Poftnina plačana v gotovini.
Sped. in abb. pot. 2. Gr.
ro^mKsPBIIO«
UREDNIŠTVO in UPRAVA v Gorici v ulici roč? ®tev- 38 — Cena oglasom po dogovoru. j Prto vsak delavnik od 10.- 12. ure__
Let<> HI. Štev. 7
KATOLIŠKI TEDNIK
IZIDE VSAK ČETRTEK
Poitni čekovni račun it. 1115002
GORICA DNE 13. FEBRUARJA 1947.
Cena L. 5.
MIŠE NOVE MEJE
Natančno" še danes ne vemo zanJ«, a naj že tečejo par sto Kadrov na desjio ali na levo, moramo ugotoviti, da so nam vaz-tozajj deželo tako, da bi zdravniku, ki bi si dovolil izvršiti tako (•'peracijo nad bolnikom, rekli. Ka jq prišel ob pamet. Ločiti gla-v° od telesa, vzeti telesu srce — pomeni smrt. Tako nesmiselno operacijo je zahtevala »narodnostna črta« — in žrtvovano je tilo srce — Gorica, v neki meri oosekana glava — Trst.
, Griči bodo hodili črez Vrhov-1? ^avi v Ljubljano, goriška golica bo vozila mleko in polj-pridelke izpred mestnih vrat Soriških na oddaljene trge, Gorani pa svoj les, živino in drugo »ogvekam. Gorica brez lesa se “o grela poleti na soncu, pozimi Kb luni, za vse drugo bo navezala na Furlanijo, ki pa je pre-jKajhen odjemalec in ima druga bolj priročna tržišča za svoje Pridelke in potrebne nakupe. — Goleg vsega bo Gorica odtrgana 0ti elektrarn in vodovoda.
Nos »naj vzorne j ša« operacija, 0 kateri pa smo prepričani, da Ka dolgo ne bo vzdržala, ker je 'lvljenje močnejše kot vsi debeti ministrov. Ne vemo, če so j51 Po nasvetu sv. očeta papeža pustili v pogodbi kaka vrata, ki Se imenujejo; revizija mirovnih Pogodb črez nekaj let preizkušnje. Zelo prav bi bili storili.
..Vsi ljudje in narodi naj bi bdi zares krščanski po načelih ln dejanjih in tudi pravične in Pametne meje bi se lahko postavljale.
Manjšine bi bile v krščanski družbi narodov le vez med naroda in ne sporna jabolka.
dene brezbožne in Cerkvi sovražne namene ter cerkveno prepoved.
Ali SKOJ povsod in vedno ko j d začetka pokaže svoje prave brezbožne namene? Ne vedno, ker so editelji zelo zvijačni in oprezni — nekateri (udi sami še neizoblikovani — in se ravnajo različno po aznih krajih, upoštevajoč versko in nravstveno raven ljudstva ter mladine, ki se je vpisala. Prav za-
lo	je nujno, da mladino o tej stva-, duhovniki in verni starši poučijo.
SKOJ
Nuj pomeni ta beseda? To so srce hrvatsko začetnice čisto komuni stične organizacije, ki se imenuje »Zveza komunistične mladine Jugo-
*Gvijej;.
. Naj hoče ta organizacija? Nič KfUgega kot to, da napravi iz naše ttdadine čistokrvne in stoproeentne K°uiuniste. katerim naj bi bila iz-1 Učena usoda naše domovine.
Kako skuša ta organizacija iz ‘Pdikovati mTadino? Predvsem jo boče odtrgati vplivu družine in tVrkve (duhovnikov). Zato je članom strogo in s hudimi grožnjami ^ubranjeno govoriti o delu v organizaciji z drugimi, zlasti pa mora •'n prikrivati to staršem in duhov nikom.
Ali ta organizacija vpliva na mladino tudi v protiverskem duhu? Gu, vzgojita hoče popolno in borbeno brezbožnike in docela amoralne ljudi. — Marsikje so jo mladina, *i so je dala zajeti od to organiza '■'le, strašno zgrozila, ko je spozna-a njene prave nemene. Tu in tam Sc' verni fantje in dekleta vkljub Vožnjam izstopili iz nje, ker so sa-tui od sebe spoznali, da je pripad nest tako brezbožni družbi zelo
grešna.
Ali je izobčen iz Cerkve vsak član e organizacije? Kdor pozna njene -'»tttene in se prostovoljno vpiše, se tem sam sebe izključuje iz Cer-■° kot pravi odpadnik. Pa tudi po ^1'kvenih kanonih je izobčen iz , rkve, kdor se prostovoljno vpiše tu- Prostovoljno vztraja v tej orga-“izaciji tudi potem, ko je spoznal
—	i	_____
DUHOVNA obnova ZA DEKLETA v zavodu Notre Dame v pe p 14. febr. ob 6.30 zvečer in na Kanje jutro ob 7. uri.
bo
Komunizem spleta svojemu narodu najstrašnejši bič prav s to organizacijo, ki jo je nekdo imenoval S(atanov) K(olcgij) O(dgoje) ali za vzgojo J(udciev) ali odpadnikov ;n izdajalcev svojega naroda, Kristusa in Cerkve.
Je torej najnevarnejša organizacija, kar jih je kdaj bilo med našim narodom.
Mladino naše dežele, ki pride pod Jugoslavijo, zelo resno svarimo pred to veri in nravnosti tako škodljivo organizacijo.
NASE MISIJONSKE LUCI
III.	fDr.	LAMBERT
Znan nam je kot velik Slovenec, saj je vedno izpričeval svojo slovensko narodno zavest. Akademska mladina in ljubljanski reveži poznajo v njem svojega velikega podpornika, karitativnega delavca, ki je z velikim čutom za pomoč bližnjemu ob vsaki priliki sledil klicu apostolata; pomagaj! S svojo duhovno prožnostjo, močno voljo in široko razgledano izobrazbo pa je prof. Ehrlich sejal in žel sadove tudi na kulturnem polju.
Oče slovenskega misijonstva
Ne pozna pa vsakdo prof. Ehrlicha kot očeta slovenskega misijonstva. Ljubezen do Boga, do Cerkve in neumrljivih duš mu je 1. 1026. narekovala besede:	«Poučevati hočemo
verno slovensko ljudstvo, kako nuj neprestano moli, trpi in daruje za misijone. Delovati hočemo na to, da postanejo Slovenci misijonski narod.« Na tem načelu je prof. Ehrlich oživljal in dajal rast misijonski misli med Slovenci. Bes je, že pred njim smo imeli Barago, Knobleharja' in druge misijonske delavce — na misijonskem polju. Toda prof. Ehrlich je organiziral slovensko misijonsko zaledje. Ve-ci(\l je, da je zaledje nujen predpogoj za plodovim delo na misijonskem polju, ker le zaledje more organizirano in nepretrgano pošiljati nove vi’ste nosilcev Kristusove vere v poganske dežele in le zaledje zmore z gmotno in duhovno pomočjo postaviti trdno bazo in nudili stalno podporo tem delavcem na misijonskem polju.
L. 1917. je z vso vnemo sodeloval pri ustanovitvi »Misijonsko zveze lovenskih duhovnikov«, ki naj bi misijonskemu gibanju med Slovenci dala jasen, izrazit značaj. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi »Misijo-r.išča«, ki je imelo dve nalogi: vzgajati misijonarje in podpirati misijone, zlasti s širjenjem misijonske misli.
Kmalu potem že vidimo prof. Ehrlicha, kako jo misijonsko misel skušal zanesti med vse plašiti slovenskih katoličanov; prevzel je vodstvo pododseka za misijonstvo na 5. kat. shodu v Ljubljani 1. 1923. in je v svojem klenem govoru dokazoval važnost misijonskega dela in sodeloval pri izdelavi smernic za bodoče delovanje, katerih prvi plod je bil misijonski tečaj jnuarja
1.	1924. Sledila je pod njegovim vodstvom uvedba dveh misijonskih družb: Unio Cleri in Družbe za širjenje vere (DŠV). Prof. Ehrlich je kot vodja slovenske DŠV tesno sodeloval z beograjskim nadškofom dr. Ujčičem, predsednikom DŠV za vso Jugoslavijo.
Delo je bilo v teku. Prof. Ehrlich pa se je dobro zavedal, da je takemu delu potreben kvas. Zato jo na pel vse svoje sila, da zanese in or ganiizira misijonsko misel med bogoslovce in akademike. Kot profesor na teološki fakulteti v Ljubljani je uvedel poseben predmet — mi sionologijo in ustanovil misijonski krožek bogoslovcev. Želel je, da bi
iz življenja
to delo obrodilo en sad:	ti bodoči
duhovniki naj bi postali nosilci ideje o misijonski dolžnosti po vseh sovenskih župnijah. Toda tudi slovenski inteligentje naj bi bili prežeti z zavestjo o misijonski dolžnosti katoliške Cerkve. Organiziral je misijonske akademske tečaje v Ljubljani, v Grobljah, Ge.ju, Krapini in drugod; organiziral jev Ljubljani 1. 1930. VI. mednarodni akademski misijonski kongres.
Delo pa je ža tako naraslo, da je prof. Ehrlich uvidel potrebo, tehnično stran misijonskega dela prepustiti posebni Misijonski pisarni, ki jo jo 1. 1929. ustnovil v Ljubljani. Njegov zgled so posneli že naslednje leto v Zagrebu.
Posebno pri srcu mu je bilo, da bi se misijonska nedelja pri nas čim slovesneje praznovala. V ta namen je izdajal poseben list »Misijoni« in organiziral velike misijonske slavnosti po cerkvah in dvoranah.
Končno je iznajdljivi prof. Ehrlich segel tudi po modernih sredstvih za širjenje misijonske rni:li. Osnoval jo »Potujoče mis. razstave«; prva se je vršila na Brezjah >. 1931. v čast škofu Frideriku Baragu. Posrečilo se mu je tudi, da jo ljubljanska radijska postaja vključila v svoj spored vsako leto nekaj predavanj o mis. vprašanju. Zavedajoč se potrebe po duhovni porn iči misijonarjev in misijonark je prof. Ehrlich uresničil zamisel o misijonskem dnevu bolnikov na Binkošti.
Pri vsem tem se je potrudil, da jo našel čas tudi za širjenje mis. misli s pisano besedo.
Že l. 1919. je izdal knjigo »Katoliška Cerkev«. Sodeloval je pri misijonskih glasilih:	»Katoliški
misijoni« ;n »Misijonski koledar«. Pošiljal je poročila o slovenskem misijonskem delovanju v razne inozemske časopise. Izdajal je poseben list »Lux mundi« za duhovnike, člane Unio cleri. S svojo zbirko 31 sestavkov, imenovano »Tabu«, nas je hotel seznanit; tudi z moralnimi in materialnimi problemi misijonskih dežel in narodov tor njih zgodovino.
Ehrlichov nauk
Ehrlichovo delo daje našemu mišljenju tri važne smernice: 1. Mis. problem Cerkve in katolicizma je vedno živ in še posebno v današ njih dneh aktualen, ker bomo v tem, da bo katoliška Cerkev rastlu, našli moči, da kljubujemo modelnim poganskim strujam.
2. Delo prof. Ehrlich nam osvetljuje velike in raznolike potrebe misijonskega dela v zaledju.
3. Delo prof. Ehrlicha prepričuje slovenske izobražence o nujnosti sodelovanja izobraženstva pri šir jenju in utrjevanju vidne Kristusove Orkve
Končno nam je prof. Ehrlich svetel primer, kaj vso more že posameznik storiti za širjenje kraljestva Kristusovega na zemlji.
Če bi bilo več Ehrlichov med Slo-
Nova italijanska ustava in Cerkev
Pri sestavljanju osnutka nove ital. ustave je prišlo večkrat do ze-
lo	živahnih debat, zlasti ko je šlo za razporoko in za odnos med Cerkvijo in državo. Levičarske stranke so vse strnjeno glasovale za uvedbo razporoko in za razveljavljenje konkordata med ital. državo in katol. Cerkvijo. Toda kršč. demokrati, liberalci in kvalunkvist* so prevladali, ker imajo skupno večino glasov. Tako so zaenkrat rešili Italijo pred nevarnostjo raz-P o roke in preprečili ločitev Cerkve od države ter šole od Cerkve. Ob tej priliki se je pokazalo, kako velike važnosti so bile volitve lani junija meseca v ustavodajno skupščino, kakor so takrat opozorili vernike ital. škofje in sam papež. Če bi takrat prevladale levičarsko stranke, bi imeli v Italiji podobno ustavo kakor v Jugoslaviji in drugod, kjer vladajo komunisti. Tako pa se je italijanskim demokratičnim zastopnikom posrečilo rešiti v novi ustavi osnovne zahteve krščanske države.
Nov dokaz, da jo katoličan vedno pod smrtnim grehom dolžan voliti može, ki niso proti veri in Cerkvi.
Katoliška hierarhija v številkah
Iz letnega poročila o stanju ka->ul. Cerkve po svetu, ki ga navaja knjiga »Annuario Pontificio«, posnemamo: Sedaj živečih kardinalov je 62. V preteklem letu jih je torej umrlo 8. Patriarhov je 14, nadškofov 390, škofov 1045. V misijonih je še 223 apostolskih vikariatov in 138 apostolskih prefektur. (V misijonih so namreč mesto nadškofij i,n
škofij apostolski vikariati in prefekturo.) V preteklem lotu je bilo na novo ustanovljenih 143 škofij ;n nadškofij, v misijonih pa 49 novih apostolskih vikariatov in prefektur. Sv. stolica ima svoje diplomatske zastopnike v 40 državah, apostolske delegacije, ki nimajo diplomatskega značaja, pa v 15 državah. V enem letu se je število diplomatskih zastopnikov povečalo za 7, t. j. od 33 na 40.
Pax Christi
»Pux Christi« je imo gibanju, ki je nastalo v Franciji in si je nade-
lo	visoko nalogo, moliti in delati za mir med narodi, posebno med Francozi in Nemci. Gibanje je pod posebnim varstvom sv. Janeza Vianneya. Kardinal Šaliego je zapisal: »Vsi narodi so trpeli. Vsi narodi hrepenijo zato po miru. Da bi razsvetljeni po evangeliju sprejeli btžjo poslanico, mora biti naša mo lite v goreča, zaupna in stanovitna.«
Tudi v naši deželi, tudi v Slove niji bi morali začeti s takim molitvenim gibanjem za mir med slovenskim narodom in za mirno sožitje med slovenskim, italijanskim m nemškim narodom. Tudi mi smo siti prepirov, preseljevanj in groženj. Zakaj bi ne mogli vsi Slovenci doma živeti in delati in ne se petepati po svetu? Zakaj bi ne mogli z Italijani in Nemci živeti v miru in ne bežati drug pred drugim? Ros, molimo, da bi mir Kristusov zavladal tudi v naši dežel;, da bi so prenehalo sovraštvo, ki ga nekateri ljudje netijo. Mi katoličani smo prvi poklicani, da delamo, molimo in se žrtvujemo za mir Kristusov. Dajmo vsem zgled!
GLAS ZAVEZNIKOV
je poročal 3. februarja iz Washing1ona
V Washingtonu so v petek objavili posebno izjavo ameriškega senatorja Bridgesa, ki spada med vodil el je ameriške republikanske stranke.
Bridges pravi med drugim: »Vsakdo ve, da je Byrnes po vojnih letih podedoval žalostno godljo pomirjevanja in politične zmede.
V	začetku je imela naša država med narodi tega sveta ogromno zalogo ugleda.
»To neprecenljivo rezervo pa smo zapravili, ko smo Sovjetski zvezi dovolili, da si je nagrabila ozemlja svojih sosedov ter 360 milijonom ljudi z znanim močnim orožjem, to je s »kvislingi«, z nasiljem nad volivci in skrajnim terc rizmom, vsilila svojo nadzorstvo.
»Na srečo imamo še možnost, da vrnemo ljudem zaupanje v ameriš ko vodstvo. Delo za vrnitev tega zaupanja je dobro pričel minister Bvrnes. General Marshall ga lahko učinkovito nadaljuje; mislim da ga bo tudi nadaljeval.
venci, kako plodovito bi moglo biti delo slovenskega misijonskega zaledja! Izpolnili bi Ehrlichov misijonski program: mali slovenski narod bi postal velik misijonski no rod.
Prof. Ehrlicha, ki ga mirno lahko štejemo med največje Sloveu ‘C, so komunisti zahrbtno ustrelili na ljubljanski ulici 1. 1942, ker je bil kot delavec za razširjenje Kristusovega kraljestva proti širjenju komunističnega brezbožnega »raja« mtd narodom in po svetu.
»Ta pot je pomenila katastrofo za tako junaške narode, kakor so Poljaki in Kitajci, kakor tudi za
o.-vobojene narode, ki so v svojem trpljenju med zasedbo sanjali o novi demokratski zarji.
»Če je Byrnesova politika žela o-dobravonje, potem to pomeni, da .-e je Amerika odločila za novo pot, ki vodi naprej od tam, kjer se je Byrnes ustavil, in ne nazaj, kjer je pričel!«
»Enostavna resnica je, da so v jetiki vlastodržci pri vsem svojem domnevnem popuščanju niso ničesar bistvenega popustili. Obdržali so, kar so dobili, in s podvojeno naglico utrjujejo imperij, ki so si ga izklesali. Med demokratskimi voditelji na Madžarskem, ki predstavljajo veliko večino ljudstva, izvajajo čistke v znanem sovjetskem stilu. Na Poljskem, v Jugoslaviji, Bolgariji in v Romuniji teimrizira-;o in likvidirajo nasprotnike obstoječih kvizlinških režimov.
»Pot munj važnih mirovnih pogodb ni položaja prav nič spremenilo. Te pogodbe so v resnici čisto enostavno potrdile Sovjetsko zvezo v njeni nadoblasti nad skoraj po-iovico Evrope.
»Pa tudi :ia drugi strani zemlje pozorišče ni mnogo boljše. Mandžurijo so tako oplenili in pohabili, da
lo	to za več rodov zavleklo razvoj Kitajske. Tista velesila, ki je stala ob strani, ko je Kitajska bojevala boj za življenje, vse do tistega tedna, ko je bila Japonska poražena,
Stran. 2
SLOVENSKI PRIMOREC
zdaj nadzira kitajska pristanišča, železnice in mesta.
* ‘
»Zato Amerika ne more biti brezbrižna od dejstvu, da je Sovjetska zveza, prelomila svoje obljube in lavna s Kitajsko kakor s kakšno zavojevano državo m ue kot z za vozniško državo.
»Komunistična peta kolona ua Kitajskem si je-na vse kriplje prizadevala, da bi preprečila uvedbo uemokratične ustave.
»Ta gonja je del proti-aineriške gonje, ki jo je Moskva zasnovala po vsem svetu.
■»Preprosti ljudje vsega sveta se zahvaljujejo Previdnosti da je •položila atomsko bombo v ameriške roke, da jo čuvajo. Mi bomo ustregli tem ljudem in sebi — gorje pa, če postanemo lahkomiselni ali prezau-pljivi ter bi sebi in drugim zapravili zaupanje, hi ga nam je naklonila Previdnost!
aPokazali smo pripravljenost, da
li	delili atomsko skrivnost z vsem ivetom. Toda čemu bi dali to skrivnost od sebe s histerično lahkomiš-ijtnostjo?«
Podpis mirovnih pogodb
V	ponedeljek 10. II. so se zbrali v Parizu zastopniki 21 zmagovitih ter petih poraženih držav, da podpišejo mirovne pogodbe. Podpis se je izvršil v palači francoskega ministrstva. Prva je prišla na vrsto ob 11. uri italijanska mirovna pogodba. Za Italijo je podpisal grof Jii Soragna, za Jugoslavijo pa zunanji minister Simič. Popoldne so prišle na vrsto pogodbe z Ogrsko, Romunijo, Bolgarijo in Finsko. — Pogodbe bodo stopile v veljavo po njih odobritvi od strani parlamentov štirih velesil in prizadetih držav.
Domače oovice
Kaj bo 'i milostno podobo Svetogorske M. B.
Naši verniki so upravičeno zaskrbljeni, kaj bo z milostno podobo t-vetogorske Matere božje, ko bodo kcnčnoveljavno začrtali nove meje. Kot znano, so po osmem septembru 1943 odneali milostno podobo iz svetišča na Sv. gori najprej v frančiškanski .samostan v Sv. Križu Vipavskem, nato pa na Kostanjevico pri Gorici, kjer se hrani še sedaj. Na Sv. gori in v stolni cerkvi se časti le kopija prave podobe. Po predlagani francoski črti bi morai priti samostan na Kostanjevici pod Jugoslavijo. Zato se je raznesel glas, da bodo milostno podobo prenesli v stolnico v Gorici.
Hlapec Ferjan
Perja;, je pripovedoval z bledim obrazom 111 v presekanih stavkih o vsem dogodku in o svoji čudovit' rešitvi Možje so mu čestitali, ostro so pa zabavljali nad blaznim tujcem in izjavili, da bi ga morali prav za prav pustiti, naj segnije in strohni v skalovju, kot je bil sam želel. Kljub temu so se kmalu zopet čvrsto podala, na pot navzgor. Ferjan je hotel iti z njimi, toda možje mu niso pastili. Rekli so, da naj gre domov in se oddahne od prestanega strahu. Ko jim je pokazal mesto, odkoder sta zletela, so vedeli dovolj in niso potrebovali njegove pomoči. Tudi so menili vsi ljudje v vasi, da je mrtev; zato ho pač sam najbolje dokazal, da je rešen. Šele po daljšem prigovarjanju se je Ferjan vdal, da gre domov.
Ko je bil zopet sam, se je usedel ua ledino in začel znova premišljevati o strašnem dogodku na planini. Zopet ga je prevzela prejšnja nepoznana bolest in mu stiskala srce. Sedaj je spoznal mladenič, da je to prav za prav nekako domotožje, neko hrepenenje po kakem človeku, ki bi imel z njim gorko sočutje. Bridko se je vprašal, ali bi pač en sam človek na vsem širnem svetu poitočil solzo za njim, če bi se ubil gori v planinah. Tedaj mu je spreletelo neko veselje obraz, Rozkina podoba je vstala pred njegovim duhom. To bi jokala in tarnala! In sedaj jo mo re zdrav in čvrst, kot je, z nenadno vrnitvijo presenetiti! Škodil
Milostna podoba svetogorske Matere božje v gor iški stolnici
V	prejšnjem dopisu omenjeni ljudski glas se jo uveljavil. Frančiškanski red, ki je lastnik sveto-gorskega svetišča in samostana na Kostanjevici v Gorici, se je po dolgem razmišljanju odločil, da napi osi stolni kapitelj, naj sprejme v s-v o jo varstvo milostno podobo sve-h,gorske Matere božje do tedaj, ko jo ba mogoče brez nevarnosti in s primerno slovesnostjo prenesti na Sv. goro. Goriški stolni kapitelj je rade volje na to pristal in prenos se ja izvršil v nedeljo 9. februarja, na da bi bilo to razglašeno goriški javnosti.
Ob 6. uri zvečer so naložili milostno podobo na avto in trije patri reda sv. Frančiška: svetogorski gvar-dijan p. Viljem Endrizzi, bivši gvardijan na Kostanjevici p. Georg Uonei in sedanji p. gvardijan Kani il Pariš so jo spremili v goriako stolnico.
Stolni zvonovi so slovesno zapeli in kmalu je radovedno verno ljudstvo izvedelo, kaj to zvonjenje pomeni. Proti vsakemu pričakovanju se je nabralo v svetišču zelo veliko Marijinih častilcev.
Na glavnih vratih je sprejel podobo stolni župnik msgr. Velci v spremstvu stolnih kanonikov in vikarjev. V prezbiteriju so postavili sliko v njen dragoceni okvir in tmdoli Mariji in Detetu Jezusu dragoceni kroni. Nato so postavili podobo začasno na glavni oltar. Stolni župnik je stopil na prižnico in povedal zbranim vernikom, da je sedaj prišla ta podoba že petič v g.>riško stolnico. Na kratko je označil dosedanje prilike, ko je prišla Marija v naše mesto, in kako se je vsakokrat z velikim zmagoslavjem vrnila na Sveto goro. Tako se bo tudi p.i sedanjem izgnanstvu čez kratko ali dolgo znova vrnila ob nepopisnem veselju vseh goriških vernikov v svojo slavno svetiščri. — Do takrat pa bomo v naši stolnici izkazovali milostni podobi toliko čaet in ljubezen, kakor da bi bila Marija v svoji lastni osebi med nami. Pri tem se bomo držali pravila sv. Petra Kanizija: Za Marijo nikdar dovolj!
Ob koncu svojega govora se je zahvalil frančiškanom tridentinske province, ki se poslavljajo od nas, za vse, kar so dobrega storili na Sveti gori in na Kostanjevici. Spomnil se je prav posebno p. Se-lalina Inama in p. Viljema Endriz-zija, ki sta se posebno veliko trudila za obnovitev svetogorskega svetišča po prvi svetovni vojni.
Nato so bile litanije Matere božje. Potem so obesili podobo na oltar, kjer smo zadnji čas častili le kopijo svetogorske podobe. Med tem opravilom so verniki prepevali vsak v svojem jeziku italijanske in slovensko pesmi.
je pokonci in hitel dol po gozdu. Ko je dospel do vasi, je bila že temna noč. Zavil je na levo proti Grozdu in se je bližal gostilniškemu vrtu. Zavzet je obstal, kajti zdelo se mu je, da sliši godbo iz steklene verande. Re3 jo bilo tako. Na tiho se je splazil do okna in pogledal ueter; tedaj mu je kar presunilo srce. V dvorani je bdi ples in Rozka je ravno veselo skakala v rokah nekega vaškega fanta. Ko se je obrnila naokrog, je dala svojemu plesalcu med razposajenim smehom poljub. Tu se Ferjan ni več mogel premagati. V divji jezi je udaril, po šipi, da se je razletela na kosce. Pari so se razleteli prestrašeni narazen, Rozka je naglo okrentia obraz in zagledala mrtvuškoblede potoke svojega zaročenca. V strašnem straha in osuplosti jo dekle zn vreščalo: »O-o-o-oh... Ferjan! Njegov duh! Njegov duh!«
»Da, ti nemarnica ničvredna,« je zavpil Ferjan; »če bi bil duh, bi ti lase potrgal; toda sem še živ, hvala Bogu, tako da lahko na svoje oči vidim, kakšna hinavka in lahkoživ-ka si. Sedaj je vse končano med nama dvema!«
S temi besedami je stekel proč na !-voje stanovanje. Ko je iznenade-nim domačim ljudem povedal o evoji čudoviti rešitvi, so je podal v svojo sobo in je hotel zaspati. Toda celo noč ni mogel zatisniti očesa. Sedaj šele se je čutil prav bednega in zapuščenega - in skoraj bi »i želel, da bi bil obležal tam gori v skalnatih prepadih. Take bridkosti mu ni sc nihče na svetu napravil kot ne-
Mnogo slovenskih vernikov je pri tej slovesnosti jokalo ob misli, da mora Marija nekako pred Slovenci bežati. Ni bežala pred Slovenci, ampak pred komunističnim nasiljem, ki se je uveljavilo med Slovenci s pomočjo drugih narodov in tudi Italijanov.
Naše zaupanje je v tem, da kjer je Marija, tam je zmaga in da se zato tudi sveitogorska milostna podoba kmalu vrne v svoje svetišče.
Ta vest bo vznemirjala samo tisto, ki so tako vneti za vero, da cerkve rajši podirajo kot zidajo in popravljajo.
Posebno pobožno in ogorčeno bodo govorili tisti, ki širijo vest, da se bo Sv. gora spremenila v sanatorij, Kostanjevica pa v vojašnico.
Cerkveno pri.dstojništvo žeti milostno podobo ljudstvu ohraniti, ne pa je ljudstvu vzeti.
DOKNBERG
V	nedeljo 9. II. so zapeli v naši fari novi zvonovi, ki jih je verno ljudstvo samo kupilo. Da bi nikdar ne utihnili!
Podržavljcnjc zasebne lastnine — povojni mit
NADALJEVA NJE
Popolna socializacija, kakor jo učita komunizem in socializem, ne more prinesti sreče in pravega blagostanja, ker se sprevrže v državni kapitalizem ali kolektivizem. Krščanska sociologija obsoja tako socializacijo kot protinaravno, krivično in škodljivo. O državnem ka pitalizmu ali kolektivizmu je dejal sv. oče:	»Socialna revolucija se
hvali, da bo dvignila na oblast delavski razred:	prazna	obljuba,	ki
se ne more izpolniti. Vi sami vidite, da delavsko ljudstvo ostane zvezano, podjarmljeno od sile državnega kapitalizma. Država stiska in podjarmi ja vse, tako družino kakor vef-t, in spreminja delavce v pošasten delovni stroj!... Če se kolovodje v tem sistemu hrupno ponašajo > tem ali onim uspehom in izboljšanjem na polju dela in proizvodnje, ni ta uspeh nikdar primerno povračilo na naložene žrtve, katere kršijo pravice človeške osebnosti, svobodo družine, poklicnega dela, državljanskega življenja in posebno svobodo verskega življenja in celo svobodo vesti.« (Delavcem 13. jun. 1943.)
Državni kapitalizem, izvirajoč iz popolne socializacije, pomeni konč-t o zatiranje vseh, ker vsem jemlje svobodo. Nevzdržno pripelje do oboževanja države (vsemogočne države), enotne stranke, tajne policije, obvezne državne ideologije. Kaj po-
x ves tu, hinavsko dekle, za katero je vso žrtvoval, ona pa je tako zlah-koma in mrzlo pozabila na domnevano mrtvega ženina. Zdaj jc spoznal, da ne bije na vsem božjem sveti; niti eno samo srce v gorkem so-čulju zanj, in bridko čustvo zapuščenosti ga je prevzelo.
Zjutraj je bilo zopet živahno vrvenje okrog Ferjana in cb tem je nekoliko pozabil na notranjo bolest. Ljudje so prihajali iz radovednosti
v celih gručah k njemu in so hote-
li	iz njegovih lastnih ust zvedeti, kako se je zgodila nesreča na Kozlovem rogu. Ubitega tujca so spravili z največjo težavo iz skalovja in zdaj je ležal na parah tam v mrtvašnici. Popoldne je šel Ferjan z nekaterimi možmi v mrtvašmco, da poroča o nesreči uradni komisiji, ki je ravnokar prišla iz mesta. Ko je zagledal grozno razmesarjeno truplo, ga je pretreslo po vsem telesu. Samo pravemu čudežu se ima zahvaliti, da ne leži tudi on v enakem peložaju mrzel in pokvečen tu zraven tujca. In sedaj je prišla nova, strašna misel:	»Kje	bi pač
bila zdaj tvoja duša!« — Naslednja noč je bila za Ferjana še hujša kot prejšnja. Po eni strani mu ni šla iz glave grozna podoba mrtvega Mariborčana, po drugi strani pa mn ni dala miru nemirna vest Šele ko je posvetil skozi okno jutranji zor, je mogel ubogi mladenič malo zaspati, ko je še prej resno sklenil, da bo naslednjo nedeljo napravil pred ljubim Bogom temeljit obračun s svojo dušo.
(Nadaljevanje)
menijo vse te stvari, ,je zdaj vsem Slovencem, ki mislijo, le preveč znano.	(Nadaljevanje)
Slovansko mladinsko gledališče v Gorici
uprizori v nedeljo 16. feb. ob 15. uri v Verdijevem gledališču v Gorici kmečko komedijo v ireh dejanjih :
Predprodaja vstopnic na dan uprizoritve od 9. ure dalje pri gle-— da/iški blagajni —
Darovi:
B. F. iz Brd 100 L; Šempeter 400; N. N. Urhu, da bi so večkrat oglasil, 300; iz Kozane 600; iz Gradnega 450; Urhu, da bi kaj krepkega in duhovitega povedal, 1000; izpod Čavna 100; iz zupuščine 1000; partizan, ki se je boril po gozdeh, a n5 za to, kar je, 50; Mrzlič in Ozebek 490; v čast Sv Duhu, da bi se ljudje prav odločili, 70; svobode želj-na50; N. N , da bi bili vsi Slovenci. v Kristusu združeni, 100; N. N. ker je prišla srečno iz cone B, 10^
L. Bog povrni!
Urh in Žcf
Urh se je v Zagrebu precej časa pomudil. Opazoval je tamkajšnje življenje in obenem zbiral vsako-vistne novice, ki so prihajalo tja iz vse FLRJ.
Iz Rusije so n. pr. pripovedovali, da se v Kievu prikazuje nadangel Mihael z mečem v roki v neki bolnišnici, tu in tam pa tudi po zasebnih družinah. Baje so se že nekate-ti prav hudi brezbožneži spreobrni-
li	in gre po deželi novo hrepenenje po Bogu in veri.
Nato se je odpravil preko Karlovca in Novega mesta po Dolenjskem v Ljubljano. Po vsej poti je bkrbno molčal, a tem bolj ua široko imel odprte oči in ušesa.
Po Dolenjskem je srečaval vse polno romarjev in predvsem roma-ric, ki hodijo jokat in molit na zadnjo postajo križevega pota toliko slovenskih domobrancev. Tudi tam je nekaj slišal o nekakih čudnih prikazovanjih, ki rastejo v ljudski domišljiji iz dneva v dan.
V	Ljubljani je ostal nekaj dni iu opazoval življenje po cerkvah, na cestah, v gostilnah in drugih javnih lokalih ter prisluškoval več ali manj skrivnostnim pomuikom najrazličnejših ljudi, ki so mu tu pa tom pokazali tudi izredno zaupa-
li	je; saj naš junak res izgleda kot pravi Izraelec, v katerem ni hinavščine in zvijače.
Na praznik sv. Tita je srečno prišel do Postojne. Na postaji v Postojni je vstopil v vlak »ljudski du-iu.vnik«, ki ga je Urh poznal še iz dobe, ko j? ta gospod privedel na fašistično volišče svojo farane v senci trikolore. — Urhu se je to kajpada zdelo kar nerazumljivo, toda radi tega se nad tem gospodom ni pohujšal, ampak mu je kot duhovniku vse zaupal. Med njima b-? je razvil pogovor, ki je postajal od postaje do postaje živahnejši. Urh je govoril:
»Vem, da se mnogi ljudje in tudi vaši sobratje čudijo in zgledujejo, kako se morete vi kot duhovnik navduševati za Titovo Jugoslavijo. '1 udi meni je bila ta stvar zelo nerazumljiva, dokler si sam nisem ogledal ie dežele. Sedaj pa sem spoznal, da bi se morali nove Jugoslavije vsaj od daleč najbolj veseliti prav duhovniki.
Koder koli sem hodil, sem videl cerkve polne vernikov, ki pobožno molijo kakor hribolazci v nevihti in mornarji ob morskih viharjih. Včasih so se ljudje kljub pritrkavanju in zvonjenju in kljub večnim opominom naših ur na stolpih le težko vlekli v cerkve; f,edaj se mnogokje brez teh glasnikov točno zgrinjajo v svetišča — in tam molijo dolgo, dolgo.
Nekoč so povsod godrnjali: proti duhovnikom in škofom. Vse nesreče so pripisovali njim. Sedaj ste zaletavajo v škofe in duhovnike le glasniki v puščavi — časniki — In redki kričači, ki jih ljudje poslušajo s takim navdušenjem in odo-
bravanjem, kakor se posluša iežno vreščanje na žagi. Mn°f* pravijo, a .skoro vsi mislijo tajw-«0 da bi bili bolj poslušali svoj* škofe in duhovnike!«
Nekoč so vsi godrnjali nad davki in preklinjali vsak najmanjši izdatek za skupne potrebe naroda-Sedaj se ti kak mesar »prostovoljno« iu molče odpove sedmim me' snicam in se pusti nastaviti za delavca v svojem lastnem podjetju, pa četudi je skrivaj dve noči m uva dni prej pretakal grenke sola*
Evangelij uči, naj govorimo |e da, da — in ne, ne. Jugoslavija J-napravila še korak naprej, saj J® progresivna... iu ljudje govorijo 1® da, da — in si ne upajo reči ne, a6'" Kak red in discpilina!
Bogatini se težko zveličajo in bogastvo j-3 brez dvoma največja ovira na poti zveličanja. V Jugoslaviji odstranjujejo to oviro vedo0 bolj in bolj. Tam nihče več na štedi-nekateri, ker nimajo s čim, drulP zato, da bi njih prihrankov kolektiv aii progresivni kapitalist ne pogi'8" Ivi.
Po svetem pismu je začetek B10 diosti strah božji. Jugoslavija tudi v tem pogledu napravila koraJt naprej. Tam se ne dojo lo Boga* ampak vsi se bojijo vseh in druf drugega — od najvišjih do nižjih, tako da je strah najvišJ* oblast v republiki.
S tem seveda zelo napreduje tudi čeduoot ponižnosti. Tam nik&* več ue hodi z glavo pokonci, če o* ravno tako prazna kakor najbolj omlačen klas. Najbolj ponižno hodijo tisti, ki so mislili, da bodo tuj* čudili sebi v prid, in morajo sedaj svoje deliti in dajati brez nehanja« ne da bi vedeli, komu 'V prid.
Vi duhovniki ste le naprej pridi' gali: »E!-Igor ubogim, blagor ubogim!« Ali vas je kda posluša^ Preklinjali so vas liberalci in komunisti, ker vsi so trdili: »BlaS°? bogatim, blagor petičnim!—« Očitali so vam, da s svojim naukom 0 nebeških dobrinah ovirate delo i® skrb za gospodarsko blagostanje-Zdaj vaši nasprotniki vaš lastn1 evangelij udejstvujejo — in nihčJ ne sme ugovarjati, ako hoče rešit* že zadnje svoje premoženje, ld mOT* z njim svobodno razpolagati, t» i’ tvojo golo kožo.
In kako cvete v F. L. R. J. pokora! Delajo jo skoro vei, ne samo nadškof Stepinac; saj v Zagrebu som slišal, da imajo v Jugoslaviji največ svobode ljudje po jjJČah-Pokoro zahteva tudi Mati božja v Bošnjaeih.
Zato pravim in trdim, da bi morali biti vi duhovniki najbolj veseli novega reda in da bi moral1 zlasti svojim neubogljivim primorale im ovčicam od srca želeti, da pridejo v šolo Titove Jugoslavija.
Le enega si kot kristjan ne že’
l.m. In to je, da bi v tej šoli predolgo rasla mladina. Tu šola je namreč dobra samo za, odrasle-ivdor pozna sonce, hrepeni v temi in megli še mnogo bolj po njem-Kdor pa sonca nikdar ni videl, kaj lahko utone v mraku.
Torej veselite se, duhovniki, te šole, a obenem prosite, da bi na* narod v tej šoli kmalu dozorel za tesnično boljše čase.«
Če bi bil Urh tako govoril pred e-uim letom, bi ga bili sopotniki vrgl* .skozi okno. Danes so ga ponižno pioslušali, ker morajo prodajati v coni B drva po 600 L meter, ko »o po tej ceni v coni A prodaja kvin-lal, dočim se stvari, ki jih kmet kupuje, v coni B ali sploh ne dobijo ali skoro po isti ceni kot v coni A. Kmet pod komunizmom poce-Li prodaja in drago kupuje vs® btvari.
»Ljudski duhovnik« je prikimaval Urhu zaradi duš, drugi sopotniki pa zaradi žepa, pri katerem so najbolj občutljivi.
In Urh je srečno prišel nazaj v Trst.
Na postaji je prišel k njemu neki veleposestnik, ki je zelo podpiral OF in kot malokdo hrepenel P° 7LRJ. Vprašal ga je zaskrbljeno: »Ali mislite, da res pridemo pod Tila?« Urh je odgovoril:	»Mislim,
da bi to bilo za vas zelo poučno ii1 morda celo k zveličanju potrebno.«
Odgovorni urednik msgr. ALOJZIJ NOVAK Tisk. G. Iuechi - Gorica
Tiskano z dovoljenjem A. I. S.