366                                          Janko Glaser: Marec.

J"
„Gotovo še ne veste, da bo naš Matijček stopil v službo h Kalarju. Komaj sedemnajst let ima, pa bo že za volarja. Tekoj se mi dobro zdi!"
„Kako je pa s Šimnom?"
„Šimen, ta je pa žival! Dela, pa veliko ne more. Gradiška še vedno je na njem!"
Beseda „žival" ali pa še celo „živalica" je v našem pogorju najnežnejši izraz ljubezni ali sočustva. Ko sem ta izraz vpeljal v slovensko povest, sem se moral s Stritarjem skoraj boriti, da mi ga ni črtal; pokojni Erjavec, ki je bil najmehkejša, pa tudi najple-menitejša slovenska duša, mi pa »živali" v mojem „Tržačanu" sploh nikdar odpustiti ni mogel. Niti Stritar, niti Erjavec me nista mogla predrugačiti: „živalica" je naš najnežnejši izraz ljubezni ali pa usmiljenja! —
Luca se je odpravljala: „Vranja noga se sama ne požanje." Zopet je z žarečim obrazom ponovila: „To pa vama povem, tekoj sem vesela, da pride fant h Kalarju!"                      (Dalje prihodnjič.)
(T)arec,
A-^
mko
a ser
Oinjina hladna preko gor, planin in v rezkem zraku vonj bregov skopnelih in rezek veter v travnih bilkah velih, da do stržena gre in korenin . . .
In cvete dren, iz tal puhti trpkost, še divja in zelena — kot mladost!
.