FRAN JO ROŠ: POTOVANJE.
323
Na grob sem vsedel se in bral besede:
„Junak. Ujetnik — in pepel in prah.
Zdaj spim. In spi moj up in spi moj strah."
Pogled je križev štel neštete grede, roke so se zarile v grud prsti... „Da bi že spalo, srce, tudi ti!"
Krasnojarsk v Sibiriji, 22.—24. IX. 1918.
Opomba k četrtemu sonetu. Na poti iz Krasnojarska v Vojennvj Gorodok — tabor vojnih ujetnikov — leži pokopališče, kjer je pokopanih 10.000 vojnih ujetnikov.
FRANJO ROŠ:
POTOVANJE.
V  zimo in noč peketajo konji, trudni in vroči so jim dihi. Mi pa na vozu resni in tihi v molk in noč prisluškujemo.
Gorko vino, odprta srca, mehkih oči plameni vanj a, da vso pot nam v njih pozvanja in nas uspava v toplo slast.
Mrko molčimo v svetle sanje. Že smo blizu jutranji zori, že so daleč beli dvori, zveste straže naših sreč.
V  belih dvorih so srca ostala,
zdaj nam je težko in sladko za njimi. Tiho potujemo v motni zimi, z nami sanje, ljubezen, molk.
21*