m® izhaja in velja: Za celo leto . 6 for. 2 „ pol leta . :{ „ : „ četert leta 1 „ 'i „ mesec . . — „ i Za celo leto pol leta mesec Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“ Nar. pesem. Oznanila. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat uatiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (štempelj za 00 kr. Rokopisi se ne vračajo. *3?4* V Celovcu v sredo 27. septembra 1865. Tl'ĆJlj 1« Cesarski razglas. Mojim narodom! Da se monarhiji po vkupni obravnavi najviših deržavnih nalog mogočno stanje ohrani in edinost deržave glede na mnogoličnost obstojnih njenih delov in zgodovinske njene pravne razsnove zavaruje, to je poglavitna misel, ktera je izrečena v Moji diplomi od 20. oktobra 1800, in ktera bode Moje vedno vodilo v korist Mojim zvestim podložnikom. Pravica narodov, da bi po svojih postavnih zastopnikih pri postavodajstvu in gospodarjenju z denarji s svojimi sveti in sklepi pri pomagali, letd, pravica, ki ja gotovo poroštvo za srečo in blagor der/.ave in posamnih dežel, je slovesno zagotovljena in nepreklicljivo ustanovljena. Kako pa naj da se izveršuje letd pravica, to zaznamuje po Mojem patentu od 26. februarja 1861 razglašena poglavitna postava zastran deržavnega zastopništva, in v šostein členu omenjenega patenta sem razglasil za ustavo Moje deržave vse poglavitne -postave, kar jih je bilo poprejšnjih, zopet ponovljenih in na novo vpeljanih Prostemu sodelovanju Mojih narodov bilo je prepuščeno, da se ta naprava oživlja in ustavno življenje v vseh svojih delih skladno (harmonično) razvija. Le s serčno pohvalo se spominjam rado-voljnosti, s ktero je skozi več let velik del deržave — spolnov&je moj poklic — pošiljal svoje zastopnike v glavno mesto deržave Moje, da reši prevažna vprašanja der-žavnopravna in gospodarstvena. Vendar ni se spolnila Moja volja, ktero nepremenjljivo vedno v sercu Svojem nosim, da bi sreči in blagru cele deržave na ustavni in pravni uredbi postavil terdno in varno podlago; ta podlaga pa dobiva svojo moč in imenitnost lo tedaj, ako se delovanja prostovoljno udeležijo vsi narodi. Velik del Moje deržave, akoravno tudi v njem bijejo serca gorko in rodoljubno, branil se jo stanovitno, pridružiti se vkupnemu postavodajnemu delovanju, skušnje svoje pravne sumnje s tem opravičiti, da se ne vjemajo odločbe tistih glavnih postav, ktere v svoji skupnosti ravno delajo der-žavno ustavo. Vladarska Moja dolžnost zabranuje, da bi dalje ne maral za to djansko dogodbo; ravno ta dogodba pa brani, da se ne spolni Moja volja, ktera na to meri, da bi se prosto razvijalo ustavno življenje; ta dogodba pa tudi spodjeda podlago, na ktero se opira pravo vseh narodov; kajti tudi za dežele, ktere ne spadajo pod ogersko krono, stoji vkupna postavodajna pravica na tisti podlagi, ktera jo v členu VI. patenta od 26. februarja 1861 za deržavno ustavo zaznamovana. Dokler ni poglavitnega pogoja, da se napravijo dobre, oživljajoče glavne postavo; dokler se jasno ne spozna, da je skladnosti in edinosti sestavnih delov neobhodno treba, tako dolgo tudi ni še v življenje stopilo važno in gotovo blagovito delo, po kterein se deržava ustavno in stanovito uravna. Da pa morem spolniti Svojo cesarsko obljubo, da ne pade zavolj oblike reč sama, sklenil sem nastopiti pot porazumljenja najprej s postavnimi zastopniki Mojih narodov v izhodnih delih deržave, in ogerskemu kakor tudi hervašketnu deželnemu zboru predložiti diplomo od 20. oktobra 1860 in glavno postavo zastran deržavnega zastopništva, razglašeno s patentom od 26. februarja 1861. Pravno pa je nemogoče, da se ena ista odločba v enem delu deržave predloži ko predlog, o kterein naj se razpravlja in ob-ravuuje, v drugih delili deržave bi pa sploh veljala za deržavno postavo; — glede na to prisiljen sem, veljavnost postave zastran deržavnega zastopništva ustaviti z razločnim dostavkom, da Si prideržujem, vse sklepe zastopnikov v izhodnih kraljestvih, ako so njih nasvetovane prenaredbe omenjene postave edinosti in moči Moje deržave primerne, še predno jih poterdim, predložiti zastopnikom ostalih kraljestev in dežel, da zaslišim njihov enako veljavni glas, in da preudarim, kar so izrekli tudi ti. Obžalujem pa, da to neobhodno potrebno napredovanje tudi seboj prinaša potrebo, da mora oži deržavni zbor v svojem ustavnem delovanju prenehati; vendar pa, ker je zveza organična in veljavnost vseh glavnih odločb postave za skupno djavnost deržavnega zbora enaka, je zavoljo tega nemogoče, da se ta postava terga in deloma v veljavnosti ohrani. Dokler deržavno zastopništvo zbrano ni, bode naloga Moje vlade, vpeljevati vse neodložljive naredbe in ineu njimi posebno tiste, ktere se tičejo denarstvenega in na-rodno-gospodarstvenega prida. Odperta je pot, ktera glede na postavno pravo pelje k porazumljenju, ako — kar pričakujem s terdnim zaupanjem — duh da-rovitnosti in sprave, ako zrela previdnost vodi zveste Moje narode, ki bodo te reči preudarjali in do kterili je zaupno obernjena leta Moja cesarska beseda. Na Dunaju 20. septembra 1865. Franc Jožef s. r. Avstrijansko cesarstvo. Dežele n že-avstrijanske. Iz Uuiinja. AV (Kako je? Stross-majer. Mamula. Dva poslanca). Dunaj je spet nekako vznemirjen. Kaj pa je bilo? Cesarjev razglas se je prikazal kakor kak — Deus ex machina, potem pa že veste, Besednik. Družba sv. Mohora. (Dalje.) „Slov. Prijatel11 od 1. 1859 ima sledeče naznanilo: „Kmalu bo minulo osem let, kar je bila visoka roka prežlahtno zerno vsejala v slovensko zemljo s sladkim upom, da bo svoje dni iž njega prirastlo košato drev6 na čast in v basen milemu slovenskemu narodu. Veselo je kal pognalo, in vse se je radovalo čerstve mladike, ki je tako bersno stebljala in se na glob in Sirjg tako nadepolno raz-raščevala. Od vsakod so pihljale mlademu drevcu prijazne sapice: solnce domoljubja ga je grelo, rosa iskrene ljubezni ga je pojila in v duhu smo že gledali mogočno drevć, ki bo s svojim cvetom in sadom še našim unukom vedrilo in žlahtnilo um in serce. Pa goljufalo nas je. Pripihale so sape mo-rivne, marsikaka redivna žila se je posušila, in vejica za vejico je jela sahneti in suhleti. Kaj čuda tedaj, da je skumernelo celo deblo do steržena, in da mu bodo v kratkem usahnile poslednje korenine, če se ne presadi v boljšo in ugodnišo zemljo. Velika škoda bi bila zanj. Društvo sv. Mohora, po milostljivem 'knezoškofu lavantinskem, pred osmimi leti osnovano, že nekaj let sem peša in omaguje. Od leta do leta se korči število njegovih podpornikov in prijateljev; od leta do leta se manjša tudi njegova delavnost na polju slovstvenem; društvo umira, pa tudi inora amreti, če so v kratkem na novo ne prerodi. Zguba za nas Slovence bi bila velika, v sedanjih okoliščinah pa toliko veča, ker še nimamo doslej založnikov ali drugih mecenov za svoja književna dela; bravcev in kupcev pa je tudi še premalo, da bi se ne bilo gotove zgube bati skorej vsakemu iz-datelju kakega večega slovenskega dela. Le v združeni moči se najde v tej zadevi še pomagila; iščimo in ohranimo tega pomagila a najpopred v društvu sv. Mohora, ki je ilo doslej edina ustanova v podporo naše domače literature. Da bo pa moglo naše društvo v obilniši meri tirjavam sedanjega časa zadostovati in sčasoma v resnici najkrepkejša podpora naše književnosti postati, kaže se neobhodno potrebno, da se v svoji osnovi prenaredi in skoz in skoz na novo prerodi. Kako naj se to zgodi, naj se dobro preudari na vse strani, da bo domovini na čast in slavo. Tudi „slovenski Glasniku in „Slov. Prijatel,, naznanjata v sledečih ver-sticah nekoliko misli in želja in prosita, da bi jih dobro pretehtali vsi častiti rodoljubi; kdor pa kaj boljših in priraerniših ve, naj jih brez pomude na znanje dd, da se imenitna reč kmalu dokončno uravna. Po naših mislih naj se društvo sv. Mohora: 1. prestavi na cerkvena tla t. j. da se ustanovi kot družba ali bratovščina, kakor jo je nasvetoval že ob novem letu „slovenski Prijatel1', ako hočemo, da se bodo tudi kmetje in kmetice in drugi priprosti ljudje v večem številu udeleževali kot družniki in družnice. Koliko pa na cerkveni podlagi osnovane družbe ali bratovščine premorejo, kažejo nam mnoge enake naprave po bližnjih katoliških deželah, n. pr. v Pragi dražba sv. Janeza, ali v Berni družba sv. Cirila in Metoda, ki razširjajo vsako leto po več tisoč iztišov raznih koristnih bukev med narodom. Poglavitni namen pa naj ostane našemu društvu, naj se preosnuje kakor koli tudi vprihodnje: razširjanje dobrih bukev med prostim ljudstvo m. Ako se prestavi naše društvo na cerkveno polje, bo padla tudi tista ovira, ki je doslej po društvenih postavah našim učen-cemzabranjevala, vpisovati se meddruštvenike. da ni kar si bodi. Ustava Šmerlingova je ustavljena ali sistirana in Dunaj ni več Dunaj, kakor si je domišljeval in 7,a' časov „očeta1* Šmerlinga bahdje priterjeval: „Mi smo rni!“ in „vae victis !** Zanaprej nam je druga oznanjena, in Dunajčani naj le pridno hodijo na St. Stefanov stolp, morebiti da ugledajo kaj druzega, kar ni Dunaj, ki je ošabno vse preziral, kar ni ž njim v en rog trobilo. Bach in Smerling bila sta mu po godu njun spomin še živi! — ali ker Dunaj ni avstrijsko cesarstvo, nista bila tudi onadva in vsi drugi njima enaki — avstrijski deržavniki in reSitelji. Zatorej jih je toliko tukaj, ki zdaj ne ved6, kam? (Kotovo se tacih tudi drugod ne manjka! Zdaj je dalo ministerstvo program na svitlo, zdaj ga imajo, po kterem so tolikanj hrepeneli, — ali mislite mar, da so naši Bachovci in Smerlingijanci zadovoljni ali vsaj utolaženi? Nikakor ne! Pravijo namreč, da je zdaj Buda-Pešta naše glavno mesto — za druge jim ni bilo nikdar nič mar in jim tudi zdaj ni — in vprašujejo se koj s strahom in trepetom, kaj bo, če Ogri tega ne sprejmejo, kar se jim zdaj ponuja. Kajv potem? Ali bi ne bilo boljši in pametniši, Šmerlingov der-žavni zbor obderžati, nego se podati v neznano zatemuelo polje oktoberske diplome? Tu je vsaj kaj: — sic volo, sic jubeo! — kam pa se pride tamkaj? Tako jo udriha večina Dunajčanov, in lahko jo potem pri vsej dobri volji rečemo, da ni nič kaj pravega veselja zaznati, kakor beremo, da je bilo v Pragi, Budapešti, Zagrebu in drugod. Dunajčanje ostanejo Dunajčanje!—-Škof Strossmajer pride 29. t. m. semkaj. Poklican je menda. — Tudi dalmatinski poglavar Mamula je tukaj; kako bo opravil, še ne vemo, prišla pa sta tudi dva druga moža semkaj, ki bota tudi kaj povedala. — Hervaški zbor je na 12. nov. preložen. Dežele notranje-avstrijanske. Iz Celovcu. (Novi manifest) Kar je večina avstrijanskih narodov tako serčno želela, — kar so deželni poslanci tako go reče priporočali, — kar so časniki tako moško tirjali, — zgodilo se je: februarni patent je odpravljen in preklican. Ustavo, ktero smo dobili 20. oktobra 1860, imamo še in jo bodemo si napravili tako, kakor se prilega zgodovinskim spominom naših dežel in kraljestev, ravnopravnosti in pravicam vseh narodov. Nemško-centralistična sistema je pokopana, nemška nadvlada je pri kraju in zora sreče in moči Avstrije zopet svita. Slava svitlemu cesarju in ministerstvu! Serce naše je torej res veselo cesarskega manifesta, -t- pa vendar ni brez strahu, ali bode mi- — 294 — nisterstvo tudi moško naprej korakalo po pravem potu, kterega je zdaj nastopilo. Bog hotel in tudi upanje imamo, da se bode ogerska štrena zravnala in Avstrija postala edina in močna. Šmerling je Ogrom odrekel vse pravice, rekoč: „To le morate vzeti, kar vam radovoljno in milostljivo podarim, vi ste po svojem puntu zaigrali vse svoje ustavne pravice.“ Bclcredi pa pravi: „To le ponujam: oktobersko diplomo in februarni patent, — prevdarjajte v svojem deželnem zboru, ali se vam dopadata; povejte, kar se vam ne dopada, z božjo pomočjo se bomo že spravili in zedinili.“ Da bi Bog Madjaro in Horvate razsvetil, naj ničesar ne sklepajo, kar bi škodovalo edinosti in moči avstrijanske deržave! In kar ta zbora skleneta, predloži se potem predlitavskim deželnim zborom, naj tudi ti o deržavno-pravnih zadevah svoje misli izreko, pre-svitli cesar bode potem vse dobro pregledal m pretehtal, kar je deržavi in ljudstvu v blagor in slavo, kes je tako djanje veli-koserčno in svobodnomiseljno! Kary nas skerbi, je le to, da so naši zbori po 8mer-lingovem volilnem redu tako sestavljeni, da od njih nič kaj prida ne pričakujemo. Pa tudi v tej skerbi vidimo neko sladko tolažbo. Predlitavski zbori so sklicani na 23. novembra 1.1., ogerski zbor pa na 10. decembra. Torej se našim zborom ne more predložiti, kar je ogerski zbor sklenil zastran diplome in patenta. Morebiti — in serčno želimo, da bi tako bilo! — morebiti misli Belcredi našim zborom najprej nov volilni red predložiti, da se napake odpravijo, po tem edinem opravilu pa zopet razpustiti ga in še le novemu po popravljenem volilnem redu sestaljenemu zboru preimenitna der-žavopravna prašanja predložiti? Bog daj! — , 0 V Celovcu. (Kako se je če s. razglas sprejel? Mor. Suša) lz vseh večih mest dohajajo nam sporočila, kako da se je sprejel cesarski razglas, Od tod pa ne vemo ravno kaj posebnega povedati. Kazsvitljave že ni bilo, gledišče pa še ni odperto. Da je Slovencem po všeči prišel, nam ni treba posebej praviti, ali oni nimajo v višem sve-tovavstvu nobenega glasu. Nemci pa se nam zde nekako oparjeni, kar iz tega sodimo, ker so tukajšnji „Alpen-Bl.“ neka-košen program prinesli ter jo na vsa usta povedali, da se je treba zanaprej — Slovencem bolj ustaviti! Zdaj tedaj vemo, pri čem da smo. Že je Koroška spet v nevarnosti, ker Slovenci tudi hočejo svoje pravice imeti, prizadevaje si jih prej ko mogoče v življenje vpeljati. To pa našim svobodoljubnim Nemcem hi po volji. Koj so pripravljeni in nam druge namene podtiku-jejo. Zatorej le oni dražijo in šuntajo, ne 2. Naj se zniža letno plačilo. Ni dvomiti, da je dosedanja visoka letnina marsikoga zaderževala, da se ni dal zapisati med društvenike, ali pa, da je zopet odstopil. Posebno veljd to od naših kmetov, od drugih manj premožnih ljudi, pa tudi od mnogih domorodcev, ki bi radi na vse strani podpirali domače reči, ko bi le zamogli. Letnina naj se torej zniža, kolikor je le mogoče: tudi iz malega priraste veliko. Zerno do zerna pogača, kamen do kamena palača, je star, pa resničen pregovor. Za družnike p er v e ver s te naj sc ustanovi po naših mislih letnina po 1 g 1 d. 50. kr. no v. denarja. Pa tudi to plačilo bi se utegnilo marsikomu silo prizadevati, posebno naši šolski mladini, ki še ne glešta toliko; tudi naš pridni kmet, naša pridna kmetica navadno krajcarček trikrat oberne, preden se ga znebi; kaj še le poldrugi goldinar! Naj bi se torej določilo za družnike druge versteše niže plačilo, na primor, 5 desetic ali pol goldinarja novega de n ar j a. Vsakemu Slovencu, bodi si gospod ali kmet, učitelj ali učenec, gospd ali prosta ženica, naj bo na prosto -voljo dano, ali se hoče dati zapisati v pervo ali drugo versto, ali hoče kot družnik perve verste prejemati vse bukve, ki jih bo izdajalo društvo ali kot družnik druge verste samo tiste sprse, ki bodo posebno namenjeni slovenski mladini in kme-tiškemu ljudstvu. Za družnike druge verste naj bi se po primeru dunajskih „Abend-'stunden** osnovale „slovenske večernice**, ki bi prinašale razne prigodbe, žalostne in vesele, pa tudi druge podučne reči za mlade in odraščene ljudi. Ako bi se vsako leto dvoje — troje takih knjižic razširilo med našim ljudstvom, bi bilo zadosti. Družnikorn perve verste pa bi se dajale ra-zun teh „večernic** še druge koristno bukve raznega zapopadka. 3. Naj se nasvitlo dajejo le taka slovenska dela, ki so pisana v domačem duhu invčisti, pravilni slovenščini, da se bodo po obsegu in po obliki prikupile bravcem. Naj se torej v prihodnje noben spis, bodi si izviren ali poslovenjen , ne prevzame v natis , ako ni dober na vse strani. Z dobrimi bukvami si bo društvo pridobilo največ prijateljev in podpornikov. Da bo pa moglo društvo skoz in skoz do)|re bukve na svitlo dajati, je pred vsem drugim potreba, da si ridobi obilno dobrih pisavcev ; saj jih je, vala Bogu, po raznih strančh naše domovine lepo število. Vsak delavec je vreden pa Slovenci, ki so zadovoljni, da se jim da, kar jim po pravici gre. Mislimo pa tudi, da, če kdo svoje tirja, da ta nikakor ne draži, •— Pretečeni teden je tukaj nek vojak norčevaje se svojega tovarša v trebuh ustrelil. V neznanih bolečinah je kake pol ure potem umeri. — Suša je zdaj nenavadno velika. Travniki so kakor spomladi, ko sneg skopni, — vsi rujavi. Za setev gre tudi terdo. Da bi skorej kaj dežja prišlo! Iz UckMtnJna. (Slovenščina in vasi poleg podkloštorske ceste. Podklo-šter). Zadnjič sem te, mili čitatelj! spremljal v farno vas št. Lenart. Danes dostavljam svojemu popisu še to, da je v o vi vasi prav lepa farna cerkev, glasne in dobro ubrane orgle, da je tamošnji učitelj, g. France Gajlar izversteu orglavec, in da sem našel na banderih slov. napise. Zdaj pa zapustiva št. Lenart in šetajva proti večeru. V pičli četerturi od tod prideva v Rečarovas, v nekterih minutah potem mimo Pod tur j a1") in v poli ure potem v Pečane. Tu se v prijazni gostivnici Kokalj-ovi malo oddahni in pokrepčaj s kako dobro zlato kapljico z „slovenskih goric**. Priljudni gostivničar bode tudi rad malo slovensko s teboj pokramljal, čeravno se mu „nova Špraha** (??) še ni prav prikupila. Od Pečan dospeš v poli ure v Podklošter. Med potjo ozri - se na 6.814 čevljev visoki Dobrač, verh ktofega stojite dve cerkvici, slovenska in nemška. 25. januarja L 1348 se je odcepil od Do-brača na južni strani velik kos gore, pokopal pod silovitimi nasipi vasi in gradove in tako za veliko obožal samostan podklošter-ski. Pa, ker to v „podlistek ali besednik** spada, korakajva naravnost v vas Podklošter. Prav čedno je zidana, ob desni strani ceste se hiša hiše derži; sred vasi stoji prosta velikanska skala, in na nji veliko po-slopje, nekdanji samostan mniški. Zdaj pa so tam okrajne uradnice ali pisarnice, in kjer so pred pobožni mnihi molili in za dušni blagor skerbeli, se sedaj ljudi pogosto zavoljo minljivega hudo pipljejo in kavsajo. — Pa gotovo bi ti, dragi čitatelj, rad še kaj zastran mile nam slovenščine v tej vasi zvedel? Žalibože, nič veselega ti ne morem povedati. Ptujka, nemščina, se tu košati v uradnicah, šoli in pogosto tudi v javnem življenji; malo malo slovenščina tu velja! Le prideš v Podklošter in kakega tamošnjega „frakerja** slovensko nagovoriš, gotovo se mu bode levi kotič pri ustih malo proti nosu vzdignil, in odgovoril ti bo: „Verštč niks bindiš!“ Da si pač vendar na slovenski *) „Turje11 coll. top. B. stark ableitiger Ilugel. (Jarnik ) Nemci pa so prestvojili dobro slov. ime ,Podturje“v— „Neuhaus11!!------Pis. plačila; zakaj bi ga ne bil vreden dober pisavec, ki se trudi in dela za celi narod? Se ve da naše društvo nikdar ne bode moglo književnih izdelkov plačevati takć, kakor jih plačujejo pisateljem tuji narodi; kaj ta-cega pa menda tudi nikdo ne bo tirjal, saj je vsakemu dobro znana pičla materijalna podpora društvena z drugimi neprijaznimi okoliščinami vred. Gotovo bo pa veselilo domače pisatelje zmerno povračilo za njihove trude in prizadeve, ter jih močno spodbujalo za domačo pisarijo, ki se dan današnji toliko v nemar pušča. Društvo si bo tako gotovo pridobilo več delavcev, da ne bo v toliki zadregi zastran rokopisov, domače pisatelje bo budilo in podpiralo, ter slovensko slovstvo z dobrimi spisi bogatilo in pomnoževalo. Po 10 gld. za tiskano polo v osmerki (po 8 za polo v manjši obliki) bi bilo za izvirna dela v sedanjih okoliščinah morda dosti pošteno plačilo; z a poslovenjena dela naj bi se po 2 goldinarja manj plačevalo. 4. Naj se sčasoma napravi matica, da sc društvo s časom postavi na terd-nišo podlago, da ga ne bo mogla omajati vsaka sovražna sapa. Najlože se bo * pa matica, ki šteje sedaj okoli 400 gld., napravljala in pomnoževala, ako bi se pre- žemlji, s tim mu nikar ne ugovarjaj, saj ga tega ne bodeš prepričal. Podklošter je iti ostane (?) — blizo Frankobroda! Saj je tam tudi že pevska družba, ktere udje se imenujejo: „Deutsche Sangesbriider** !! Tudi sem že slišal nekega Podklošterjana (vendar ne domačina) napitnico napiti: „Hoch ein einiges Deutschland11!!! Bogme, sem si mislil — il poverino si pasce di fumo — sanjač! kje pa je naša Avstrija?! — — Tudi šola je poptujčena; kajti učitelj, koji je že mnogo let tam, je terd Nemec, ki mu je slovenščina popolno neznana reč. Ko so leta 1861 na,š preč g. šolski nadzornik, dr. Močnik, to šolo obiskali, so precej spoznali, da je treba slov. učitelja. Na njih predi g do c. k. dež. vlade je ta tudi okr. uradu podklošterskemu odpisala, naj se pre-skerbi še druga učilnica in plača za slov. podučitelja, ker treba je, kakor ovi dopis dež. vlade pravi, da tudi slovenski otroci vživajo koristnega nauka. *) Zakaj se ta dobrohotni in umni ukaz dež. vlade do danes še ni izveršil, mi ni znano. Mislim pa, da bi se bilo pri terdni volji to že več ko enkrat zgoditi zarnoglo. Slišal sem tudi, da se je letos v seji občinskega odbora sprožila želja, naj se izpolni zapoved dež. vlade. Podpirali so ta nasvet vsi odborniki. Menda pa je ta reč zopet zadremala? — Občinski predstojnik, g. Grom, je dosti narodnjak — se ve, človek sam, kakor' dob posekan .— da moremo od njega pričakovati, da toliko važne reči ne bo v nemar puščal. Da je g. Grom še dosti narodnjak, nam priča, to, ker ni hotel, kakor od verjetne strani zvem, podpisati prošnje, ktero so na Vratih (v podklošt. občini) do c. k. dež vlade napravili, naj bi se v ondašnji šoli gola nemščina učila, (Dalje prih.) 1% kanalske doline. F. L. (Letina. Požari.) Naj Vam pišem kaj od letine. Ljudje se hvalijo ž njo. Sirk je tako lepo dozorel, kakor malokdaj tak6; tudi belo žito je lepo. Sena so tudi še dosti na-kosili, le zdaj huda vrečina solnčne seno-' žeti hudč posmoja, tako da goveja živina in drobnica skorej ne bo imela kaj ugrizniti. Cena senu je pa že zdaj visoko, ker ga iz Kranjskega zelo hodijo kupovat. — Tukaj smo v vednem strahu zavolj mnozih požarov. Da je velika pa lepa vas Bistrica pogorela, je že znano. 18. t. m. sem šel ledat žalostni kraj. 65 hiš in ena žaga je o tal pogorela. V petek, 15. t. m., je začelo v enem skednju goreti na severni strani pod hribom, na kterem bistriška cerkev *) Glej dopis v „Stiramen." 2. zv. 1862. str. 118’ Pia. možni Slovenci jeli v društvo zapisovati za vse svoje žive dni z enokratnim plačilom po 30 gld. nov. denarja (za drugo versto družnikov pa po 10 gld.), kterih obresti bi se potem prilagale k vsakoletnim plačilom ostalih družnikov. Dalje naj se matica pomnožuje po raznih domorodnih darilih in drugih prejemkih, n. pr. po denarju, ki ga bodo vergle po bukvarnicah razpečane knjige; v matico naj bi se tudi dajalo ustanovljeno plačilo za posamezne spise, če bi ta ali uni pisatelj prepustil svoje delo društvu brez vsega plačila itd. Ni dvomiti, da bo tako matica veselo rasla od leta do leta, da ne pride več društvo v nobeno nevarno zadrego. 5. Poslednjič naj se oberne novo osnovano društvo do vseh častitih g. g. domorodcev, posebno pa do častite duhovščine, s pohlevno prošnjo, da mu pritekč vsi v prav obilnem številu na pomoč kot udje in podporniki. Le ž njihovo pripomočjč bo za-moglo pognati svoje korenine tudi v jedro slovenskega naroda. Da bi se pa mnogim Slovencem pristopanje k društvu in prejemanje društvenih bukev olajšalo, naj bi skusilo društvo, bodi si po vis. častitih škofij-stvih ali pa naravnost s prečastitimi deka-nijstvi slovenskih škofij v zvezo stopiti; vsa- — 295 — stoji. Pogorelo je tisti dan 13—14 hiš. Diugi dan, v saboto, so vaščani že jeli svoje reči nazaj spravljati, kar se v sredi vasi ogenj pokaže. Nihče ne ve, kako se je to zgodilo. Pokazali so mi hišo, kjer je drugič začelo goreti in šla je potem cela spodnja vas, kar je je na levi strani potoka. V pon-deljek, ko sem tam bil, bili so ljudje vsi preplašeni. Ves solzen se mi približa kmet in mi pove to le, kar je poznej tudi okrajni predstojnik poterdil, da so namreč v eni hiši našli ogorelo polence s prejo ovito; eno minuto kasnej in vse bi bilo spet v ognju, kar je še vasi ostalo. — Kavno ko te ver-stice pišem, se vidi proti Vratam gosti dim. — Drugi dan zvem, da ste 20. t. m. zjutraj v Duljali Vratiške fare dve hiši s poslopji vred pogoreli. Bog pomagaj! I* Kobarida pri Moei. — (Šolstvo.) Prinašaš nam, verli „Slovenec1*, že dolgo časa novice iz raznih krajev slovenskih, in to nam je všeč; upamo torej, da bode ljubo tudi drugim slišati kaj iz našega terga. Imeli smo te dni slovesno izpraševanje na tukajšnji trirodni šoli *) Pravim „slovesno, “ ker po vsi goriški Švajci malokje toliko učene gospode skupaj pride, počastit očitno šolsko izpraševanje. Letos sta nas med drugimi počastila ob-čespoštovana Slovenca gg. voditelja obeh semenišč goriških. Hvala lepa! __ Izpraševanje se je začelo po sv. maši. Kako so pa učenci in učenke na vprašanja odgovarjali, ne morem na tanko popisati, le to ti, „Slovenec1*, povem, da jim ni zmanjkalo lepih slovenskih izrazov niti za nebeške resnice, niti za slovniško razkladanje, niti za računstvo niti za razlaganje rastlinstva. Sploh so se otroci tako odrezovali, da je v. č. g. dekan, naš okrajni šolski nadzornik iz Bovca J. V. svojo zadovoljnost očitno izrekel. Tako mora tudi hiti; saj tam, kjer se le v maternem jeziku učijo vsi nauki, ni treba črez turen v cerkev hoditi! Vendar ne misli, da so je v naši šoli nemščina na klin obesila; kajti pokazali so učenči in učenke, da so se navadili (če lih tudi ob posebnih urah, nič ne de) nemški brati, pisati, še celč kdko povedati. Pri vsem tem ne morem terditi, da je naša triredna šola že dospela do verha popolnosti, pa tudi tajiti ne smem, da ji ne manjka nasprotkov, ki jo v napredovanju zaderžujejo. *) Je li to ime pravo ra „Trivial-8chnle,“ sodijo naj jezikoslovci! Nam se že zdi, da „trivialne14 reči nikakor ne pristovajo šoli, ima li ta svoje otroke v enem, ali v dveh, ali v treh, ali v še več razredih. Pia. kemu preč. g. dekanu naj bi se poslala nekaj mesecev pred začetkom novega leta pola za vpisovanje vseh, ki hočejo stopiti v društvo ; in ta pola bi šla od fare do fare po celi dekaniji, potem pa spet nazaj v Celovec. Po ravno tej poti bi se tudi društvene knjige najložc razpošiljale, če jih kdo ne prejema rajši po kaki bukvarnici ali naravnost po pošti. Društvenih knjig bi pa bilo treba vsaj dva- ali trikrat v letu razposlati. — H koncu še pristavljamo ponižno prošnjo, da bi se kmalu oglasili še drugi rnožjč, kak6 naj se z društvom naredi, da bo prav na vse strani. Slovenci! velika sramota bi nam bila pred svetom, ako nam pogine edino društvo zavoljo naše mlačnosti in nemarnosti. Da se to ne sgodi, bodi naša perva skerb. Združimo se torej, in prizadevajmo si iz vseh moči, da bo družba sv. Mohora v kratkem omladela in še dolga leta cvetela, Bogu na čast in domovini na slavo!“ In glejte! ta glas ni bil glas vpijočega v puščavi. Bog in domorodci so pomagali. Društvo sv. Mohora se je prerodilo v družbo alj bratovščino sv. Mohora, (Dalje pride.) Med temi najpervi je premajhna plačaj učiteljska. Oba učitelja skupej imata le okoli štiri sto gold, na leto: pervi dobiva 210, drugi pa 180 gl., in to skorej vse iz srenjske kaše. Pervi dobiva tudi nekaj derv, drugi pa nekaj v denarju za orglanje v farni cerkvi. Vse skupej bilo bi — danešnje dni — komej enemu učitelju dosti; kako moreta pa oba s tim shajati!? So služabniki o pisarnicah, ki nimajo druzega dela, ka-or nekaj ur na dan mirno sedeti pa pisati, učitelji pa na deželi morajo se ukvarjati z malopridnimi otroci ter opravljati službo, pri kteri se tirja ne samo, da se mirno sedi pa lepo ročno piše, ampak tudi: 1.) da ima učitelj stanovitno nagnjenje in Veselje od-gojevati ljubo mladino, treba je 2.) prebrisane glave, ki ve in zna vselej pravo zadeti in pametno odgojevati; 3.) je treba, da je učitelj izurjen in znajden v vseh za današnjo mladost a prihodnjo starost potrebnih naukih, zraven pa muje še potrebna preredka zmožnost, vse te reči mladini tudi razkazovati in razjasnovati; 4 ) Treba mu je resnične pobožnosti, iz ktere edine izhaja nesebična ljubezen do nedolžnih otrčk; ta pa naj je sklenjena z neutrudljivo poterpežljivostjo. Potrebna mu je 5) vesela resnoba, ktera zna otroško razujzdanost berzdati, terdovratnost zmehčati ter sebi spoštovanje pridobiti; 6) tudi še zunajna dostojnost, ktera se kaže ne samo v pogledu, govoru, hoji, itd. ampak tudi v obleki, ktera je dandanes predraga za uboge „gospode** učenike. 7) — pa kdo je v stanu našteti vse tirjatve, ki jih učiteljem ljudskih šol nakladajo ? Zdaj pa poglejte, je li kak pisarničar, ki bi služil za 180 ali 210 gld. a. v.? Ni ga! Kako se pa more zahtevati, da naj učitelji- veselje imajo do šole, ktera jim pri toliko tirjatvah tako majhno plačilo daje? — In to majhno, razširjevalcem napredka, omike in olike, odločeno plačilo je sklenil 1862. leta naš za „Fortschritt, Humanit&t und Bildung** vneti — sedaj umerli — der-žavni zbor ne povišati, ampak znižati!! Kajti naredil je, kakor davkarji pravijo, v tisti čudni, nikomur razumljivi postavi-„Gebiihren-gesetz** neko točko, po kteri morajo srenj-ski služabniki (kožarji in kravarji imajo privilegije in so izvzeti) ob vsakem nastopu nove službe precej denarja plačati v cesarsko kašo. Čudna modrost ta! Človeku, ki hira in peša zavoljo pomanjkanja kervi, de-vajo lačne pijavke! Drugi zaderžek veselega napredovanja pri naši šoli je prepogostna sprememba učiteljev ki si zarad premajhnega plačila, komej došli, že naprej pomagajo. Njive, ktere dobojo vsako leto druzega oskerbnika, ne rodijo rade; tudi šole donašajo lepši sad, če so več let v enih rokah. Zatorej želimo, da bi se tudi iz tega vzroka plačilo vzvišalo. Kak6? Kje vzeti? Onemoglim cesarskim služabnikom, kteri ali ne morejo, ali nočejo, ali ne smejo več biti v službi, dajejo tisoče goldinarjev za počitnino, češ, ti „invalidi** so najmočnejši podporniki razlakane Avstrije; učiteljem pa, ki svoje življenje darujejo za podučenje delavnega, z davki preobloženega ljudstva, in tako najzdatniši pospešujejo blagor cesarstva, tie najdejo uslišanja, ko prosijo dostojnega plačila za svoj vsakdanji trud in pot Naš izverstni nadučitelj g. F. D. je terkai in zopet terkai, ali odperlo se mu ni! Za ter-do služečega učitelja nimajo stotice, za „eks-ministre** pa in za druge eks-služabnike, ki bi lahko od prihranjenih zakladov živeli svoje še ostale dni, najdejo tisoče! Res je vreden vsak delavec svojega plačila, — pa tudi na učitelje ne pozabite! Nesrečna Avstrija, ki si take gospodarje imela! Da bi jih nikoli več ne dobila ! Upati je, da z novim ministerstvom začne pametnejše gospodarstvo; vsaj dosedanjo posto-panje njegovo navdaja nas z najboljšimi nadami. Zatorej priporočamo tebi, slavni deželni zbor goriški, ki si naš zagovornik pri visoki vladi, da o priložnosti povzdigneš glas svoj za blagor našega šolstva. Ne stavi spominkov svoje marljivosti samo v mestu, ampak tudi po deželi, kteri lepota goriških poslopij malo služi. Poskerbi tedaj — lepo prosimo — da naši učitelji dobojo dostojne pomoči tudi iz deržavne blagajnice; saj koristijo tudi deržavi, ker ji izrejajo umne, dobre, pridne podložnike. Zdravi! v'* Ptiije dežele. Romanska. Po kneževinah je spet vse tiho. Knez je vsled zadnje puntarije občno pomiloščenje podelil in nekaj uradnikov, ki niso bili lju-dčrn po volji, z drugimi nadomestil. Vendar mu pa ne obetajo sreče. Pruska. Denar za Lauenburg se je že na Dunaj poslal. Pravijo, da ga je kralj iz svoje blagajnice vzel. Irucer pa Prusom vedno bolj po glavi roji, kako bi dalje anektovali, in če bi se to zgodilo, pregledali bi Bismarku marsikaj in tudi njegov absolutizem. Govori se, da, če dobe še Šlesvik-Holstajn, pustč meni tebi nič Napoleonu Belgijo, kjer se vedno bolj zanj dela, in nek komej čakajo, da stari in bolehni kralj oči zatisne. llazne novire. * Goriška kmetijska družba bode imela 16. oktobra t. 1. občni zbor v Gorici. Tudi ta družba obhaja letos svojo stoletnico, toda brez razstave, ker je gledč na stroške primanjkovalo potrebnega časa. * 19. avg. je umeri v Gorici obče spoštovani gimnazijalni profesor v pokoju, g. Jožef Budal, ki je služil na goriški gimnaziji od 1. 1820 do 1862. Rajni je bil, kakor piše „Umni Gospodaru, nekaj časa tudi čitavničin odbornik, in kar ni pri starih ljudeh navadna reč, čversti njegov duh je narodno namerjanje mlajšega slovenskega rodu popolnoma razumel in cenil. — Lahka ti zemljica, verli rojak! * C. kr. nor m alka v Gorici je štela letos v4rednih in 2 ponavljavnih slovenskih oddelkili 258, v laskih 385, skupaj 643 učencev; učiteljskih pripravljanoev je bilo 20. Končna njena slovesnost je bila tudi kaj ginljiva in pomenljiva, ker se je godila pod milim nebom na okusno okinčanem šolskem dvorišču, in ker je razun pridnih učencev tudi en učenik darilo dobil. Po navadnih 3 govorih, nemškem, slovenskem in italijanskem, je namreč povabil namestnijski svetovavec Gv. baron K ii b e c k častitljivega šolskega veterana, g. Ant. T o-mana, ter mu, ker gre v pokoj, zlati križec zn zasluge na persi pripel. Starček se na to zahvaljuje ves ginjen ter ober-nivši se proti svojim tovarsem jih prosi, naj bi mu pomagali zalivalo presvitlema cesarju s trikratnim „živio" - klicem razodeti. To gotovo očitno kaže, če ga v da je „verli inož“, kterega zasluge je Nj. veličanstvo priznalo, kajti navdušeni „živio" so laško „ev-viva" močno premagovali. — To je lopo in hvalevredno! Bog živi postavljenega rojaka! („U. Gosp".) * V dunajskih novinah se serčno zahvaljuje vojaško ministerstvo gospej Ani Pesjakovi, ker je ves denar, ki ga je skupila za svoje muzikalne komposicije (70 gld. v bankovcih, 1 napoleondor in 1 srebernjak) podarila tako imenovanemu Tegetthofovemu zalogu ali fondu. Živila! * V mnogih dunajskih časnikih se bere, da ministerstvo natnerja prihodnjim deželnim zborom v posvet predložiti načrt nove organizacije ees. okrajnih (kantonskih) gosposk, da bi se prenaredba ta vjemala z vpeljavo srenjskih zastopništev. Kakor se kaže, utegne to res tako biti, ker „Triglav" piše, da je kranjska deželna namestnija že 22. t. m. več zaupnih mož, med kterimi so — 296 — tudi dr. Toma n, Kromer, Šcheuehenstuel, pl. Garzarolli, poklicala, naj se posvetujejo, kako naj se kranjske okrajne gosposke prenarede in organizajo. — Morebiti je to resnica. Da bi le uredbo prav in srečno dognali! * Za gotovo se govori, da se bode zavoljo pomanjkanja novcev finančina straža vse drugače uravnala in na pol zmanjšala. — To bo gotovo vsem po godu. * Ljubljanska mestna srenja namerja bližnji grad „Tivoli" kupiti. G. Auer, ki je veliko kreditno srečko letošnjo spomlad zadel, je neki pri tej priči pripravljen mestu v ta namen 70.000 gld. posoditi. To je lepo! * „Novicam" se piše od kranjsko-štajerske mejo: „Trgatev se je pri nas in za Savo sploh že pričela, in sicer tako zgodaj zato, ker kčsi, droski pa tudi drugi tiči brez kljunov preveč v vinograde silijo, pa tudi zato, ker grozdje lanskega leta še o vseli Svetih ni bilo tako zrelo m zdravo, kakor letošnje. Dobil sem včeraj letošnjega vina za pokušnjo, in reči moram, da mi še nikoli ni novo vino tako dopadlo, kakor letošnje, sladko ko med, in okusno kakor va-uilika. Možje pravijo, da še vino 34. leta ni bilo tako mastno in dobro, kakor letošnje. Bogu hvala za žlahno kapljico!" * G. Trobec piše iz Amerike v „Danico" to-le: „30. malega serpana (julija) sem prišel v (Jikago, kjer koj blizo kolodvora najdem na češki gostilnici napis „pivo". Tu sem se ustavil in svoja kopita odložil. Koj v sobo stopivši ugledani slike najizverstnej-ših slovanskih mož, in med njimi tudi našega slavnega Tomana z naslovom: „Zložimo se!" * V „Novicah" piše g. Jernej P e trka, Vegov vnuk, o žo oznanjeni Vegovi slovesnosti to-le: „To slovesnost sta osnovala dva Dunajčana J. Wagner in J. Bergmann, kterima se je pridružila vsa fara mo-ravška. Spominka, eden za cerkev sv. Križa, eden pa na rojstno hišo Vegovo, prideta do 23. t. m. po železnici na Laze, tam ostaneta do 26. cine t. m. do sedmih zjutraj; ob tej uri ju slovesno prevzame fara mo-ravška, ju prenese do poudružnice sv. Križa, ondi ju razpostavi na ogled, razloži občinstvu v primernem ogovoru nju pomen, opravi sv. mašo, in po sv. maši izroči enega cerkvi, druzega pa rojstni hiši Vegovi. Po vsem tem bo majhno rozveseljevanje v Zagorici". — Kakor hitro zvemo, kako je bilo, povemo. * Gospodje, ki so ravnokar došli z Maribora, pripovedujejo nam, da je razstava krasna in da je bila „beseda" v nedeljo večer sijajna. Več ko 1200 jih je bilo — iz vseh stanov — pričujočih Več prihodnjič. Slava Mariborčanom! flllla Meseca oktobra se začne 4. četertletje in čas novega naročevauja. Zatorej tudi „Slovenec" Slovence prijazno vabi in prosi, naj bi se nanj pridno naročevali. To četertletje kaže se nam kaj imenitno. Deželni zbor sedmigraški je že sklican, skorej bosta tudi Hervaški in Ogerski. Imenitne reči se bodo unkraj Litave snovale in obravnovale, Avstriji v srečo ali — v pogubo. „Slovenec" bode vse redno in jederno donašal pa ditu pretresoval. Naši deželni zbori takraj Litave bojo se tudi sklicali in obravnovali tehtne reči in zadeve. Kdor ima le količkaj domorodnega duha, ne sme svojih oči zatiskovati in svojih rok križem deržati. Tudi „Slovenec" bode dobro pazil, kaj se govori in kaj se sklepa, posebno po deželnih zborih notranje Avstrije. Neustrašeno bode nasvete in sklepe prerešetaval in spodbijal vse, kar bi moglo Slovencem biti nevarno ali škodljivo in žaliti njih pravice. Beseda „Slo- venčeva" bode vselej lahko razumljiva, svobodna, jasna in krepka. Slovenci podpirajte „Slovenca" in naročujte si ga pridno: prosimo 1 V Celovcu 20. septembra 1865. Vredništvo. Žitna cena. V pšenice | roži ; je«- mena ovsa luršice um, gld, j k.|[ gld. | k.] gld j k.|| gld. k. jJdJL Mariboru 3 j 30 2 J 80 S i 25 2 05 Colju 3 i95 2 K 2 40 i 60 2 60 1’ tujem 3 20 •> 80 2 i — 2 '55 f.juhljan i 3 «:> 2 «0 ‘i 3' t 30 2 60 K rail ju 3 80 2 80 — — i 20 2 70 iNovemmeslu 4 1- 3 30 2 30 i 40 2 |80 (»urici 3 84 .- 1 - - __ 3 20 Celovcu 4 Il5 2 .54 2 0 i 55 2 80 Terliižu S K’ 4 |50 3 40 2 0 3 90 Varaždinu 3 20 2 75 a - 1 10 2 120 Keki 4 '0 | — 2 50 2 15 3 j 20 Sisku 3 24 — 1 t 55 1 30 2 1- Danajska borsa 26. septembra 1865. 5% metalike . 67 35 5 ”/u nacij onal . 71.30 I860 derž. posoj . 87 Bankine akcije . 779 Kreditne „ 174 London .... . 108.50 Novi zlati .... • 5.12V, Srebro ... 107.50 na dirk (drep, klis) za stavo. Konec tega meseca obhaja Koroška kmetijska družba svojo stoletnico (lazim druži h svečanosti bode 29. septembra t. I. ob treh popoldne tudi dirk za stavo (Trabwettfahren) na veliki vojaški ledini pod Šenčurjem. Kmetijska družba ja odločila ta-le darila: I.) Bandero in 5 cekinov (/.latov). 2) Venec in 10 zveznih tolarjev. Dalje sta darovala grofa Gustav Egger 60 frankov in Kristalnih 6 zveznih tolarjev, in jih je se nekaj drugih, ki So tudi darila obljubili. Udeleževati pase zarnore tega dirka s svojim ali drugim (tujim) konjem vsak, kdor se do 25.1 m. v kanccliji kmetijske družbe (landschaflliche Burg, ebener Erde) ustmeno ali pismeno od 9—12 zjutraj oglasi in 2 gld. vpisnine plača, ki se po nobeni ceni ne verne. Ta denar se oberne potem za drugo darilo, ki je namenjeno kmetom, ki se hočejo s svojimi d o m a e i m i konji, drepljanja udeležiti, in se do 28 t. m. oglase io tudi skažejo, če se bode tir-jalo, da je konj domačega koroškega plemena. Vpisnine ne plačajo nič. Vse drugo pa je, kakor zgorej pri pervik. Oe pa kdo hoče še kaj posebej v ta namen darovati, sprejelo se bode hvaležno in porabilo tako, kakor kdo odloči. S tem se vabi občinstvo k obilnemu udeleževanju. V Celovcu 7. septembra 1865. Koroška kmetijska družba. I*date(j in odgovorni vrednik: J. E. Božič. — Natisnil Ford. žl. Kleinmayr pod odgovornim vodstvom K. Bertschinger-j a.