LISTEK. JOSIP LAPAJNE: Revolucije. Tekom mojega 28-letnega službovanja sem že naletel na mnogobrojne šolsko^di^ daktične revolucije, ki so izbruhnile kar preko noči, brez vsakršnc predpriprave in našle našc vrste domalega vedno ncpriprav= Ijene. Bilo je za Hubadove dobe, da so sc kresali duševni meči ob Herbertovih fors malnih stopnjah. (Bežak.Hubad), dočim so se tedanji starejši tovariši zbegano pehali za pedagoškimi knjigami, prirejali hospita* cije po formalnih predpisih, kar se je nam mlajšim, pravkar izšolanim učiteljem zdelo naravnost smešno. Pa sc jc lc preboklo, preživelo, pa prav nič ne preuredilo. In kako smo znali tcdaj risati! Narav« nost užitek je bil, vleči črte od pike do pike in v težjih slučajih cclo mimo njih do tretjc črte. S kakim ponosom smo se z otroci radovali ob lepih zvezdicah in raznih ornamentih, ki so rasli pred nami kaikor gobe po dcžju! Pa ti padc mcd nas bomba tam iz Ljubljanc! »Proč s pikami! Na pra= zen papir!« In md, zbegana rnasa, smo z otroci vred strmeli na prazno poljc, obu= Pani kresali črte po Wernpfenigovih vzor? cih in goljufali s podkladki, da bi bile črte v. enaki višini ter nc kazile lica gradbi, ki »i se%nad njo spodtikalo nadzornikovo oko. riJr^f1? V knJižnici mnogc prcdlogc raznih W.iH. . avtorJev in v Pravi užitck mi je, Srt« Prcmišljujem o prirodnih bo= itunan, ki nam jih jc povzročala ta čudna umetniška novotarija. Ker ni bdlo na šoli mlajšega od mene, da bi se mi porogljivo nasmihal, sem hitel k društvcnim zborova= njem, da so me tamkaj božali pomilovalno pogledi našega naraščaja. Še danes, kadar mlajšim tovarišem pripovedujem svoje čudne doživljaje, vzbudim največ zabave, če opisujem naš nekdanji obup ob praznih listih. Revolucija je šla preko nas in revo lucionira še danes. In ta nesrečna biološka metoda! Ko? liko skrbi in jeze, proučavanja in razprav* ljanja je bilo, da smo se je naučili oprijeti. Mi srednjeletniki smo se sicer še kmalu oživeli v Schmeila, ne tako starejši tova= riši, ki jim je že minevalo zanimanje za novotarije. (Mačka je pač ohranila ostre kremplje, če tudi se tega ni utemeljevalo po biološkem opazovanju in utemeljitvi). Bilo jc kratkočasne zabave, ko so na neki uradni konferenci zavračali referenta o biološkd metodi, češ, da ni podal bistva te nove panoge. Ker se debaterji niso mo« gli zjcdiniti, so končno pozvali ipredsed^ nika, naj on raztolmači in razsodi biološko pravdo. In c. kr. nadzornik se je modro umaknil gordijskemu vozlu, češ, »bomo pa drugič o tcm govorili!« Kaj bi se danes ne veselil ob teh spominih biološke revolucije. V šoli so nas naučili fabricirati krasne iormulirane stavke. ki so bili dika vsem predmetom ter so v paradni uniformi defi* hrali mimo učiteljevih ušes in se usidrali v solskih zvezkih, odctih v fini ovojni papir. In zopet ti prasne strela z jasnega neba! »Proč s sponami!« »Prosto spisje!« Obu= pan sem slekel lepo uniformo in predložil sem otrokom — zopet — prazen papir. Uspehd morajo biti kolosalni, vsaj sem si nabavil Reifa, ki se je v uvodu skliceval, da so njegove ideje priplule tudi v Posavje, kjer smo tedaj že študirali Lichtenwalner= jevo »Prosto spisje«. Prva naloga — stra= šno razočaranje! Strmel sem v zmedeno štreno, brez konca, brez kraja, brez pre* sledkov, brez vsebine, brez smisla. Nad^ zornik se mi je pojavil v fata morgani — sedečemu pri topli peči ob konglomeratu čudnih prostih spisov. Potipal sem si žilo, ki je burno utripala. »Sam si kriv«, sem vzdihnil v hladno sobo. Ne da bi jo hotel segreti, pač pa da ohladim sebe samega, sem treščil vsc zvezke na plapolajoči plamen. Oprijel sem se predmeta s strašno ljubeznijo. Nad 50 spisov sem imel, ko me je prišel nadzorovat g. c. kr. nadzornik. S po= nosno zavestjo sem mu prcdložil krasne izdelke, polne življenja, srčnega zdravja. In nadzornik se je veselil z menoj vred. Presedal je ob zvezkdh in se čudil. Presedel je ponovno uro pri meni, da se uveri na kak način obravnavam šolskc poprave in na kak način sem dosegel tolike uspehe. Ko sem prosto spisje obvladal, popol^ noma proučil, sem se odločil, da na društvenem zborovanju predavam o bdstvu tega predmeta po svojih lastnih izkušnjah. Pa ti pride nov nadzornik in stopi pred menoj v čisto mlako z blatnim dnom. Ostr= mel sem. »Naloge naj bodo ličnejše, pisanjc ni zadovoljivo.« »Za to imam lepopisne zvezke,« ga zavrnem. »Nalogc morajo biti lične,« ponovi mož. Opozorim ga na namen spisja in na Reifa. »Kaj, jaz naj čdtam Rei= fa, ko imam 24 službenih let?« se razsrdi strokovnjak. Na moj protest in zastopnikov R. in L. iz K. se je opravdčil nadzornik, da mi je prisodil drugi red v mctodi, ker — je »me-todo sodil po zvezkih«. Krohot v zbornici ljubljanskega učiteljišča je bil zadnji ods mev te resnične epizode izza 20. stoletja. Spisna revolucija je še vedno na po= vršju časa, kajti naš naraščaj ne obvlada dosedanjih izkušenj in večkrat sam sebi zagreša neuspehe. Z malimi navodili oprt, se pa oprijemlje predmeta z ono ljubeznijo, ikakor smo se ga lotevali mi, ki nas je pre* porod našel nepripravljenih. In zadnja revolucija? Stojimo pred za« zidanimi vrati. Kar je znotraj ne more ven, ne mi notri, pa vendar moramo drug do drugega. So to: deška ročna dela! Ime je snovi ni, delavci brez predizobrazbe, smo= ter nejasen. PrirediH smo že tozadevna predavanja. Videli smo igračke izza našdh jasndh dni, ki smo jih otroci znali brez obveznega pred* meta d. r. d. Iz tečajev prihajajo tovariši, ki se nauče stiskati ilovico, preoblikovati lesovje, krošnjariti d. dr., vse le enostran* sko. V šoli jim časa preostaja, ne vedo kaj bi. s Našcl sem tam pri tovarišu na P. kup izdelkov. Ponesel sem par dcl domov, da pokažem tovarišem, ki bi lahiko izdelovali. So posneli, in vendar šc preostaja časa. Odločili smo se, da priredimo ob po« krajinski skupščini razstavo deških dn des kliških ročnih del z edinim namenom, da si ustvarimo nekak dclovni načrt. Bo to razstava brez enotnosti, nestrokovnjaška, pa vendar bo smotrena, ker nas povede iz povojev 'k samostojnosti in nas usmeri k pravcmu cilju. Rcvolucija dela naj ustvari delavce, zato prosim, da se vsi, ki so dobre volje, udeleže razstave kot sodelavci.