176
ZVONIMIR:
VEČERNI VZDIH
Angelca nebeška dva na oblakih plavata in po nebu zvezdice zlate užigavata.
Tudi v mojem srcu noč temna je storila se — toda zlatih zvezdic v njem nihče ne prižge . . .
ZVONIMIR:
SAM
jam po tihem polju hodim, žalost temna v srcu bdi, snežec izpod neba pada, žalosti rose oči . . .
Sladke pomladanje nade, kam zbežale, kje ste zdaj? Kje si,  radost dni detinskih, kje si, moj mladostni raj?
Sam sem, ah . . . Le žalost tiha v srcu osamelem bdi, beli snežec polje krije, solzne moje so oči . . .
CRNOGORKE ŽALUJEJO ZA MRLIČEM.