KAM PA KAM (PANJA)?
str. 2
OLIMPIJADA str. 3
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 10. marca 1994 * Leto IV, št. 5
PREDSEDNIK MADŽARSKE ARPAD GONCZ NA OBISKU V SLOVENIJI
PREDSEDNIKA BI RADA DOSTI VEČ
Neuradni, a delovni obisk predsednika Madžarske Arpada Goncza pri predsedniku Slovenije Milanu Kučanu je potekal tokrat na Obali, v Portorožu, Kopru in Piranu. Urnik obiska je sicer precej pomešala megla, zaradi katere ni moglo pristati letalo z madžarskim predsednikom in sodelavci v Portorožu, vendar so pozneje nadomestili izgubljeni čas. Deloma tudi tako, da sta imela državnika manj časa za pogovor z novinarji.
Pogovore dveh predsednikov, že dobrih znancev, lahko razdelimo na nekaj tematskih delov. Najprej sta izmenjala poglede na procese združevanja v Evropi, ocenjevala možnosti vključevanja Slovenije in Madžarske v te procese; se zavzela za prenehanje vojne na Balkanu in za mir v Bosni in Hercegovini ter se seveda poglobljeno pogovarjala o sodelovanju med Slovenijo in Madžarsko.
Kot je po pogovorih dejal predsednik Arpad Goncz, sta se pogovarjala tudi o novih mejnih prehodih med državama, zlasti pa o ustreznih transportnih povezavah, kot sta železnica in cesta od Kopra do madžarske meje. Gre za načrte, ki so uresničljivi nekako do konca tega stoletja.
Milan Kučan pa je po pogovorih ocenil, da je obisk pokazal tradicionalnost
PREDSEDNIKA V TARTINJEVI HIŠI S PREDSTAVNIKI ITALIJANSKE MANJŠINE	Foto: Zdravko Primožič/FPA
dobrih odnosov med državama in visoko stopnjo enakih pogledov na najbolj aktualna vprašanja med državama, v Evropi in tudi glede evropske prihodnosti. Slovenski predsednik je tudi dejal, da ima Slovenija v Madžarski zanesljivega in čvrstega prijatelja, s katerim je mogoče računati tudi v preizkušnjah, ki jih v razmišljanjih o evropski prihodnosti ni mogoče odmisliti.
"V ospredju so bila vprašanja evropske prihodnosti, vstopanja v evropsko integracijo. Tu se je pokazala enotnost stališča, da je končni cilj priti kot polnopravni člani v to integra-
cijo, z vsemi pravicami, vendar po svoji poti, ob upoštevanju svojih specifik in s trdnim prepričanjem, da to ni interes samo naših držav, ampak da je to tudi interes držav, ki so že članice te velike integracije," je poudaril slovenski predsednik Milan Kučun, ki je o narodnostnih vprašanjih dejal: " V kontekstu človekovih pravic je bilo govora tudi o odgovornosti naših držav za zavarovanje in za priznavanje pravic in posebnega položaja madžarske manjšine pri nas in slovenske manjšine na Madžarskem."
Predsednika sta govorila
tudi o Partnerstvu za mir in poudarila, da gre za pomembno pobudo, tako z vojaško varnostnega, kot tudi drugih vidikov, predvsem pa za obliko demokratične kontrole nad obrambnim kompleksom. Slovenija in Madžarska bosta zanimivi za Evropo toliko bolj, koliko bolj bosta gospodarsko, politično in civilizacijsko blizu državam, ki so že članice Evropske unije.
Slovenija in Madžarska sta doslej podpisali dvaindvajset sporazumov, nekatere pomembne sporazume pa še pripravljata, med njimi bo najpomembnejši Sporazum o prosti
trgovini, ki bi ga naj podpisali še ta mesec. S tem sporazumom in drugimi aktivnostmi bi morali vzpodbuditi gospodarsko sodelovanje, ki zaostaja za odličnimi političnimi in tudi drugimi stiki med Slovenijo in Madžarsko. Lani se je sicer gospodarsko sodelovanje rahlo dvignilo, toda bolj v odstotkih in statistično, kot pa v konkretnih številkah in rezultatih.
Kako okrepiti gospodarske vezi? je bilo osrednje vprašanje tudi na pogovoru v Luki Koper. Madžarska ostaja še dalje zainteresirana za prevoz blaga prek tega pristanišča, vendar so za večji promet potrebne primernejše transportne poti, o katerih sta se predsednika ravno tako pogovarjala.
Arpad Goncz in Milan Kučan sta obiskala tudi Piran in se seznanila s položajem italijanske narodnosti v Sloveniji.
Brez zadržkov lahko zapišemo, da gre za pomembno srečanje in pogovore dveh državnikov, ki se imata o čem pogovarjati in si kaj povedati. Res pa je, da so vzvodi za uresničevanje njunih dogovorov v številnih okoljih, kjer marsikdaj še tako dobra pobuda ostane neuresničena. Na to pa predsednika ne moreta vplivati.
eR
2
NIKOTIN IN IDEOLOGIJA
KAM PA KAM (PANJA)?
V nedogled, bi lahko rekli. Normalno, kot zelo radi poudarjajo politiki, ki se vmes sklicujejo na parlamentarno demokracijo in podobne zadeve. Bog si ga vedi, zakaj bi moralo biti normalno, ko se neki tipi(čni homo politicusi) iz dneva v dan obmetavajo z blatom (včasih tudi človeškim) na televiziji. Ob drugih priložnostih pa nam ravno isti solijo pamet in pridigajo o liberalni toleranci, socialni solidarnosti, nacionalnem domoljubju, krščanski ljubezni in podobnih lepih zadevščinah.
Pa naj bo. Sprejmimo, daje to normalno. Sicer nas bodo takoj obtožili, da smo proti "parlamentarni demokraciji". Da bom tudi sam konstruktivno naravnan do teh pojavov, pač v smislu "modernih" časov, ne bom navajal najgrših primerov, ki se dogajajo že na samem začetku predvolilne kampanje, ampak bom spregovoril o lepih stvareh. Kaj lepih, enostavno čudovitih. Gre namreč za barvno publikacijo, ki jo je izdala vlada. Brošura je ena a. Na najvišji ravni. Tehnični na-
mreč. Fin papir, lepe barve, odlično lomljenje, črke v skladu z najstrožjimi tipografskimi načeli, slikce kot sanje...
Vsebina pa taka, o kakršni madžarski državljani že leta le sanjamo. Kot mlada dekleta o princu na belem konju in rdečo rožico v ustih. Brošu-rica (Borossurica) pa se na vsa usta hvali (Kanaan današnji Madžarski ne bi segel niti do kolena, kaj šele do popka!) in govori o naših sanjah kot o resničnosti.
Optična prevara? Fata mo-rgana? Cirkuški iluzionizem? Barvna slepota? Ali kaj neki mora biti, da eni in drugi tako različno vidimo stvari? Jaz osebno sem precej časa mrzlično menjal vseh svojih pet očal, češ verjetno se mi je vid poslabšal in najbrž ne berem tega, kar je dejansko zapisano s tistimi lepimi črkami. Ko nič ni zaleglo, sem za konec poskusil še s plavalnimi očali in velikanskim špricerjem, ker sem zadnjič v plavalnem bazenu opazil, da se stvari pod vodo - zaradi nekega loma svetlobe - drugače vidijo kot sicer. Velik špricer sem torej postavil pred Borossurico, si
nataknil plavalna očala in upal v zakonih optičnega loma žarkov. Ne ga lomit! Spet isto, kot bi rožice sadili takrat, ko se ptički ženijo. Potem sem si pa rekel: poslušaj, no! Kaj če bi ruknil tale velik špricer, pa na ta način prišel do pravih očal. Namreč tistih, skozi katera se vse stvari vidijo v rožnatih barvah?... No, kar se špricerja tiče, sem ocenil zamisel kot odlično idejo in zvrnil pijačo na dušek. Primojduš, nobenih rožnatih očal, samo glava me je začela strašansko boleti od vina, ki ga proizvaja madžarsko kmetijstvo, ki da ga naša vlada tako zelo podpira v zadnjem času. (Pred letom ali dvema je država plačevala kmetom premije, da zakoljejo svoje krave in prašiče, danes pa uvažamo prašiče.) Nekaj trenutkov je sicer kazalo, kot če bi se pod vplivom špricerja res nekaj spreminjalo na bolje, kot če bi videl celo publikacijo nekako v svetlejši luči, toda ko sem pogruntal, da sem si v pijanosti zlomil le plavalna očala in torej gledal skozi luknjo, sem v svoji državljanski nepokorščini zabri-
sal prazen okvir v kot. Ja pa tudi Borossurico. Prazen okvir. Uvodoma je ministrski predsednik Boross zapisal, da je potrebno informirati madžarsko prebivalstvo, ker so bili doseženi velikanski uspehi (in seveda storjene majhne napakice) v zadnjih štirih letih, samo da so le-te zlonamerni mediji zamolčali.
Zdaj, ko po streznitvi (moji, ne njihovi!) že spet normalno vidim (po njihovem nenormalno), si ogledujem nekotabe-lico javnega mnenja (Euro-barometer/Gallup/Modus). Vprašali so ljudi v 18 bivših socialističnih državah Evrope. Kaj menijo, ali se na splošno stvari razvijajo v njihovi državi na bolje ali na slabše? Od Madžarov je slednji odgovor dalo 66 odstotkov vprašanih in le 19 odstotkov jih je reklo, da gre na bolje. Madžarsko sta v tem negativnem tekmovanju prekoračili le dve državi (Ukrajina 75, Belorusija 69). Podatki za Slovenijo so veliko bolj izenačeni (40 odstotkov jih je reklo, da je šmer napačna, 35 odstotkov, pa da se stvari razvijajo pravilno. Skoraj fifty-
fifty).
Skoraj fifty milijonov forintov pa je vlada zapravila za tole Borossurico, Denarje seveda vzela iz žepa davkoplačevalcev. V predvolilne propagandne namene vodilne stranke. Propagandne v dobesednem pomenu besede. Slog in dikcija sta takorekoč ista (trikrat hura za naš režim!) kot v lepih starih socialističnih časih. Trikrat hura za naš režim! Pa četudi se vse podira.
Ko jel. 1980 bil 13. kongres Madžarske socialistične delavske partije, sem bil vojak in smo zvečer obvezno morali -mora pa taka! - gledati enourno poročilo iz kongresne dvorane. Spomnim se pa še ene propagandne finte. Od nekega znanca sem dobil eno ali dve lepi škatli finih cigaret, na katerih je z velikimi rdečimi črkami pisalo: XIII. Kongres MSDP. Nikotin in ideologija. V bistvu bedarija.
Pa vendarle. Tiste cigarete smo zvečer v vojašnici vsaj lahko pokadili.
Na stranišču.
Franček Mukič
Pred dnevi smo predstavniki Urada za narodnosti pri slovenski Vladi na povabilo Urada za Madžare v zamejstvu in po svetu in Urada za narodnostne in etnične manjšine pri Vladi Republike Madžarske bili na dvodnevnem delovnem obisku na Madžarskem. Najprej smo se srečali z vodstvom Zveze Slovencev na Madžarskem v Monoštru, v Budimpešti pa smo kot gostje iz Slovenije imeli pogovore na Ministrstvu za zunanje zadeve, Ministrstvu za kulturo in izobraževanje, Uradu za Madžare v zamejstvu in po svetu in na Uradu za narodnostne in etnične manjšine. Program pogovorov je bil vsebinsko bogat, izmenjave mnenj odkrite, dogovori konkretni. Povsod se je čutila visoka stopnja dobrih meddržavnih odnosov med Republiko Slovenijo in Republiko Madžarsko, ugled Slovenije
kot mlade demokratične države z visokim standardom svoboščin in manjšinskih pravic ter zadovoljstvo, da je madžarski parlament pred dnevi (8. februarja) z veliko večino poslanskih glasov ratificiral meddržavni sporazum o skrbi obeh držav za slovensko narodno skupnost na Madžarskem in madžarsko narodnost v Sloveniji. Na vseh pogovorih je aktivno sodeloval tudi veleposlanik Republike Slovenije na Madžarskem, gospod Ferenc Hajos.
V pripravah na pogovore v Budimpešti smo se srečali tudi z vodstvi madžarske narodne skupnosti v Lendavi in Zveze Slovencev v Monoštru, kar nam je omogočilo dobro pripravo za kasnejše pogovore, pa tudi "ustrezne usmeritve" in predloge po želji obeh manjšinskih organizacij.
Z zadovoljstvom lahko sporočim, da smo dobili ponovna zagotovila za nadaljevanje skrbi za izboljšanje položaja slovenske narodne skupnosti na Madžarskem. Tako so na Ministrstvu za zunanje zadeve podprli izjemen pomen odpiranja meje med Slovenijo in Madžarsko, saj so novi mejni prehodi (Gornji Senik in Pince) nenadomestljiva pridobitev za ljudi na obeh straneh meje. Obstajajo možnosti tudi za odpiranje novih mejnih prehodov, posebej če bodo skromnejši, v novem evropskem duhu in ob sodelovanju obmejnih občin ter lokalnih organov. V Uradu za narodnostne in etnične manjšine so se zahvalili za pomoč, ki jo Slovenija nudi Slovencem v zamejstvu. Sprejem novega zakona o manjšinah ocenjujejo kot pomembno pridobitev za manjšine na Madžarskem.
Nove manjšinske samouprave bodo imele izredno velike pristojnosti, zato bi se manjšinske organizacije lahko čimprej lotile priprav na lokalne volitve. Financiranje manjšinskih samouprav bo potekalo iz državnega proračuna, društva, zveze in druge organizacije pa bodo dobivale sredstva iz samouprav, članarin, raznih manjšinskih skladov, natečajev pa tudi iz virov iz matičnih držav. Že doslej bi lahko posamezne manjšinske organizacije koristile več sredstev za kulturne, šolske, založniške namene iz manjšinskega sklada in raznih natečajev.
Glede na slabe gospodarske razmere in socialne probleme na obeh straneh meje smo oblikovali tudi pobudo, da bi obmejne regije - županiji Zala in Vas, Pomurje in Gradiščansko še bolj tesno povezali in po zgledu Alpe- Jadran
ter dosedanjih izkušenj dobrega sodelovanja oblikovali posebno evropsko regijo. Tako bi lažje prišlo do mednarodnega kapitala in kreditov za vlaganje v razvojne programe in infrastrukturo teh nerazvitih krajev ob tromeji.
Dogovorili smo se tudi za več skrbi pri usposabljanju učiteljev maternega jezika na manjšinskih šolah, boljše učbenike in več dodatne podpore šolam z majhnim številom otrok.
Sicer pa bo prva mešana meddržavna komisija za realizacijo "sporazum o manjšinah" zasedala že spomladi in podrobneje proučila, kako rešiti nekatere konkretne probleme.
Geza Bačič
Porabje, 10. marec 1994
3
SI BI LSKE KNJIGE (2)
SIBILINO POTOVANJE
PISMO IZ SOBOTE
OLIMPIJADA
Bougi vala, ka je mimo. Niške več sé po radiji pa televiziji ne zdejra, ške malo, ške malo, ške malo, gvinali smo. Vej pa nejsmo glij gvinali ali naši so sé tak zdejrali, kak če bi gvinali vsikši den. Kak san pravo, bougi vala, ka je minoulo.
Zdaj, ka sé je vse tou kouli olimpijade stavilo, Zdaj leko po televiziji kakšen film poglednen ali pa kakšo muziko čüjen po radiji. Zdaj palik leko den v krčmo pa me niške ne spitavle, če san glejdo, kak so naši smučali. Zdaj palik ške kaj drugo ma vrejdnost na ton svejti.
Mogouče de si Sto mislo, ka si malo zmišlavlen, dapa tak je bilou te dni, gda je tan daleč na Norveškon bijla olimpijada. Rejsan je, ka so naši trno dobri bilij. Ali če tou tö ne bi bilij, bi bilou čista isto. Samo te sé Slovenci ne bi tak veselili. Te bi sé bole korili z našimi smučarami, Zakoj samo pejneze zapravlajo. Tak pa je naša televizija poglednola v vsikšo kučo pa gor zejla vsikšo držino od naših najboukših. Matere, očovi, sestre pa brati so nan vöovadili, kakši so, kak so srečni, ka je njihov tak dober, ka najrajši ma za obed, kašo muziko poslüjša, kelko ma številko punčokov, glij telko, ka so nej pokazali držinski WC in njihov najlübši paper za r.. brisati. Vüpan, ka bar neške ednako glejda na tej rečij, kak ge san. Zato šport je šport, privatno živlenje je pa čista neka drügoga.
Te, gda sé je tan na Norveškon tou vse skončalo, te so naši športniki Prišli domou. V Ljubljani in varašaj otkejc so tej najboukši doma, jih je čakalo telko lüdstva, ka tou nej za povedati. Papež ške nej biu pri nas, dapa, ne ven, če de ga prišlo glejdat telko lidi. Lüdstva je bilou, kak če bi Sto kaj za šenki talao. Tisti, ka so pa nej tan bilij, so si leko vse tou pogled-noli po televiziji. Tak sé je te eden den kasnej olimpijada za Slovence rejsan končala. Edni so cilou skuze točili. Dapa nej zavolo konca. Zavolo naših športnikov in veselja, ka jih je naše líidstvo tak sprijalo, gda so domou Prišli.
Čez štiri lejta de palik olimpijada. Te de vse tou od letos že pozableno. Norost ob tekmaj pa de ista, če nej škevejkša. Vüplen, katezvejdimo, kakšen paper za ovo brijsati nüca naša najboukša smučarka.
MIKI
"Zacsétek etoga Proro-kiivanyá ali prva Kniga" nas najprej seznani s potovan-jem kraljice iz Sabe h kralju Salomonu v Jeruzalem:
"Kralica od Sábá, szvo-jim pravim Iménom je bilá Mihalda, je puna mo-droszti i csüje doszta od modroszti Salamon Krá-la. Ona szi naprej vzeme vu Jeruzsálem pozvati, tam nyega viditi i po-szlüsati. Ona sze podá z ednim velikim poutnim sztroskom i z velikim bo-gásztvom na paut, vö szvoje královcsine, szka-uszt szuncsevnoga or-szága, szkousz Egyipto-ma, szkousz püsztine Arábie i szkousz Redé-csega Morja. I kumaj ednouk pride trüdna vu Jeruzsálem, naj bi toga modroga Salamona vidlá i csiila. Da je ona k njemi prišla, je ona z velikim postenyom gori prijeta. Keliko piszma szvedoc-sijo, da je bila sz královcsine i z Varaša Saba imenüvana, vö Szuncsevnoga Országa na 241 miliov od Jeruzsalema, dalecs proti opodnesno-mi kraji vu Afriki."
V Svetem pismu lahko beremo "o velikem bogastvo' podrobneje: "Prišla je v Jeruzalem z želo velikim spremstvom. Kamele so nosile dišav, silno veliko zlata in dragih kamnov." (1 kr 10,2).
Kraljestvo Saba je obse-galo jugovzhodni del arab-skega polotoka, na podro-čju današnjega Jemena. V rokopisu je omenjena raz-dalja "241 milj" med Jeríi-zalemom in Sabo. Pri pre-pisovanju je najbrž izosta-la ena ničla s konca. Prera-čunano v kilometre naj bi bilo 2410 milj ok. 3000 kilometrov. Tako je že bolj ver-jetno, da je kraljica toliko
potovala preko Arabske puščave, Rdečega morja in Egipta do Jerúzalema.
V gornjeseniškem rokopisu beremo v nadaljnjem o nekem rimskem piscu
"Jozsefuszu Flaviuszu" in Svetem Filipu, ki pa nista zgodovinsko izpričani osebi. Sveti Filip ni hodil v Sabi, ampak v Samariji, drugače rečeno Palestini.
"Ka je Jozsefusz Flavi-usz vu szvoji knigaj popi-szo, tou sze vu Zsidov-szki historii tüdi nájde. Ka naimre vu tisztom Országi szo doszta szto-tin lejt Kralicze kralüvale nej krali. To najdemo vu Apostolszki liszti, da je Szveiti Filip na szvojem Potüvanyi vu drüge or-száge je ednoga szlugo té kralice szuncsevnoga Országa okrszto ino sze je zsnyim vu szuncsevni ország napouto, tam návuk Krisztusa predgat. Vu tom vidimo, ka szo vu tisztom Országi králicze kralüvale. Da je szvéti Filip tam hodo, i vö Drügi knigaj tö vidimo, da je Si-bila kralicza od Saba za-isztino Salamon krali prišla vu Jeruzsálem i njemi prisesztna Dugovanya naprej povedala, kak szo eti gorik Szpiszane i tou sze ka je teda gucsala je od Salamon krala gorik szpiszano i szranyeno."
Prav tako ni še dognano, kdo naj bi bil János Teler: "Vu leti 147 po Krisztusi je tö naprej povedánye med drügi piszmami tüdi nádje-
no ino szo med lüsztvo prišle, kak je Teler János po-piszo."
Sibila je potovala do Jerúzalema z vozom. Ko je prišla v mesto, sé je sezula in je pot nadeljevala bosa "na zemli szvéti". Ravnala sé je po Mojzesovi knjigi iz Stare zaveze. Mojzesu sé je namreč v puščavi ob Si-najski gori v plamenu go-rečega grma prikazal an-gel. Ko sé je približal grmu, ga je Bog opozoril: "Sezuj čevlje s svojih nog, zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja..." (2 Moz 3,5).
"Gda je ta Sibila blüzi Jeruzsálemi prišla, je doli stopila szvoji kou, ino je brezi obütela potüvala. Ar je ona szpoznala, ka je ta zemla szvéta, ár sze je nej podsztopila obüta potüvati. Kak je Mojzes vu szvoji knjigaj szpiszo, za sterim sze je ona zdárzsávala. Ona je tomi piszmi znána bila, ona ja potüvala brezi obütele."
Pred Oljsko goro je Sibila prečkala potok Ce-dron. Poljubila je brv, za katero je vedela, da bo šel čez njo Jezuš. (prim. Jan 18,1: Jezuš je šel s svojimi učenci "čez potok Ce-dron")
"Dokecs je prislá do ednom potoki pod Olive-tánszkim bregom, je tá prišla, gde je edno dreivo lezsalo, po sterom je mogla prejk potoka idti i potüvati. Gda je ona k tomi drejvi prišla, je fcsaszi doli poteknila, ino je küšnola tej lejsz ino v drügom meszti prejk potoka potüvala."
Kraljica iz Sabe je obis-kala tudi hrib Golgoto, na katerem je bil križan Jezuš, in je tri ure posvetila sve-temu kraju:
"Gda je una gorik na brejg Kálvárie prišla, doli
je szpadnola na zemlo, ino je czejle trij vöre lezsála z vöraszpres-ztrejtimi rokámi. Gda je gorik sztánola, gleda ona po fszei krajaj vszem i tá i jocsécs právila: ’Pozdrá-vleno bojdi tij i szvéto Osztánes do koncza
szvejtál’ Potom je ona tak gucsála, téda sze eške na paut vzeme vu Jeruzsálem tomi Salamon králi ino je odnyega z velikim postenyom gorik vzvéte."
Marija Kozar
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 12. marca 1994
Porabje, 10. marec 1994
4
POGOVOR S FERENCEM MERKUJEM, ŠTUDENSTOM TEOLOGIJE
PRVI DAN SEM SE NAUČIL OČE NAŠ IN ZDRAVO MARIJO
Zadnji februarski dnevi so v Sloveniji minevali v znamenju navdušenja ob olimpijskih nastopih športnikov, politiki so hodili po svetu ali pa se doma prepirali.
DRNOVŠEK V JAR
Predsednik slovenske vlade dr. Janez Drnovšek se je mudil na večdnevnem obisku v Južnoafriški uniji. S svojimi gostitelji se je pogovarjal predvsem o možnostih gospodarskega sodelovanja med državama. Tako naj bi Slovenija in Južnoafriška unija kmalu podpisali trgovinski sporazum, pogovarjali pa so se tudi o odpravi dvojne obdavčitve proizvodov.
KUČAN V IZRAELU
Kmalu zatem, ko se je poslovil od madžarskega predsednika Goncza, je slovenski predsednik odpotoval na svetovni gospodarski forum v Izrael. Med tridnevnim obiskom je sodeloval na mednarodnem forumu, srečal pa se je tudi z najvišjimi predstavniki Izraela. Poleg tega je obiskal korporacijo IAI, ki je specializirana za nabavo in prodajo letal, helikopterjev in protiletalske zaščite.
TUDI
SLOVENIJA V PARTNERSTVO ZA MIR
Svet zveze Nato je sprejel odločitev o vključitvi Slovenije v program Partnerstvo za mir. Svet je ugotovil, da Slovenija izpolnjuje vsa načela za sodelovanje v okviru ponujenega programa Partnerstvo za mir. Odločitvi Natovega sveta bosta sledila podpis dokumenta o sodelovanju in posvetovanja s politično-eksper-tno misijo zveze Nato.
MARTELANC JE MORAL DOMOV
Slovenija je odpoklicala svojega odpravnika poslov v Švici Ivana Martelanca. Ta je zagrešil usodno napako, ko je pred novoletnimi prazniki izdajanje vstopnih vizumov za Slovenijo zaupal luzernški turistični agenciji Braha Travel. 0 tej svoji potezi pa se ni predhodno posvetoval z zunanjim ministrstvom v Ljubljani.
"Prvi dan sem se naučil Oče naš in Zdravo Marijo v knjižnem jeziku," pravi Ferenc Merkli, ki je po opravljenih izpitih v prvem semestru na Teološki fakulteti v Ljubljani prišel na počitnice v rodne Sakalo-vce.
Zakaj si se odločil za študij v Ljubljani? Kdo je vplival na to, da si se vpisal na Teološko fakulteto?
"To je težko vprašanje. Najprej so mi možnost študija v Ljubljani omenili na benediktinski srednji šoli v Pannonhalmi, rekši, da sem doma s "tistega konca" ter da živim med ljudmi, ki govorijo slovensko. Ogromno sem razmišljal o tem. Tudi moj sombotelski škof mi je odobril študij v Sloveniji. Na mene je vplival tudi domači župnik, Štefan Toth. Torej, kot sem že rekel, precej sem razmišljal, preden sem se odločil za Ljubljano. Upal sem, da mi bo z božjo pomočjo šel tudi študij. Nenazadnje sem mislil, da bom s tem, da študiram, pomagal tudi ljudem v Porabju."
Kako si se prvi dan počutil v Ljubljani? Ali si imel težave s slovenščino?
"Ja, kljub temu da smo imeli na osnovni šoli slovenščino, sem v Pannonhalmi, kjer sem bil dijak,
precej pozabil knjižne in tudi domače slovenščine.
Prvi dan me je bilo strah. Strah zaradi tega, ker sem bil sam. Nobenega ni bilo z Madžarske, nihče ni govoril madžarsko. Počutil sem se zelo osamljenega, toda mislil sem na božjo
že bolje."
Kdo je bil tisti človek, ki ti je največ pomagal na začetku, kateremu si tudi ti zaupal?
"Zelo dosti mi je pomagalo vodstvo semenišča. Potem moj sostanovalec, ki je doma iz Prekmurja, malo razume in govori madžarsko. On mi je ogromno pomagal tudi zaradi tega, ker sva se lahko pogovarjala tudi v domačem narečju."
Kakšen je tvoj dan v semenišču?
"Ob pol šestih vstanemo, potem so hvalnice, zajtrk ter gremo na fakulteto. Po kosilu je študijski čas. Imamo seveda tudi prosti čas, lahko gremo v mesto, kino, gledališče. Živimo kot navadni ljudje."
Kakšna se ti zdi Ljubljana?
"Zelo težko sem se navadil nanjo, kajti Ljubljana je bila zame veliko mesto v primerjavi z mojo rojstno vasjo ali Pannonhalmo, kjer je praktično le samostan. Tam smo živeli kot velika družina. V Ljubljani me
je na začetku bilo strah. Toda ta "velikost" ima tudi svoje dobre plati. Vse najdeš, kar iščeš. Mislim predvsem na literaturo, kulturne dobrine itd."
Ko boš končal, se boš, upajmo, vrnil v Porabje. Ali se zavedaš, da se precej pričakuje od tebe, kar se tiče slovenskega bogoslužja v Porabju?
"To je vprašanje prihodnosti, kajti obiskujem šele prvi letnik teologije. Seveda čutim, da imam dolžnosti. Zavedam se, da izhajam iz Porabja, vem, kako smo govorili doma. Dolžnosti, da bi se Slovenci ohranili v Porabju, imamo vsi, ki tu živimo. Če bo božja volja, da se bom vrnil, bom vse naredil, da bi pomagal ljudem pri tem. Želim pomagati tudi na področju kulture, jezika itd."
Kako ti je bliže Oče naš, v slovenščini ali madžarščini?
"Težko vprašanje, kajti ko molimo, je jezik le instrument. Meni je bilo nenavadno, ko smo prvič molili v knjižni slovenščini. Jaz sem znal moliti le v madžarščini, latinščini in porabskem narečju. Prvi dan v Ljubljani sem se naučil Oče naš in Zdravo Marijo v knjižni slovenščini.
Lahko se ti zgodi, če moliš v jeziku, katerega dobro obvladaš, da moliš avtomatično. Toda jaz slovenščine še ne obvladam v taki meri, zato zelo rad molim v slovenščini, saj takrat čutim, da mi je Bog bliže in pridem z njim prej v stik."
M. Sukič
MADŽARSKO SLOVENSKI MANJ-ŠINSKOPOLiTIČNi POGOVORI
Ob obisku delegacije Urada za narodnosti pri slovenski vladi je Urad za Madžare v zamejstvu in po svetu izdat naslednjo uradno izjavo:
Na povabilo državnega sekretarja, predsednika Urada za Madžare v zamejstvu in po svetu Geze Entza je 23. februarje v Budimpešti imela pogovore delegacija Urada za narodnosti pri slovenski Vladi. Delegacijo je vodil Peter Winkler, vodja Urada.
Na pogovorih so pregledali naloge, ki sledijo iz madžarsko-slovenskega sporazuma o zaščiti posebnih manjšinskih pravic: Sporazum je madžarska skupščina ratificirala v februarju. Dogovorili so se o zasedanju mešane meddržavne manjšinske komisije.
Slovenska delegacija je seznanila gostitelje z osnutkom zakona o narodnih skupnostih, o katerem v tem času fazpravija skupščina R Slovenije ter o pre-Oblikovanju upravnega sistema.
Petra Wink!erja so sprejeli tudi dr. Attila Kalman, državni sekretar Ministrstva za kulturo ih izobraževanje, Ivan Baba, namestnik državnega sekretarja pri Ministrstvu za zunanje zadeve ter dr. Janos Bat-hoty, namestnik predsednika Urada za narodne in etnične manjšine. Pregledali so aktualna vprašanja na področju šolstva in kulture madžarske narodne skupnosti v Sloveniji ter slovenske na Madžarskem. Pogovarjali so se tudi o možnosti odpiranja novih mejnih prehodov med državama.
Dotaknili so se tudi vprašanj, kako vključevati območja ob madžarsko-siovensko-avstrijski meji v evropske integracijske procese ter zadeve manjšinskih samouprav, ki naj bi se ustanovile na podlagi manjšinskega zakona.
previdnost in zvečer je bilo
Porabje, 10. marec 1994
I
5
PORABSKE DRUŽINE
VSEPOSEDIK SMO TAM BILI...
... pravi držina Časar z Gorenjoga Senika.
Če bi je nej poznala, bi tak mislila, zatok so tau povedli, ka radi odijo na kulturne prireditve, radi gledajo pa poslüšajo kaj takšoga. Časarova držina je pa takša držina, gde so vsi, ka ji geste, delali dugo-du-go lejt za kulturo pa delajo eške gnesden tü.
Samo ka ge Znam, mis-lin trnok nej bila takšna stvar, gde je vaša držina nej navzauči bila. Istina?
Vilmoé: "Sploj dosta sé je godilo v vesi. Tak je, ge, moja žena, sledkar deca, smo vsepovsedik tam bili. Tak 40-50 lejt nazaj je eške dosta lejpoga bilau. Lüdje so strašno držali šege, mi mladi smo pa tü fejst za tau bili."
Na kakše šega sé spominjala, ka ste vse delali?
"Povejmo, po gostüvanji je strašno dosta norije šlau. Brez toga je gostüvanje nej gostüvanje bilau. Tam smo furt kreda bili, največkrat so nas prosili za tau, aj pridemo norijo delat. Tau je sploj veselo bilau. Zvün toga na fašenek smo po fašenki ojdli. Tisto je melo svojo formo. Nej samo tak, vse ta pa nazaj. Fašenki so mogli po navadi naravnjeni biti. Tau je nepozableno, kak smo te tiste lejte mi tau meli."
Že več kak 20 lejt je tü na Seniki sploj lepau bilau, gda so baur vlačiti.
Vi ste tü kaj vcuj bili?
Mici: "Kelko nas je bilau v držini, vsi smo sé gorna-ravnali. Ge sam zapove-dano mejla, aj v künji küjem. Küjala sam, dapa samo tačas, ka so sé nej oblekli v maškare. Te sam ge tü vujšla, pa sam sé gor-naravnala. Dosta smo delali za tisto, rejsan je lepau bilau. Nepozableno."
nom orkestri igro. 1956. leta smo sé vküpzbrali, gda je tü včijo školnik Jožef Lang. On je s Slovenski vesi rodjeni. Včijo je nas note, ka nam je nej léko bilau. Gda smo sé pa navčili, te je pa sploj veselo bilau. Vsenakraje smo ojdli igrat. Tüj doma smo tü kumaj za-ndoleli. Skurok na vsakšo gostüvanje so nas zvali. Na vüzem pa kakšo ovakšo priliko smo pri cerkvenoj!
naprajti. Zatok pa že dugo lejt pomagaš šauli, mladinaj. Betlehem njim napraviš, maske znaš delati, tanača davaš mladim, kak te šege morejo opravlati. Zakoj?
"Ge v tom strašno veselje pa korajž mam. Od mala malüj mau sé spravlam s takšim, rad sam, ka leko pomorem. Sploj me je ve-selilo, ka sam lani z našo decov leko üšo v Ptuj na
Eške nej tak dugo, ka je Senik emo pihalni orkester (fúvószenekar). Pevski zbor je pa že 56 lejt star. Vi ste - tak Znam - vsi delali, delate v tej skupinaj. Kak je bilau?
Vilmoš: "Ge sam v pihal-
obredi tü navzauči bili. Ojdli smo po cejlom rosagi. Takšo vendar več nigdar nede."
Mici: "Ge sam pa tü tistoga reda stanila not v pevski zbor, tam sam spejvala 30 lejt. Bilau je tak, ka smo vküper z orkestrom program meli. Tisto je nika posebno lejpo bilau. Nigdar mi je nej žau, ka sam ojdla spejvat. Po rosagi smo ojdli, dostakrat - devetkrat - sam bila v Sloveniji tü, sam spoznala lejpo Slovenijo. Tau je v mojon žitki najlepše bilau pa ostane. Mauž, Vilmoš je ednoga reda spejvat tü odo, nej samo igrat."
Eva: "Ge tü najlepše spomine mam od pev-skoga zbora. Vsevküp že 16 lejt spejvam. Kumaj ča-kam, aj baude petek pa vaje. Sploj dobra kolektiva je tau, veselje mamo v pesmi. Moja čerka je pa 3 lejta delala v šolski lutkovni skupini. Deca je ranč tak kak mi starejši, v razni mestaj mejla priliko gorstau-piti."
Vili, tebé tak poznajo v vesi, ka dosta vse znaš
tisto razstavo, gde so porabske maske notpokazali. Marija Kozar s sombotelskoga muzeja je naprajla tau razstavo. Veselilo me je, ka sam tiste maske pa obleke tam vido, ka sva müva z ženov vküp postavila. Eške sam svoj kejpo tü vido tam. Naša deca je pa z mojim betlehemom zašpilala šego.
Lani pa prvo leto sam pomago mlade pojbe gor-ravnati, tanača sam jim davo, kak fašenki morejo vögledati. Lani so je etak eške na film tü vzeli. No, vidiš, zatok je tö vrejdno. Človek vidi, ka sé nika godi. Če mi, starejši v sebi zdržimo, ka znamo, te rejsan vse mergé."
Kak smo si Zdaj prpo-vejdali, tak vögleda, ka so lüdje 40 lejt ali pa več nazaj bole držali svoje šege, bole živo je bilau vse kak gnes?
Vili: “Ves je tö vekša bila, skurok gnauk več lüdi je tüj živelo. Lüdje so bole cajt meli. Tau je pa istina, da bi lepau bilau, če bi pihalni orkester eške gnes živo pa delo. Tau več vendar nigdar nede."
Eva: "Po mojom gnes bi tü leko nas več bilau, ki delamo pri skupinaj, če mi-slim na pevski zbor. Zbor bi po mojom eške gnauk vekši leko biu, če bi Prišli vsi spejvat, steri znajo. Starejši bi tü leko ostali v skupinaj, oni že bole cajt majo. Nistarni sé pa - ne vejn Zakoj - ne vüpajo not staniti v te skupine."
Eške bi dugo leko gučali od toga. Gučati pa moremo zatok, ka nas cajt na-ganja. Tiste generacije, od stere sé eške leko navčimo lejpe šege, tö nede naveke. Odgovorni smo pa za tau vsi. Samo etak leko ostanemo pri naši korenjaj, zatok ka sé nikam moreš držati. Tau tak misli Časarova držina tü.
I. Barber
Porabje, 10. marec 1994
PRIREDITVE OB 15. MARCU
15. marec je na Madžarskem po novem državni praznik in kot tak dela prosti dan. Ta dan se vsepovsod v državi in tudi v krogu zamejskih Madžarov spominjajo na revolucionarne dogodke in boj proti Habsburžanom v letu 1848.
Tudi v Monoštru bodo priredili slavje. Program se bo začel ob 9.30 pri spomeniku padlih v I. in II. svetovni vojni, kjer bodo položili vence.
Ob 10. uri se bo začela slavnostna seja v gledališki dvorani. Kulturni program so pripravili dijaki gimnazije Vorosmarty. Ob tej priliki bodo podelili priznanja najboljšim likovnikom osnovnih in srednjih šol, ki so se udeležili natečaja, razpisanega v počastitev 15. marca.
AGRA SAVARIA 94
2. marca je državni sekretar dr. Medgyasszay Laszlo odprl kmetijski in živilski sejem AGRA SAVARIA v Sombotelu. Petdnevnega sejma se je udeležilo 106 razstavljal cev. Razen domačinov so prišli razstavljalci iz Slovenije, Avstrije, Nemčije, Danske, Nizozemske, Italije, Rusije in Japonske.
NEPRIJETNI PRIPETLJAJI NA AVSTRIJSKI MEJI
Madžarska tiskovna agencija je poročala o tem, da so na začetku marca preživeli nekateri potniki na avstrijsko- madžarski meji precej neprijetnih trenutkov. Sporni so bili predvsem ponedeljki, ko so vrnili avstrijski cariniki precej madžarskih potnikov na podlagi domneve, da so ilegalni delojemalci v Avstriji.
Drugi vzrok, zaradi katerega se je moralo obrniti precej avtomobilov na meji je, da le-ti niso imeli nalepke z uradnim znakom Madžarske (H).
ČE FTIČI FÜČKATI ZAČNAJO
Tü je sprtolejt. Dva tri tedne je eške lüstvo velki kapout melo na saba, Zdaj pa vudné, če stoj dela, ma je skur v srajca vrauče. Že rano zazranka vaselo füčkajo ftiči. Ranč tak kak lüstvo, oni so že tü kumar čakali, aj dober cajt baude. Tü pa tam po brgaj, kama sonce vcuj sije, že rauže cvatejo. Po dulaj pa kukance začnajo bo-mblatje gnati. Pavri so že tü čakali sprtulejt. Etašuga reda odijo v gauško drva vtjüpbrat na drugo zimau. Vleta pa v djaseni na tau že nejga cajta. Če človak dobro poslüše, te leko čüje, ka kaulakvrat po gauštja dejo motorne žage. Gnauk tü, gnauk tam. Ranč tak na njivi pa na sunžeti leko vidi lüstvo delati. Etašuga reda ždjejo travo, ka eške od lani ostala. Kartinauvce, ka je krt vözglombo, tiste pa z ža-lejzni grabli rancrazvlačijo. Tau morajo, kak najprvin naprajti, zato ka če tak ustane vrejmen, te tak nagnauk de
začnila trava rasti. Tiste njive, stera so söje, že traktor rudjé. Ranč tak je bilau tau na Verici, gda sam sé prej po vesi pelo.
Nej dalač od auti Štjednjarski Frenk količe spičijo s tapa-čov. Ranč so zvonili, gda sam stano pri njij. Dola so si vzeli šapko pa so si dola seli na tisti tjüp lasa, ka je tam biu vtjü-psklajeni. Ranč sé je pitati Sto, ka do delali s količi, da Vidim, ka vtjüpdjano majo rutjé pa boga molijo. Čakam malo pa samo te je pitam, gda so
zgutauvili.
"Té količe za djelenov volo vöspičim. Če bi nej gradili njivo pa ugradac, te nika nej bi mogli pripauvali. Tej tenši za ugradac baudajo, tisti kusti pa," kažajo na drüdji tjüp, "tisti pa kaulak njive baudajo. Kaulak njive bola kuste pa hrastove sklademo, aj več lejt držijo. Te tenke boruve pa kaulak ugraca, pa kak do na nikuj šli, tak mo je manjavali." Tau njivo te gradili, ka je tü pri hiši?
"Tau, tau. Divjačina že cejlak nutra v dvor de. Na tauj maloj njivi gazdöjvamo. Mi smo že starejši pa nam tau že zavole dojda. Ka pauvamo, samo za svoj tau, zato aj nej trbej v bauti küpiti. Moram titi, zato ka že kreda je obad, brezi obeda pa tadala ne morem delati. Zato ka Sto je nej djedec pa nej pivac, tisti je nej delavac," pravijo tak po špajsi pa že dejo tü.
K.H.
NAŠE PESMI (69)
DEKLA JE PO VODO ŠLA
/: Dekle je po Vodo šla, /:Vodo je zajemala, na visike plamince.: / šli ribco je zajela.: /
/:Ali lepo jo je prosila, /:Dekle eške smilež bla, naj bi jo pistila:/	paj lepo jo pistila.:/
/:Visilo je, visilo, ali jaboko redeče.:/
/:Dekle si doli vtrnola, paj fantiči je dala.:/
/:Ti si pravi fantič moj, /:Ti si prava luba moja, ali drügo nej lübleni.:/ druga nej lüblena.:/
Gorenji Sinik -mkm-

SLOVENSKI ŠPORT (2)
BRONASTI "TROJČKI"
Pa so za nami. Olimpijske igre v norveškem Lilleham-merju. Tisti, ki imamo slabše živce, smo kar veseli, da je tako. V zadnjih dneh so se kar vrstile napete tekme, za Slovenijo pa je bilo prav gotovo najbolj zanimivo tisto, kar se je dogajalo na smučiščih, torej v alpskih disciplinah. Toda pojdimo po vrsti.
Na olimpijskih igrah v Albertvillu so slovenski športniki prvič nastopili pod slovensko zastavo. Na žalost pa so ostali brez kolajn. Pred Lille-hammerjem so bila pričakovanja drugačna. Dobri rezultati alpincev v svetovnem pokalu so zbujali upanje, da bo tokrat drugače.
Torek, 15. februar, 4. dan iger in paradna disciplina mlade ženske ekipe alpskih smučark, se pravi superveleslalom. Če bi se tekma končala pri drugem merjenu vmesnega časa, bi Slovenija imela kar tri medalje. Tako pa: Katja Koren pripelje do cilja z nekaj težavami v zadnjem delu proge in na koncu zasede 7. mesto. Alenka Dovžan in Spela Pretnar pa skoraj na istem mestu zavozita mimo vrat in sanj o kolajni, vsaj za ta dan, je konec.
Nedelja, 20. februar, 9. dan iger je na vrsti kombinacijski smuk za ženske. Že dan poprej so se dekleta pomerila
v specialnem smuku in Katja Koren .je bila spet najboljša Slovenka, na 10. mestu. V nedeljo pa se najhitreje po progi zapodi Alenka Dovžan in pris-muča do odličnega četrtega
prismučala bronasto jnedal-jo. Pred njo sta samo Švedin-ja VVibergova in Švicarka Schneiderjeva. Katja Koren je spet med deseterico, tokrat na 6. mestu.
mesta. Odlično izhodišče za slalom. Je to priložnost za prvo slovensko kolajno?
Ponedeljek, 21. februar, 10. dan iger. Na smučišču v Haf-jellu se slovenska pričakovanja izpolnijo. Alenka Dovžan je za 7 stotink prehitela Italijanko Moreno Gallizio in si
Sreda, 23. februar, 12. dan iger. Na prizorišču so ptujski kurenti, pa tudi velika skupina Korošcev, predvsem iz Črne, rojstnega kraja veleslalomskega aduta Mitje Kunca. Po prvem teku je še vedno v boju za medalje, na 5. mestu. Toda druga vožnja mu ne uspe ta-
ko kot si je sam želel in zdrsne na 14. mesto. Presenetljivi zmagovalec je Nemec Was-meier, ki je poprej zmagal že v superveleslalomu.
Sobota, 26. februar, 15. in hkrati predzadnji dan. Na vrsti je še zadnja tekma deklet. Na četrtkovem veleslalomu, ki je letos slovenska najslabša disciplina, se Špela Pretnar uvrsti na 12. mesto. Alenka Dovžan in Katja Koren morata s proge. Najboljša slovenska slalomistka Urška Hrovat zaostaja za najboljšimi, podobno je s Špelo Pretnar, medtem ko bronasta Alenka ne pride do cilja. Potem pa, številka 33 in Mariborčanka Katja Koren se odločno požene na progo. Vmesni čas, le 4 stotinke za najboljšo, Švedinjo VVibergovo, ob koncu pa celo 5 stotink pred njo. To ni mogoče! Pavza med prvim in drugim tekom se je vlekla kot večnost. Bo Katja Koren vzdržala? Ob vmesnem času je še pol sekunde pred Vreni Schneider. V zadnjih vratih pa so ji le nekoliko -zatrepetale noge, toda kljub temu medalja je tu. Spet bronasta, spet le 7 stotink pred četrtouvrščeno. Alenka Dovžan in Katja Koren sta postali bronasti "dvojčici". Veselje v slovenskem taboru je nepopisno.
Nedelja. 27. februar, zadnji
dan olimpijskih iger. Film kol da bi ga režiral Hitchcock. Te^ krneča in prijatelja Tomba iij Košir sta napačno izbrala šta rtni številki in v prvem teku močno zaostala za vodilnim Avstrijcem Stangassinger-jem. Jure je osmi, Alberto pa dvanajsti. V drugem teku od slovenskih smučarjev prvi nai stopi Mitja Kunc. Zaostane za Tombo, Košir le za nekaj se' kund prehiti Kunca. In potem se začne. Tekmovalci zaos' tajo za vodilno trojico, Sykora odstopi, Roth pojaha druga vratca, Aamodt zdrsne. Jura Košir ima medaljo! Tretja bro| nasta za Slovenijo. Mitja Kunci ostane na nehvaležnem če trtem mestu. Slovenija ima zdaj bronaste "trojčke".
Slovenska olimpijska re prezentanca se je v ponedel jek, 28. februarja, vrnila v do movino. V Ljubljani jih j«! pričakala večtisočglava mno žica, predvsem mladih navi« jačev. Veselo je bilo tudi d Mojstrani, na Gorenjskem kjer sta doma Alenka Dovžar in Jure Košir, pa v rojstnerr mestu Katje Koren, v Ma riboru. Zdaj pa je slavje že zč nami. Športniki so odpotoval v Ameriko na nove tekme.
Silva Eoiy
Porabje, 10. marec 1994
|
OTROSKI SVET
KA JE TAU?
KAK SE ZOVÉ
na Gorenjon Siniki na Dolenjon Siniki
v Ritkarovci.....
na Verici........
v Števanovci.....
v Andovci........
v Slovenskoj vesi., v Sakalauvci.....
Kak so nücali:
REŠITEV IZ ŠTEVILKE 3/94
klin in srp: klin upora-bljajo za povezovanje snopov, srp za pobiranje pokošenega žita.
kéveköto bot és sarló: a botot a kéve bekötéséhez, a sarlót marokszedéshez használták
Tak sé zové na Gorenjon Siniki, na Dolenjon Siniki, v Ritkarovci, na Verici, v Števanovci, v Andovci klin i kosica, v Slovenskoj vesi pa v Sakalauvci klin i srp.
Tak so nücali: kosico so v klinino lüknjo zate-knili, tak so nesli. S kli-nom so snopke vezali, s kosicov pa prgiška brali.
VI STE NAM POSLALI
Tau je kosica. Tau so prvi naše mamice nücale. S tauv so pujčkom ženjale pa so meje dolj žele. Da so naši očeti žetvo kosili, te so mamice s kosicami vküp brale. Dve prgiški sta vödali snop. Snopke so pa vezali s klinom.
Gabor Bajzek OŠ Gornji Senik
Tau je kosica. Da so žetvo delali, s tauv so gor brali pšenico, žito pa oves.
Z leseni klinom so pa snopke vezali.
Šandor Bajzek OŠ Gornji Senik
Tau sta kosica in klin. S klinom so ritonje in snopke vezali. S kosicov so na njivi žetvo delali.
Viktor Časar OŠ Gornji Senik
BERTAGOLOB	OBLAKI PRVAKI
Oblaki so prirejali redna tekmovanja. Najraje so se gnali v smeri zahod-vzhod. Zbrali so se na startu, kot se za tekmovalce spodobi. Bilo jih je toliko, da je nastala prava gneča. Ljudje so tarnali: "Že spet se oblači."
V vremenski napovedi je pisalo: "Od zahoda naraščajoča oblačnost."
Oblaki pa v dir! podili so
se čez nebo z vso ihto. Za-letavali so se drug v drugega, da se je razlegalo doneče grmenje.
Oblaki, ki so zakrili še preostali košček vedrega neba, so bili kajpada prvaki.
Nihče ni mogel vedeti, kdaj je sonce zašlo in kdaj se je prižgala prva zvezda. Oblaki prvaki so tako hitro
zakrili vse obzorje, da je moral radijski napovedovalec dopolniti vremensko napoved.
"Ponoči bo že deževalo," je sporočil javnosti. "Deževje bo do jutra zajelo tudi severno Slovenijo."
"Pa ravno zdaj," se je razjezil neki Feliks iz Ljubljane, "Ko se moram jaz narisati v Maribor!"
8. marec - dan žena
Vsi otroci veste, odkar hodite v šolo ali v vrtec, da se 8. marca praznuje dan ŽENA. Ob tem prazniku vse babice, mamice in tudi male deklice - vse ženske, pričakujemo nekaj, nekaj čisto preprostega, malega, enostavnega! Čeprav je to samo en cvet ali kakšna čokolada. Lahko je kar koli! Zato vsi moški pozor! Če Vas le malo veseli, da vidite nasmeh in veselje na našem obrazu - v akcijo! Mogoče ne rečemo nič, verjetno tudi ne posvečamo velike pozornosti temu dnevu - vendarle je najlepše darilo, če se sami spomnite in nas presenetite z nečim!
Če se Vas je naše opozorilo prijelo, ste verjetno ogreli naša srca, in ko ste videli nasmeh v naših očeh, ste bili zagotovo zadovoljni.
Če ste letos pozabili na to, je zdaj že prepozno, ampak naše opozorilo velja seveda tudi za naslednje leto!
ESTER
Porabje, 10. marec 1994
NEKAJ AKTUALNIH NALOG NOVEGA ŠOLSKEGA ZAKONA
Novi Zakon o šolstvu je na Madžarskem v veljavi od 1. septembra. Med zakonskimi predpisi najdemo tudi ustanovitev t.i. Šolskih svetov, ki naj bi bili sestavljeni iz predstavnikov pedagoškega kolektiva, učencev, staršev, občin ter iz predstavnikov organizacij, ki vplivajo na delo šole.
V našem primeru gre za organizacije, ki zastopajo manjšinske interese. Namen teh teles je, da bi pomagala pri vzgojno-izobraževalnem delu na šolah. Pripravljalni odbor na naši šoli si je resno prizadeval, da bi imeli mlado in odgovorno ekipo v tem talesu, kar nam je tudi uspelo.
Svet šole je lahko v pomoč tudi lokalni samoupravi, ki je glede šolskih vprašanj velikokrat prepuščena sama sebi, svet pa ima pravico odločanjater daje mnenje o vseh vprašanjih, ki so povezana s šolo.
Svet šole ima pravico, da da svoje predloge na naslednjih področjih:
-	vodenje šole
-	izbor pedagoškega vodje
-	zadeve širšega pomena.
Pripravljalnemu odboru se zahvaljujem za delo,
svetu šole pa želim uspešno delovanje.
Erika Glanz
NIKA ZA SMEJ
ŽIDOV PA PAVAR
Židov sé je gnok taužo v krčmi, ka njemi krt dosta kvara dela v ogračeki. Tau je pa čüu eden pavar pa njemi velo, naj ma pet litrov vina plača, te ma on povej vrastvo, ka krt več nede nigdar orau v njevom ogračeki.
Židov je plačo vino, pa gda so vse spili, te je njemi tak pravo pavar: "Če ščeš, ka naj ti krt več ne škodi, moreš ograček odati."
Židov sé je od čemerov grizo, dapa drugo nej vüpo pravili: "Vi ste vö z vöre čedni!"
SLÜŽBENICA
Gnauk svejta, gda je po varašaj pa po vasnicaj tü eške gospoda bila, so držali slüžbenice. Tau so mlade, lejpe dekle bile pa sé je buma Večkrat Zgodilo, ka je gospaud ali mladi gos-paud - kak bi prajla - gustuš
daubo na njé. Zgodilo sé je pa v našom Varaši gnauk, ka je z naše vesi tü tam slüžila naša Micka. Stari gospaud go je napona naganjo, včasin go je pa zgrabo tü. Gospaud je emo ednoga maloga poj-biča, on je Večkrat kaj čüjo, čevido rejsan nej. Zatok je pa gnauk etak pito svojo mater: "Mama, naša Micka sé zna nesti?"
Mati ma pa Zdaj etak pravi: "Oj, ti mali somar-ček, kak bi sé znala nesti, nosijo sé vtiči pa angeli."
Mali pojbič pa Zdaj tadala pita pa etak pravi: "Po mojom sé pa gvüšno zna nesti zatok, ka gda si ti, mama včara v Varaš odišla, ge sam čüjo, ka je ata Micki pravo, ka je ona eden angeu."
Zdaj pa gospa etak pravi: "Rejsan? Etak je ata pravo? No, te de sé naša Micka Zdaj včasin nesla."
POSTRŠÜVANJE
Naša Ana sploj žmetno domau čaka maloga Gus-teka, zatok ka té den deca domau prnesé polletno spričevalo (félévi bizonyí-tvány). Gnauk sé zatok naprej pokaže Gustek, mama ga včasin prosi, aj ji pokaže
spričevalo. Gustek pa etak pravi: "Nejmam ga s seov."
Naša Ana pa Zdaj že Sama ne vej, ka je tau, pa ga že načemerasto pita, kama ga je djau. On pa etak pravi: "Na pausadbo sam ga dau padaši Francina."
Mati Gusteka pita, Zakoj?
Gustek pa Zdaj etak pravi: "Zatok, ka z mojim spričevalom šké svoje stariše postaršüvati."
Vera Gašpar, I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).