361
Pri dovršenji šolskega leta.
Ure bodo kmal odbile.                      Tretji spričevalo slabo
Velki srpan bliža se .                        Kar raztrgal bo srdit:
„Dies irae. dies illae"                       „To ni za nobeno rabo.
Bodo se razširjale.                             Pojdi, cunja, se solit!"
Marsikteri spričevalo                         In četrti bo kaj kvasil
Vzel z veselo bo roko,                     čez pravico, učitelje,
Al še več jih godrnjalo                     Al Matevž se bo oglasil:
Bode, da je preslabo                         „Ni tako, nikakor ne!"
Ta bo djal: „Kaj dvojke šteri?        Malo kdo bo djal resnico,
Dobro so me stisnili!"                       Da se prava mu godi,
Uni tamkaj: „„Pri moj' veri,           Ker je držal za pšenico,
To se mi pod nos kadi!""                Kar še prazna slama ni.
„0h, kaj bodo očka djali?                Toraj naj ne veseli se
Jaz med svoje se bojim.                    Žetve, kdor ni pred sejal!
Mati bodo se jokali,                          Drugo leto naj zbudi se,
Ker narobe vse storim."                    Kdor je letošnje zaspal!
Vam pa, učeniki dragi.
Ki se trudili za nas, —
Hvala vam za nauk preblagi,
Dolgo živi Večni vas!                  Alfonz Vilhar.