V sredo in saboto izhaja in velja: 6 fov. 20 kr. Za celo leto n pol leta . O „ 0 n „ žetert leta 1 „ 70 „ F o pošti: Za celo leto . 7 for. 50 kr. „ pol leta 3 „ 80 „ „ četert let« . ‘i _ „ SLOVENEC A Oznanila. Za navadno dvestopno Veratd se plačuje: 6 kr., ktera seenCrat, .8 kr , ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskujej veže ■ pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr. B Rokopisi se ne vrtajo. „Živi, živi duh slovenski, bodi živ nn veke!“ / Nar, pesem. \ M. 02. V Celovcu v sredo 16, avgusta 1865. Tečaj I* KMlSmOM Belcredi in njegova okrožnica. V/ 111 Deržavni minister Belcredi govori tndi o svobodnem tisku. On pravi: „Vsak uradnik naj prosto javno mnenje, kakor se po tisku glasi, in kolikor se na ljubezen do resnice opira, kakor veliko vredno blago spoštuje; osebna občutljivost naj se na strani pusti, in le tedaj, Če se po merzli in mirni presoji na kakej reči kaj kazni vrednega najde, naj se sodnijska oblastnija na pomoč kliče, da se postavi popolnoma zadosti.8 To so jasne pa zlata vredne besede: O dzvon.il o je p r ega n j ariji svobodnega tiska! Slavni mož angleškega naroda Sheridan je rekel: „Rajši nobenega zbora (parlamenta) kakor nobene tiskarne svobode; rajši pogrešam odgovornost ministrov, osebno in hišno svobodo (Habeas — Corpus - akte), dovoljenje davkov, kakor pa tiskarno svobodo ; zakaj, če imam tiskarno svobodo, lahko si pridobim vse te imenovane pravice.“ Poprejšnji minister Šmerling je tako rad gledal na Angleško in tolikokrat terdil, da vživa. Avstrija skorej vse ravno tiste pravice in svobode, ktere ima svobodna Anglija. Pa kje je bila odgovornost naših ministrov; — kakšna je bila pravica dovoljevati davke; — kakšna je bila naša Osebna in hišna svoboda? Stalo je vse to lepo na papirju in morebiti tudi v ministrovem programu, — govorilo se je o teh lepih in važnih pravicah tu in tam; — pa v resnici so bile vse te besede in obljube le gole sladke sanjarije, naj bi bil Šmerling še večkrat povdarjal in terdil, da Avstrijanci vži-vajo vse te pravice in svobode, kterih se veselč Angleži. Ce pa kak vrednik tega ni hotel verjeti in je v svojem časniku dokazoval, da temu ni taka, da Šmerlingova svoboda ni veliko vredna, da meri Šmerlingova sistema Avstrijo pogubiti, gorje mu nevernemu Tomažu! Oskerbel si je svobodni Šmerling prav ostro tiskarno postavo. Kmalo sc takemu rogoviležu — vredniku obesili černo pravdo na vrat in ga posadili nekam, naj si svojo vročo kerv ohladi in svojo prederznost obžaluje. Kar Avstrija obstoji, ni bilo toliko tiskarnih pravd in ni bilo toliko vrednikov obsojenih in kaznovanih ali na denarjih ali na svobodi, kakor za časov, ko je kraljeval g. Šmerling, kte-rega so nemški liberalci razglaševali in Oslavljali za pravega očeta vse ustavne svobode in vsega napredka. Sešteli so leta, na kolikor so bili vsi razni vredniki v ječo ali zapor obsojeni v teh žalostnih in nesrečnih štirih letih, in našteli so jih več kot 50 lei: Vredniki petdeset let v ječi, Šiner-ling pa štiri leta na ministrovem sedežu! Zgodovina je in bo sodila Šmerlingovo svobodo !! Hvala Bogu, da je tej čudnej svobodi konec in konec od takega moža, kterega so znani liberalci razglaševali in černili kot nasprotnika vsake svobode: To je živa žerjavica na glavo svojih nasprotnikov. Že v svojej okrožnici Belcredi o tiskarnej svobodi tako govori, da se precej vidi, da posluša in spoštuje javno mnenje. Dalje pa najdemo v okrožnici očitno izrečeno, da zanaprej ne bode toliko tiskarnih pravd, da je konec preganjanji svobodnega tiska. Belcredi zaukazuje, naj se vsa osebna občutljivost na strani pusti, vse mirno in pravično preišče in le v sili sodnijska oblast na pomoč pokliče. S to prelepo besedo se pa strinja to, kar je Belcredi pri nastopu svojega mesta tudi v djanju storil. Poročil je svitlemu cesarju, naj pomilovanje oglasi tistim, kteri so bili zavoljo tiskarnih pregreškov po stari postavi kaznovani. In marsikomu so se železna vrata odperla, — marsikomu je težko železje z rok padlo, — marsikomu je bil vernjen denar, ki ga je moral plačati za kazen, in marsikdo, ki je bil zapadel poli- tičnej smerti, vstal Je vesel k novemu poli- tičnemu življenju. Že samo to, kar je Belcredi dosedaj storil, zasluži, da se njegovo ime z zlatimi pismenkami zapiše v zgodovinske bukve našega ustavnega razvoja. Pričakujemo pa še to, da bode zdanji deržavni minister, ki je visoko, povzdignil federalistično bandero, o pravej priložnosti priporočal svitlemu cesarju, naj pomiluje še tudi vse tiste vrednike, ki so zavoljo političnih zadev za časov Šmerlingovih kakej kazni zapadli; zakaj nedosledno in pre-terdo je, da bi vredniki federalističnih časnikov še dalje terpeli in sicer terpeli še zdaj, ko se je sama vlada poprijela ravno tistih pravil. Dalje še pričakujemo od sedanjega deržavnega ministra, da bode za-vergši staro drakonsko tiskarno postavo skorej si oskerbel kako novo, ktera je pri-merjena omiki in svobodi avstrijanskih narodov. Potem bode slava donela grofu Bel-credi-ju od enega konca do drugega cele avstrijanske deržave. Od vrednikov se pa nadjamo, da bodo novega deržavnega ministra pri njegovem težavnem in preimenitnem delu krepko podpirali. Najboljša in ljubša podpora pa mu bode ta, ako se resnice zvesto deržč, vse napake odkritoserčno na dan spravljajo, da grajajo, kar je graje — pa hvalijo, kar je hvale vredno, da se pa vselej in povsod mirne in spodobne besede poslužujejo. Tako bodo ministri in vredniki delali z zedinje- Besednik. Gornje-savinjska dolina. Popisal Žavski. Precej na gornji strani gostoljubnega krčmarja „Zadnek-a“zasukneš se, dragi popotnik, z velike ceste na desno proti severu, ter prideš po cesti vranskega okroga mimo Brasloveč v Letušu čez most zopet na levo pobrežje Savinje. Ta cesta je bila do sedaj tako ozka, da se po nekterih soteskah voz vozu zogniti zamogel ni; posebno v temni noči ali pa v zametih se po omenjeni cesti voziti, bilo je zelo nevarno. To napako za-zapazivši je vrli c. k okrajni predstojnik na Vranskem, g. Ribič, mož resnega zna- čaja, sklenil, to ozko in zapuščeno poštno cesto razširiti ter popolnoma popraviti. Kmalo je bila cesta dobro pregledana, in po očitni dražbi prevzela sta letošnjo spomlad to delo gg. Zadnek na Groblju in Lipold v Mozirju; delo gre urno od rok in predenj bo zima, bode razširjena cesta tudi že nasuta. Se ve, da morajo tudi mostovi in vodotoki širji biti, kar ne bo malo denarja stalo, posebno ker se večidel iz obsekanega kamenja zidajo. Ker bo pa ta cesta, ki pelje v Gornjigrad, samo le do meje vransko - gornjegraškega okroga (do Soteske) za tri sežne razširjena, torej bodo želje ljudem le napol izpolnjene; zaupljivo pa pričakujemo od c. k. okr. predstojnika v Gornjemgradu, da bode pri tem delu pogumnega soseda svojega posnemal, ter poštno cesto v svjem okrogu, namreč od Soteske do Gornjigrada, ravno tako razširiti in popraviti dal, zakaj kar je bilo g. Ribiču, naj bo tudi g. Debelaku mogoče. Ne zameri mi, dragi čitatelj „Besednika8, da sem te kakor potnika v gornje-savinjsko dolino s to cesto dolgočasil, saj sem se le za-te poganjal, ker so potnikom ljubše ravne, prostorne in gladke ceste in pota nego ovinkaste, ozke in razruvane, da imajo rajši mo čne, kakor pa raztergane mostove in bervi, da rajši stopajo po varnih, kakor nevarnih stezah in naposled, da tudi lože potujejo v dobrih, kakor v od slabih cest, potov in stez preščipljenih čižmah; — vsega tega sem se v svoji osebi dosti prepričal, kedar sem po težavni poti krvave žulje na petah z iglo prebadal, čižme pa kakor „armer reisender8 čevljarju krpati dajati moral. Od Letuša proti Mozirju naprej je cesta za Savinjo vedno tesnejša, tako,, da, ko čez pičlo pol ure v Sotesko prideš, prašaš se: Kam pa zdaj? — Ali čuua! komej storiš še kakih deset korakov, že se ti odpre prijazna mozirska dolinica, kteri je prav za prav „Srednje-savinjska dolina8 ime. Zdaj zagledaš pred sebo nektere vasi, dosti apnenih peči, žag in mlinov ob Savmji; daljej mel cesto in strugo čisto novo v gotiškem slogu prav vkusno sezidano poddružnico mozirsko sv. Miklavža na Libiji: Podobo imenovanega patrona zale cerkvice je izrezal sloviti Hans Gasser v Beču; veliki oltar pa je naredil ter še dva stranska izdeluje A. Cesar v Mozirju, zvonik pa še stari stoji ter čaka boljših časov. Ce bi, dragi čitatelj, kedaj tukaj hodil, poglej to hišo božjo , zakaj dopadla ti bode gotovo; njen ključ se ^đobi v nasprotni hišici pri „Mežnarju8. Še četrtinko ure, in zdaj si v čednem trgu, Mozirje imenovanem; gredč vidiš na desno prijazno mozirsko podžupo Matere Božje na Rožniku med vinogradi in gaji, na levo pa nazareško poddružnico sv. Vrbana na Dobrolah. Mozirje je snažen, prostoren trg z mnogo novimi hišami, zlasti pa strehami, zakaj v tem kraju je v zadnjih letih strašen ogenj hudo razsajal; ni čuda tedaj, da Mozirčani, Braslovčam in Zalčani znajo ogenj tako praktično gasiti, daje kaj. V sredi trga štoji pod košato lipo, na kteri še od lanske „Besede8 modro- belo -rudeča zastava vihra, kapelica z železno ograjo, na gornji strani v senci pa „štepih8, kterega bistročvrsta voda trudnega potnika okrepčuje, kar je Ki prav ndrodno! Konec trga nekaj više pa stoji prenovljena farna cerkev sv. Jurja, ki se po trgu ozira. Omeniti mi je, da so posebno podobe velikega oltarja kaj lepe in svedočijo, da jih je izurjen mojster izrezal, nimi močmi na srečo in slavo Avstriji in odzvorilo ‘e pitganjariji svtb( c'nega tiska. ~^£š805lt;“ Pri čepu4*, — „Zlata Praga4*, „Bela ali „Jugoslavjanska gostivnica4* Iz Mozirja jo zaviješ na levo naravnost proti jugu, ter zapaziš za dober streljaj od ceste na desnem berdu dobro Berdce, 20 minut pred sebo pa na okroglem gričku unkraj Savinje frančiškanski samostan Nazaret, pribežališče revnih in potrebnih; tu stanuje 6 gg. očetov, nekaj novincev in bratov. Redovniki tega samostana imajo tudi dušno pastirstvo nazareške kuracije v svoji skrbi; poleg tega pa še v sosednjih farah dostikrat gospodom duhovnom v spovednicah, na leči i. t. d. radovoljno pomagajo; torej si lahko mislimo, da imajo dovolj opraviti. Zala Ljubljana44 crkev z dvema stolpoma je božji porodnici, rožnej devici Mariji posvečena, in gleda prijazno proti zapadu po rečiškem polju — po celej gornje-savinjskej dolini, po v nebo kipečih snežnikih nad virom Savinje v Žolcpahu. Mesto- da greš zdaj mimo „Ribiča4* po savinjski mostu podobni brvi, na kterej stoji zdaj velik križ z železnim svitlopozlačenim razpelom (sv. inartro), v frančiškanski samostan po 102eh kamnitih stopnicah, ali pa daljej v Kokarje in Šont-Martin v nježno dretsko dolinico, zavij jo rajši po poštni cesti naravnost proti zapadu, in na Prihovi se ti nasmehlja nenadama prijazna in mila sestra spodnje-savinjske doline, prekrasna gornje-savinjska dolina, ograjena z visokimi gorami na zapadni in sevrni strani pa s ponosno v nebo strmečimi planinami, kterih gole vrhove le divja koza najbolje pozna. Dolga je ta rodovitna, od Slovencev marljivo obdelovana dolina dve uri (od Prihove do Ljubna) a široka komej s/4 n. (od Pobrežja do Rečice). Ozirajva se, dragi potnik, po tej dolini bolj na tanko, V zapadnem znožju Nazareškega griča na skalnatem polotoku zagledaš veliko starodavno, grajščino Vrbovec, pod ktero spada dosti zemljišč ljubljanskega vladika; ako-ravno so grad s stolpi na treh oglih in druga poslopja v dobrem stanu, vendar so čisto prazna in kakor obropana; mislim, da še stola ne bi našel v velikih dvoranah in so- je pa tak zaničivavcc slovi nskfga jezika sam slovenskega rotili, sam Slovei.ec, zaničuje in psuje po tem takim sim stbe! Kedar takega Mesti slišiš, moraš pač reči: Bog niu daj pa.;.« tl Se mu menda mešal? — Žalibog, nemškutovalo se je na Bernci pa že vsa leta tudi v šoli. Nemške bukvice „Fibel** so imeli čisto slovenski začetni učenci v rokah! Pa tamošnji učitelj J. J. ie — Bog mu daj večni mir! — 17. aprila letos nagloma umeri, zapustivši vdovo z otroci, in zatorej zagernem marsikaj glede šole. 1. maja je bil za začasnega učitelja na Bernco g. J. JE. postavljen, kakor zvem, zaveden »Slovenec, rojen iz Sevnice na spodnjem Štajarskem, kjer so večidel verli Slovenci. Nadjamo se, da bode novi bernski učitelj tiho in mirno, pa zvesto na zanemarjenem narodnem in šolskem polju delal. Bernski farmani se še niso popolno — 1 er je skoro nemogoče — znebili narodnosti. Iskra še tli, čeravno pod kupcem pepela. Pravi upliv jo more razpihati, da vsplameni. — Pred nekterimi dnevi sem obiskal po- kopališče na Bernci, in našel sem tam prav obilo slovenskih grobnih nadpisov. Mislil sem si: Bernčani nočejo nič od slovenščine slišati; kaj pomenjajo tedaj slovenski napisi? Morda menijo, da je slovenščina le za pokopališče?! Lahko da! Pa jaz mislim: Kjer je groblje, tam bode enkrat tudi vstajenje, in tako se verno nadjarn, da bode tudi slovenščina na Bernci enkrat vskersnila, da jej napoči zora velikonočnega dneva. Do sedaj pa je bilo na Bernci zastran slovenščine zel6 žalostno. Ne eden slovensk Časnik ne najde v celi fari nikjer gostoljubnega zavetja, in pri družbi sv. Mohora ni ne enega družnika. Fantje poj6 le bolj nemške pesmi, cel6 od „tajčlonda,** „tajčega herca,“ „tajče traje“ (zvestobe) itd. — pa ne ved6, da so le nezvestniki, da je njih „herc" pod sercem slovenske matere začel pluti, da so perve besede blažene ljubezni do matere spregovorili v slovenskem jeziku! Kdor si je izbrisal iz svojega spomina kraj, kjer je njegova zibel tekla, radostne oči svoje matere, ko jo je božal in ž njo otročje nedolžno govoril, — mater pobožno, ktera mu je male rdčice sklepala in ga slovensko moliti učila, kdor take spomine ošabno tepta, tega ne vabimo v našo družbo, on nam ni veren prijatel!------ ^ lz EJubljaiie- ('Občinska kopel. — Nova pivarna.) Iz mnozih krajev smo let03 sporočila brali, da dežja ni, da zarad silne suše ne le Ijudčm, nego posebno živini glad žuga, ja, tudi „Slovenec1* je že banah ; tu so nekdaj strahoviti velikaši šta-jarski stanovali, poznej pa cesarski uradniki gospodovali. Daljej naprej, na levem kakor desnem bregu Savinje, stojijo večidel lepozidana sela in vasi, mlini in žage, kar nam priča, da tukaj premožni Stanovniki prebivajo. Tu pa tam se vidijo veliki kupi hlodov ali platanic, desek, lat in lajt z neogašenim apnom, kar marljivi flosarji o pravem času na splave nabašejo in po Savinji veslajo Hrvatom, Srbom in Turkom prodajo. Ni čuda tedaj, da se je do letos večkrat kak rumenole-skeči cekin v štacuno prinesel; ali kako bode v prihodnje, ne vem, kajti tudi v spodnjih krajih denarja pomanjkuje; trgovci žalostno tožijo, da nima les zdaj tam doli nobene cene, in še za to, kar prodajo , dobivajo večidel le dolžne liste. Kaj bo? kaj bo? Daljej po poštni cesti grede zagledaš za četrt ure proti severu teržič Rečico; v ta terg pelje tako razruta cesta, da bo skorej nevarno, po njej se voziti; šolo sicer že kakih šest let rečiški farniki stavijo in nare-jajo, pa še enega kamna ni za novo šolo pripravljenega; ubogi učitelj ima mokrotno, tedaj nezdravo stanovanje; šolska soba ima gnjila tla in tako polomljene stole, da jeza to lesabogato faro grdo; malo čez sežen je visoka ta plesnjiva temnica, za 179 otrok v vsakdanjem poduku pa tudi veliko veliko pretesna. Kako bode potem g. učitelj veselje imel do poduka, in kako otroci za uk v — 247 - naznanil, da kranjskej deželi se je bati hudih časov, ker je dež< la v dmarnej zadevi obožala, in da naj bi se o pravem času skerbelo nadlogo po mogočosti odver-niti. — V našem mestu pa se jo letos pokazala zopet druga že davno poznana nadloga ; mi Ljubljančanje pogrešamo namreč za poletni čas zdatnega kopališča za občinstvo. Naš rajni župan Anibrož je (o potrebo za Ljubljano spoznal in si prizadeval nasledke odverniti. On se je večkrat posvetoval zg. Z a 1 a r j e m, da bi s pomočjo mestne gosposke napravil ob svojem travniku pri Glinicah za občinstvo javno kopel, ker dosedanja zraven kolesejskega mlina zdatna ni in zarad neprilične lege tudi ustrezati ne more. Lanjsko leto je bilo deževno in hladno, tedaj se je (udi kopel lahko pogrešala in pozabila; toda drugači je letos, nadloga v tej zadevi je posebno velika za ženski spol. Ker se dosedaj v tej zadevi nič storilo ni, nadjamo se, da se to vsaj za prihodnji čas vnemar pustilo ne bo. Naj bi naša mestna gosposka tega nikakor ne pozabila! — Da se naše mesto vedno bolj in bolj razširja in veča, zapazi to vsak, kdor ima oči, posebno pa tisti, ki le včasih k nam pride. V tej zadevi se nam je zopet lepega napredka nadjati. Premožni domoljubni bratje gospodje Kozlerji so s svojim svakom, gospodom Obrezom, kupili od g. žl. Paglia-ruzzia grajščino pri Šiški, kjer mislijo napraviti veliko pivarijo. To se nam zdi v dveh zadevah posebno važno. Oni bojo namreč nas preskerbljevali zdatno s pivom, za ktero mi obilo denarja v Gradec pošiljamo in naši lepi denarci bojo v deželi ostali; v drugi zadevi pa se bo naše mesto zopet polepšalo in povečalo. Imenovani gospodje namreč mislijo pivarijo zidati poleg ceste v Šiško in tako bo mesto s prijazno vasjo združeno. Pri tej priliki ne moremo si kaj, da željo razodenemo, naj bi domoljubni gospodje nikakor tega ne prezreli, da ima vsak dože-lan najpopred na svoje rojake gledati; naj bi se tedaj oni, kar je mogoče, pri zidanju domačih ljudi posluževali, zlasti zdaj, ko na vse strani zaslužka primanjkuje! ■z slov«nsUega Š tnjerja. §. (»S t a-j erski deželni poglavar). V svojem 15. listu si ti „Slovenec** pisal: „Ljudje — naj si bojo stali še tako visoko, da! naj si bbjo ministri, deželni poglavarji ali škofovi — vsi ljudje pridejo in spet odidejo, — narodi pa in njih pravice ostanejo vekomaj.“ Marsikdo se je nad temi besedami merdal in taki zaporu podobni šoli? — Upanje sicer imam, da se bode v kratkem na bolje obrnilo, zakaj, vrla gospoda župnik in novi župan si mnogo prizadevata; veliko kmetijstvo prvega, g. Jug-a, je izverstno vredjeno, polja in travniki njegovi so skorej raju podobni ; hlevi polni najčverstejše domače živine v izgled in posnemo vsem sosednjim kmetom in gospodarjem. Ta dva gospoda rodoljuba in še neka| blagih Stanovnikov te premožne fare že komej pričakujejo tiste ure, ko se bode reklo: „Rečiški farani 1 zdaj se pa mora šola, in kolikor mogoče sedanjemu času primerna, napraviti, namreč z dvema sobama za poduk, in sč stanovališčeina za učitelja in podučitelja-*. „Kje paje slovita crkev sv. Frančiška Ksaver-ja“, me bodeš, ljubi potnik, radovedno vprašal? Cesta, po kcerej potujeva, zavije se mimo Sent-Janža unkraj Okonine čez savinjski most proti jugu-zapadu, in tu imaš pred sebč vasnico Radmirje z malo poddružnico; še nekaj minut naprej, in zdaj vidiš na Straškem griču zaželeno farno cerkev velikega katoljškega apostola v Indiji, okoli ktere se na dolgo in široko zelena trata z marjeticami in zlaticami razprostira. Ta velekrasna crkev je bila postavljena leta 1725, leta 1728 pa so jo slovesno posvetili ljub janski vladika »Sigmund Feliks grot Schrotenbaeh. Od tiste dobe je ta čudopolna božja pot vedno bolj slovela ; iz raznih dežel so prišli romarji iz nižih in viših stanov sy. Ksaverju se jih „Slovencu** hudo zaiajtal, — pa kemej je minulo nekaj mesecev in spolnile so se jasno in krasno. »Šel je minister Šmerling, za njim pojde tudi naš Strasoldo in za obema še pojde marsikdo: Narod slovenski in njegove pravice pa ostanejo in dobojo še le zdaj pravo svojo veljavnost! Slovencem na Štajerskem se ni godilo po volji cesarjeve;, ne po duhu in po besedi oklicanih postav, — »Slovenci so stradovali narodne ravnoprav-nosti v deželskih in cerkvenih zadevah. Tega ne bom obširno dokazoval, le samo to ponavljam, da Slovenec še svojega lastnega imena ni smel lepo in pravilno pisati po slovenski. In ko bi rajni nepozabljivi naš škof in oče Anton Martin zdaj še živeli, serce bi se jim ohladilo, radi bi pozabili, kar so zavoljo slovenščine preterpeli in morebiti bi jih zdaj še zdrave in vesele med seboj imeli. Zakaj znano je, da jim je žalostna osoda vernih in vselej zvestih Slovencev globoko segala v serce in kakor vašemu šolskemu svetovavcu Š. Rudmaš-u prezgodaj černo jamo skopala. Zdaj so padli naši nasprotniki in nastopili so njih mesto vsem avstrijanskim narodom enako pravični in enako prijazni možjč. Tudi naš deželni poglavar grof Strasoldo pojde, tako pripovedujejo časniki in mi radi in veseli verjamemo, dd! še celo terdimo, da drugače biti ne more. Dobimo torej novega deželnega poglavarja. Grof Belcredi je v svojej okrožnici izrekel in pred celim svetom svojo besedo zastavil, da mora urad in vsak posamen uradnik z ljudstvom v njegovem jeziku ob-ravnovati. Deželni poglavar je pervi uradnik cele dežele, je oče in varh vseh prebivavcev, ž njim more in hoče iz oči v oči vsak posamen Stajerc govoriti v svojem jeziku. Pričakujemo torej takega deželnega poglavarja, kteri je zmožen tudi slovenskega jezika. Naj novo ministerstvo ne pozabi, da njemu je zaupanja in ljubezni vseh narodov živo in neobhodno potreba. Kakor je „Slo-vcnec“ že obljubil, smo mi Slovenci terdne volje, novo vlado na vso moč podpirati, naj pa tudi ona spolnuje naše pravične in neprenapete želje in prošnje: Dajte nam cesarskega namestnika, ki zna s Slovenci tudi slovenski govoriti.( Pripoveduje se, da menda baron Meczery pride za deželnega poglavarja v Gradec. Ta gospod ni bil v Pragi kaj ljubljen, gospodoval je tudi s Šmerlingom, ki z nami ni lepo ravnal in ne vemo, ali zna slovenski ali ne. Grofa Bcl-credi-ja lepo prosimo, naj to reč dobro pre-vdari: Skažena reč se težko popravi in zgub- riporočat. Dobila je ta crkev od kneza aksonskega, od kraljevih dvorov na Poljskem, Napolitanskem in Francoskem, in od samo svitlo cesarico Marije Terezije, in drugih — daljej od visokoplemenitih dobrotni-’ kov in dobrotflic na Češkem, Moravskem in Ogerskem in od mnogo drugih duhovnih in posvetnih gospodov in gospil srebrne in zlate, umnoizdelane lcelhe, monštrance, prekrasna tcškozlata mašna oblačila (paramente) in veliko drugih dragocenih zlatih in srebrnih reči v dar, kterih še danes lahko mnogo v tej cerkvi vidiš, a mnogo jih je pa okoli leta 1783 tedanja cesarska vlada — v vojskine potrebe pobrati in odpeljati ukdznla. Vredno je nekdanjo veleslavno, dobro uro od sv. Ksaverja oddaljeno stolno cerkev in velikansko palačo ljubljanskih vladikov v Gornjemgradu pogledati, pa ker sva se, dragi tovarš, le v gornjesavinjsko dolino napotila, torej odriniva jo od tod malo nazaj do Radmirja, zdaj pa zopet proti zapadu v trg Ljubno v znožju golobučnih planin na levem bregu Savinje. Tukaj je imenovana reka že tako globoka, da zamorejo flosarji s splavi po njej humpljati ali veslati. V tem starem slovenskem trgu si dragi in trudni potnik malo odahniva, okrepčajva se za težavnejša pota s postrvami in s čašo bizelskega vina in ako te v resnici mika vir bistre Savinje videti, hočeva v kratkem po ozki stezi v Luče in Žolcpah odrinuti. ljeno zaupanje težko pridobi! — Zdaj pa še nekaj (Slovenci ni! Bere se po novim n, da ho skorej za vse ogerske županije izvoljeni novi nadžupani in to sami stari konservativni madjari. Na Slavjane in Romane ni gledal nihče, — oni ne dobojo ne enega svojih narodnjakov. In veste, kaj se jim očita? „Zakaj se niste oglasili in potegnili za svoje ljudi in s,roje pravice ?‘‘ Slovenci, učimo se modrosti iz tuje škode! Ptuj je dežele. Pruska. r Pruska vojska in Slavjani. Kaj bode s Prusko in Avstrijo, ni se določeno, napeta je pa struna že dosti. Bog. obvari, da poči. Mi Slavjani smo za to, naj se Avstrija vojske brani in ogiblje, kolikor koli le more, — zraven naj se pa. proti. Pruske) moško in krepko obnaša, da jo prisili, naj jej poverne njeno pravico v Šlesvik-Holštajnu in denarje, ki jih je za vojsko potrosila. Najbolje bi bilo, da Pruska Avstriji v za-menjo lužiške ali sleške krajine nazaj da, ktere jej je nekdaj jjo krivici odvzela, lake bi korona češka, pod ktero so imenovane dežele spadale, se sopet dopolnila in si staro slavo pridobila. Tako bi pa tudi Slavjani, ki so najpervi varh in branitelj Avstrije, dobili si novih bratov in ž njimi nove moči v varnost, moč in slavo cele avstrijanske deržave. Tako mislijo Slavjani, naj se zravna prusko-avstrijanski klopčič. Se ve da bojo temu nasprotovali Nemci in Madjari ter vpili: Avstrija se ne sme poslovaniti! Pa naša raz-svitljena vlada naj se ne da motiti in slepariti, saj je znano, da niti Nemcem niti Madjarom toliko ni ležeče na moči in. slavi Avstrije. Saj so pervaki nemško-centralistične stranke v deržavnem zboru pred celim svetom trobili, da Avstrija nima nobene pravice do Šlesvik-Holštajna, temuč da je vojvoda Augustenburškega in da jse ima pridružiti kot nova deželica nemskej zvezi. Vsi prestoli teh nemških dežel pa bojo nek lep večer prekucnjeni in rta njihovih razvalinah se postavi o svojem času velikonemška republika z nemškim parlamentom v Fran-kobrodu, v kterem bojo tudi sedeli poslanci naših nemško-slavjanskih dežel. Ni nobena skrivnost, da tako misli mnogobrojna stranka med Nemci. Pa tudi Madjari ne mislijo veliko drugači; tudi oni bi ne prelili nobene solze, ako bi se Avstrija raztergala na dva kosa. Priča temu so nekteri madjarski časniki n. pr. Pešti Napit), ki Schmerlingovega znanega govora o frankobrodskem parlamentu ne morejo prehvaliti. Zatorej Madjari smeje gledajo na vojsko, kteranam s Prusko grozi; kajti mislijo v motnem ribiti: En kos popadejo Nemci, drugi kos pa mi Madjari in si naredimo na grobih Slavjanov in Romanov veliko Madjarijo. Kakor vselej, tako se tudi zdaj v tem nevarnem trenutku spet kaže, kdo da je pravi in zvest prijatel Avstrije, — tudi zdaj kličejo Slavjani: Avstrija mora obstati ena, nerazdeljiva in močna, vse za Avstrijo! — Ruska. Petrovgi*a