Kako se je Janezek odvadil klicati hudobca
Janezek vam je bil vkljub svoji mladosti navihan deček. Bil je bistre glavice; le škoda, da ga ni nihče na-peljeval k dobremu. Samsebi prepuščen je bil navadno tam, kjer se ni mogel naučiti nič dobrega. Kjer ga pa ni bilo treba, je bil povsod zraven; kar ni bilo zanj, je go-tovo slišal in vse tudi dobro zapomnil. Razume se, da je na ta način napredoval v slabem. Nesreča zanj je bil tudi domači hlapec. Imel je ta človek navado, da je grdo preklinjal in vedno klical vraga. Janezek ga je poslu-šal in zdelo se mu je nekaj moškega, pa je začel tudi sam. Hitro se je navadil kleti in prav nič ni zaostajal za odraslim, malopridnim pijancem.
Če bi bil vsakokrat prišel hudobec, kolikorkrat ga je Janezek poklical, bi jih bila okrog njega veiikanska četa. Janezkovega angelčka variha je pa zelo žalostilo, da njegov varovanec kliče hudobnega duha, njega pa, do-brega duha, angela variha, ki mu je Bog dečka izročil v varstvo, pa tako zancmarja. Sklenjl je torej, da svojemu varovancu enkrat za vselej prežene veselje nad klicanjem hudobca. Poslušajte, kako je angelček varih Janezka ozdravil.
Janezek je nekoč zaspal. Tedaj se mu je sanjalo ne-kaj strašnega. V sanjah se mu je prikazal sam hudobec. Bognasvaruj, kakšen je bil. Janezek je že videl naslika-nega; toda tisti se mu je zdel celo lep v primeri s tem,
190                                                                      1
ki se mu je prikazal. Bil je črri bolj kakor najbolj zlikani čevlji. Oči so mu žarele kakor živo oglje. Iz gobca mu je švigal plamen, puhtel smrad. Na rokah in nogah pa je imel dolge in ostre kremplje. Oj ti strašni kremplji, kako je Janezek v sanjah trepetal pred njimi. »Ker me vedno kličeš, zato sem prišel zdaj pote,« je siknil z žvižgajočim glasom.
Janezek je vedel, kam ga namerava hudobec odpc-ljati. Silno se prestraši. »Mama, o mama!« je hotel za-klicaii, a glas ni šel iz grla. Še bolj tcsno mu je priha-jalo. Ubral jo je, hudobec pa za njim. Janezek je bil sicer znan kot dober tekač, ta dan mu pa le ni šlo. Njegove noge so bile kakor trdc. Komaj je stekel par korakov, že se je spodtaknil in padel. Hudobec pa vedno za pe-tami. Bil je Janezek izmučen, da je komaj še sopihal. Večkrat je poskušal zaklicati na pomoč, a glasu še vedno ni mogel spraviti iz grla. Za ovinkom na cesti je zagle-dal nekaj korakov oddaljeno domačo hišo. Vse svoje moči je zbral, da bi vendar prihitel pod domačo streho, Vedno bliže je bil, vedno bliže. Že je mislil, da je rešen. Še čez par stopnic, pa bi bil na varnem. Na predzadnji stopnici pa se je zopet spodtaknil in padel. Ko sc je pobiral, tedaj ga je pa hudobec zagrabil za peto. Janezek je za-kričal in se zbudil. Bil je ves premočen od groze in strahu.
Pravijo, da od tistega časa nikoli več ni poklicat hudobca. Zakaj se je odvadil, ni hotel povedati nikomur. Le »Angelčku« je zaupal to, da »Angelček« vas posvari, če imate tudi tako grdo navado, kakor jo je imel Janezek.
                  Klemenčič