Gospod Urban
Julij Slapšak (Konec)
'o!" je viknil za nekaj hipov gospod Urban, moker do kože. Ta-krat je bil že zlezel iz čebra in je pobiral svoj trdi klobuk. Voda mu je lila in curljala na kameniti tlak,  da so se naenkrat poznale
^* velike mokre lise, in je kmalu stal gospod Urban kakor sredi luže. sNol" je viknil; neki glas mu je pa rekel: „1, kaj se hoče? Tak ne moreš dalje; moker do kože ne boš hodil tožit, pa je amen!" Gospod Urban je pokašljeval in čudno gledal v svojo nesrečo.
Oplašeni mesar je pa modroval sam pri sebi: nOho, zdaj-le pa mora treščiti, zdajzdaj se bo izlil žoIČ gospodu Urbanu." Tako je modroval sam s seboj, rekel pa ni nič. Ni se upal črhniti besede, poznal je predobro gospoda Urbana!
Pa nič groma in strele, nič plohe in nevihte! Gospod Urban je res odprl usta ter rekel v največje začudenje mesarjevo čisto mirno, kakor bi se ne bilo nič zgodilo; tako je rekel: „1, tak ne morem nikamor, ne naprej, ne nazaj. Z vami grem; posodite mi obleko, da se preoblečem. Pri vas bom počakal, da se moja posuši, potem jo pa popiham domov; kaj pa hočem drugega."
Aj, mrzla kopel je učinkovala preimenitno: gospodu Urbanu je kar naenkrat ohladila in mu odvzela vso jezo! In tako se je uresničil ljudski pregovor, ki pravi: nKadar si jezen, sedi na mrzel kamen, da se ti ohladi jeza." Gospod Urban pa ni sčdel na mrzel kamen, cmokm'1 je kar v mrzlo kopel, no, \n ta je še temeljiteje ozdravila jeznega gospoda Urbana. Glejte, ko je tninila jeza gospoda Urbana, jc, dasi v tako neprijetnem položaju, vendarle fakoj začutil v svojem srcu, da se je vzbudil v njem drug človek,   tisti,  ki tako rad deli dobrote in pomaga v vsaki  sili in po-
css  151  «:
(rebi. In ko bi bil tedaj stopil predenj sosed, ki ga je pokrivem obdolžil, in mu rekel: ,,V zmoii sem bil, odpustite!" bi mu bil segel gospod Urban takoj v roke ter mu dejal: nVse je odpuščeno, vse poravnano!" In po svoji stari navadi bi ga bil peljal na svoj dom in ga pogostil kakor brata, jezeč se sam nad seboj: »Saj veš, moja vroča, huda kri, da bi jo !" No, tak je bil pač gospod Urban . . .
To se ve, da je mesar z veseijem v vsem postregel gospodu Urbanu. In ko se je premočena obleka posušila, se je res vrnil domov in ni šel k pravdarskim dohtarjem v Ljubljano.
Sosed, kijezagledal gospoda Urbana prihajati, je stopil iz hiše in mu šel naproti. Videti je bil ves potrt in skesan. BOh, gospod Lfrban, ali ste še kaj hudi ?" ga je ogovoril z žalostnim glasom.
MSi mar že prišel do spoznanja, da nisem jaz ničesar zakrivil v tvoji zadevi ?" je vprašal gospod Urban.
,,O že, že!° je prikimal sosed. nOh, v zmoti sem bil, vse vam po-jasnim, potcm tni morda odpustite in ustavite nepotrebno tožbo."
,,Saj te nisem šel tožit: sem prej v čeber padel, kakor pa prišel k sodišču. Zato te pa nisem mogel, kajpak, izročili pravdarskim dohtarjem," je povedal odkritosrčno gospod Urban,  prijazno se smehljaje.
»Oh, g-ospod Urban!" je vzkliknil zdaj kmet zopet srečen in sklenil roke. ,,Saj sem že rekel in bom šc zmiraj govoril, da ste vi, gospod Urban, najboljši človek na svetu. — Oh, ali ste Še kaj hudi name? Zaslužim pač, to vem."
BHud? Ne več! Kako: Voda v čebru mi je ohladila vso jezo in jo vun potegnila, zdaj je pa več ni notri. Viš, vse sem ii že odpustil."
Trd kmet je bil sosed, trdih živcev in ne mehkega srca ; ko pa je zaslišal, da mu je dobri gospod Urban vse odpustil, dasi ga je on tako grdo obdolžil in pokrivem pričal zoper njega, mu je le solza hvaležnosti zalesketala v očesu in je vzkliknil ginjeno: ,,Oospod, lastnega brata bi ne mogel rajši imeti, kot imam vas. Tu je moja desnica, da ne boste nikdar več jezni zavoljo mene. ln če bi vam mogel s čim ustrečl, storil bi za vas veliko."
Tcžko je bilo zdaj gospodu Urbanu pri srcu. Težko, vam rečem, ve-liko težje kot pa zavoljo tiste nasilne kopeli v predoru. ln je rekel: ,,Prav je, da se mi je pripetila nesreča; zakaj v tej nesreči je moja in tvoja sreča." Nato je povabil dobri gospod Urban soseda v grad. Tam ga je po svoji stari navadi dobro pogostil. Ko sta bila oba najboljše volje, sta si raz-bremenila srce oba: sosed je pojasnjeval svojo zmoto, se prijemal vmes za glavo in vzkliknil: BOh, jaz trap !" Gospod Urban je pa pravil o svoji nesreči v predoru tako zaokroženo in veselo, da se je kar muzal dobro-dušno on sam ter tudi trdega soseda pripravil v glasen, dobrovoljen smeh. ,,Pa da sem te namerjal iti tožit," je dejal naposled gospod Urban, Bviš, trroja kri, moja huda, vroča kri je kriva, da bi jo!" .. .
In tako se je zgodilo, da solnce še ni zašlo za gore, ko se je vračal kmet iz grada, spravljen, srečen in ves vesel proti svojemu domu.
O?3   152   SS>
Drugi dan je pa tiščal sosedov sinek, ki črke r še ni mogel izgovoriti, v eni roki pest svetlih novcev, v drugi pa kazal črn denar in jecljal: Ješt pa klajčai, hi hi hi-hi! Gošpod Ulban dali, hi-hi-hi-hi!"
Pa ko bi tudi sinek ne bil povedal, kje je dobil denar, oče bi ne bili ugibali. »Brata bi ne mogel rajši imeti kot njega," so vzklikovali in po-gledavali proti gradu . . .