odločno prehiteva evropske dosežke - in 
kot dobro vemo, ne samo na tem, sicer 
posebnem, pa četudi na trenutke manj 
znanem ali privlačnem področju.
Tomaž Brejc
ZBORNIK O DELU IN RAZMIŠLJAN­
JIH MUZEALCEV: Argo, XXXI-
XXXII, Ljubljana 1991.
Umetnine se kot najžlahtnejši dosežki člo­
veškega duha dvigajo nad zgodovinske 
okoliščine, a so vendar hkrati - tako kot 
njihovi ustvarjalci - nerazdružno zlite s 
časom, v katerem so nastale, in s krajem, 
iz katerega so zrasle. Zato je zgodovina 
umetnosti tudi del kulturne zgodovine, 
umetnine pa so obenem tudi predmeti, ki 
jih je treba varovati, restavrirati in po­
stavljati na ogled. Kot del premične kul­
turne dediščine se v tem ne razlikujejo od 
drugih ostankov preteklih dob. Zavest o 
tej dvojni identiteti umetnin, pa najsi so 
to likovne umetnine, izdelki umetne obrti 
ali dela ljudskih ustvarjalcev, je nujna 
spremljevalka preučevalčevega dela. 
Muzejske zbirke so najobsežnejše in hkra­
ti javne predstavitve premične kulturne 
dediščine, delo z muzejskim gradivom, ki 
je temeljna muzealčeva naloga, pa je iz­
hodišče za vsako nadaljnje znanstveno 
raziskovalno delo v okviru zgodovinskih 
strok. Delo muzealcev se je v starejši 
strokovni literaturi na Slovenskem zrcali­
lo ob publikacijah Muzejskega društva za 
Kranjsko v zadnjem desetletju 19. stolet­
ja (1892-1903) tudi v Argu, katerega izda­
jatelj je bil tedanji Deželni muzej za Kranj­
sko.
Nova vrsta Arga je začela izhajati leta 
1962. Leto dni pred častitljivo stoletnico 
izhajanja se letošnja dvojna številka pred­
stavlja v novi preobleki večjega formata, 
s preglednim in prikupnim oblikovanjem 
s pridihom patine na rumenih straneh in 
z dolgo vrsto prispevkov s področja va­
rovanja, preučevanja in predstavljanja 
slovenske premične dediščine.
Med članke, ki opozarjajo na posamezne 
sklope muzejskega gradiva, sodijo pri­
spevki Vesne Bučič o pohištvu firme Ma- 
thian, Mateje Kos o keramiki Zsolnay in
Goje Pajagič Bregar o cerkvenih para- 
mentih, zlasti kazulah - vse iz zbirk Na­
rodnega muzeja v Ljubljani, ter Marjete 
Ciglenečki o fondu sodobnih likovnih 
umetnin v Pokrajinskem muzeju v Ptuju. 
Magda Peršič iz Goriškega muzeja v 
Novi Gorici razmišlja o vključevanju et­
nološke premične dediščine v muzejske 
zbirke. Izredno zanimivo je skrbno re­
konstruirano poročilo o poškodbah ar­
heoloških zbirk Deželnega muzeja Ru- 
dolfinuma ob velikonočnem potresu leta 
1895, spis Vide Stare iz Narodnega muze­
ja v Ljubljani. Jože Dežman iz Gorenj­
skega muzeja v Kranju in Darja Mlakar 
(Armida, Kranj) nakazujeta metode dela 
pri zbiranju podatkov o dogodkih v dru­
gi svetovni vojni na Gorenjskem in opo­
zarjata na nujnost računalniške obdelave 
podatkov.
Na temo dokumentacije s posebnim ozi­
rom na računalniško obdelavo je ubrana 
druga skupina prispevkov v letošnjem 
Argu. Marjeta Mikuž iz Muzeja ljudske 
revolucije Slovenije v Ljubljani utemelju­
je potrebo po ustanovitvi Slovenskega 
muzejskega dokumentacijskega centra. 
Sledijo trije članki o obdelavi dokumen­
tacije v Narodnem muzeju v Ljubljani: 
Polona Bitenc piše o dokumentaciji v 
Arheološkem oddelku, Peter Kos o 
NUMIZ-u, računalniškem projektu Nu­
mizmatičnega kabineta, in Jože Podpeč- 
nik o problematiki dokumentacije zbirk 
znakov. O informatizaciji v Mestnem mu­
zeju v Ljubljani govori članek Boruta 
Rovšnika.
V nadaljevanju predstavi Ralf Čeplak, 
vodja Muzeja neevropskih kultur Gori­
čane v okviru Slovenskega etnografskega 
muzeja v Ljubljani, program prostorskih 
potreb v Muzeju neevropskih kultur. 
Bera muzejskih razstav po Sloveniji je 
zadnja leta kljub burnim časom, ki niso 
pretirano naklonjeni preučevanju življe­
nja v preteklosti, izvzemši reinterpretacije 
zadnjih nekaj desetletij narodove zgodo­
vine, še vedno precejšnja. O nekaterih 
občasnih in stalnih postavitvah muzej­
skih razstav, ki so jih ali jih še bodo 
podpisali, poročajo avtorji sami: Vesna 
Bučič (Ure skozi stoletja), Peter Kos (De­
narništvo v antiki na Slovenskem), Mar­
jeta Ciglenečki (Vabilo na predstavitev

turquerij v ptujskem muzeju in Turqueri- 
je v ptujskem muzeju; priprave na raz­
stavo - delovna skica), Aleš Gačnik (Vi­
no in muzej), Jasna Horvat (Slovenci v 
letu 1789), Nataša Kolar in Mojca Vomer 
Gojkovič (Poročilo o razstavi Prvošolčki 
v ptujskem muzeju), Ivanka Počkar (Ob­
robnim razstavam na rob) in Rolanda 
Fugger Germadnik (Stalna razstava Raz­
voj mesta Celja 1945-80). O graški raz­
stavi Garderobe & Co. piše Andreja Vri­
šer iz Pokrajinskega muzeja Maribor. 
Sledijo poročila o delu Narodnega muze­
ja (Branko Reisp) in Slovenskega šolske­
ga muzeja (Slavica Pavlič) v Ljubljani v 
letu 1990 ter o Jubilejnem letu posavske­
ga muzeja Brežice (Irena Lazar).
O mednarodnih stikih in sodelovanju z 
ustanovami in kolegi muzealci drugod j)o 
Evropi teče beseda v poročilih Ralfa Če­
plaka, Boruta Rovšnika, Irene Žmuc in 
Jasne Horvat. Eva Kocuvan pa v svojem 
prispevku razmišlja o muzejskem peda­
goškem delu v Narodnem muzeju. 
Končno sledijo spominski zapis o pokoj­
nem bibliotekarju Narodnega muzeja v 
Ljubljani Bogomirju Stoparju (Branko 
Reisp) in knjižni poročili: Andreje Vrišer 
o knjigi Elisabeth Ann Coleman o raz­
vojni poti modnih kreatorskih hiš Worth, 
Doucet in Pingat in Darka Kneza o knji­
gi Petra Kosa Ig: Najdba Antoninijanov 
tretjega stoletja.
Kot rdeča nit se predvsem v člankih, ki 
teoretizirajo ali kar naravnost polemizi­
rajo, vleče želja muzealcev po čim bolj 
sodobno zasnovanih muzeoloških pred­
stavitvah likovnih del, umetnoobrtnih 
predmetov, arheologije, numizmatike in 
drugega muzejskega gradiva javnosti. 
Vedno znova se tudi zastavljajo temeljna 
vprašanja, kot denimo, kaj in koliko pre­
sejati skozi strokovno sito, da bi se čim 
bolj izognili načelu naključja. Izredno ži­
vahno je razpredanje muzeoloških kon­
ceptov od tistega o konkretnem vklju­
čevanju sodobnih tehničnih sredstev v 
muzeje in različnih videnj mesta muzej­
ske ustanove v utripu vsakdanjega življe­
nja do razmišljanj o široko zasnovanih 
muzejskih sistemih na državni in meddr­
žavni ravni, zlasti v času spreminjanja 
političnega zemljevida Evrope. Tudi pri 
branju letošnjega Arga je čutiti, kako ži­
va so razmišljanja muzealcev na teoreti­
čnem področju in kako neustavljivo je 
njihovo prizadevanje, da bi v čim večji 
meri udejanili svoja hotenja in zadovoljili 
občinstvo, obenem pa ves čas dvigovali 
raven strokovnega in znanstvenega dela.
Maja Lozar Stamcar 
* * *
DVA RIMSKA KONGRESA
Mednarodna strokovna srečanja so praz­
nični dnevi stroke. Navzven so videti kot 
malone otipljivo resnična podoba stro­
kovnega dela, ko avtorji takoj slišijo od­
mev svojega dela, saj ponavadi sledi tiho­
ti iskanja in tihoti pisanja tudi tiho življe­
nje prispevka, ki ga avtor na poti do 
kolegov ne spremlja več; ob takih sreča­
njih pa prispevek oživi v kolegovi besedi, 
v repliki in vprašanju, v ljubeznivi kon­
fliktnosti in živi kontinuiteti. Ob takem 
zunanjem videzu pa gre predvsem za zr­
calo stroke, v katerem se vidijo njene 
poti, zmožnosti in zagate. Govorim samo 
o medievistiki, pravzaprav o dveh poglav­
jih, ki sta bili temi dveh kongresov: prvo 
je prek naslova »IX colloque du Comite 
international de paleographie latine« po­
vezano z malone vsemi vidiki raziskav, ki 
se nanašajo na srednjeveške kodekse, dru­
go pa se je pod geslom »Ratio fecit diver- 
sum. San Bernardo e le arti« posvetilo 
izključno umetnosti cistercijanskega 12. 
stoletja.
Morebiti je videti nenavadno, da se celo 
klasična vprašanja umetnostne zgodovine
- kot so poetika, metodologija, struktura 
spomenika, slog in pripadajoča termino­
logija - odpirajo z vso vehemenco. Čim 
obsežnejša dokumentacija je na voljo, 
bolj je prisotna zavest o zasilnosti termi­
nologije, o relativnosti spoznanj o slo­
govnem razvoju, o vplivu med centrom 
in provinco. Ne upam si trditi, da se 
umetnostna zgodovina tudi v drugih ok­
virih (denimo baroka ali moderne umet­
nosti ali umetnosti grško-rimske antike) 
ne srečuje s paralelnimi razmisleki, ki 
elegantne, sintetične interpretacije izpred 
pol stoletja opremljajo s skeptičnim pre­
vrednotenjem. Lahko pa da je medievi- 
stika samo pomanjšani okvir problemov,