Leposloven in znanstven. list?
Štev. 7. V Ljubljani, dnč 1. malega srpana 1893. Leto XIII.
Bajka o odprtem nebu.
Po nrfrodnih motivih.
Tam ob vrtni ograji stoji on ž njoj.
»Glej, kak veder ttf kresni je v d čer nocdj!«
»»Ali včš, kaj nocöj se na nebu godi? Pdmniš bajko slovensko iz starih dnij?
»»Na trenutke nocdj se nam ödpre nel>6 — O presrečen tist človek, ki vidi td!
»»On v tem hipu pregleda nebesa do dnii. Vidi angel je v trume in vidi Hog«'!.
»»Vso krasöto, vse čare presvetih nebčs. Vso svetlobo nadzemsko on vidi zarčs.
»»In učaka naj srečnež še sto let makdr, On odprtih nebes ne pozabi nikddr.
»»Naj prerdma vsa mesta on križem svetit, Iz spomina ne zgine mu slika nebd.
»»In če tudi na veke pogiibljen bi bil. Na nebd bi spomin mu trpljenje hladil.
»»A le tčmu, kdor včruje v srci trdnd, Na nocojšni se vččer odpira nebd . . .««
»Od mladdstnih že nisem več včroval let — Zdaj v nocojšno ti bajko jaz včrujem spet!
»DJt, jaz včrujem, Viljka! . . . Roko mi podaj! Pa naj gledam! Nemara mi odpre se raj.
»Morebiti ... Že vidim! — »»Oh, kjč, povčj, kjč?«« »Res, že vidim — kakö se nebčsa delč . . .
»In sedaj vse nebo mi odprto stoji . . . Bog ljubezni na zlatem prestolu sedi.
»Sredi svetega raja car «je td bog — In razkošje ti bajno vse vidim okrdg . . .
»To od kamenčkov žlahtnih leskeče se vse ln od biserjev samih bleskeče se vse , . .
»Na desnici bog srečo pri sebi imrf, Na levici pa nddeja mu se smehljd
»Glej, in angelji vence i/- rožic pletö In pa himne o blaženstvu svete poj d . . .«
»»Kjč tam gori to vidiš? Naj vidim jaz, naj!«« »Saj v oččh le tii tvojih jaz vidim td raj!«
A. Aškerc»
Več n e
D d kod takd ste zablestčle name, Prelčpe luči ognjevite vč? Nikoli zemsko še okd ni zrlo
Zvezdd nebeških, ki tako gorč; Omamljena, potrta vsa od straha, Pred vami duša mi trepeče plaha.
Na strune moje žarni svit vam pada
In pdta išče v srca tesni hram? Odkod? Ccmü? Vč zlatozdrne luči,
Kaj hoti srcu, strunam silni plam ? Prcvčč bleskoia njega očarljiva, Okd pred njim in duša se zakriva
In vender iz pralni se upajoča
Ozreti kopernita k vam navzgor, In vender — večno sij na moje strune
In v srce mžni vsemogočni zor: Za vami želja več mi ne ugasne, Nadzemski vz6ri — večne luči jasne.
Nezabna srcu vaša je lepota:
Umika jutra se ji mladi kras, Umika zora na večernih gorah,
Bledita solnce, mesec mimo vas, Uklanja vse vam v svčtovnem se krdgu, Ideje večne, porojene — v Bogu . . ,
1 v * I U C 1.
A jaz nikoli nisem prešle čase Krasöte vaše neizmerne zrl, Ko v mladih prsih se budila duša, Ko sem za vzori koperneče mrl, In srčna pesem moja ni vas znala, Ko si v višave pota je iskala!
Zakaj pozn&l vas nisem pevec slabi ?
Kakd mi prsi tiha bol teži J Morda le nisem hotel vas spozuati
In v mrdku svoje žil najlepše dni . . . Nikar, vč luči, takega spoznanja, Da v srce črv se ne zajč*kesanja !
Odstirate zdaj mojemu se vidu,
Kot zžmlji vzhoda plameneči dan , . . Kakö brez vas li, srečorosne zvezde,
Kak6 bi moral biti svet teman l Kakd na mračna, trda njega pota Bolest prežala bi samd in zmota!
Moči darite meni, večne luči,
Da morem zreti v vaš mogočni svit, Na strune pevcu le trosite žarkov,
In sreče bodi v vas mi raj odkrit — A z mano svet naj plamen vaš ogreje, In svet naj, vzori božji, vas umeje ! — Miroljub.
A b ad o n.l)
Bajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren. (Dalje.)
VII.
|H£^^|£jj|<anjalo se je že meni in nemara tudi tebi, blagovoljni čita-' * telj, da sediva spodobno oblečena v imenitni družbi. Za-nimljivo reč govoriva, in na naju so uprte vse oči. Hkrati pa zapaziva, da sva bosa ali da nimava druge prepo-trebne obleke. Preplašiva se, umikava se, toda ni se nama moči izmuzniti iz družbe ali naglo doseči odevalo, čegar nedostatek čutiva takd mučno.
Slična zadrega je zadela našega Samorada Veselina, ko se je zavčdel, da nima več navadnega svojega telesa: tiste gmotne stvari, ki mu je doslej nosila duševno bitje, ne da bi bil pazil na to; ali tiste zunajnosti, ki je doslej pred svetom vpodabljala in predočevala njega osebo in pojedinost. Čimdalje bolj ga je pekel ta nedostatek. — Zmedel se mu je pdjem o prostoru. Okrog in okrog je čutil zgolj praznino in sam sebi ni mogel odgovarjati, kje je in ali sploh kje biva v tej brezobrazni praznoti. Takisto ni mogel umeti, kaj je čas; zakaj okolo njega in v njem se ni nič gibalo, izpreminjalo, vrstilo: vse je bilo kakor trenutek, a ta trenutek je bil kakor neizpremenjen in okamenel.
Bal se je grobotihega miru v neznanem brezčasji in brezprostorji. Ali Česa naj se boji, ko se ne javlja nobena stvar, ne kaže nobena podoba niti prijazno niti sovražno, ko ničesar ne čuje iti ne čuti ter ne vidi
J) Na strdni 337. vrsta 16. čitaj v poslednjem zvezku: »V jutru potem, ko sta našla denar« in ne: »V jutro, ko sta našla denar.« — Na strani 331. vrsta 6. bodi »rove in jumiče« namesto »rove in jamice.« (Jamič m. = Schacht)
okolo sebe ne luči ne temčl Vender ga je strah samega sebe, da ne zajde kam, od kodei' ni vrnitve, ali da se duh ne razredi v zgolj atome, ki se nemara več ne združijo v dosedanjo jednoto.
Ko ga v strašilni samoti mami bojazen in negotovost, ali je živ ali mrtev, zaželi se iznebiti tega omahovanja in se privaditi breztelesnemu življenju. Toda volja, trdna volja ga skoro popolnoma ostavi v tem sanjavem položaji, in tudi zavest samega sebe mu jako opeša. Vpraša se, kje mi je teld ? Zdajci se mu duh nekamo sesrčdi, in Samorad vidi pred seboj in okolo sebe privajeno spalno sobo v svojem dvorci. V znani postelji mu teld mirno spi in diha, pri postelji pa sedi brat-milosrdnik, ki mu pazno poklada ohlajene rutice na čelo. V sprednji sobi govori njegova mati, slabotna, vender zdrava, z zdravnikom dr. Kresom. Natanko čuje Samorad, kakd zdravnik za gotovo obeta, da se bolniku zdravje skoro povrne. Samorad bi rad vprašal, rad stisnil zdravniku roko, toda zaman se naperja in javlja. Dr. Kres ne zaznä njega navzočnosti. In ko potlej izkuša predramiti sam svoje speče teld, še poteze na lici ne more izvabiti. To se mu zdi jako čudno; vender to čustvo ni jakše, nego da slučajno vidi svojo fotografijo. — Vpraša dalje, kje mi je Cvetäna? Namah jo vidi. Ona in sorodna ji vrstnica se peljeta po ravni cesti proti Zagrebu, gospod Peter Pavlič pa z vajeti v rod vodi čile konjiče. Nadrobno čuje, kaj gospodi čini govorita, in ogreva ga novica, da skoro okreva in da bode potlej poroka s Cvetäno. Toda to čustvo ni jakše nego za knjigo, v kateri bi čital jednak prizor iz srednjega veka. —
Samoradu se dozdeva, da te podobe ne morejo biti resnične, ker ima njega teld Abadon, Cvetäna pa je v ječi. Kakor bi trenil, najde se v jetnišnici, v tesni, mračni sobi. Tam sedi Cvetäna, k tlom zroč, bleda in objokana. Zraven nje sedi mož, ki ima Samoradovo obleko in pravo obličje njegovo. Živahno govorita: mož popolnoma s Samo-radovim glasom, ženska takd zvonko kakor istinska Cvetäna. Kaj se pomenkujeta, pa Samorad ne more umeti, in ko Abadona vpraša, kakd se plete Cvetänina pravda, ne zmeni se nihče za to vprašanje, kakor bi nihče ne bil čul ničesar. —
Kakor senca pred solncem se razidejo ječa, Cvetäna in mož s Samoradovim obličjem, zopet je samota in praznota okrog in okrog; Samoradov duh pa zopet dvoji, kaj je bilo v teh prizorih resnica, kaj slepilo, priti ne more do jasnega razsodka. Če zopet misli, da je Cvetäna v ječi, zopet jo uzre med mračnimi zidovi; če misli, da je domä na svoji graščini, takoj jo vidi, da se pojoč Šcta po vrtu in povija cvetice v šopek; in če misli, da je na cesti, zopet jo vidi na progi proti Za-
grebu . . . Če obrača pozornost sam na svojo osebo, zdi se mu, da stoji na razvalinah gradü Cesarvära nad Klanjcem in da ondu motri znane domače kraje, ki se niso izpremenili. Ako si tega ne verjame, pa zopet ne vidi in ne čuti ničesar v grobotihi praznini. — Ali je sedaj poletje? — Kakor bi trenil, zaziblje se rumena pšenica po poljanah. — Ali je morda zima ? — Takoj pada gost sneg daleč okolo.
—	Ali sem na luni ? — Prčcej se ustavi na vrhu ugaslega ognjenika in okrog in okrog gleda razorano skalovje brez znakov živega bitja.
—	Morda sem na solnci? — V trenutku se pogrezne v morje svetlobe, toda svetloba ga ne blešči, in vročina, ki vse raztaplja v sopar, njega ne greje.
Vrine se mu pridomiŠljaj, da je prav za prav videl in cul samd to, kar si je vpodabljal sam sebi, in vse takisto, kakor si je želel ali domišljal. — Ali je morda vse bitje zgolj nebitje, ali življenje morda zgolj- domneva ? Vender, ves svet ne more biti zgolj domneva l Naj je ničesa in nebitja kolikor toliko, nad vsem tem je vender nekaj isti-nitosti in rečnosti. Bitje in istinitost sem izvestno tudi jaz. Saj mislim, saj želim. — Celd živ moram še biti. — Saj ne hrepenim po neko vem izgubljenem življenji, saj ne čutim teže napak in pregreh svoje duše, kakor bi mi bilo stopiti pred večnega Sodnika. —
Takd je omahoval in preudatjal Samorad sam v sebi. Onda se spomni kakor v sanji pogodbe z Abadonom, ki ni še pretrgana, in si zaželi njegove pomoči. Skoro začuti pod seboj kakor tla, in pred njim stoji živa podoba tistega zakladokopa in poslovodje, čegar naslovu »Plahtalič« smo se že privadili. Plahtalič izpregovori prijazno:
—	Mogočni gospodar Abadon mi je ravnokar poročil, da se vrlo dolgočasite v sedanjem nenavadnem stanji, in mi ukazal, naj stopim k vam in ravnam po njega navodilu. —
Samorad odgovori osupel: — Ne zamerite, gospod Plahtalič, če iskreno povčm, da mi je Abadon najmenj ustregel baš z vašo osebo. —
—	To iskreno javljanje resničnih vaših mislij brez ovinkov mi prav ugaja. Tem lože bodem deloval na vašo korist, kakor mi je strogi ukaz ostrega gospodarja. —
—	Da bi le bilo res, kar govori vaš jezik! —
—	Res ali ne res, to se sedaj ne vpraša. Dosti bode še pozneje prilike, da bodete preiskavah to malenkost. Sedaj nama je ščediti s časom, da hitro opravim svoje naročilo. Najin gospodar, ali da vas ne žalim, moj gospod in vaš sluga, Abadon, povedal mi je, da ne morete prebiti brezčasja in brezprostorja in da se ne znate gibati brez
telesa. Zatorej mi je podal telesu podoben obodek, da vänj vtaknete dušo svojo, da se ne bojite za nje izgubo in da s tem obodkom človeški Čutite, gledate in poslušate ter morete občevati s telesnimi bitji. —
To izrekši, vzame Plahtalič iz žepa torilce, ne večje od navadne tobačnice, sname mu pokrovček, in iz torilca vzrase dostojno oblečen moški stas. Obraz mu je Abadonov. —
—	S tem telesom, nadaljuje Plahtalič, bodete zdelovali prav lahko. Sevčda ni pravo teld, samd videz je pravega telesa. Vender se bode gibalo, gledalo in poslušalo kakor pristno človeško teld; ali to teld ne zahteva ne živeža ne spanja in ne poznd bolečine in trud-nosti. Brez teže se bode gibalo kakor blisek, in če je presekate ali prestrelite, vedno ostane celo in jednotno. Abadon sedaj, ko rabi vaš Život, ne potrebuje tega človečjega lčva in ga vam prepušča do bodoče zamene. Kar zaželite, in duh vam šine v prazni lev. Ta prikazen se oživi, in kakor pristen Človek bode posredovala med vami in vso tvarino zemeljsko in nadzemeljsko. —
Samorad se nekamo obotavlja stopiti v to pošast, katera se maje pred njim kakor z vodikom napolnjen oblonček, ki ga drži dete za nit, predno ga izpusti v zrak. Plahtalič je ponujal in ponujal ter že mašil meh zopet nazaj v torilce, ko se Samorad končno odloči, da poskusi to ničevo teld vsaj za trenutek.
Zdajci začuti, da je prenovljen človek. Kakd prijetno je to teld l Kakd lahko se giblje, bistro vidi in čuje ter slastno v njem prebiva duh, ne spomnivši se, da je novi život prazen meh, čegar koža je senca in videzi
—	Hvala Abadonu za ta darl vzklikne Samorad. Takoj poletim k Cvetäni, da ji povčm tolažilno besedo. —
—	Prijatelj, ne takd naglo l odzdve se Plahtalič. Ne k Cvetäni, ne k Ljudmili! Pomislite, z Abadonom imate dogovor, da hočete storiti samd to, kar sta prej vzajemno preudarila gledč na možne posledice. Povem vam torej, da bodete s tem telesom v sedanjem in v prihodnjih stoletjih videli samd toliko zemlje in Zemljanov, kolikor vam bode Abadon posebe dopustil, in da se bodete zlasti ogibali vsake dotike s svojimi sorodniki in z njih potomci. Pač vam je slobodno to pogodbo prekršiti; toda mislim, da vas ni treba opominjati dosedanjih žalostnih izkušenj v tem oziru. —
—	To je res hudo 1 Obetalo se mi je toliko slobode, toda nihče ne trpi večje sužnosti od mene. —
—	Oprostite, gospod! To je zgolj opreznost, nevšečna na prvi pogled, a vender potrebna. Kakd bi mogli nepristranski gledati svet, ako bi se vam bilo vedno bati, da najdete koga svojcev, ki je vreden graje ali pomilovanja, ali morda še käj hujšega? —
—	Dovolite mi še vprašanje, kdo ste prav za prav? —
—	Čudim se temu vprašanju, ko iz mojih ust ne pričakujete resnice. Oseba sem kakor vi, morda človek, morda duh. Toliko je gotovo, da oba vkupe dejana na lekarniško tehtnico, še pol grama ne odvzdigneva in da sem že često bival tam, koder vas bodem sedaj spremljal. O tem, kar bodete videli in čuli, pa vam bode vedno slo-bodna takd vera kakor dvojba. Sicer pa ne bodem dajal povoda, da bi me mogli staviti na laž. Takd je: »Clara pacta, amicitia longa.« —
—	Kje sva sedaj, gospod Plahtalič? —
—	Na grobu poslednjega pravnuka po dedu vaše Cvetäne, in ta sc je kopal na novi celini, ki se nekoč iz morja povzdigne med Indijskim in Tihim oceanom. Več o tem vam ne morem ali ne smem povedati. —
—	Tam blizu počiva neki tudi vaš zaklad, opomni Samorad šaljivo. —
Toda Plahtalič odgovori prav resno: — Ustregli ste mi s to opomnjo. Priliko imate s temi očmi gledati moj zaklad, samd dotekniti sc ga ne smete. —
Takoj sta videla grmadno gomilo črnih, neredno nametanih skal in pod njo v močno kovanem zaboji obilico čistih, velikih demantov in drugih dragih kamenov. Bila je velika vrednota, ki bi stala gotovo nekaj milijonov frankov. —
—	Hvala, gospod Plahtalič. Odvedite me v mojo domovino, ako je bode .še käj v tisti čas! —
—	Že sva v domovini — odgovori Plahtalič. Sedla sva na vrh najvišjega hrasta na gori Slemeni. Odtod imate diven razgled na vse Zagorje, na gorice in poljane ob Sotli, na ravan med Krko in Savo in na prostrano Hrvaško Posavino, daleč zadi obrobljeno z nizkimi griči in z oblaki, ki se vam vidijo sedeči na ravni zemlji. —
—	Ali, prijatelj, kakd je to, da ne vidim do veličastnega Zagreba, da mi je zakrita dika trojedne kraljevine? —
—	Marsikaj je minilo, kar je slulo za vaših dnij . . . Ondu, kjer se je pred stoletji dičil kraljevski Zagreb, obrasta vam sedaj bujna hrastova šuma redke stavbinske razvaline, poslednje neme priče o velikosti kraljevskega mesta. Sava in Kolpa, Krka in Krapina tekd slo-bodno kakor nekdaj, razdejavši stare jezove; ali človeške zgradbe se
pokorč staremu zakonu o vednem izpreminjanji. Celd drug närod biva sedaj na tej še vedno rodoviti zemlji. —
—	Anti vender niso Madjari napdsled izpodrinili Hrvatov v sta-roslavnem Zvonimirovem kraljevstvu? —
—	Hrvatje so umrli, Madjari so izbrisani iz zgodovine tiste dobe. Rod, ki sedaj Ičpo vašo domovino imenuje svojo, prišel je, kakor nekdaj Hunci in Madjari, iz Včlike Azije, od nardčaja matere vseh narodov, katera je često poslala krepkih svojih mlajših sinov v Zapad, da pomladč in pretresejo otrplo Evropo. —
—	Žalostno je, gospod, nad grobovi svojega näroda gledati samd velikanske gozde in jednolična polja, namesto nekdanjih gradov in mest pa zgolj nizke okrogle slamnate koče! Dvigniva se na severi Tam so rojaki Slovenci. Ta bolj vztrajni in žilavi del našega näroda je morda prebil novo azijsko poplavo kakor nekdaj Hunce, Avare in druge barbare. —
Trenutek mine, in že plavata nad ljubljanskim poljem. Bele Ljubljane ni več. Ljubljanski hrib, na čegar prostornem temeni je ob konci devetnajstega stoletja stala preprosta kaznilnica, dičijo samd nekateri ostanki zidov, žalostno štrleči izmed borovja, in okrogel visok stolp brez oken in brez strehe. Na temeni tega stolpa pohajkuje, kakor bi bil stražnik, človek srednje rasti, odet s kožuhovino in pokrit z bukovo gobo. Takov mož je užival diven razgled na ljubljansko polje, na veličastne planine ob severu in na zelene gorč ob jugu.
Samorad milo potoži:
—	Hujša je prevara tukaj nego pri Zagrebu! Ko sem prvič videl Ljubljano, kakd mi jc ugajala nje leža in slikovita, mnogovrstna okolica! Videl sem veliko mest, vender Ljubljane ne pozabim nikjer in nikdar. Koliko prostora je imela ta sredica slovenske zemlje za krasno veliko mesto, in sedaj je vse razrušeno, zapuščeno in z grmovjem pokrito! Na ravnem barji je bilo prostora za tisoč in tisoč pridnih, imovitih kmetovalcev, in sedaj je vse to polje nepregledno jezero, katero zapirajo umetni jezovi in silne zatvornice prav tam, kjer je bila Ljubljana nekdaj najlepša. Grad ljubljanski je tedaj nekamo resno in tožno gledal na mesto in po lepi razsežni pokrajini, kakor bi Žaloval, da v hribu pod njim še vedno spi velika vojska iz slavnih časov in da s to vojsko vred Še vedno tam pri kameniti mizi brezskrbno ob meči sloni in dremlje nepremagani kralj Matjaž. Ko sem gledal ta grad, želel sem mu, da se nekoč razvedri in razširi, da se na prostornem temeni sijajno dvignejo kraljevske palače, vredne prekrasne dežele okolo in okolo, in da bi se tam po zlatih dvoranah šetal vzbu-
jeni kralj Matjaž, ko premaga vse sovražnike pri sedmerovršični smreki tam na sorškem polji ... In kaj je sedaj to gradišče; še kaznilnica ni več, samd stolp za poldivjega gozdnega čuvaja 1 To je žalostno! —
—	Prirodna prememba, odgovori' Plahtalič. Stoletja in stoletja prinesd marsikaj iznenadnega. Ljubljana ni več rabila za mesto in razpadla je. Barje se je prcstvarilo v umetno jezero, takisto mnoge druge nekdanje doline. Savinja na primer je z visokim jezom zaprta pod Celjem, prav takd Sava pod Litijo, Krka pod Novim Mestom. Soča, Drava, Žila morajo tudi polniti nova umetna jezera. —
—	Čemu to silovito pokvarjanje rodovitega, obdelanega svetd ? —
—	Ta narod, ki sedaj gospodari tukaj, dela in skrbi za pozno bodočnost. S temi umetnimi jezovi izboljšujejo zemljo. Povodnji do-našajo dobre zemlje z višav, ta zemlja se vseda v jezerih. Nižji kraji se varujejo preplave, ker zatvornice urejajo odtok, in izpušča se vedno samd toliko vodč, kolikor ni kvarno za nižji svet, dočim je v jezerih vedno prostora za pritok vsake povodnji. Ali vse to je imelo še drug namen. Ko so prihrumeli novi barbari v vaše dežele in ukrotili stare prebivalce, niso le-teh mogli uničiti hitreje nego takd, da so morali premagani slovenski robi in tlačani sami graditi te velikanske jezove in sami zagrinjati z novim občim potopom sledove svoje omike in spomine na ljube domače kraje. Poslednji Slovenci so bili prisiljeni, da so takd sami kopali svoje grobove. —
—	Res pravi barbari so to! —
—	Kakor si misliš. Tudi v našem devetnajstem stoletji bi marsikateri narod, ki sam sebe nazivlje plemenitega in bratoljubega, potopil drug narod, naj rečem, kar v Žlici vodč, samd da ima za takov ndrodomor dosti pomočkov. Takšen ndrodomor, ki se po jedni strani zove vnebovpijoče bratomorstvo, po drugi strdni pa izvrševanje potrebne samoohrane, godil se je prej polagoma, kakerŠni so pač bili po-močki. Ti tuji barbari so pa takov pomor opravili hitreje, ker so bile njih moči po takem. Čim močnejši je močni sosed, tem prej uniči slabšega. —
—	Ali je torej po tem prevratu ostalo še kaj Slovencev? —
—	V Evropi poznam še jednega. Da ga vidiva, morava se po-mekniti više v gorč. Tam blizu, kjer kipi v nebd bela glava snežnika Triglava, uzrete med planinskimi velikani na južnozapadni strani strmo piramido golega Bogatina. V tej gori je prostorna jama, večno razsvetljena, ki hrani v sebi bogastvo suhega zlatd in dragih kamenov. V jamo drži priroden rov. Vhod vdnj najdeš samd ondaj, ako si pod Triglavom utrgal čarobno »rožo mogoto«, ki ti odprč ključanice do
vseh zakladov. Videl je že marsikdo to rožo na strmih stenah in čerčh. Ako je pa čez strmine in prepade zlezel in splezal do nje in segel pdnjo, prijel je namesto rože jeznega strupenega modrasa, in bilo je po njem. Poslednji Slovenec je pa vender našel tisti rov, ker je bil prvi Slovenec, ki ondu ni iskal zlatä. Nama je ta rov tudi odprt, in v Špilji najdeva starega možd, neizmerno učenega. —
—	Poslednji Slovenec, nad vse učen in vender jamnjak — tro-glodit! Kdo bi to verjel? —
—	Meni bi se zdelo čud nej e, odgovori Plahtalič, ako bi si slovenski učenjak s slovensko učenostjo primodrijanil palačo 1 Po vrhu je ta mož poslednji Slovenec. Vaš ndrod ni zvonca nosil v zemeljski zgodovini, torej tudi za poslednjega trpina ne smete zahtevati boljše usode. —
Po teh porogljivih besedah se spustita k Bogatinu. Plahtalič odvali skalno ploščo, prislonjeno h gorski steni, splazita se po rovu in konči stopita v prostorno dupljo, ki je svetla, kakor bi ji svetila elektriška luč. Tam sedi na mahoviti klopi za prirodno kamentto mizo sključen sivček dolge razmršene brade. Obleka mu je medvedova koža, prevezana s trto. Ves zamišljen v drobne listke, razpostavljene po mizi, zapazi prišleca stoprav tedaj, ko stojita tik mize. Samorad ga ogovori v pristni slovenščini. —
Možu se zaiskre oči, in vesela rdečica mu šine v lice. Z glasom, prav krepkim za takovo starost, odgovori:
—	Bog te sprimi, ljubeznivi rojak, ki si me po stoletjih zopet razveselil z milim zvokom jugoštajersko • zagorskega narečja iz devetnajstega stoletja l Prosim vas, gospod, ponovite še jedenkrat počasi svoje besede, da razločijo topa moja ušesa nadrobno, ali pravilno po svojem narečji izgovarjate naglašeni svoj a (6) in svoj u (ii) in ali zavijate bolj panonski ali bolj karantanski? —
Samorad stori, kakor je ukazal gospod. Ta pa zmaje z glavo, rekoč: — Žal, pokvarjeno narečje; to je žalosten plod šole in knjigel Ali poznate käj več narečij, ali imate v sebi käj jezikoslovske žilice ? —
—	Oprostite, blagi gospod, nekaj narečij poznam nekoliko; nisem pa jezikoslovec in slovenščine in hrvaščine sem se naučil več s knjigami nego ob pogovarjanji z närodom. Postreči vam pa vender morem z marsikatero jezikovno drobtinico, ker po čudnem naključji sem živ pristen Človek iz devetnajstega stoletja. Vi, blagi gospod, pa živite nekaj stoletij za mano. Zatorej vas prav lepd prosim, da mi izvolite käj razodeti iz poznejših stoletij in zlasti povedati, kakšna
usoda vas je pregnala od učenjaških stolic v jame medvedov in jaz-becev. —
Mož se nekoliko zamisli in napdsled izpregovon': — Žkl mi je, da se morava raziti. Vi poznate zame slovenščine premalo. Jaz nisem prišel od južnih slovenskih krajev, vender poznam narečje vašega domaČega kota, kakor se je govorilo v devetnajstem stoletji, bolje nego vi. Vi govorite jezik jednega stoletja in še tega prav nedostatno; jaz poznam pismeni jezik in vsa narečja iz več nego tisoč let. Kar veste drugih rečij iz devetnajstega stoletja, tudi ne obogatč moje vede; mariveč prišli bi v zadrego, če vprašam käj več iz vašega stoletja, na primer, kdaj se je prvič natisnil slovenski stavek z gajico, katere večje slovniške napake so v Prešernovem »Krstu pri Savici«, iz katere slovnice se je učil slovenščine pesnik Koseski? Spodobno pogostiti vas tudi ne morem; prostora imam sicer dovolj, ali za hrano morem postreči samd z gorskim mahom, s sladkimi koreninicami in z raztopljenim ledom, ker v teh goličavah nimamo studene vodč. Kar včm iz poznejših vekov, pa lahko povem na kratko, in to vas ne bode zanimalo: Spisal sem in za tisek pripravil slovnico slovenskega jezika, v kateri je po jezikoslovnih pravilih natanko in neovrŽno določeno, kakd se govori slovenski čez petsto let. Ta slovnica je v štirih stoletjih po vaši dobi najimenitnejši čin med Slovenci. To vas pa ne zanimlje, ker nimate pojma o važnosti takšne slovnice. Zkl mi je torej ... —
— Veselite se rajši, seže mu Samorad živahno v besedo. Morda si niste prav zapomnili, da živim v devetnajstem stoletji in med slovenskim ndrodom. Naš ndrod sedaj veliko piše in tiska, rad čita in se postavlja na noge takd krepko, da se zaradi njegovega napredka vznemirjajo vsi številnejši sosedni narodje. Izročite mi svojo slovnico, preskrbim vam nje tisek, bodisi ob svojih troških, in popišem v pred-govorčku, kakova sreča mi je podala v roke to veleučeno knjigo. Povčm vam, da takd zaslujete kar štiristo let, predno ste prišli na svet, in to je nekaj! —
Te iskrene besede ganejo starčka. Objame in poljubi Samorada ter izpregovon z glasom, trepečočim od veselja: — Prisezite mi v roko, da izbavite tisek moje slovnice! Onda ste moj slovenski gost, in povčm vam iz poznejših časov že še marsikaj, kar vas bode bolj zanimalo nego jezikoslovje. Ali oprostite opomnjico, da je ne pozabiva pozneje. Dovolili mi bodete, da pred tiskorfi pregledam vaš predgo-vorček k svoji slovnici; ker ne verjamem, da pišete po jedino pravi slovnici, kakeršno sem nekoč predaval neposlušnim učencem. —
Samorad seže starčku v roke. Tä si dd potlej predstaviti gospoda Plahtaliča, kateremu reče nekaj prijaznih besed. Vsi trije sčdejo na klop mahovko. Starček seže pod klop po glinasto, na pol ubito lulo in po velik tobačji mehir ter pravi: — Od nekdaj mi je bila poleg jezikoslovne učenosti največja slast pipa poštenega tobaka. Dovolite, da si jo zakurim. Najprijetnejši pomenki, najboljše misli se snujejo uprav tedaj, ko se tobakov dim vrtinči proti stropu. RaČita povedati, kakšna usoda vaju je zanesla na to kamenito morje; potlej izpregovorim tudi jaz o marsičem. Samd o politiki včm prav malo, ker se s to zvijačno, nevarno rečjd nisem smel pečati, dokler sem bil v službi, potlej sem bil pa zänjo prestar in preokoren. —
Samorad in Plahtalič povesta svoje dogodke, ki so nam že večinoma znani, nekaj nas pa ne zanimljejo. Plahtalič je slikal čudne dogodke svojega življenja takd čudno, da sta poslušalca kar strmela. Iz dolge vrste lažij naj povčm samd to, da je bil med drugim tudi profesor kitajskega jezika in slovstva na kitajsko- ameriški akademiji v Pekingu, in to mu je naklonilo napdsled dovolitev starčka, kakor jezikoslovnega tovärisa, da smč preložiti njega slovnico na kitajski jezik. —
Potlej pripoveduje starček, da je v dvaindvajsetem stoletji slul pod učenjaškim imenom »Slovogoj«. Bilje profesor slovenskega jezika v Tržiči, kamor so njega dni prestavili včliko gimnazijo iz Kranja, in je spisal mnogo jezikoslovnih razprav zlasti o slovenskih narečjih in podnarečjih. Razven omenjene slovnice je spisal najboljšo slovnico v slovenskem jeziku iz dvaindvajsetega stoletja in ondu neovržno dokazal, da do tedaj še nihče nt pisal pravilno slovenski. Zeld in kakor po dogovoru so ga napadli drugi zavidni slovničarji. Vnela se je srdita »abecedna vojska« kakor v devetnajstem stoletji med bohoriČico in »žabico«. Več let je trajala, pa ni se mogla končati z njega zmago; ker uprav ta vojska je dala tedanji vladi povod, da je posegla vmes z Železno roko. Izdan je bil strog ukaz, da je slovenski uk in jezik odpravljen na vseh in vsakeršnih šolah slovenskih in prepovedan tisek vsake slovenske besede. Takd se je končala poslednja abecedna vojska, in Slovogoj ni dosegel gotove zmage na veliko veselje svojih nasprotnikov.
Ko je bila slovenščina izgnana iz učilišč, odpustili so tudi Slo-vogoja iz službe, in pobegnil je v Bohinj, kamor so se baje nekoč zatekli odstavljeni staroslovenski bogovi. Vzel je s seboj vse svoje bogastvo: knjige in spise; denarja ni imel, ker je bil oskromen slovenski učenjak. V tej samoti se mu je Čez nekaj let pridružil nekdanji učiteljski tovdriš z učenjaškim imenom Rudovar, najučenejši po-
znavatelj rudnin in kemijskih spojin. Pobegnil je v bohinjsko dolino pred azijskimi barbari, ki so takrat že močno napadali in napdsled premagali nezložno Evropo ...
— V dolini nama ni bilo več varno, nadaljuje Slovogoj. Torej sva pospravila vse svoje učenjaško bogastvo v planine, kjer je Ru-dovar po čudnem naključji, katerega mi ni hotel nikoli pojasniti, našel to jamo, nepoznano vsemu svetu. V tej jami, katera je čudovito prijetna in kakor nalašč pripravljena za učenjake, prebila sva dolgih dvesto let. Tukaj sem pred blizu sto leti dovršil novo svojo slovnico, katero sedaj za novih sto let gladim in spopolnujem z učenimi dodatki. Nikar se ne čudite temu! Morda ste že nekaj čuli o roži mogoti, vsega niste. Moj tovariš Rudovar je opazoval, kakd je hudo ranjen orel vgriznil v steblo redke rože. Orel je takoj okreval, zagnal se v svojega preganjalca in ga razsekal. Tisto rožo je Rudovar utrgal, preiskal nje sok in se čudom začudil, ko je v tem soku našel to, česar so zaman iskali stari alkimisti: tisti modrijanski kamen, ki izpremeni navadni prah v zlatd, in kar je mnogo več vredno, človeško življenje podaljša za nekaj stoletij. Odsihdob nama je bila roža mogota navadni živež. Kapljica ali prašek zadošča malone za teden dnij. Teld se mi je omladilo, in duh je bister in živahnejši nego kdaj. Brez te čarobne rože bi ne bil spisal takd temeljite slovnice. Skrbela sva tudi za ugodnost in bodočnost. Navadila sva orle in brkaste jastrebe — vsakdanje svoje družabnike — da nama strežejo; in bistri orli so nama nanosili od nepristopnih čerij in goličav toliko tiste rože, da imava živeža vsaj še za dvesto let. Samote sem se navadil, ker zadoščam sam sebi, kakor se to spodobi modrijanu; obleka mi je medvedja koža, živež tista roža. Več ne potrebujem. Lahko bi bil neizmerno bogat. Sedim, kakor vidita, na zlatu in med zlatom, katerega je vse polno okolo nas v velikih in majhnih kepah. Jaz te potrate ne potrebujem. Vzemita s seboj zlatd, kolikor moreta; in prosim vaju, vze-mita ga obilo, da odrineta vse. tiskovne troške moje slovnice, in pre-skrbita se z zlatom tudi za drugi in tretji natisek ... — Moj Rudovar, nepristopen značaj in dokaj oduren mož, pa ni bil toliko modrijan, da bi se bil privadil takemu samotarjenju. Pohlep po slavi in oblasti ga je po dvesto letih zavedel med nove gospodarje naše domovine. Branil sem mu, rotil sem ga, toda zaman. Gnalo ga je, da izda tajnost večnega zemeljskega življenja trinogom, ki so pomorili najine rojake. Strašna slepota! In vse to samd zatd, da doseže blestčč red ali viso-kobobneč naslov! Vzel je s seboj živeža za jedva tri leta, in ker se že pet let ni vrnil, sodim, da častihlepnik ni dosegel, česar je iskal,
in da je pri teh barbarih bržkone našel zavratno smrt. Takd sem ostal sam, pokopan pod silno gord in ven Jer živ, vedno delujoč, vedno se uččč, ali od tega nimava koristi niti jaz, niti närod moj, kateri je že davno zamrl. Rad bi se posvetoval s pametnim človekom, ali smem sam sebi ustaviti življenje, če opustim uživanje rože mogote; ker prebil sem že dvesto let nad navadno človeško mero. Ali kje naj iščem, kje najdem takega človeka med temi barbari, jaz poslednji Slovenec, poslednji kristjan v Evropi ? —
Solza je zaigrala Slovogoju v očesi, in beseda mu je zastala. Naglo izpregovori Plahtalič:
—	Dovolite, gospod Slovogoj, da izrečem nasvet, ki bi bil vam prijeten in slovenskemu narodu koristen, ako se mu odzovete. Jaz in gospod Veselin izvestno živiva v devetnajstem stoletji. Sedaj, ko občujeva z vami, občujeta devetnajsto in štiriindvajseto stoletje. Moč vas imava presaditi nazaj v devetnajsto stoletje, če le privolite. Prosim vas, storite to! Svoje kapljice in praške, svoje knjige in spise odnesete iz te jazbine in se preselite z nama ali v Ljubljano ali v Zagreb med vrle svoje rojake. Daljšali si bodete življenje s tistimi čudotvornimi leki in uživali veselo blaženo starost, ker najdete rodovita tla za seme svoje učenosti in iskreno priznanje vsega naroda, katerega bodete kakor prerok svarili in mu odkrivali preteče nevarnosti. —
Na te Plahtaličeve besede, katerim se pridružijo prošnje Samo-radove, zamisli se starček globoko, potlej kane iz črne steklene tikvice sragico vonjavega, oljnatega soka na jezik in izpregovori po dolgem molku z žalostnim glasom:
—	Preudarjal in preudaril sem prijazno ponudbo, toda moram jo odkloniti. V živem spominu svojega duhd sem gledal pred seboj kakor v izprevodu vse dobe domovinske povestnice od devetnajstega stoletja do dnč, ko sem pribežal v to skalno zavetje; toda v teh viharnih dobah med vsemi rodovi, ki so živeli in trpeli v teh stoletjih, ne najdem udobnega mesta zase in za takovo svojo delavnost, ki bi koristila. In aH naj grem zopet med ljudi novič trpet svoj zastonjski trud in napor, tajno zavist prijateljev in očito kleveto sovražnikov ter vse omame in razmame dolgega življenja — in vse to med ljudmi, ki celd niso moji vrstniki: Nikakor ne! Povčm vama, da rajši zdajci izdihnem grešno svojo dušo, nego bi obnovil samd jeden dan življenja med ljudmi. Opraščam vama to iskreno ponudbo; saj ne vesta, kaj sta ponujala! Pred vama je bodočnost zakrita z gostim zagrinjalom, jaz pa sem videl in izkusil, kar je za tem zagrinjalom. Žalostna je ta bodočnost, če jo gledaš od daleč, kakor jo gledam sedaj jaz; a
prežalostna je, če jo moraš prebiti sam . . . Torej bode najbolje, da pod to belo goro dalje samotarim mrtev za vse ljudi in čakam ure, ko se bode račilo božji dekli, beli smrti, posetiti poslednjega in pozabljenega Slovenca in ga rešiti čudne usode . . . Res, neumevna mi je usoda l . . . Ko pridem časi pod milo nebd in gledam od vrat svojega bivališča po nekdanji slovenski zemlji, zdi se mi, da sem podoben preroku Jeremiji na razvalinah jeruzalemskih. Da, prijatelja, žalostna, potokov solz vredna doba je za menoj 1 Da se je Evropa o pravem času zavedla, kakd morališki prepada; da je spoznala, kako dirja v pogubo; da si mogotci nalašč niso tiščali očij in ušes proti žugajočim znamenjem in preroškim svarilom; da so gospodujoči včliki närodje hoteli priznati resnico, tolikanj a zaman jim očitano: da ni bolj podlega in krivičnega, nego če tlači velik, močen narod malega in slabega, in da ni bolj vzvišenega in častnega, nego če velik närod, spoznavši svoje dostojanstvo in svojo dolžnost, popravi in odpravi staro krivico proti malemu närodu: onda bi se divji razbojniki še sedaj, v štiriindvajsetem stoletji potikali po stepah in puščavah vzhodne Azije brez upa, da premagajo Zapad. Evropa bi bila srečna in mogočna, mir in sprava bi vladala med närodi, in naš mili rod slovenski bi se raz-cvital v blaženem zadovoljstvu in neprikračeni posesti vseh prirodnih svojih pravic. Izpolnile bi se bile besede našega Jenka iz devetnajstega stoletja, ki so nekoč dičile prezgodnji grob njegov:
»Ko jaz v gomili črni bom počival, In zelen mah poraste nad menoj; Veselih časov srečo bo užival, Imel bo jasne dneve narod moj!t
Kakšna pa je sedaj resnica? Närod je umrl, toda po vsi pravici bi moral živeti še ddkaj stoletij. Jaz jedini sin tega näroda pa sem ostal kakor nekakov strašilen spomin, kakor knjiga v knjižnici, pisana v pozabljenem jeziku; a po prirodni pravici bi moral že davno umreti. —
—	Samorad seže starčku v roke in pravi ginjen:
—	Oprostite nama, blagi gospod, da sva vam prizadela bridko uro žalostnih spominov! Nečeva vas delj nadlegovati, in če dovolite, posloviva se, samd da nama podaste svojo slovnico. —
Slovogoj udrži Samorada za roke in odgovori živahno: — Ostanka pri meni, dokler vama drago l Vedno mi bodeta prav ljuba gosta. Žalost mi je res velika, ali če jo delita z menoj, bode menj bridka, kakor tudi očite solze menj pekd nego skrite. Bojita se nemara dolgočasja; vender vedita, da nisem vedno jezikoslovec, in tudi moje bivališče ni takd napačno, kakor se vama vidi na prvi pogled. Več sob
imam pripravljenih, in po vseh sveti tista luč, ki se ustvarja, kadar gori zaklad. Tu notri v Bogatinu pa god zaklad vedno . . . Toda pojdimo nekoliko na solnce! Vabim vaju na prijeten izprehod, in tam pod milim nebom se bodemo razgovarjali menj žalostno. —
Stopijo pred rov. Slovogoj zapiska na piščalko, in hkrati se v višavi nad njim zbere tolpa planinskih orlov in še večja tolpa velikih brkastih jastrebov (sdpov). Slovogoj jih zadovoljno gleda in pravi Samoradu: — Odkar sem se razstal z ljudmi, od tedaj so mi te ujede vsakdanje družice. Privadili smo se drug drugemu, in po dolgi vaji so se ti silni ptiči ukrotili mojim poveljem Storč in prinesd mi, kar jim pokažem, in takd so umni, da skoro govorč. Vender govoriti jih nisem učil, da se ne naučč tudi lagati in obrekovati. Orli me nosijo na mojih izprehodih, sdpi so pa moja vojska, ki je vedno zvesta in me nič ne stane. Ako bi ne imel te vojske, davno že bi bil tukaj najden in umorjen. Vedita, ti novi barbari obhajajo vse gorč, in nekateri plavajo prav izvrstno po zraku. Če pa kdo izmed njih zajde blizu mojega domovanja, onda ga moji ptiči prčcej uzrd z bistrimi očmi, zasadč vanj ostre kremplje in ga razsekajo z jeklenimi kljuni. Takd varujem svoj skriti dom . . . Lepo vreme je danes, zrak je čist, in pogled nese v daljo kakor malokdaj. Rada bi kaj čula o slovenski zgodovini iz moje ddbe. To se najbolje pripoveduje na vrhu Triglava, kjer se tudi lahko marsikaj pokaže. V četrt ure dospemo tja gdri, jaz z orli, vidva pa itak hodita po zraku kakor po zemlji. Ko se tam nagledamo in nakramljamo, pa se vrnemo v Bogatin, vidva k počitku, jaz k slovnici. —
Samorad veselo vzprejme to povabilo. Plahtalič pa omeni: — Prosim uvaževati, da ima gospod Veselin pogodbo, ki ga nekaj veže. On ne smč gledati ali poslušati zgodovine bodočih časov iz d6be, v kateri živč potomci njegovega deda. —
Samorad ga nejevoljno zavrne: — Samd dogodivščin svojih sorodnikov ne smem videti ali slišati; vse drugo mi je slobodno, in sploh si ne dam še huje kratiti te male prostosti, ki mi je puščena. Torej prosim, gospod Slovogoj, zamolčite iz svoje povesti vse, kar bi se morda tikalo ljudij z Veselinovim imenom, vse drugo pa smem in želim poslušati. —
Slovogoj blagovoljno izusti: — Jako mi ugaja, da morem v svoji povesti ustreči obema častitima gospodoma. Kar sem videl in čital slovenske zgodovine, v nji poznam pač preveliko trpinov a nobenega veselina. Torej se bodem lahko ogibal povesti o ljudeh Veselinovega imena. Sicer pa je bilo tudi po devetnajstem stoletji kakor prej ali
naključje ali zla usoda, da so tisti slovenski otroci, ki so vzrasli v veselji in bogastvu, kaj radi zatajili mdterin svoj jezik in svoje koleno. Tudi pozneje je bila našemu närodu »krušna mati« največ kmetska hiša, katero nam je nekdaj takd nepozabno opeval naš Simon Gregorčič. Torej, kär brez skrbi na Triglav! —
Slovogoj zopet zapiska na piščalko. Osem orlov sčde tik njega na kamenito ploščo. Starček prinese iz rova stol-naslanjač, na katerem so navezane vrvi in verižice, ujarmi po štiri orle na desno in levo stran, vzame v roko dolgo šibo, sčde na stol in glasno za-brlizgne.
Orli dvignejo stol in ga odnesd po zraku, kakor kaže starček s šibo zmčr svojemu vzletu. Šumotno vofotaje ga spremlja na desni in levi sträni nad sto velikih brkastih sčrov. Naglo se nesd proti severovzhodu. Globoko v dolini se vidi temno bohinjsko jezero, okrog in okrog obrobljeno z visokim mecesnovjem, in še vedno grmi kakor nekdaj slap Savice v navpičnih stenah visokoskladnega Ogradnika. Izprevod beži dalje nad okroglimi planinskimi jezerci, kjer se v mirni črni vodi zrcalijo ogromne bele pečine, razmetane in nakopičene po grobotihi skalni puščavi med gorskimi velikani. Skoro se ustavijo na temeni »snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja«.
Sopi in orli se razsedejo ob prepadih. Samorad in Plahtalič si izbereta vsak svojo skalo izmed groblje, v kateri je Često cepila in krušila strela. Slovogoj pa stopi na najvišji rob, obrne se proti vzhodu, krepkd si vzravnä teld, katero je bilo prej videti sloko in šibko, in na slovesno resnih potezah razvnetega obličja mu ni več sledu suhoparnega jezikoslovstva in mätore starosti.
Molčč se zamaknejo vsi trije v divni razgled.
(Dalje prihodnjič.)
m
Pozdravi ljubici.
]l2.aročil ribi sem pozdrave.
Naj n&e Zorki jih v daljave: Med pdtem ribič slä ujel.
NaroČil sem pozdrave ptici, Oj, lahkokrili golobici: Med pdtem jastreb jo je vzel.
Sedij pa pojdem sam v dolino, Ko najdem miljenko jedino, • V pozdrav poljubim jo vesel.
L. Habčtov.
Pogubni malik sveta.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Dalje.)
VII. Prazgodovina na Martu.
jo se vzdramim iz svoje zamaknjenosti, prime me Sokrat za roko, rekoč: »Ne bodi več takd zamišljen, dosti čudovitega te še čaka.«
Priveslali smo do primorskega sela; ime mu je bilo Kolon, in sicer od mälinskih koles, ki so dvigala vodd iz nižin na višjo ravan ali na poljane. Zdajci se obrne ladja na morski breg, sčde na oder v lopo, vezanemu kozlu podobno, in streha, ki se je bila odkrila pred njo, zagrne se zopet nad njo.
Ko stopiva s Sokratom na tla, vzprejme naju v imeni soseske • in näroda siv poštenjak, občinski oče Arhont. Zvesto nama seže v roko ter naju predstavi svoji družini, ki je po lepem vrtu prihitela za njim. Bila je hišna mati Hrizila, nje hčerka Harita in sin Krat, vsa družina krepke rasti', sin, dasi mlad, vender postaven, hči pa zala, deviška.
»V tem času, ko solnce takd pripeka,« reče Arhont, »tedaj je najprijetneje pri nas za hišo na vrtu ali pa v gaji, kakor si kdo izvoli. Sokrat, saj poznaš vse te kraje; ondu v senci se ohladita, ako vama jc prav. Morda bi pa prijatelju ugajalo na notranjem steberskem dvorišči, ondu je tudi hladno pod kipovjem.«
»Pojdiva po veži skozi hišo in čez dvorišče v gaj, toliko da si mimogredč ogledaš kipovje na dvorišči, ko bi pri obedu beseda nanesla nänje.« S temi besedami me Sokrat odvede s seboj.
Pohištvo občinskega očeta se je odlikovalo po svoji oskromnosti, kakor se pri ljudski vladi spodobi slčharnemu državljanu, sdsebno pa načelniku večje pokrajine, ako se hoče obvarovati vsakeršnih sumni-čenj. Pristop v hišo in na dvorišče je bil skozi vežo. Malo dvorišče je bilo na vseh strančh obkroženo s korintskim stebrovjem. Tukaj sredi pohištva in vender pod milim nebom, v dotiki z nebeškim zrakom, zvezdami, luno in s solncem, tukaj je bilo zavetje, rabeče družinskemu okrepčevanju. Lepd zavarovan cestnega šuma in prahu, bil je prijazni prostor kakor nalašč za vzprejemanjc gostov.
»Ali včš, česa pogrešam tukaj?« vpraša me Sokrat.
»Saj si še nisva ogledala vsega,« odgovorim mu ves zavzet, »kolika lepota je to! Lepšega kipovja še v Atenah niste imeli dosti.«
»Res da ne! Ali to, česar pogrešam, bilo nam je takd prirojeno, da si stari Grki sredihišnega stolpovnika kär misliti nismo mogli brez oltarja ali brez ognjišča, vedno pripravljenega za darovanje na čast vsevarovalnemu Zenu. Tukaj ni niti Zena niti oltarja. Ako jih vprašaš, kje imajo svoje bogove, poloŽč ti dlan na srce, rekoč: ,Tukaj si je izvolil svoj sedež Gospod, ki nas sicer vedno gleda z brezštevilnimi očmi z neba l' — Bogä vpodabljati ali ga celd včlovečevati, zdi je jim grozna predrznost. Kar hoče biti večno, ne sme biti podložno telesnim čustvom, to se dä čutiti le na duhu.«
»Tvoje besede me spominjajo tvojega boga, s katerim si baje uvajal nove bogove, kakor so ti očitali. Trdil si, da ga imaš v prsih, in imenoval si ga svojega demona.«
»Res, moj demon v prsih ni bil Človek, ugeniti pa tudi nisem mogel, da bi bil nov bog, kakor so me dolžili. Zavedal sem se, da moj demon ni bil zgolj proizvod domišljije. Nekovo čisto bitje je bil, kakor le more biti samd na sebi. Slišal sem ga časih takd natanko, kakor se le sliši glas dnega, ki govori z menoj notri v telesi. Kolikokrat sem si mislil: Sedaj in sedaj mi razodene vse globočine modrosti. Dejal pa je: .Ozrl se po vesoljnem stvarstvu, ki je polno modrosti. Ako najdeš kje käj brez modrosti, ne išči vzroka v stvarstvu, temveč v sebi in v dotiki svoji s svetom.' Kar se tiče mojih potreb, dovolj mu je bilo, da mi je v posebnih primerih veleval, kaj mi je storiti in kaj opustiti. Česar nisem storil, tega sem se pozneje izvestno kesal. Prepričan sem, da je to dušno bitje polno uma, da mi je prijazno in da je vredno vsega zaupanja.«
»Kdor se hoče udeleževati dobrot in nasvetov dobrotnega tvojega bitja, mora pač imeti mirne prsi, oproščene slčharne strasti. Morda sva tukaj na Martu zadela med takd srečne sinove proste prirode, da z zdravim in neotemnelim duševnim očesom ogledujejo dno večno bitje, katerega iščemo mi v notranjem svojem telesi in po vesoljnem stvarstvu. Pač ga čuti povsod, kdor ga hoče, ali pokazati si ga ne moremo. Zatd se ga menda na Zemlji trudimo obraziti v vidni človeški podobi.«
Takd govorčč sčdeva v senci na klop ravno nasproti velikole-pemu kipovju sredi stebratega dvorišča, obrnjenemu proti vhodu skozi vežo. Prej, ko sem prvič stopil pred kipe, prevzela me je tolikanj njih krasota, da sem moral kar pogledati na druge stvari. Komu bi se ne omilila skupina krasnih marmornih podobi Na podnožji rezanega granita sta sc dvigala spredi kipa Kentavra in Slinkse.
Kentaver je najlepša grška kiparska zamisel, na pol plemenit konj, na pol človek; namesto konjskega vratu mu je zrasel gorenji del človeškega moškega ali ženskega telesa, prav kakor je res človek z vso krasoto prsij, rok in glave, Sfinksa pa je kiparska podoba starih Egipčanov, na pol lev do vratu, na pol ženska ali mož.
Tukajšnja kipa sta oba moške podobe. Stojčč na zadnjih nogah, zaganjata se proti višjemu, nekoliko bolj zadi stoječemu kipovju. Tam v podnožji se dviga s tal mogočna marmorna skala v podobi oblaka; na skali stoji zračna ladjica ali zrakoplov. V ladji je videti junaški mož, dvigujoč z desnico za sabo deviško žensko, ki se opira z jedno nogo na oblak, z drugo na ladjo, v levici pa držčč strunato orodje, podobno liri; junak ozarjenega, navdušenega, devica radostnega in zaupnega obraza. Junakov kip naznanja srečnega zmagovalca, ki z liro srčno izreka ognjevito svojo hvalo večnemu svojemu odrešeniku. Po junaku in devici se zaganjata in vzpenjata Kentaver in Sfinksa.
Se nisva s Sokratom dokončala svojega premišlje\janja o kipovji, ko nama pride naproti oče Arhont in naju povabi, naj greva ž njim v gaj za hišo. Ondu nas je na otoku sredi majhnega ribnika pričakovala ostala rodbina. Tukaj nas je vzprejelo v gosto senco tropiško drevje in velikolistno grmovje s prekrasnim cvetjem, ki je dehtelo po vsi okolici. V najgostejši senci sedemo k pogrnjeni mizi. Izmed jedil sva vzela s Sokratom toliko, da nisva užalila skrbne gospodinje in nje hčere, zveste pomočnice. Hrizila se ni mogla naveseliti, da ji je prinesel krmar nekaj najukusnejše zverine, ptičev in najboljšega vina. Toda kaj mi je bilo do jedil Ob mizi prijazni ljudje, po tleh in po drevji polno ptičev, po ribniku povodne dčklice z ribjim repom, kra-seče se z ločjem in lotosovim cvetjem, po skalnatih obronkih Sirene, poskušajoče se v petji s Tritoni, ki piskajo na polževke! Tudi morski starec Protej je tukaj, izmenjevalec podobe in prerokovalec usode. Stopim k njemu, vprašam ga, kakova mi bode usoda. Zasuče se stari šaljivec, zakaj pozabil sem ga stisniti v pest, da bi se mi pred odgovorom ne izpremenil — namesto njega stoji pred mano papiga, zamolklo kriččč »Krokok, krokok!«, iz dalje pa se sliši sraka, vpijoča »Primi ga, primi gal« Nehotč se zasmeje družba ob mizi, in Hrizila mi reče, naj sčdem k mizi in opazujem Proteja, ki dolgo ne strpi nobene podobe.
Da bi me oprostil zadrege zaradi šaljivega Proteja, vpraša me oče Arhont, kakd mi kkj ugaja kipovje na dvorišči. »Kaj dobro,« odgovorim mu in pristavim: »Kaj pa pomeni?«
>S kratkimi besedami ti ne morem povedati vsega; za sedaj samd včdi, da je spomenik närodnih pračasov in da pomeni rešitev iz nekdaj preteče pogube. Več zvčš polagoma kesneje.«
»Če kaže spomenik rešitev iz napada Kentavra in Sfinkse, zakaj pa si umetnik ni izvolil dnega hipa, ko je obraz bežečih rešencev izražal strah in grozo?«
»NaŠ umetnik bi groze ne bil toliko cenil kakor krepost miru. Toda v dobi zmage ni bilo več groze, pač pa je morila naše praočake, predno je bil izumljen zrakoplov.«
»S kratkimi besedami odkrivate nekaj starih dogodkov imenitne vaše prazgodovine. Zvčdel bi pač rad vse, kar se tiče vašega kipovja, toda potrpežljivo bodem čakal prave prilike.«
>Za danes popdldne,« pravi oče Arhont, »kliče me näroden posel za nekaj ur v bližnjo sosesko.« Proti družini obrnjen veli: »Vam vsem izročam draga naša gdsta; dajte jima toliko prostosti, da se odpo-Čijeta, skrbite pa tudi, da jima ne bode dolgčas, dokler se ne vrnem.«
Po očetovem odhodu se tudi Hrizila ni mogla dolgo muditi; odšla je po gospodinjskih opravkih in je naju prepustila sinu in hčerki. Radovedno poslušata Sokrata, vmes pa izprašujeta tudi mene o sedanjosti na Zemlji, ker jima Sokrat najrajši pripoveduje samd o staro-davnosti. Čas poteka; stališče solnca in lunic kaže čez pol popdldne, ko se na izprehodu po gaji in vrtu končno približamo hiši.
»Mati je na hiši, cveticam priliva,« vzklikne Harita. »Rada bi ji šla pomagat, kdo grč z menoj?«
»Ali greš?« vprašam Sokrata.
»Sedaj še ne morem; ravno hočem s Kratom nekaj ogledati v bližnjem drevoredu. Meni je itak vse dobro znano okolo hiše, spremi ti devico in stopi ž njo do matere, saj vama že miga s hiše.«
»Mati bode vesela, da prideva,« reče Harita ter pospeši korake, spotoma pa mi razkazuje vse, kar se mi zdi zanimljivo. Ko dospeva do matere, pogleda ji Hrizila v oči, položi ji roko na čelo in pravi : »Saj ni treba, da bi hitela kakor srna pred gostom. Komur te zaupa Sokrat, zaupava te tudi midva z očetom. Zapomni si to in sedaj mu pokaži, kar se ti zdi vrednega.«
Na ravni strehi, okolo katere so vihrali vrhovi visokih jelk, palem in cipres, zasajen je bil rajski vrtiček. »Tukaj,« povzame Harita, »imamo zavetje, kakor si ga ni želeti bolj zavarovanega proti zunanjim zijalom.« In res, vsa streha je bila db krajčh ograjena s cvetočimi grmički in cveticami. Ob kotih so stale zelene lopice, prepre-žene z vonjavim cvetjem. »Sčdi tukaj na solnce ali v senco, kamor
je,« pristavi Harita, »povsod čutiš vonj ne samd bližnjega cvetja nego tudi vonj z vrta in iz gaja.«
»Ali imate tolikanj krotke ptice, da kar posedajo po tleh in po grmovji? Saj je vse pisano od njih.<
»Okolo hiš in po vrtčh se jih ne dotika nihče, zatd so takd krotke, da nam žvrgolč kar okolo glave.«
»Kaj pa storite z ujedo, kadar se pripodi iz gozda?«
»Takih še nisem videla dosti; oče pravijo, da ustrelč vsakega orla, kadar se prikaže.«
»Čas je, da si nekoliko oddahnem,« povzame mati Hrizila in sčde v zeleno lopo. Takisto midva. »Sedaj bode pa Arhont prčcej domä,« nadaljuje mati, ne da bi bila pogledala nI na žepno nI na hišno uro. Torej vprašam radovedno: »Po čem pa veste, da pride?«
»Odhajaje mi je dejal, da pride, kadar se srečata lunici na nebu. Da govorim s priliko: luni sta kakor pišče in kokoš; večja ostaja bolj na svojem mestu, manjša sicer poletava, vender se vedno vrača h kokoši.«
Zdajci se začuje z dvorišča zvončkanje. »Arhont naznanja, da je stopil na vrt; pojdimo mu naproti.« — Ko pridemo na vrt, vzprejela sta ga že Sokrat in sin Krat.
»Ali si kaj truden, Arhont?« vpraša ga Hrizila sočutno.
»Nič ne, saj sem se vozil, in ondu se je izšlo vse ugodno. Dasi se večeri, vender še utegnemo stopiti z gostoma na bližnjo višino Akropolo, da se razveselita rajskega razgleda ob solnčnem zatonu.«
Tedaj odidemo vsi razven gospodinje, ki ostane domä s hišnim varuhom psičkom Filaksom.
»Takih razgledov, kakeršni so tukaj,« reče spotoma Arhont, »ni kaj prida na našem planetu. Tukaj pod sabo vidimo vso lepoto tro-piške prirode, nad sabo pa vso krasoto nebä, celd sedaj, ko zahajajoče solnce zlati višine in doline. Škoda le, da so tlä neprezorna in da se vama ne odpira nardčaj naše zemlje, kjer bi strmčč gledala Martovo okamenelo zgodovino. Tu sedanjost, ondu praminulost!«
Solnce zaide. Hitro se zmrači, in Še hitreje zagrne noč vse ni-žave pod nami. Roka božja zažgč svetovne luči na nebu.
»Kakovi novi zvezdi pa sta to nad solnčnim vzhodom? Ali se morda varam?«
3Prav vidiš, Venera je in — vaša Zemlja, najlepša zvezda Mar-tovega nebä. Nje luč je belo-rdečkaste svetlobe.«
»Torej imate dve prekrasni danici; na Zemlji imamo jedino Venero! Z Martom nam nikakor ne vračate Zemeljske zvezde. Pri-
jazno - rdečkasti Mart se nam rad skriva na Zemlji; ako se to leto pokaže na obnebji, pa ga drugo leto ni videti.«
»Kar ostaja Mart vam Zemljanom dolžan o svoji velikosti, utegnil bi vam vrniti s prazgodovino in sedanjostjo svojo. Kolikor mu nedostaje velikosti, to in še veliko več bi vam lahko dal po starosti in modrosti. Ne bode dolgo, da se prepričate sami o tej resnici. Sedaj pa se bode treba vrniti, zrakoplov se bliža.«
Poslednjič se ozrčm po veličastni okolici. Tukaj pod nami vsa lepota rastlinstva, ondu na obnebji pa dika vesoljnih svetov: od Južnega križa, od Maghelanovega megličnega ozvezdja do velikanskega krdela krivih kol nad severnim tečajem matere Zemlje 1 —
Ko sedimo zvečer ob mizi, stoječi na stebrovitem dvoru pred kipovjem, spomni se oče Arhont, da mi je obetal käj povedati o prazgodovini Martovi. Pričnč torej:
»Na Martu ni bilo vedno, kakor je. Po njega porodu iz solnč-nega kolobarja zgolj svetovne sile in grozen käos. Na debelo se je še kadil okolo njega svetovni prah. Pristopijo svetovne moči, pometd prah okrog njega. Iz tega nov kolobar, iz kolobarja dve luni. V tem pa se Mart takd razgreje in raztopi od käosa, da sveti lunicama kakor solnce nam. Toda majhen, kakor je, ohladi se hitro v kratkih milijonih letih. Strdi se mu površje. Grbanči se začetkoma gladka skorja. Hribovje nastaja. Oblivajo ga nalivi z gosto oblačnega podnebja. Vodč izpirajo in rušijo kamenje po gorah, meljejo pesek ter delajo nasipe in prstene skladove po ravninah in dolinah. Prikaže se blato po toplih močvirjih. V blatu se vname prvotna rastlinska in živalska rast. Kar je doraslo, pogine in pognoji tla ter pripravlja črno prst prihodnjim bitjem. Na ostankih slabih prvotnih ustrojev se razvijajo čvrstejši organizmi. V tem pa prirodne sile neprestano rušijo in razsipljejo višave in podsipajo, kar je poginilo rastočega. Čim bolj se ohlaja Martova krogla, tem bolj se krči odeja, skorja njegova. Novič se dviga hribovje in vzdiguje s seboj nasute skladove polne organizmov. Z blatnimi in prstenimi skladovi vred so okameneli zamrli organizmi rastlin in živalij. V Martovih tleh počiva torej njega okamenela prazgodovina.«
»Gorč, to so prave piramide,« povzame Sokrat, »bolj neminljive od dnih kamenitih grobelj, katere so gradili stari egiptovski kraljevi rodovi na Zemlji za večna svoja pokopališča.«
»Tudi hribaste piramide na Martu so zgolj silovita pokopališča,« reče Arhont; »v njih počiva brez števila rodovin živalstva in rastlinstva, prav takd kakor okamenele egiptovske mumije, čakaje rešitve.
Toda temu okamenelemu življenju ne dojde prej vesoljna rešitev nego tedaj, ko nastopi prestvaritev zastarelega svetd. Takrat se razdrobč najtrše granitne gorč, kar jih že prej ne izperd vodč, takrat bode stari svet raztopljen praznoval vstajenje od smrti, in njega pomlajene ostaline se bodo vzajemno družile, da pričnd krožni tok novega življenja. Na takih velikanskih spomenikih je pod zemljo zgodovina svetov naslikana dokaj natančneje nego egiptovska zgodovina na piramidah s svojimi hieroglifi. — Koliko so izpremenile mirne prirodne sile na Martu, odkar pomnijo ljudje, poznd se tudi iz starih basnij. Hribovje se je znižalo po vsem Martu. Akropola je bila v starih časih tolika gora, da ji je pokrival vrhove večen led in sneg. Po nje strminah in grapah, po brezdnih in gozdih so tulili volkovi in medvedje, po nižjih toplejših pokrajinah pa so iskali levi svojega plena. Napadali so naše praočete, ali ti so planili na volkove, leve in medvede, pobijali jih, spekli njih srca na ognji, pojedli jih in se navdušili z levjo močjd. Treba jim je pa tudi bilo take srčnosti, dokler so živele dne strahote, ki jih kaže kipovje v podobi Kentavra in Sfinkse. V narodnem muzeji, katerega vama še pokažem, ne bodeta se načudila fantastiški grdobščini iz Martovih tal, sdsebno okamenelemu Kentavru, Sfinksi in pračloveku! Čim bolj se je staral Mart, tem bolj se je krčilo morje in tem bolj se je Širila kopnina. Po prvotnem porodu organskega žitja je oblivalo morje malone vse površje; začetkoma so se rodile zgolj pomorske živali in povodne rastline. Drugi porod je prišel, ko je že nekaj otokov stopilo iz morja; porodile so se močvirske rastline in žužki najnižje vrste. Trdnejši organizmi so se porodili napdsled, ko se je že dokaj trdnih tal vzdignilo iz morja. Počasno zmanjševanje morske vode, pomnoževanje suhe zemlje ali potrebnega podnožja za organski razvoj, to so znamenja dohajajoče ploditve slčhar-nega svetä. Čim bolj se ohlaja svet, ki je bil iz početka raztopljen in vroč, tem več vode popija zemlja, tem bolj se sušč večje dežele in tem manjša prihajajo morja. Mimo tega se je Mart v tolikih milijonih letih svoje dobe tudi nekoliko obložil s prihodki iz vsemirja: z meteori, utrinjavkami in planetnim prahom; to vse je padalo ndnj na njegovih potih. Razven svojega telesa je moral vrteti tudi to tujo težo okolo osi, torej mu je pešala brzina vrtenja, podaljšal se mu je dan. Tedaj pa je morje, katero je prej gnala vrtilna sila proti srednjemu pasu na Martu, jelo ostavljati okrajine ob sredi; umikalo se je proti tečajema in pustilo za seboj mnogo kopnine. Vaši Zemlji se tudi ni godilo drugače. Ali kakor opažamo na Martu, ta njena kopnina ne meri niti cele tretjine morskega površja. Na Martu se je
pa od večje starosti naraslo toliko kopnine, da je več suhe zemlje nego morja. Izpreminjalo se je pa tudi ozračje. Začetkoma prenapolnjeno s soparji in plini, sčistilo se je polagoma. Kisika potrebuje živalstvo za svoje življenje. Dasi ga nekaj vrača rastlinstvo, ko pre-bavlja ogljikovo kislino, vender ne vrača vsega. Zmanjšuje se torej množina vlage in kisika, ozračje ima od veka do veka menj teh tvarin. Ohlajanje, mraz, suhota, pretanko ozračje, ki nima dovölj redilnih snovfj, vse to oznanja dno počasno zamiranje rastlinskega in živalskega razvoja, katero strahoma opažamo na vaši Luni, umirajoči zgolj od starosti.«
»Govoril si resnico,« pritrdim besedam Arhontovim, »tudi Zemlja je rodila vedno krepkejše živali, ko se je ohlajala, in končno po ledeni d6bi tudi človeka. Vzgajala je miljenca božjega v besnem boji z živ-ljenskimi potrebami. Kjer je boj najljutejši, ondu je pomoč božja najbližja. Človek se je zavčdel samega sebe; Stvarnik mu je dal tudi nekaj uma in pameti, da bi razvijal duševne in telesne zaklade, ne pa, da bi ugibal, kakd zatirati drug drugega. Žal, sedanjemu Zemljanu je od prvotnega bojevanja z elementarnimi in zverinskimi silami ostalo še toliko podedovanih močij, da ž njimi še dandanes mogočniki zatirajo svoje bližnjike.«
»Kaj? Zemljani bi ne bili porabili tistega božjega daru, ki ga imenuješ um, na srečo vsega človeštva? Kaj takega mi ne grč v glavo.«
»Prav takd je. Sloveči pesnik Goethe celd trdi v ,Faustu', da bi človek na Zemlji živel srečneje, ako bi mu Bog ne bil podaril nekaj tiste nebeške luči, katero imenuje človek um, pa jo tako zlorablja, da z umom vred Živi bolj zverinski nego živali same! Najzadovoljnejši s svojo usodo so še dni närodje, katerih ni oblizala takd zvana civilizacija, iztok človeškega uma. Da ti imenujem täko ljudstvo: Eskimovci so, potomci severoamerikanskih divjakov. Veseli so, dobro volj ni, blago-dušni, gostoljubni in srečni, dasi so zgolj siromaki. Vojske ne poznajo; na smeh jim gre, kadar slišijo, da se omikani ndrodje borč celd zaradi same ženske, n. pr. Helene, ali zara.di pesti malovredne zemlje. Boj z vsakeršnimi silami, sdsebno z mrazom, takd se izgovarjajo omikanci, utrdil je Eskimovce tolikanj na telesi in na duši, da bi se skoro dejalo : Eskimovci so närod dejanskih modrijanov. Omikanci torej pričakujejo, da se okrepi človeštvo, ako ne prej, vsaj v tisti pozni döbi, ko se bodeta ohlajali podnebje in Zemlja. Ti lahkoverniki mislijo, da se s hladnejšim podnebjem umirč tudi človeške strasti in da bode prihajalo človeštvo do čimdalje večje plemenitosti, nc samd v mislih nego tudi
v dejanji. V prihodnjih ledenih dobah bode torej baje prebivalo na Zemlji nekovo višje človeštvo, kakeršno se bode šele porodilo; takd namreč trdi Darwinov nauk o prilikovanji k okolnostim in zunanjim odnošajem. Ti ljudje bodo šele tisti blagodušni in pravični Zemljani, kateri se ne bodo vojskovali, da bi kradli dežele, in kateri bodo pravični in pošteni brez sodišč in pobožni brez svetišč.«
»Od srca vas pomilujem,« odgovori Arhont ves ganjen, »ako pričakujete dejanskega človekoljubja šele od prihodnje ledene dobe ali celd od uspeha Darwinove teorije! Naš Mart je dokaj manjši od Zemlje. Ko bi Zemlji razvil površje, zavil bi ga trikrat vdnje in še bi ostalo nekaj povoja. Mart je tudi starejši toliko in toliko milijonov let. Dosti bolj se je utegnil ohladiti nego Zemlja in se je tudi ohlajal hitreje, ker je toliko manjši. Na nebu mu sije slabše solnce, za tretjino manjše nego Zemljanom, in njega žarenje ima dvakrat menj vročine, malone samd toliko kakor na Zemlji poleti kaki dve uri pred zatonom. Glej, in vender imamo tu poleg polutnika še toplejše podnebje, nego ga ima Zemlja po svojih zmernih pasovih I Kakd vender morejo umni ljudje na Zemlji pričakovati srečnejšega življenja šele od ohlajanja!«
»Tudi na Zemlji je dovolj mdž, ki se čudijo temu upu, večina pa jih drži z Darwinom, češ, da sila in čas izpreminjata telesa in jim dajeta ude in moči, ki utegnejo premagovati nasprotne življenske sile! Do tega jim ni, koliko tisoč ali milijonov let bi potrebovala priroda za to umišljeno boljšo dobo. Če Darwinova teorija ne laže, to se bode človek v prihodnjih vekih tolikanj izpremenil, ne samd po duhu, ampak sdsebno po obrazu in po rasti, da bodo pozni potomci zgolj iz radovednosti razstavljali sedanje okamenele ljudi po svojih muzejih, kakor razstavljamo mi mamute, nosoroge in krokodile!«
»Ako že res pričakujete rešitve od zračnega ohlajanja in ako bi se res radi oteli nasprotnih strastij, pa se pomeknite iz južnotoplih okrajin proti severu! Dosti je takih krajev, kjer je dovölj mraza kakor pri Eskimovcih na Grenlandiji. Ali prerokovati vam od mraza ni kaj uspeha. Na Martu so nas vodila druga pota do obče sreče. Tukaj je bilo dolgo trpljenje za štirinogov, katere vam kažejo podobe na dvorišči. Naši pradedje so se korili in utrjali, dokler niso spoznali, da jih nobena stvar ne reši tolikih zadreg, predno se vsestranski ne združijo. Korenite združitve si pa nikakor ni m6či misliti brez resnične ljubezni do bližnjika. Odrekli so se torej vsem predsodkom, priznali jednako vrednost vsakemu stanu, vsaki osebi in podelili vsakomur v vseh stvarčh jednake pravice ter se takd dejanski udeležili resničnega člo-
vekoljubja! Tudi pri vas na Zemlji menda dejanskega človekoljubja ne zatajujete zaradi podnebja; vzroku morajo biti giobočje korenine, morda tiči celd v družabni osnovi. Dejal bi skoro, da ugledaš te korenine, ako pazno pregleduješ prazgodovino našo. Tukaj je närod takd srečen, da ne more biti srečnejši. Naša zgodovina te bode učila spoznavati pomočke in pota, po katerih je ndrod osrečil samega sebe. Toliko ti pa povčm že sedaj: odreči se moraš svojim dosedanjim mislim, kakd se doseže sreča.«
»Koliko sem se trudil,« povzame Sokrat, »da bi očistil pojme o sreči, ali zaman! Toliko, mislim, dognali smo že moje dni, da je najprej treba zadovoljivosti. Bodi zdrav, nagrebi si i menja čez glavo, če nisi zadovoljiv, porodi se ti strast iz prve nedolžne želje. Kadar pa se udaš stristi, ne da ti poželjivost po tujem blagu več miru. Zakaj bogastvo sämo ne da Človeku nikdar zadovoljnosti. Brez te pa ni mogoče duševne sreče.«
»Res je, kar praviš,« menim jaz, »toda tajiti ne moreš, da se Še drugi modrijani sami niso dosti ujemali s tvojimi mislimi, kakd naj bi se živelo, da bi bilo življenje res vredno življenja! Sofokel pravi: ,V globinah življenja biva veliko strahov, in sicer toliko, da je vprašanje, kaj je bolje, živeti ali ne'? Odgovarja si sam takd-le: ,Dokler živimo, moramo zakrivati brezdno življenja z rožicami lepote in s srčnim razveseljevanjem. Ozke so meje, postavljene človeštvu, med katerimi utegne vsak Človek razvijati dne žlahtne in lepe kali, iz katerih mu prievetč in dozori vsaj nekaj sadu človeške sreče.' — Poslu-Šajmo pa tudi, kakd sodi Protagora: ,Voljno zatajevanje svojih želja, pogrešanje užitkov, krepost brez radosti — to vse nahajamo kvečjemu v mislih, nikoli pa v srci grškem. Rokodelskega truda in znoja v zadoščanje vsakdanjih potreb Grk ne ceni posebno, zatd prepušča težka dela tujcem in sužnjem. — Mnogo slik ima radost: ta je išče v vinjenosti čutja, drugi v uživanji lepote, in drugi, bogovom sorod-nejši, iščejo je nad meglami v večni čistobi nebi, kjer ti ni ne skrbfj, ne želja!1 — Da spoznamo misli vseh grških strank, povej še Anaksagora svojo misel: ,Prostovoljno se klanjati vesoljnemu umu, krotiti strast in poželjivost svojega telesa, to je krepost in čuvaj slč-harnega veselja, prave sreče; to je tista trdnjava: apatija, v kateri ne more človeka premagati in usoda, preteča bogovom, dokler si ne dä vzeti svoje zadovoljnosti.' — Slišali smo torej nekaj lepih besed iz ust starodavnih grških modrijanov; ali kdo je še pozvedel, da bi se z lepim govorništvom dale odpraviti zadrege, sdsebno tiste, zaradi katerih trpi malone vse človeštvo na Zemlji ? Lepd jc res, če ve kdo
takö govoriti ali pisati, da seza drugemu v srce, toda prvo je tu dejanje in zopet dejanje, temu pa je treba vzgledov. Ali niso vaši praočetje tudi na Martu poskušali na vse kraje, predno so našli pravi pot odrešitve? Človek se moti, dokler živi, moti se vse človeštvo, vender ne brez uspeha. Premetuje se iz zadrege v zadrego, nekaj napredka pa venderle ostane, če ne drugega, vredno je Že to nekaj, da se je izvestna zmota odpravila za vselej, če pridejo poročila v roke potomcev in če ti käj uvažujejo izkušnje svojih praočetov.«
»Tudi na Martu«, izpregovon Arhont, »uporabljali so naši dedje Že pred milijonom let izkušnje minulih vekov. Včdeli so si obračati v obči prid poročila nekdanjih dob. Začetkom zadnjega milijonletja je silno napredovalo človeštvo na Martu. Čudeč in strmčč so gledali ljudje, kakd so se prirodne sile razvijale iz tvarin, v katerih so spale vse veke minulosti zakrite človeškim oččm, dokler jih ni srčnost ali razbornost poklicala na dan. Iz dnih raznovrstnih rudnin, dotlej na videz mrtvih, pognala je nekova tajna moč vesoljnih svetov iskri svoj žar, katerega je vzbudil človek, korenito raziskujč občo prirodo. Tista prirodna moč, elektrika, ki poganja iz rudnin žareče iskre — cvetje svoje — ponudila je praočetom silno svojo hitrost za poročanje človeških mislij od dežele do dežele, od konca do konca svetä. Toda ne samd glasnik ukazov, tudi prenašalec človeškega glasu in govora se je porodil iz elektrike. Iz živih naših ust vzprejema elektrika naš glas, bodisi govor ali petje, nosi ga brzo kakor silno hitra luč v daljne kraje in ga ondu vliva poslušalcu v ušesa takd zvesto, kakor bi stal govornik aH pevec poleg njega v sobi, dočim je sto in sto milj daleč od njega. V tistih starodavnih časih je že pregnala sopar iz strojev na Železnicah, vpregla svoje Čarobne moči in iz lahka tirala dolge vrste težkih vdz. In kakd rahlo in tiho jih je tirala, kakor bi plavali po kolovozu, ondu kjer so prej otlo sopihajoči parni stroji na vso moč komaj bruhali dalje! Glej, že v tisti starodavnosti je na Martu skrivnostna moč elektrike podirala meje med närodi in snovala družeče vezi med njimi. Z družnimi mislimi je spajala ljudstvo z ljudstvom, dasi so jih takrat še ločile visoke gorč, peščene in morske planjave. Napočila je doba občega združevanja, vzklilo je upanje, da se närodje nekoč spoprijaznijo, pobratijo. Prikazovala se je zarja resničnega in pravega človekoljubja: ljudje so spoznavali, da so si vsi posamičniki jednako vredni, da imajo vsi jednake pravice! Ne vprašuj, zakaj ni že takrat nastopila zlata doba na Martu. Pač bi bila nastopila da ni poleg mamutov in krokodilov porodila trinogov, krutih oblastnikov: Kentavrov in Sfinks. Na pol človeške podobe, govorčč svoj
posebni jezile in nekoliko pri pameti, kolikor se je ravno tikala njih prida, provzročevali so ti štirinogi nesrečo vse človeške družbe. Bili so strastni, porodili so požrešnost in sebičnost, silo so imeli za pravico. Te nakazni so zdrgnile pödse vse vrednosti. V tistih vekih je bila družabna osnova taka, da se ni dobilo nič brez denarja, za denar pa vse: čast in obilica vsega, česar zahteva poželjivo srce, brezskrbno mehkužno življenje, iz kratka: za denar se je dobivalo vse. Zatd si je pridobil denar izredno veljavo in čast; žrtvovalo mu je ljudstvo pravično delovanje, usmiljenje do ubogih rokodelcev, ljubezen do bližnjika in celd prirodne pravice človeka! Spoznavali so denar za občega malika! — Ljudstvo pa je tedaj častilo tudi nje, pri katerih je ležal denar na kupih, malikovalo je tudi veleposestnikom, bogatinom in kapitalistom!«
»Kaj pravita, prijatelja,« vpraša naju Harita, »da takd zamaknjeni poslušava z materjo? Takd je vselej, kadar oče kaj pripoveduje iz prazgodovine. Narod ima sicer povsod dovolj knjižnic, velike zbirke so napolnjene zgolj z zgodovinskimi poročili, in povsod so kaj po-strežni, bodisi da pride mož ali ženska, za vse imajo dokaj prostornih čitalnic, toda ker je knjig toliko, pa se ženska res ne more spoznavati po najboljših imenikih ali popisih. In ko dobiš debelo knjigo, katero želiš, ali ti je treba potrpljenja, predno prideš do zaželene vsebine! In tukaj zopet nc dobiš vsega skupaj, kar bi rad zvčdel; večinoma moraš vsake stvari iskati v drugi knjigi. Kdo bi tudi zahteval, da bi bil vzpričo tolikih minulih vekov samd jeden predmet celotno popisan v jedni knjigi I Zatd pa z materjo takd zvesto poslušava, kadarkoli oče käj pripoveduje; iz očetovih ust zveva vse kär najnatančneje.«
»Res je,« povzame Hrizila, »kar govori moja hči. Tajiti pa ne grč, da stori närod vse, kar je mogoče, da si olajšuje pozvedbe o tej ali dni stväri. Zatd ima vsaka knjižnica veliko dvoran, kjer učenjaki neprestano in prav umevno razlagajo svoje stroke. Toda kakd bi včdel prav za tisto uro, ko pride na vrsto stvar, katera te zanimljel Baš zatd pa obe takd ceniva očetovo pripovedovanje, da nama ne uide nI besedica.«
»Sedaj se pa poslovimo za nocoj,« dč Arhont. »Harita, pokaži gdstoma spalnici! Ne pozabi jima pokazati tudi zvončnega pritiskäla, da pokličeta strežnico, ako bi česa zaželela. Vse druge stvari p tisti za nocoj. Pozno je že.«
'	(Dalje prihodnjič.)
^rrmrrrrr:
Kako se branijo rastline nepoklicanih
gostov.
Spisal M. Cilenšek.
jjemeljsko površje je odeto z nebrojno množino raznovrstnega rastja, katero je premodri Stvarnik takd uravnal, da rabi gospodarju zemlje v raznovrstne namene. Brez rastlinstva y§j.si ne moremo misliti človeka; zavisen je od njega takd, da se takoj zgrudi v prah, ako bi mu izginilo bilje. Sevčda bi utegnil v prvem trenutku kdo ugovarjati, češ, živali vender niso pod nič in njih meso nam grč sdsebno v slast. Vsega tega ne zanikavamo in tudi ne moremo, toda prva podlaga jim je vender rastlinstvo, katero jih neposredno ali posredno oskrbuje s hrano. Zven' se res ne pasd po tratah, temveč prežč kje v kotu, da napadejo in razmesarijo nedolžno žrtev, ki se je brez slutnje približala krvoloku. Ali to niso mesojedci, ampak njim je pogrnjena miza v prosti prirodi, kjer navadno ni težko dobivati grižljeja. — Ker se torej vse živalsko in človeško življenje naslanja na rastlinstvo, ker mu je to neizogibno potrebno in ker brez njega niti najmanjše organsko teld ne more živeti, zatd se nam ni čuditi, ako nahajamo v njem nekovo Čudotvorno moč, katera je po-mlaja in na drugo roko brani neizogibne pogube. Ta moč je v cvčtu, iz katerega se naredi plod in rodi kaljivo seme. Čemu neki bi bila rastlina brez cvetu? Vsakdo bi ji oponašat prostor, kjer je pritrjena v zemlji, iz katere pije hraneče snovi; oponašal bi ji svetlobo in zrak in sploh vse, česar potrebuje k svojemu razvitku! In ne delal bi ji krivice, zakaj izginila bi v svojem času s površja brez sledu, in dotični prostor bi ne vzprejel druge, temveč ostal bi prazen, gol — strašni nasledki I Da temu ni takd, včmo predobro, in dostikrat nadlegujejo zanikarneža razne zeli, katerih ni nikdar vabil, h katerim nikdar ni hodil v svate. Prišle so prav säme, da na novem domu ustanovč delavnico in dovršivši nalogo svojo, zapustč vidne sledi brezmejnega razmnoževanja.
Rastline se torej razmnožujejo in sicer po kaljivem semeni, katero dozori iz cvetu. Vzemi ji cvet, in vzel si ji vse. Za rastline je cvet največjega pomena, in vsaka je prikrojena takd, da cvetč ob svojem času, hotčč doseči svoj namen in zvršiti prevažno nalogo. Toda rastlina je v neprestanem vzajemnem delovanji, in siccr takd z
neorgansko prirodo kakor z živalstvom; vzpričo tega razmerja pa so možne raznovrstne motit ve, katere vplivajo na cvet. Nekoliko so to takd zvani prirodni dogodki, kakor slana, suša, vetrovi i. t. d., nekoliko pa živali, katerim je po večnih zakonih odkazana rastlinska hrana.
Najočitejše so poškodbe po velikih živalih, zlasti po prežvekovalcih, kopitarjih i. t. d.; menj očite, dasi zaradi tega ne menj čutne, pa so dne po manjšem živalstvu, sdsebno po polžih in žužkih. Polži so jako nevarni nepoklicani gostje. Res je sevčda, da jih ni pogostoma v cvčtu, toda vender ne zatd, ker jim menda cvetni deli ne prijajo, ampak zatd, ker se jih rastline obranijo precčj lahko. Rastlina se jih že odkriža, ako ji je prilepila priroda ondu, kjer mora nepoklicani gost navzgor, nekaj nizdolu strčečih ščetin in bodic. Le pomislite, kakd mehak je njega život in kakd občuten za vsakovrstno osti Toliko da se je ncrodnež prislinil do takega jeza in zadel ob bodico, že obrne voz, ne meneč se za to, kakd bi morda po drugi sträni zlezel do cveta, in slini nizdolu. Toda ta izkušnja ga ni poučila prav nič, in o prvi priliki ga zopet najdeš kje prilepljenega na steblu. Tudi mnogovrstni mehki žužki, zlasti mehke ličinke, prav radi pohrustajo nežne cvetne dele, ako le morejo do njih. Toda navadno se morajo na potovanji po rastlinah ustaviti pred napravo, ki jim zastopi pot.
Izmed žužkov z mehko odejo so jako škodljive nekrilate zelne uši ali listne ušice. To so vam povsod nepoklicani gostje, kjerkoli sc naselč. Iskati jih ni treba, povsod jih je več nego dovolj. In kar je sdsebno važno, kar na stotine jih nahajaš po spodnji sträni nežnejših listov, po recljih posameznega cveta in celih razcvetij. Tü se nastanijo navadno v takd gostih gručah, da rastlinskega površja niti videti ne moreš; ondu zabodejo svoje dolgo tanko sesalo in vlečejo sok iz rastline. Da ji takd izsesavanje ne gddi, menda ni treba naglašati, saj si gotovo že opazil, da dotični deli zaostajajo v rasti; izgubč svojo prirodno barvo, namehurijo in spačijo se takd, da ne morejo več opravljati svoje službe. V cvčtu ne najdeš pogostoma listnih ušic, in to sevčda zaradi tega ne, ker se ne morejo priplaziti do njega. Morebiti bi pa vender kdo temu oporekal in trdil, da jim ni do cvetnih delov in da rajši srkajo drugje. No, pa poskusi in položi živalce na cvet l Prav nič se nc bodo ustavljale in izbirale, temveč zadrle bodo sesalo in pile sok — dokaz, da jim grč ta hrana v slast. Položiš li ušico na kosmat ali pajčevinat ali ščetinat in bodčč list, giblje se jako nerodno, ker se zamota z dolgimi nogami v kosmatinice in obtiči, kakor da je privezana z vrvmi, ali pa se rani ob ostrih zobcih in trdih ostčh. Takih listov in listnih skupin se ogibljejo nekrilate ušice, kolikor
najbolj morejo, in nahajaš jih po steblih in cvetnih recljih samö do tja, kjer se začenjajo omenjeni izrastki na obodih in čašnih lističih.
Veliko več pa je takih žužkov, katerih teld ni mehko, ampak okovano s trdnim kitinastim oklepom. Tem niso zapreke niti najostrejši zobci niti najtrše osti, prav lahko se izmuznejo med njimi in korakajo na viš. Toda ravno med njimi je mnogo takih vrst, katere provzro-čujejo s svojim posetom zeld kvarno motitev cvetnih delov, in to zlasti tedaj, ko se je cvet odprl, pričakujoč posetnikov, ki naj prenesd njega cvetni prah na brazdo sorodne pojedinke. Najnaravneje je pač to, da se ne strinja njih telesna velikost z napravo, kakeršno je dobil cvet po materi prirodi, da namreč živalce vzpričo prepičle telesne obilosti ne dosezajo niti prašnic, napolnjenih s cvetnim prahom, niti brazde, da bi obvisel prah na nji, kadar iščejo medu, ponajveč skritega na dnu cvčta. Takd nastane dvojna škoda. Prvič se porazgubi mčd, namenjen le takim žužkom, kateri omogočijo po svoji telesni postavi oprašitev, t. j. prenos cvetnega prahu iz jednega cvetd na brazdo sorodnic. Kjer pa ni vode, izostanejo pripravni posetniki in na drugo roko sevčda izostane tudi oprašitev. Drugič se mnogokrat pripeti, da je dno napolnjeno z nepoklicanimi gosti, in takd je mogoče, da ne morejo dni, ki bi zvršili oprašitev, potisniti sesala do dna.
Žužki s trdnim kitinastim oklepom so ali krilati ali nekrilati. Prvi prihajajo, ako Živč ob rastlinski hrani, največ po zraku, letčč na cvet, drugi pa morajo po steblu in listih kvišku, da dospd do slaščice. Ti nekrilati žužki niso cvčtu nikdar na korist, in to tudi taki ne, ki so dosti veliki, da bi osmukali s prašnic cvetni prah ali dosegli brazdo. Blagovoljni Čitatelj pač lahko razsodi, kakd je neki to mogoče. Pomisli naj zlasti td-le. Nekrilati žužek se je priplazil v cvet, nasrkal se ondu medti in se doteknil tudi prašnic. Na njega kosmatinicah obvisi kolikor toliko cvetnega prahu, in takd obložen se odpravlja z rastline, da pride do druge, kjer zopet lahko nekoliko posladkä. Ali pot je dolg, zakaj treba je na zemljo in zopet splezati po steblu in listih visoko visoko v zrak. In če tudi ne jemljemo v poštev Časa, koliko nevarnosti preti cvetnemu prahu na tem dolgem potovanji! Ni li morda res, da se lahko osmuče ob listih, steblih in kocinah; in potem, kakö lahko pride v oblast vetru! Tudi dež bi ga pokvaril. Kdo pa nam je dalje porok, da je cvet, do katerega se priplazi nekrilati žužek in navzlic vsem neugodnostim prinese s seboj nekaj cvetnega prahd, tudi tisti cvet, ki je zdnj pripraven? Kakd lahko se namreč pripeti, da žužek, prišedši z rastline na zemljo, leze dalje in si poišče druge, nesorodne rastline, ne da bi se menil za prejšnjo. Ves trud je bil za-
stonj. Iz vsega tega se vidi, da imajo časih zeld drobili cvetovi, celd taki, v katerih bi tudi najmanjši žužki, prerivajoč se do medovnikov, osmukali cvetni prah, oziroma prišli z brazdo v dotiko, posebne naprave, ki jim branijo do medu in to zaradi tega, ker ne morejo zvršiti takd važne naloge — ker ne morejo oprašiti brazde sorodne rastline. Vse take žužke prištevamo nepoklicanim gostom. — Popolnoma drugače pa se vedd krilati žužki. Prav spretno brenčč po zraku od cvetu do cvetu; tu vzamejo s prašnic cvetnega prahu in ga odložč ondu na brazdi. Ti ne poznajo nobene dalje, nobene ovire. Sosebno pa ugaja rastlinam to, da ti gostje dostikrat kar zaporedoma zahajajo le k jednakim cvetovom in opravljajo nevedč in nehotč službo, ki je z ozirom na vesoljstvo nepopisnega pomena. To so vam poklicani gostje, ki so cvetu dobro došli, da ohranijo rastlini zarod.
Izmed nekrilatib žužkov te vrste so jako nadležne povsod razširjene nekrilate mravlje, ki käj rade iztikajo za medom. Kjer so se utaborile 11. pr. listne ušice, pridružijo se jim skoro tudi mravlje, da srkajo slaščico, ki se prvim cedi iz posebnih ccvij. Da jih je povsod polno, kjer nezavarovan leži med, sladkor, sladkornata tekočina, slad-kornato posušeno sadje i. t. d., to je dovolj znano. Kar se tiče medu v cvetu, bati se jih je tudi zatd, ker sladkornate snovi ovohajo že iz dalje in hodijo tudi ponoči za hrano. Da pa najdeš teh živalc le malokdaj v cvetu, to provzročujejo mnogovrstne naprave, katere jim zapirajo pot do medovnikov. Če se pa takšna naprava ni razvila, ali če cvetu ni več potrebna, pritihotapijo se takoj mravlje in začno gospodariti po svoje.
Izmed naših domačih rastlin je v zadnjem pogledu jako poučen včli ki o dol in1); lepa rastlina z velikimi zijalastimi cveti, ki rase najrajši po starem zidovji. Dokler ni brazda oprašena, zaprt je cvetni venec in nobena mravlja ne more do medu. Kadar pa sčde n. pr. na cvet čmrlj, butne krepko dbenj, in zdajci odstopita venčevi ustnici druga od druge in on potisne dolgo svoje sesalo v medovnik. Ako je bil že prej na jednakem cvetu in je sedaj pritovoril iz njega cvetnega prahu, iznebi se ga tu, zakaj cvetni deli so takd ustvarjeni, da pride kosmatin do brazde in do prašnikov. Na brazdi odloži svoj tovor, iz prašnic pa si naloži novo butaro na räme; in hajdi naprej s trebuhom za kruhom. Takd se poti siromak od jutra do večera zäse in za svoj zarod, in niti ne sanja se mu, koliko preimenitnega dela je opravil. Ali glejte čuda! Kadar je brazda'oprašena, pojenjava napetost in med gdrenjo in spodnjo ustnico se napravi precejšnja od-
Antirrhinum maj us.
prtina, dovolj velika, da more mravlja skozi njo v cvet, kjer poliže iz medovnika slaščico, kolikor je je ostalo čmrljem in drugim krepkim gostom. Vse to je popolnoma umevno, zakaj opisana naprava nima za cvet več pomena, kadar je rastlina dosegla svojo zvrho. Na drugo stran pa ne moremo očitati prirodi skoposti; obratno, prav pogo-stoma se primeri, da razsiplje svoje darove ne gledč na to, kdo jih uporablja. Čemu bi neki zapirala še sedaj mravljam pot do kruha, ker ji ne morejo več škodovati?
V obče pa moramo povedati, da je mnogo krilatih žužkov, živečih ob rastlinski hrani, ki so ali poklicani aH nepoklicani gostje. To je zavisno od tega, kakd navadno zahajajo k rastlinam. Žužki, ki se navzlic svojim krilom plazijo po rastlini na viš, želčč dospeti do medu, stojč v jedni vrsti z dnimi, katerim je priroda menda pozabila podariti tdko orodje. Celd dni, ki prihitč le po zraku na cvet, niso vselej dobro došli; to pa je zavisno od pota, po katerem se sučejo proti mcdovniku. Vse to bodemo natančneje obravnavali pozneje in pokazali častitim čitateljem, kakd so ustvarjeni cvetovi in kakd se branijo nepoklicanih gostov.
(Dalje prihodnjič.)
Pozdrav.
iLcti na sever mi oblak, Tako ponosen in legak! Nad mestom belim obstoji, Pregleda hiše in ljudi. Zdaj v jedno hiš pozrč molčč; Zakaj mu lica plameni? . . .
To ni oblak po<l nebom bil. Moj duh je plaval Iahnokril, Tam deve zrl je vitki stas, Nje ust srebrni slišal glas.
Nizdolu vzdihnil je pozdrav, Do južnih vrnil se nižav . . .
O pomenu naših krajevnih imen.
Sestavil Evgen Lah. (Dalje.)
V.
gledali smo si našega kmeta in ga spoznavali v njega sicer i starokopitnih, vender večinoma praktičnih nazorih. Po-! glejmo še nekoliko v obrtniško življenje. Dejali smo že, I da je kranjska priroda in zemlja zeld bogata, in slišali, da jo je naš ratar pridno uporabljal zäse. Vprašajmo se, ali je tudi naš obrtnik käj mislil na Vodnikove besede: »Glej, stvarnica vse ti ponudi, le jemat' od nje ne zamudi.«
Tudi naši obrtniki že od nekdaj niso bili leni. Dobro in marljivo so pletli in predli. Odkod sicer vipavske Šturije, mimo domžalskih tudi bohinjski Slamniki, laško Retije, kostanjeviške Vrvi, zatiški Bič, loške Metle, dolenjska Metlika, kraški KoŠani, čemu sicer šmarijsko Lanise in litijski Kolovrat?
Rekli smo že, da so dostojno cenili korist in pomen železa. To bi pa sicer ne bilo mogoče, da ga niso tudi uporabljali. Bili so pa dobri kovači, to nam pričajo vasi Kovs/ci vrh, Kovačja vas in Kovacji grad, Ko vor in Lopata. Imeli so svoje Naklo, kladivo (vas Kladje). Da je bil njih obrt že močno razvit, da se je uspel celd do industrije, kažejo nam vasi Plavž, Stara Fužina, več Fužin in Cajnarji. Kolar-skega obrta nas spominja vas Kolarice. Bili so tudi že zvčdeni ključavničarji. Imeli so svojo Ključevico; dobivali so sdsebno dosti naroČil za izdelovanje zapahov, ker so se varovali premno gih tatov. Saj smo že slišali, da so imeli takrat tatovi zeld dobre dni, ker je bilo malo straž, biričev in sodnikov. Zlasti po Kočevskem prebivalstvo ni bilo varno in se je skrbno zapiralo. Tam imajo kär svoj Proriegel, Grossriegel, Unterriegel in Ramsriegel. Ker so imeli obilo železa in svoj Rudnik, treba je bilo tudi rudarjev, da so rudo izkopavali. Imenovali so jih knape, in domä so bili iz Knapovega v loških hribih. Da so imeli že takrat mizarje, ni dvojbe; kdo bi bil sicer izdeloval mnoge Police in Klopce in druga mizarska dela ? Poznati so morali že kleparski obrt, sicer bi jim ne bile znane Žice, Žlebi in Žlebič. Tesarsko delo, dasi najpreprostejše, šlo jim je tudi že dobro izpod rdk; stesali so si Stango, Kol in Kij; poznali so pa tudi Kolotec in Količevo. Lončarji in steklarji močno potrebujejo kita. Ker so tudi to lepilo že poznali, kar vidimo iz Kitnega vrha, morala sta jim biti znana tudi imenovana
27*
obrta. Dejali smo že, da je bilo svoje dni po Kranjskem dokaj divjačine in da so jo tudi močno preganjali, toda ne le zaradi ukusnega mesd, ampak tudi zaradi kože, ki so jo dajali strojit in so jo prodajali za lepe novce. Tega zeld hvaležnega posla nas spominjajo kraji Oderga, Ogidin in Kožljek. Ne le s kožami, tudi s ptičjim perjem so morali tržiti prav dobro. Ustreljenemu ptiču so vzeli perje in imenovali ta proces smukanje (vas Smuka pri ZuŽemperku). Osmukano perje so prav dobro spravljali v denar. Kupci so je rabili za blazine in za »tuhinje« po posteljah, katere so morale biti znane tudi po Kranjskem (Zgornji in Spodnji Tuhinj). Govorili smo že o tem, da so si Kranjci zgodaj zidali hiše in da so imeli vso tvarino za ta namen. Obrtnike, ki so bili bolj pridni v tem poslu, imenovali so zidarje. Da je to res, pričajo vasi Zidani most, Prezid in Podzid.
Še dveh, dandanes sdsebno razširjenih in nekamo sdsebno popularnih obrtov ne smemo prezreti, ta sta: čevljarski in krojaški obrt. So li že naši pradedje nosili dcnašnje pravilne dolge škornje, ki pripadajo närodni nošnji, ali so jim bili znani navadni čevlji, ali so že poznali različne kroje in oblike obuval, o tem nimamo pozitivnih poročil. Jedno pa je gotovo : poznali so hribovske lesene coklje, za katere so izdelovali po različnih krajih potrebne lesene žeblje. Tega obuvala nas spominjajo Coklovci, da, cela pokrajina, to je Coklarija s svojim Coklbnrgom. Sklenimo obrtniški krog z najložjimi zastopniki. Morda niso bili takd spretni v vdevanji kakor dandanes. Ce so namreč nit potegnili skozi iglino uho, zagotovili so si jo z velikanskim ozlom, da jim ni ušla. Dasi pa so bili še nespretni, o njih bitji sta neovržna dokaza vasi Igfenik in Vozajl. Tudi niso delali po jednem kroji; imeli so že dosti ukusa in poznali različne Noše in Nošice.
Ali so se obrtniki že takrat ločili v ukazujoče mojstre, delajoče pomagače in pretepane učence, o tem se ne dä sklepati. Skoro gotovo so pa vender že poznali pri delu različne stopinje. Dokaz temu je naša Mojstrana, ki bi sama ne imela nobenega pojma, ker vsi gotovo niso bili mojstri.
Kakor obče znano, bila je tlaka odpravljena Šele v novejših časih; nobene dvoj be torej, da je morala biti znana našim ljudem (vas Tlaka pri Moravčah).
Naši ljudje so tudi že kuhali, toda ali so imeli kuharje ali kuharice, o tem zgodovina molči. Tudi ne včmo nič natančnejšega, kakšne posode so potrebovali. Da so bržkone poznali lonce, sklede in koze, to smo Že dokazali, ker sta jim bila znana lončarski obrt in koza. Posebno gotovo pa je, da so kuhali v ponvah (Ponova vas pri
Šmdriji). Toda to vam je bila kuha brez netila. Vžigalic Še niso poznali, s kresilom pa tudi ni vedno šlo. Kaj so hoteli: jesti so morali, surovo ni bilo vse dobro. Hajdi v Kropo po kropa, na katerem so si skuhali dobro zabeljenih štrukljev (Struklova vas). Odprta ognjišča, nič dimnikov, vrhu tega velika malomarnost in neopreznost — kaj čuda, ako je bilo na Kranjske m toliko požarov, da ga skoro ni kraja pri nas, kateremu bi bilo prizanešeno v tej stvdri: vasi Zažar, Grmada, Paloviče (več); odtod tudi toliko pogorelcev in cela vas tega imena. Bridka izkušnja uči; treba se je bilo ozreti po pomočkih proti temu elementu, treba je bilo najprej tudi večje skrbnosti in opreznosti. Nastali so dimniki, in treba je bilo dimnikarjev, ki so sajaste dimnike pridno snažili (Sajovec in Sajevile).
(Dalje prihodnjič.)
Drobne pesmi.
jGjubezni
4.
li? Med nama mogoče je ni! Kje ljubi zvezda t&mni oblak > Kje ljubi jutro večerni mrak? Ljubezni ? Med nama mogoče je ni !
Obrni, obrni od mene okd!
Ti, dčkle nežno, ti živa pomlad, Umoril bi tebe jesenski hlad . .. Obrni, mladenka, od mene okd!
Iz srca vročega globine
Molitva mi kipi; In dviga se, hiti v višine, Oblake razdeli.
Do solnca in do zvezd vztrepeče,
Odprč se ji neb6; Hiti k Očetu in proseče Izreka žSljo to:
»Na pota sipaj nji svetlobo,
Pomladi večne raj; A nji namenjeno grenkobo Pa m£ni, meni daj !<
Jesenski piš tulčč besni
Po polji, po dobravah; Odnaša listje, ž njim d revi Po hribih in planjavah.
6.
Zakaj ne moreš, silni piš,
V sred mi globočiue, Da žalostne mi odpodiš
Iz
.njega vse spomine i1
Rädinski.
Jara gospoda.
Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje. •
VIII.
Imeniten dan se je bližal Grobljanom.
Več mesecev že je propovedoval župnik ob raznih prilikah z leče, da bode letos prav sto let, odkar je bila ustanovljena domača fara, in da je treba kar najslovesneje
praznovati ta spomin. Njega besede niso padale na kamenita tla, zakaj kmetsko in trško prebivalstvo, katero se navadno ni štelo med našo gospddo, bilo je takoj silno vneto za posebno proslavo te stoletnice. Očetje in žene, vsi so bili jedini in tudi popolnoma zadovoljni s tem, da bode s slovesno božjo službo, s pokanjem topičev in z »ofrom za cerkvene potrebe« vse opravljeno; zvečer potem sevčda godba v krčmah, nekoliko plesa za mlade ljudi, starim pa zajamčena pravica, da se nekoliko napijd.
Pri gospodi pa župnikov poziv tudi ni ostal glas vpijočega v puščavi. Trebalo ji je res že posebne prilike, da stopi iz svojega vsak-danjega gibanja in da vsakdo pokaže, kaj in kakd znä tudi tedaj, kadar ne gledajo nanj samd domače oči.
Ampak slavnost farne stoletnice bi bila premajhna, da je ostala samd med cerkvenimi stenami in se končala zvečer v zatohli krčmi s pretepom domačih in tujih fantov; prvo je za župnika, drugo je za kmeta, za gospodo pa ne ostaja skoro nič. Ali kakor vselej v kritiških slučajih, takd se je oglasilo tudi tu več rešilcev, ki so izvirne svoje ideje vrgli med kritiški ugibajoče občinstvo.
Učitelj se je spomnil, da grobeljska šolska mladina še nima svoje zastave, dasi jo imajo že davno vse sosedne šole; notar Mali pa, ki je poleg svojih uradnih opravil čutil vedno neutešljivo potrebo, da se je vtikal v vse možne druge javne posle, presenetil je nekega večera družbo pri Krači s predlogom, da je o priliki farne stoletnice ustanoviti — gasilno društvo.
Razgovora je bilo veliko; o šolski zastavi ne toliko, zakaj tu seje vsakdo z majhnim doneskom odkupil jedenkrat za vselej; predlog o gasilnem društvu pa je provzročil obširno razpravo.
»Kje dobiti denar?«
»Kje člane?«
»Vse, vse — ako se le hoče!«
Takö je šumelo po Kračini sobi. Vrbanoj, ki je bil nocoj izjemoma posctil družbo — zakaj odkar je bil oženjen, prihajal je le malokdaj v krčmo — vrgel je sedaj in sedaj v razgovor ironično opazko, kateri pa ni bilo pravega odziva. Vsi so zmatrali vprašanje o gasilcih jako resnim in se stvarno razgovarjali jako živo.
Le adjunkt Pavel je trdovratno molčal in vlekel ob svoji pipi.
»No, ti pa ne zineš nobene — seveda, ker pripadaš pravim kočarjem — danes tukaj, jutri tam!« razvname se zdajci notar. »Skoro bi ti želel, da ti zgori tisti tvoj kovčeg s tremi pari nogavic! Morda si ga celd zavaroval za cel tisočak?«
»Ne jčzi se, Tinče!« zasmeje se Pavel; »jaz često ugibljem kaj drugega. Gospoda slavna, usojam si vas opozarjati na drugo važno stvar,« pristavi z zlobnim naglasom, »ki se pa tiče vprašanja, katero ste že rešili, kakor mislite!«
»Kaj? Kakd? Katero?«
»Jaz menim šolsko zastavo!«
»No ta je vender srečno pod kapom!« deje davkar.
»I sevčda! Denar je tu, zastava se tudi hitro kupi — blagoslavljala se bode tudi — ampak —« Adjunkt hudomušno prestane.
»No, kaj — ampak?« hiti učitelj.
»Kumice še nimate — kumice je treba!« pristavi Pavel hladno.
Ta opazka provzroči za nekoliko trenutkov splošen molk.
»Kumice. ki zabije prvi žebelj v banderišče, ki podari lep svilen trak, z zlatom in srebrom pretkan in prevezan ter ga pripne na banderišče, potem pa pogosti šolsko mladino — te je treba, gospoda moja, o tem se razgovarjajmo!« Takd je modroval Pavel nekamo svojeglavno.
»To je lahko dobiti,« deje notar.
»Ne včm, ne včm,« mčni dvojčč doktor-ranocelnik; »ta čast veljä nekaj desetakov; ne včm, ne včml«
»Res je,« pristavi poštar in ziblje glavo; »šestdeset, sedemdeset — morda sto goldinarjev!«
»Kaj bodete ugibali, gospodje?« oglasi se Vrbanoj; »tukaj nimate izbirati — k notarjevi gospč pojdite; Tinče, ki si itak preveč služi, bode že plačali«
»Kajpada!« zavrne ga notar na pol smehom, na pol nejevoljno; »jaz včm boljšo kumico: sodnikovo gospö 1 Domačinka je, najmlajša
med našimi gospčmi in žena najvišjega dostojanstvenika, kar jih imamo v trgu — živela4kumica: gospä Vrbanojeva!«
»Živela!« pritrdijo sodrugi, toda v vsem vzkliku ni nič odkritega, nič veselega.
Davkar se je spomnil svojih treh hčera in njih tihe jeze na An-čiko, poštar še vedno ni mogel pozabiti, da je bila prej točajka, Tinče je pa s svojim predlogom hotel biti zlobnejši, nego se mu je posrečilo, zakaj tudi on se še ni mogel prav privaditi Ančiki kot sodnikovi soprogi. V medsebojnem pogovoru jo je Še vedno silno težko nazival »gospd«. Trgovca, ki sta nocoj tudi sedela v družbi, kričala sta sicer na ves glas in pritrjevala predlogu, pod mizo pa sta se tiho sporaz-umljena dregala s koleni.
Vrbanoj se je na pol protivil; toda videti je bilo vender, da mu ta misel ugaja. Učitelj pa je ves vnet v jednomer hitel: »Vi dovolite, gospod sodnik, da naprosim preČastito vašo soprogo — kaj ne, da dovolite?«
Doktorje pritrjeval: »Sevčda, sevčda!« v tem pa po stari navadi trkal davkarja na räme in v svoji zlobni šali pristavil: »Glej, prijatelj, takšna čast grč samd gospčm, samd gospčm!« Davkar mu je odgovoril samd z divjim postranskim pogledom.
Pavel se je pri tem izvrstno zabaval; govoril ni, toda videl in čul je vse dejanje in besedovanje ob miznem okrožji in čutil tiho zadoščenje. Bil je sploh čudna zmes lahkoživega in vender resnega, ne-brižnega in vender strastnega človeka. Podoben je bil plavaču, ki je vajen trdno in vestno plavati blizu brega, kateri pa, kadar ga slučajen val potisne proti sredini reke, ni zmožen misliti več na breg. ampak samd na to, da plava dalje — dalje na površji — brez misli, koliko časa mu bode vztrajala moč.
Z Vrbanojem sta bila na videz dobra prijatelja; toda jednaka službena leta in poleg tega uradna podrejenost njegova sošolcu sodniku, dni prizor iz dijaških let, različni nazori — vse to je storilo, da je bila ta prijateljska vez silno tanka. In skoro po Vrbanojevi poroki je Pavel — sam ni znal nI kdaj ni kakd — pogrešal Ančike; pri Krači mu ni več godilo, drugje še menj; zatd je ostal sicer zvest stari privajeni mizi, ampak vesel je bil le tedaj, kadar je vrgel preporen predmet v družbo, dasi se sam ni rad spuščal v boj.
Čutil je tudi, da mu boljša polovica let, prisojenih mu po človeški previdnosti, polagoma poteka; on pa še vedno takd sam — takd sam! Da se še ni oženil, to je bilo pri takem značaji popolnoma
umevno. Dasi se žensk ni bal, ampak lahkoživo in nebrižno pričel tu in tam majhno ljubezen, premišljal in presojal je vender vselej resno in tehtno, kakd bi bilo moči ženo in potem — otroke rediti in vzgajati, poleg tega pa svojemu životu dajati vsega, česar je vajen. In račun je bil vedno pasiven. Takd je trdno in vestno plaval ob bregu samčevem, slučajnega valčka pa še ni bilo, da bi ga odnesel proti sredini.
Ko se je Vrbanoj oženil, udarila je Pavlu misel v glavo, da bi bil on takisto lahko vzel to — Ančiko. In samoljubje, ali nekovo drugo čustvo, tajno in neopisno, dejalo mu je, da bi Ančika imela morda njega rajši nego Vrbanoja. Sedaj, ko je bila izgubljena zanj, zdela se mu je tem vabnejša, in to čustvo mu je raslo od tedna do tedna, od meseca do meseca.
Vrbanojev zakon je bil doslej srečen. Praznovati jima je bilo skoro obletnico svoje poroke, in Grobljani, ki so imeli iz prva silno veliko govoriti o tej »jarogospodski« Ančiki, utihnili so polagoma. Semtertja se je Še vnel razgovor o novem klobuku, katerega ji je kupil sodnik za praznike in katerega je ona — čudom se je bilo čuditi — nateknila na glavo prav takd, kakor je moralo biti. Davkarjeve gospodičinc so tudi prav vesele pripovedovale, da gospä sodnikova, ko jih je posctila, ni včdela, ali bi sedla na desno ali na levo stran njih zofe, katera je bila, kakor so čestokrat poudarjale, pokrita z najnovejšo moderno preprogo. Samd izkušenosti davkarjeve Evfemije se je posrečilo Vrbanojevo privesti na pravi prostor takd, da nihče ni zapazil nje nerodnosti; pol ure pozneje pa je včdel to v Grobljah vsakdo, kdor je imel le količkaj razsodnosti v takih važnih reččh.
Za nekoliko mcsecev pa tudi teh in jednakih pravljic ni bilo več. Ančika si je pridobila dobro prijateljico — Valentinovo soprogo. Nihče ni včdel, tudi gospč sämi ne, kakd je to prišlo, saj je imela pl. Malijeva celd nad deset let več od Ančike, in notar tudi ni kaj rad videl te njiju razmere; toda navzlic vsemu je bila gospä Vrba-nojeva malone vsak dan pri Valentinovi soprogi, in to pogosto občevanje z mirno, izobraženo ženo ji je bilo najboljša šola. Prav iskreno pa vender nista mogli občevati; nekova nevidna stena je bila med njima.
V zadnjem času je tudi adjunkt Pavel večkrat prihajal k notarjevim. Bistro okd gospč Malijeve je skoro zapazilo, da se ti poseti vršč najgotoveje tedaj, kadar je bila Vrbanojeva pri nji, in da se Pavel ni nikdar izognil priliki, spremiti jo domdv. Govorila je o teh opazovanjih tudi svojemu soprogu, toda Valentin jo je zavrnil malone
osorno: »Bčži, bčžil Mogoče, da ravnä takd zgolj* iz nagajivosti, ali pa mu je dolgčas! Resnega ni nič; ti Pavla ne poznaš; sploh pa — čem d hodi ta Vrbanoj ka zmerom semkaj ?«
»Meni ugaja; nepokvarjena, dobra stvarca je to!« pravi ona.
»HahaJ« zasmeje se Valentin; »ti tudi poznaš še malo žensk, draga moja!«
»Gotovo ne toliko kakor ti,« deje soproga nekoliko zbadljivo, »in takd temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo! Kar se tiče Ančike, no, tu si ti morda käj bolje poučen —«
Valentin se sedaj zasmeje na ves glas.
»Saj včš, kakd sem prej sodil in kakd sodim še sedaj o tej Vrbanojevi ženit vi! Toda jaz sem jeden tistih ljudij, katere je lahko prepričati. Bog ti daj srečo, ljubica moja, da vzgojiš iz te Ančike käj posebnega, nji v prid, Vrbanoju v srečo! Pavlu pa na podtikaj slabih nakani« — — —
»Jaz tudi mislim, da je gospä Vrbanojeva najprej poklicana za ta častni posel,« rekel je adjunkt prav resnega lica, ko je potihnil prvi šum. Valentin ni včdel, kakd in zakaj se je v tem trenutku spomnil ravnokar omenjenega razgovora s soprogo. Vse ga je dirnilo nekamo neprijetno.
»Bodemo videli!« izpregovori v tem sodnik, in v teh besedah p bila tudi zagotovljena njegova in AnČkina udeležba pri namerjani slavnosti.
Valentin vender ni mogel mirovati.
»Torej — blagoslavljanje šolske zastave, zabijanje žebljev, slavnostni govor —«
»Tega bodeš ti govoril,« zakriči adjunkt.
»Četudi!« deje Valentin.
»Potem ustanovitev gasilnega društva — banket —« pristavi
Pavel.
»Zvečer pa bal parč — v rokavicah in brez rokavic 1 Prosim gospod učitelj, da ne pozabite nobene učiteljice našega okraja — vse je treba povabiti — deklet imamo premalo!« pošali se notar.
»ČujeŠ li, prijatelj davkar?« vzklikne doktor in zopet potrka svojemu sosedu na rame; »deklet imaš premalo, tega ti ni še nihče rekel («
»Ne včm, ali si pil preveč ali premalo?« razhudi se davkar, dočim se drugi glasno smejejo.
»Premalo, premalo!« zagrohoče se ranocelnik, »zakaj če bi bil preveč — saj včš: in vino veritas — tedaj bi tudi jaz na vse kriplje trdil, da imaš tudi ti preveč — deklet!«
Davkar si ni mogel več pomagati; hudomušnemu sosedu je vrgel debelo psovko v uhd, da jo je slišal samd ta, a mož-doktor je imel trdo kožo in se ni menil za take malenkosti.
»Da mi zagoriške učiteljice ne pozabite!« sili poredni Valentin, »jaz ji bodem še posebe pisal.«
»Dobro, dobro!« razveseli se Vrbanoj.
Pavel je storil, kakor da je preslišal zadnji opazki.
»Pa gospoda Frančiška iz Babinega polja! Kaj ne, gospod poštar?« vzklikne na glas,
»Vrag ga vzemi!« zagodrnjä le-td; in ko odmeva smeh vse družbe od štirih sten, pristavi še v duhu s postranskim razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta: »In vas ž njimi«
(Dalje prihodnjič.)
Deklici.
vidi te, dčklica, vsdkdo te hvali	Kot v jadernem viru hitevajo vali,
In v svoje pogovore vpleta.	Potapljajo v pržšlost se leta.
Žar tvojih pogledov mladeniče pali,	Pomlddi cvetica se rdi na obali,
Ljubezen jim v srcih zaučta.	Pozimi je s snegom odeta.
A nate poglčd moj globoko me žali,	Kar lepega v solnčnem se viru zrcali,
Ker znane so zanjkc mi svčta.	Za pleu si begočnost obeta
Opasna lepota !	Minljiva lepota!
Da tudi obrazi usihajo zali,
Ne mislite, cvčtna dekleta. Ko starosti so se vam dnevi prikrali,
Zakličete toge prevzeta: Cvetovi obraza nam niso ostali, Ostala so srca brez cveta. Pogubna lepota !
Dolenjec.
Neznan rokopis slovenski v deželnem muzeji
goriškem.
Poroča m. p.
Milo se stori človeku, kadar čuje, kakd se pogubljajo živi zanesljivi viri, glasne priče minulih časov celd denašnji dan, ko že vsakdo vsaj na videz kaže zanimanje za vse spomenike minulosti in na vsa usta obsoja pregrešna dejstva önih, ki ali nevedoma ali zlobno ali iz kateregakoli vzroka uničujejo ali ne zabranjujejo pogube zgodovinskih spomenikov. In vender se vršč vpričo nas taka — rekel bi — herostratska, vandalska dejanja, ne da bi se.mogel človek ustavljati. Kaj tudi stdri oseba, ako celö poklicani faktorji ne mogö ali ne hotč storiti tega, kar se pričakuje od njih? Zatö pa moramo zahvaljati vse, ki po svojih moččh, in naj so še takö oskromne, izkušajo oteti take zgodovinske spomenike.
Kakor mnogo drugih važnih arhivov, moral bi biti uničen tudi arhiv grofov Strassoldov. Prijazno naključje pa je naneslo, da je g. prof. H. Ma-jonica za deželni muzej goriški otčl ta arhiv, ki je bil že na poti v tvornice v Stražišči pri Gorici. Med obilico pergamenov in drugih listin je bil tudi slovenski rokopis.
Rokopis šteje tri zvezke (15 cm široke, 19 cm dolge). Prvi zvezek obseza slovenske propovedi od str. 9.—214. in je trdo vezan. Na načelni platnici bereš:
Ternio I. Inflruzioni. Duino li 14. Giugno P: B: Coope : 794. <5o fi'tjj cut 1'after tfif fo giebtč borf) feinen grieben — $>er £ngeub miv allein, (jat ©ott bicjj GHitcČ (lefrfjieben. Duino b. 17. $m\) 794. 1794.
Na naslovni strani je zapisano s črno tinto:
Verordnungen. — ©o ffifj ein Rafter ift, fo giefctS borf) feinen ^rieben — 2)er Sugenb ttuv allein, T;nt @ott bieg ®fücf beftfjieben. — (gin SDČenfd) ber ©oft geljordjt, erwägt beit fieften Zi)tU; — (Sin SReitfd), ber ®ott uerftigt, uerftijtt feilt etgcnS £ei(. — Inu Pridige. Fac : Con : cujus thema: I^eges imperantij obligant in confcientiä,. Nai le fo dopadlive te pregrefhnofti, toku vender ne pernefsejo miru, le farno tugentam je bog njega perdrushiu.
Do strani (incl.) 8. so: Verordnungen. Na str. 9. pa se začenja pro-poved: Evangelium na zheterto nedello po Veliki nozhi. Propovedovanja sezajo do str. 214. Na str. 215. je: Inhalt. Vrhu tega je še 17 stranfj, ki obsezajo, pričenši od zadi: Religionsunterricht rtu S ber $<ttcd)ifufunft bc3 D. šot). $cter	b. 31ten Decern. 793.
Drugi zvezek teh propovedij šteje 244 stranfj. Na zadnje platnice notranji sträni bereš:
Omnia non mca funt, non omnia funt aliena Sunt mea mixta aliis, funt aliena meis.
Haurit aqitam cribro, qui studet absque libro.
Na zunanji plati pa: (Infi) ruzioni 1795. Druga roka je napisala na to letnico 1840., vender se prvotna letnica dobro razloči.
Tretji zvezek obseza le dva nečislana sešitka. Prvi sešitek šteje 20, drugi 18 listov. Na načelni platnici je zapisano:
Ternio III. Inftruzioni Anno Domini 1796. Om (September. — Kdo je spisal le-tč propovedi, nisem mogel dognati. Obrnil sem se do g. grofa Nikolaja Strassolda, ki pa mi ni včdel naznaniti čisto nič; zakaj: Die traurigen Reste des Archivs, die Prof. Majonica erwarb, (waren) . . . Eigenthum eines verstorbenen Vetters. Preč. g, dekan devinski pa niti odgovoril ni na prošnjo mojo. Morebiti bode kdo drug srečnejši.
Iz rokopisa posnemljemo, da je neznan pisatelj le-teh propovedij služil v Devinu v letih 1793.—1796., dalje, da je bil kooperator; začetni črki imena njegovega: P: B: Začetkoma je našemu neznancu slovenščina delala težkoče, vender je jezik čimdalje boljši. Mož je pisal, kakor je govoril. In uprav to daje spisu nekovo posebnost, ki bi utegnila zanimati filologa.
Evo nekoliko cvetja: fviet, fvetä, fvejta, po fvejtu; mieflo, viera, vira, vieter; cirkou, molitu; zhloveki, ludi; kroh, boh, bog, v.eliko nadloh; pra-fhinga je; u tiflim zaiti, na krishi; u grehch, u nebeffeh, na nebi; fposna, de je greshni; u imeni Jesusovimo; pred judami, haidami; te pofvetne kra-leilve (nom.); dugč (dolge); boshz, dobizhk; f lavd, floveffa; fvezhenik, fve-zheniza (svetnik-.ica); u kriflianskeh zhednoileh; pofhlufh (posluh); kry, krivy; — rimfkega, blishnemu, blishnimu, drugega, drugiga; v enej hishi; bojfhi; grejnko, peklejnfkiga; Aerpeno — Hrup; pridgajte uflej pametnej ilvari; nadushen; — fapuftiti, poleg fapuftit; viedet, viefh viemo, viefte, vicji; rataji, saftopji (3. pl.); pobojfhamo; fle fhlifheli — fhlifhali; videu, teu; osnanu, sturu, pridgau pridigali, si prirnu, fhou, fhau, napunla, govort, dapunt; jeti, jit, jiti; virvat, virjemo; fe fpominlmo na; na ginje (jenja) dellat; more mesto mora; fposnej (imp.); die (reče); uojdemo (uidemo) uofhzhim; na uolfkej gori; foj, foje, k' fojim; obeden; kir (ker); ne, na\ terkaj; taf hen zhlovek; adn, edn; kdu, kdur; tu mo nezh ne nuza; al bi na bli mi nefpametni, ki bi na teli; ta folk me zhafly s jesikam, al ferze je dolezh od mene; koteri; donafhni; toku; popunama; vonder, vender; dergazhi; pofihmau; na fkriuf hi; jefl vam imam sa povedati; koker de bi teu rezh; sa en part . . . sa en part: nafhe 'noge fo nas po lefhkim noffile; bres fe fpomnit; memrati zhes koga; oftane sa odgovorit; jagode na patnofhtri (Rosenkranzi) prebirat, s' uflmi ferfudrat, s\ ozhefami okuli
lietat; zhe bomo ... to bomo; jefl te sahualim; boga fhlushit; je biu sarozhen Mariji; i. t. d. rabi le malo tujk; tako ujameš tod in tam n. pr.: trofhtar; kurasho dati; u (lau ti (Gestalt); urshoh; nuz; Ion; doplih; ah-tinga; folk; fe na contend; meretamo; fzagat; brumen ; fhpraha ali govorjenje ; maninga ali mifu; interefliran; visiran; otar (oltar); zviblat; kompliu; pokregau; fruga; bres tadla. i. t. d.
Na fedmo nedello po Finkuflih.
Ufaku dobru drevu, dobro fadje pernefse, enu malopridnu drevu malopridno fadje pernefse. Math: 7 : 17:
Koker en drev, kateri je od zhlovekou sapufhen u eni pufhavi, en malopriden fad pernefse; en fad bres smaha, en kifeu en terd fad: taku tudi en dreu, kateri je u eni dobri semli, kateriga ta fltsni, ta saflopni zhlovek l) obdeluje, njemu2) to potrebnos) semlo, inu mokroto da, bo en dobr, en smahtni, fladki in mehki fad perneffiu.
Kadar4) pak ta zhlovek shely dobr fad imeti, fkerby on de ta dreu dobr rata, vedeozh, de en dobr dreu ufelej dobro fadje pernefse. On ne sa-pufli ta drev, ne perpufti debi ta drev velik ratau: ampak on njega obdeluje, on sa njega fkerby dokler je fhe majhen.
Kdu je pak ta drev? — Ta drev fmo mi, inu fadje fo naf he della. En dober drev, kateri dobro fadje pernefse, je en dobr zhlovek, kateri dobre della della.6) En malopridni drev, kateri malopridno fadje pernefsč, je en malopridn zhlovek, kateri slave hude delle della.
Koker ta saflopni zhlovek fkerby, de ta drev dobr rata, in njega obdeluje: dokler je fhe majhen, toku tudi v glihi vishi, fe more fkerbeti sa tiga zhloveka, dokler je fhe majhen. Dokler je fhe majhen ti otrok, more on biti prou poduzhen, de on na tako visho en dober zhlovek rata, in dobre della bo dopernafhau.
Jefl bom dans,6) kir fposnam de je potreba, inu kir mene befsede Chriflufa is danashniga Evang: opominajo, od te potrebne fkerby tih ftari-fhih proti fojim mlajfhim al otrokam govoriu.
Jeft bom govoriu od tih nar bol imenitnih doushnufli7) proti dufhi tih otrok; inu rezhem, vi imate vaihe otroke.
1.	sveflu poduzhyti.
2.	pametno fhtrafati kader fo uredni.
3.	En dobr exempel dati is vafhim sadershanjam.
Pofhlufhajte is ahtengo, jed h'mali sazhnem.
*) zlilov-eki, ludi. 2) njemi, mo. a) potriebno. -1) kader. 5) sa njegove flave delle \ dons, donafhni; 7) dushnofl.
Pars I"*'
Ta perva vafha doushnoft proti vafhim otrokara, je de imate njih poduzhyti, inu fkerbeti de bodo poduzheni u uffimu kar je potrebno h' is-velizhanju.
Vafhi otrozi fo tudi h' timu zilu inu konzu ftvarjeni koker vy, nam-rezh; debi boga1) fposnali, njega molili, njemu flushyli, inu fe isvelizhali.
Kaku bodo oni pak boga fposnali, njega molili, njemu flushyli, kaku fe bodo isvelizhali, aku jih bofte puflili, de bodo shiveli u nevednofli koker ta nefpametna shivina?2)
Kaku bodo bogu dopadli? kaku sapo vedi daponli ? *) kaku daponli doushnoili proti bogu, fojimu blishnimu,*) inu fam febe? aku ne bodo pod-uzheni. Al kdu jih ima poduzhyti? — Ozhe inu mati.
Ufaki pametni zhlovek porezhe, de tifli, kateri eniga otroka rody, je doushan &) njega tudi rediti, to je, njemu ta potrebni shivefh, to potrebno oblazhilo dati. Ta otrok pa nima le samo tellu, ampak tudi eno nemner-jozho dufho. Kir tedaj ufaki, kateri eniga otroka rody, je tudi doushan njega rediti, taku je on doushan, tudi sa ta nar bol imenitni tal,0) sa dufho fkerbeti, more trahtat de fe ne ferdama dufho fojiga otrobi, more irahtat de bo u uffimu poduzhen, kar je potreba h' isvelizhanju.
Mi nimamo zajta, sa to fo Mafhniki, de poduzhijo naf he otroke; taku more bit7) fdaj miflite. Tu ni tulku zhudno, de vi vafho doushnoft, otroke poduzhyti na Mafhnike poftavite, na Mafhnike denete: tu pak je zhudno, de vy, kir fposnafte de Mafhniki fo sa to, ne pofhlete vafhe otroke bol flifno h' chriftianskimu nauku; de jih puftite ob tiftej uri is shivino vun jit; s) ob kateri fe dershy kriftianski nauk; tu je zhudno de jih ne perfilite u zirkou D) priti, katera ob zajtu tiga Chriftijanskiga nauka je zelu prašna.
Kdur zvibla naj le pride u zirkou ob tiftim zajtu, inu on fe bo sa-zhudiu, de kir tulku hifh fe tukej snajde, vender10) kumej 10 al 15 Perfhon h' chriftianskimu nauku pride. Kir fposnafte de je doushnuft tih Mafhnikou vafhe mlajfhi poduzhyti, tu je zhudno, de jih fami ne perpelete, tu je zhudno, de fami ne pridete, sa njim dati en dobr exempel, koker nom Chriftus en exempel da, de imamo beffedo boshjo pofhlushat, defilih ll) tifto saftopmo, snamo. Chriftus je u tempelni, kir je 12 lejt imeu poflufhau phariferji: deffilih, je on koker bog vezh vejdeu, koker uffi uzhenike ju-douske poftave.
Hir Mafhnike vaiho pervo doushnoft otroke poduzhyti na fe usamejo, taku je tu zhudno, de"vi leto veliko dobroto, taku malo taku flavo 12) fposnafte.
boh; 2) shvina, 3) dapunli, napounen, popunama *) blishnemu, rimfkega 6) nadushen teil ") morebit jeti, 9) eirkou l0) vonder ll) deffiglih flab.
Vi fkerbite sa zajtno shiulenje, sa grunte, sa shivino, bogatyo zeu dan, zele tedne: sa dufho, sa poduzhenje pak vafhih otrok taku malo fkerbite. Premiflite sanaprej de je vafha perva doushnoft Poduzhyti vafse otroke inu fkerbcti, de bodo poduzheni, je pak vafha druga doushnuft otroke, kader fo uredni pametno Ihtrafati.
O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah.
(Dalje.)
III. Lam pije ve čitanke.
Kaj torej zahtevajo »instrukcije« od čitankarjev ?
Malo in vender jako veliko; kakor je maršal Trivulzio dejal, da treba k rojevanju zlasti treh rečij, namreč: denarja, denarja, denarja, takč poudarjajo tudi instrukcije v navodilu za nemško čitanje vedno, vedno in vedno: formalno stran. Človek bi mislil, da bi moralo to biti nemškim čitan-karjem jako po volji, ker so »instrukcije« takö liberalne ter jim na mate-rijalno stran, razven nekaterih določil1), nc stavijo nikakeršnih pogojev in ne delajo nobenih ovir in da so veseli, ker jim je poleg strogo določene metode zagotovljena pedagoška prostost gledč učiva in štiva. Toda čudno 1 Kakor bi jim bilo ukazovanje in svetovanje ministerskih »instrukcij« pre-lahkotno in nedostatno, ne zadovoljujejo se ž njimi. Liki' jahačem-glumačem, ki hočejo svojo izvežbanost razkazati strmečemu gledalstvu ob umetnih zaprekah n. pr. ob obročih, s popirjem prevlečenih, ali jahajoč na jedni nogi ali pa zajedno na treh konjih, prav takö nemški čitankarji tekmujejo, kdo bi prekosil drugega, izumivši najbolj umetalne in zvite ovirke, jarke in pre* graje. Ko prebiram nemške čitanke in njih pripomenke, ne morem se na-čuditi, kakč iznajdljivo razvrščajo njih sestavljalci berila, v kakö skrivnostno zvezo ja spravljajo med seboj in z zgodovino, zemljepisjem in prirodoslovjem. Največjo slavo pa si je v tem oziru pridobil Lampelj (Leopold Lam pel, profesor na akademiški gimnaziji), čegar berila so uvedena tudi po nekaterih gimnazijah v slovenskih pokrajinah. Ta mož si je zverižil cčlo sistematiko in shematiko, katera ga po njega mislih takd varno vodi pri izbiranji in
») N. pr vis. odi. minist, za uk in bog. z dnč 17. II 1S76, št. 2501., gledč obsega čitank; dalje določbe o povzdigi nravstveno-verskega du h.-i in patrijotiškega mišljenja, določba o pravopisu.
razvrščevanji štiva, da se ž njo izključuje slučajnost in subjektivnost in se štivo vršf po nekaki objektivni neizogibnosti. Kdor misli, da pretiravam, naj čita pripomenek k prvi izdaji njegove čitanke za prvi razred avstrijskih srednjih šol. (Na Dunaji. Alfred Holder.) In Lampljevi nazori so našli obilo priznanja; sevčda: bolj ko si pozitiven, več najdeš pristašev, najmenj pa jih najde negativni filozof, ki priznava se nonnulla nescire. Ker pa so Lampljeve čitanke uvedene po nekoliko po naših gimnazijah (n. pr. na goriški) in bode resno misliti na njih nadomestilo pri potrebni preosnovi nemškega pouka na slovenskih gimnazijah (»slovenskih4 umeti cum grano salis) in ker se mi vidi, da so Lampljevi nauki malce vplivali tudi na slovenske čitanke, in sicer ne v njih korist, tedaj je menda upravičeno, da se nekoliko pomudimo pri Lampljevi mistiki.
Predno še so izšle »instrukcije«, dospel je ta mož po teoretiškem poti do zaključka, da čitanje pospešuje duševni razvitek pri mladini in zlasti nje nravstveno vzgojo. To je gotova resnica; saj imajo posredno, (a tudi samd posredno!) vsi učni predmeti to zvrho. Toda mož mora biti gotovo Her-bartovec, drugače bi se ne bil zaril takd globoko v teoretiškem svojem razmišljevanji, kakor se je v izvestji I. c. kr. nemške gimnazije v Brnu za leto 1876-/7., pišoč »Ueber den Einfluss der Dichtung auf die geistige Entwicklung der Jugend und insbesondere auf deren sittliche Bildung4. Kar je ondu dognal z ozirom na poezijo, to uporablja v omenjenem pripomenku (leta 1882., tedaj še predno so izšle »instrukcije«) tudi za prozo. Hladnokrvno, menda z logaritmami v roki, razdeljuje mladino po dveh stopinjah; takisto delf poezijo (v epiko, liriko). Potem računja takd-le: Dečki v I. šoli imajo devet do jednajst let, tedaj so na meji med 1. in 2. stopinjo, tedaj tudi čitanka uberi srednji pot med poezijo 1. in 2. stopinje, med epiko in liriko. Takisto se klasifikujejo in kategorizujejo nravstveni ali etiški motivi, zemljepisne iti zgodovinske tvarine (učenec-prvošolec se pri nemščini pripravljaj na zgodovinski pouk v drugi šoli! Ali ne bi moglo biti tudi narobe, da bi zgodovina krčila pot nemščini? »Umgekehrt ist auch gefahren!4) in zlasti tudi živali. V prvo šolo sodijo 11. pr. le bolj živali, znane že iz živalskih basnij: lev, lisica, volk, ali pa koristne živali: pes, konj, slon, velblod; premalenkostne živali, n. pr. krt, pajek, samd tedaj, ako so zanimljivo opisane.
Toda motil bi se, kdor bi mislil, da je s tem že izčrpljena vsa Lamp-ljeva mistiška klasifikacija mladinske dobe in poezije in proze; razpredena je še veliko podrobneje, uprav minucijozno. Toda prezamudno bi bilo ponavljati vse to, in čitatelj se sam izvdli o tem poučiti na o. m. str. IV.—VII.
Kdor pristane v täko razpredeljevanje učno mladine in učne tvarine, temu dijaki že niso več individuvi, ampak stroji, avtomati; njih duševne zmožnosti, čustva, želje, volja njemu, kakor Herbartu, niso nič drugega nego
28
mehaniške sile, in kakor le-teh takö tudi Onih delovanje izraža Oni z računom (prva, druga stopinja, srednja stopinja). Kaj se briga takov učitelj za i n d i v i d u v a l n o s t učencev — njemu je vsak učenec v I. Šoli učenec, stojčč med i. in 2. stopinjo, tedaj je že nekoliko odrasel epiki ter dozoreva za liriko. I)a bi se takov pedant količkaj oziral na krajevno in narodnostno razmerje, ki utegne ves razred vreči v druge stopinje, na prvo ali pa še niže, tega niti misliti ni. Umetalni njegov shematizem mu je bog.
Da se Lampelj pošteno tudi ozira na letne čase, to se umeje samö ob sebi; saj je kvintesencija pedagoške modrosti denašnjih čitankarjev: paziti na letne čase, da bi ne prišli ž njimi navzkriž. To bi se sevčda zmatralo glavnim grehom, ako bi bila na vrsti pomladna pesem in bi slučajno ometala burja snežinke na okna šolske sobe. Tedaj tudi s koledarjem je računjati čitankarjem. Kaj pa, če mu ves račun ovrže kak Falbov dan, in dočim učitelj tolmači liriško-epiško spomladanjico (ta je za stopinjo 1 V«)» vije zunaj in opleta sušeč s svojim repom navzlic vsem vremenskim prerokom? — Meni bi bilo sicer prav, niti se mi ne vidi takö smrti vreden prestopek, ako bi se čitala i v najhujši zimi kaka kresova pesem; uprav pozimi nam naša domiselnost, ki ne poznä Lampljevih računov, käj rada čara cvetoče poletne livade in dišeče gaje po znanem prirodnem zakonu: „Extrcma se tangunt.*
Mistiško čitankarsko delovanje Lampljevo pa najbolj označuje zvršetek omenjenega predgovora: »Skrbno opazujočemu presojevalcu niti ne ostane prikrito, da se nahajajo razven zveze, katero sem razložil, še mnogoteri odnošaji, katerih razpravljanje pa bi nc bilo možno na tem mestu, da ne bi zajedno daleko prekoračil mej, katere so postavljene kakemu predgovoru.« l) — Za Boga svetega! Kaj pa misli mož? Ali mčni, da je Goethe, kateri si je smel, oprt na zasluženo slavo, kot starec privoščiti sport, da je vplel v »Fausta« II. del mnogokaj skrivnostij, s hudomušno namero, da bi dal käj posla komentatorjem, naj bi si s tistimi skrivnostimi belili glave in trli zobč ? Toda med »Faustom« in Lampljevim berilom je razloček. Kdo naj bi se trudil razmotriti, da je Lampljeva čitanka celoten umotvor, čegar posamični deli so v skrivnostni zvezi i med seboj i z drugimi učnimi predmeti i z etiškimi resnicami i z — letnimi časi? In komu v prid je namenjena öna tajinstvena celotnost? Vsaj ne dijaku, ko ji časih pride komaj na sled ostro opazujoči motrilec (»einem aufmerksam prüfenden Beur-theiler wird es nicht entgehen«) in ko se »instrukcije« same zadovoljujejo
*) »Einem aufmerksam prüfenden Beurtheiler wird es auch nicht entgehen, dass ausser dem hier dargelegten Zusammenhang noch mancherlei Beziehungen obwalten, deren Erörterung an dieser Stelle nicht ohne erhebliche Ueberschreitung der einem Vorworte gesteckten Grenze möglich wäre « Na o. m str. VII,
s tem, da preuči dijak posamično berilo ali pesem kot jednoten umotvor po vsebini in obliki in vrhu tega samö zahtevajo še to, da se razvrsti ob konci leta pesniško štivo po pesniških vrstah?l) Ali pa morda učitelju? Ne včm, kakšno korist ali kakšno veselje more prinašati učitelju, ako spoznä mistiško-simboliško vez, ki vlada med posamičnimi berili, ko vidi, kakd modro je ravnal sestavljalec. ki je popisu medveda takoj priklopil pesem o medvedu (sevčda bi bila velika napaka, da je od medveda takoj preskočil na volka ali celd na käko rastlino), ali pa popisu srne takoj nekoliko lovskih pesmij in čitanko o lovu na divje koze. Meni se vidi, da se tu pojavljajo često tudi take vezi, s kakeršnimi so se nanizavali najraznovrstnejši predmeti in novice v nekem lokalnem listu dunajskem, v »Hans Jörglu«: »No, ker smo pri medvedu, katerega smo vam ravnokar popisali, pa še zapojmo jedno o medvedu, ki je znal plesati.«
V čem se tedaj kaže Lamplju samemu in njega častiteljem glavna prednost njegovih čitank ? Ne v tem, da je zbral primere plemenite vsebine v plemeniti obliki, ampak v tem, česar ni nihče zahteval od njega, najmenj še »instrukcije«, da je posamična berila spravil sedaj očito sedaj prikrito v nekakovo zvezo, bodisi med seboj, bodisi z drugimi predmeti. — V tretjem zvezku je sestavil to-le skupino: Pipins Kraftprobe — Pipin der Kurze — Karl der Grosse — Der lombardische Spielmann — Der eiserne Karl — Wittekinds — Wie Kaiser Karl Besuch bekam — Karl der Grosse auf der Jagd — Wie Kaiser Karl schreiben lernte — Klein Roland — Roland Schildträger ■— König Karls Meerfahrt — Roland im Thalc Končeval — Der sterbende Roland — Rolands Schwanenlied (v omenjenem berilu številke 81.—96.). Nečem poudarjati, da tÄko kopičenje beril, ki se sučejo vsa ob istem predmetu, bije naravnost v lice priznanemu pedagoškemu načelu: »Variatio deleetat« in da s takim napačno razumljenim koncentrovanjem gotovo uspeješ, ako ti je namen, da se predmet pristudi mladini. Toda naj vprašam samö to-le: Komu ali čemu rabi takovo kopičenje? Nemškemu pouku vsaj ne! Nasproti učitelju mnogo dragocenega časa požre stvarno tolmačenje, katero je neizogibno pri toli obširni skupini. Da omenjena skupina živo predočuje imenitno zgodovinsko ddbo in tedaj rabi zgodovini, tudi to ji nikakor ni v priporočilo, narobe, uprav s tem nasprotuje »instrukcijam«. 2)
*) Prim, »instrukcije« na str. 80.—82.
2) Prim, »instrukcije« str. 79. pod zaglavjem »Lecture«, zlasti tžHe stavek: »Geographische, historische, naturwissenschaftliche Stoffe werden im allgemeinen nur auf den ersten Stufen des Unterrichtes und nur darum herbeigezogen, weil ihr Inhalt dem Verständnis und dem Interessenkreis der Schüler nahe liegt und eine frühe, wenn auch anfänglich unbewusste Anschauung von der formalen Behandlung (der Darstellungsform) solcher Gegenstände sich festsetzen soll.«
Da se nam ne bode očitala pristranost, uvažfmo takoj tudi ugovore, katere bi utegnili dvigniti proti nam lampljevci, katerih izvestno ni malo tudi med slovenskimi učitelji. Ugovarjati bi se mi moglo: ,Kaj te toliko briga in jezi, da si je Lampel itak težki čitankarski posel Še sam otežil, stavljajoč si sam ovire in zapreke, katerih sicer nihče ne zahteva od njega, v katerih zmagovanji pa išče posebnih zaslug? Piisti mčžti veselje, ako sicer popolnoma ustrezajo njegova načela instrukcijskim zahtevam/ — Da, to je ravno tista točka! Ako bi Lamplja nič ne ovirale njegove siste-matiške in shematiške muhe v glavnih, neizogibnih zmotrih, zaukazanih po »instrukcijah«, ondaj bi mu jih od srca radi privoščili, rekoč: ,habeat sibi.* Ali neodpustne so zategadelj, ker so nedvojbeno vzrok, da često izpušča iz vida dna določila, ki so »instrukcijam® najvažnejša, in da zabrede v razne druge neprilike. Nečemo sami rešetati Lampljevih čitank na podlagi »instrukcij«, ker smo priori* na drugem stališči nego Lampelj, a zberem in podam naj nekaj grajalnih glasov önih, ki v obče pristajejo v Lampljeva načela. J. Bräunt (»Die deutsche Leetüre an den österreichischen Gymnasien seit dem Jahre 1849* v izvestji drž. gimn. v Arnavu za letoi886./7.) sicer hvali Lampljeve skupine, zlasti dno o Karlu Včlikem, katero smo omenili zgoraj, a potem veli na o. m. str. 8.: vŽal, da stoji L. še vedno z jedno nogo v enciklopediški struji; neprijetno se košati tudi v njegovih čitankah moralizujoča tendencija, zlasti v prvih zvezkih; zakaj često nanizava v kito berila z isto temeljno mislijo in jih završuje z dotičnimi reki. To je vsekakor graje vredno, zakaj tudi učenec vidi namen in mine ga, kar bi se pa zlasti pri nemškem čitanji ne smelo zgoditi — dobra volja.4 Še ostreje prijemlje moralizovalne skupine Lampljeve in njega posnemačev na omenj. dela str. 35 : »Täko ravnanje ponižuje umetnost in napravlja iz nje zgolj pomoček za pospeševanje nravstvenosti; tudi je tisto ravnanje jako nepedagoško, ker s täko usiljivostjo gotovo najmenj uspeješ.« — J. Polzi, ki je napisal sicer jako laskavo oceno o Lampljevih čitankah (»Zeitschrift für das Realschulwesen 1883. str. 167.; 1884, str. 297. & 732.), očita mu preobilo liriko v drugem berilu, do katere pa je Lamplja dotiral bas njegov teoretiški shematizem, in gledč mnogih beril in pesmij pride do istega zaključka kakor Lampeljev antipodec Neumann, namreč da so ali prelahka ali pretežka ali malovredna, a vzprejel jih je I/, zgolj na ljubo svoji siste-matiki. In J(ohann) Schmidt, ki je še leta 1883. napisal dovdlj ugodno oceno o I. in II. zvezku Lampljevih čitank (pr. ,Zeitschrift fiir d. österr-Gymnasien*, leta 1883., str. 276.—284. in str. 526. — 530.), premenil je v tem času svojo sodbo, pišoč v članku: ^Das Lesebuch der Zukunft * (pr. žc omenjenega časopisa leta 1889. str. 4.), >da je sicer veselje poučevati po Lampljevih čitankah,<la se mu pa vender bolj in bolj utrjuje pre-
pričanje, da so zgrajene na krivih podstavah.c Nekaj rezkih resnic spočituje potem Lamplju v tistem odstavku. —
Nekamo dolgo smo se mudili pri Lampljevih čitankah, a žfcl n<im ne sme biti tega, ako smo se le uverili, da se nikakor ne klanjajo instrukcij-skim težnjam, nego da jim v nekaterih določilih celd nasprotujejo. Saj tudi ni čudno: Lampelj je bil razvil svojo teorijo in po nji prikrojil svoje čitanke, že predno so izšle instrukcije (1884.), a izza tega časa jih ni bistveno pre-naredil. Tem čudneje pa je to, da jih je potrdilo vis. ministerstvo za uk in bogočastje kot učne knjige. No, tit se pač kaže, da je tudi v tem slučaji upravičena prislovica: »Levica ne včdi, kaj dela desnica«; vsaj ne morem si misliti, da bi ugajale Lampljeve čitanke istemu mislecu, ki je izdelal načrt za nemščino v instrukcijah.
Izmed posnemateljev Lampljevih bi nam bilo zlasti omeniti zadružnih izdajateljev Proscha in Wicdenhoferja, katerih I. in II. zvezek sta uvedena na slovenskih oddelkih ljubljanskih gimnazij; tudi o njih izpregovorimo še kaj pozneje.
{Dalje prihodnjič.)
V. Bežek.
K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega.
cesarovski = cesarski. Pergošič 28h. — četa f. in cet m. od lat. cctus, der Walfisch, Švagel 1.115 naj bude čete med ribami prvo mesto. Milovec 77 blagoslovite četi i vse gibuče vu vode gospona (Daniel 3). — ogr. cetriba: Trpi. psi. 148.7 hvalte gospodna zemla, cetribe i vse globočine.
—	cevrintati, cevrsntam: hude volje biti in mrmrati. — ciba f. je tudi: ime psici. — eica f. die Katze ogr. Göncy 70 Juliška je cico v krilo vzčla. — cicerka f. = kihra (Mikovec). — eiciti cicim = sesati. — čtekati: s škarjami striči. — ciculica f. skopa žena, ki pa rada prosi kakove reef.
—	cifravec m. kdor se cifra. Simunič 55. — elfrica f. dem. cifra. To besedo bereš pri Habdeliči in drugih piscih velikokrat; 2) ime psici. — clfrik m. ime psu. — eiganČec m. = ciganček. Lovrenčič 82-101. — cigctnčica f. neko jabolko. — ciga?iica f. tudi = cigančica. 2) ime psici.
—	cigänjast adj. = ciganski. Zagrebec 5* 264 kak moraju s ciganjastemi grešniki baratati na spovedi. Švagel piše: cigainast. — ciglZma f. = c^-glenica. — cigiUiti kajk. = cigoliti. Habd. ad. 837 znal sem plemenita človeka prece bogatoga i v neke soldatske kompanije dženeralskoga kor-netara, ki se jc goščenja obilnoga i karti tak bil lotil, da je vse zagostil i
zakartal: doklam je kaj očinstva potekalo, gudci, dudaši, cibalaši, trumbetaši, bubnjari cigulili su, puhali' su, huškali su doklam su ves mozg zlati i srebrni iz ladice izcigidili i izpuhali. — čiknjenec m. sauer gewordener Wein. — cikörin (za cikorijin) adj. V. J. Paul ovce 59 vzemi podbeljega listja (tus-silago) i cikorinoga korena (cichorium). — cikdrjev adj. = cikorin. V. J. Paul ovce 63 rečenoga soka s cikorjevim (cichorium) sokom zmešati bude.
—	cimbulhš m. ein Dorfmusiker (cymbalista). — čimer m. je posebno: kita (šopek), s katero se svatje kitijo, Blumenschmuck der Hoch zeitsgäste.
—	cimera f. ime svinji. — čimerek m. ime prascu. — ctmerni list literae armales, Diplom, Adelsbrief. Habd. ad. 29 on je meni cimerni list dal; Matakovič 1.24 cimerne liste razdrapati ali zežgati čini. — cimeroška f. ime prašiči. — cimintor m. = cintor. kajk. Gašparoti 4.187 etc. — cimpruš m. Dorfmusikant. — clndöla f. = cfngola. Kocijančič filot. 3.153 za izvračiti nje od ovoga betega (zlatenice) morali bi pod nogami cindolu nositi. Mikloušič izbor 120, 125 chelidonium (majus). Ima žolt sok, zove se tudi kačje mleko. — cinguš m zvonec, ki ga obešajo kravam na vrat. Belostenec: cinkuš tintinnabulum, transi, veli se i on, koji razglašuje, kä bi mučati moral, blatero. obesi na cinkuš .. . primeri cinka ti, tedaj prav: cinkuš. — cipel f. čepel, kajk. Mikloušič izbor 146 proti ledovju cipelj konjsku steri, skuhaj etc. — cipelišic m. dem. cipclfš. Habd. ad. 275 v takve suknje cifraste ali cipelišiceh prvo se gizda neboga ženčica, nego ju kramaru ali krajaču splati. — ciper: divji ciper je Mikloušiču izb. 122 ab-rotanum: božje drevce ali divji ciper (abrotanum) vu vodi kuhaj. — cipul m. — cipov Weissbrot — citara f. = citra. — citrons ki adj. Habd. ad. 839 torte mandalske, citronske. Zagrebec 5 * 189 citronska dreva. — clingeUiti klingeln mit dem Gelde. — cmdndriti cmändrim ,po malo käj peči', schmoren = čmažiti. — cmlc m. die Maus. — cmiftigaČ m. der Aus-reisser. — cmizdriti cmizdrim se, kislo se držati, eine weinerliche Miene machen. — cmižiti cmižim se, plären. — cmrek m. Sauerampferstengel. — cmrk\ zdenec na cmrk der Pumpbrunnen, Vranič 1 16 na vsakoj morskoj ladje četiri, ali naj to menje dve takove cčvi jesu, po kojeh mornäri vodu, kotera vsigdar pod dolnji pod lädje nacuri, vsaki dčn dvakrat kakti iz zdenca na cmrk van vleči moraju. — cmrök m. Föhren-, Fichten-, Tannenzapfen (Koprivnica). Kraj na poti okolo Tuškanca na drugi kraj v Zagreb se zove Cmrok. — cobor m. der Zobel piše Škvorc 235 24x, bržčas iz češčine.
(Dalje prihodnjič.)	M. V al j(IV CC.
Prinos k slovenskemu knjištvu.
(Dalje.)
Izvestja za leto 1882./3.
Ljubno. Deželna srednja šola. Papež Ivani Das gewöhnliche Inter-polationsverfahren bei den dekadischen Logarithmen der natürlichen Zahlen, den natürlichen trigonometrischen Zahlen und deren Logarithmen und die Grenzen seiner Zuverlässigkeit. (Nadaljevanje.) 52 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 188 k./2.).
Celovec. Drž. gimn.: Wang Ivan (?, pač pomota nam. Jakob, poroj. Pod Krnosom na Koroškem leta 1848., sedaj na drž. gimnaziji nemški v Olo-muci): De Servii ad Verg. Eclog. X. 1 et ad Georg IV. 1. annotatis. 10 str.
Novo Mesto. Drž. gimn. Brežnik Frani. '. Erziehung und Unterricht bei den Griechen 46 str.
Gorica. Drž. gimn. Šantel Anton: Physikalische Kleinigkeiten. 23 str.
Serajevo. C. kr. realna gimnazija. Bedjanii Martin: De G. (pomota; čitaj O.) Horatii Flacci epistularum libro priore. Part. I. 39 str.
Maribor. Drž. vel. realka. Neubauer Karol: Die nachweisbare n Besitzungen des Klosters St. Paul in Kärnten u. Steiermark in den Jahren 1091 —1269. 46 str. (Gl. iste realke izvestje za leto 1881./2.).
Celovec. Drž. vel. realka. Hartman, dr. Vincencij: Das Thal des VVeissensees in Kärnten. Ein Beitrag zur näheren Kenntnis der Seen des Landes. 50 str. in jedna karta. (Gl. iste realke izvestje za leto 1881./2.).
Ljubljana. Drž. vel. realka. Vrhovec Ivan: Kranjske šole in Habsburžani njihovi pospeševatelji. 17 str.
Izvestja za leto 1883./4.
Maribor. Drž. gimn. Steimventer dr. Ar tur \ Aus dem Leben des steirisehen Landes hauptmann es Hans III. Ungnad-Weis-senwolf, Freiherrn von Sonneck. 42 str.
Beljak. Drž. gimn. Artel Anton: Die drei Haupt ver t reter der Satire bei den Römern. 23 str.
Ljubljana. Drž. gimn. Žakelj Friderik: Homerische Euphemismen für »Tod« und »Sterben«. 57 str.
Novo Mesto. Drž. gimn. Brežnik Frani.: Erziehung und Unterricht bei den Römern zur Zeit der Könige und des Freistaates. "30 str.
hišpmk. Drž. gimn. Egger, dr. Josip'. Bischof Heinrich II. vonTrient (1274 —1^89), insbesondere seinStreit mitMein-hard II., seit 1254 Grafen von Tirol und seit 1286 Herzog von Kärnten. 37 str.
Brno. Druga nemška drž. gimn. Pajk Janko'. Prolog zur Schulfeier am i o. Mai 1884. 3 str.
Dobrovnik. Drž. gimn. Borštnik Franč.: O razstav bi algebrajskih izraza na činbenike. 29 str.
Gradec. Drž. realka. Zaunschirm, dr. Ignacij: Ueber kirchliche Verhältnisse Steiermarks bis zur Errichtung der Diöcese S e c k a u im Jahre 1218. 26 str.
Maribor. Drž. realka. Spiller Robert'. Beitrag zur Kenntnis der Marburger Brunnenwässer. 5 str.
Celovec. Dr/,, realka. Mitteregger, dr. Josip'. Beiträge zur Quellenkunde Kärntens. 26 str.
ljub lj ana. Drž. realka. Voss Viljem: Versuch einer Geschichte der Botanik in K rain. (1754 —1883). I. Hälfte. 57 str.
Gorica. Drž. realka. Taurer, II. K. von Gallenstein: Beiträge zur Flu ss mu sch el fauna Kärntens. 48 str.
(Dalje prihodnjič.)
V. Bežek.
Književna poročila.
VI.
Slovensko gledališče. Zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti. S četirimi slikami. Spisal Anton Trstenjak. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila » Narodna Tiskarna« 1892. 86, zp8 str.
(Konec.)
Zapisnik sodelujočih članov »Dramatičnega društva« od leta 1867. do 1892. je v marsičem nedostaten in netočen, zlasti zatč, ker je nekaterim sodelujočim članom odločeno razmerno preveč prostora, drugim pa premalo. Prvi naš sedanji igralec, režiser g. Borštnik nima niti celih dveh vrstic, najodličnejši igralki iz prejšnje ddbe, Ceciliji Podkrajškovi, prisojene so tri vrstice. (Bodi tukaj zaradi točnosti omenjeno, da je ta igralka zadnjič nastopila dnč 29. malega travna 1877. leta kot Fortuna v igri »Lumpacij Vagabund*, od tega časa pa je nje naloge igrala Gustika Nigrinova do konca sezone 1881./82., ko je odšla v Beligrad.) Med sodelujočimi člani so navedeni nekateri taki igralci, ki so nastopili morda dvakrat, trikrat v ne-
znatnih nalogah; to bi sicer ne bila posebna hiba, ko bi v imeniku ne pogrešali še dolge vrste takih ^ manjših ljudij4. Sösebno pa pogrešamo točnega zapisnika vseh režiserjev in kapelnikov »Dramatičnega društva«, katere bi najbolje kazalo uvrstiti v poseben oddelek. Naj bodo navedeni na tem mestu. Režiserji: Jožef Not H od začetka društvenih predstav do konca sezone 1874./75. — Jožef Gecelj od sezone 1875./76. do konca sezone 1877-/78.» potem od sezone 1883-/84. do novega leta 1885. Konec sezone 1884./85. je bil že režiser Ignacij Borštnik, predno je odšel na Dunaj; v sezonah 1878-/79. in 1879./80. pa so se menjavali P. Grasselli, A. Jeločnik in dr. J. Stare. — Od sezone 1880./81. do sezone 1882./83. je bil režiser dr. Jožef Starb, ki je bil razven tega reditelj gledaliških predstav malone do konca sezone 1889./90. — Anton Jeločnik (Slobodin) je bil režiser v sezoni 1885./86. — Od sezone 1886-/87. do denašnjega dnč je režiser Ignacij Borštnik. — Omeniti je še opernega pevca Fr. Bučarja, ki je bil režiser operete v drugi polovici sezone 1891./92. —
Kapelniki: Jožef Fab j an, čitalniški pevovodja, vodil je pevske točke pri predstavah, katere so se v začetku prirejale v čitalnici; Anton Foerster pa je vodil glasbeni del od tedaj, ko so se pričele predstave v gledališči, do konca sezone 1869./70. Za njim je od sezone 1870-/71. do konca sezone 1871./2. dirigiral Jurij Schantl, kapelnik 79. pehotnega polka grofa Huyna ter bil v sezoni 1873-/72. pri društvu angažiran kot civilni kapelnik. V sezoni 1872-/73. je vodil glasbeni del J. Schinzl, kapelnik 46. pehotnega polka Sachsen-Meiningen, leta 1874. pa je prišel iz Velikovca A. StÖckl. Ta je vadil pevce, pri predstavah pa sta dirigirala vojaška kapelnika Schinzl do pomladi 1876. leta in Czansky, kapelnik 53. polka nadvojvode Leopolda do konca sezone 1875-/76. Od sezone 1876./77. do konca sezone
1877./78.	je dirigiral Stöckl sam, ker je v sezoni 1876./77. igrala mestna godba, v sezoni 1877^77. pa godba nemškega gledališča. V sezonah
1878./79.	do konca 1885./86. ni bilo stalnega kapelnika; iz prijaznosti so vodili glasbene točke kapelniki nemškega gledališča, vojaški kapelnik Ne-mraiva in Sohor. Sosebno prijazen je bil društvu R. Burgarell, uradnik v finančni direkciji; vadil je pevce in često tudi sam dirigiral jako spretno. Od sezone 1887-/88. do denašnjega dnč vodi glasbeni del slovenskih predstav Fr. Gerbič. —
Poročilu o slovenskih skladateljih, ki so delali za društvo — mimo-gredč omenjamo, da duhovnik Rihar nikoli ni skladal napevov za oder — dodajamo tole: Stöckl je poleg glasbe k »Čarovnici« spisal glasbo k burki »Robert in Bertram«, k igri »Cigannapeve k burkam »Denar, svetä vladar«, »Faustova kapica«, instrumentiral »Streharja«, uglasbil »Pavliho« (uverturo k »Pavlihi« je zložil Jurij Mayer, ki je tudi spisal glasbo k igri »O žetvi«),
spisal glasbo k vaudevillu »Dva gospoda pa jeden sluga«, k burki „Hišina4, k igrama »Kje je meja« in' »Cerkvenodolski župnik«; mimo tega je uglasbil premnogo kupletov i. t. d. Zložil je napösled glasbo k igri »Materin blagoslov«, kakor se proizvaja še dandanes. — Bodi Še povedano, da je kapelnik Schinzl zložil glasbo k »Dimežu«, Vojteh Valenta pa glasbo k igri »Juran in Sofija« (instrumentiral Schantl), glasbo k vaškemu obrazu »Na kmetih«, napeve k igram »Požigalčeva hči«, »Univerzalni dedič«, sNa Osojah4 in razne kuplete. — Schantl je zložil glasbo k igri »Trdoglavna žena.« — Jakop Alešovec je večkrat sam uglasbil svoje kuplete in je tudi sam spisal glasbo k ^Streharju4, katero je potem Stöckl instrumentiral. —
Da navaja g. T. igre, ki so izšle v »Slovenski Taliji«, po alfabetnem redu, to pač odobruje, kdor baš išče naslova temu ali drugemu dramati-škemu delu; vender pa mislimo, da bodi prvi namen takšnemu zapisniku: pokazati, kakö je društvo to ali 6no leto delovalo na književnem polji, in zatö bi bilo rečene igre d6kaj umestneje razvrstiti v kronološkem redu. Takö bi se videlo, da je ^ Dramatično društvo4 od leta 1S78./79. do leta 1885. 86., ko je bilo razmerje v vsakem oziru najnepovoljnejše, dajalo svojim društvenikom vsako leto okolo 28 tiskovnih pöl, in sicer vsega skupaj (od zvezka 41. do 53.) 40 iger, izmed katerih so nekatere velike vrednosti. — Nič bi dalje ne bilo škodilo, ako bi se bil v spomeniški knjigi, kakeršno je tSlovensko gledališče", za imenikom predsednikov, tajnikov in blagajnikov »Dramatičnega društva« dodal imenik društvenih častnih članov (Strossmayr, Rajcvski, Grasselli, dr. J. Bleiweis, dr. Jožef Starč), za njim pa imenik ustanovnikov in družabnikov »Dramatičnega društva«. —
To so naši dostavki h knjigi gospoda Trstenjaka. Da se gospod pisatelj često ponavlja, tega mu ne štejemo toliko v zlo, ker se je bilo po-navljatvam res težko izogniti. — V obče moramo priznati še jedenkrat, da je g. Trstenjak podal slovenskemu občinstvu živo in lepo pisano zgodovino o delovanji »Dramatičnega društva4, zgodovino, katero smemo navzlic nje posamičnim nedostatkom prištevati najlepšim in najvažnejšim pojavom novejše naše književnosti.
LISTEK.
Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol in za učiteljišča. Sestavil dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1893. Cena 1 gld. 50 novč. 44 t str. — O tej najnovejši šolski knjigi g. prof. dr. Sketa bode, kakor o slovenskih čitankah sploh, poročal g. prof. V. Bežek.
Izvestja muzejskega društva za Kranjsko prinašajo kakor v prvih dveh zvezkih tudi v najnovejšem sešitku jako raznovrstno in skrbno izbrano vsebino. Sosebno opozarjamo svoje čitatelje na članek »Boj na Krajinah in zmaga pri Sisku pred 300 leti«,
katerega je na podlagi pisanih listin, ležečih v kranjskem deželnem-arhivu, spisal urednik »Izvestij«, g. arhivar A. Koblar. Spisu je dodana slika bitve pri Sisku, narejena po zuani reliefni podobi na bakreni plošči v ljubljanskem muzeji. Jako zanimljiv je tudi nastopni članek »Škofa Tavčar in Hren o bitvi pri Sisku«. Tukaj sta namreč priobčeni dve listini o bitvi pri Sisku; jedno pismo, ki je sedaj shranjeno v Rimu v knjižnici Borghese, pisal je ljubljanski škof Ivan Tavčar, cesarski namestnik Notranje Avstrije, »z Gradca kardinalu Cinthiju v Rim; druga listina pa obsega potopisne črtice Škofa Tomaža Hrena, ki je osem let po bitvi pri Sisku potoval v Sisek in Petrinjo. Hren je te črtice zabeležil v svoj dnevnik, katerega hrani kapiteljska knjižnica v Zagrebu. Prepis Tavčarjevega pisma je poslal prof. S. Rutar. — Sicer imajo »Izvestja« še to-le vsebino: J. Scheming: »Slovenska osebna imena v starih listinah«; A, Koblar'. »Drobtinice iz furlanskih arhivov«, $. Robič: »Kranjski mahovi«. Končno prinašajo »Mali zapiski« obilo drobuih novic, in sicer „Poročila iz Italije" (5*. Rutar), črtico: „Vojska kranjskih koujikov in domobrancev leta 159 t." (A. K.), dalje beležke iz peresa prof. J. Vrkovca: „Ura in godalo na ljubljanskem stolpu", „Prekrščevalci na Kranjskem", ,,Hessendarmstadtske čete v Ljubljani4' in „Stare mere4', S. Robič priobčuje črtico ,,Moj oreh", za katero čitamo še beležke „Redki ptiči na Kranjskem", ,,Sledovi rimskih naselbin okrog Medvod" in po-ročilce o sliki bitve pai Sisku. Na platnicah prinašajo „Izvestja44 darove deželnemu muzeju iu nekatere glagoliške listine iz 16. stoletja, obsezajoče „turške glase" ali poročila iz Primorske Krajine O gibanji turške vojske. Te listine (skupaj jih je 10) hrani deželni muzej.
Kmetijsko gospodarstvo. Učna knjiga za kmetijske šole, ob jednem priročna knjiga za praktične gospodarje. Spisal Viljem Rohrman, pristav deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu. Celje, 1893. Tiskal in založil Dragotin Hribar. 129 str, — O tej knjigi (prvi svoje stroke med Slovenci) izrekla se strokovna kritika jako pohvalno in vseskozi poudarja, da bode mnogo koristila našim gospodarjem. V štirih poljudno pisanih poglavjih podaja g. pisatelj korenite nauke o kmetijski stroki, pri čemer se opira na dolgoletne svoje izkušnje in na raznotera priznana dela. »Kmetijsko gospodarstvo« se dobiva po vseh knjigarnah in stane 50 kr„ po pošti 5$ kr.
Ljubezen do mamice. Povest za mladino. Spisal Josip Matijev, V Ljubljani. Izdala in založila »Družba sv. Cirila in Metoda«. 1893. slr- — To_je_že deveti zvezek oue lične zbirke mladinskih spisov, katere izdaja naša šolska družba. »Ljubezen do mamice« je izvestno jedna najboljših povestij za mladino, kar jih imamo v slovenskem jeziku — tako in nič drugače je treba pisati, da se mladina zanimlje za snov! Blažileu duh preveva vse delce, vender pisatelj nikjer ne zajde v pusto moraliziranje, za kakeršno bi se mu bilo baš v tej povesti nudilo mnogo prilik. Samo kouec bi se bil lahko predrugačil; mladi čitatclj bi dökaj zadovoljnejši položil knjigo iz rok, videč, da je Peter konečno res to, kar je hotel biti: zvest podpornik ljubljeni materi Zatd ne priznavamo potrebe, da mora Peter umreti, ko je komaj dosegel svoj namen. Sicer pa iskreuo priporočamo najnovejšo knjižico »Družbe sv. Cirila in Metoda«; vezan izvod stane 25 kr., 100 izvodov skupaj 20 gld
Podoknica iz »Teharskih plemiče v«. Transkripcija za klavir, zložil iu gospodu dr. Benjaminu Ipaveu poklonil K, Hoffmeister. Cena 50 kr. Založila L. Schwent-nerjeva knjigarna v Brežicah. Natisuili J. Eberle in dr. na Dunaji. — Izurjenim klaviristom je zopet na razpolaganje mična skladba na znano priljubljeno in ljubko pesem iz najnovejšega večjega operfstiškega dela slovenskega. Ta pesem je jedna izmed najlepših, kar jih imajo »Teharski plemiči« ; tudi je efektno zložena za klavir in doseže popoln uspeh, ako se igr& delikatno in izrazno Literatura klavirska je pri nas še precčj ubožna,
üat<S je treba, da se vsak uov iti dober pojav te stroke gmotno podpira, ker se le tako povzdiguje domača umetnost in. goji ljubezen do nžirodne glasbe.
Pesmi za visoki glas s spremljevanjem klavirja zložil K. Hoffmeister. Založil L. Sclnventner. Knjigarna v Brežicah ob Savi. Cena i k. 50 v. Obseg: 1. Pravljica slara, stara to bil& ; 2. Narcisov cvet; 3. Akat. — Poročdo o teh najnovejših skladbah slovenskih, katere je skladatelj posvetil gospč Milki Gerbičevi, priobčimo prihodnjič.
Koncert »Glasbene Matice«. S prijaznim sodelovanjem opernega pevca g. f. K. Tertnika, ki je, kakor znano, angažiran na dvornem opernem gledališči v Mannhcimu, priredila je „Glasbena Matica" dnč 8 t. m. poslednji koncert te döbe, na katerem so se pele zgolj närodne slovenske pesmi, in sicer v koncertni, umetniško dovršeni obliki. Jedno izmed njih, „Kdo bi zmerom tožen bil", harmouiziral je p. //. Sat titer, drugo „V o vi črni gori", närodno pesem belokranjsko, znani nabiratelj slovanskih nžiroduih pesmij L, Kuba, vse druge pa M. Hubad. Bili so to moški zbori: ,,Stoji, stoji tam Beligrad", „Ko b' sodov ne b'lo", „Zmiraj vesel", „Mi smo lovci" in mešani zbori „Je pa davi slan'ca pala", „Prišla je miška", „Luna sije", „Bratci, veseli vsi", „Ljub'ca, povej1' in „Škrjanček poje, žvrgolt." — Duhovit glasbenik, položil je g. Ilubad v te preproste pesmi toliko umetniške lepote, da jih je mnogoštevilno občinstvo poslušalo uprav navdušeno od kraja do konca. Najlepši sta bili pač „Je pa davi slan'ca pala" in „Ljub'ca, povej". — Operni pevec g. Tertnik se ponaša z velikanskim glasom in umetniško premišljenim, skrbno niansiranim predavanjem, zatorej se ni smeti čuditi, da je občinstvo z viharno pohvalo odlikovalo pevca-umetnika, ki osvetljuje närod slovenski daleč v tujini. Pel je g. Tertnik skladbe Gerbičeve. Nedv&love in Foersterjeve ter Griegovo svetovnoznano pesem „Ljubim te". — Poslednji koncert „Glasbene Matice" ni samo upravičil vseh nädej, nego jih daleč presegel. Našemu glasbenemu zavodu bodi torej posebno priznanje in čast i tanje.
XXVIII. veliki zbor »Matice Slovenske« je bil dnč 7. m. m. po vzporedu, katerega smo že priobčili. Predsedoval je g, prof. Fr. Leveč, iz čegar lepega nagovora, posvečenega spominu pokojnega kanonika prof. Mama, posnemljemo, kolike zasluge si je Marn pridobil za »Matico Slovensko«. Pod njegovim osemletnim predsedništvom je prišla »Matica« v pravi tir, zakaj Število društvenikov se je od leta 1884. do lani malone podvojilo, društvena imovina se je pomnožila za več nego 5000 gld., uredilo se je gospodarstvo z društvenim imenje m, poskrbelo se je, da redno izhajajo društvene knjige, in končno, izboljšala se je vsebina teh knjig. — DruŠtveniki so na poziv predsednikov vstali s sedežev, da takö počasti spomin pokojnega predsednika. — Jako korenito je potem društveni tajnik g E. l.ah poročal o društvenem in odborovem delovanji minulega leta. Ker je naš list itak sproti naznanjal važnejše stvari o »Matici Slovenski«, pristavljamo samö, da je obči zbor poročilo g. Laha vzprejel odobrujč na znanje. — Takisto se je vzprejel račun o društvenem novčnem gospodarstvu v ddbi leta 1892., katerega so že odobrili računski pregledovalci gg. Fr. Bradaška, K\ Žagar in G. Pire. »Matica« je imela v 28. društvenem letu dohodkov v gotovini 13968 26 gld., troškov pa 13 i66'26 gld,, torej je prebitka 802 gld., kateremu je še prišteti 11843 gld. v obligacijah. Vse imenje je znašalo koncem 1892. leta 56111-19 gld. proti 557I94I1/* gld. z dnč 31. grudna 1891. leta, torej se je pomnožilo za 39177V2 gld. »Matica« je oskrbovala Jurčič-Tom-šičevo ustaiiovo v znesku 2778*12 gld in hranila depozita ljubljanske čitalnice v znesku 1000 gld„ odbora za Bleiweisov spomenik v znesku 2805*59 gld. iu odseka za spomenik dr. E. H. Coste v znesku 141013 gld. Proračun za leto 1894. kaže 7835*90 gld. dohodkov in 7606 04 gld, troškov, torej je prebitka 229*86 gld. — Računski pregledovalci se zopet izvolijo, natö pa se odobri proračun brez razgovora.
Pri dopolnilnih volitvah se zopet izvolijo gg Peter Grasselli, dr. Jožef Lesar, Ivan Navratil, Andrej Praprotnik, Simon Rutar, Feliks Stegnar, Luka Svetee, Jolef Šuman,	Vavrti in Anton Zupančič, namesto kanonika prof. Mama pa g. Alojzij
Tavčar.
V imeni odborovem poroča natd ravnatelj g. /<w«	o načrtu novim pra-
vilom »Matice Slovenske«, ki se po daljšem razgovoru vzprejmo nespremenjena, samd § 8. se po predlogu g. dekana Ivana Vesela izpremem' takd, da se bode obči zbor skli-caval namesto v prvi četrtini v prvi polovici vsakega leta.
Tristoletnica zmage pri Sisku se je praznovala dnč 22. in. m. v Ljubljani s primerno šolsko slav nos t jo in ljudsko veselico. V spomin na to veličastno zmago sta izšla v posebnih knjižicah dva slavnostna spisa; prvega je v slovenskem jeziku spisal g. A. Koblar, drugega pa v nemškem jeziku g. P. pl. Radies. Obe br oš uric i sta okrašeni z dvema slikama in imata v dodatku nekaj pesmij, primernih prazniku. — Znani skladatelj g. A Foersler je pri tej priliki zložil iz udrodnih pesmij »Kranjsko slavnostno koračnico«, ki je izšla pri Bambergu v Ljubljani. Krasno delo si je pridobilo neomejeno priznanje. Cena 60 kr.
K prvemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovcga. bistre m. der Wassertrieb. — brdsko adj., rabi se tudi kot subst. svinjsko, brasko meso; z braskim si zabeljavajo, — brelek m. košček lesa, ki se deva v zanjko vojke, katero ima Živina okrog vratd. — brijava f. grenki ukus, katerega ima ravnokar zavreto vino. —bubljdti-. puran bubljrf, take glasove dela, kadar vozi »kočijo«. — cepič m. der Pfropfreis, a ečpič m. der Dreschflegel; pri nas (Mursko polje) dela naglas natančno razliko.
Jos. Freuensfeld.
Preščren v nemškem prevodu. „Oesterreichisch-Ungarische Revue" je prinesla v osmem letniku (1893) j- v zvezka 2. sešitku v oddelku „Oesterreichisch-Unga-risehe Dichterhalle" 11a straneh 146.—148. nemški prevod nekaterih Pre^rnovih sonetov. Ker je „Zvon" doslej najvestneje zabeležil vsak nov pojav iz „prcščruoslovja", mislim, da mu ustreženi, ako ta prevod do pičice natančno prepišem ter mu ga pošljem v ponatisek Evo ga!
Sonette von Franz Prešern.
Aus dem Slovenischen übersetzt von Ludwig W a l d e c k. W i e n.
O Vferba . . .
O Heimatdorf, Du liebster Ort auf Erden, O Vaterhaus, war' ich Euch treu geblieben, O hätt' ich nie, von Wissensdurst getrieben, Verlassen Euch, um — ruhelos zu werden! Ich wüsst' es nicht, wie alle Hoffnungsblüten Die herrlichsten, vom Gift der Täuschung sterben ; Ich glaubte noch an mich, müsst' nicht verderben, Ein Spiel der Stürme, die im Innern wüthen! Ein treues Herz und arbeitsame Hände — Das Heiratsgut der Jungfrau aus dem Volke — Sie hätten mich beglückt bis an mein,Ende; Mein Lebenskahn war' still dahingeschwommen, St. Marcus hätte vor der Hagelwolke Und Feuer mir mein Hab in Schutz genommen!
Ni zu dl . . . Ein Ritter wfir einmal, erzählt die Sage, Der wusste eines nur von <len Gebeten, In denen Menschen je zum Himmel flehten, Doch innig betete er's alle Tage. Er starb, und aus dem treuen Herzen — siehe! Wuchs eine Rose auf, des Grabes Pforte Durchbrach sie, trug in ihrem Kelch die Worte Des treu'n Gebets: Gegrüßt seist Du, Marie! So klingt zu allen Stunden meines Lebens Nur D i r mein Lieb, das liebefromm erglühte, Nur Dir allein, sonst keiner Tochter Evens, Verzeih — noch flackert meines Lebens Flamme, Aus meinem Herzen aber, da erblühte Die Rose schon aus ihrem Kelch: Dein Name!
Bilo je . . . Als Gott den Zug nach Kanaan ihm befohlen, Da weihte Moses vollends sich dem Werke, Er lieh ihm seines ganzen Wesens Stärke/ Nach diesem einen Ziele stand sein Wollen. Und als er das ersehnte Land erblickte, War alle Noth verschmerzt, in laut're Freuden Verwandelt alle Widerwärtigkeiten, Entbürdet schlug sein Herz, das hochbeglückte. Mein Ziel bist Du, das willensheiß ersehnte. Mir wurde der Beruf, Dich zu besingen, Und diesem bleib' ich treu bis an das Ende; Und darf ich nur mein Aug' zu Dir erheben, O, dann ist alles Leid und alles Ringen Und aller Kampf vergessen und vergeben!
Zgodi se . . . (Siel V izvirniku z leta 1S47,: Zgodi se . . .) Im Reich der Mitte mag es wohl geschehen, Dass Gläubige des Korans sowie Buddhisten, Brahmanen und die kleine Schar der Christen An einem Tag ein heilig Fest begehen; Dass jene dann in hochgestimmtem Jubel Und Schaugepräng' den Götterdienst erfüllen, Indes die Christenschaft ihr Herz im stillen Gebet zu Gott erhebet, fern dem Trubel. Jüngst war Dein Namensfest, zum Spiel der Geigen Halt' sich die Schar der Freunde eingefunden Und schwang zu Deiner Ehr den lauten Reigen; Ich aber feierte den Tag in Thränen, Zum Himmel sandt' ich Wünsche, tief empfunden, Für Dich empor, — ist doch Dein Glück mein Sehnen! (Konec prihodnjič.)
•j* Ljudevit pl. Vukotinovič. — Še meseca sušca so pokopali Hrvatje v Zagrebu slavnega Ilirca Ljudevita pl. Vukotinoviča. Pokojnik, porojen v Zagrebu dnč 13. prosinca 1813. leta, bil je po dovršenih pravniških naukih beležnik županijski, čuvar n dr odnega muzeja in potem včliki župan križevaški. Vukotinovič je v ilirski dobi mnogo deloval ter budil ndrodno zavest s pesmijo in prozo. Pisal je marljivo v Gajevo »Danico«, Vrazovo »Kolo« in pozneje v »Neven«. A sam je uredoval od leta 1859.—1862.« »Lcptir« in pesmi »Trnule«. Bavil se je tudi z hiiinstvom ter je napisal med drugimi: »Priroda i smrt«, »O promjenljivosti bilina i postanju novih vrsti«, »O descendenciji i rodoslovju bilina«, a z akademikom Schlosserjem krasno delo »Flora Croatica», Znan stveni njegovi spisi so večinoma tiskani v »Raduc jugoslovanske akademije, kateri je bil pokojnik od leta 1867. pravi član.
Med drugimi je napisal in izdal povesti: »Stitonoša«, »Novi vojvoda«, »Pripo-viedke« dva zvezka; drami »Golub« in »Zadnji kip«; pesmi »Ruže i trnje«. — Pisal je tudi v »Gospodarski list«; sploh je bil zeld delaven, dokler ni stopil popolnoma v politiški tabor in je takd prestal delovati na književnem polji. — Vukotinovič je umrl dnč 17. sušca v Zagrebu.	—o.
f Dr. Gjuro Pilar. Dnč 19. včlikega travna jc umrl v Zagrebu dr. Gjuro Pilar, vseučiliški profesor in član jugoslovanske akademije. Porojen leta 1846. v Brodu, dovršil je svoje študije v Bruselji in Parizu, leta 1870. pa prišel v Zagreb, kjer so ga imenovali za pristava ndrodnega muzeja. Ondu je uredil geološke in mineraloške zbirke, bil leta 1874 imenovan za ravnatelja geološkemu oddelku narodnega muzeja, leta 187$. pa za rednega profesorja geologije in mineralogije na zagrebškem vseučilišči. Pilar je bil izvrsten učitelj in svetovno izobražen učenjak, čegar ime slovi daleč izven domovine.
Prenos posmrtnih ostankov grofa Janka Draškoviča. Predno izpregovorimo o krasni spominski slavnosti, katero je minulega meseca praznoval ndrod hrvaški, bodo naj navedeni najvažnejši življenjepisu; podatki o plemenitem Ilirci, vzglednem rodoljubu grofu Janku Draškoviči, Porojen je bil dnč 20. vinotoka 1770. leta v Zagrebu, dovršil prve nauke v rodnem mestu, vseučiliške študije pa na Dunaji. Po tedanjem običaji hrvaških plemičev je stopil v cesarsko vojsko in se kot kavalerijski častnik udeležil obleganja belgrajske trdnjave leta 1789. Služil je v vojski osemnajst let, bil imenovan za komornika in majorja, potem pa je ostavil vojaško službo, ker si je po nesreči zlomil nogo. Udeleživši se šc hrvaškega vstanka leta 1809., napotil se jc v Pariz, kjer je mnogo občeval s knezom Sorkovičcm, Hrvatom iz Dubrovnika, in srbskim rodoljubom Savo Tekclijcm. Leta 1832., torej v 62. letu dobe svoje, vrnil se je v Zagreb, in takrat se je pričelo njega neumorno delovanje za blaginjo ndroda hrvaškega, njega jedinost, emancipacijo in napredovanje na podlagi ndrodnega jezika. Duhovit pisatelj, pesnik in voditelj mladih »Ilircev«, ustanovil je leta 1838. »Ilirsko čitalnico« v Zagrebu, osnoval v nji leta 1840 narodno gledališče, leta 1841. ustanovil gospodarsko društvo in ndrodni muzej, leta 1842. pa »Matico Ilirsko«, ki se je leta 1874. izpremenila v »Matico HrvaŠko«. Potujočega v Gleichenbcrg, dohitela je že šestinosemdesetletnega mo2d nagla smrt v Radgoni dnč 14. ržčnega cvčta 1856. leta. Umrl je v rodbini Schraflovi in bil položen v rodbinsko rakev te rodbine, kjer je počival nad 37 let. —
Prenos posmrtnih ostankov grofa Janka Draškoviča, kakor ga je sklenila »Matica Hrvaška« na svojem lanskem občem zboru, zvršil se je tgkfi. sijajno, da Zagreb že dolgo ni videl tolikega sijaja. Truplo se je izkopalo dnč 12., m. m. in potem prepeljalo v Zagreb, kjer se je dnč 14, m. m izprevoda na Mirogoj udeležilo vse, kar je sploh odličnega v Zagrebu; zastopan pa je bil tudi naš ndrod po odposlanstvih »Matice Slovenske«, »Družbe sv. Cirila in Metoda«, celjske čitalnice, ljubljanskega in celjskega
»Sokola«. Ko je «a kolodvor» |>rof. //. Badalid dogovoril krasno svojo pesem »Prahu Janka Draškoviča«, dvignili sot krsto in ves veličastni izprevod se je odpravil proti kolodvoru. Vse hiše, kjerkoli je šel, bile so okrašene z zastavami, po vseh ulicah so gorele svetilnice. Izprevod je vodil dr. Rački s štirimi duhovniki. V stolni cerkvi je škof Gugler iz nova blagoslovil truplo in obslužil sv. mašo zadušnico. Na pokopališči je šest odličnih •»Matičarjev« preneslo krsto do ilirskih arkad, in po odpeti nagrobnici je predsednik »Matice Hrvaške«, prof. T. Smižiklas v izbomem govoru prestavljal Draškoviča ter mu zaklical poslednji pozdrav v slovo. S tem se je dovršila svečanost, s katero je »Matica Hrvaška« k&r najsijajneje poslavila svojo petdesetletnico in spomin prvega svojega predsednika. — Hrvaško vseučiliško literarno društvo »Zastava« je o tej priliki izdalo prelepo knjižico v spomin grofa Draškoviča, katero je po delu prof. Smičiklasa spisal član »Za-stavin«, Dragon Koranic. Mi svoje čitatelje posebno opozarjamo ndnjo. Stane samo 10 kr.
Stoletnica Jana Kolldrja. Dunajski Slovani so dnč 29. včlikega travna sijajno poslavili spomin Jana KolMrja, glasnika slovanske vzajemnosti. Takisto se bode praznovala te dni stoletnica med Kollsirjevimi rojaki v Turčanskem Sv. Martinu in v Mošovčah, rodnem kraji Kollžirjevem. Sestavil se je mimo tega odbor slovaških rodoljubov, da se osnuje Kollrfrjeva ustanova za podporo siromašnih slovaških dijakov, ki se učd na srednjih in visokih Šolah. Odbor hoče tudi kupiti rodno hišo Kolldrjevo in dostojno označiti mesto, kjer se je porodil prvi buditelj slovanske zavesti in vzajemnosti. Dobrovoljni doneski naj se pošiljajo uredništvu lista »Narodme Noviny« v Turčanskem Sv. Martinu (Turdcz — Sz. Marlon),
Štiristoletnica »Obodske štamparije«. Ta mesec se bode v Črni Gori praznovala lepa kulturna slavnost v štiristoletni spomin, da se je ustanovila obodska tiskarna. Vzpored je določen takd-le: 1. Glavua proslava bode na Cetinji iu na Obodu dud 14. in 15, t. m. 2, Potem se z Oboda priredi izlet v Podgorico in na Dukljo, preko ska-derskega jezera in Cmojeviča Rijeke pa bode povrat na Cctinje. 3. S Cetinja izlet na Lovce*. Vsa slavnost bode trajala štiri ali pet dnij. Gostom bodeta v Kotoru na uslugo dva odbornika. Kdor se namerja udeležiti slavuosti, zglrfsi se odboru vsaj deset dnij pred proslavo, — Poročajo, da pošlje kazansko vseučilišče, katero je kneza Nikolo izvolilo za svojega častnega člana, pri tej priliki na Cetinje posebno deputacijo, da izročf knezu dotično diplomo.
Slovnik jczyka pomorskiego czyli kaszubskiego se imenuje znamenito filološko in etnografsko delo, katero je spisal poljski učenjak Stefan Ratnull. Doslej je izšel prvi del, obsezajoč šest obširnih poglavij. Kašubi so ostanki polabskih Slovenov in govorč poljsko narečje; vsega skupaj jih je šc okolo 170.000. Krakovska akademija je prisodila Ramultovemu delu častno nagrado.
Odbor „Matice Slovenske" se je konstituiral takd-le: predsednik je prof. Fr. Levee, I. podpredsednik dr. Fr. Lampe, II. podpredsednik župan P, Grasselli, blagajnik dr. J. Stare; ključarja sta dr. J. Janezi! in prof. A. Krzit.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »NKrodna Tiskarna« v Ljubljani.