Nemiri t Belgiji. Strune v Belgiji so bile že preveč napete. Vodje socialistov so hujskali delavce očitno k uporu. Najbolj so pri svojih prekucijskih načrtih računili na vojaStvo, da se v odločilnem trenutku postavi ob stran puatarjev. Toda to je bilo le njih mnenje, zapisane take podpore niso imeli od vojske. Tudi vlada je pravila, da se zanaša na vojaštvo in da bo s silo zatrla upor. In vodje socialistov so si še ob pravem času premislili. Nasvetovali so, da delavci stopijo zadnji ponedeljek zopet v delo. Stavka delavcev se je na ta način v ponedeljek končala in s tem je javni red in mir zopet zagotovljen. Seveda popolnoma se še vznemirjenost ni polegla. V občinskih zastopih, kjer imajo večino socialisti in liberalei, se sklepajo prošnje in pozivi do kralja, naj poseže vmes in pouči vlado, kaj ji je storiti. A take prošnje so brez pomena, glavno je, da se je stavka nehala. Vodje socialistov so zopet pokazali, da nimajo ne razuma ne srca, voditi delavskega ljudstva. Predno so se prepričali, da kaj dosežejo, tirali so delavstvo proč od dela ter jih hujskali k uporu. Za več kot teden dni so oškodovali delavce za njih zaslužek, sebe pa so mastno plačevali iz strankarske blagajne. Sedaj je stavka končana, voditeljem ni nič škodovala, le delavstvo je isto, ki je trpelo.