Anton Zužek
Šime Brodarjev
Oime Brodarjev je moj prijatelj. Res ne vem, kdaj *Osva se spoznala Mislim, da sva si znanca, odkar je na svetu.
Kadar pridem mimo Brodarjevih, vidim Šimna. Vedno se s čim ukvarja. Nikoli ne zija tjavendan okoli hiše. Kaže, da bo enkrat prava korenina.
Na zimo, ko se je izgubilo zadnje listje z drevja, je zbil iz deščic malo hišico za ptičke. Oče mu je malo pomagal z nasvetom, starejši brat s kladivom in sve-drom, pa je š!o.
Postavili smo hišico v kot sadovnjaka.
»Zdaj bodo pa lahko vedrili ščinkovci in taščice, kadar bo medlo,« smo ga pohvalili.
Veselje mu je sijalo z zdravih lic: »Mamo bom prosil za malo prosa in ječmena, pa jim bom nosil na deščico, kadar bo zmrzovalo.«
Ko je ležal zunaj močan sneg, so se oglasili na potu v mesto Brodarjeva mati pri nas: naj kaj pridem, Šime dolgčas prodaja in je vprašal po meni. Nogo si je spahnil, kali, pri tistem sankanju neumnem.
Seveda sem šel. Šime je ležal ob peči in je imel nogo vso povito.
»Saj smo rau naprej pravili, naj se ne hodi dričat gor v strmino pri smrekah; a kaj pomaga, ko je pa ves nor na tiste sanke. Tako ga je zaneslo na ovinku, da je treščil ob kamen. Še Boff, da se ni ubil!«
90
»To je res nerodna reč! šime, revež si. Pa menda noga vendar ni zlomljena?«
»O, so jo že videli stric Kobalov, in do jutri mo-ramo počakati. Jutri pridejo, da jo uravnajo,« se je oglasil Šime.
Stric Kobalov uravnavajo v naših krajih spahnjene, podvite ude. Malo bistro pogleda očanec, zgrabi bolno pest ali gleženj, in ti rečeš satno: »Av!« pa je dobro!
»No, tak zdaj boš pa spet kmalu skakal!«
Ko sem odhajal, mi je rekel šime potiho: »Ata so sanke vrgli v peč, jaz bom pa precej naredil druge!«
Tak je naš Šime zimski čas.