rotori nI. 2 LETNIK 65 VSEBINA: 2. Štev.: P. J. Stahl-A. A.: Maruška — Sv jato,lav: Ave Maria (Pesem) — Svjatoslav: Jesenska (Pesem) — Mirko kančič: jesenska (Pesem) — J. Rožencvet: Fiškav oreh — Gustav Strniša: Jež in miška (Pesem — W inkier Venceslav: Pravljica o vlaku — Vinko Žitnik: Prošnja (Pesem) — Dr. K. C.: Morje, vir bogastva — Lea Fatur: Solnčica iu čarovnik — Uganke — Prol. Anton Bezenšek. Knjižnicam priporočamo VRTEC in ANGELČEK 1933/1934 (dobru vezana Din 50'—i Angelček sam Din 10'—). Od prejšnjih letnikov i mamo še sledeče vezane izvode: Vrtec in Angelček 1932/33 (Din 30'— : Angelček «am Din 10'—) 1911/32 (Din 30'—: ., ., Din 10'—| 1930/'! (Din 30'—: „ ,. Din 10'—) 1929/30 (Din JV—: „ „ Din 10'—) 1928/29 (Din 30'— : .. .. Din 10'— ) 1927/281 Din 30'—: „ ., Din 10'—) 1926/2: (Din 30'—: .. ,. Din 10'—) 14K23/26 (Din 30'— : .. .. Din 10'—) Vrtec...... 1922 (Din IS'—): Angelček 1925 Din 10'— ) V knjigarnah se po knjigotržni ceni dobe: Vrtec 1910, 1911, 1913 do 1917, 1921 do 1932. Angelček 1695. 19116, 191», 1912 do 1916, 1919, 1921 do 1932. Uprava VRTCA, Ljubljana, Kopitarjeva ulica 2 (H, Ničman). Imena rešivcev sprejemamo do 10. vsakega meseca. Nagrade so: 1. Mladinska knjiga. 2. Vezan »Vrtec« z ^Angelčkom«. 3. Molitvenik >Večno življenje* z zlato obrezo. — Kar si kdo izbere. — Kdor pravilno reši uganke v vseh desetih številkah in je izžreban, gre na morje popolnoma ZASTONJ >Vrteče staue za vse leto Diu 15-—, s prilogo > Angelček« Din 20-—. Izdaja in tiska Jugoslovanska tiskarna <1. z o. z. v Ljubljani (K. Oecl. — Urejujeta Vinko Lavrič, katehet v Ljubljani. Resljeva cesta 11 (oblastem odgovoren) in Janez Pucelj, župnik na Jezici. — Uprava i Vrtca« v Ljubljani. Kopitarjeva ulica 2 (H. Ničman). OKTOBER ST. 2 1934/35 VRTEC LETiNI K 65 P. J. Stahl — A. A:: Maruška. (Dalje.) Odgovoril je močan moški glas, da išče popotnik, ki je zašel, gostoljubnosti. »Dobrodošel,« reče Danilo in odpre na stežaj vrata. Na pragu se je prikazal velik mož, tako velik, da se je moral pripog-niti. ko je vstopil. Gospodar Danilo in njegovi prijatelji so občudovali popotnikovo stasitost, lepoto, moč in zdravje; toda Ukrajinci znajo zase obdržati svoja čustva in nihče ni tega pokazal. Posadili so ga za mizo in mu ponudili okrepčila. Popotnik ni pripovedoval svojih zgodb. Vpraševal ni, a odgovarjal je kratko. Če se je pogovarjal, se je sukal okoli reči, ki so bile takrat vsem mar: pravil je o opustošeni deželi, požganih mestih, uničenih poljih, kar je videl na svoji poti. Gospodar Danilo in njegovi prijatelji so posnemali njegovo opreznost. Vpraševali so se najbrž, odkod prihaja, kam gre in seveda, kje je doma: vendar niso silili vanj, ko ni govoril o tem. Vsak je videl, da pozna mnogo sveta: turške navade, poljske običaje, ruski značaj in tatarske šege. Zdelo se je, da mu Sič1 ni neznan. Opisoval je silno privlačno boje, ki so se pravkar vršili. Poslušali so ga in si niso upali več dihati. Možje, navadno brezbrižni, so se vnemali ob njegovem pripovedovanju, ženske so kričale in ihtele. Otroci, ki se jim ni prav nič več ljubilo spati, so požirali njegove besede. i 1 Sič je bil otok na Dnjepru, kjer so zapòroski kozak i imeli svoj tabor, kamor pa žen niso pustili in odkoder so odhajali na tatarske in turške dežele, Gogol je to lepo popisal v svojem »Tarasu Buljbic Kar zaslišijo dva strela in za tema še druge. Po kratkem presledku so se začuli znova. Umolknili so, nastavljali ušesa. Streli so prihajali s stepe. »Kaj! Orožje govori celo na vaših mirnih poljih?« vpraša popotnik. ■ To mora prihajati z velike čigirinske ceste,« se oglasi Andrej kruk. Kaj? Od vseh strani je,« pravi in maje z glavo. Pozno je bilo; žene so vstale, da se vrnejo na svoje domove: otroke je bilo treba dejati leč. Nekatere so bile velike in močne, druge slabotne in majhne; bile so mlade in stare, toda vsem se je brala na obrazu odločna volja, ki jo ima človek, ko je pripravljen na vse, tudi na smrt. »Zbogom! Zbogom!« so se poslavljali, »lahko noč!« Vsa družba se je razšla po mračnih stezah in zginila. Oba prijatelja, Andrej Kruk in Semen Vorošilo sta ostala sama z Danilom. Tudi popotnik ni odšel. m. Gospodinja je šla v sosednjo sobo. »Ali je mogoče priti do Čigirina?« je vprašal popotnik, ki je čutil nevarnost. »Težko,« je odgovoril tesnobno Danilo. Prijatelja nista izpregovorila besede, ampak puhnila sta dva dolga dima in nagubala goste obrvi. Brez besed sta povedala, da soglašata z Danilom. Popotnikove oči so se za trenutek ustavile na mirnem Danilovem obrazu, potem pa na prav tako mirnih njegovih prijateljih. En sam presunljiv pogled je zadostoval, da sta razumela, kako je navajen na presenečenja, kako prezira nevarnost in tudi kako spretno odbija usodne udarce, kadar je treba. Brez besed so si postali zaupni. »Vendar,« pravi, »moram priti tja, in sicer po najkrajši pota.« »Naravnost v Čigirin?« vpraša Andrej Kruk; »v teh časih še krokar ne pride tja.« »Je Še daleč?« »Kdor ima dobre noge, ne vpraša, je-li pot dolga ali kratka, če je le cesta dobra,« pravi Semen Vorošilo; »toda naj bo daleč ali blizu, cesta dobra ali slaba, če ni mogoče, pa ni mogoče.« »Nekateri ljndje,« odvrne neznanec, »ne moremo vedno izbirati naj-prijetnejših potov. Vendar, kaj hočete, Človek se ne sme obotavljati, kadar je odločen, da mora priti do cilja. Vsekakor je srečen, kdor si more preskrbeti vodnika ali zvestega in zanesljivega tovariša!« Pri teh. besedah 60 Danilo in oba prijatelja dvignili glave. s-Prav praviš, častivredni popotnik,« odgovori Danilo; »vrl in vdan tovariš odtehta vse zaklade sveta.' >V Ukrajini ne primanjkuje odločnih src,« pravi Andrej Kruk. Eno moremo reči, kar je več vredno kot vse drugo: Bratje smo si in nič več in nič manj!« ?Če izvzamemo nekatere, imate prav,« odvrne popotnik. Na najboljših poljih najdemo ljulko,« pripomni živahno Danilo; sali je žito zato slabše?« »Gotovo ne,« pritrdi Vorošilo. »Vendar moramo nekaj upoštevati.« j Povejte, kaj,« sili popotnik. »Pa človek ne razlikuje vedno dobrega zrna od slabega. Kdor nosi črno kapuco. Še ni vedno menih.« : Dobri pastir spozna svoje ovce celo v volčji obleki!« odvrne tujec. Molk. Večkrat se spogledajo, razumejo se, besede so odveč. »Bratje, pozdravljeni!« pravi popotnik. »Možje s Siča vas spoštujejo in ljubijo. Njihov poslanec sem; v Òigirin grem.« »Pripravljeni smo ravnati se po vaših ukazih; vaši prijatelji smo,« mu zatrjujejo vsi trije Ukrajinci. »Kaj veste novega? Kaj se godi okoli vas?« sprašuje poslanec s Siča. »Nič dobrega,« odgovori Danilo; »e d e n se je zvezal z Moskvo; drugi je prosil Turke pomoči in morda se še celo v tem trenutku pogaja s Poljaka.« »Preveč je resnično to!« pravita oba Danilova prijatelja in v njune I moške obraze je planila žalost. »Vidite, da moram v Čigirin,* je odločen poslanec, »in ne smem izgubljati časa.« »Vse poti so odrezane,« odvrne Vorošilo. »In prelaz?« »Utrjen in zaseden od moskovskih prijateljev.« Mi, kozaki s Siča, nismo ne za Ruse ne za Poljake. Smo za Ukrajince. Zdaj veste, da moram prodreti v Čigirin. Od obeh vaših poglavarjev je eden podkupljen, kakor pravijo ... toda drugi?« s Drugi, Ataman Peter Doročenko«, pravi Kruk. »je poštenjak.« »Vem. Toda, kakor je ošaben, poln sovraštva in prenagljen, sem vendarle v strahu, da ne pogubi Ukrajine, ko jo hoče rešiti. V svoji jezi proti I Rusom pozablja, da imamo druge nasprotnike. Na tem je, da se vrže iz plamena v žerjavico. Poslan sem, da ga odvrnem od tega; do njega moram, če hočem, da se mi posreči, če bi mudil...« Poslanec pomolči in pogleda okrog sebe. Bil je na tem, da nadaljuje pogovor, kar opazd na koncu sobe dvoje žarečih oči, ki so bile obrnjene vanj in so kar pile njegove besede, kakor se mu je zdelo; dvignil se je, šel proti prikazni, ki ga je vznemirila, in dognal na veliko začudenje, da ima te žareče oči preprost in ljubek otrok, ki ga gleda skrit v temnem . kotu izbe kot ptica z veje. Danilo pogleda prav tako tja, kakor poslanec in ga zaskrbi. »To je moja hči,« pravi, »moje vrlo dete, ki je modro preko svoje (rtarosti. »Maruška, sem pojdi!« Maruška: prava ukrajinska deklica: žametaste obrvi ima in od solnca porjavela lica. Nosila je po domačem vzorcu vezeno srajco, temnomodro jopico in rdeč pas: bujni lasje z zlatim sijajem so bili spleteni v debele kite, a so ji še kljub temu valovali in se svetili, kakor bi bili svileni. (Dalje.) S o jul osi up: Po senu diši. .Vad bregovi se zlati oblaki bleščijo, pri Fari pozvanja avemarijo. Hiše so sklonjene v praznično misel, okna cvetoča se svetijo v luči večerni, cesta vsa bela gori in poje kakor dekleta pri vodi sredi vasi. Vse je pripravljeno. Ko se zmrači, sedemo in se ozremo: morda bo prišel nocoj skozi vasy morda izbral bo krajšo si pot, nas dobri, dobri Gospod ... Svjatoslav: Jesenska. Dež rosi, od gor diši po snegu, pota so razmočena in težka. V strmem bregu kmet se muči z vozom, nad vol m i kriči, lovi stopinje, kolne. Gore so težke, megle polne, svetlobe ni nikjer. Tiha žalost prazne njive skriva v siv večer. Daleč v megli zvon Irepeče: zima. zima. skrb in mraz. Trudno zibljejo se voli, (ruden je kmetičćo Mirko Kunčič: Jesenska. Čez polje zapuščeno zavel je dih leden. I sevprek šume lesovi: Jesen... jesen . • ■ jesen ... Kot starke trudno k zemlji se breze sklanjajo, o lepih mladih časih otožno sanjajo. Srebrne solze tiho jim padajo z oči. ■ ■ J'se bliže plati megla ko smrt se ... Sonca ni. (Dalje.) Velikana sia planila pokonci, pritekla in zavrtela najprej ključ pri peresu. Ali spoznala sta, da je zemlja dovolj navita: če se je ustavila, mora biti drugje kaj narobe. Pregledala in prepihala sta vse večje kolesje, a nista tam nič našla. Zdaj sta se že po telefonu skozi zemljo oglasila tovariša iz južnega tečaja in vprašala, kaj počneta ona dva na severu, da ^ je zemlja ustavila. Odgovorila sta jima, da še ne vesta, kaj je; bržčas §e je moralo v drobnem kolesju kaj zatekniti, in zato morata vse razdreti, pregledati, osnažiti in na novo sestaviti. Res sta se velikana tega opravila Beut eg oma lotila. Izpod kupa snega sta potegnila veliko ponjavo, jo iztrepala in razgrnila po tleh. Nato sta jemala v roke razne ključe, klešče in vinte ter začela kolesje razdevati. Kar sta odvfila in snela, sta lepo po vrsti po ponjavi razložila; manjše vijake, matice, podloge, kline in tako drobnarijo sta (levala pa v kadi, da jüma -Of! ili Jko„i juyruhiJo. JJjteio Ma, .in jr vse o/J Jojtijn JekJiv pa j-nhan^/J^ in jezila sta se na vso moč. Bržčas sta mislila na sitne učenjake in zvezdo-glede, ki se love za vsako stotinko sekunde. Strali, kako bodo nejevoljni, da se je zemlja v tečajih ustavila in jim račune zmešala! Seveda je bilo velikanoma tudi zaradi službe nerodno. Pol leta, dokler je trajal dan na severnem tečaju, sta morala skrbeti, da se je zemlja v redu vrtela. Drugega pol leta, ko je bil dan na južnem tečaju, sta se morala brigati za to njuna tovariša tam spodaj. Čez noč, ki traja na vsakem tečaju pol leta, imajo polarni velikani dovolj časa, da svoje kolesje razdro, pregledajo popravijo in popilijo, koder je kaj treba, ali skujejo nov del, če se je stari izrabil. In pero se ta čas odpočije. Seveda se velikani ne na severu ne na jugu s tem delom ne žurijo. Čim velikana opravita svojo poletno službo, navadno precej razdereta kolesje na svojem tečaju. Potem ga pa tako počasi sestavljata, da je šele nekaj ur prej, ko morata onadva navijati zemljo, spet v redu. Vmes se velikana dobro naspita ter preskrbita s kožami, ribjim oljem, premogom in mazilom. Če jima je dolgčas, lomita in lučata v morje ledene gore s tako silo, da priplavajo daleč v topla morja in so tam ladjam nevarne. Včasih se velikana sprimeta za roke in plešeta okrog tečaja. Včasih se pa podita in mečeta po snežnih in ledenih poljanah, da si ogrejeta ude, ki jima v dolgem spanju otrpnejo. S tem napravljata tiste silne viharje s snežnim metežem, ki se pripode prav do nas in prinašajo zimo. Človek bi dejal: slabo življenje imajo polarni velikani! Velikanom se pa morda ne zdi, zakaj vsak najlaglje prenaša tiste križe in težave, ki jih je že vajen. Kar je enemu neznosna muka, je lehko drugemu najpri-jetnejše kratkočasje. In počitnice so počitnice. Tudi na tečaju so kaj vredne, posebno po taki odgovorni službi. Vsak otrok, ki hodi v šolo, bo razumel, da imajo polarni velikani res sitno službo. Zemlja se ne vrti tjavendan, ampak je vse njeno vrtenje in sukanje natančno odmerjeno. In mora tudi biti, da se v redu vrste dnevi in noči, pa razni letni časi na zemlji, zaradi katerih imajo ljudje v svojih krajih leto za letom tako vreme in podnebje, kakršnega so vajeni. Pravimo, da je navada železna srajca, pa ne pomislimo, da je navada tudi podlaga vsega našega življenja. Če bi kdo na mah preselil zamorce in eskime, bi oboji žalostno pomrli. Zamorci ne bi prenesli ribjega olja in severnega mraza, a eskime bi po bananah tako ščipalo, da bi jih kmalu zvilo, če ne bi siromaki že prej od vročine zadehnili. Tam, kjer smo, se pa le vsi svojega življenja veselimo. Eskimi v večnem snegu, zamorci pod palmami in mi v svojih hribih s štirimi letnimi časi, ki jih imamo zato, ker je os zemlje nagnjena. Zemlja pleše namreč z nagnjeno osjo okoli sonoa tako kakor volk, ko ga sprožimo in pleše od začetka po tleh zmerom v eno stran nagnjen. Zato obseva sonce pol leta severni, pol leta južni tečaj in na raznih krajih zemlje so v različnih letnih časih tudi različno dolgi dnevi, čeprav se zemlja ponoči in podnevi, poleti in pozimi okoli svoje osi enako hitro vrti. To sukanje oskrbujejo polarni velikani. Seveda bi bilo dobro, če bi velikani vselej po končani polletni službi precej svoje kolesje v red spravili in na pomoč priskočili, če bi kdaj na drugem tečaju kolesje odpovedalo. Saj od začetka jim je bilo nemara tako ukazano, ali tudi velikani so kakor ljudje. Ker je šlo zmerom vse gladko, so se polenili in šele po nesreči spoznali, kaj so v nemarnosti zamudili. Zato je bilo zdaj velikanom na severnem in na južnem tečaju vroče. Še bolj neprijetno je bilo pa ljudem. Sicer se je takrat, ko se je zemlja ustavila, na svetu dosti smešnega prigodilo, ali o tem so se ljudje pogovorili do dobra šele pozneje, ko je minilo. Tisti hip so se bili preveč prestrašili. Zemlja se vrti od zahoda proti vzhodu. Voz ali človeka, ki se je pomikal proti zahodu, je vrglo nazaj, če se je pomikal proti vzhodu, ga je zagnalo naprej, a kar se je gibalo v drugih smereh, je začelo čudno plesati in krivenčiti. Kdor je v kopališču stal na zahodnem robu plava, lišča. je štrbunknil v vodo. Oni, ki so stali na vzhodnem robu, so se pa vznak prevrnili in koj nato je pljusknila nanje voda iz plavališča, ki je vrgla na suho tudi plavače, ki so bili bas pri kraju. Sprva so ljudje mislili, da je potres. Vendar se jim je čudno zdelo, da niso čuli nič podzemeljskega bobnenja, in da je bil en sam sunek. Pri potresu jih je navadno več zaporedoma ali v presledkih. Komaj so se o tem dobro porazgovorili, so pa nekateri že zapazili, da se sence nič več ne premaknejo in tako so spoznali, da se je zemlja v tečajih ustavila. Nekateri so začudeno ugibali, kaj bo zdaj, nekaterim se je zdela pa to imenitna šala, da so jo šli v gostilne praznovat. Tam so se na dolgo in široko norčevali, kako bodo morali v Ameriki kuram z elektriko svetiti, da bodo jajca nesle, in kako ne bo pri nas nikoli več policijske ure, ne j?jgodnjega vstajanja ne poznega jnonočevanja. ZemJja se je bila namreč ustavila v tečajih, ko je bilo pri nas skoro poldne, v Ameriki pa noč. Gostilniške šale so bile dober kup, ali dolgo jih niso uganjali, zakaj zadeva je bila vendarle bolj resna kakor so norčavi vinski bratci prvi hip mislili. (Dalje.) Gustav Strniša: Jež in miška. Ježek suknjico je šival za mladička, sinka; zrla ga je miška, miška — potepinka: »Ježek, daj, sešij še meni suknjico prav tako, da lahko iglic vsa polna zmagala bom miško vsako! Ali pa kar daj mi precej to, ki šivaš jo za sinka! Da postanem mišk kraljica, ne več potepinka!»Da podpiral bi lenobo?! Ne, ne boš! Iz te moke ne bo kruha, rajši ti moj kruhek boš! 11 Winkler Venceslav: Pravljica o vlaku. Strojevodja Matjaž je bil čemeren človek, kako so navadno ljudje, ki imajo dosti skrbi in se jim kam mudi. Mrko je gledal v siv dan in v težko meglo, ki je visela nad mestom, da se ni razločilo, kdaj sije sonce in kdaj ne. Ura jO kazala šest. Prav za prav je bil že mrak. Po cestah je hodil delavec in prižigal luči, tifdi med železniškimi tiri so se zableščale svetilj ke. Na pefonu ni bilo nikogar več. Siva lUegla je rezala v oči in ljudje so se ji umikali. »Naprej!« je bilo znamenje. Prav takrat se je izmotala iz mraka starka, kolčen* starka, vsa zavita v ruto. Zibala se je, kakor bi imela lesene ooge iu krenila je proti lokomotivi. ; Počakaj!« je namignila Matjažu. Strojevodja, ki je pravkar hotel premekniti ročico» je začutil, da ga je stresel mraz. »Kaj hočeš?« je zahropel. »Će bi se rada peljala — zadaj so vozovi!« /Zebe me,< je godrnjaia starka in ìezìa na stroj. Meni nič tel?'1 se je potuhnila v kot. »Pogreti se moram.« Matjaž jo je začuden gledal. Sivo koščeuo lice je bilo mrtvo, oči niti videl ni. Menda so bile skrite pod ruto. Še bolj ga je streslo. Toda spomnil se je na svojo dolžnost in počasi povedal'. Tu ne moreš biti. Na stroju smeva biti samo jaz in kurjač.« Pogreti se moram,« je trmoglavo ponavljala starka. Zdaj je pristopil še kurjač in jo začel odganjati. Starka je nepremično čepela v kotu in molčala. Strojevodja in kurjač sta se spogledali!- »Naj bo, ni več časa,« je mislil strojevodja. »Na prihodnji postaji jo vrževa s stroja.« Vlak se je premaknil in kmalu je hitel z vso močjo. Travnik»» hribi, hiše. vse je šlo mimo kot podobe v sanjah. ; Kara greš?« je bil radoveden kurjač. Daleč,« je reklu starka. »Prav daleč,« »Hm,c je zagodrujal fant, »pa kje je ta daleč?-Starka je nekaj zamomljala, a se ni prav razločila, kaj. Kurjač je bil nilad fant. Ves čas ga je skrbelo, kakšen je starkin obraz, ker se je tako skrivala v ruto. Hotel je stopiti prav k njej in jo razkriti, a bilo ga je sram, če bi se mu strojevodja smejal, da je radoveden- Mimo- grede jo je vendar natančneje pogledal. Odskočil je od groze, takoj je nehal peti in žvižgati. Na prvi postaji se je strojevodja obrnil k starki: »No, greš doli?« ;_\e šel« je dejala zamolklo. Nista se je upala zapodili. Vlak se je spet premaknil. Ves dan so vozili. Proti večeru, ko so se peljali čez široko polje, se je strojevodja naenkrat stresel. Starka, zavita v črno ruto, je stala poleg njega in njen siv obraz se mu je porogljivo režal. Tudi kurjač je osupnil. Moža sla se spogledala in prebledela. Starka je pa počasi odgrnila ruto in pokazala se je njena koščena postava Vzdignila je suho desnico in pogledala oba moža z votlimi očmi. j Moj Bog!' sta se zganila. Odrinila je strojevodjo in ukazala mrzlo kurjaču: ; Nalagaj !« Kurjača je stresla groza. Tiste votle oči so ukazovale s samim pogledom. Hotel se je umakniti, a ni bilo prostora. Pol koraka za njim je bilo konec sveta. Moral je izpolniti naročilo. Roke so se mu premikale kar same, misliti ni mogel več. Nalagal je, kolikor je mogel. V kotlu je gorelo do najvišje mere. Starka se je smehljala in vodila vlak. Zmeraj hitreje je šlo. Strojevodja je stal poleg nje brez moči. Zdaj je bilo že konec polja, bližali so se postaji. Strojevodje se je loteval nemir. I »Ustavi!« je rekel in se dotaknil starkine roke. Zazeblo ga je, da je hitro utihnil. Bližali so se hišam, rasle so iz polja, mežikale z bleščečimi se okni. Starka se je smehljala. »Ustavi!« je kričal strojevodja in si pulil lase. L Nič. Vlak je zdrvel skozi postajo. Ljudje na peronu so osupli gledali za njim. ' »Ustavi! Ustavil« je brez prestanka kričal strojevodja. Starka je molčala. Kurjač ni videl ničesar. Nalagal je premog, da je vse teklo od njega. »Kmalu ga bo zmanjkalo, če bomo tako divjali,« je mislil od začetka. : Potem bo itak konec.« Toda premoga je bilo zmeraj enako. Silna vročina je puhtela na vse strani. Kurjač je spoznal, da ni kar tako, če vodi stara ženska vlak. Vendar je vseeno hitel. Starka pa ni ničesar več ukazovala. > »Ustavi!« je jecljal strojevodja. Ni ga slišala. Zakril si je obraz in se naslonil na železno ograjo, na ozadje. f Starka je molčala. Zdaj pa zdaj je pogledala z mrzlimi votlimi očmi kurjača. Fant se ji je zmeraj umaknil in še bolj hitel nalagati. Pokrajina se je umikala pokrajini. Postaja se je vrstila za postajo. Vlak se ni hotel ustaviti. Brzojav je šklepetal, telefon je pel. Potniki so kričali. Odpirali so okna in v grozi mahali skozi nje. Ljudje ob železniški progi jih niso razumeli, mislili so, kako se jim godi dobro, venomer so jim odzdravljali: »Živeli!« Na postajali je bilo vse prosto. Zmeraj in povsod je švignil vlak mimo, da so se ljudje komaj zavedli. Pretekel je dan, pretekla sta dva. Ves svet se je prestrašil. Fotografi so tekali k progi, če bi morda ujeli drveči vlak. Časniki so se pritoževali, ljudstvo je demonstriralo, kričalo, da so vsega krivi ministri, ministri so se izgovarjali, da je to nekaj posebnega. Sestavili so komisijo, da bi ustavila drveči vlak. Zastonj! Vlaka niso mogli ustaviti. Prebredel je že nešteto dežel, povsod 60 mu odpirali pot. Naprej! Naprej! Čakali so, če bi se morda vlak vrnil na postajo, s katere je odšel. Ni se vrnil. Hitel je v neznane dežele, niso ga zadržale ne meje ne vojske. Ko je prebredel Evropo, je zavil v Azijo, šel je čez Sibirijo, obiskal Kitajsko, ustavil se ni nikjer. Društvo narodov je sklicalo veliko zborovanje. Sklenili so, da se mora vlak takoj ustaviti, vlak je pa kitel in hitel, kakor bi se mu mudilo nekam daleč, daleč... Koder je sel, so se ljudje budili, sredi noči so vstajali iz hiš in se čudili. No, potem niso hoteli več zaspati, sploh se je zgodilo tako, da bi moralo sonce izpremeniti svoj tek in sijati tudi ponoči. Učenjaki so si belili glave, da bi rešili svet, vlak je pa še zmeraj hitel in hitel. Tam nekje na daljnem Kitajskem prav ob morju se je končno ustavil. Starka je izginila. Ljudje, ki so prihiteli k vlaku, so bili strašno navdušeni. Vzdignili so strojevodjo in kurjača na ramena in ju nesli v mesto. Spredaj je šla godba in sploh so napravili veliko slavlje. Potem so izbrali strojevodjo za svojega vladarja. Toda Matjaž je bil star, imel je ženo in otroke, tožilo se mu je po njih, zato je prosil za upokojitev in je prepustil vladanje tovarišu kurjaču, sam se je pa tiho vrnil domov, zakaj izpolnil je svojo dolžnost, prevozil je z drvečim vlakom ves svet. Vinko Žitnik: Prošnja. Daj, sezi po desnici moji bledi, ko bela sestra me iz te pustinje na belo pot detinsko spet odvedil Kako svetlo blesti se duša tvoja, kak lihe, sinje tvoje so stopinje — a skozi noč vidijo se pota moja... Na tvojih potih bi noge počile, ob tvoji luči duša spet zblestela in v srcu bi mi rože bele vzklile. In Bog bi spet sladko počival v meni in jaz v Njem ... Mrzla duša bi se vnela, v Njem izgorela s čistimi plameni... MLAD RAŽARIi Dr. K. C.: Morje, vir bogastva. Ob naši jadranski obali in otokih občudujemo lepo zgrajena mesta in selišča. Kot iz škatlice vzet se nam zdi Dubrovnik s svojimi prekrasnimi cerkvenimi in posvetnimi stavbami. Vse mesto obdaja mogočno zidovje, kije moglo kljubovati tudi najsiinejšim oblegovalnim strojem. Se bolj strmimo, če obiščemo nekdanjo kraljico Jadranskega morja — Benetke. Kakšno bogastvo se je moralo tukaj stekati, da so se mogle na teh peščenih otočkih zgraditi tako ogromne stavbe, cerkve in palače! In v teh cerkvah in palačah je nakopičenih dragocenosti in umetnin, da se še danes čudi svet. In vsa ta mesta so živela samo od morja. Morje je bilo vir njihovega bogastva. Senj d burji. Razmere se spreminjajo in zato zastane ta ali oni kraj, dvigne pa se drugo mesto ob Jadranu. Ko je Avstrija 1. 1866 izgubila Benetke, je to nekdaj slavno mesto prav hitro nazadovalo, dvignil pa se je pomen Trsta iu Reke, ki sta bila okni v svet Avstrije in Ogrske. Svetovna vojna je odtrgala od zaledja Reko in Trst. Posledica je, da se Trst bori za obstanek, Reka pa je opustela in po nekdaj tako živahnem pristanišču raste trava. Na drugi strani pa se razvija najživahnejše življenje na Sušaku in niže doli v Splitu. Vedno pa ostane, da je Jadransko morje za vsakega, ki ga more v polni meri izkoriščati kot pot v svet, vir blagostanja in bogastva. Pomorski promet je vedno donašal največje dohodke, prekomorska trgovina je bila vedno najbolj dobičkonosna. Vsled prevelike tekme med trgujočimi narodi se sicer ti dobički manjšajo, nastajajo pogosti zastoji v pomorski trgovini, a popolnoma zastati ta trgovina ne more, ker ne moremo dandanes shajati brez nekaterih predmetov, ki jih dobimo le iz drugih delov sveta. Jadransko morje pa ima skozi Sueški prekop najkrajšo pot t one kraje, kjer dobimo vsega, kar nam manjka. In naša pristanišča so zopet naj prikladnejša za prekomorsko trgovino vseh dežel ob Donavi in tja do gornjega Rena. Ko smo po pogodbi z Italijo 1. 1922 prevzeli le majhen del (100.000 ton) nekdanje avstro-ogrske mornarice, to ni nikakor zadostovalo niti nam samim. Zato se je v 9 letih to trgovsko brodovje po-trojilo in je 1. 1931 znašalo 335i>00 ton. Za to brodovje rabimo okoli 30.000 mornarjev. Naše ladje plavajo po vseh oceanih in morjih, razvažajo naie blago in nam dovažajo tuje, prevažajo domače in tuje potnike. Naša jugoslovanska zastava plapola z visokih jamborov in nosi naše ime po celem svetu. Tam kje v Afriki, Avstraliji, Aziji ali Ameriki prebiva naš človek. Pride v pristanišče in z ladje v pristanišču ga pozdravi zastava njegove domovine, tam na ladji govore poveljnik in mornarji njegov jezik, na krovu te ladje je tudi on na domačih tleh. Prirodno b-ogastvo našega morja. V sami morski vodi je raztopljena sol. Ni povsod v morski vodi enaka množina te važne rudnine. PoaekiwJ v Jad runu imamo HQ liter vode 39 gramov soli. To sol ivoranio iz morja pridobivati na ta način, da spuščamo morsko vodo v plitva tako imenovana solna polja. Tu voda na solncu in pod vplivom vetra izhlapeva. sol pa ostane v obliki kockastih kristalov na polju. Do konca junija se že lahko pokrije polje s 30 cm debelo plastjo soli. ki jo nato zgrebejo in še posebej očistijo. Ta sol je posebno lepo bela. Ko postane v juliju vročina vedno večja, pobirajo sol vsak dan, ni pa več tako lepa. Najvažnejše naše solarne so pri Pagu, Stonu in Ulcinju. Naše morje ima v sebi polno življenja, rastlinskega in živalskega. Kedar je morje mirno in lepo prozorno, je prav prijetno opazovati življenje v vodi in na dnu. Ob oseki tudi lahko opazujemo, kako se na bregu gibljejo razne majhne živalice in kobacajo nazaj v vodo. Morski valovi naplavljajo na breg travi podobno rastlinstvo, ki potem tam gnije in povzroča oni oster duh, ki ga nekateri prav radi duhajo in pravijo, da jim koristi. \ morski vodi opazimo skozi drobnogled nešteto množico prav majčkenih živih bitij, ki jih lahko tudi najdemo kot hrano v prebavilih morskih živali. In te živali postanejo plen tistega, za katerega je Stvarnik ustvaril živali. V šolah brišemo tablo z gobo. V Jadranskem morju se spuščajo na dno potapljači, ki odtrgajo to žival (morska spužva) od skale, katere -je krčevito oprijela. Očistijo jih in prodajo, da služijo za umivanje in brisanje. Posebno ob obali med Šibenikom in Splitom lovijo lepe morske spužve. V primorskih mestih nam pozimi ponujajo školjke-ostrige, ki z limono kar žive uži vane nekaterim pomenjajo posebno delikateso. Tudi drugih Školjk najbolj različnih barv in oblik je vse polno v morju, vsak izletnik si jih nabere večjo uli manjšo zbirko za spomin na morje. Priljubljena jed so tudi veliki morski raki, ki jih love celo v večjih globo-činah. Bolj grde živali so pajki, pa vendar imajo okusno meso. Zelo mnogovrstne so v Jadranu ribe. Poznamo jih okoli 300 vrst, užitnih je kakih 100. Včasih je ribji lov tako bogat, da pridejo morske ribe na trg tudi v mestih, ki leže daleč v notranjem, celo izven mej Jugoslavije. Posebno zanimiv je lov na tune. Tuni so največje užitne ribe, ki dosežejo tudi 3 in na dolgost in težo do 50 kg. Meso je zelo podobno teletini in ga tudi tako pripravljajo. Tuni priplavajo v velikih jatah v aprilu, maju in juniju ob naši obali od juga proti severu. Ob morskih zalivih pri vhodih imajo ribiči na bregu poševno posćavjjene visoke festve kot nekake opazovalnice. Kadar opazovalec na lestvi zapazi ribji vlak, da znamenje in ribiči pridejo ter zategnejo že v ta namen nastavljene mreže in tuni so vjeti. Pripeti se seveda, da včasih ribiči v svoje mreže vjamejo tudi kako drugo veliko večjo morsko pošast. Od otvoritve Sueškega prekopa se namreč tudi v Jadranu pojavlja morski volk. strah vseh kopalcev. Če. se taka zver zaplete v mreže, napravi na njih veliko škodo, prinese pa vendar tudi korist, ker se za vjeto zver zanimajo razstave in zbirke. Posebno znane ribe so sardine in sardele, ki jih polove ogromne množine in jih konservirajo v olju ter razprodajajo daleč na okoli. Ribiško brodovje šteje 5745 ladij, ribičev je 18.000. Plen pa je bil 1. 1931 vreden 44% milijona dinarjev. Lea F at ur: Solnčica in čarovnik. (Primorska.) Bil je ob morju kralj, ki je imel lepo in modro hčer Solnčico. Znala je ravnati s statvami in s preslico, znala je sukati zlato nit, znala je pripravljati sir in znala je brati iz modrih knjig. Od daleč so hodili vitezi, da jo vidijo in snubijo. Bil je pa v tistem mestu krojač, ki je šival za dvor in drugo mestno gospodo. Postal je bogat in ošaben in hvalil se je, da se bo ženil s kraljevo hčerjo, ker je bogatejši kakor vsi vitezi - snubci. Tiste dni je pa prišel v mesto star mož z zalim mladeničem. Bila sta ded in vnuk. Nastanila sta se v borni koči ob mestnem zidu in začela delati opanke. Toda zalemu vnuku Samilu ni šlo delo od rok, rajši se je poskušal v metanju kopja in streljanju z lokom. Rad je poslušal in pravil zgodbe davnih dni o junaških vitezih in hudih zmajih. Ded ga je svaril: »Drži se opank! Dlje ti pomaga opanka kakor viteški škorenj in boljša je šivanka kakor bojno kopje. Kar da vojna, vzame zopet vojna, in ko se pretepa gospoda, beži kruh iz deželel Poglej krojača Čudnika, kaka posestva ima: bogatejši je od vseh vitezov - pohajačev.« Samil se je namrdnil: »Kraljeve hčere pa le ne bo dobil! In da je zabogatel od šivanja, ne verjamem. Pravijo, da je prodal dušo vragu, in ta mu donaša zlata. Bilo bi škoda Solnčice, da bi jo dobil zavržen človek. Oj, ko bi bil jaz vitez, pa sem le opankar!« Ded je ugibal: »Mogoče, da je Čudnik res čarovnik? Pojdi k njemu za vajenca, pa imej odprte oči in ušesa!« Ded je spravil Samila h krojaču. Samil se je trudil, da se priuči umetnosti krojenja. Kmalu je postal pomočnik. Kmalu ga je pa tudi začel sovražiti mojster. Pošiljal je namreč lepega mladeniča po mero okoli gospode in poslal ga je tudi na dvor h kraljični. Od tedaj je zahtevala Solnčica, da ji prinaša Samil obleko, in če je prišla sama v Čudnikovo krojačnico, je govorila le s pomočnikom in ni pogledala mojstra. Sainil je videl, da ga sovraži mojster, pa kaj mu je bilo na tem? Saj je govorila kraljična z njim. Izsledi čarovnikovo skrivnost, postane bogat kakor on in postane kraljičin mož in glavar dežele. Nekoč vidi Samil, da gre mojster v klet. Zaklene za njim vrata. Preizkusiti hoče, kako si bo pomagal mojster-čarovnik iz kleti. Čuje, kako premetava Čarovnik sodčke z zlatom in se smeje: »Meni poba-smrkavec, da bo dobil kraljično! Kaj, takle se bo s čarovnikom?« Ko se mojster naveliča šteti zlato, pride do vrat in jih odpira. Vrata se pa ne vdajo. Čarovnik zamrmra: »Naj se v miško spremenim in iz kleti zbežim ... Gina, bajna, dudeldum.« Pa je že smuknila miška mimo Samilovih nog ... Samil zbeži za miško, pa vidi, kako smukne v prostor pred krojačnico in sliši besede: »Krog sebe se obrni in Čudnik se povrni!« Pa je že stopil mojster z vatlom k Samilu in zavpil; »Kaj si stikal okoli kleti?« -Rekli so mi, da je poslal kralj po vas, pa sem vas iskal,« se je izognil Samil mojstrovemu vatlu. Pazil je, da ga ne oplazi in začara v kako žival. Hitro je mrmral močne besede, ki mu jih je povedal ded: »Angel ob meni stoji, hudoba beži!« Čarovnik se je obrnil in zažugal: »Noter! Na delo! Ne bom te plačeval za postajanje.« »Kdaj ste mi pa kaj dali razen te bore obleke?« odgovori neustrašeni Samil. Odide v krojačnico. V delu ima viteški plašč. Pa si misli pri krojenju, kako bi se podala njemu taka reč... In konj, meč, šlem, oprsnik!« Pa se zamisli in domisli... Vrže škarje od sebe in teče v skrit kraj. Tam izreče čarodejne besede in postane res miška — miška, kakor je bil postal prej mojster. Zmuzne se v krojačnico in sliši, kako robanti mojster, da zapodi lenega pomočnika; sliši, kako mu pravijo drugi pomočniki: Pa kaj poreče na to kraljična?« Miška Samil skoči na mizo in pregrizne dragoceno zlatotkano blago, ki ga drži Čudnik v roki, skoči z mize in vgrizne mojstra v nogo. Pa zbeži. Vatel teče za njim. Miška pod vrata, skozi vrata, in mojster se krega, kdo je naredil škodo. Samil premišljuje: Počasi pojde, drugo za drugim si pridobim, za denar si pa kupim orožje. Škoda, da ne morem jahati na konju, če sem sam konj. Škoda ...« Zvečer pravi Samil svojemu tovarišu Niku: »Ded mi je daroval plemenitega konja, spravil sem ga v mojstrov hlev. Prosim te, Čemu bo meni konj, ko nimam primerne obleke in orožja? Prosim te, prodaj mi jutri na trgu konja, izkupiček bova delila.« Predpoldne drugega dne gre mojster Čudnik po trgu in zagleda gručo mož, ki se zbira in kriči okoli konja. Stopi bližje in zagleda svojega pomočnika Nika, ki prodaja krasnega konja. A praša pomočnika in ta mu pove, da je to Samilov konj, ki ga je dobil od svojega deda. »Od deda?!« mrmra Čudnik in hiti domov. Od kod bo vzel berač opankar takega konja? Kaj, če je slišal Samil močne besede ali če je tudi njegov ded čarovnik?« Priteče domov in res: Samila ni v krojačnici... 1 »Le čakaj, pobalin! Kosti ti polomim. Žal ti bo, da se vtikaš v take stvari...« Hitel je na sejem in gnal ceno za konja. Dal je več kakor vsi in Niko mu izroči konja. Niko hoče vzeti konju uzdo, kakor mu je naročil Samil, pa Čudnik mu da še zlat in pravi: »Za uzdo!« »Tega bo Samil bolj vesel kakor uzde — kaj mu bo pa uzda, če nima konja?« modruje Niko in išče z izkupičkom Samila, ki ga ni ne v delavnici, ne pri dedu ... »Ušel je,« pripoveduje mojster Čudnik, »okradel me je in ušel « Pa gre v hlev in udriha z vatlom po ubogem konju, udriha z desno, dokler mu ne omaga, udriha z levo, dokler se ne odpočije desna, udriha noč in dan in preklinja: »Pogini, pogan ti, prevzetni! Spremeni se vendar konjiček v lepega Samila, ki ga vidi tako Tada moja nevesta kraljična!« Ubogi konj Samil pa grize, skače, se trga, toda čarovnik je zavozlal uzdo ob jasli. Topotanje in hrzanje konja se sliši v hišo, čarovnikova mati in njena sestra ga prosita, naj ne bije uboge konjske pare, pa mojster Še bolj divja: »Tiho, ženske! Gospodar sem jaz. Vem, koga bijem in zakaj!« Ln bije, razbije vse vatle, pa se napoti k jermenarju, da kupi jermen in do smrti pretepe ubogega Samila. Čarovnikova mati in sestra pa sta hiteli ubogemu konju na pomoč. Poiskali sta ključ od kašče in prinesli v pripasu ovsa, da se okrepi. Ko konj pozoblje oves, se spomnita, da je žejen in da bi se napojil najbolje in najhitreje, če ga peljeta k bližnjemu potoku. Z velikimi trudom odvoz-lata konja, ki stopa rahlo in previdno po travi, se zažene v skoku v vodo in izgine... Z odprtimi usti strmita ženski na vodo. Doma se vsedeta k preji, vrtita preslico in pojeta, kako da ne vesta nič o začaranih konjih. Čudnik se vrne z močnim jermenom v roki, hiti v hlev, vidi, da je prazen, vidi par zrn iu se domisli: »Mati in sestra!« Gre v sobo in sliši, kako pojeta, pa si misli: »Vaju že izplačam!« Ko jima zagrozi z jermenom, mu povesta, kako je izginil konj v vodi. Čudnik hiti v vodo, si natakne čarobna očala, ki vidijo vse, kar je «krito, pregleda travo in grme, ribe, žabe in* rake: Samil ee ni skril vanje. »Najdem te, skrivaj se koderkoli,« se jezi Čudnik, se vrne v delavnico, izprašuje in išče. Potoček se jte pa stekal v morje, Samil se je bil spre-vrgel v peskovo zrno in voda ga zanese v morje — v kraljičino kopališče. Lepa Solnčica je hodila po plitvem bregu, kar zagleda kakor oreh velik rdeč kamen, pobere ga in kamen se zasveti. Pa reče svoji prvi mojškri: »Pokliči takoj dvornega zlatarja, da mi vkuje ta kamen v prstan.« Dvorni zlatar se začudi kamnu in kmalu izve celo mesto, da je našla kraljična predragocen rubin. Čudnik sliši in nekaj se mu posveti. Gre k dvornemu zlatarju in ga prosi, naj mu pokaže dragoceni kamen, o katerem govori vse mesto. Zlatar mu pravi: »Pridite zjutraj k meni. Vsako jutro izkrtačim vse kraljičine dragulje.« Čudnik gre zjutraj k zlatarju, natakne očala in vidi v kamen spremenjenega Samiia. Hoče zagrabiti prstan, toda zlatar mu ubrani: »Obljubil sem kraljični, da se ga ne dotakne živ človek. Najrajši ima ta prstan. Pravi, da se Čuti srečno samo, če ima ta kamen na prstu.« »Ji že pokažem srečo,« se togoti Čudnik. Gre na dvor in prosi kralja, da mu pomeri nov plašč. Še tisti dan oboli kralj na smrt in noben zdravnik ne more dognati, kaj mu je. Kralj da napisati in razglasiti po vsem svojem kraljestvu, da dobi veliko bogastvo in njegovo hčer, kdor ga ozdravi. Pa so prihajali od vseh krajev, niso pa mogli ozdraviti kralja od pričarane bolezni. Nato se javi Čudnik. Z zlato posodico gre kralju po hrbtu in po čelu in kralj vstane — zdrav. »Govori,« pravi krojaču, »kaj si želiš za plačilo. Hčer sem obljubil, ali tvoja grba in tvoj grb z iglami se ji ne dopade.« Čudnik se prikloni: »Solnce naše, kako bi se drznil ubogi krojač, da pogleda tvojo hčer? Želim in zahtevam samo kamen, ki ga nosi kraljična na roki.« Ves vesel stisne kralj Čudniku roko: »Dobiš ga.-r Vest, da je pozdravil Čudnik očeta, pride do kraljeve hčere. V strahu pričakuje Solnčica, kaj bo, in toži, da ni Samila. Pobegnila bi ž njim, da se reši Čudnika. Pa že trka sluga in pove veselo vest, da zahteva Čudnik samo kamen, ne nje. Ona pa se upo konci: v Kamna ne dam. Naj ga izplača oče iz svoje zakladnice!« Razburjena kraljična zavrti prstan, enkrat na levo, enkrat na desno, in glej! Pred njo je Samil, ki jo prosi na kolenih, naj beži ž njim, da reši sebe iu njega. Pa že spet trka sluga in kralj sam pride s Čudnikom. -Vrzi me na tla pred Čudnika,t še peče Samil in zopet je kamen v prstanu. Kralj zahteva, da izroči Solnčica prstan zvestemu in dobremu prijatelju Čudniku. Solnčica vrže kakor v jezi prstan pred Čudnika in glej: v letu se spremeni kamen v makovo glavico, ta se razleti na tleh in drobno seme prši na vse strani. Cudnik se spremeni v petelina, ki pohlasta vsa makova zrnca in se ozira po kotih. Kar plane iz kota za oknom seme, ki se je skrilo v pajČevini in se spremenilo v lisico, ki zadavi petelina, mu pre-grize golšo in Samil poklekne pred kralja, ob njem kraljična. Predrzni Samil prosi za kraljično roko — kralj in ves dvor strmi. Kralj se prime za glavo .in vpije: ?Šivankarja nisem maral za zeta, zdaj naj bo pa opankar? Opanke naj si denem v svoj slavni grb? Ne, Solnčica! Na vislice ž njim!« Solnčica se vrže pred Samila. Kar se prikoplje do kralja star mož v oguljenem plašču — Samilov ded, ki pomoli kralju staro oslovsko kožo pod nos: »Ni se ti treba sramovati Samila: stare kraljevske krvi je. Jaz sem kralj Mirske. Pregnali so me, kakor veš, in me oropali kraljestva. Živel sem mirno pod tvojim varstvom, bolj srečen pri opankah kakor na prestolu. Pa ta mlada kri nima modrosti,« Kralj objame deda in pravi: Kaj hočeš? Orel leti k solncu, mladina ni modra po starosti. Ti pa, moj orlič, bodi pravi sin solnca, vzemi moje čete in pribori si kraljestvo svojega deda. Ko se izkažeš junaka, potem potrkaj pri nas U Itì Saniii je bil kakor blisk. Premagal in pregnal je roparja, s kraljevo krono je prišel po Solučico. fn bila je svatba, da so govorili in peli o njej Še sedem hrvaških let. o katerih ne vemo, kakšna in kolikšna so. Pa zapojmo ! imena reŠilcev iz prve številke priobčimo v prihodnji številki. Prof. Anton Bezenšek. (Slika na ovitku.) V dneh -'5. m 24. junija i. 1. s« se vršile v Celju in Bukovju pri Celju velike gjavnosti v sponu u profesorja Aniona Bczenška. velikega Higovornika zbližanja vseli ] : ■ Slovanov in očeta slovenske in bolgarske stenografije. ' (Menogralija — po slovensko prevedeno bi se reklo nikako »tesnopis« ali »hiiropis« — je pisava, ki označuje elasove z manjšimi in krajšimi znamenji, kakor so naše latinske črke, zato je tutij hitrejša. Deli se v korespondenčno pismo in driatno pismo. Debatno pismo uporallja še krajše in bežnejie znake od ko-„spondenčuega pisma in je seveda tudi Hitrejše od prvega, tako. da dohaja govor, ako je zapisovavec dober stenograf.) Te dni so mu odkrili ob osemdesetletnici rojstva na rojstni hiši v Bukovju (nominato ploščo in se je poleg tisočev Slovencev udeležilo te slavnosti tudi mMogo Hrvatov, Srbov in Bolgarov, ki je med njimi deloval profesor Bezenšik Md T> let. Spominske slavnosti so bile tudi v Bolgariji in se je tako naš bratski Mgarski narod oddolžil spominu velikega Slovenca in priznal njegove zasluge. Bolgarska prestolica je tudi imenovala eno izmed slavnih ulic po njem. prav tako tu'ii mesto Piovtfiv. Kalil se je Anton Bezenšek 15. aprila t854 v Bukovju, v občini Yrankolo-v»m. v okraju Celju. V Celju je dovršj) gimnazijo _ že (um se je liavil s stenografijo —. se potem vpisal na zagrebjko vseučilišče, kjer je študiral filozofijo fcoodroslovje) in tudi že tu skušal prilagoditi nemško stenografijo za slovenski 1 jezik. L. 1875. se je podal na vseučilišče v Prago, napravil lam skušnjo iz *|n-«nske filologije (jezikoslovja) m državno skušnjo za nemško stenografijo. Koj »uto je bil nastavljen za učitelja stenttgrafije na zagrebški gimnaziji, bil je ludi sa stenografa v hrvatsko-slavonsko-rlalmatinskem saboru (skupščini) v Zagrebu. Ko so je 1. 1879. Bolgarija osvobodila, se je obrnilo na prof. liezenška. da bi pri-il doli za stenografa v Narodno sobranje (skupščino) in Iii tudi prirejal pre davanja n stenografiji. Septembra 1. je prispel Bezenšek \ Sofijo in jo 23. septembra v poslopju Narodnega sobranja samega odprl prvi bolgarski steno-jmfcki letaj. Bil je ta dan. 25. septembra 1879. rojstni dan bolgairske stenografije. Se istega leta je začel predavati stenografijo na sofijski gimnaziji. L. 1881. je odšel v Plovdiv za stenografa v 01>laslm, sobranje tačasne vzhodne Rumelije. Čez tri età se je vrnil v Sofijo, bil pa je zastran političnih prilik upokojen kot su-nxgraTski vodja sobranja. Sam piše o tem: »Mislilo bi se. da priznanje mero-d.ii ili činiteljev ne bo izostalo. Zgodilo sc je pa ravno narobe. Jaz. ki sem v trh razmerah največ trpel, jaz, ki sem se pet let mnčif samo. da bi svojo težko nalogo \estno izpolnjeval, sem bil trez mojstra delajo.« Takrat so ga imenovali za profesorja moške gimnazije v Plovdivn, kjer je učil nepretrgoma 20 let nemščino, bolgarsko stenografijo in rilozofsko propedev-tiko. Nekaj let je celo med počitnicami prirejal stenografske tečaje v poslopju sofijskega vseučilišča. L 1903. pa so ga premestili na I. moško gimnazijo v Sofiji, nakar so ga imenovali 1. 1911. za učitelja bolgarske stenografije na sofijskem vseučilišču. Umrl je \ Sofiji po kratkem bolehanju HI. decembra 1915, Kot gOTeč pristaš zbližanja vseh južnih Slovanov je smatral Bezenšek. da si' more zbližan je zgoditi samo po prosvetni poti in «la je Indi sieiiografija eno teh sredstev za zbližanje. Zato je izdajal jugoslovanskega stenografa«, ki je v njem skušal izdelati enotno stenografijo za vse južne Slovane, in pozneje ijugoslovan-«ki Glasnik«. Izdal je »Bolgarsko stenografijo«, ki je doživela 6 izdaj in jo le danes rabijo docela nespremenjeni,. jn »Debatno pismo« : pozneje »Stenografie čitanko za bolgarsko stenografijo«. Teta 1876 je izšla njegova Slo-Tenska stenografija«. 1907. pa »Rllska stenografija«. Razen stenografskih knjig je izdal Se »BolgaTsko gramatiko in čitanko za Slovence« in nekaj drugih učbenik.., Pisal je v češke, hrvatske, nemške in slovenske liste in časnike, bil sofntdnifc Slovenca, goriškega Novega časa. Mohorjeve družbe, tako je poleg dragih člankov po Koledarjih spisal t,Kli knjigo -Bolgarija in Srbija«. Tudi v našem Vrtcu na ideino njegovo ime. Bolgarijo, ki je daroval večino Svojih moči. je zastopal na stenografskih shodih: bil je odlikovan z bolgarskimi odlikovanji, pa tudi s francoskim, srbskim m rnsikim. Naj bo velikemu možu tudi v našem listu s temi vrsticami postavljen »kromen spominček!