ali % življenje treh kranjskih bratov francoskih so ld a to v. /s ✓F : Spisal Jfititr* Cigter, t^moitor V V&njigori Ba Kranjskem. Tzdala dražba »v. IVKoliorn. Z dovoljenjem visokočast. Lj u bljauE keg a iu K knezoškofijstva. f-7 • V GSL0V2U i , Natisnil Jan F -tri € a^i • v o U 26085 tf vv^^oocasot Kazalo. Vvod Perri del. I. Oče Jožef da tri sine v soldate .... IL Andrej P. bolnik v Smolensku, streže generala J. III. General in .njegov streže vjeta , IV. Andrej P. v Parizu...... V. Andrej P. se odpelje po morji v Ameriko . VI. Andrej P. stanoviten v veri .... Drugi del. I. Luka P. v Moškovi na Ruskem .... II. Luka P. umora obdolžen..... IIL Luka P. v Sibiriji...... Stran 1 2 4 7 10 18 26 39 42 44 Tretji del. I. Jakob P. »e verne iz Moškove . ET. Jakob P. oživljen..... III. Jakob P. ostane v Bazilijevi hiši kakor domač IV. Jakob P. ženin pride v nesrečo . V. Jakob P. najde v Sibiriji v jetnišnici svojega brata Luka VI. Luka P. izpuščen iz ječe..... VII. Luka P. v Bazilijevi hiši..... vni. Jakob P. za nedolžnega spoznan iz ječe izpuščen IX. Luka P. se loči od svojega brata Jakoba . X. Luka P. v hiši barona Žigata .... XI. Luka P. se oženi ...... XII. Jožef P. najde ob&j}gaiftjina Jakoba in Luka ^ISIGO^O • I .-. „ 47£« 50 52 57 68 70 74 76 88 95 99 108 Vvod. sj^rajnska dežela je bila od leta 1809 do leta 1813 pod francosko oblastjo. Gospodoval jc v tistih letih slavni francoski cesar Napoleon. S silno vojsko pridere Napoleon leta 1809 v avstrijansko cesarstvo, vzame veliko zemlje avstrijanskemu cesarju, in tudi poglavitno mesto Dunaj ali Beč v svojo oblast dobi. Potem je bil med francoskim in avstrijanskim cesarjem mir narejen; in po pogojih tega primirja je prišla krajnska dežela cela, en kos hrovaške in en kos koroške Francozom v roke. Vse tc tri dežele je ukazal Napoleon imenovati Ilirija. iih poleon je bil v vednih vojskah, zato je potreboval veliko soldatov. Tudi Ilirijani so mogli fante v soldate dajati. Leta 1812 je napravil vojsko z Rusom; v ta namen je brez števila soldatov vkup nagnal iz vsih dežel svojega cesarstva. Strašne trume soldatov vsake [ baže so se valile v poljsko deželo, iz poljske pa v rusovsko proti Moška vi, poglavitnemu mestu rusov-skega cesarstva. K tej vojski je bilo tudi vzetih veliko Ilirijanov, ki so mogli iti z Rusom se vojskovat, pa malo jih je prišlo srečno nazaj. Nekteri so bili ubiti, večina njih je pa zmerznila v hudi rusovski zimi. Deteljica. 1 Pervi del. I. Oče Joief P. da tri sine v soldate. Prav blizo Ljubljane je bil pošten mož v očitni službi, spoštovan od gosposkih in kmetiških ljudi, Jožef P. po imenu. Jožef P. je več let živel v zakonski edinosti srečno s svojo ženo Mico. linela sta štiri zale in zdrave otroke, in vsi štirje so bili fantje. Prirastli so ravno o tisti hudi francoski vojski in prišli k potrebni inoči. Naj starejši, Andrej po imenu, in za njim Luka sta bila ob enem k soldatom vzeta. Tretji rojen Jakob je bil šolar, bil je ravno v peto šolo stopil. Ko Jakob vidi, da sta mu dva brata že soldata, misli si: „Saj vem, da je ne unesem; drugo leto na versto pridem, mar grem letaš sam. Kjer sta dva moja brata, boni pa še jez". Preden se gre zapisat, nagovori tako le svojega očeta Jožefa; »Dragi moj oča ! Dobro vem, da ste zlo; žalostni, ker sta bila ob enem dva vaša sina, moja, brata, k soldatom vzeta. Dobro vem, da bote šc hujše žalovali, če vam povem* da tudi jez mislim sam rado-1 voljno se v soldate zapisati. Pa ljubi oče! le premislite, soldatom oditi mi ni mogoče, ker drugo leto že dosežem starost, da me pokličejo k soldatom; names| da bi drugo leto šel, grem raji letaš sam prostovolj če vam je prav?" Oče Jožef se zauzame in pravi; „Ljubi moj Javkaj pa misliš? ali me tudi ti hočeš zapustiti? Dva tvO brata sta zdaj soldata, po svetu pojdeta, Bog ve kam Vem, da ju ne bom nikoli več vidil; zdaj pa hočeš tudr ti mene, starega očeta in mater zapustiti. Vse svoje zaupanje sem v te stavil, zato sem te v šolo dal; zdaj oh! v taki hudi vojski greš k soldatom, v solzah prevelike žalosti se bom vtopil." Jakob odgovori na to svojemu žalostnemu očetu: „Preljubeznjivi moj oče I ne zamerim vam, da ste tako žalostni, zakaj kri ni voda. Tudi meni je težko pri sercu, da morata moja dva brata biti francoska soldata; ampak ker je božja voljS tako, vedno mislim, mora že tako in dobro biti. Ravno iz ljubezni do svojih dveh bratov, mislim se sam v soldale zapisati, zato da ne bota prav tako močno žalovala,— smilita se mi. Ker bomo pa vsi trije vkup, bomo eden druzega tolažili ali troštali. Brez vašega privoljenja, ljubi oče! vendar tega ne storim." Oče Jožef na te Jakobove besede omolči in premišljuje, kaj bi rekel. To tem svojemu sinu tako le odgovori: ,,Ljubi moj Jaka! žlahtno je tvoje serce; vem, da rad ne greš k soldatom, pa le iz ljubezni do svojih bratov to storiš, zato da boš vidil, kako se bo njima godilo, in meni vse pismeno sporočil; pojdi tedaj v imenu božjem! Nerad te od sebe pustim; grozno žalost in veliko britkost čuti moje očetovsko serce, vendar ker toliko ljubiš svoje brate, pojdi tedaj ž njima. E! kjer sta una dva, naj še ta bode!" Drugi dan precej se gre Jakob P. v soldate zapisat, in prosi stotnika ali kapitana, naj ga dene ravno h tisti kompanii, v kteri sta njegova brata, Andrej in Luka. Kapitan je v to prav rad dovolil, ker je bil Jakob ?al fant in pa še šolar prostovoljno k soldatom prišel, kob se je kmalo privadil orožje sukati ali eksercirati; se je kmalo francoskega jezika priučil, kterega je že v šoli malo znal. Postal je zato kmalo desetnik ali korporal. Vsi trije bratje ravno tiste kompanije Andrej, Luka in Jakob P. gredd s tisto strašno vojskino trumo francoskih soldatov, ki so zagernili rusovske dežele kakor ropne tiče. Veselo so šli naprej verli francoski vojšaki, ker so Rusi le vedno pred njim bežali in se njimi umikali, le malokdaj so se njim v bran postavili. Vsi trije bratje so šli vkup do rusovskega mesta po imenu Smolensk. V tem mestu zboli' Andrej; mogel je iti v bolnišnico, ker ni več mogel naprej. Luka in Jakob jo mahata z drugimi tovarši vred proti Moškavi. II. Andrej P., bolnik t Sniolensku, streže generala J. Andrej P. je v mestu Smolensk dobil hudo vročinsko bolezen; kar ganiti se ni mogel več naprej. V bolnišnico ga peljejo, po moči ga zdravijo; toliko mu pomagajo, da umeri ni, vendar je zlo oslabel. Ko je Andreju že nekaj odleglo, pripeljejo v bolnišnico mladega zalega generala J., ktereinu je rusovska kroglica spodno rebro na desni strani popolnoma zdrobila, ua je komaj-živ ostal. Zdravih strežetov v bolnišnici ni bilo, ker so vsi mogli iti v boj; general J. pa, zlo ranjen, je potreboval posebnega strežeta. Andrej je bil tedaj odločen, ker je bil že malo k moči prišel, da ima generalu J. streči v bolezni in ga prekladati. Ranjeni general J. je bil žlahtnega stanu, in Napoleon sam ga je tudi spoštoval. Lepo in skerbno mu je stregel Andrej, kar koli je bilo mogoče. S časom se je Andrej dobro navadil francoskega jezika, ker je mogel vedno z ge- i neralom govoriti, general pa druzega ni znal ko fra.. coski. Grozno je želel general priti v svojo domačijo. Večkrat je tožil svojemu strežetu in milo zdihoval rekoč : „Lej Andrej! kako žalosten je moj stan. Jaz sem' daleč daleč doma, prav iz Pariza sem. Imam še očeta j in mater; bogati so moji slariši, veliko imajo premoženja : lej jez — jez pa sem tukaj tako reven, od vsih zapuščen, ranjen in terpim hude bolečine. Tukaj v ru-sovski ptuji deželi bom mogel umreti, težko bom kdaj več vidil svoje domovine, težko več kdaj objel svojih starišev. Kaj mi pomaga, da so mi stariši toliko pripomogli, da sem general, ker sem pa zdaj tako zapuščen in v taki nadlogi. Oh! ko bi moj oče in moja mati yedli, kakd se meni godi, gotovo bi se milo zjokali; toda tega njim še sporočiti ne morem iz tega pustega, merzlega kraja!" Lepo je Andrej tolažil ranjenega generala, in mu prav prijazno govoril, kolikor je mogel: „Dragi moj žlahtni general! nikar preveč ne žalujte, ampak dajte se potolažiti, in spomnite se, da imamo dobrega očeta v nebesih, kteri nobenega ne zapusti, in vsakemu rad pomaga, kdorkoli v njega zaupa. Terdno zaupajte v dobrotljivega nebeškega očeta, in vidili boste, da se vsa vaša nesreča v dobro izide. Lejte! meni se ravno tako godi. Tudi jez imam še stariše, daleč sem od njih odločen, doma sem iz Ljubljane, poglavitnega mesta ilirske dežele. Nisem scer ranjen kakor ste vi; huda vročinska bolezen me je na postelj položila, da sem komaj pri življenji ostal. Terdno sem v Boga zaupal, • in iskreno ga prosil, da bi me še ne klical v mladih letih iz tega sveta. Bog se me je usmilil in spet sem ozdravel. Bavno tako hote tudi vi še ozdraveli, in svoje stariše vidili, le terdno v Boga zaupajte!" General pravi na to: „Andrcj! ti mene prav lepo učiš; vse ti verjamem, ker takih lepih besedi mi še nobeden ni povedal kakor ti; pa vidiš, moja rana je prevelika, težko da se mi zaceli, Boga pa tudi ne morem prositi, lej, ko ne morem moliti zavoljo velike bolečine." Andrej na to pravi: „Dragi moj gospod! vi ste učen mož; zvedeni ste v vojaških in tudi v drugih uče- nostih, scer bi ne bili postali general; pa ne zamerite, če vam rečem, da se keršanskega nauka še niste kaj dosti učili, kteri vendar je vsakemu kristjanu zlo zlo potreben." General pravi: „Andrej, prav imaš, resnico govoriš. Ne zamerim ti ne, temveč hvaležen sem ti, da me tako lepo opominjaš. Res je, dokler je človek zdrav, pač malo misli na Boga, posebno v soldaškem stanu; nesreča še le človeka uči pri Bogu pomoči iskati." Andrej zdaj svetuje generalu, le iz serca k Bogu zdihovati in s terdnim zaupanjem zdravja prosili. General vse rad uboga, kar bi v zdravju še slišati ne bil hotel, in zmanjševale so se bolečine njegove rane. Enega dne gre Andrej za svojega bolnika boljših jedi iskat, pa težko kaj dobi. Fride v bolnišnico nazaj ves plašen in prepadt n, in reče svojemu generalu: „Gospod ! kaj bo? kako bomo bežali! Vedite, da naša vojska je zgubljena; zvedel sem za gotovo od takih, ki so iz Moškave pribežali. Rusi so veliko mesto Mo-škavo požgali; naše soldate, ki nimajo ne jesti ne streReT v budi zimi neusmiljeno pobijajo in lovijo. Vse se pomika nazaj proti nemškim deželam. Rusi za našimi pritiskajo, in jih neusmiljeno podijo. Naš cesar Napoleon je zapustil svoje vojšake v narveči nadlogi in narveči stiski in se je odpeljal na Francosko." — General se pri tem žalostnem sporočilu grozno prestraši in reče : „Oh! zdaj vidim, da je moja nesreča do verha prikipela. Rusovski meč bo mojemu življenju konec storil, in inoje Iruplo bo gnojilo rusovsko zemljo. Ljubi Andrej! ker si meni tako dober in toliko postrežljiv, Bog naj ti vse to obilno poverne, kar mi dobrega storiš, če ti jaz ne boin poverniti mogel. Če pa jez pri življenji ostanem, in tudi ti, povem ti, da hočem zvesto poverniti tvoj Irud in tvojo skerb, ki jo imaš z menoj. Prosim te, pojdi hitro iskat voznika, da se odpeljeva, preden velika vojska za nama ne prigermi. Obljubi vozniku dobro plačilo, saj im^n še nekaj skritih cekinov, všitih v obla-čilu."*— Andrej gre, išče dolgo časa in najde vendar usmiljenega moža, da odpelje za veliko plačilo bolnega generala in njegovega strežeta. • »'t III- General in njegov streže vjeta. Vsedeta se na sani general I. in njegov streže; toda general je mogel le ležati. Dva urna konjička dirjata naglo po poljski deželi proti mestu, ki se mu pravi V i In a. Vedno je general želel do Vilne priti, potem si je mislil kmalo priti na nemško, med dobre usmiljene ljudi. Blizo Vilne že pridirjata, kar prijaha od strane deset strašnih kozakov, rusovskih konjikov. Kozaki ukažejo vozniku, da vozi v stran proti daljni vasi. Tam odloži voznik generala in strežeta. Kozaki mu nič ne storijo, le ukažejo mu domu se nazaj peljati, in mu ostro prepovedo Francoze proti nemškim deželam pre-peljavati; če ga še enkrat vtem opravilu dobijo, precej bo ustreljen. Generala in strežeta denejo v revno bajtico, pa merzlo, nič zakurjeno. K sreči kozaki niso poznali, da je ranjeni soldat general, ker je bil zavil v sterganih cunjah; Andreja pa je prosil, da bi nikomur ne povedal, da je bil njegov gospod general. „Le vedno govori", mu reče, „da sem tvoj tovarš, sicer bodo kozaki z menoj neusmiljeno ravnali." Kozaki so šli po noči po drugih potih in po drugih opravilih, Oba jetnika so v bajtici pustili brez vse straže, ker s o vidili, da uiti ne moreta, ker sta(ifoba nadložna: eden zlo ranjen, drugi pa slaboten. fo>fad£i vidita jetnika, da ju nobeden ne varuje. Tu neral svojemu strežetu Andreju : „Glej4'~šen-cih in za ušesi, kar merlič oči odpre. Katinka zlo vesela pravi: „čast Bogu, oživel bo!" Toda merlič je spet zatisnil oči. Pogledal je toliko, kakor da bi hotel Katinko prašati, zakaj si toliko prizadeva, ga priklicati nazaj v žalostno življenje. — Pol ure potem merlič po malem diha, lica so jele rudeče prihajati, in odperl je spet oči. Zdaj kaže očitno znamnja, da je življenje še v njem. Katinka spozna, da zdaj je čas bolnika v gorko stanico prenesti, zalo hiti klicat hlapca, da bolnika preneseta v malo zakurjeno stanico in v gorko posteljo. Zdaj še le si prizadene Katinka bolniku streči, ker vidi, da gotovo bo oživel do dobrega. Okoli enajste ure je bolnik globoko zdihnii, . žila mu je začela trepati in oči so se že malo obračale. Ker ust še ni mogel odpreti, vlijala mu je Katinka malo dobre juhe v usta. Proti večeru je bolnik že prav lahko dihal, lepo gledal in tudi-malo s perstom lahko pomigal, samo ust ni mogel še odpreti, bil je vendar popolnama živ. Katinka gre zdaj očetu povedat, koliko je opravila pri zmerznjenem Francozu. .Ljubi oče!" pravi Katinka, „pojdite pogledat mojega bolnika ; vidili boste čudo, 011 je popolnoma živ, samo govoriti še ne more, pa tudi govoril bo kmalo." Oče Bazili gre precej gledat bolnika in se veseli ga viditi skor zdravega; Katinki priporoča zdaj skerb imeti, da ga popolnoma ozdravi. Drugi dan bolnik že pregovori neke besede, kterih pa Katinka ni mogla razumeli, ker zavoljo slabosti jih je pretiho izgovarjal. Katinka misli, saj tako ne morem razumeli, kaj pravi, če tudi glasno govori, on govori francosko, ker je Francoz, jez pa francosko ne razumem; če mu jez kaj _jjovem, me ne more razumeti, ker nežna našega jezika, lretji dan bolnik že toliko terdneji prihaja, da je za-mogel nektere besede razumljive povedati. Proti poldnu je roke sklenil in rekel: „Bog vam poplačaj!" Katinka je te besede bolnikove dobro razumela, toda ni hotla s prašanjem nadlegovati oslabljenega bolnika. Četerti dan je bolnik že vse lahko govoril in zložno. Lepo popraša Kalinko: „Ljuba moja dobrotnical povej mi, kako sem jez k vam prišel?" Katinka pravi: „Ne skerbi za to, vse ti bom povedala, kedar boš popolnoma zdrav in terden. Samo to mi povej, kako jo to, ker si Francoz, pa skoraj vse urnem, kar praviš, da si ne znam nič francoskega." Jakob odgovori prav počasi: „Nisein Francoz jez, Slovan sem kakor vi; prisiljen sem bil francoski soldat bili, doma sem iz Kranjskega na Ilirskem, kjer se govori le slovensko. Vaš poljski jezik se z našim kranjskim močno vjerna, zato se lahko razumemo." Zlo je to veselilo Katinko; povedala je vse svojemu dobremu očetu Baziliju, kteri jej veleva, da skerbno streže Jakobu, da prav k moči pride in popolnoma ozdravi. Hvalil je oče svojo hčerko zavoljo tolike pri-zadetve, dozdevno mertvega Jakoba v življenje prikli-1 cati. „Bog bo povernil tebi stotero, kar si nad revnim ptujcem storila. Če človek žejnemu poda kozarec merzle vode, že ne bo brez plačila pri Bogu, koliko več smeš upati ti za tolike revežu storjene dobrote!" 111. Jakob P. ostane r Bazilijevi hiši kakor domač. Jakob P. je mogel 40 dni v postelji ostati, da k moči pride in popolnoma ozdravi. Pervi njegov pot je bil v cerkev, kamor ga je spremila tudi katinka; zahvalit se je šel vsegamogočnemu Bogu za toliko dobroto, da je oživel. Tekle so mu po licu obilne solze serčne zahvale, da mu je Bog naklonil priti toliko dobrim ljudem v roke, kteri so ga gotove smerti oteli. Ko pride domu, gre zahvalit se staremu očetu Baziliju, ker je privolil svoji hčerki toliko skerb za neznanega ptujca. Potem prime Katinkino roko, ter jo poljubi rekoč: „Predraga moja Katinka! mogoče meni nikoli ne bo, tebi kdaj poverniti dobrote, ki si jih meni storila; nikoli nisem v stanu poplačati skerbf in truda, kar si imela z menoj! Prosim te, vzemi me za svojega hlapca, da ti po malem poplačam nezmerne dobrote**^ Zdaj še le je Katinka pripovedovala Jakobu, kako se je ž njim godilo, kako je zmerznil, kako ga je dala pripeljati na svoj dom in zanj skerbela itd. Jakob posluša pazljivo besede in večkrat zdihne. Nikoli ni mogel skazati se zadosti hvaležnega za toliko skerb dobre Katinke. Jakob P., popolnoma zdrav, ostane v Bazilijevi hiši kakor domač, poprime se vsacega dela in lepo postreže vsakemu, kteri v oštarijo pride, ker tabernali so pri Bazilijevi hiši že od nekdaj. Z vsakim človekom je bil dober, prijazen in postrežen, vsakemu se je znal prikupiti, zato so ga vsi radi imeli. Njegovo zaderžanje pa in celo njegovo življenje je bilo vredno posebne hvale in posnemanja. Jakob je vsaki dan po leti in po zimi zgodaj vstal, pokleknil in molil po pol ure, včasih tudi še dalj, če ni imel ravno silnega opravila; ravno tako zvečer in večkrat po dnevu. Ob nedeljah in praznikih se je zaderžal pri božji službi tako, da so se vsi učili od njega prave pobožnosti in keršanske ponižnosti. Čeravno se je Jakob z vsakim človekom rad pogovarjal, je bil vendar vedno moder in prevdarčen; deržal se je vedno pametno in spodobno, nikdar se ni nasmejal, ko bi bil vidil še kaj tako smešnega ali norč-ljivega, ker vedno je imel smert pred očmi. Vsi ljudje .Jakoba čislali in spoštovali zavoljo lepega vedenja in spodobnega obnašanja. Posebno všeč je bilo ljudšm viditi, v koliki časti je on svojo rešiteljico Katinko imel. Kmalo se je zvedilo po celi deželi, da je Katinka Bazilijevna obudila v življenje zmerznjenega Francoza; zato so iz daljnih krajev hodili ljudje radovedni gledat Jakoba. Nekteri niso verjeli, da bi bilo to mogoče, drugi so menili, da je to zlegano, zato so se hotli prepričati in prišli so ga gledat. Prišli so tudi imenitni gospodje visokega stanu, kteri so zvesto Jakoba opra-ševali, kako mu je bilo takrat, ko je zmerznil? Pripelje se tudi neki bogat slaven grof pa zlo radoveden več zvediti od Jakoba in pravi Katinki: „Več dni hočem pri vas ostati, in plačal vam bom vse dobro, če mi napravite Jakoba, da mi vse na tanko pov6, kako se mu je godillo." Katinka pove Jakobu, kaj grof želi, in mu reče, naj dopove grofu vse, kar zvediti želi. Jakob dovoli, gre v slanico k grofu in se mu pri-klonivši reče: „Gnadljivi grof! če vam zamorem kaj vslreči, prav rad lo storim." — Grof pravi: Veseli me zlo, da hočeš povedati celo svoje popotovanje o rusov-sko-francoski vojski in vse, kar si preterpel. Le vsedi ge k mizi, pripovedoval mi boš vse, kar si vidil in skusil, od začetka vojske do zdajne ure. Jakob pripoveduje zdaj po versti, kako se je vojska začela, kdaj je bil Jakob k soldatom vzet. Pravil je, kako grozno velika neštevilna armada francoska je šla nad Ruse. — Kako so Rusi vedno bežali pred Francozi do Moškove, nek-dajnega poglavnega mesta rusovskega carstva. — Kako je rusovski general Rostopšin mesto Moškovo požgal in tako Francozom vse upanje poderl, po zimi se preživeti. — Kako so mogli Francozi v narhujši zimi se verniti, brez gorke obleke, brez jedil in v vednem strahu pred Rusi, kteri so za njimi derli kakor divji volkovi; koliko je Francozov v reki Berezini potonilo; koliko je bilo pobitih in vjetih. To vse je Jakob tu* lanko in obširno pripovedoval, kakor je vidil in skusil, t — Grof je na vsako besedo pazil. — Jez in trije moji tovarši, govori Jakob na dalje, pridemo srečno čez Be-rezino; bežali smo, kar je bilo nar več mogoče; vendar nas je zima in lakota tako prevzela, da smo popolnoma opešali. Druzega živeža nismo dobili, kakor meso kakega cerknjenega živinčeta, klero je poginilo tistim, ki so pred nami bežali; strašno hudo se nam je godilo. Pridemo že blizo mesto Kovna; tam smo upali s« malo počiti, najesti in ogreti, ker ni bilo se bati Rusov tako hitro v Kovno. Vidili smo že mestice, pa od velicega truda zdelani in spehani se vsedemo prek ceste v sneg, da bi se malo počili in potem šli v mesto. Vsedli smo se reveži, toda ne v časen, ampak v večen počitek. Zadremali smo, pa jeli zmerzovati; trije moji tovarši so popolnoma zmeržnili, do dobrega so bili mertvi. Je« tudi sem bil ves zmerznjen, pa vendar ne mertev. Grozne bolečine mi je delal mraz, ki mi je šel po rokah in po nogah po vseh žilah proti sercu. Zdelo se mi je, kakor da bi bilo moje serce okoli in okoli z vodo obdano, in čutil sem, dokler ne bo zmerznila voda okoli mojega serca, da ne bom popolnoma mertev. Zdaj je bila zame grozovitna britkost; dva hlapca prideta s sanmi nas naložit in nas zakopat. Jela sta nas premetavati in nakladati; pervega, druzega in tretjega veržeta na sani; ko mene primeta, pravita: Ta menda ni še zmerznil; viditi je še nekaj voljdn. Pustiva ga, pravita, prideva pozneje po njega, bova vidila, kaj Ka-tinka poreče. Vse to sem vse dobro slišal in razumel, toda nisein imel toliko moči, pokazati nar manjše znamnje, da sem še živ. Pustila sta me, tri moje zmerz-njene tovarše pa peljeta zakopat. Kmalo prideta nazaj, primeta me, vendar prav mehko, in se sinejeta rekoč: No, s tint bo Katinka čudeže delala. Pa z božjo pomočjo me je zbudila blaga Katinka spet v življenje." — Tako je Jakob pripovedoval in grof ga je bogato obdaroval. Nekaj časa potem se pripeljejo nekteri duhovni gospodje, ostanejo v Bazilijevi hiši in vprašajo Jakoba, ali bi jim hotel povedati, kako se mu je godilo takrat, ki je bil na videz mertev. Jakob, ves prijazen in postrežljiv, rad privoli v želje duhovnih gospodov in takole govori: „Drugim pripovedovati sem se že naveličal; Vam častitljivi gospodje, hočem pa vse pove- » dati, kar setn skusil, če me boste le hotli poslušati." — Gospodje se vsedejo okoli mize in pravijo: ,, Jakob! le govori, poslušali bomo pazljivo I* — Jakob zdaj govori takole : »Častiti gospodje! Vi ljudem pripovedujete in pri-digvate, kako grozna, huda in britka je zadnja smertna ura za vsakega človeka, toda še senca ni to proti britkostim, ktere terpf človek, kedar se mu smert približuje. Z nobenimi besedami ni mogoče tega dopovedati, kaj brilkega, strašnega in žaloslnega čuti človek takrat, kedar se smertna ura bliža. Bil sem kakor mer-tev, le v mali tenki zavezi je bila moja duša s truplom, vsako minuto je bilo meni popolnama se ločiti iz svetfi. Več sem bil že na unem ko na tem svetu. Zdelo se mi je, da je prišel k meni smerlni angelj, vzel mojo dušo in jo pelje skozi strašen temen mostovž. Prideva do grozno velikih vrat, ktere so se nama same odperle. Pa ko se odprO, oh strah in groza, bil sem v večnosti. Vidil sem v nezmerjeni daljavi na božjem prestolu sedeti pravičnega sodnika, obdanega z duhovi in svetniki brez števila. Videl sem pa tudi od daleč stali peklenskega sovražnika, kteri me je zavoljo treh reči posebno tožil. Moj angelj varh zdaj spremi mojo dušo pred pravičnega sodnika in jo priporoča božji milosti; peklenski sovražnik pa od daleč zakriči. „Ta duša bo moja. Pravični sodnik, sam ti si govoril, da le tisti bode tebe gledal, kteri bo čisto nedolžno serce ohranil, ta člo\ek"~ pa ni svoje nedolžnosti ohranil."—Angel varh na to odgovori: .Res je, da ta človek nedolžnosti ni popolnoma ohranil, ampak pregrešil se je, toda vendar ne več ko enkrat, in še takrat je bil zmočen in zapeljan; torej je usmiljenja vreden. Potem pravi peklenski sovražnik: „Ta duša bo moja, pravični sodnik! Tvoje besede so, da krivičniki ne pojdejo v nebeško kraljestvo. Ta človek je pa veliko krivico storil, ljudem po sili jemal in ž njimi neusmiljeno ravnal." Angelj varh odgovori: „Tudi to je res, pa on je bil k temu prisiljen. Na vojski ni drugače: kedar sila pride, soldat vzame, kjer dobi; on ne utegne iti pravice iskat; zavoljo vsih napčnost, na vojskah storjenih, naj bodo dajali odgovor tisti, kteri so vojsko začeli. Tretjič me je tožil peklenski sovražnik, kije rekel: „Pravični sodnik! tudi so tvoje besede: Noben pre-klinjevavec ne bo imel deleža v nebeškem kraljestvu. — Ta človek je pa močno klel čez vreme, čez zimo itd. ; tedaj ne zasluži iti v nebesa." — Angelj varli pravi: „Tudi to je res, da je klel ta človek v svojem soldaš-i kem stanu; toda klel je le zato, ker se mu je grozno | hudo godilo, vendar Boga in svetih reči ni nikoli pre-| klinjal. Klel je le dan svojega rojstva, kar je tudi Job storil, tedaj mu tega ne gre tako za zlo vzeti." Med tem ko ni bila še sodba čez me sklenjena, j pride sodnikova mati Marija. Lepo prosi svojega Sina rekoč: .Ljubi moj sin! dovoli temu revežu še kake dni življenja na zemlji; on gotovo vse popravi in vsim ne-besom veliko veselje stori." — Sodnik reče: „Mati! kar želiš naj se zgodi.* Pri teh sodnikovih besedah sem dobil tako moč, da sem oči odperl v hiši dobrega Bazilija in usmiljene Katinke." — Se več drugih reči je pripovedoval Jakob svčjTm poslušavcem, kteri so vse pazljivo poslušali, Jakoba obdarovali in šli potem domu. IT- Jakob P. ženin pride v nesrečo. Sedem let je bil Jakob v Bazilijevi hiši kakor domač. Pridno je delal in skerbel, da so se vsi sosedi nad njim izgledovali. Stari Bazili mu je izročil vse gospodarstvo, ker je spoznal, da se je v vseh rečeh na Jakoba zanesti, bolj kakor se zamore oče na svojega sina zanašati. Ker pa Jakob ni le samo pridno delal, ampak tudi pridno molil, zat<5 je bil v Bazilijevi hiši poseben blagoslov; sreča velika in premoženje, se je vedno naraščalo; zlo premožna je bila hiša. Kakor pa se nikjer nevošljivcev ne manjka, bili so nekteri tudi nevošljivi Baziliju in njegovemu oskerbniku Jakobu. Toda Jakob se ne zmeni zavoljo nevošljivcev, ampak zvesto opravlja svoje dolžnosti, in zraven ne pozabi za dušo skerbeti. Starega očeta Bazilija je Jakob tako spoštoval in v časti imel, da noben sin ni v stanu svojega očeta tako spoštovati in v časti imeti. Vsako jutro je šel v sobo k Baziliju mu dobro jutro vošit in prašat, knj se bo danes delalo. Zvečer spet je šel vselej k staremu Baziliju, ker je bil že od starosti bolehen in nadležen, mu lahko noč vošit in mu vse dopovedat, kaj se je ta dan storilo in koliko se je pridobilo itd. Vse to je bilo staremu Baziliju posebno všeč; zat<5 je Jakoba zlo čislal, Ker stari Bazili zmiram slabeji prihaja in ppša, pokliče enega dne k sebi Katinko, svojo hčer in ji tako le govori: „Katinka! vidiš, da pešam]; star sem že tudi, zraven bolehen, zato posihmal ne bom več mogel gospodariti. Poišči si ženina, da se ž njim zaročiš, in jez vama bom vse izročil. Izgovoril si bom potreben živež, stanovanje in še kaj za poboljšek. Če boste lepo z men(5 ravnali, bomo zmiram vkupaj kakor do zdaj; če bi me pa hotli kaj zaničevati, potegnil bom v svojo hišo, ktero sem si posebej pripravil za stare leta, in dajali mi bote, kar si bom zapisal. Katinka! zberi si ženina, kterega hočeš ;\^nič ne bom nasprotoval tvoji volitvi; kakoršnega si bos zbrala, takošnega boš imela. Le Stanizlaja mi ne voli; ker te volitve ne morem po-terditi. Stanizlaj je res zal fant, je sosed, je premožen, tudi vidim, da sta si nekaj prijatla; ker večkrat k nam pride, se ti prav prijazno do njega obnašaš. Tudi vem, da bi se on grozno rad s teboj zaročil, zatd da bi svoje in tvoje posestvo združil in potem bil zlo premožen in imeniten. V to ženitvo jez nikoli ne privolim, to ti naprej povem. Njegov oče je meni veliko hudega prizadeval, dokler je bil ziv; ob veliko me je pripravil, veliko Škodo mi je naredil, pa — naj bo, minulo je; jez sem mu vse iz serca odpustil, Bog naj mu tudi vse odpusti, zavoljo mene naj nič ne terpf na unem svetu; za zeta pa njegovega sina vendar nočem imeli, ker jabelko ne pade daleč od drevesa." Katinka pravi: „Dragi moj oče! pametne so vaše besede; le samo prosim vas, da mi daste tri dni odloga, da si malo pomislim, preden si ženina izberem. Zavoljo Stanizlaja le brez skerbi bodite, tega bi ne hotla, da-ravno bi vi sami dovolili. Ne dopade mi zavoljo gei-dih besedi, je tudi gerdega serca. Da sem ž njim pri-| jazna kakor z vsakim, to tirja omika." Bazili pravi: „Prav je tako, le dobro premisli, čez I tri dni mi pridi povedat svojo volitev." Tretji dan pride Katinka v sobo svojega starega očeta in mu tako govori: „Oče! zbrala sem si ženina, pa že naprej vem, da ne boste dovoljni ž njim, Vi ste plemenitnega stanu, bili ste iz premožne, čislane hiše, jez pa sem si izvolila revnega, pa poštenega fanta, kteri je ne le samo pameten in priden, ampak zraven tudi pobožen in zlo bogoslužen. Če dovoljite, je prav; če pa ne, pa vi druzega vganite. Izvolila sem pa našega Jakoba; mislim, da bi bil dober mož." Oče Bazili pravi: »Prav po mojih mislih je to; popolnoma sem dovoljen s tvojo volitvo. Pa povej mi, Katinka! ali si z Jakobom zastran tega kaj govorila? sta se že kaj zmenila?" „Prav nič", odgovori Katinka: „čeukažete, prideva oba vkup pred vas, da se pogovorimo.* „Pojdi pokliči Jakoba in pridita." Zdaj prideta Jakob in Katinka pred očeta Bazilija, kteri Jakobu ves prijazen reče: „Jakob! v sedmih letih, kar si pri nas, sem te dobro spoznal; vem, da si priden, zvest in dober čjovek; lej, zatd te je Katinka moja hčerka za moža izvolila, le s teboj se želi zaročiti. Ti boš tedaj mož moje hčerke in tako moj zet. Vse vama bom izročil zato, ker se nadjam, da bota dobro gospodarila. Zdaj Jakob, le povej, ako si s to ženitvo dovoljen ali ne? Če si dovoljen, podaj mi roko, drugo bomo potem vse naredili." Jakob vse te besede pazljivo posluša, potem v vsi ponižnosti reče: .Dobri oče Bazili! vse vaše svete z veseljem sprejmem; vse vaše povelja rad in zvesto spolnujem; da bi pa jez Katinko, vašo hčerko za ženo vzel, tega ne storim in storiti ne morem." Pri teh Jakobovih besedah ostermita Bazili in Katinka, ker sta menila, da Jakob komaj čaka privoljenja Bazilijevega se s Katinko zaročiti; zati5 z debelimi očmi eden druzega pogledujeta. Bazili vpraša: „ZavoIjo kakega vzroka ne dovoliš, s Katinko se zaročiti?" „Zato ker je ona moja mati. Nikoli pa niste slišali, da bi bil kdo svojo mater za ženo vzel." „Saj Katinka ni tvoja prava mati, zakaj bi je ne jemal?" ____ „Res da Katinka ni bila moja prava mati, toda še več je bila ko moja prava mati. Moja mati me je rodila, ker me je mogla roditi, Katinka pa ni bila dolžna z menoj toliko terpeti, da me je oživila, zat6 sem ji dolžen še večo čast in spoštovanje in pokoršino, ko svoji pravi materi. Če se s Katinko zaročim, veste, da ji potem nisem v stanu take pokorščine skazovati, kakor v prostem stanu. Vzemi, ljuba Katinka! za moža, kterega hočeš, jez bom vedno tvoj zvesti služabnik. Pri hiši bom ostal, dokler me boste hotli imeti; kedar me boste pa odgnali, pa pojdem, kamor bom znal — s trebuhom za kruhom." Katinka je bila zavoljo tega nekoliko žalostna, nekoliko nevoljna; pa mislila je, če ta ne bo, bo pa kak drugi, saj jih imam na ponudbo. \ V nedeljo ukaže Bazili, da naj se napravi boljše ko navadno kosilo in povabi gospod fajinoštra, kaplana in še druga dva veljavna možaka, Bazilijeva prijatla. 0 poldne se vsedejo za mizo, tudi Jakob in Katinka sla se mogla z povabljenimi vred gostiti. Ko so bili z jedjo že pri konci, reče stari Bazili: „Dragi moj gospod fajmošter! povejte mi, ker vi ste naš duhoven pastir: Ali je po cerkovnih postavah prepovedano se zaročili moji hčerki Katinki z našim Jakobom, kteremu je življenje otela in ohranila?" Fajmošter zdaj Jakobu tako govore : ,, Jakob! močno se motiš, ker se braniš s I£atinko se zaročiti za lega voljo, ki praviš, da je ona^Fvoja mati, pa to ni res. Ona je le tvoja narveča dobrotnica, ker ti nisi bil popolnoma mertev, ampak tvoja srnert je bila le dozdevna smert; ko bi bil ti popolnoma mertev, ne Katinka, ne noben človek bi te ne bil mogel k življenju obuditi; ker je tedaj življenje še v tebi bilo, te je Katinka le otela otove smerti. Ker je zavoljo tega Katinka tvoja narveča dobrotnica, si jej ti tudi veliko hvaležnost dolžen. Narvečo nehvaležnost pokažeš s tim, ker se nočeš ž njo zaročiti; to kaže, da ti Katinka všeč ni, ali pa da se ne misliš nikoli oženiti. S svojo dobrotnico se zaročiti ni prepovedano ne po deželskih, ne po duhovskih, ne po cesarskih postavah; stori pa, kakor hočeš." Jakob pravi na to: „Gospod! verjemite mi, da jez dobro vem, kako gerda pregreha je nehvaležnost — da bi jez svoji dobrotnici nehvaležen bil, raji storim nar težavniše opravila. Na vaše besede - dovolim v zakon s Katinko, če mi zngotovite, da se s tem ne zamerim ne Bogu ne ljudem," „Zagotovimo le, da bo to ljudem in Bogu dopad-Ijivo." Zdaj si Jakob in Katinka v roke sežeta in si zakon obljubita. Vsi si bili veseli in dobre volje in še tisti dan naredijo ženitno pismo; ženin in nevesta opravita spraševanje keršanskega nauka in oklice so zapisali. Prihodnjo nedeljo pri duhovnem opravilu sta bila per-vikrat oklicana Jakob P. in Katinka Baziiijevna. Vsi ljudje so se čudili, da Katinka vzame ptujca, pasodjali: ker je dober in priden človek, morebiti bo srečen zakon. Le enega človeka je ta oklic posebno zlj v serce zabolel, in ta je bil Stanizlaj. Ta se je tako jezil in togotil, da sklene to ženitvo razdreti, kakor koli bo mogel. „Lejte", je rekel Stanizlaj, .ta ptujec, ta pritepe-nec, ta capin mi je Katinko prevzel — ne bo je imel ne." Od togoteTH lii'ni'iljm*gti je Stanizlaj Jakoba zalezoval in mu po življenji slregel; ker pa ni mogel dobiti prilike, kaj naredi gerdi hudobnež? Povabi k sebi tri možake, kteri so bili znani zavoljo revščine, zapravlji-vosti in zavoljo več drugih napčnosti. Ti možje so bili Juri Lesinski, Janez Verbovski in Jakob Gabrovski. Pelja jih v kamro, prinese njim pili in se zaklenejo. Zdaj Stanizlaj tako govori: „Možje! dobro vam hočem plačati, če mi pomagate izpeljati, kar želim; toda naprej mi : morate priseči, da boste molčali." Vsi mu obljubijo molčati, da njim le denarjev da. Zdaj njim reče Stanizlaj: „ Veste, da je moja pristava blizo ceste in inemo nje mora Bazilijev Jakob večkrat iti. Čakajte ga, kedar po noči memo pojde, kar se večkrat zgodi; privabite ga k pristavi, kakor veste in znate, in če pride, popadite ga, eden iz med vas naj pa hitro pristavo zažge. Potem Jakoba k meni i pripeljite in recite in pričajte, da jo je on zažgal; tako ga bom naj hitreje spet spravil in njegovo ženitev raz-derl." —Enoglasno so vsi v ta naklep privolili in djali: „Nc bo dolgo, da ga bomo dobili, storili bomo po tvojih željah." Od zdaj vsaki večer pridejo k pristavi najeti možaki čakat Jakoba, da bi ga z goljfijo v nesrečo zamotaii. Tretji večer že dobijo Jakoba, kteri je z vžgano lučerno memo Stanizlajeve pristave šel; hitro se Juri Lesinski vleže in začne na pomagaje klicati, kakor da bi mu bila že smert na jeziku. Jakob zaslišali tako l ječanje, pride gledat, kaj se je na pristavi hudega zgodilo, ki je tak krik. Komaj stopi Jakob v stalo in vpraša, I kaj je, kar skočita k njemu Janez Verbovski in Jakob ' Gabrovski, ga popadeta in zvežeta, nad tem pa Juri Lesinski streho zažge s smodnikom, klerega je imel v ta namen vedno pripravljenega. Hudobneža, klera sta nedolžnega Jakoba deržala, mu kažeta zdaj ogenj in pravila: „Glej, kaj si naredili zakaj si zažgal in toliko škode storil? Le pojdimo", in vlečela ga k Stanizlaju. Ko pridejo do hiše, kličeta hudobneža: „Stanizlaj! glej tvoja pristava je vsa v ognji, pa vjeli smo hudodelnika, kteri je zapalil s svečo v rokah.* Stanizlaj prihrumi iz hiše, in ko ugleda Jakoba, zavpije: Ti hinavski poniglavec! ti nehvaležni pritepin! zakaj si me v toliko škodo pripravil, ker si mi pristavo zaz-gui?" Jakob ponižno odgovori: „Stanizlaj! verjemi mi, da jez nisem storil tega, po krivem me tožijo ti možje; oni sami so zažgali." Stanizlaj pravi: ,, Jakob! le pojdi zdaj domu, jutri se bomo pri gosposki do dobrega zmenili; možje bodo pa pričali, kaj si naredil." Jakob pride domu ves žaloslen in pobit. Vse pove svoji Kalinki, kaj se je zgodilo in ji reče: „Veš kaj, ljuba moja Kalinka! jaz mislim vse vkup popustiti in še nicoj pobegnili od tod. Vidim, da so strašen naklep čez me skovali, da bi me zaterli. Čeravno sem pri tem požaru ves nedolžen, vendar me bodo možje v hudo štrafingo spravili, če bodo prisegli, da sem jez pristavo zažgal; meni ne bo mogoče skazati nedolžnosti." Katinka pravi: „0h Jakob! ne stori tega ne, ne pobegni. Če pobegneš, pokazal boš s tem, kakor da bi bil res ti požigavec, in še mene bodo ljudje sovražili in rekli, da sem te jez k takemu delu napeljevala. Le ostani, naj bo kakor hoče, saj Bog ve tvojo nedolžnost, saj Bog ne zapusti zvestih služabnikov." — Jakob ostane. K inaj se dobro dan naredi, že gre Stanizlaj k gosposki; ž njim tudi trije možaki za priče. Ko v pisarnico pride, obsujejo ga vsi uradniki in oprašujejo, kako se je na njegovi pristavi ogenj začel, ker se tam ni nič kurilo. Stanizlaj pravi: „Težko se mi zdi, ker mi je ogenj toliko šk ido naredil, še hujše pa se mi zdi, ker mi je sosed zažgal." — „Kteri sosed?" uprašajo vsi. — „1 kdo nek — Bazilijev Jakob, kteri je zdaj ravno na oklicih!" „E, ni mogoče, da bi orl to storil, ker je pameten in pošten fant." Stanizlaj pravi: „Ne pomišljujle se, on je zažjra^ on, trije možje to spričujejo, kteri so ga dobili v iem" ko je zažigal." Sodnik pravi na to: „Je res ali ne, kakor praviš? Samim besedam sodnik ne sme verjeti.* Stanizlaj odgovori: „Gospod! priče so tukaj; če dovolite, da smejo v pisarnico priti, jih boste zaslišali in potem verjeli." — „Naj pridejo." Vsi trije možje stopijo pred sodnika , kteri jih upraša: .Ali-veste za gotovo, kdo je Stanizlajevo pristavo zažgal?" ,,Dobro vemo, da jo je zažgal Bazilijev Jakob, ker vjeli smo ga ravno, ko je gorečo svečo v slamnato streho vtikal." „Ali ste pripravljeni to, kar poveste, tudi s prisego poterditi?" — „ Vsako uro, če je le treba." „Zdaj le pojdite, jutri ob devetih spet lesem pri-lite, da boste prisegali; toda povem vam, dobro pre-nislite, da ne boste krive prisege storili; zakaj kdor jo krivem priseže, temu žugajo duhovske in deželske jostave grozne kazni." Drugi dan pošlje sodnik svojega služabnika po Ba-iilijevega Jakoba, kteri precej pride, ker je dobro vedel, zakaj je poklican. Sodnik ga zlo resnobno upraša: „Jakol>! znano ti je, da je ponoči Stanizlajeva pristava pogorela; veš li, kdo jo je zažgal?" Jakob serčno odgovori: „Dobro vem. Tnje ničvredni možaki so jo zažgali, zdaj pa mene dolžijo. Naj lažejo zdaj, kakor hočejo, nikdar ne boin drugače govoril, kakor kar dobro vem, da so oni trije možaki pristavo zažgali, zdaj pa mene dolžijo; zakaj? tega ne vem, zdi se mi pa močno, da so podkupljeni. Čutim, da nevošljivost mene v nesrečo tlači, pa naj se zgodi volja božja." Poklicani so zdaj v pisarnico Stanizlaj in njegove ^riče. Sodnik jim z ostro besedo reče: „Jakob pravi, da ga po nedolžnem tožite, da ste vi pristavo zažgali, zdaj pa njega dolžite ; kaj boste na to odgovorili?" „Gotovo je Jakob pristavo zažgal, nobeden drugi ne, resnico moramo govoriti in naše govore tudi s prisego poterdimo." Vsi trije eden, za drugim prisežejo, da so vidili Jakoba z gorečo svečo pristavo zažigati. Zadnjič priseže tudi Stanizlaj, da ni nobenemu tih mož za pričevanje nič dal. Zdaj pravi sodnik Stanizlaju in njegovim trem pričam: „Konec je tožbe, le pojdite domu, pa povem vam: Gorje in gorje vam, če ste po krivem prisegli, kar se meni močno dozdeva; ne bo se vas ognila kazen." — Jakobu pa reče sodnik: .Zlo se mi smiliš, ker si v Deteljica. 5 tako nesrečo prišel. Skoraj za gotovo bi rekel, da ti nisi pristave zažigal, pa ti si le sam, tvoji nasprotniki .so trije, in vsi so prisegli, kakor si vidil. če si tudi popolnoma nedolžen; po postavah bo sodba izrečena, in ta bi vtegnila zelo žalostna biti. Jez te nisem v stanu obsoditi, zato bom vso tožbo in vse okoliščine veliki sodniji v Petrograd poslal, tam naj razsodijo, kakor se njim prav zdi. Med tem pa, da pride razsodba iz Petro-grada, moram te po postavah v ječo zapreti. Da ti pa ječa ne bo pretežavna, boš v ječo le spat hodil, po dnevu boš počel, kar boš hotel; le samo zbežati ne smeš." Jakob pravi: „Storite, kakor veste, da je prav; ušel ne bom, brez skerbi bodite. Jaz sem se pri sol-datih pokorščine naučil, tudi vam bom pokoren, smete se zanesti na mojo besedo." Jakob se da zdaj v ječo zapreti, in večidel je le v nji bil, dasiravno mu je bilo pripuščeno prostemu biti; pokoren je bil postavam. Smela ga je priti obiskat Katinka, kar ni rad vidil, zato ker je grozno žalovala zavoljo te zgodbe. Enega dne pride Katinka obiskat Jakoba in ga upraša vsa žalostna, če se je ječe že močno naveličal? Jakob odgovori: „Ni6 se nisem naveličal le ječe, ker bo !e malo časa terpela; ampak bojim se veliko hujše ječe, ktera bi me vtegnila doiti, kakor me naš sodnik straši, da si dobro ve, da sem nedolžen. Pa ljuba moja Katinka ! ti si meni veliko pripomogla k taki nesreči, da bom mogel terpeti v strašnih ječah veliko let. Zakaj si me k ženitvi prigovarjala? Ko bi si bila ti druzega ženina izvolila, jez bi bil pri vas lepo brez strahu živel nihče bi me ne bil nadlegoval, ker nikomur bi jaz n bil nič prizadeval. Nevošljivost zavoljo ženitve me pripravila v take brikosti in žalosti, da bi bilo za . boljše, ako bi me bila v snegu pustila Od dneva do dneva pričakuje Jakob svoje obsodbe iz Petrograda, radoveden, kolika mu bo kazen odmer-|ena. Ravno ob mescu pride do sodnika povelje, Ja-'.obu obsodbo oznaniti in ga brez odloga v namenjen kraj poslati. Sodnik pokliče Jakoba pred se, mu oznani, da je velika sodnija v 1'etrogradu obsodbo čez njega poslala, ktera se tako glasi: „Jakob P., prepričan hudodelstva požiganja, kar so tri priče s prisego poterdile, in ker je zraven terdo-vraten, da noče spoznati svoje pregrehe, ampak terdno taji in se nedolžnega dela, je obsojen za ves čas svojega življenja, to je do smerti, v hudo ječo, ktero bo mogel prestati v rudniku blizo mesla Irkuck v deželi Sibiriji." Jakob zaslišati svojo hudo obsodbo, vsega groza spreleti; grozne žalosti in smertne britkosli ga obhajajo. Oh, preveč je to, prevelika je kazen, ker v tej reči sem čisto nedolžen! Pa hitro se zbrihta in reče: „Naj se zgodi volja božja. Brez volje nebeškega očeta se nič ne zgodi, tudi na božje pripuščenje sem tako zlo obsojen. Če sem ravno nedolžen v tem, česar me tožijo, aiorebiti sem se pa s kako drugo pregreho zadolžil tolike kazni. Bom že prestal, saj ne bo vekomaj ter-pelo; večkrat sem že slišal, da nobeden jetnik v Sibiriji dolgo ne živi, tedaj tudi jez ne bom. Zakaj jetniki v Sibiriji grozno veliko terpijo; po noči in po dnevu mo-raj t rudo kopati in jo na dan spravljati, živeža pa le slabega in malo dobivajo. Upam, da bom lahko s svojim terpljenjem poplačal dolg, ki sem ga storil pri Bogu." -Preden Jakoba v Sibirijo odpeljejo, pride ga Katinka še zadnjikrat obiskat in od njega slovo jernat; toda od žalosti so jo tako solze zalivale, da mu ni mogla druzega reči kakor „Bog te varuj — voljno terpi." — Tudi Jakobu so se solze vderle, ker je mogel zapustiti svojo nevesto. Druzega ni mogel reči, kakor z milimi besedami jo prosi in pravi: „Ljuba moja Katinka! moli za me, da bi mi Bog voljno poterpežljivost dal. Če se več ne vidiva na tem svetu, Bog daj, da bi se vidila v nebesih, kjer nam nihče ne bo mogel kaliti prave sreče. Izvoli si druzega ženina, le Sta-nizlaja nikar ne jemlji, on je mene v strašno nesrečo pripravil, tudi tebi se ne bo dobro godilo, če ga yza-meš. — Katinka! srečna ostani, še enkrat se priporočim — moli zame." S temi besedami se Jakob na voz vsede, vklenjen z debelimi verigami, in zdaj ga odpeljejo v daljno deželo Sibirijo, kamor je popotoval celih deset tednov. Y. Jakob P. najde v Sibiriji t jetnišnici svojega brata Luka. Ko je bil Jakob P. v veliko jetnišnico v Sibiriji pripeljan, ukaže oskerbnik jetnišnice vse jetnike na dvor pripeljati, v kolobar jih postavi in novega jetnika Jakoba v sredo, in njim tako govori: ,,Glejte! dobili smo novega tovarša, z imenom Jakob P.; obsojen je za ves čas svojega življenja zavoljo hudodelstva požiganja, da ga boste poznali."—Zdaj ukaže oskerbnik precej jetnike vsacega v svojo ječo odpeljati; Jakobu odkaže posebno ječo in mu privoli tri dni počivati, ker grozno truden je bil od tako daljnega popotvanja. Med tem stopi iz med jetnikov nekdo k oskerbniku in ga lepo prosi rekoč: „Dobri gospod oskerbnik! lepo vas prosim, dovolite mi, da smem z novim tovaršem, kterega ste nam pokazali in imenovali, par besedic spregovoriti." Oskerbnik se začudi in pravi: „Kaj bi nek imel ti govoriti s takim hudodelnikom, ki je do smerti v hudo ječo obsojen?" — „Dovolite mi, gospod, dovolite — ker naš novi tovarš je moj pravi brat." Oskerbnik, čeravno je bil osler do jetnikov, bil je vendar usmiljenega serca, in dovoli, Jakoba in njegovega brala Luka v ravno listo ječo zapreti, ter njima reče: .Pogovarjajte se zdaj, kakor hočeta, le samo preveč na glas ne smeta govoriti, ker v naši jetnišnici je prepovedano glasno govorjenje." Zdaj ko sta Jakob in Luka vkup v ječi, se obja-meta, oba jokala in grozno žalujeta. Jakob pravi. „Srečen in grozno nesrečen, vesel in grozno žalosten je zame današni dan! Vesel je zame ta dan, ker po tolikih letih se najdeva in pomeniva, kako se nama je godilo ined tem, kar sva se ločila, ker obd sva bila v velikih nevarnostih in nadlogah. Žalosten je pa za me ta dan, ker se najdeva v takem strašnem in žalostnem kraju - v terdi jetnišnici v ptuji daljni deželi. Kdo bi bil mislil, da naju bo nesreča v tako strašnem poslopji zedinila in naju v take britkosti prignala. Pa tiog je gospodar; on, previden oče, narbolje ve, kaj je nam koristno. — On nas obklada s terpljenjem zato, da bi očistila svoje duše, da bi nama ne bilo terpeti na unem svetu." Luka vpraša Jakoba: „Zakaj si se deležnega storil požigavstva, ker veš, kako hudo je, če človek koga požgč in ga v strah in veliko škodo pripravi?" „Ljubi moj bratec Luka! verjemi, da sem v tej reči tako nedolžen, da bi si vošil v vseh rečeh tako nedolžen biti; le nevošljivost hudobnega človeka me je pahnila v tako nesrečo. Zdaj dopove Jakob svojemu bratu vse čisto od konca do kraja, kako je nevošljivi Stanizlaj sam sebi veliko škodo storil, da je mene, ki sem mu bil na poti, odrinil, me požiga obdolžil in s krivimi podkupljenimi pričami poterdil, da me je v take nadloge in brezmerne britkosti pripravil. Pa — naj bo — Bog mu odpusti." r/Zdaj pa ti povej", govori Jakob svojemu bralu Luku, „kako si pa ti prišel v to hišo neskončnega terp-Ijenja? Kaj si vendar pregrešil, in za koliko časa si obsojen ?" ^ Luka mu odgovori: „Jez nisem prav popolnoma nedolžen, toda tega nisem nikoli storil, zavoljo česar sem obsojen. Obdolžen sem bil umora, kakor da bi bil moža svoje gospodinje umoril; ker pa mi ni bilo mogoče skazati svoje nedolžnosti v tej zadevi, obsodili so me sodniki le na dozdevo za eno leto v ječo. Ko bi se pa vlegnilo pred zvediti, kdo je Jurja umoril, tedaj bom precej iz ječe izpuščen. Nisem bil obsojen v Sibirijo odpeljan biti; ker pa je bilo v tej jetnišnici veliko bolnih jetnikov, zato so me lesčm poslali, da strežem bolnikom. Se pol leta imam in konec bo moje nadloge. Gotovo sem tudi jez popolnoma nedolžen za-stran umora, ampak kriv sem obdolženja zalo, ker sem bil preveč prijazen z ženo rajnega Jurja. Naju prijaznost se je ljudem čudna zdela, mož je- bil vbit in vsak je rekel, da midva, čeravno ga nisva vbila, sva tako obernila, da je Juri mogel konec vzeti. Toliko sem kriv svoje kazni." TI. Inka P. izpaščen iz ječe. Vsaki v6, da v ječi je žalostno in dolgočasno; vendar za Jakoba in Luka je pol leta hitro preteklo. Lukova kazen se h koncu bliža in Jakob se od žalosti ves trese, ker posebne britkosti ga bodo obhajale takrat, kedar se bosta ločila, in bo Jakob sam med ptujci v hudi ječi ostal. Ko se bliža zadnji dan Lukove ječe, napove mu oskerbnik jetnišnice, da naj se pripravi, ker jutri je konec njegove kazni; on bo odpeljan do meje rusovskega cesarstva, potem naj gre v svojo domovino ali kamor hoče. Celo noč sta Jakob in Luka pred ločitvo molila, se pogovarjala in siovd jemala eden od druzega. Lepo je tolažil Luka svojega brata Jakoba in mu rekel: „Smiliš se mi, ker boš zdaj sam ostal v daljni tuji deželi; pa le Bogu se ves izroči in terdno zaupaj v božjo neskončno milost; Bog ti bo dal toliko moči, da boš vse voljno in poterpežljivo prestal; tvoja žalost se sčasom gotovo v veselje spremeni. Kdor terdno v B ga zaupa, ta nikoli ne bo osramotčn. Misli, saj bo tvoje terpljenje kmalo končano; dolgo gotovo ne boš živel, ker nisi prav terden in ker si veliko že prestal. Bog bo vso tvojo nesrečo izpeljal v tvojo« večno srečo; saj si nedolžen; to je tvoja narboljša tolažba." Jakob, ves vtopljen v solzah,reče: „Ljubi moj bratec! res me lepo tolažiš, resnične so tvoje besede; toda ti jih lahko govoriš, ker jutri jetnišnico zapustiš, meni je pa v taki hudi neznani ječi do smerti ostati, oh to je strah misliti! — Pa naj bo, bom prestal, kakor bom mogel — Bog mi daj poterpežljivost!" Zdaj se Jakob potolaži in tako-le govori svojemu bratu: „Ljubi moj bratec! jutri boš ti jetnišnico in mene zapustil-, veš, da ne bova mogla več sekaj pogovarjati, ziitd prosim te na popotovanji v našo ljubo domovino, oglasi se k moji nekdanji nevesti Katiriki. Dopovej ji vse, kako se mi godi, in reci ji, da se priporočim njeni molitvi, ker druzega mi nič ne more pomagati, kakor če za me moli, da mi Bog dodeli keršansko poterpežljivost. Reci Katinki, kedar se bo možila, naj Stanizlaja ne jemlje, on je hudoben človek. Povej ji, da jaz nimam celo nič jeze na Stanizlaja; iz serca sem mu odpustil ravoljo Boga, čeravno mi je toliko krivico storil. Odpustil sem mu v resnici zato, da bi Bog tudi meni grehe odpustil ; naj mu tudi Katinka odpusti, da tudi pri Bogu milost najde." — Luka obljubi svojemu bratu vse to zvesto opraviti. „Luka! še to ti~ priporočim- če prideš v naju domovino na Kranjsko in pri življenji še najdeš naju očeta, prosim te, ne povej jim, kako se meni godi. Veš, da oča morajo že stari biti, in ko bi slišali in na tenko zvedili mojo nesrečo, veš od žalosti bi umerli."— Tudi to zvesto opraviti Luka obljubi. Zjutraj že je bil pred jetnišnico voz pripravljen za Luka. Luka od vseh tovaršev slovo vzame, se oskerbniku jetnišnice lepo zahvali, da mu je bil toliko dober in usmiljen, zdaj brata Jakoba obj.ime, pa ločitev je bila * težka, da sta ob& tako jokala, da nista mogla besedice spregovoriti. Se oskerbnik jetnišnice se ni mogel zderžati solz pri taki mili ločitvi dveh bratov. Luka, ječe oproščen, se odpelje in popotuje trideset dni, da pride do mesta Kovno na Litvanskem, kjer je hotel Katinko Baziljevno obiskati, kakor mu je bil brat Jakob naročil. Pride že blizo mesta, vidi fantička pri cesti igrati se, obstoji in ga upraša: »Fantič! povej mi povej, ktera je hiša Baziljeva?" Fantin mu precej pokaže lepo veliko hišo in pravi: „Ta-le je." ■— Luka zapelje pred hišo, stopi z voza, gre v hišo, lepo pozdravi Katinko, ktera je ravno pri mizi nekaj šivala, in reče: „Sem li prav prišel ali ne? Je to Bazilijeva hiša? Rad bi pri vas prenočil, da bi mi ne bilo treba v Kovno hoditi, jutri grem naprej ?" Katinka mu reče prijazno: „Prav ste prišli.prav; lahko tukaj prenočite vi, vaš voznik in konj; le spre-zite in konja v štalo postavite." Luka vesel take prijazne postrežbe vse opravi, konju in vozniku pa reče dati jesti, ker celi dan še ni nobeden nič jesti imel. Potem se Luka tudi k mizi vsede in se spusti s Katinko v prijazen pogovor in jo vpraša. „No, Katinka! si ii zdrava, kako ti je?" Katinka ogleduje Luka od nog do glave in mu reče: „Kaj me poznaš, ker veš, kako mi je ime?" — „Ne poznam te ne; vendar vem, da si Katinka! Si li pozabila že svojega ženina Jakoba, ali se še na njega spomniš ?" Katinka ga serpo pogleda in mu reče vsa začudena: „Si li ti Jakob P., ker si mu toliko podoben, ali si njegov duh?" Luka odgovori: „Jez nisem ne Jakob P. in tudi ne njegov duh, ampak jez sem Jakobov brat, Luka mi je pa ime." „Čudno se mi je zdelo", pravi Katinka, „kako da bi me ti poznal in moje ime vedel, ker spoznala sem pri pervi besedi, da si ptujec, ker te že jezik razodeva. Povej hitro, od kod prideš in kam greš?" „Pridem ravno iz tiste hiše, kjer je tvoj ženin, moj brat Jakob, zapert." Zdaj Luka razlaga in pripoveduje. Katinki vse od konca dO kraja, kako se mu je godilo; kako je bil le zavoljo sumljivosti obsojen v ječo za eno leto, in odpeljan v daljno deželo Sibirijo. Pripoveduje ji, kako sta -bila z Jakobom celega pol leta v eni ječi za-perta, kar je 'dovolil miloserčni oskerbnik jetnišnice, kteri je še nekaj usmiljeno serce imel. Pripovedoval je: Jakobu v ječi ravno ni velike sile, vsi ga imajo radi, zato ki je poterpežljiv in pohleven. Nikoli se ne roti in ne preklinja zavoljo tolike kazni, čeravno je nedolžen, kakor drugi jetniki kolnejo, dasi so ^nslužili jetniške pokore. Narveče britkosti in žalosti dela Jakobu, da je obsojen do smerti. Strašno ga boli, kader-koli se spomni, da le sama smert bo storila konec njegovemu terpljenju; zato mi je zlo naročal, da bi za njega molila. On mi je naročil tebe prositi, da bi ti vsak dan za njega en očenaš in eno češčeno Marijo zmolila; on bo pa za te tudi pri Bogn prosil, kedar k njemu pride, da bi tudi srečna za njim k Bogu prišla." Z ginjenim sercem je Katinka te besede poslušala in obljubi vsaki dan golovo nekoliko moliti za Jakoba, kar jo tudi zvesto spolnovala. Potem reče Luku: „Veš kaj, Luka! ostani pri nas namest svojega brata Jakoba. Če boš priden in zvest, kakor je bil tvoj brat, nič hudega ti ne bo. Saj v svoji domovini nimaš nič premoženja; ali si tu ali tam, to je tebi vse eno. Pri nas boš, dokler boš hotel biti; lej moškega potrebujemo pri hiši poštenega; možiti se pa zdaj še nočem, dokler se kaj ne prenaredi." Luka dovoli in ostane v hiši Bazilijevi, kakor je bil pred njegov brat Jakob. Tli. Loka P. t Bazilijevi hiši Luka P. se prav dobro obnaša v Bazilijevi hiši, ker bil je zlo priljuden, z vsakim-prijazen in postrežljiv. Katinka ga je zlo rada imela, posebno ker je bil izurjen tudi v ženskih opravilih. Pri [kuhaji je bil bolj zveden ko marsiklera kuharica. Ljudem postreči nobeden ni tako znal, ko Luka; zato so se iz več krajev ljudje shajali v Bazilijevo gostivnico, da so vidili in skusili Lukovo postrežbo in snažnost, kar pri Polakih ni navadno. Tudi stari Bazili je Luka od začetka rad imel, ker je vidil, da Luka veliko dobička k hiši pripravi; pa Luka je imel neko napako, kakoršna se nahaja pri več dosluženih vojakih, to je, da je večkrat pregloboko v kozarec pogledal. Zakrivala je dolgo časa Katinka pijančevanje Lukovo pred očetom, toda zadnjič stari Bazili zapazi, da Luka škodo dela pri hiši in pohujšanje s svojim pijančevanjem, zat6 ga večkrat svari in mu tako govori: »Luka ! tako ni prav, kakor ravnaš. Zakaj se tolikrat vpiianiš, kar je za dušo in za truplo grozno škodljivo? TI ne boš nikoli sreče imel, tudi pri ljudšh ne boš mogel nikjer biti in dolgo ne boš živel, pred časom si boš smert priklical in umeri boš nesrečno. Če se pijančevanje pri tebi ukorenini in bo tebi navadno, nikdar se ne boš popravil, nikoli se ne boš poboljšal. Stari pregovor pravi: Pijanec se takrat spreoberne, ke-dar se v jamo zverne. — Kako ves drugačen je bil tvoj brat Jakob! Nikdar se ni vpijanil, nikoli ni neumnih norčij uganjal, ampak vselej pameten in moder je bil: zato so ga pa tudi vsi ljudje čislali in ga spoštovali." Pa kaderkoli je stari Bazili Luka kaj opominjal in svaril ter mu gerdobo pijančevanja očital, je Luka vselej tako-Ie odgovoril. „Dobri oče Bazili! prosim vas, ne zamerite, nobenkrat več se ne bom vpijanil.—Odpustite mi, nisem mislil se vpijaniti, p& tovarši so me zapeljali, me tako dolgo silili piti, da so me vpijanili." Od začetka je Bazili veroval Lukovim besedam, toda kmalo se prepriča, da Luka le obeta ne več se vpijaniti. v resnici pa ostane pijanček: zato ga zdaj nima več rad, ga gerdo gleda in težko ga vidi pri hiši. Kes je, da se je Luka včasih malo napil, pa vendar ni bilo tako zlo, kakor je bilo staremu Baziliju povedano. Bilo je več tacih priliznjencev, kteri so se staremu Baziliju prikupovali, se mu lizali. in vsako reč drugač povedali, kakor je bilo res. Taki hudobni podpihovavci, 0} ravljivci in gerdi lizuni so ubozega Luka pri Baziliju tako počernili, da je bil viditi desetkrat bolj čem, kakor je v resnici čem bil. Tožen je bil, pa po krivem obdolžen Luka, ne le samo zavoljo pijančevanja, ampak tudi zastran drugih napačnost. Enega dne reče Luka žalosten Katinki: »Vidim, da me tvoj oče sovražijo in gerdo me gledajo, zato povem, da pri vas ne morem več ostati. Poiščite si druzega hlapca, konec leta pa pojdem, kamor bom vedel in znal; pri taki hiši meni ni mogoče biti, kjer me neradi vidijo. Rajši pomanjkanje terpim, da le v prijaznosti živim." Katinka mu reče: „Jez v tej reči ne morem pomagati. Poterpi le še do konec leta, in se vari pijančevanja ; vse se potem na bolj oberne." Luka ostane, ker se nadja, da mu bo Katinka rada pomagala že zavoljo njegovega brata Jakoba, dela pridno in se skerbno varuje pijančevanja. 4 TIH. Jakob P. la nedolžnega spoznan in iz ječe izpnščen. 4 u & a- G * V jesen se pripelje nekega dne visok imeniten gospod v lepi kočiji z dvema posebno lepima konjema, ostane pred Bazilijevo hišo, in popraša Luka P., ki je ravno na pragu stal, ali bi ne mogel tukaj prenočiti. Čeravno ni bilo še pozno, vendar se gospodu ni ljubilo dalje hoditi. Luka odgovori: „Prav lahko boste prenočili, saj je tukaj gostivnica; vso postrežbo boste imeli." ( Gospod stopi iz kočije, kočijažu ukaže konje lepo preskerbeti in gre v hišo. Katinka mu že naproti priteče, ga prijazno sprejme in po navadi pozdravi. Gospod pravi: „No Katinka! kako je že kaj? ali me še kaj poznaš?" „Gospod žlahtni!" pravi Katinka, „ne zamerite, prav nič vas ne poznam." „Saj sem bil lansko leto o tem času dva dni pri vas, ker sem popotoval na Avstrijansko po opravilih, kamor moram tudi letos iti. Graf \V. sem, svetovavec našega samooblastnega ruskega cara." „Zdaj se pač spomnim, da ste bili vi lansko leto pri nas prenočili; nisem pozabila ne, da ste mi lep dar podelili. Zlo me veseli, žlahrii gospod grof! da ste se spet pri nas oglasili; postregla vam bom, kar bo liarveč mogoče, da boste zadovoljni." „Prav je, dobra Katinka, pa povej mi narpervo, kako je, da si tako bleda, pobita in žalostna, ker lani si bila lepa, rudeča, vesela in dobre volje, zdaj pa si, kakor na pol meriva? Ali si bolna, ali pa imaš kake skrivne britkosti, kakoršne si mladi ljudje dostikrat sami napravljajo?" „Žlahtni gospod grof! lepo vas prosim, ne vprašujte me tacih reči, ker nerada slišim govoriti od svojih težav." Grof, radoveden, zakaj je Katinka le žalostna, jo vedno sili mu povedati, kaj ji je." — ,, Saj mi ne morete pomagati, če vam ravno povem, zakaj sem žalostna." — Grof pravi: .Marsikterim sem že pomagal, pa zamo-rem tudi tebi, če le nimaš kake telesne bolezni. Če imaš telesno bolezen, ti zares nisem v stanu pomagati, ker zdravnik nisem; če te pa stiskajo druge britkosti, zamorem pa vendar le pomagati." — „E, bolna sem pri zdravem sercu." Grof ji ne da pokoja, da mora mu povedati, kaj ji ne da pokoja, da mora mu povedati, kaj jo tako zlo teži. — Ob kratkem Katinka pove zdaj grofu, kako je Stanizlaj njenega ženina v grozno nesrečo, v ječo do smerti, pripravil, ker gotovo vem, da je Jakob nedolžen. Trije hudobneži so s prisego poter-dili Jakobovo hudodelstvo, pa v resnici so po krivem prisegli. Eden onih treh hudobnežev mi je že sam tukaj v hiši povedal, da ga noč in dan grozno peče zavoljo krive prisege, ki je ž njo nedolžnega v strašno nesrečo pripravil. Rekel je, sam bi se sodniji v roke dal, pa se bojim velike kazni, zato zmiram odlašam, in ta je Juri Lesinski." Grof vse te besede pazljivo posluša, potem reče: „Katinka! bi li mogla poklicati Lesinskega v hišo, da bi jez sam ž njim govoril?" — .Precej bo prišel, saj ni daleč od tod." Juri Lesinski kmalo pride ter se priklone grofu rekoč: »Kaj mi ukažete?" — Grof ga pelje v kamerco, dasta ltila sama in mu reče: „Lesinski! zakaj si s krivo prisego nedolžnega Jakoba v toliko nadlogo spravil? Mar ne veš, kako velika kazen je odkazana za krivo prisego?" Lesinski obrnoln. Grof mu reče po nekolikem molčanji: „No, govori, zakaj si krivo prisegel: tajiti več ne moreš, ker vse že vem." — Lesinski pomišljaje, reče: .Ne zamerite, dobri gospod grof! res sem krivo prisegel res, toda storil sem to jez le zavoljo revščine. Nič nisem imel živeža, stradal sem, Stanizlaj mi je dal denarjev in mi obljubil dati tudi žita, sočivja in drugih reči več, zato sem prisegel, pa nisem mislil, da bo iz le prisege toliko hudega izhajalo. Saj me je tudi vedno serce bolelo, neprenehoma sem bil žalosten te pregrehe. Večkrat sem mislil sam razodeti gosposki to storjeno krivico, toda bal sem se kazni; zato sem le odlašal, zdaj pa naj se zgodi z menoj, kar hoče, resnico bom govoril, če me_ tudi kazen zadene, ker boljše mi je na tem svetu pokoriti se za storjeno krivico, kakor v večnosti strašne martre terpeti." Grof W. vse njegove besede zapiše in potem reče prav prijazno: „Lesinski! prav imaš; le resnico govori, ker pa spoznaš storjeno krivico in si pripravljen razodeti vse natanko, bodi brez skerbi, čeravno si kazen zaslužil; prosil bom jez zate, da se ti nič hudega ne bo zgodilo. Zdaj pojdi domu, poklican boš k sodniji, govori takrat kakor si zdaj obljubil." Grof W. pokliče Kalinko in jo vpraša, ali je daleč od tukaj Stanizlajeva hiša? Ona pelje grofa k oknu in mu s perstom pokaže Stanizlajevo hišo rekoč: (fl"na lepa velika hiša je tik ceste." Grof pravi: „Je že dobro", in vzame palico in klobuk, ukaže svojemu služabniku ga spremiti in gresta počasi proti Stanizlajevi hiši. Ko prideta do hiše, ukaže grof služabniku, zunaj ostati in ga čakati, in sam gre v vežo. V veži deklo upraša: „Je li doma gospodar?" —„Doma je doma, kmalo bo tukaj", in skoči ga klicat. Stanizlaj pride, se odkrije in lepo priklone rekoč: »Gospod žlahtni! kaj zaukažete?" Grof upraša: „Si li ti gospodar te hiše? Si ti Stanizlaj?"— „Ja jez, sem?"—„Pojdiva v posebno sobo, zakaj jez ti imam nekaj posebnega povedati, kar le ti smeš slišati, drugi ne." Stanizlaj pelje grofa v zgorno sobo, vrata zapahne in grof takole začne govoriti: »Stanizlaj! kaj si naredil? Kaj ne veš, da le to, kar se ne stori, se ne zve; karkoli se pa stori, se gotovo zve, če ne kmalu, pa pozneje. Zakaj si nedolžnega Bazilijevega Jakoba v neizrekljivo nesrečo zakopal? Kdaj boš zainogel toliko krivico popraviti? Kaj ne, da mene poznaš, kdo sem?" — l(Se ve, da ne." — „Jaz sem grof W., veliki služabnik našega slavnega cara. Grem po opravkh na Avstrijansko, od cesarja poslan; ko sem pa zvedil, da je tukaj bliža tvoje domovanje, oglasil sem se, tebi na tihoma povedati, da prišel je glas do cesarja, kaj si ti naredil, koliko krivico si storil; zato čaka te grozno huda kazen, povem ti, za glavo ti gre. Zdaj si še za-moreš pomagati in se ohraniti; toda drugače ne, kakor da pobegneš po noči in zbežiš pod druzega kralja ali cesarja. Če nocoj ne zbežiš, jutri je že prekasno; soldatje so že na poti tebe vjeti, zvezati in te v Petro-grad prignali. Stanizlaj, zdaj stori, kakor hočeš, Bog to obvaruj, več ne smem s teboj govoriti." Stanizlaj ves prepaden skoraj da ne omedli: veš se trese, komaj še zgovori besede: „Gnadljivigospod grof! lepo vas zahvalim, da ste mi prišli povedat, saj se mi je zmiraj dozdevalo, da bo moja hudobija na dan prišla, pa sem mislil, to se bo vse pozabilo; ja, dobri gospod grof! kam pa hočem zbežati?' — „Zbeži pod Turka, pod Prajza ali pa pod Avstrijanca." — „Pa nimam potnega lista?"—,,Hitro svoje premoženje izroči drugim v varstvo.; zvečer pridi h gosposki in prosi, da ti narede ! potni list, kterega potrebuješ za na pot v daljne kraje in storili bodo, kar je prav." — Grof odide, Stanizlaj hiti dnarje vkup spravljati za popotnico. Komaj grof stopi v hišo Bazilijevo, čaka ga že okrajni sodnik bližnega mesta Kovno, ki se je prišel poklonit grofu W. „Ravno prav, da pridete", pravi grof, „na- I menjen sem bil vam pisati, kar zdaj ne bo treba; lahko vam z besedo povem. Kmalo zdaj hitite domu; Stanizlaj bo prišel vas prosit potnega lista, ker misli iti v daljne dežele; pa kedar pride, hitro pokličite sodniškega hlapca, priinite Stanizlaja, zvežite ga in zaprite ga skerbno v , hudo ječo — na moje besede, bom že jez odgovor dal. Potem pokličite tudi vse tiste tri priče, ki so krivo prisegle, to so: Juri Lesinski, Janez Verbovski in Jakob Gabrovski; pozaprite jih in popolnaina izprašajte, ker gotovo se bo pokazala nedolžnostiBazilijevega Jakoba." Komaj sodnik domu pride, že mu je bil Stanizlaj za petami in ga prosi mu dati potni list, da bo veljaven za daljne dežele. Sodnik pravi: „Precej bo", in pokliče 1 sodniškega hlapca, kteremu vkaže Stanizlaja terdno ukle-niti in ga v varno ječo zapreti. Stanizlaj se brani, joka, ! prosi, praša, zakaj ga zapirajo, toda vse nič ne zda;! mogel je iti v ječo in se vkleniti dati. Še tisti večer ■ ukaže sodnik poloviti vse tri Stanizlajeve priče in jih zapreti vsacega v posebno ječo. Drugi dan precej, pokliče sodnik na izpraševanje vse tri priče, enega za drugim. Nar pervi je bil na versti Juri Lesinski. Ta je golo resnico govoril; obstal in poterdil je z lastnim podpisom, da je krivo prisegel čez Bazilijevega Jakoba. Potem je bil poklican Janez Verbovski; ta je ravno tako poterdil in spoznal svojo krivico rekoč: Prav žal mi je, da sem krivo prisegel in nedolžnega Jakoba v toliko nesrečo pripravil; zato naj ine zadene še tolika kazen, rad jo prestojim, da mi ne bo treba na unem svetu terpeli." Zdaj je bil poklican Jakob Gabrovski in opra-ševan, zakaj je krivo prisegel. Ta je pa vse tajil in terdil, da je pravično prisegel, da je res Jakoba vidil gorečo svečo v strehu vtikati. Sodnika take besede razserdijo in reče z ostrimi besedami: „Jakob Gabrovski! ti si terdovralen hudobnež; tajiš, k;ir si gotovo storil, ker oba tvoja tovarša Lesinski in Verhovski sta spoznala svojo pregreho, tudi Stanizlaj spozna svojo krivico in se rad vda vsaki kazni, sam ti si terdovraten, toda boš že čutil. Ali ne veš, da iinain jaz pravico tebe zapertega imeli tako dolgo, dokler resnice ne govoriš; deset let znaš bili tukaj zapert, pa se boš že naveličal tajiti." — , Zadrfjič je bil poklican na izpraševanje in preiskovanje Stanizlaj. Sodnik ga upraša: ,/Zakaj si vendar ti tako nespameten in hudoben, da s svojo nesrečo narediš bližnemu strašno nesrečo. Satu si dal svojo pristavo zažgati, zato da si Jakoba P. obdolžil in nedolžnega v strašne muke (martre) spravil. Kolik dobiček imaš zato? Posebna kazen te čaka zato." Na te besede sodnikove se Stanizlej zjoka in reče ves žalosten in skesan: „Gospod sodnik! nič ne tajim; resnico govorim, ker vem, da je res, kar mi je grof VV. povedal: „Kar se ne stori, se ne zve. Sama gerda nevošljivost me je zmotila in v toliko pregreho zapeljala, pač je res nevošljivost peklenska pregreha; prav mi je, da bom terpel zdaj kazen, ktere sem bližnim pripravljal; drugim sem jamo kopal, zdaj sem se sam v njo zvernil. Nevošljiv sem bil Jakobu P. ga viditi posesti lepo premoženje in dobiti zalo nevesto Katinko, ktero bi bil jez rad imel, in ostudna nevošljivost mi ni dala pokoja tako dolgo, da sem nedolžnega Jakoba v nesrečo spravil. Dcteljica, 6 Ker pa svojega namena drugače nisem mogel doseči storil sem, kakor vam je znano; mislil sem, da bo vse to skrilo ostalo, ker Jakob P. je ptujec, nihče se ne bo za njega poganjal. Spoznam, da sem velike kazni vreden; rad jo bom preterpel, naj bo kakoršna hoče, le samo to vas prosim, dobri sodnik! pomagajte mi toliko, da me ne bodo ob glavo djali. Dobro vem, da v tacih zadevah so naše postave grozno ostre." Sodnik pravi: .Ne boj se Stanizlaj! ker spoznaš svojo pregreho in se rad udaš postavam, ne bo zate obsodba tako huda, kakor ko bi bil tajil. Vedeti pa moraš, da te jez ne smem stfdili, ampak na vikšc povelje te moram poslali v Pelrograd pred veliko sodnijo: tam boš sojen in kazen ti bo odločena. Jez pa bom že pisal veliki sodniji in prosil, naj te po milosti sodi. Pripravi se, jutri te odpeljejo v Petrograd, tam boš zaslišal svojo obsodbo." Koinej je bil mesec okoli, že je stekla sodba čez Stanizlaja. Obsojen je bil na sinert, da bo obešen in na vislicah umeri. Ko Stanizlaj obsodbo na smeri za--' sliši, se tako prestraši, da je v omedlevco padel in se več časa ni zavedel. Ko se zbrihta, reče: Oh neumna moja glava! zakaj sem se dal premotiti gerdi nevošlji-vosti — kako strašno in žalostno smert bom mogel sloriti!" Predsednik velike sodnije, ki je Stanizlaju smertno obsodbo oznanil, pa mu reče: „Ne bodi tako obupljiv, odperta ti je pot prositi svetlega cesarja za milost, morebiti, ker je posebno usmiljenega serca, tebi prizanese in smertno kazen v ječo spremeni. Ako misliš milosti prositi, zdaj povej, da bomo pismeno prošnjo naredili. Stanizlaj prosi, naj se naredi prošnja do cfesarja, da bi mu bila kazen pomanjšana, ker se je prenaglil v svoji pregrehi. Prošnja za Stanizlaja je bila narejena in cesarju predpoložena. Cesar je Stanizlaja pomiloslil, mu obsodbo spremenil, tako da ne bo obešen, ampak da pojde v Sibirijo v hudo ječo ravno v listo jetnišnico, kjer je do zdaj nedolžni Jakob bil. Ravno s (cm vozom, ki bo na njem pripeljan v Sibirijo Stanizlaj, odpeljal se bo oprosleni Jakob P. v mesto Kovno v hišo Bazilijcvo, ali pa če bo hotel iti v svojo domovino, do avstrijanske meje. Janez Verbovski in Jakob Grahovski sta bila obsojena na dve leti v hudo ječo zavoljo krive prisege, Janez Lesinski pa je bil oproslen na prošnjo grofa W. Pri. pomilostenji Stanizlaja je cesar ukazal vse Stanizlajevo premoženje Jakobu 1'. izročiti, le sodnji stroški se morajo pred plačati. Ker je Jakob tolike težave čez leto terpel, naj bo za povračilo Stanizlajevo premoženje imel. Ker je pot v Sibirijo grozno dolga, le po dolgem potovanji se tje doide. Da bi pa med tem nedolžni Jakob ne terpel jetniških težav, cesar ukaže pisali oskerbniku velike jelnišnice pismo in ga s svojo roko podpiše. Pismo se je tako glasilo. „Moj oskerbnik jelnišnice! Precej ko to moje pismo prejmeš, pokliči k sebi Jakoba P., do smerti obsojenega jetnika, oznani inu moje povelje in povej mu, da je oproslen, ker pokazala se je njegova nedolžnost. Precej mu ukaži odbili železje z nog, naredi rnu vse čisto novo lepo oblačilo, imej ga pri sebi, pri tvoji mizi naj je in počiva naj od vsega dela in čaka tako dolgo, da hudobnega Stanizlaja pripeljejo in ravno na tem vozu naj odpeljejo oprostenega Jakoba P. do mesta Kovno, ali pa ko bi želel do avstrijanske meje. Vse to zveslo opravi, kar ti ukaže tvoj cesar Aleksander." S tem pismom je lepo pokazal ruski car svoje milostljivo serce in resnično voljo, vsakteremu pomagati, kolikor je mogoče. Po prijetem pismu ukaže oskerbnik jelnišnice poklicati jetnika Jakoba P., kleri ni nič vedel od vsega tega. Ko pride, O 84 >r .3 reče mu oskerbnik vsesti se, kar se je Jakobu grozno čudno zdelo, ker noben jetnik se ni smel v pričo oskerb-nika vsesti. Oskerbnik popraša Jakoba: „Veš, zakaj sem te dal poklicati?" — „Kako mi je mogoče to viditi, žlahtni gospod!" — »Preveselo sporočilo ti moram povedati; vedi, da je konec tvoje ječe, oprosten si od današnjega dne. Pokazala se je tvoja nedolžnost, in ravno tisti, kteri je tebe v ječo spravil, pride na tvoje mesto, to je Stanizlaj. Kedar bodo njega pripeljali, odpeljali bodo tebe; med tem boš počival, da se koliko ^ toliko okrepčaš in okrepčan zapustiš kraj svojega terp-" ljenja. Jaz sem že blizo trideset let oskerbnik le jet-nišnice, pa v tem času še nobeden jetnik take baže, kteri je bil za celi čas svojega življenja obsojen, ni bil oprosten, pred da ga je smcrt rešila; zavoljo tebe mi pa piše sam cesar, zato poslušaj, kaj pismo govori. „Zdaj bere oskerbnik cesarsko pismo Jakobu po versli. Jakob posluša, pa od velike radosti, od prevelikega veselja, od posebno sladkih občutljejev omedli' in se na tla zgrudi. Oskerbuik naglo pokliče zdravnika in mu reče vse~ pri-~ zadeti si, da Jakuba pri življenji ohrani, ker znano je, da včasi človek od veselja nagloma umerje.___\ Zdravnik ga maže z dišečimi mazili in ktnalo ga zbrihta. Ko se zave, bile so njegove perve besede: „0 Bog! pravičen si, zdaj prav spoznam, da je res: kd r v Boga zaupa, nikoli ne bi) zapuščen." — Jakob zdaj počiva, dela le, če se mu kaj poljubi za kratek čas, in pričakuje dneva svojega odhoda iz žalostne Sibirije. Preteklo je sedem tednov, kar pripeljejo Stanizlaja *' vklenjenega v težke verige na rokah in na nogah. Jakob mu na proti gre, in mu tako govori: „No, sosed! si prišel za menoj; akoravno si ti meni veliko krivico storil, vendar se mi smiliš, da si v lako hudo ječo prišel; ne privošim ti lega, ne veselim so tvoje nesreče, ampak žalosten sem, ker narvečeinu sovražniku ne pri- vošim tolikih težav, kakor jih morajo tukaj jetniki terpcti." — „Stanizlaj pravi: „Saj si ti kriv moje nesreče." — „Zakaj, kako bi bil jez kriv?" —■ »Takole, ko bi ne bil se ti pri Katinki ženil, bi jez nikdar ne bil kaj tako hudega storil, in nikoli v to ječo ne bil prišel." — „Ljubi moj Stanizlaj! jez nisiin vedil, da si bil ti tako na Katinko navezan; saj veš, da sem se od začetka zlo branil; ker mi pa niso dali pokoja, sem dovolil. Ko bi bil jez vedel, da se boš ti zavoljo tega name toliko serdil, nikoli bi jez ne bil dovolil v ženitev. Pa — kar je, pa je. Stanizlaj I ne zameri, odpustiva eden drugemu, da pri Bogu tudi odpuščanja doseževa. Voljno terpi in lerdno v Boga zaupaj, vse se bo izšlo v tvoj večen prid." — Se si v roke sežeta. Stanizlaj gre sila žalosten in ves objokan v hudo ječo, Jakob se odpelje vesel na dom svoje neveste. Med tem je Katinka vse zvedla, kako je sodba stekla čez Stanizlaja in da je Jakob oprosten, da pride domu, zato ga je željno pričakovala in se ga veselila. Vsa je bila Katinka zdaj v veselji, zdrava, brihtna, rudeča, urna bolj ko pred, vendar preteklo je skoraj dvajset tednov, preden je prišel pričakovani Jakob. Kar enega dne ob desetih pred poldnem prirožla voz, pred Bazilijevo hišo obstoji, Jakob odsede, stopi v hišo in reče s ponižnim glasom: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Katinka se ozrč, Jakoba spozna in od veselja za-upije: „Oh ljubi Jakob! si vendar prišel! Bog te sprimi!" Po bratovsko se objameta in obema so v očeh' solze igrale. Katinka ga je z neskončnimi uprašanji nadlegovala, Jakob ji pa ves prijazen resnobno reče: „Ljuba moja Katinka I vse ti bom sčasoma povedal, zdaj pa me pelji nar pervo k tvojemu staremu očetu Baziliju, da ga pozdravim." Ko je Jakob starega Bazilija pozdravil, je bil njegov pervi pot v farno cerkev Boga zahvalit za rešitev iz groznih jetniških britkosti. Z ginjcnim, pa hvaležnim sercem poklekne pred veliki oltar in tako iskreno inoli, da mu vsled velike hvaležnosti solze teko po licih, na glas je tako-le molil: „0 neskončno dobrotljivi oče nebeški! tvoje usmiljenje je brezkončno; tvojih dobrot bogastvo je neizmerjeno! priserčno se zahvalim za dobroto rešitve iz velicega terpljenja. Prosim pon'žno, da me tudi v prihodnje ne zapustiš, temuč me v večno nebeško veselje pripelješ." Jakobov prihod se je hitro zvedil po soseski in prišli so nekteri prijatli željni Jakoba viditi in ž njiin govoriti. Čakajo ga v hiši Bazilijevi, da iz cerkve pride, med tem se tako-le pogovarjajo; „Jakob je vendar dobra duša. Lejte, kako zlo je hvaležen Bogu za prejete dobrote; ni ga iz cerkve pričakati, lep izgled nam daje ponižne hvaležnosti, ki smo jo vsi dolžni Bogu." Ko Jakob pride iz cerkve, obsujejo ga vsi prijatli in znanci in mu srečo vošijo, da ga je Bog ohranil in končal njegove težave. Med tem je Katinka dobro kosilo napravila, vsi se vsedejo za mizo, so dobre voTjf, še prijazno z Jakobom pogovarjajo in na njegovo zdravje pijejo. Posebno vesel je bil stari oče Bazjli, ki je rekel: „Prijatli! v serce me veseli, da se je nedolžnost pokazala in gerda nevošljivost osramotila, Bog je neskončno dobrotljiv, pa tudi pravičen: hvalimo Boga iz celega serca." Kmalo po tem so osnovali ženitev, stari Bazili je rekel: „Moje življenje gre h koncu; zalo želim, da bosta kmalo poročena, da potem mirno umerjeni. Ob K rat-kem je bilo vse opravljeno, prišel je dan poroke. Preden gresta Jakob in Katinka k poroči, gresta vsa po svatovsko opravljena h očetu Baziliju ga prosit za blagoslov. Prideta pred starega očeta, poklekneta in prosita rekoč: wDragi oče! zdej pcjdeva k poroki in stopila bova v zakonski stan; zvezana lova do smerti, dajte nama očetovski blagoslov, da nama bo tudi Bog dajal svoj blagoslov obilno." Oče Bazili se vzdigne po času s svojega sedeža, položi desno roko na glavo Jakobovo, levo pa na glavo svoje hčerke Katinke, in tako-le moli: »Neskončno do-brotljivi nebeški oče! gospod nebes in zemlje, blagoslovi ta dva človeka, ktera mislila zdaj stopiti v stan svetega zakona. Daj njima terdno zdravje veliko let, dodeli njima vedno srečo in razlivaj čez nju obilne zaklade t svoje dobrotljivosti, da bota Tebe tukaj vedno častila in hvalila, po smerti pa pri Tebi se vekomaj veselila. Pojdita v miru in G spod naj bo z vama. Amen." / Zdaj gresta h poroči, povabljeni prijatli ju spremijo. Ko od poroke pridejo, vsedejo se okoli mize, polne , dobrih jedi, toda nobeden se jedi ne dotakne, dokler ne pride k mizi stari oče Bazili; vsi so ga imeli v veliki časti. Preden se vsedejo, voši stari Bazili srečo novim zakonskim, svojemu zetu Jakobu in svoji hčerki Katinki, da_bi srečne vidila svoje otroke, svoje unuke in svojih unukov unuke. Potem se oberne v ženina Jakoba in reče: „ Jakob! jez se nadjam, da boš pameten zanaprej, kakor si bil doslej; mislim da boš lepo ravnal s svojo pričujočo nevesto mojo hčerko Katinko, ktera me ni nikoli razžalila, zato lej v pričo vseh svatov tebi dam pravico, da v prihodnje se ne boš več pisal Jakob P. ampak Jakob Bazilijevič, zalo da se to ime ohrani tudi po moji smerti. Zdaj so se še le vsedli, pili in jedli, dobre volje bili in Boga hvalili. Jakob in Katinka sta veliko let srečna in vesela v zakonu živela in zale in pridne otroke imela. Celi čas njima je bil Bog milosliv in v vseh rečdh sta bila srečna, toda tudi nista pozabila se Bogu vedno priporočati in pridno moliti. V nobeni hiši ni bilo toliko molitve opravljene ko v Bazilijevi. Marsiktere lepe nauke iz svojega življenja je vedtl Jakob dajati svojim otro- kom; ko so malo odrasli, pripovedoval jim je večkrat, kaktf se je njemu godilo in v njih mlade serca je cepil strah božji. Skerbno njim je vedno priporočal rekoč: „Ljubi moji otiočički! Le varujte se Bogu zameriti, varujte se ga razžaliti. Vselej zvesto Bogu služite in v vseh rečeh zvesti bodite, terdno vselej v Boga zaupajte in na njegovo previdnost se zanesite, in Bog vas nikoli zapustil ne bo. II. Lnka P. se loči od svojega brata Jakoba. Ne dolgo po Jakobovem ženitvanji reče Luka svojemu bratu Jekobu: „Veš kaj, bratec! jez te bom zapustil; lahko si brez mene in tvoja žena Katinka tudi rada vidi, da grem od hiše. Sel bom proti naji domovini, in če se nikjer pred ne vstavim, šel bom do Ljubljane, ker rad bi še vidil očeta Jožefa, če so še živi. Grozne željen1 imam še govoriti ž njimi, da bi jim povedal, kako se nama godi, ker vem, da od naju niso nič zvedili, kar sva od doma šla." Jakob mu odgovori: „Ljubi moj Luka! ostani pri meni, boš videl, da bo prav; jez ti bom dal, karkoli hočeš; terpljenja ne boš imel, delal boš le, kolikor se li bo zljubilo.' Da bi se te pa moja žena Katinka rada znebila, ni res, to si le sam domišljuješ." Luka mu na to reče: „Veseli me, brate moj, da bi me rad imel pri hiši; pa brez zamere, od hiše grem saj za nekoliko časa; če mi ne bo nikjer ostanka, pridem nazaj in bom za zmiraj ostal pri tebi. Ti še ne veš, da imam jez pri nekem grajščaku na Poljskem dnarjev poiskati, pa kje je tisti grajščak, tega ne vem; zato grem in bom opraševal tako dolgo, da ga najdem. Dobil bom pri njem sto rubeljnov (to je 166 fl. 40 kr. avstr. den.); imam pismo v rokah. Sin tega grajščaka je bil v Sibirii zapert ravno v tisti jetnišnici, kakor jez: zlo je bil bolan, jez sem mu lepo slregel, kolikor sem zamogel, umeri je, pa pred smerljo mi je skerbno naročal iti do njegovih tovaršev ter jim povedati, kako se mu je godilo." Jakob mu reče: „Če je pa temu tako, hodi z Bo-gomu pravi serčno, „in ko bi se ti vtegnilo kdaj hud > godj.ti, vedi da moja hiša bo tebi vedno odperta. Cc bos kdaj pomoči potreboval, gotovo je boš pri meni dobil." Drugi dan precej se začne Luka pripravljati na potovanje. Brat Jakob mu da dnarjev, kolikor previdi, da jih bo potreboval in mu reče: „Glej, dane zapraviš nepotrebno, ampak varuj, da boš dolgo shajal z dnarjem, kar ti ga dam." Jakob mu je dal obleko čisto vso novo. Dal mu je tudi lovsko piščalko, kakoršno lovci rabijo, ko se ž njo sklicujejo; dal mu je tudi lovski rog, da ž njim na lov trobi in dal mu je dobro okovano palico, da se bo zamogel ž njo braniti, če bo treba. Luka se pri vseh, kar jiti je pri hiši, lepo poslovi, culjico vzame in gre. Jakob ukaže vpreči in reče hlapcu ga peljati tri postaje, potem pa se verniti. Pervi dan potuje Luka srečno: nič se mu ni nerodnega pripetilo. Drugi dan Luka zarano vstane in se poda na pot še pri hladu; gre celo dopoldne naprej proti Vnršovi. Varšova je bila poglavitno mesto nekdanjega poljskega kraljestva, kjer je bival nekdanji poljski kralj, zdaj je sedež namestnika rusovskega cara. Cesta se je vila skozi velik gozd skorej dve uri daleč; Luka slopa serčno čisto sam po cesti in si žvižgljaje kralek čas dela. Proti poldnu, ko sonce dobro pripeka, zavije Luka, že ves truden od potovanja, malo s ceste v gozd, se vsede v senco dveh hrastov, da bi se malo počil irr kruha povžil. Že se mu je jelo dremati, kar se pripelje po cesti berhka kočija z iskrima konjema: pai ravno Luku nasproti, na uni strani ceste, skočijo iz gozda štirje roparji tn zavpijejo: Stoj, stoj! Kočijaš, ki se je zanesel na mlade konje, misli roparjem uiti, zato konje vdari z bičem in ju na glas požene, da bi ubežal roparjem. Pa eden roparjev pomeri puško v kočijaža, sproži in ga do smerti vslreli; kočijaž se zverne, na tla pade, pa konjske jermene in bič zmirnm terdno v rokah derž/. Roparji viditi kočijaža mertvega skočijo h kočiji, eden se vstavi pred konje, trije pa hitro od gospoda, v kočiji sedečega, dnu rje terjajo. GSspa, njegova žena, se tako prestraši, d? omedli, se^rudi in se ne zave. Gospod njim da vse dnarje iz aržetov, da - jim lepo zlato uro, da jim zlate pri stane, ki jih je na rokah imel, mogel je vzeti izza vrata zlato vervico z žlahtnim dragim kamenjem in njim jo dati: Dal njim je oblačila in vse so mu pobrali, kar je imel v kočiji. Toda z vsem tem niso bili dovoljni, ampak le še dnarjev so liotli in so vpili: Ti imaš še v kočiji dnarje skrite; hitro nam jih daj, če pa ne, ravno tako storimo s teboi. .„ kakor s tvojim kočijažem. Gospod lepo prosi roparje, da naj mu pustijo življenje, ker jim hoče vse rad dati, da ga le ne umorijo. Vse preišče po kočiji ter jim da; ker jim pa le ni bilo zadosti, dregali so ga z ostrim nožem in ga silili. Kedarkoli ga je ropar z nožem dregnil in ga ranil, zavpil je gospod tako žalostno, da bi mogel ganiti nar terše in neusmiljeno serce; le roparjem se nič ne smili. Vse to djanje vidi Luka komaj streljaj daleč od ceste; v serce se mu smili, žrli mu pomagati, pa ne ve kako. Premišljuje in prevdarja; potem pravi sam pri sebi: Eh! naj ho, kar hoče, poskusil bom, morebiti vendar rešim revnega gospoda iz rok neusmiljenih tolovajev. Luka se pomakne v gostejši gozd, in začne na yse gerlo vpili: Haj! Haj! tolovaji, fantje hitite, da nam ne uidejo in poči s pištolo, da se daleč po gozdu razlega. Potem zapiska s pišalko, ki se lovci ž njo sklicujejo, poka z rokami ob škornje, pa lovske pse oponaša, ker znal je tako lajati, kakor da bi v resnici psi lajali. Pa je spet s pištolo ustrelil, spet s pišalko zažvižgal in na glas vpil: „Fantje! hitite, tecite, da jih vjamemo." Tak šum je Luka v gozdu naredil, knkor da bi res bilo veliko lovcev, kteri za roparji hitijo. Nagloma roparji, zbežijo, kočijo puste in se umaknejo v gozd. Luka to viditi skoči hitro h kočiji, potegne jermena vbitemu koeijažu iz rok, potegne mu iz roke tudi bič, skoči na kočijo, udari konje, zavpije nad njimi in ju tako požene, da letijo ne po živinsko, ampak po tičje. Roparji zdaj vidijo, da ves tak šum je le en sam človek naredil, da je kočijo odpeljal; hitijo torej za njo in streljajo, pa k sreči nič ne zadenejo; doteči se je pa še menj mogli, ker Luka je konje tako jriganjal, da je v četertinki ure prevozil, kar se navadno še v eni uri težko prevozi. Ko privozi do perve kerčme, vstavi se in upraša kerčrnarja, ki je ravno na pragu stal: „Imate li dve postelji?"—„Inuimo jih, da, pa še dobre."—Luka reče konjarju konje spreči in jih v konjak peljati, toda eden se je hipoma zvernil, pregrel se je, drngenfu vendar ni bilo nič. Luka prime gospo, jo vzdigne iz kočije in nese na posteljo. Potem gre po gospoda, mu pomaga iz kočije, ga pelje počasi ga operaje in položi na drugo postno. Gospa je bila od strahu še zmiraj v omod-levcK in se za\e, Luka ji oblačila odpne, da je niso tiščale in jo moči po s< nceh z jesihom ali kisom. Tudi je dobil izlečka iz jelenovega roga, kterega je gospej večkrat podtikati dajal in jo tako počasi zbrihla. Zdaj ji Luka tako streže, da bi ji nobena ženska ne mogla tako lepo pcstreči, ker v tacih opravilih je bil posebno /najden. Zna! je dobro skuhati, bil je izurjen skorej v vseh ženskih delih, česar se je bil še doma .od matere navadil. Večkrat se spomni zdaj Luka besedi svoje rajne matere, ktera mu je marsikrat rekla: Lukec! nauči se tega in unega; karkoli se v mladosti naučiš, to zna tebi prav priti, in ti veliko pomagati. Grozno se gospa čudi, ko se zave, da se znajde v ptuji hiši in ima ptujega strežeta tako umnega, ktc-rega nikoli še ni vidila. Vse od kraja ji mora Luka pripovedovali, kako se je godilo od takrat, kar je od strahu omedlela. Gospa zvesto posluša in se zavzame nad Lukovo serčnostjo; zlo mu je hvaležna ter mu tudi obljubi svojo hvaležnost v djanji skazali. Gospod je bil scer zmiraj pri brihti, le zlo so ga bolele rane, ki so mu jih naredili roparji, dregaje ga z ostrim nožem. Luka mu izmiva rane z merzlo vodo, jih lepo izčedi, potem naredi dobro ranecelivno mazilo, namaže z njim rutice in jih poklada po gospodovih ranah, da so se zgubile počasi bolečine, rane pa se zacelile. Luku jo šlo to delo tako izverstno od rok, kakor bi bil izučen rano-celnik, ker se je bil nekoliko pri soldatih, nekoliko v jetnišnici v Sibiriji naučil; vse mu je zdaj prav hodilo, ker gospod in gospa sta bila zlo zadovoljna z Lukovo postrežbo. Ko Luka vse opravi, gre že pozno zvečer v obed-nico in si ukaže prinesti jedi in pijače, ker celi d;in še ni imel nič gorkega v ustih. „Le dajte mi dobrih jedil in vina; vem, da gospod vse rad poplača zame." Kerčmar mu prinese vse po željah, vst ie se zraven Luka in ga upraša, odkodi da pridejo. Luka upraša kerčmarja: „Očanec! kaj poznate to gospodo?" — „1 kaj pa, da jo poznam; gospod je baron Žiga, gospa je baronka njegova žena. — Ti ljudje so zlo premožni, baron je posestnik velike grajščine ne zlo daleč od tod." Zdaj še le Luka pripoveduje, kako se je družini pridružil, in jo le otčl iz rok neusmiljenih tolovajev — da prej ni nikoli ne barona, ne baronke vidii ne poznal. „Naključilo se je — govori Luka — da sem ravno vidil, kako so roparji napadli kočijo; ta naključba ni bila brez volje božje. Bog jo tako obernil, da so bili hudobneži odgnani in baron rešen, čeravno ranjen, vendar ne nevarno, meni se pa tudi nič hudega ni zgodilo." Oštir je Luka zvesto poslušal in se čudil nad njegovo serčnostjo, poslednjič reče: „Veš, Luka! le lepo strezi baronu in baronki; tvoj trud ne bo zastonj, ker oba sta dobrega serca in tudi dobrih rok, bogata pa tudi. Vem dobro, da boš od zdaj tnogel več časa pri teh dobrih ljudeh ostati, ker si jim storil toliko dobroto; zato poslušaj, kar ti povem, da boš saj nekoliko vedil okolišine te družine. V lepi zakonski ljubezni in edinosti sta živela baron Žiga in njegova žena Matilda, srečo sta imela v vsili rečeh, vesele dni sta vživala, čislana od vseh sosedov. Pa kakor časna sreča ni ' flTCSMf stanovitna in popolnoma, ker kmalo pride kaka britkost, ktera posvetno srečo kali in greni, ravno taka je bila sreča barona Žiga. Pač je res, da na tem svetu ni najti prave resnične sreče, le v nebesih bomo našli resnične in pa večne sreče, ktere nam ne bo grenila nobena težava, nobena britkost, ampak brez vsega strahu, to neskončno srečo kdaj zgubiti, bomo se neprenehama v Bogu veselili. — Baron Žiga in njegova žena nista imela več ko dva sinova, stareji je bil Pa\el, mlajšemu je bilo ime Henrik. Lepo sta skerbela oče in mati za svoja fantiča, skerbno ju učila v keršanskih resnicah, zvesto ju napeljevala na lepo keršansko življenje; zato sta sta vila v nju vse svoje zaupanje. Mlajši sin Henrik je rad slušal svoje stariše, bil je pokoren v vseh rečeh; vse povelja svojih starišev je zvesto in z veseljem spolnoval, svoje stariše je vedno zlo spoštoval in v veliki časti imel, zato je pa tudi starišein narejal veliko veselje. Slareji sin Paul je bil nepokoren, neubogljiv in svojeglavem Nagajal in kljuboval je starišein, kjer je mogel; kar so mu oče in mati ukazali, še ubogal ni, ali pa je storil vse le z nevoljo, z godernjanjem in preklinjevanjem. Storil je Pavel pajdašino s kmečkimi potepuhi; cele noči se ž njimi vlačil, popijal in pretepal; da je pa imel s čem plačevati po kerčmah za se in za svoje pajdaše, kradel je doma očetu dnirje in zapravljal, tako je veliko britkost in žalost delal svojim starišein. Pač noben otrok, kteri starišev ne spoštuje, jih žali in zaničuje, sreče imeli ne more; zato je tudi Pavel ni inogel imeti. Sel je k soldatom, soldaški stan mu je bil narbolj všeč; nekaj časa se prav dobro obnaša, bil jo častnik ali oficir, toda kmalo se je naveličal, narhujše ga pa je težila . pokoršina; v soldaškem stanu pa je pokoršina naj bolj potrebna dolžnost. Pavel stori prijaznost s pajdaši svoje baže, kteri so bili ravno tako svojeglavni, napuhnjeni, prevzetni ip hud>bni; nobeno povelje jim ni bilo po všečnosti; "cez vse naredite vikših oblastnikov so zabavljali in le prosto živeti želeli. Pogovorijo se enega dne iti na lov v daljni gozd in tam v samoti brez strahu, da bi jih kdo zapazil, naredijo terdno zavezo, natihoma dobiti lovar-šev, kolikor je mogoče, da se hočejo potem z združeno inočjo vsem oblastnikom ustaviti, jim pokoršino odreči in zdajno vlado popolnoma ovreči. Terdo se molčali vsi zavezniki j živ človek ni zvedel njih skrivnega naklepa, tudi so že sila veliko tovaršev pridobili. Že se je bližal čas, da bi bili zavezniki očitno ustajo oznanili, vse vikšo oblastnike pozaperli ali pa pomorili. Vikši oblastniki so pa zasledili naklep teh zaveznikov, zvedli so za vse, kteri so bili v tej ustaji prizadeti, in malo dni pred izpeljavo njih namena, bili «o vsi polovljeni in v hude ječe pozaperti. Tako je vlada o pravem času zadušila osnovano ustajo, ktera bi bila vtegnila nevarna biti celemu kraljestvu. Zlo so bili pokorjeni ali kaznovani vsi zavezniki, nar veča kazen pa je zadela Pavla, kako'r začetnika in podpihovaVCa zlo nevarne u staje; bil je obsojen k smerti. Ker je pa rusovski car usmiljenega in dobrega serca, je Pavlu prizanosel in njegovo obsodbo premenil v hudo ječo do smerti v veliki jot— nišnici v Sibiriji. Kakor slišimo, ni bilo treba mu dolgo časa terpeti kazni, ker od žalosti, od pomanjkanja in terpljenja je Pavel kmalo končal svoje žalostno življenje, kar sta zvcdla baron in baronka in sta zlo žalostna." Luka je na vse te kerčmarjeve besede dobr > pazil in misli, morebiti je bil ravno tega barona sin tisti, kj sem mu jez v jelnišnici slregel. I. Luka P. r hiši barona Žiguta. Berž ko zve mladi baron, Henrik, sin barona Žigata, TiPSrečo svojih starišev, pripelje se jih obiskat in pripelje seboj tudi umnega zdravnika, ki je pregledal baronu rane, in opraševal Luka, iz česa je mazilo naredil, da se po njem lepo rane celijo in več baronu bolečin ne napravljajo? Luka vse zvesto pove in reče: „ Veliko vojakom sem rane zacelil s tim mazilom, zato pa vem, da je dobro in v resnici pomaga." Zdravnik je vse to. v pričo barona in baronke poterdil in za dobro spoznal, kar je Luka naredil; zalo ga zdravnik baronu priporoči, rekoč: Tak streže je plačila vreden. Henrik in zdravnik sta bila ves dan pri barona Zigatu: mislila sta ga že drugi dan z baronko vred domu prepeljali, toda ni bilo mogoče, ker rano se niso še toliko zacelile, da bi se bil mogel baron brez ne- varnosti peljati. Mogla sta ostati v kerčmi še štiri dni, potem naj prideta Henrik in zdravnik z veliko kočijo, da se bodo vkup domu peljali. Veliko veselje je bilo v gradu o prihodu barona in baronke, več ljudi se je sešlo, ker so zvedli njih nesrečo in pa njih srečen prihod po prestani nevarnosti; vsi ljudje so jima srečo vošili. Kerčmarju je baron obilno plačal za vso postrežbo in se zahvalil za prijazno sočutje, pa tudi ga pohvali kot prijaznega in dobrega gostinčarja. Ko baron in baronka prideta v svoje navadno sta-nišče, se zmiram boljšata in kmalo sta popolnoma okrevala in do dobrega ozdravela. Luku sta bila vedno hvaležna, pa tudi mladi baron Henrik je bil ž njim prijatel zavolj o tolike starišein skazane skerbi in truda. Po zadobljenem zdravju ukaže baron Žiga enega dne napraviti dobro pojedino, in povabi več znancev in prijatlov, da so se ž njim vred veselili, na njegovo zdravje pili, pa Luka tudi niso pozabili, ampak zlo so ga hvalili—. • _ Ko "se povabljeni razidejo, vsedeta se baron in baronka na podolgasti poblazinjeni stol, pokličeta Luka in baron mu tako govori. „Glej Luka! srečno smo ozdraveli, čast bodi Bogu! Zdaj povej, ker si nama toliko dobrega storil, tako lepo nama stregel, da sva v kratkem čašu ozdravela, koliko bom jez mogel tebi dati za ves tvoj trud? Koliko boš terjal? le naravnost in od-kritoserčno govori." Luka na to pohlevno reče: »Žlahtni gospod baron, dobra gospa baronka! zlo me veseli, da ste ozdraveli, dobro se mi zdi, da sem vam zamogel nekoliko pomagati v vaši nesreči; pa povem vam, tega niaeni storil zavoljo dobička ali zavoljo plačila, ampak storil sem to le iz keršanske ljubezni do bližnjega; storil sem le svojo dolžnost; če pa č!o\ek stori, kar je dolžen, s tem še nič ne zasluži. Če sem kaj zaslužil, plačal mi bo Bog; če mi pa tudi vi rado voljno kak dar podaste, rad ga bom vzel, ker sem reven. Dnarci, ki mi jih je brat dal, so že pošli, torej nimam zdaj prav nič. Če mi za popotnico kaj podarite, zlo vam bom hvaležen." Baron in baronka se spogledata, potem reče baron: „Luka! ker za ves trud od mene nič ne terjaš, sklenil sem takole narediti, ako ti bo prav: Ti ostaneš v moji hiši, dokler boš živ; preskerbljen boš z vsiin potrebnim; imel boš obleko lepo, hrano dobro in stanišče snažno; delati li ne bo nič treba, samo meni boš stre-gel; ti boš moj životni streže in moj životni varil. Za kake kratkočasnosti ti bom tudi dal včasih kaj dnarjev; le pameten boš mogel biti in lepo se obnašati. Pred mojo smertjo-bom že naročil, da le bo mogel moj naslednik, naj bo že moj sin ali pa kaki drug, do smerti z vsem preskerbeti, ako bi te pa ne hotel v hiši imeti, ti bo mogel vsako leto v dnarjih dati, kolikor bom od-, 'očil L*'ka, povej zdaj, si le dovoljen sem ali ne?" .Dobri gospod baron!" odgovori Luka in se priklone, „rad ostanem pri vas, dokler me boste hotli i imeti; kedar se me pa naveličate, pojdem pa s trebuhom [ za kruhom. Samo to vas prosim, dovolite mi, da grem iskat nekega gospoda, kteremu imam veliko "povedati; ne vem ravno prav, kje prebiva tisti gospod; pa toliko vem, da v tej okolici neki je njegov grad." Baron upraša Luka: „Ali imaš kaj pisma do tistega gospoda, kterega misliš iskati, drugač ga ne najdeš, ker tudi pravega imena ne veš." — „To je da", od-i" govori Luka, seže v aržet in pokaže list brez napisa. S Baron pismico vzame in bere, zapisano pa je bilo takole: f „Ljubi iJloj oče! Če vam Luka P. sam to pismice pri-fi nese, prosim vas, da mu slo rubeljnov odštejete, za veliki trud, kterega je z menoj imel v moji hudi bolezni . v jetnišnici v Sibirii; lepo mi je stregel, zato mu z Deteljica. 7 voljo dajte, kar sem mu obljubil. H koncu se vam priporočim in za vselej od vas slovo vzamem, ker pri koncu je moje življenje. Odpustite mi, kar sem vas razžalil. Vaš nesrečni sin Pavi v jetnišnici v Sibirii". Baron, prebravši to pismice prihaja bled ko prazna ruta; vendar ga baronki na glas prebere, ktera se je na to pismo tako zlo prestrašila, da je omedlela in dolgo si ni mogla zbriht.iti. Potem reče baron Luku: „Ni treba ti hoditi daleč iskat tistega gospoda, glej jez sem oče tistega bolnika, kteremu si stregel v jetnišnici. Oh, Luka! povej povej, kako se je vendar mojemu sinu Pavlu godilo v jetnišnici. Luka zdaj vse od kraja pripoveda, koliko je mogel Pavi terpeti, in je hudo grozno težavno bolezen dobil, da ni bilo mogoče več ozdraveti. „Posebno pa", pravi Luka, „mi je priporočal in rekel malo pred smertjo : Ljubi moj Luka, če boš našel moje ljubeznjive stariše, povej jim, da sem ostro pokoro delal v jetnišnici za svoje pregrehe in napačnost; zato upam, da mv b ,Rog-tudi odpustil." Baron odšteje precej Lukna sto rubnljnov po sinovem naročilu in mu reče: „Tu imaš sto rubeljnov; še več ti bom pa dal, če bom vidil, da dnarje prav in v dobro obračaš, zato da boš tudi ti kterikrat molil za mojega nesrečnega sina Pavla." Oče in mati sta dolgo žalovala po Pavlu, zanj molila in Henrika svojega mlajega lepo učila, da naj bo bogljiv, pokoren, zv^st, priden in pa dober pravičen kristjan. Večkrat je oče rekel: „Lej, ljubi moj sin Henrik! ako bi bil tvoj brat Pavel mene slušal, me vbogal in spoštoval, ko bi ne bil v hudobne tovaršije zahajal, nikdar bi ne bil prišel v tako nesrečo. Varuj se, da se tudi tebi kaj enacega ne primeri". II. Inka P- se oieni. Dve leti že je bil Luka P. v hiši barona Žigata vedno vesel, dobre volje in s vsimi prijazen in priljuden; pa tudi pijančevanju se je bil popolnoma odpovedal, baronu in baronki zvesto stregel, zato sta ga tudi vedno rada imela. Henrik, baronov sin, ki je bil od začetka Luku zlo prijazen in dober, pa je začel Luka gerdo gledali, pri ysaki priliki mu zabavljati in ga zaničevati; imenoval ga je le pritepenca, postavača in lenuha; na zadnje se je prijaznost clo sovraštva do Jakoba pre-menila. Pred očetom se mladi baron Henrik ni pre-derznil kaj čez Luka govoriti, vendar proti svojim pri-jatlom je večkrat rekel: Moj oče so neuumni, ki so tega ptujca pri hiši obderžali, to ni nič prida človeka; ko bi bil kaj prida, ne bi ga bili po Sibirii po jetniš-nicah vlačili. Če je mojim starišem kaj dobrega storil, naj bi mu bili zato plačali pa ga odpravili, ne pa obljubili mu do smerti ga z vsem preskerbeti. da bo še meni na glavo prišel. Moj oče ne bodo h& dolgo gospodarili, ker so že stari in zlo oslabeli; ko pa jez gospodarstvo nastopim, gotovo ne bom gledal pri hiši tega ptujca." Luka je zlo čulil sovraštvo mladega barona, kar ga je tudi bolelo; pa vendar pred starim baronom ni nikoli nič v misel vzel zato, ker se je bal od hiše iti, pri hiši pa ga je neka druga reč privezanega deržala. Stari baron Žiga je imel posebno veselje do lepih vertov; imeti jih je hotel okoli svojega grada. V ta namen je vzel v službo umnega vertnarja, ki je baronu posebno lepe verte napravljal, druzega dela nobenega mu ni baron nakladal. Vertnar dober, priden mož je v lepi keršanski edinosti živel s svojo ženo v kajžici blizo grada. Otrok nista več imela, kakor eno sam hčerko z imenom Kri s ti ni ca. Nemila smert pride, v štirnajstih dneh očeta in mater pomori in Kristinco samo pust/, ktera je bila komaj štiri leta stara. Baron Žiga, dober usmiljen mož, je silo rad resničen pomagal, posebno rad pa se usmilil zapuščenih utrok, kar je lepa lastnost premožnih ljudi. On je vzel malo Kristinico v svoj grad in jo z vsim potrebnim preskerbel; vzel jo je kakor za svojo. Ko Kristiniea doraste baron jo pošlje v šolo in jo podučiti v vseh vednostih; ne le samo navadne ženske dela je mogla znati, ampak bila je tudi podučena v ptujih jezikih, v muziki in v vseh učenostih, kakoršnih se plemenitoiki prilastiti navado imajo. Kakor žlahtna cvetlica v lepem vertu lepo razvija svoje cvetje in razveseljuje s svojim prijetnim duhom vsacega, ki je ugleda, ravno tak.) je Kristiniea s svojim lepim čednostmi in s ponižnim obnašanjem razveselila vsakega, kteri je ž njo v koliko zadevo prišel. Stari baron Žiga je Kristinico le toliko rad imel, da bi bil rad vidil, ko bi hotla njegova sinaha biti; želel je, da bi jo bil mladi baron v zakon vzel. Dopadla mu je Kristiniea zat6 posebno, ki je rada in veliko molila in rada k božji službi hodila; mislila je pa tudi po pravici, da da Bog vsaki hiši, kjer radi molijo, srečo in obilen blagoslov. Enega dne pokliče k sebi stari baron Žiga svojega sina Henrika in mu tako govori: „Ljubi moj sin Henrik! glej oslabel sem; moč me je zapustila; več ne bom mogel posihmal gospodariti; v pokoj se hočem podati, tebi pa gospodartvo izročiti. Zatb ti priporočim: poišči si tovaršice, izberi si dobro ženico, da boš srečno gospodaril, pošteno živel in ohranil dobro ime naše ro-dovine. Ne pozabi, da grozno je veliko ležeče na t u, kako nevesto si boš izvolil. Če bo srečen tvoj zakon, da boš lepo mirno v edinosti živel s svojo ženo, srečno bo celo tvoje popotvanje na svetu, in vžival boš vesele ure; tudi v starosti, če ti je Bog dočakati dovoli, boš 101 1 imel dobro zvesto pomočnico. Če bo pa vaju zakon nesrečen, ako ne bosta oba ene misli, ako se bosta v zakonu sovražila in gerdo gledala, eden drugemu kljubovala in nasprotovala, pekel bosta imela že na tem svetu, zginil bo blagoslov in zadele vaju bodo mnoge nesreče. Zato ti priporočim, da si poiščeš dobro pobožno, pohlevno in pameino nevesto. Ne bom te silil, ktero bi mogel vzeti; izberi si jo sam, kakoršno si boš zbral, tako do smerti boš mogel imeti. Ker pa vsak oče zamore dober svet dati svojemu otroku, zato tudi jez svetujem in mislim, da se ne boš kesal, ako storiš po mojem svetu. Moj svet je pa, da bi vzel za ženo našo Kristinico. — Dekle je zala, mlada, pohlevna, bo-goslužna, rada moli, zvesto Bogu služi in zlo pametno se obnaša, tega ne moreš tajiti, ker jo od mladih nog poznaš, saj sta bila vkupaj izrejena. Upam, da bi Kri-stinica z meno lepo ravnala, ker je dobrega in žlahnega serca; vem, da bi ine nikoli ne zaničevala. Stori, pa .kakor hočeš; silil te ne bom." Na to se mladi baron spodobno očetu priklone in reče: „Dragi moj cče, zahvalim vas lepo za nauke, ki ste mi jih dali, kar pa zadeva mojo ženitev in volitev neveste, prosim vas lepo, da mi daste štirnajst dni odloga, da malo premislim, preudarim in kaj pozvem." Oče reče: „Prav je tako, da ne tje v en dan in nepremišljeno se ne zavežeš do smerti. Le dobro premisli, pa svetujem ti tudi in priporočim molitev. Prosi nebeškega očeta, da naj ti naklone dobro keršansko nevesto, s ktero bi srečno in veselo živel mnogo let." Drugi dan precej se mladi baron Henrik napravi, obleče nar lepše oblačila, ki jih je imel, ukaže vpreči iskre konje v lepo kočijo in se odpelje obiskat daljnega soseda grofa Vladimira. Vladimir je bil zlo premožen in slaven grof; imel je več grajšin in veliko bogastva. Imel je tudi tri hčere, že vse odraščene; omožilŠe nobene ni, zato ker ni ga bilo ženina še do zdaj, kteri bi bil gospodičnam všeč. Baron Henrik se pripelje v Vladomirovo grajšino, in je bil slovesno in z velikim veseljem sprejet. Grof ukaže napraviti dobro kosilo, veseli se vsedejo k mizi, se radujejo in eden drugemu napijajo. Henrik je imel pri mizi lepo priliko grofove tri hčere pregledovati ter njih obnašanje pretehtati. Henrik si je izmed trijeh gospodičin zbral nar mlajšo, Matildo po imenu, in je potem ostal v Vlado-mirovcm gradu še štiri dni, da so se do dobrega zmenili in vse obravnali, kar prihodno ženitvo zadeva. Ker so se do dobrega pogodili, reče Henrik grofu Vladimiru. „Z vsemi pogodbami sem dovoljen, samo to vam povem, da ženitnine ne bomo obhajali, ker čakati moram nekaj časa, da doma tudi spravim vse v red. Posebno dva človeka moram pred od grada spraviti, preden nevesta pride, zato ker vem, ko bi ta dva pri hiši ostala, nova nevesta bi ne imela kaj veselih dni.' Grof upraša; „Kaj sta pa ta dva človeka, da jih tako želite od hiše spraviti?" .Ta dva sta: Luka, nek ptujec, ki je mojega očeta roparjem otel;. zato so mu pa oče preveč obljubili, namreč da ima pravico pri gradu biti do smerti in vlastnik grajščine naj bo kdor hoče, vsak ga mora z vsem pre-skerbeti, ko bi ga pa ne hotel pri gradu imeti, mora mu vsako leto nekaj dnarjev do smerti dajati. Jez pa bom rajši mu dnarje dal, da se ga le znebim, ker nič mi ni všeč, on me zmeraj očetu toži, in besede prenaša, tega pa ne morem in nečem tcrpeti, zato mora iti od hiše. Tudi je pri gradu neka rejenka, ktero so oče vzeli potem, ko so ji revni starši pomerli. Dekle je res pametna, toda oče bi radi, da bi se jez ž njo zaročil; ker pa tega nečem, vem, da bo očetu in rejenki moja nevesta od več in ne bosta je rada vidila; ravno latč jo moram tudi odpraviti, če ji ravno nekoliko dam, ker je bila od mladega pri hiši. Vedite tedaj, dragi gospod grof, kedar bom vse to v kraj spravil, bom prišel in ženitnino bomo napravili, se gostili in veselili, Henrik se lepo vsim priporoči, odrine in gre domu. Drugi dan po svojem prihodu stopi Henrik pred svojega očeta, kteri je zlo bolehal. „No! kako si kaj opravil pri Vladamiru s svojo snubarijo", vpraša stari Žiga?" „Prav dobro, oče! zbral sem si nevesto, hčer Vla-dimirovo, nar mlajšo z imenom Matildo, ktera sicer ni tako zala kakor njeni dve sestri, toda zdi se mi prav ponižna, pohlevna in pametna; mislim, da boste tudi vi ž njo zadovoljni." „Prav je", reče Žiga, „pa ljubi moj sin! verjameš, da sem že pred tvojim prihodom zvedel, kakošne pogodbe ste storili, ko ste se od ženitve menili. Ti si namreč pred Vladimirom obljubil, da ne boš pred ženitnine obhajal, kakor da rejenko Kristinico in pa ptujca Luka od grada ne odpraviš. Zakaj si to storil: kaj sta ti ta dva toliko na poti? To je mene zlo žalilo. Saj dobro veš, da Kristinice nisem tebi nikoli silil, ali ti rekel, da jo moraš vzeti; jez sem ti jo le svetoval, zraven sem pa tudi povedal, da vzameš ktero hočeš. Zakaj boš zavoljo tega Kristinico sovražil in jo preganjal; saj ti ni nič hudega naredila. Ptujcu Luku sem pa obljubil ga preskerbeti do smerti; hočem tudi spolniti to obljubo, akoravno to tebe v oči bode." „Dragi moj oče", pravi na to Henrik, „lepo prosim, odpustite mi, če sem se vam zameril s temi besedami, da bom pred ženitnino dva človeka od grada odpravil. Res sem tako govoril, pa sem to rekel le zato, da sem Vladimirjevim pokazal, da me ni misli s Kristinico se zaročiti, kar so mi prisojevali. Dobro sem vedel, da vam ne bo všeč, ker nečem vzeti Kristinice, ktero ste priporočali in hvalili, silili mi je pa res niste nikoli. Res da je Kristiniea zala, dobra, pridna in pohlevna dekle, vse hvale je vredna, vendar za ženo je vzeti ne morem." „Zakaj ne?" »Pervič zato ne, ker je revnega, nizkega stanu. Naša rodovina je, kakor veste, že od starodavnih časov žlahna in sloveča, zato se spodobi, da vzamem nevesto tudi žlahnega stanu, da se v rodovini ohrani žlahni stan. Ko bi jez vzel nevesto nežlahnega stanu, bili bi moji otroci le na pol žlahni. Pa tudi moji tovarši in sosedje bi me zaničevali in mi rekli: Skoda da si baron tako imenitne rodovine, pa revno rejenko nizkega stanu vza-meš za ženo. Drugič ne vzamem Kristinice zato, ker je revna, nima nič premoženja, dnarjev pa bom potreboval, ko bom gospodarstvo pričel. Moja prihodnja nevesta bo pa imela lepo doto, trideset jezer goldinarjev, take dote ni v vsakem kotu dobiti. Tretjič ne vzamem Kristinice zato, ker je preveč prijazna z ptuj-cem Lukom. Res da prav nič napačnega ne vem od nju, ampak zapazil sem, da se z očmi pogovarjata. Tedaj upam, da mi ne boste zamerili, ki nisem hotel storiti, kakor ste mi svetovali. Nadjam se pa, da vam bo tudi moja prihodnja nevesta všeč; ona je tudi pohlevna, ponižna in bogoslužna, zato sem jo izvolil; unih dveh sester nobene nisem, hotel ker so se mi preveč prevzetne zdele. Stari baron Žiga je imel zraven svoje domače grajščine tudi še drugo majhno grajščino z imenom Ternjava, ktero je pozneje kupil za sedem tavžent goldinarjev. Te grajščiniee baron ni združil ali zedinil s svojo domačo grajščino, ampak jo zmirom posebej obskerbovati dal po kakem služabniku; mislil je v nji v svoji starosti zaslombo imeti, ko bi se mu vtegnilo v starih letih hudo goditi, kar se vsakteremu primeriti zna. Ker je pa stari baron zvedel, da njegov sin se noče oženiti pred, da bo Kristinico in Luka popolnoma spravil od hiše, reče sam pri sebi: „čakaj, da ti ne bo treba odpravljati od hiše teh dveh oseb, ktere ti toliko v oči bOdete, bom ju pa jez odpravil brez tvoje skerbi." Zato pokliče k sebi Kristinico in Luka, kteremu so le ptujec rekli ter tako-le govori: „Luka! povej mi, bi le bil ti dovoljen s Kristinico se zaročiti in jo za svojo vzeti?" Luka rudeč prihaja, ne ve kaj odgovoriti, nekoliko pomolči, potem pa pravi: „Se ve, da bi jo rad, toda je nimam kam djati, ker nimam celo nič premoženja?" Potem vpraša baron Kristinico: „Si le dovoljna z Lukom se zaročiti in ga za moža vzeti ?" Kristinica tudi ne ve kaj odgovoriti, ainpak vsa oplašena milo reče svojemu krušnemu očetu: „Milostiv oče gospod baroni rada bi Luka vzela, ker mislim, da bo dober mož; pa kaj čem sirota, ki nimam nič premoženja. Mislila in želela sem do smerti pri vas ostati, da bi vam bila stregla v starih letih v vaši bolehnosti in vam skazovala hvaležnost za tolike dobrote; ker sem pa zvedla, da je mladi baron, vaš sin, terdno sklenil mene in Luka od hiše djati preden nevesta pride, zato se rajši sama prostovoljno umaknem, da bi le toliko imela, pošteno se preživeti." Zdaj reče baron z resno in krepko besedo: „Luka P. in Kristinica moja rejenka! poslušajta me, kaj vama bom veselega oznanil, česar vem, da se nista riadjala. Znano vama je, da sem gospodarstvo svoje velike grajšine svojemu sinu izročil; tudi vesta, da imam grajšinico Ternjavo z imenom, ktere nisem sinu dal, moja lastnina je. To grajšinico hočem vama v last dati. Polovico grajšine Ternjave dam tebi, Kristinica, za doto, ker si od mladega pri meni, vzel sem te kakor za svojo hčerko in rada si me vselej bogala; drugo polovico Ternjave pa dom tebi, Luka, zato da boš preskerbljen do smerti, kar sem ti obljubil, ker si mi v sili pomagal, vendar te zavežem s Kristinico lepo ravnati in po ker-šansko ž njo v zakonu živeti. Ker vama grajšinico Ternjavo izročim, izgovorim si le to-le: Vsako leto mi bosta dajala za moj poboljšek iz grajščinide dve sto goldinarjev, kar mislim, da vaju ne bo težilo. Zraven tega morate biti zame vedno pripravljene dve stanici z vsim hišnim orodjem, primerjenim mojemu stanu. Prišel bom k vama stanovat, kedar se mi bo zljubilo, in bom prebival pri vama, kolikor dolgo se mi bo zdelo. Morebiti še pri vama sklenem svoje življenje: po moji smerti nimata nobene dolžnosti več iz grajšinice komu kaj dajati. Sta li dovoljna s to mojo naredbe?" Luka in Kristinica padeta na kolena pred baronom, primeta ga vsak za eno roko jo poljubita in od velicega veselja jokata. „Milostljivi gospod baron! nisva vredna tolike sreče; druzega ne moreva reči, kakor Bog vam stotero in stotero poverni. Bog vas ohrani mnogo let pri življenji, da bi veliko let pri nama prebivali." Te besede so starega barona tako ginile, da so mu solze v oči stopile; toda hitro se zjasni njegovo obličje in prijazno reče Luku in Kristinici: „Hitro vstnita, le pred Bogom se spodobi klečati, ne pred človekom. Pojdita po svojih opravkih, priporočam vama, da bosta zame molila. Jutri se bo izročilno pismo naredilo, potem pojdeta k gospodu fajmoštru, da opravita ukazano izpraševanje in zapišeta oklice. Čez tri nedelje, ko bodo oklici stekli, hočemo napraviti ženitnino. Tudi ženitnino vama bom jaz napravil in povabil nekaj svojjh zvestih prijatlov, da se bom zadnjikrat ž njimi radoval, in se saj enkrat še pred smertjo veselil prav iz serca." Bila sta zdaj Luka in Kristinica ženin in nevesta: ker sta keršanski nauk dobro znala, so oklici poredoma tekli, zaderžka ni bilo nobenega. Stari baron je že ukazal pripraviti za ženitvanje, tudi je oznanil svojim prijatlom dan, kdaj da naj pridejo na gostje. Ko mladi baron Henrik vse natanko zve, kako je njegov oče naredil, bil je žalosten, da je zbolel od velike žalosti. Ves zamišljen molči, z nobenim ne spregovori, in če ga kdo upraša, odgovori mu: „Oče so me zavergli, oče me sovražijo, zato nisem v stanu biti vesel." Enega dne je oskerbnik mladega barona lepo tolažil in mu tako govori: „Dobri baronček! zakaj ste vedno tako pobiti in žalostni in nevoljni zavoljo grajšinic Ternjave, ktero so oče drugim dali; saj imate zadosti prihodkov od domače grajšine; priženili boste tudi dosti, ne bo vam treba stradati ne, če imate Ternjavo ali pa ne; pustite vse to v nernar, kaj se boste zato toliko gnali in si zdravje spodkopavali, naj bo Ternjava, čigar hoče." „Ljubi moj prijatel! vse je res, kar mi pripoveduješ", odgovori mladi baron. „Vedi, da meni ni toliko za grajšinico Ternjavo, ampak mene le to grozno boli in peče, ker mene oče sovražijo, in me nikoli z lepim očesom ne pogledajo. Glej, gotovo yeč ko dvajsetkrat sem očeta ponižno prosil in rekel: Dragi moj oče! lepo pohlevno vas prosim, dajte meni malo grajšinico saj po vaši smerti, da bom tudi jez v starih letih zaslombo imel, ker nihče ne more vediti, kako se mu bo v starosti godilo; toda vse moje prošnje so bile zastonj, nisem bil uslišan. Prilizljiva rejenka Kristinica in pa hinavski pritepeni ptujec Luka, sta se vedno očetu prilizovala in prikupovala, jih posebno častila, povikše-vala in hvalila. Zavergli so oče moje prošnje, kakor da bi ne bil njihov sin, dasiravno jih nisem nikoli raz-zalil, nikoli nič napačnega storil, nikoli jim nisem nasprotoval in dali so ptujcem grajšinico, do ktere sem jez pervo pravico imel." „Res je to", reče oskerbnik, „pa kaj vam pomaga se togotiti zavoljo tega, saj veste, da s svojim blagom stori vsakteri, kakor se mu poljubi; tako tudi vaš oče s svojim premoženjem. Kaj boste vi hudobni zato. Veste, dobri mladi baron! jez vam svetvam nekaj prav pametnega." „Kaj tacega?" „To-le, umaknite se za nekoliko časa, pojdite k svojemu prihodnjemu tastu grofu Vladimiru. Ostanite tam tako dolgo, da Lukovo ženitovanje mine, med tem se bo vaše serce vpokojilo, pozabili boste r.a grajšinico, na Luka in na Kristinico. Potem se boste oženili in žalost v veselje spremenili." Mladi baron gre. 111. Jožef P. najde oba svaja sina Jakoba in Luka. Odločen je bil dan poroke in ženitvanja precej v ponedeljek po tretjem oklicu; bilo je ravno na sv. Lnka-dan, bil je ženinov narveselišev god. Že zjutraj v ponedeljek se je v grajšino pripeljalo pet lepih kočij, napreženih z lepimi bistrimi konji; pripeljali so se namreč povabljeni posebni prijatli starega barona vsi v lepih dragih svatovskih oblačilih. Baron je tudi dal narlepšo kočijo napreči, vsedeta se v njo ženin in nevesta in peljejo se h. poroči v farno cerkev, ktera je bila preko velike ceste; grajšina je bila pičle pol ure oddaljena. Ker je bil dan poroke oznanjen, prišlo je več ljudi h cerkvi ptičakovat svatov. Med tem pripotuje nek ptuj starček, vidi ljudi pred cerkevjo stati, pridruži se k njim in upraša enega iz med njih, kaj da čakajo, ker ni nedelja ne praznik? Odgovori mu, da bo okoli enajste ure poroka, ravno kar se bodo pripelali svatje. Ptuj starček vpraša: „Ali bo tudi maša ali bo samo poroka?" Povedo mu, da bo tudi maša. „No" pravi starček, „čakati hočem tudi jez, da bom pri sv. maši, same poroke pa bi ne čakal." Kmalo se pripeljejo svatje. Iz perve kočije pred cerkvijo stopita ženin in nevesta, in vsi gledavci ju pozdravijo m zavpijejo: „ŽiviIa". Tudi ptuj starček radoveden viditi ženina in nevesto, prav dobro pogleda ženina, ki je ravno pred njim stal. Ta pogled je star-čeka tako v serce ginil in tako čudni občutliji so se ga ' lotili, da sam ui vedil, od kod pridejo in kaj pomenijo. Sam pri sebi je rekel: ženin se meni posebno znan zdi, Bog ve od kod je. Vpraša starček enega zravenstoječih: ,,1'rijatel! bi le hotli meni povedati, kako je temu ženinu ime in kako se piše?" — „Luka" vem da mu je ime, kako se pa piše, vam ne vem povedati,* odgovori vprašani." — „Luka Luka!* ta beseda gre starčku zmiraj po glavi, tako da ga je še pri maši motila. Po maši gresta ženin in nevesta navadno k altarju, da ju poročejo duhovnik. Starček ni bil daleč od altarja; vedno ženina ogleduje m je radoveden zdaj slišati še njegov glas pri altarji. Ko zasliši starček Lukov glas pri altarji, se tako začudi, da se ves strese, in reče sam pri sedi: Tega človeka bi jez vtegnil poznati, tudi njegov glas se mi znan dozdeva. Ko poroka mine, posedajo se svatje po kočijah in se odpeljejo domu na grad. Tudi ptuji starček gre iz cerkve, gleda za kočijami in premišljuje, kam bi se zdaj obernil. „E!" pravi zadnič, „naj bo kakor hoče, grem do grada, morebiti najdem med povabljenimi človeka dobrega serca, da bi mi malo jesti dal, ki sem zlo potreben, dna rja pa že nimam nobenega, vse čisto sem že potrosil na dolgem potovanji. — Starček gre počasu se s palico operaje, da pride do grada, pred gradom se vsede na kamnito klop in sedi cel božji popoldne, brez da bi ga bil kdo vprašal, kaj češ alj kaj bi rad. V gradu pa so obilno dobrih jedi vživali, sladko vince pili, se veselili in radovali, vesele pesmi prepevali. Starček sedi lačen na klopi, ni ga bilo, da bi se bil na-nj ozerl in mu narmanjši grižlej podaril, noter pa se ni priderznil iti in gospodi nadlego delati. Proti večeru pride nekdo povabljenih iz grada se hladit, bilo mu je v obednici preveč vroče, vsede se na kamnito klop zraven star-čeka in ga prijazno popraša: „Kaj pa vi stari mož čakate?* — „E čakam, da bi malo jesti dobil, zlo sem lačen, dans še nisem nič toplega okusil, dnarji so mi pošli ker že dolgo popotujem, kupiti tedaj ne morem; terdno sem se zanašal, da bom tukaj kaj dobil, ker vem da je vsega v obilnosti pfi ženitnini; ker se pa ne upam noter iti prosit in gospodo nadlegovat, čakam tukaj na božjo milost." Gospod pravi: „Vi ste ptujec, kar vas obleka in jezik razodeva? Od kod ste doma?" „Daleč daleč sem dama, jez sem llirijan, Ilirija je moja domovina, pa nisem Nemec, ampak Slovan. ■< kakor vi; vaš jezik in naš sta si močno v rodu." Gospod ves prijazen s ptujim starčkom reče: ,,Dragi stari možiček! počakajte tukaj, jez hočem skerbeti, da kaj jesti dobite, in potem se hočeva kaj več pogovoriti; ker se jez posebno rad pogovarjam s starimi ljudmi, zlasti pa s takimi, ki pridejo iz daljnih krajev, da kaj pozvem. Gospod gre v obednico k baronu in mu prijazno reče: „Gospod baron! nekak ptuj starček, popotnik sedi pred gradom, zlo je lačen, pravi da danes še ni nič toplega okusil, ne spodobi se, da bi dans kdo lačen šel od hiše, prosim vas torej, ukažite kaj dali revnemu ptujcu, starček je prav pošten viditi." Baron precej ukaže služabniku prinesti posodo, in sam baron da v posodo lep kos dobre pečenke, velik kos belega kruha in kozarec vodke (na Poljskem se žganje imenuje vodka) in reče služabniku: „Nesi to ptujemu reveža; povej mu, naj povžije to, potem naj gre v božjem strahu naprej." Povabljeni gospod, ki je jesti sprosil za ptujca, tudi gre s služabnikom in mu reče: „Lejte to vam pošljejo baron, da se boste poživili in vdeležili veselja današnjega dneva. Le vživajte zdaj dar božji, pogovarjati se znava tudi med jedjo." Starček odgovori gospodu: „Dobri gospod! vidim, da ste dobrega usmiljenega serca; lepo vas zahvalim, da ste mi jesti sprosili, ker morebiti brez vas bi se ne bil nihče name spomnil; pa ne zamerite mi, da ne po-kusim nobene jedi, čeravno sem zlo lačen, pred da bom z ženinom govoril. Eno samo besedico mu imam povedati in potem sem zadovoljen." Gospod radoveden, kaj bi ta ptuj starček z ženinom imel govoriti, upraša : „Kaj bi mu pa radi povedali?" Popotnik pravi: „Tega vam ne morem povedali, če mi pa ženina pripeljete, znate zraven biti in slišati, kar mu bom povedal." -__. Gospod reče: „Malo počakajte; z ženinom bova kmalo tukaj", in gre, poišče ženina in mu reče: „Nekak ptuj priljuden starček je tukaj in želi z vami govoriti; pravi, da vam ima eno samo besedo povedati." Ženin precej gre pred grad rekoč: „Deset besedi mi zna ptuj starček povedati, ne le eno samo, ker rad kaj zvem iz daljnih krajev; povabljeni gospod ga spremi. Ženin Luka se vstopi pred ptujega starčeka in ga prijazno popraša: „Oče! kaj mi imate povedati?" Ptuji starček ogleduje Luka od glave do nog, potem reče po domače v slovenskem jeziku s terdno besedo: „Ali nisi ti Luka P...... iz Ljubljane doma?" „Se ve da sem." „Kaj me več ne poznaš svojega očeta Jožefa P.?" Takrat spozna Luka svojega pravega očeta po besedi, ga objame in se od veselja zjoka. „Za božjo voljo, Ijubeznjivi moj oče! kako ste prišli tako daleč, in kako ste me našli tukaj ?" „Naključilo se je tako", odgovori oče, ,;pa kaj naključilo, Bog je naklonil tako, da sem te našel, ker sem te želil viditi, preden umerjeni. Dolg in težaven je pot, ki sem ga storil, toda nič mi ni žal, da sem te le našel." Luka reče svojemu očetu: „Oče! le malo še počakajte in steče vesel v obednico, ktera je bila v drugem nadstropji; stopi pred barona, ki je bil v lepih pogovorih s svojimi prijatli, ne vtegne počakati, da bi bil baron izgovoril, povzdigne roko, kakor k molitvi in tako govori: „Dobri milostljivi gospod baron, moj dobrotnik! ker ste mi nezapopadljivo dobroto skazali, in mi neskončno veselje storili, prosim, lepo vas prosim, storite mi danes še eno veselje." Baron se smehljaje reče: „No koga bi neki še rad? Le hitro povej kaj želiš;" dans sem dobre volje, če*si le nisi kaj neumnega smislil, storil ti bom; k;r želiš." — Luka odgovori: „Moj pravi oče so me prišli obiskat iz dalne dežele; namerilo se je, da so me ravno dans našli, samo to prosim, da bi dovolili za nekaj časa očeta k mizi vzeti, da bi bili deležni mojega veselja in moje sreče.* Baron reče: „Prav je, precej pojdite po očeta, pripeljite ga noter, posadite ga k mizi, da se z nami vred veseli, ker ne spodobi se, da bi se sin radoval, oče pa zdihoval, saj vem, da otrokova sreča starišem več veselje nareja ko lastna." Jakob, ženinov brat, ki je bil tudi med povabljenimi, zasliši govoriti od očeta, vpraša ženina: „Kaj so res naju oče prišli?" Luka hitro odgovori: „res ref, le pojdi z menoj pred grad:" Zdaj gre ženin Luka s svojo nevesto Kristinico, brat ženinov Jakob s svojo ženo Katinko, pa tudi tisti povabljeni gospod, ki je najpervo z očetom govoril. Vsi se vstopijo pred očeta in Luka reče: „Oče poznate tega moža," ter pokaže Jakoba ? Oče ga ogleduje potem reče: „Ne morem ga poznati, ker oči me že zapuščajo, spomin moj je grozno slab." — Jakob pravi na to: „Kaj več ne poznate Jakoba P., svojega slarjega sina? Zdaj oče po besedi spozna Jakoba svojega sina in reče ves ginjen: „Dobrotljivi Bog! kolika sreča mi je dans došla! Našel sem ob enem oba sina, ktera sem mislil že zdavnej zakopana. Neskončno milostljivi Bog, kako hitro žalost v veselje spremeniš, ti rad pomagaš revnim, kteri v tebi zaupajo. Ljuba moja sina Jakob in Luka! zdaj vidita, da Bog rad uslišava naše molitve, _ Jf s terdnim zaupanjem molimo; glejta, vedno sem molil za vaju, od kar sta odšla od hiše, da bi vaju Bog obvaroval vseh nesreč, in tu vaju najdem zdaj zdrava in srečna. Molita tedaj vidva rada tudi vselej, da bi vaju dobrotlji Bog obvaroval časne in večne nesreče." Zdaj peljejo starega očeta Jožefa P. s vso častjo ženin Luka in njegova nevesta, ženinov brat Jakob s svojo ženo, in pridružili so se tudi drugi povabljeni gospodje. Na baronovo povelje so jim godci naproti prišli in jih v obednico spremili. Vkazal je baron očeta posaditi k misi med oba sina in mu postreči, karkoli je mogoče. Baron se je sam tudi prijazno s starim očetom pogovarjal, in rekel, da še nikdar ni tacega veselja imel kakor dans, ker revni žalostni oče najde dva sina ob enem v sreči in veselji. — Drage jedila so vživali, z njim očeta ponujali, sladko vince pili, vsi se serčno veselili. Vedno sta sina očeta opraševala, kako se na Krajnskem kaj godi, in če kdo znanih še živ/. Celo noc ■ K- so se radovali. proti jutru še le so pospali, baron pa se je zavoljo bolehnosti že pred h pokoju podal. Preden se stari baron Žiga h pokoji poda, svatom tako le govori: »Dragi moji prijatli! le dobre volje bodite in j Vselite se, pa prosim vas, da pred poldnem jutri me nt.oeden ne zapusti. Jutri opoldne bomo še vkupej južmali, potem se buste odpeljali vsak na svoj dom," kar mu vsi obljubijo in lahko noč vošijo. Drugi dan opoldne vsi vkup južinajo, bili so židane volje, po južini eden od druzega slovo vzamejo in se odpeljajo vsak na svoj dom. Luka in njegova nevesta se odpeljata na svojo njima podarovano grajšinico po imenu Ternjava, in pa očeta Jožefa seboj vzameta , ženinov brat Jakob in njegova žena jih spremita in nektere dni se pri njih pomudita, da grajšino dobro oglodata. Zdaj Jakob vzame slovo od svojega brata Luka, njemu in njegovi ženi veliko srečo voši in dolgo življenje. Jakob tudi reče svojemu bratu moj bratec! dobro vem, da bi ti rad imel pri sebf očeta, da bi ti pomagali in te učili gospodariti, cesar nikoli nisi navajen bil, toda drugač ne morebiti zdaj, očeta bom odpeljal, da bodo vidili tudi moj dom. Nekoliko časa bodo pri meni; ko se bodo naveličali, pridejo pa spet k tebi." S tem so bili vsi dovoljni. Jakob in njegova žena Katinka se z očetom vred odpeljajo na svoj dom blizo mesta, ki se reče Kovno. Zlo vesel je bil oče JožefP., da vidi srečna svoja sina po tolikih prestanih nadlegah, nesrečah in britkostih k8r mu Jakob vse na tajnko dopovedal, zato je rekel. „Lej moj sin Jakob! kako dober je tebi Bog; velike žalosti ti je poslal, z mnogimi težavami le je obiskal, zaltf da te je čistil, in zdaj je vse tvoje žalosti v veselje spremenil. Bodi tedaj zato Bogu vselej hvaležen; varrij se tako dobrega nebeškega očeta žaliti ali se mu zameriti. Bodi zvest božji slu= žabnik, rad in obilno moli, hva= li Boga za tolike dobrote, da se bo& vreden storil doseči tudi večnih dobrot v nebesih.'' Jožef P. je bil komaj dva mes = ca pri svojem sinu Jakobu, jelo mu je tako dolgčas biti, da je pro = sil Jakoba rekoč: "Ljubi moj sin! kmalo sem se naveličal pri tebi; dolg čas mi je; prosim te, daj me peljati k Luku nazaj, da bom že pri njem nekoliko časa." Jakob, ker ni hotel žaliti oČe= ta, ukaže napreči in pelje sam svojega očeta k bratu Luku na Ternjavo. Pol leta je živel Jožef P. pri svojem sinu Luku, potem pa poln veselja, da je pred smertjo vidil oba svoja sina, je srečno v gospodu .zaspal. Srečno in veselo so živeli veliko let med svojo družino vsi trije sinovi Jožefovi. Blagoslov božji je bil vedno pri njih, ki so zvesto hodili po njegovih po= tih. Bog nikomur dolžen ne ostane; Bog tistim, ki ga ljubijo, vse na dobro obrne: Njegovo presveto imč bodi hvaljeno in češčeno vekomaj!