, obširna so poročila iz ino-zenskega planinstva. — Urednik St. Popov podaja v spisu: »Bolgarija privlači« pregled inozemskih glasov o bolgarskih gorah in planinstvu in ugotavlja stalni porast obiskov iz tujine in literarnih odmevov o teh posetih. Pri tej priložnosti se urednik precej podrobno peča s plezalno turo inž. Modeca in Avčina v Maljo-vici in z Modečevim opisom tega vzpona v »Planinskem Vestniku«; nadalje beleži z zadoščenjem priznalne besede našega glasila o zadovoljivem napredku »Big. turista«. Zanimivo pa je za nas tudi mnenje bolgarskih planinskih tovarišev o našem listu. Najdemo ga pod naslovom »Slovansko planinstvo«, kjer urednik Popov na kratko označuje in ocenja glavne slovanske planinske revije. O »Planinskem Vestniku« pravi, da se lahko smatra brez pretiranega laskanja kot tip najboljšega planinskega lista med vsemi slovanskimi planinskimi publikacijami. Hvali tehniko lista, lepoto slik, pogreša pa znanstvene, ideološke in organizacijske članke. Ugaja mu tudi izčrpen pregled o planinski literaturi in zlasti podčrtava velike alpinistične uspehe slovenske odprave v Švicarske planine. Podučno je tudi mnenje St. Popova o drugih slovanskih planinskih revijah, vendar ga tu radi pomanjkanja prostora ne moremo navajati.
»Big. Turist« stopa letos v 30. leto svojega obstoja. List se je v tem razdobju iz skromnih začetkov razvil v miselno in tehnično bogato revijo, ki danes dostojno predstavlja visoko raven bolgarskega planinstva. Radi verujemo obljubi urednika, da bo »Big. Turist« v četrtem desetletju »služil bolgarskemu planinstvu še zvesteje ko dosihdob, z globoko vero v »svetost ideje« in svojega poslanstva. V tem znamenju bratskemu listu iskreno čestitamo ob jubileju, s planinskim vzklikom: »Na gore!«	Dr. A. B.
»Der Bergsteiger« (okt. 1937 do okt. 1938), letnik XVI. — Opetovano smo že poudarili vrline tega glasila D.A.V. Bolj ko kdaj prej moramo tudi v minulem letniku podčrtati visoko umetnostno stopinjo te revije. V fotografiji sodelujejo
1 Štefan Popov je pravkar izdal knjigo »Planini i hora« (»Planine in ljudje), v kateri pripoveduje o svojem življenju v gorah Bolgarije in inozemstva in izpoveduje svoje misli in nazore o planinstvu. H knjigi se še povrnemo.
prva nemška imena (Baumann, Graber, A. Hoek, E. Schneider, Atzwanger itd.). V tem pogledu je zanimiv letošnji aprilski zvezek, ki prinaša dvanajst, od uredništva na podstavi razpisa nagrajenih posnetkov; vsi očitujejo odlično kakovost moderne nemške planinske fotografije. — Vedno znova razveseljujejo oko čiste in verne barvne reprodukcije, izgotovljene po oljnatih in drugih slikah umetnikov, kakor Otto Klar, Handel-Mazetti, Bauriedl itd. Iz bogate vsebine pravkar zaključenega letnika navedemo le nekatere redke članke, ki so bodisi vsled novosti obravnavanega predmeta, posebnih odlik sloga, zgodbe ali iz drugih razlogov zbudili našo posebno pozornost. Tako pripoveduje v oktobrski številki 1937 Ferdinand Peringer o pohodu po grebenu od Dihtaua do Koštantaua (Kavkaz); v naslednjem sešitku objavlja Walter Flaig z mnogimi slikami ponazorjen prispevek o reševanju iz ledenih razpok z modernimi tehničnimi pripomočki (z zankami za stopinje in s Prusikovim vozlom). — Letošnja januarska številka prinaša divnie slike in napeto pisan prispevek Erwina Schneiderja iz »Bele Kordiljere«; življenjepis in oceno umetniškega ustvarjanja slikarja »goralov« Albina Egger-Lienza.
Poglavje o borbah za najvišje vrhove sveta obdeluje Dr. Paul Geifiler v članku »Premagani sedemtisočaki«. Glavne lovorike si delijo na tem polju Angleži in Nemci, pa tudi Rusi so dosegli že lepe vršace (Pic Stalin, Pic Garmo). — Za ljubitelje eksotičnih odprav je napisan S. H. Colijna prispevek »S pomočjo letala po gorah Nove Gvineje«. Fotografe bo najbolj zanimala letošnja aprilska številka, ki je vsa posvečena beločrni umetnosti (ali recimo raje spretnosti). Poleg prispevkov o doživljanju gora s slikami zgodovinsko-primerjalnega članka »Fotografija nekdaj in danes« ter »Nasprotja v osvetljevanju in barvah pri gorski sliki«, »Dvoočna fotografija, zima, zimski sport in fotograf« itd., nas zanimajo zlasti sijajno reproducirane, z Agfacolor-filmi posnete barvaste slike planinskih cvetlic (iz znane knjige Alpenblumenfibel), ki odpirajo povsem nova pota ilustraciji planinsko-botaničnih knjig in spisov ter izdelavi diapozitivov. — V daljno »Ognjeno Zemljo« nas vodi Stefan Zuck. — Junijski sešitek 1938 je spričo dvajsetletnice pričetka svetovne vojne deloma posvečen spominu na večje vojaške podvige v območju Alp. — V znamenju 64. skupščine D.A.V. v Friedrichshafenu stoji julijska številka revije, ki prinaša tudi toplo pisan članek o dr. Kugyju ob priliki njegove osemdesetletnice. Nekaj strani dalje z veseljem srečujemo mojstrsko, opetovano nagrajeno sliko našega Slavka Smoleja: »Megle ob pobočju Severne Triglavske stene«. Iz težko dostopnega, a po svojih lepih gorah mikavnega Kurdi-stana poroča Herbert Kuntscher o nemški odpravi v to zemljo in vzpone na Ge-liasin (4170 m), Kisaro (3680 m). — Naš znanec dr. Herbert Tichy objavlja odlomek iz svoje knjige »K najlepši gori sveta«, in sicer Gurla Mandata (7730 m), Alfred Graber piše o Abrucih in o vzponu na Gran Sasso d'ltalia. Zadnja (septembrska) številka letnika pa obdeluje na vodilnem mestu veliko zmago nemških alpinistov (Heckmaira, Harrerja, Kaspareka in Vorga) nad severno steno Eigerja in vzporeja ta uspeh z velikimi napori Nemcev na Nanga Parbatu. — V ostalem so v tem sešitku važne misli o gori in tehniki in o mejah, ki naj bodo po naravovarstvenih ukrepih postavljene tehničnemu zasužnjenju divje gorske pustinje. Revija ima v glavnem športen in leposloven značaj in prinaša ie redke znanstvene članke; če pa jih objavlja, so napisani v zelo poljudni obliki. »Der Bergsteiger« predstavlja v izvestnem pogledu, zlasti po estetsko-literarni strani, dosegljiv višek v planinsko-revijalni produkciji.	Dr. A. B.
The Alpine Journal (glasilo »Alpine Cluba«, London), maj 1938, 50. letnik, št. 256, nam prinaša zopet — kakor smo že vajeni, oziroma razvajeni — nekaj odličnih člankov najvidnejših sodobnih angleških planincev — raziskovalcev-učenjakov, v okviru 187 strani obsegajoče, na finem papirju tiskane, s številnimi ilustracijami (skicami) opremljene knjige. — Predsednik Alpine Cluba, Edvard Strutt, geografski strokovnjak, nam dobro znan po svojstveno dovršenih razpravah iz prejšnjih letnikov, podaja v svoji »poslovilni besedi« temeljit celoten pregled o delovanju alpinskega kluba v letu 1937., ki da je bilo zelo izdatno, in našteva ture najuglednejših članov (Graham Browna, lorda Leo Amery-a i. dr.), odprave Shiptona, Schomberga, Pavla Bauera itd. Omenja nadalje največjo nesrečo vseh časov v planinah (Nanga Parbat), razmere za turiste v Rusiji, nova planinska dela. — J. Jenkins poroča o zanimivih izkušnjah svoje »lahke ekspedicije v Centralni Kavkaz 1937. leta«, češ, da potovanje tam, posebno pa po južnem Kavkazu, ni prav nič prijetnejše ko pred petdesetimi leti;
tudi je neprimerno drago: kdor hoče tja, mora znati vsaj malo rusko, imeti le najpotrebnejšo opremo (vsak transport je težaven in zvezan s pretirano visokimi stroški), držati se enega centra in od tam delati ture in izlete. O ruskih plezalcih pravi, da uživajo v dolgih, enovrstnih (eden za drugim) sprehodih 30—40 ljudi v bližnje doline ali do vznožja ledenikov. Podjetnejši plezajo na isti način (v vrsti) na Elbrus, a puste nedotaknjene lepše gore; nekaj drznejših obiskuje plezalno šolo; ti so pogumni, spretni in vztrajni. Tehnično plezajo zelo počasi in neuglajeno. Malo je pionirjev med njimi, da bi šli nova pota, tako da je »najveličastnejša vrsta ledenikov« v Evropi samo površno raziskana. Odprava je izvršila uspešno nekaj odličnih prvenstvenih (Gulba 12.434 č., Ušba 15.409 č., Tet-nuld 15.918 č.) in drugih vzponov. — Sledi E. Shiptona predavanje o znanstvenem raziskovanju pokrajin v bližini reke S h a k s g a m , 1. 1937., osobito visokogorskega predela, ležečega v okolišu glavnega azijskega razvodja in njega ledenikov, ter končno določitve zamljepisne lege Aghil-pogorja. — Botanik-pla-ninec F. S m y t h e riše vtise izleta v Garhwal (Himalaja) 1937., ki je po njegovih besedah naravnost idealen za splošno planinarjenje v smislu najlepših tradicij kluba, če ne celo za nadaljnje naskoke na osemtisočake.
Naj se malo dalje ustavimo pri duhovitem, na le njemu svojstveni način napisanem in ondi natisnjenem posnetku predavanja našega dobrega znanca in velikega prijatelja Julijskih: lorda L. Amery-a: »Vzhodne Apne-n i š k e Alpe«. V uvodu poudarja, da je treba nekaj korajže, ako omenja v tem klubu katerokoli pogorje izpod 20.000 č.; toda mnenja je, da je nekaj članov, ki jim žep in čas ne dopuščata daljnih odprav, pa zopet drugih, ki imajo bolj skromne plezalne želje, ter takih, ki si po doživetjih v neobljudenih divjinah ali hotelskih visokoalpskih središčih požele starinskih zgodovinskih mest in vasi ter čara dolgoletne lokalne civilizacije. — Te opozarja na predel v Alpah, ki je, čeprav znan plezalcem, bil vendar nekako zanemarjen od britanskih planincev, in sicer na vso vrsto Vzhodnih Apneniških Alp, od Allgauskih do Julijskih. Nedvomno je •— pravi —, da si bo, kdor bo plezal nanje pozimi ali zgodaj spomladi, nabral dovolj skušenj v ledu in snegu. A plezalcu-skalašu nudijo nebroj možnosti udejstvovanja. Mnoge izmed njih imajo svoja zelo prehojena pota — za vse! — toda mnogo predelov je ostalo nedotaknjenih, med njimi je tudi nekaj najvišjih in najstrmejših sten vseh Alp. Izrecno hvali svojstveni čar teh pokrajin: raznolikost grebenov, prostranost dolin, predvsem pa izredno lepoto neštevilnih jezer. Pa ne samo večji kraji, tudi manjši so polni zgodovinskih in umetniških vrednot. Ljudstvo je povsod še nepokvarjeno, samostojno in dobrohotno. Ugotavlja tudi še dejstvo, za katero je mnogo njegovih rojakov indiferentno, namreč: da je pradavna civilizacija tu ustvarila udobnost, snažnost, dobro kuhinjo in pijačo. Navdušen je za bavarsko pivo in za vina raznih dolin in dolinic. Manjše gostilnice so splošno dobre in poceni, koče snažne, z udobnimi spalnicami in z dobro hrano. Poseben užitek mu je, da vidi, sliši in voha, kako kavina zrna posebej zmeljejo in smetano posebej stepejo za eno čašo kave... Zraven meni, da bo tudi zoologist in botanik našel svoje. Med drugimi si je posebno zapomnil pravi planinski cvetličnjak na črni Prsti, gozdove, kjer se bohoti rdeči ciklamen, in tratine z modrimi encijani. — Nato preide k opisu Bavarskih Alp (tura na Watzmann, Dachstein, od koder je videl Julijske). O njih pravi, da je le malo bralcev dr. Ku-gyjeve knjige »Alpine pilgrimage«, ki bi jih ne mikalo obiskati predel, ki ga Kugy opisuje s tako nalezljivim navdušenjem. Nato poroča obširno ter za nas in za naše planine — s planinstvom — zelo laskavo o svojem lanskem obisku slovenskega dela Julijskih Alp. (Ta del Ameryjevega spisa prinašamo zgoraj celotno v prevodu, str. 335. Uredn.) Veseli nas, da je bilo piscu tako všeč pri nas, še bolj pa se veselimo, ga v kratkem zopet imeti med nami.
Bradford Washburn riše svoj prvenstveni vzpon na M t. Lucania (17.147 č.), četrti najvišji vrh Kanade in Alaske, John Hunt pa vtise odprave v S i k ki m Himalajo.
Spomenice (obsežna velja zaslužnemu dolgoletnemu predsedniku kluba in zvestemu dopisniku Journala, CI. Wilsonu, nadalje W. Briggu i. dr.), seznam odprav, beležke, literarni obzor (tu se govori z navdušenjem o dr. Kugyjevi knjigi :>Fiinf Jahrhunderte Triglav«), seznam novih knjig v knjižnici ter društvena poročila zaključujejo jubilejni letnik tega najodličnejšega planinskega glasila.
Letniku je priložen zemljevid delov Velikega Karakoruma in pogorja Aghil.
Milka M. T.
»Hrvatski 1'laninar« (»Glasilo Hrvatskog Planinarskog društva« — ta označba je napovedana tudi v nemškem, francoskem in angleškem jeziku), 34. letnik, 1938. V rokah imamo prvih deset zvezkov tega točno izhajajočega mesečnika. Urejen je (urednik dr. Fran Kušan) po lanski preosnovi: na naslovni strani ovitka vsake številke so izmenoma slike-posnetki raznih krajev iz domačega ozemlja; društvene vesti se paginirajo posebej in so med nje uvrščeni oglasi, sicer pa je ta del, v malem tisku, strnjen v celoto številke. Vsaka številka ima vsaj dve umetniški prilogi, zelo veliko je število slik v besedilu. — Članki so dosledno posvečeni območju HPD, kakor planinam v vseh pogledih, tako znamenitim krajem in njihovim posebnostim. Opaža se stvarnost, rekel bi zgoščenost večine spisov, da lahko služijo tudi naučnim svrham. Nekateri članki segajo tudi dalje, n. pr. na Durmitor, v Prokletije, obširno (v 6. štev.) na Kopaonik (sotrudnik Planinskega Vestnika Dušan Jelkič iz Starega Bečeja, ki pozna »smučarje«, medtem ko drugod nastopajo »skijaši«), o preplezanju severne stene Eigerja pa se (9. štev.) poroča v vseh l>odrobnostih. Pažnja se obrača na jamarstvo, posebno v pokrajini dubrovački (M. Kastjanovič) ter na botaniko, na zimski šport. Nasproti splošnim vprašanjem se zavzema stališče; omenjamo dvoje: »Ali planino doživljamo vedno s čustvom ugodja?« (Lina Horvat o tem živahno preudarja, 6. štev.) in »Planinske žrtve« (dr. M. Pražič obsoja plezanje samo zaradi plezanja, 9. štev.). Vsebina planinskih časopisov se to leto ne navaja kakor v prejšnjih letnikih. Posnemanja vredno je, da je ena (10.) številka v celoti prepuščena podružnici »Orjen« v Dubrovniku za proslavo njene desetletnice obstoja. Priznati se mora, da je podružnica v kaki dvanajstorici spisov svoje okrožje mnogostransko predočila javnosti zgodovinsko, zemljepisno (celo zemljevid, dasi nejasen, je tu) in planinsko, posebno glede znamenitega Orjena. Dvojni 7.-8. zvezek vsebuje po vzorcu našega Vestnika zapisnik o delovanju HPD v preteklem letu. Društvo je štelo 7206 članov (HPD Matica sama 4078, podružnica Spivnik na Korčuli najmanj — samo 10); »Hrvatski Planinar« ima 1103 naročnike, izdatki zanj 84.836 din, primanjkljaj 20.026 din. Dela se požrtvovavlno, pri vseh težkočah uspešno. Po pravici se na str. 193 navaja in izvaja izrek A. G. Matoša: »I dok je srca, bit če i Kroacije«. J. T.
»Duhovno življenje — La vida espiritual«, Buenos Aires (Republica Argentina), VI. letnik, 1938. To glasilo Slovencev v Argentiniji se orjaško razširja, odkar delujeta tam predvsem Janez Hladnik in (zdaj urednik) Jože Kastelic. Časopis izhaja mesečno v zvezkih nad trideset strani velikega 4° formata, vsak zvezek z velikim številom slik (v majniški številki sem jih naštel 47, dve sta ogromni čez celo stran), pri besedilu z rafinirano izrabo vsakega prostorčka, skoraj brez roba, tisk stisnjen, po večini majhen, a zelo oster, papir dober. In tak mesečnik stane na leto 3 pese, t. j. naših 40 din! Vsebina je pestra, aktualna, vedno zanimiva; na eni strani razkazuje življenje in potrebe naših ljudi v Argentiniji, na drugi (in zares — večji!) pa slika Argentincem naš slovenski dom in rod v »stari« domovini, in sicer v vseh ozirih, samo z naše — slabe plati ne. »Duhovno« življenje je zato i duševno i realno, časopis je in mora biti verski, temelji na pobožnosti, a je daleč od pobožnjaštva. Obširno in nazorno se v junijski številki razlagajo božje in cerkvene zapovedi; stvarno in kritično se govori v avgustovi številki o papeških in škofovskih pismih, dosledno se dajajo navodila za verske dolžnosti, a pretežni del je odmerjen v časopisu posvetnim zadevam. Značilna je julijska številka, ki je po naslovu namenjena proslavi jugoslovanskega narodnega praznika (Vidov dan), obenem papeževemu dnevu (29. junij) in argentinskemu narodnemu prazniku (28. junij). Na naslovni strani so natisnjene vse tri himne, na prvem mestu jugoslovanska; Jugoslaviji, posebno Sloveniji, sta odmerjeni kar dve tretjini številke: spredaj je slika našega kralja Petra II., potem se govori o kosovskih junakih, a nadalje je obširen pregled razvoja naše slovenske prosvete, naslonjene na znamenite može (s slikami); sledi pa nekaka filmska reportaža (v verzih) o naši Dolenjski. Številka prinaša tudi pregleden zemljevid Jugoslavije (v septembrski številki pa je zemljevid Slovenije in zase še Slovenske Krajine). Najnovejša doba je uvaževana z govorom dr. Adlešiča izseljencem in z delovanjem škofa dr. G. Rož-mana ter p. Kazimira Zakrajška. — Junijska številka je namenjena »našim bir-mancem«, oktobrska pa »našim dragim rajnim«; v tej zadnji je zanimiva zbirka slovenskih nagrobnih pesmi. Nekatere številke imajo natisnjene melodije; n. pr. v septembrski dve Davida Doktorica: »Slovenska pesem« in »Bog čuvaj Jugoslavijo«. Silhuete iz življenja v Argentiniji riše v več številkah »Opazovalec«.
Res, doma nimamo časopisa tako bohotne životnosti.	Dr. J. T.
ZOBNI ATELJE — ORDINACIJA
DENTIST BEVC JOSKO
LJUBLJANA, Gosposvetska cesta štev. 4/1.
(v hiši, kjer se nahaja lekarna Kuralt) — Telefon 32-96.
Ordinira: za zobozdravstvo in zobotehniko od 9-12"30 in 2—5'30. Ob sobotah le do 4 pop. Po dogovoru se sprejema tudi izven teh ur. Cene zmerne — vsem dostopne!
Gojzerce, nogavice, nahrbtnike, thermos steklenice, aluminijasto posodo, palice, športne srajce, „Alpinist" somot za turistovske hlače in obleke, ter sploh vse potrebščine za turistiko nudi najceneje največja domača trgovska hiša v Jugoslaviji
ftemeckj
Celje
„PREMIER"
patent, tetin, dovršeni šotor
Prospekte pošiljamo brezplačno, naši zastopniki V as poseti jo brez-obvezno. Reprezentanca in glavna zaloga za vso državo:
„INTERPROMET"
LJUBLJANO. Florijanska Ul. 26. Odpira te v 1 minuti Zapira je v 3 minutah
DEŽNIKI
Ustanovljeno leta 1839
NA MALO NA VELIKO
L» MI KU Z
Ljubljana, Mestni trg 15
Telefon 22-82
Oskrbovane planinske postojanke
Osrednjega društva S P D v Ljubljani
..Zlatorog" ob Bohinjskem jezeru
stalno oskrbovan, ves komfort, kurljive sobe, avto-zveza iz Bohinjske Bistrice, cena Din 60'— za najmanj tri osebe
Dom na Komni, 1520 m
stalno oskrbovan, pobrigajte se pravočasno za ležišča v času zimske sezije
Dom v Kamniški Bistrici
prijetna izletna točka v pozni jeseni, avtomobilska cesta
Dom na Krvavcu, 1700 m
stalno oskrbovan, iz Ljubljane z avtobusom do Cerkelj, odtod 3 ure do Doma, krasna razgledna točka
Koča na Veliki Planini
stalno oskrbovana, najprikladnejši vzpon iz Črne, avto iz Kamnika do Črne Din 60'—, ne glede na število potnikov
Vse potrebne informacije dobite v pisarni
Slovenskega planinskega društva
LJUBLJANA, Aleksandrova cesta 4/1. Telefon 40-56
Darila za vsako priliko
poceni in v največji izbiri pri
Baraga Ludv.
Ljubljana-nebotičnik
Planinci-fotografi!
Lepe fotografije kupuje za svoj list
uprava „Foto Revije"
Zagreb, Dalmatinska 6
I» C* MAYER ♦ LJUBLJANA
manufakturna veletrgovina
priporoča
turistom in smučarjem svojo veliko zalogo pristnega tirolskega lodna in vse vrste športnega blaga.
I» €* MAYER ♦ LJUBLJANA ♦ WOLFOVA UL. U
ZVEZA ZA TUJSKI PROMET	TUJSKOPROMETNA ZVEZA
v Sloveniji	za bivšo Mariborsko oblast
Ljubljana, Tyrševa 11	Maribor, Trg svobode-Grad
Glavni zastopstvi
„PUTNIK d. d." BEOGRAD
Podrobne informacije in prospekti vseh turističnih krajev Slovenije, zdravilišč, letovišč, planinskih postojank, kakor tudi posameznih turističnih obratov, hotelov, perizij itd.
Brezplačni nasveti, programi, rute in prospekti za potovanja, ter vse ostale usluge
in navodila za potovanja v tu-in inozemstvo Vse vozne karte za železniški, pomorski in zračni promet v tu- in inozemstvu po
originalnih cenah z vsemi možnimi popusti. Nakup in prodaja valut po najugodnejših dnevnih cenah; kreditna pisma, potovalni čeki in hotelski boni.
Splošno priljubljeni izleti z železnico ter udobnimi avtobusi v tu- in inozemstvo; cenena pavšalna potovanja in bivanja na Jadranu.
Brez skrbi, poceni in udobno potujete s posredovanjem
„PUTNIKA"
Biljetarne, menjalnice in informacijske pisarne:
Bled, tel. 245	Celje, tel. 119
Bohinjska Bistrica	Dravograd-Meža, tel. 2
Jesenice, tel. 821	Oornja Radgona, tel. 21
Jezersko	Maribor, Trg svobode-Grad,
Korensko sedlo	tel. 21-22, 21-29
Kranj, tel. 33	Maribor, glavni kolodvor, tel. 26-69
Ljubljana, Tvrševa 11, tel. 24-72, 41-31	Ptuj, tel. 23
Ljubljana, Hotel Metropol, tel. 33-84	Rogaška Slatina, tel. 1
Planina pri Rakeku	Šent llj, tel. 6
Planinski Vestnik, 1S38, št. 12
^JaLtevajte ve [Ju ilus tt i
Lta.it i
Lata leg !
SPLITKEin^I
Prva jugoslovanska industrija športnih potrebščin
tA* DRIKKER
ZA6RE8 • ILItfl tO
JANKA MLAKARJA IZBRANIH PLANINSKIH SPISOV
PRVI ZVEZEK
je pravkar izdalo Slovensko planinsko društvo, Osrednje društvo v Ljubljani, kjer ga dobite v društveni pisarni na Aleksandrovi cesti 4/1
v polusnje vezani.....po	Din 75"—
v platno vezani......„ „ 65'—
v polplatno vezani . . . . „ „ 60 — broširani............ „ 55'—
Sočasno se prijavite za prednaročbo II. in III. zvezka izbranih planinskih spisov proi. Mlakarja. — Naročniki prvega zvezka naj nemudoma izpolnijo naročilnico za nadaljnja dva zvezka.
ZOBNI ATELJE — ORDINACIJA
DENTIST BEVC JOIKO
LJUBLJANA, Gosposvetska cesta štev. 4/1.
(v hiši, kjer se nahaja lekarna Kuralt) — Telefon 32-9«.
Ordinira: za zobozdravstvo in zobotehniko od 9-12.30 in 2—5.30. Ob sobotah le do 4 pop. Po dogovoru se sprejema tudi izven teh ur. Cene zmerne — vsem dostopne!
Dem na Kcltah, 1400 m
Priznani planinski dom z 10 sobami z dvemi, tremi in štirimi posteljami in dvema skupnima spalnicama. Dom je odprt in oskrbovan vse leto. Prvovrstna prehrana in oskrba. Cene nizke. Lasten vodovod in kopalnica. Smuška vežbališča, idealni smuški tereni v okolici, smuški izleti po planinah in na pogorje Košute. Smuški tečaji, tekme itd. Zabavne igre. V kapelici poleg doma večkrat sv. maša. Dostop iz Tržiča v pičlih treh urah. Sedem markiranih potov, zimska pot. Avto do sirotišnice ali Ukca.
Za obilen poset se priporoča podružnica SPD Tržič
Kcča ped Stražifem, 1150 m
na severni strani Storžiča
Oskrbovana čez zimo ob nedeljah in praznikih ter dnevih pred njimi. Lahek dostop in povratek za smučarje začetnike. Zimske markacije. Pot za sankanje. Smuški tereni za začetnike in izvežbane smučarje. Izleti in ture na Storžič, Javornik, Poljane itd. Dobra domača kuhinja. Nizke cene. Prenočišča v sobah in skupnem ležišču. Lasten vodovod.
Za obilen poset se priporoča podružnica SPD Tržič
M
PREMIER
>1
patent, tehn. dovršeni šotor
Prospekte pošiljamo brezplačno, Jk naši zastopniki Vas posetijo brez-obvezno. Reprezentanca in glavna zaloga za vso državo:
„INTERPROMET"__________
LJUBLJANA. Florijanska Ul. 26. Odpira te v 1 minuti Zapira te v 3 minutah
Zaloga zlatnine in srebrnine
Maribor, Kr. Petra trg 1
TURIST
Glavna zaloga: FEIERTAG. Betnavska 43
Telefon 28-24
Podružnice: NOV« VAS
Glavni trg v trgov. Skaza in Ulica 10. X. št. 5
Črni kruh iz rži je zelo tečen, ostane 8—10 dni v največji vročini popolnoma svež in zdrav.
ftBIinif A"	dobavlja kompletne stanovanjske opreme,
d U D H U V H	linolej, preproge, zavese, odeje, železno
——————	pohištvo, otroške vozičke najceneje
F. N O V A K	v Mariboru, Jurčičeva 6, tel. 2905
Kam za Božič?
Osrednje društvo SPD ima oskrbovane sledeče postojanke:
„Zlatorog" ob Bohinjskem jezeru
kurljive sobe, topla in mrzla voda v sobah, električna razsvetljava, od vsakega vlaka avto zveza iz Bohinjske Bistrice do Zlatoroga, cena Din 60'— za najmanje tri osebe, vsaka nadaljnja oseba Din 20'—
Dom na Komni — 1520 m
prostrana smučišča, centralna kurjava, električna razsvetljava, prijavite se pravočasno upravi Doma na Komni, p. Sv. Janez ob Boh. jezeru
Staničeva koča in koča pri Triglavskih jezerih
bosta oskrbovani za Božič le, ako se najkasneje do 20. decembra 1.1. prijavi vsaj osem turistov, ki hočejo bivati v teh postojankah najmanj tri dni ter mora vsak položiti kavcijo Din 100"—, ki zapade v korist oskrbnika, ako prijavljeni ne bi prišel v postojanko
Erjavčeva koča na Vršiču
lahek vzpon iz Kranjske gore
Dom na Krvavcu — 1700 m
iz Ljubljane z avtobusom v Cerklje (vožnja tja in nazaj Din 25"— za osebo), smučišča, domačnost v Domu
Koča na Veliki Planini
prostrana smučišča, zimski vzpon iz Črne (avto iz Kamnika do Črne Din 60"—) mimo Podkrajnika, markirana zimska pot, prvovrstna in cenena prehrana
Dom v Kamniški Bistrici
prijetna izletna točka za Božič k vznožju Kamniških planin
Vse podrobne informacije dobite v pisarni SPD, Ljubljana, Aleksandrova 4/1, telefon 40-56
t '7 '-.
pJLSahAL&kA pojthMČine.
v največji izbiri
sHohajfyCL ščudv.
£ju&£jana - Hgfloft'fnih
Pravi smuški in sploh vseh vrst športni čevlji vedno na zalogi pri tvrdki
Zalokar - Ljubljana - Mestni trg
Izdeluje čevlje tudi po meri in sprejema popravila
Praktiina ROČNA LEKARNA
z a
o m
potovanje, turistiko in šport
Vsebuje zadostne količine potrebnih zdravil in točno ter obširno navodilo za pravilno uporabo ročne lekarne. Prospekt pošljemo na željo. Ogledete si jo brezobvezno in jo dobile samo v
Lekarni Dr. G. PICCOLI - Ljubljana
Največji slovenski denarni zavod
(ju*ttoCv faatu£MCa> ¿¡u&&jansk&
ima lastnih rezerv okoli Din 25,000.000'—
Nove in oproščene vloge
Din 195,900.000'-so vsak čas izplačljive brez vsake omejitve
Za vse obveze hranilnice jamči
Mestna a&ctoui ¿ju&&janska
Ttrcctka 9. Budkoinč
Bohinjska Bistrim
želi osem svojim cenjenim odjemalcem srečno in veselo novo leto ter se priporoča za nakup raznih smučarskih in turistooskih predmetov
4267-37700
Vse naše večje prodajalne, kakor Beograd, Zagreb, LJubljana, Celje. Maribor, Sarajevo, Mostar I t d. smo založili z odličnimi turlsiovsko-smučarskimi čevlji. Manjše prodajalne lahko po želji odjemalcev čevlje posebej naroče. Ti čevlji so ročno na keder Šivani, podplati so nakovani s posebnimi žeblji, tako da noga pri plezanju in hoji po planinah in kamenju ne drsi. Napravljeni so tako, da jih morete uporabiti tudi za smučanje.
Peta je vdolbena, da vezava ne more zdrseti, na straneh podplata pa so nabiti medeni ščitniki.
Izdelani so iz prave ruske juhte z usnjeno podlogo. Usnjen jezik je prišit, da nebi uhajala voda.
Gojzerje kupite vedno številko večje od drugih čevljev, ali pa jih pomerite na debele volnene nogavice. Pred in po uporabi jih nam.ažite vedno z našo mastjo za čevlje, katera Vam ohrani usnje in ga napravi nepremočijivo.
Stanejo samo Din 279.— volnene nogavice Din 19,— in mast Din 4.— Vaše zadovoljstvo naš uspeh.
Vabilo naročnikom in sotrudnikom »Planinskega Vestnika« za 1.1939.
Osrednje društvo SPD v L j u b 1 j a n i bo tudi v 1. 1939 samo skrbelo za izdajo 39. letnika Planinskega Vestnika v dosedanji zasnovi in opremi. Izvršujoč to častno nalogo, ki pomeni ne majhno duševno in gmotno breme, bo Osrednje društvo gledalo na to, da bo Vestnik tudi to leto ostal na zunaj vreden današnjega stanja tipografske in slikarske tehnike, na znotraj pa, kolikor to omogočajo sredstva, ustrezal visoki stopnji, do katere se po odličnih naših zastopnikih vzpenja naš slovenski in ki jo je dosegel svetovni alpinizem, kojega prvovrstni čini in nazorni opisi so nam v zgled in pobudo.
Naš narod je bil planinski že davno, preden je vzniknilo planinstvo. Po sedanjem stanju pa se zares preko planinstva in Planinskega Vestnika svet upozna tudi z našim narodom samim in z njegovimi posebnostmi. Izredna razvitost našega planinstva pridobiva v svetu spoštovanje našemu narodu sploh. Našemu Vestniku pa izrekajo inozemski planinski časopisi vse priznanje i glede vsebine i slik, ki presenečajo po dovršenosti posnetka in tiska. V zameni smo z nad sto planinskimi in sorodnimi časopisi iz vsega sveta, od bližnjih bratskih do daljnih (iz Madžarske, Grške, Italije, Nemčije, Švice, Francije, Nizozemske, Anglije, Škotske, Kalifornije, Južne Afrike, Nove Zelandije ...).
Smernice so Vestniku podane v razvoju planinstva samega. Ostanejo iste vsako leto in jih ponavljamo tudi letos: Kot glasilo našega Planinskega društva v neposredni' zvezi s poklicnim strokovnim in narodnim namenom tega društva, sledi našVestnik trajno in preudarno prirodni evoluciji planinstva pri nas in drugod. Okoristiti se skušamo z vsakim napredkom; načelno in odločno pa zavračamo vsako enostranost, ki nam pomeni omejenost. Ker hočemo služiti celoti, odklanjamo vsak ozir zgolj na osebnost in pristranost v zadevah društva in planinstva, damo pa vsakomur
priliko, da v dostojni obliki izpove odkrito svoje osebno, kakemu drugemu tudi nasprotno mne-n j e. Kjer so nasprotstva, skušamo posredovati pomirjevalno in poudarjamo činjenice, ki družijo v slogo tudi dozdevna ali resnična nasprotstva.
Vabimo dosedanje sot rudnike, da nam ostanejo zvesti, kakor so nam bili do sedaj zvesti vsi, ki so stopili v naš krog. Kličemo v naše vrste pa še druge, nove; dobrodošel je vsak, kdor ve o naši snovi kaj povedati. Kar pisati naj začne, stvarno in brez lišpa — pa bo planinski pisatelj. Gradiva imamo resda v izobilju, vedno in zdaj; a čim večja je zaloga, tem lažja in ugodnejša je izbira.
Naročniki so dobili lani za našo nizko naročnino v roke knjigo blizu štiri sto strani s pestro strokovno, poučno in zabavno vsebino in z nad sto izvirnimi slikami. Letnik 39. bomo vzdržali najmanj na isti višini, obseg bomo še povečali. Naš Vestnik naj tvori vez med vsemi planinci; zato bi ne smelo biti planinca, zlasti ne društvenika SPD, ki ni naročen na Planinski Vestnik. To bi smeli pričakovati od tovariške skupnosti in planinske zavednosti prijateljev naših planin.
Naročnina Planinskemu Vestniku je za tuzemstvo na leto (dvanajst številk) 50 din, za inozemstvo 80 din; dovoljuje se tudi plačevanje v obrokih. Naroča se pri Slovenskem Planinskem društvu — Osrednje društvo v Ljubljani (Aleksandrova cesta 4).
Tej številki smo priložili položnico poštne hranilnice (štev. 11.004); prejemniki naj izvolijo s to položnico nakazati naročnino v teku meseca, ali pa naj številko vrnejo.
Uredništvo in upravništvo »Planinskega Vestnika«.