GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Turjaški trg št. 2, pritličje. — Naročnina: na mesec 4 Din, četrtletno 12 Din. — Dopisi se ne vračajo.
Štev. 7.	LJUBLJANA,	četrtek,	31.	maja	1923.	Letal.
Mednarodna enotna fronta transportnih delavcev proti vojni nevarnosti in fašizmu.
Transportnim delavcem, železničarjem in mornarjem vseh dežel!
Sodrugi I
Slavnostna obljuba kapiialistačnih vlad, da je bila velika svetovna vojna, ki smo jo komaj prestali, zadnja vojna sploh, je bila velikanska prevara.
Niti trenotek ni verovala buržuazija sama v resničnost te obljube. To ni bilo ničesar drugega nego goljufivo geslo, ki ga je potrebovala buržuazija,' da bi nahecala milijone proletarcev enega proti drugemu, da bi se tako eden drugega morili, namesto da bi v skupnem boju premagali svojega edinega sovražnika — mednarodni kapitalizem.
Od obljubljenega miru smo bolj oddaljeni nego i kedaj.
Kapitalizem je izšel iz vojne še bolj požrešen oblasti in plena nego preje.
Povsod se množi netivo za nove krvave spopade, za medsebojne spopade med kapitalističnimi državami, pred vsem za spopade med njimi na eni strani ter med rusko delavsko - kmečko republiko na na drugi strani.
Zasedba Porurja po francoskih in belgijskih četah, potovanje maršala Foša po deželah takozvane male antante, nota Kerzna ruski vladi, poskusi lozanske konference zasužnjiti turški narod — vse to so grozeči znaki, ki jasno kažejo, da imajo kapitalistične vlade namen, vreči svet v novo krvoprelitje.
še vedno vzbuja nova Rusija sovraštvo in odpor v celem nazadnjaškem in reakcijonarnem svetu. Še vedno je plameneče gojeni ideal razreda bogatinov v vseh deželah, podvreči to ogromno državo z vsemi njenimi ogromnimi bogastvi nemotenemu kapitalističnemu izkoriščanju. Uničiti njeno sedanjo državno obliko t. j. vlado delavcev in kmetov, je in ostane odprta ali zakrita želja vseh sovražnikov proletariata, ki se bori za svoje osvobojenje.
Delavski razred vseh dežel želi mir. On ne more v kapitalističnih vojnah ničesar pridobiti, pač pa vse zgubiti. Kakoršen koli je konec vojne, kapitalizem je vedno zmagovalec, premaganec pa mednarodni proletarijat. Vojna združenih kapitalističnih držav proti sovjetski Rusiji bi pomenila neizbežno novo svetovno vojno. Padec delavsko - kmečke republike bi bil najhujši udarec, ki bi mogel zadeti mednarodni proletarijat. Kajti kakršne koli so razlike, ki dele še proletarijat mednarodno, teoretsko in organizatorično, eno pa je sigurno; sovjetska republika je zadnji jez proti reakciji, ki narašča v vseh deželah in ki grozi požreti revolucionarno delavstvo.
Sodrugi !	/
V	prepričanju, da se more delavstvo vseh dežel le tedaj resnično braniti proti vojni nevarnosti, če se stvori močna enotna fronta, so zastopniki Mednarodne federacije transportnih delavcev in zastopniki vseruskih zvez transportnih delavcev, ki so bili opolnomočnjeni od vseh organizacij transportnih delavcev, železničarjv in mornarjev, ki stoje na stališču Rdeče strokovne internacionale na konferenci, ki se je vršila 23. in 24. maja v Berlinu, sklenili
Ustanovitev mednarodnega odbora proti vojni in proti fašizmu.
Sami trdno odločeni premagati vse cepitve v pokretu transportnih delavcev, se v topli želji stvoriti v interesu proletarijata vseh dežel močno enotno silo, obračajo zastopniki Mednarodne federacije transportnih delavcev in Vseruskih zvez transp. del. na transportne delavce, železničarje in mornarje vseh dežel in vseh smeri s pozivom, naj slede njihovem vzgeldu in naj začno skupne akcije proti vojni in reakciji.
Sodrugi, transportni delavci, železničarji, mornarji, storite svojo dolžnost! Prednjačite delavcem ostalih strok!
Bodite čuječi!
Nadaljujte svojo kontrolo nad prevozom municije in ostalega vojnega orožja v vseh deželah z največjo čuječnostjo! Pazite, da bo ta kontrola kar najostrejša in da noben transport ne ostane skrit vaši pozornosti! Obveščajte o vsem svoje predstavnike in dajajte jim redna poročila! Bodite za vse slučaje pripravljeni!
Vojno vojni! Doli z militarizmom! Doli z reakcijo! Doli s kapitalizmom! Naj živi enotna fronta transportnih delavcev vseh dežela
Za delegacijo	Mednarodne federacije Za delegacjo Vseruskih zvez transporl-
iransportnih delavcev:	rtih delavcev, železničarjev in mornar-
n	u i	iev, pooblaščeno od vseh na stališču
Robert Wilhams, predsednik.	strokovne internaciiona|e sto.
Edo	Fimmen, tajnik.	ječih organizacij transportnih delavcev:
A. Andrejev, G. Ačkanov, A. Sadovskij, A. Lozovskij.
Dne 23. in 24. maja se je vršila konferenca transportnih delavcev, železničarjev in mornarjev, na kateri so bile zastopane organizacije Amsterdamske in Rdeče strokovne internacionale. Dosegel se je poporen sporazum za skupno akcijo o proti vojni in reakciji. Sklenjen je bil gorenji manifest, in več resolucij. Predvsem je bilo sklenjeno ustanovili skupen akcijski odbor, sestavljen iz enakega šlevila delegatov obeh strokovnih internacijonalnih zvez ler zaključeno, da se skliče svetovni kongres transportnih delavcev v svrho stvoritve enotne bojne fronte ter priprave za slvorjenje enotnih narodne m mednarodne organizacije.
Konferenca je popolnoma uspela in znači velikanski korak k ozdravljenju današnje razdrapanosti v delavskem pokretu. Enotna fronta transportnih delavcev, železničarjev in mornarjev v mednarodni meri je uresničena. Naloga učlanjenih zvez je, da lo enotno fronto spremene v ostro orožje proletarjala v boju proli kapitalizmu.
Toda sklepi te konference so le začetek, transportnim delavcem moraio sledili ostale široke.
Kadar bo v vseh strokah laka enotna fronta izpeljana, ledaj bo proletarijat nepremagljiv, ledaj bo začel svoj zmagoviti pohod.
Korak železničarjev je prvi korak k zmagi!
K prevozu trupel judenburških revolucijonarjev.
Zmaga ruske proletarske revolucije v oktobru 1917 je obenem začetek razpada nemških in avstrijskih front. Stik vojakov na ruski fronti je v veliki meri zrevolucijoniral avstrijsko in nemško vojaštvo, ki je videlo, da ni, če so ljudje odločni, tudi najbolj pruska disciplina v stanju zadržali proletarijata na njegovem zmagovitem pohodu. Ti vojaki ki so stradali, dočim so razni častniki in tahinirarji živeli v izobilju na njihov račun, so videli kako so ruski tovariši hitro te gospodiče ukrotili. Vsa vojna cenzura ni bila v stanju, da ne bi vojaki dobili tu in tam poročil od svojcev, ki so jim pravili, kako slradajo doma njihove žene in otroci, kako gara mladina in se uničuje v municijskih tovarnah, kako pa na drugi strani razni vojni liferanti, verižniki in podobni patri-jotjeslužijo milijone in milijone, ifako, da ne vedo kaj bi z denarjem počeli. Posledica teh dejstev, posebno pa še oživljenje borbenosti v delavskih vrstah,
ki je pod vtisom ruskih dogodkov živo vsplamteia, kljub vsem naporom cesarskih petolizcev Scheidemanove in Rennerjeve baže, je bilo pred vsem velikansko stavkovno gibanje ki je posebno v Avstriji koncem 1. 1917 in začetkom 1918. zavzelo naravnost revolucijonarne oblike in doseglo višek v znanem generalnem štrajku. Socijalnim patrijo-tom, posebno dr. Renner se je tu odlikoval, se je posrečilo z goljufijam prevarati delavstvo, da je odstopil od boja, ampak bacil upornosti je razjedal dalje zaledja in fronto centralnih držav. Po Brestlitovskem miru se je vrnilo iz Rusije v Avstrijo in Nemčijo tisoč in tisoč bivših vojnih ujetnikov in razumljivo je, da je sovjetska vlada gledala na to, da pridejo v prvi vrsti domov odlični komunisti in socijalisti, ki so imeli nalogo zrevolucijonirati avstrijske in nemške armade. Bili so to najbolj odločni in trdni možje, ki jeh je trpljenje v militarističnih sponah in v
ujetništvu carizma spremenilo v kremenite borce. Ko so prišli domov, so avstrijske in nemške oblasti postopale z njimi, ko z garjevimi psi. Strogo so jih ločili od drugih vojakov, niso smeli dopisovali z domačini in vojni kurati, po znanem pravilu da je cerkev najboljša podlaga vseh Ironov, so hodili k njim, da bi jih spreobrnili od boljševizma. Domov so prišli le za par dni, ravno zadosti, da so videli vso bedo svojcev in ogromno razkošje v katerem so živeli vsi tisti junaki (danes se ti ljudje pri nas resno kažejo za narodne junake1), ki se jim je posrečilo potom raznih zvez ostati v zaledju in izrabljati vojno konjunkturo. Kakor hitro so dobili vsi li »boljševiki«, kakor se jih je splošno na-zivalo, pred odhodom na fronto orožje
v	roke, so začeli akcijo in uprizorili so celo vrsto uporov pri raznih polkih. S pomočjo znane divizije za ohranitev notranjega miru in vsled tega, ker so jih vsi tisti, revolucijonarni oficirski in
1 Naj opozorimo le na znani podlistek »Jutra« o junaštvu izveslnega Sokola in velebankirja.
drugi narodnjakarski rušitelji Avstrije pustili na cedilu in ker tudi ostalo moštvo ni bilo dovolj zaneslivo, so bili upori zadušeni in voditelji so storili junaško smrt pod rokami avstrijskih rabljev, padli so kot revolucijonarni mučeniki.
Proletarijat bo njihov spomin obdržal vedno v častnem spominu. Saj so bili to sodrugi, ki so bili po večini aktivni člani ruske komunistične stranke, in ki so padli za rdečo zastavo proletarske revolucije.
Spomin teh proletarskih mučenikov, hoče danes izrabiti narodnjaška buržuazija v šovinistične svrhe, tista ista buržuazija, ki je še ledaj pridno piskala v znane srebrne roge in ki dela danes v velikem dobre kšefte z jugoslovanskim pahijolizmom, kakor jih je delala popreje z avslrijskim.
Kako pa mislijo res ljudje, ki so se borili z orožjem proti Avstriji nam kaže najbolj pismo, ki ga je priobčil »Slov. Narod« v svvoji šlevilki od 27.. maja pod naslovom »Pismo komunista.«
»Trpel sem, neznansko trpel za nesivor, ki sc imenuje SHS ali Es-ha-ezija, kakor pravimo komunisti.
Poznaš me. dobro, da sem bil že davno, morda celo v otročji dobi goden -/a komunizem, ker vsebuje ta v celoti »staro pravdo«, o kateri sem sanjaril še v caristični dobi Rusije. Najbolj se boš morda spominjal razgovorov o odpravi trgovine. ’Ia-krat seveda je bil to le instinkt, ker še ni bilo komunizma v današnjem zmislu, to se pravi: organiziranega, s svojim programom, političnimi šolami in načrtom nove komunistične družbe v vseli detajlih. No, danes je drugače. Danes sem podkovan idejno in znanstveno, danes znam komunistični evangelij na izust, danes vidim razločno vso grdobo in vso lepoto obeli svetov: kapitalističnega in proletarskega družabnega reda. In tako sem postal vnet vernik komunizma, zvest bojevnik kakor nekdaj na bojnih poljanah Dobrudžc in Soluna; postal sem celo svečenik te ideje, agitator, kakršen more biti /e prepričan komunist.
Mislim, da mi ni potrebno opravičevati se pred Teboj, da tega ne počenjam iz dobička ali častihlepnosti, ker me zna doleteti k večjemu desetletna ječa ali vešala. Gre se mi le, da ostanem dosleden in zvest svojim načelom, da ne pogazim sam svoje še čiste duše, da sem na strani trpinov in pravice. Srečen sem in ponosen, da sem lahko med tistimi, ki častno umirajo za trpeče ljudstvo, bilo v ječali ali na vešalih svoje lastne domovine. Mi in z nami vred tudi naša bolj kot kdaj poprej »sveta ma-tuška,« smo danes izstradani, goli in ponižani med razbojnike najnižje vrste, no vendar se trese pred nami ne samo kapitalistična Evropa, temveč ves svet. Nikdar še ni biia katera ideja tako velika, tako močna, da bi lahko obsegala vseh pet delov sveta. Dnevi zlatih bogov, vladarjev, kron in tru-siov so šteti in zato obupen odpor, obupen boj buržuazije v zadnjih letih. Toda vse naše žrtve nas ne strašijo. Kakor nekdaj pod trobojnico, tako marširamo tudi danes pod s krvjo namočeno in zato rdečo zastavo čez trupla svojih padlih sodrugov k cilju, k »Svetovni socijalistični federativni sovjetski republiki,« ki je prva etapa k so-cijalizmu, ki bo šele ustvarila človeka mogočnega za novi družabni red, za rdečo svetovno komunistično carstvo. Žal, mi tega ne doživimo, pač pa prehodno t. j. diktaturo proletarijata, ki je naša najbolestnejša, a neizbežna doba.
Znano Ti je, da sem pustil svojo najbuj-nejšo mladost v sokolskih telovadnicah in na ulicah mesta N., katere sem še mlad oškropil s svojo krvjo — nacijonalizmu na čast, nekomu za malho. Žrtvoval sem vse misleč: v svobodni domovini bodo srečni vsi in naravno tudi tisti, ki so se borili za to svobodo v prvih vrstah. Dosegli smo v krvavih, nepopisnih bojih skoraj enega desetletja zaželjeno osvobojcnje a tedaj je prišlo razočaranje, prišlo je — spoznanje, borili smo se, žrtvovali svojo mladost in eksistenco za svobodo vseh kapitalistov Eshaezije brez razlike narodnosti in vere, ne izvzemši niti židovskih oderuhov. Vsi tisti cesarski, kraljevi, presvetli, prečastiti, plemeniti ali dvorni dobro plačani Avstrija-kanti, pred katerimi smo bežali, so danes v svobodni domovini še povišani. Vsi ti
] nečloveški krvniki in oderuhi, vsi ti »na-I rodni verižniki,« ki žive v razkošju, pijan-i šivu in pohotnosti na račun popolnoma iz-i možganih in obubožanih »osvobojenih na-• rodnih mas,« so danes dekorirani z zlatimi medaljami in zvezdami za svoje čedno delo. Niti enega teh krvosesov nisem videl v obupnih in blaznih bojih Dobrudžc, Soluna, Albanije in skoro na vseh bojiščih Evrope za narodovo svobodo. Šele drugo in tretje leto svobodne Eshaezije so jih splavila na površje.
Tako, dragi druže, mi slučajno preostali, ki nas je le še kost in koža, a morda sil— nejšega kot kdaj duha, mi, ki smo s svojimi prsi na čelu svetovnih armad prodrii in podrli kajzerov militarizem, preoblikovali Evropo — mi smo danes nepoznani. Ne poznajo nas niti ministri kraljeve vlade, niti nočejo poznati svoje častne obljube. In vsi »narodni poslanci,« vsi »ljudski zastopniki,« vse stranke poznajo le sebe, le tiste, od katerih pričakujejo korita ali najmanj red sv. Save.
Tako veličastna je ta pravica, tako resnična, da lahko vsak dan umrem od te blaženosti, gladen, nag, poln ljubezni in obupa. In to tisti, ki je slovel med bataljoni za neustrašenega vzor-borca, ki je izbijal mrtvaški ženi zobe in rebra, kadar je zaplapolala nad njim trobojnica, kadar je slišal imenovati sveto ime »Jugoslavija.« Umreti moram, ker se ne bom nikdar ponižal, da bi prosil milosti ali kruha.
Odkar sem prišel z bojišča v »osvobojeno domovino« razcapan in sestradan še nisem spal v topli sobi, niti se pošteno najedel, a še manj oblekel. Vkljub temu podpiram več revežev, plačujem redno članarino stranke, dajem redne prispevke za gladno deco Rusije, za Alijagičeve preostale sirote in za fond v prid v ječo vrženih komunistov. Kadar »izpraznim čašo,« trenutek prej ko omagam bo počila bomba in z menoj vred bo omagal tudi eden od predstavnikov režima.
In zopet bodo sledili procesi, zopet se bo morda »izvršila pravica« v navzočnosti božjih in kraljevih namestnikov in zopet bo za-valoval revolucionarni duh med delavskimi masami.
Mi smo na delu. Matuška se krepi. Naša ura sc bliža in — izpolnilo se bo.«
Gospodje od »Slov. Naroda« trdijo, da jc io važen dokument — za psihijatre. To razumemo, saj so vodilni gospodje svoj čas, ko je začelo revolucijonarno gibanje jugoslov. nacijonalne omladine, čigar glavnega vodjo, ki je žrtvoval svoje življenje v avstrijski ječi, prepeljejo tudi te dni v domovino, v »Slov. Narodu« voditelje jugoslovanske omladine tudi proglasili za zrele za ječo ali pa za Studenec. Buržuj, ki meri vse po procentih in dividendah — drugače soditi ne more.
Večni spomin proletarskim mučenikom, ki so padli v Judenburgu, kakor vojaki velike mednarodne, proletarske armade na polju slave!
Odprto pismo ,Savezu‘.
Moramo odgovoriti na napade in pojasniti zavednim železničarjem nepoštenost v pisavi »Železničarja«, z dne 15. maja. Kljub temu da je akcijski železničarski pododbor v Mariboru poslal Ljubljanskemu akc. odboru predloge, med katerim je eden prvih, da se napadi v listih ukinejo.
Vemo to, da ste lokajsko ponižni na zgoraj, in srrašno zahrbtni in hinavski na zdolaj, kadar se ima iti v skupen boj za skupne materijalne cilje.
Strašno je to v trenotku, ko se mora delavstvo boriti na eni strani za sporazumen boj in za ohranitev eksistence, in na drugi strani proti izkoriščevalcem parasistom. Ko je pričela kapitalistična ofenziva proti delavstvu na železnicah, z zakonom o zaščiti države, je vlada dala miglaj demagogom in sredstva, da so šli med železničarske vrste in cepili delavstvo in ustanavljali organizacije vseh vrst in vseh slanov, vsaka teh organizacij pa s posebno vnemo pov-darja kako se bori iskreno, požrtvovalno in nesebično v dobrobit skupnosti. Ha, ha, — ironija usode! Komaj se je železničarstvo in državno nameščen-stvo sporazumelo za skupen in solidaren nastop, da si ohrani golo življcje, že vidimo edino zveličavno zaščitnico in boriieljico za železničarje, Krekičev Savez, eksponent vlade, kako se bori
—	ne v vrstah železničarjev in državnih nameščencev, temveč v vrstah nasprotnikov — z vlado, že izdaja denuncijan-ske letake, blali požrtvovalne ss. in železničarje samo radi tega, da bi se izognili boju in potem kričali v svet vidi le nas od Krekičevega Saveza ni bilo zraven pa je stvar skrahirala in si potem mislijo da bodemo kar trumoma bežali se vpisa vati v vladno organizacijo »Savez«. Ali gospodje se pri tem nečednem dejanju britko motijo! Pravite z državnimi nameščenci in s policaji ne gremo v boj! Ali denar in delavski domovi so bili dobri iz vjsokih policajskih rok? Boriti se na strani, zasužnjenih policijskih uslužbencev, to pa bi po vašem naziranju bilo sramota.
Klic po enotni fronti in po enotni strokovni organizaciji je že danes tako močan da se samo še s spretnim ma-nevrirarijen od strani vladnih podkup-ljencev zadržuje. Ko je leta 1921 bila enotna železničarska organizacija »Savez« saobračajnih in transportnih rad-nika i službenika Jugoslavije«, ki je
! štela čez 50.000 članov je dejal gospod Krečič proti enemu našemu s. v Beogradu. Vi Slovenci ste nacijonalisti, mi smo pa komunistični generali armade 50.000 mož in ukazujemo in vodimo. Velikonočni kongres železničarski tudi I. 1921 ko smo zborovali v Zagrebu,, p.od esskorto 12 policijskih sil, dva za predsedniško mizo z gospodoma Krekičem in sedanjem vašim odpadnikom Nach-tigalom, in 10 v stranski sobi, takrat se je posrečilo generalu Krekiču in Luku Pavičeviču razbiti 50.000 armado, kateri je poveljeval preje s pomočjo oboroženih delegatov na kong. g. Krekič.
Ne gre se nam tukaj za zgodovino, temveč zgol za način boja v proletarskih vrstah, kakor takrat, tako je tudi sedaj z vsemi silami na delu da napra-
vi	zmedo in ponovni razcep, da tako onemogoči vsak uspešen boj.
Ne gre se nam za to, da ste železničarski akcijski odbor v Mariboru napačno informirali, češ s. Ravnik ni nikak predsednik Saveza v Slovniji, temveč, on je samo en slab zaupnik, res pa je, da je bil Ravnik predsednik Saveza in kot tak sodeloval in nosil odgovornost, deloval odkrito v akcijskem odboru do zadnjega časa, ko je prišel na sled Sa-vezovemu zahrbtnemu činu, o izdaji letaka v katerem se ga smatra za izdajalca, in na 6. maja je na javnem informativnem shodu raztrgal letak z be-sedami.iako se obsoja nepoštenost v boju in tako se bode postopalo z izdajalci.
Neodvisna strokovna železničarska organizacija je stopila v akcijski odbor kakor samostojna organizacija (glej izjavo s. Makuca z Beograjske konference z dne 29—30 aprila). Sklep je bil storjen sporazumno z vsemi obstoječimi strok. žel. org. v Ljubljani, 7. februarja je bilo rečeno, da je vsaka organizacija samostojno prešibka za izvedbo orjaškega in uspešnega boja. Ako se protestna akcija dne 5. maja ni vršila je po našem naziranju pravilnejše, kakor pa da bi se bilo izvršilo slabo, s tem da je armada pripravljena in da še ni nastopila lahko še vedno nastopi ako je za nastop pripravljena in sposobna. Ali ste se morda akcije zbali?
Mi vprašamo Savezove organe in funkcijonarje javno, ali mislite, da so železničarski in državnih nameščencev želodci sedaj siti, ali mislite, da so sedaj naga telesa oblečena s tem vašim izdanim letakom. Ali se ne zavedate
Zbirajte za tiskovni sklad „6EASA SVOBODE"!
LISTEK.
IVAN VUK:
Kraljestvo Adamljar.
(Mezopotamska pravljica.)
Ko so prvaki odšli, je sedel kralj Holjamak Jakši še dolgo na prestolu in mislil. Nato je poklical k sebi najmodrejše svetovalce. In ko je zopel dolgo molčal, premišljajoč o človeku, je spregovoril :
»Vzemite bogate darove iz kraljevske zakladnice in se odpravite v deželo zamorsko h kraljici Šibili, ni mi je prijateljica. Modra žena je to in velik je njen sloves. Poklonite se ji v mojem imenu in ji recite : Najrnodrejša izmed najmodrejših! Tako govori Maj-Mančak, imenovan Holjamak Jakši, prijatelj tvoj in kralj v kraljestvu Adamljar, ki je med Eufratom in Tigrisem, tam, kjer so nekoč bogovi, hoteč ovekovečiti sebe, po svoji podobi iz ilovice vzbudili človeka, lako govori kralj Maj-Mančak, imenovan Holjamak Jakši : Mnogo ljudskih plemen živi v kraljestvu Adamljar in mnogo je med njimi prepira in sovraštva. Človek pokroviteljstvuje nad Človekom, človek ubija človeka, človek je suženj človeku. Zemlja je v njegovih rokah razdeljena. Močnejši si svoje vso, sla-bejše silijo, da jim služijo. Nikdo iz ljudi, ki žive v kraljestvu Adamljar noče poznati Človeka. A vsi govore o pravičnosti in ljubezni.
Zato pošilja Holjamak Jakši, svoji prijateljici darove in pozdrave in vpraša: Kaj je prav za prav to bilje, ki se mu pravi človek? Ali je žival med živalmi, ali je bog med bogovi? —
Idite zvesti moji in storite, kakor sem vam zapovedal; ...«
Šli so poslanci kralja Holjamak Jakši v zamorsko deželo, da se poklonijo modri Šibili, kraljici.
Sprejela jih je kraljica Šibila, kakor se sprejemajo poslanci kraljev. Ko pa je slišala, da prihajajo od prijatelja, starca Maj-Mančaka, imenovanega Holjamak Jakši in videla darove, se je močn orazveselila. Tri dni in tri noči je gostila poslance. Samo poslanci kralja Izraelcev, ki leži v deželi, po kateri teče mleko in se cedi med, so bili sprejeti z enako častjo. Zato so se jim tudi dvorjani Šibile klanjali, kakor poslancem kralja Izraelcev.
Četrti dan pa je vprašala kraljica Šibila poslance kralja kraljestva Adamljar:
»Povejte poslanci mojega prijatelja in kralja v kraljestvu Adamljar, v kateri nekoč ni rastel osat in trnje in kjer je šivel človek kakor bogovi, otresla čaru prokletstva mogočnih in silnih, ki jo drže v svojih krempljih?«
Poklonili so se poslanci in rekli:
»O, kakšna sreča bi bila za ljudi, ako bi se zgodilo tako, o kraljica. Ali ni sanjal kralj Holjamak Jakši la prekrasen sen, nego hude skrbi ga mučijo. Ljudje se v kraljestvu Adamljar grizejo med seboj, kakor volkovi, sovražijo se, kakor psi in zvijačijo kakor lisice. V vsem kraljestvu ni človeka. Vse je razdeljeno na plemena, a vsako pleme in vsak iz plemena stremi po gospodstvu nad drugim. Zato vpraša tvoj prijatelj in kralj naš: Kaj je pravzaprav to bitje, ki se mu pravi Človek? Ali je žival med živalmi, ali je bog med bogovi?«
Zamislila se je modra Šibila. Zakaj, dasi je bila njena slava velika, vendar je bilo tudi to vprašanje veliko. Zamislila se je in rekla:
»Veliko vprašanje stavi kralj vaš. Zato idite, dokler bom razmišljala, da vam ne bo dolgčas, v moj
zverinjak, ki ga ni enakega na zemlji. Velik je in nešteto zveri iz vsega sveta je v njem. V zabavo vam bodo njih navade in običaji.«
Zadovoljni so sc poklonili poslanci in šli, da si ogledajo zverinjak.
In glej, ko so hodili po zverinjaku in opazovali umetnost opic, ki so vratolomno skakale z veje na vejo, slona, kako je, kakor z brizgalnico, polival po sebi vodo in trobental s svojim dolgim rilom, leve, počivajoče v senci in mežikajoč mimogredočim, se je zaslišal trušč in krik in hrup, ki ga je zagnala grupa zveri pod nekim košatim in velikim drevesom. Zveri se niso zmenile za ta hrup, samo opice so splezale na tisto drevo, da bolje vidijo zanimiv prepir.
»Poglejmo,« so rekli tudi poslanci kralja Holjamak Jakši, »kaj pomeni ta hrup.«
Ko so se približali k drevesu, so videli, kako se prepirajo med sabo volk, pes in lisica.
»Zakaj ta prepir med vami,« se je začudil eden od poslancev. »V sorodstvu si ste, pa se prepirate.«
Vsi so nejevoljno zarenčali:
»Kakšno sorodstvo. Za senco se gre.«
Lisica pa je rekla:
»To senco, ki je moja, si svojita volk in pes.«
»Ni res,« je zarenčal pes, in volk je zatulil:
»Ni res. Senca je moja.«
Pes je hlastnil po volku:
»Lažeš, moja je.«
»Čujte,« se je nasmejal eden izmed poslancev. »Toliko je te sence, da jo imate dovolj vsi trije in še za druge preostane.«
»Pa če je sence še enkrat toliko, moja je. Dovolim pa, da drugi leže v nji, če me poprosi za njo in plača,« je zatulil volk.
(Konec prih.)
zločina katerega vršite s svojim razdiralnim delom?
Povejte tudi način kako mislite z bojem. Mislile li, da bomo člani plačevali samo mesečne prispevke, za en par ka-rupiranih tajnikov, da bodo živeli na račun iztradanega železničarja, in tiskali za njegov novac lažnjive letake? Temu se upnie pošteni člani v Savezu, prisi-
Na binkoštne praznike se je vršil Skupen kongres 2 in 2 'A iniernacijonale v svrho združitve obeh internacijonal. 2e pri predkonferenci so se pokazala velika nasprotja in to ne le z ozirom na taktiko iemveč tudi posebno v nacionalnem oziru. Nemški in madžarski socialdemokrati kakor tudi češki neodvisni socialisti (Vrbenskv - Brodecky) sc izdali ostre letake proti izdajalskemu in šovinističnemu delovanju čeških soc. dem. in čeških narodnih socijalcev (tudi ii so prišli v Hamburg). Češke narodne socijaliste je kongres takoj sicer poslal relur, ker so pač preveč odkrita navadna žolta meščanska organizacija in je sam dr. Beneš, glavni agent francoskega imperijalizma v srednji Evropi Izvoljen — kakor narodni socijalist v parlament. Zadevo čeških soc. dem. je pretresala posebna komisija dva dni in ker je ni bilo mogoče rešiti, je bilo na Adlerjev predlog sklenjeno izvoliti takoj komisijo, ki ima nalogo preiskati češko zadevo in predložili malerijal iz-vrševalnemu odboru. Kdor pozna razmere ve, da je češko vprašanje tako, da je izključeno, da bi ostale vse te skupine v eni internacijonali, ker se češki in nemški soc. dem. na češkem niti v strokovnih organizacijah ne morejo u-jedinili, tako hudo je medsebojno nacionalno sovraštvo. Pa brez tega bo .pač smešna inlernacijonala, ko bodo na Češkem češki soc. dem. sedeli v vladi in preganjali opozicijonatne socijaliste, člane iste internacijonale. — To je majhna ilustracija za dejstvo, da je nova internacionala prava ričet-inlernacijo-Jiala, ki bo nezmožna vsake okcije.
na predkonferenci se je pokazala 'močna opozicija proti združitvi. Lede-bur je ostro napadel izdajalsko postopanje socijalpatrijotov 2. internacionale, ki so preprečili zmago proletarijata v Nemčiji. V imenu neodvisne soc. dem. -stranke Nemčije odklanja združitev s strankami 2. iniernacijonale, ker so vse okužene od kapitalizma. Združenje z 2. inlernacijonalo pomeni oležkočenje zmage socijalizma, ne pa korist. — Schmidt (manjšina švic. soc. dem.) je govorit isto proti ujedinjenju. Ruski levi socijaini revolucijonar Steinberg je napade! ostro reformiste in sorijalpatri-jole posebno zavolj njih gonje proti sovjetski Rusiji. Odrekel je zaveznikom buržuazije in reakcije vsako pravico napadati ruski revolucijonarni proletari-jat. Poljski neodvisni socijalist Drobner je proti združitvi z 2. inlernacijonalo ter kaže na izdajalsko delo poljske socijalne dem., ki odkrito podpira reakcijo in imperijalizem. Ledebur je v zaključni besedi izjavil, da je bolše delati za združitev proletarijata izven internacijonale, nego v taki internacijonali, ki združuje v sebi tako različne elemente. Poljski socijatpatrijotje hočejo celo skupno »Internacionalo« s fašisti. Ko je koncem predkonference začel čitati levi soc. revolucijonar Steinberg izjavo
Pod vplivom silne ofenzive internacionalnega kapitalizma se pojavlja med proletariatom malodušnost, med malomeščanstvom pa odkrita nada, da se vendarle še posreči konsolidirati kapitalistični produkcijski sistem. V tej situaciji se povsod pojavlja ojačen desničarski pokret, ki bi prej ali slej proletariat privedel v reformistično, ka pitalizmu naklonjeno smer.
Svetovna socialna revolucija, v kateri živimo v dobi povojne kapitalistične produkcijske in konsumne desorga-nizacije, ne more biti delo enega dne. Velika ideja zmage dela nad kapitalom se more udejstviti le v več ali manj ‘dolgi prehodni dobi med individuali-
lite jih da vam povedo ali so za pošteni boj, ali so organizirani samo za parado. Vam pa železničarji kličemo sedaj se gre za vas, boj kater se bije je vaš boj, in sledite delu akcijskega odbora. V ognju se čisti zlato, v akcijah ljudje in organizacije.
v imenu neodvisnih, lev. soc. revotuci-jonarjev in letskih delegatov, v kateri se ostro napada izdajalsko početje reformistov, so le ti vzdignili tak hrup, da izjave ni mogel prečitati do kraja.
V nadaljni debati so se pojavila posebno huda nasprotja pri določevanju razmerja do Sovjetske Rusije, proti natolcevanju obrekovanju edine delavske kmečke republike, ki sta ga zagrešila ruski kontrarevolucionarni menjševik Abramovič in nemški socijalpatrijot Wels, so vstali posebno angleški delegati, predvem Henderson in italijanski desničar Modigliani.
V istem času ko se je vršil kongres je sklical akcijski odbor za boj proti fašizmu in vojni v Hamburgu velikanske shode, ki se jih je udeležilo čez 30.000 proletarcev in ki so poslali po posebni depufaciji na kongres zahtevo, naj se pridruži za enotno fronto v akciji proti vojni. Kongres, oziroma njegovo vodstvo, ker se pisma konferenci ni predložilo, je z znanimi Bernotovskimi argumenti, to odklonil...
Kongresu je predsedoval Wels, ki je leta 1918 dal streljali na demonstrirajoče proletarce...
Kongresna dvorana je bila v vseh mogočih nacijonalističnih barvah, tudi Mussolinijeva trikolora ni manjkala in niti habsburška črno-žolta.
Centrumaši so mrtvi, podvrgli sc se popolnoma skrajnim reformističnim elementom Vanderveldejeve in Noskejeve baže. To je prav, gospodje več ne bodo mogli ribariti v kalnem. Maske so odvrgli in proletarijat vidi, da sta Adler in Noske v jedru eno in isto, oba sta malomeščanska nacijonalisla Proletarijat jim ne bo sledil. V Nemčiji so se že pred dalj čas združili neodvisni soc. dem. s Šajdemanovimi socijalpatrijoii. Posledica je bila, da je velik del delavcev, ki so bili prej pri neodvisnih spoznal njih grdo igro in mesto v združeno soc. dem., je stopil v kom stranko; tako, da imajo v mnogih krajih sedaj organizacije združene soc. dem. stranke komaj polovico toliko članov, kakor so jih imele prej organizacije neodvisne soc. demokracije.
Adler ne bo opral krvavega Noske-ja, ampak bo zgubil pri proletarijatu še tisto malo ugleda, ki mu ga je ostalo iz prejšnjih časov, ko je še bil v boju s socijalpatrijoti.
Edina korist hamburškega ujedinje-nja za proletarijat je ta, da so centrumaši pokazali svojo pravo kontrarevolucionarno barvo. Kar je še pri njih ljudi, ki mislijo pošteno in proletarsko, jih bo zapustilo.
Utopljajoči se socijalpatrijotje so se v nadi, da jih bodo ti rešili, oklenili cen-trumašev; toda potegnili bodo prej ali slej in sicer v doglednem času centru-maše s seboj v močvirje.
Razredno zavedni proletarijat pa bo šel naprej preko teh političnih mrtvakov, naprej v boj in v zmago.
stično-kapitalističnim družbnim redom. Zato poteka svetovne socijalne revolucije ne smemo, presojati po trenutni razvrstitvi vojujočih sit proletarijata in kapitala, ki more biti za proletarijat danes ofenzivna, jutri defenzivna.
Za stvarno presojanje proletarskega revolucijonarnega pokreta more biti merodajen predvsem en činitelj: Kako napreduje ali nazaduje grupacija proletarijata na osnovi razredne opredelbe dela proti kapitalu. Od tega činitelja je odvisna hitrejša ali počasnejša zmaga svetovne proletarske revolucije — ali pa njen poraz. Iz tega sledi jasno, da za razredno orijentiran proletarijat ne more bili vseeno, v katero smer hočejo
reformisti in simpafizanli kapitalističnega produkcijskega sistema orientirati proletarski pokret.
Pravi proletarski pokret pozna samo proletarsko orijentacijo: Iii mora razredno pot naprej brez kompromisov z reformistično desnico, pa tudi ne z anarhističnimi elementi, pristaši indivi-dflalnih akcij in pučev. Razredno orientiran proletarijat se v kapitalistični družbi ne sme organizirati po raznih kuiturnih vidikih (za krščanstvo ali proti krščanstvu itd.), temveč pred vsem po gospodarski činjenici kapitalističnega produkcijskega procesa: organizira naj se delo proti kapitalu, Le taka dosledno izvedena proletarska orientacija more voditi delavski pokret v resnično prole-terski smeri, grupirati borbene sile proti kapitalu in v dogledni bodočnosti likvidirati dobo kapitalistične eksploatacije in nasilja.
Naravno pa je, da bo v današnji duševni in organizacijski zmedi propaganda prave razredne orientacije vedno naletela na velike ovire. Relativno lahko bi se izvedla proletarska ločitev duhov na strokovnem polju, kjer gre za neposredni boj proti kapitalu; težje pa je vprašanje enotne politične proletarske stranke, ki je vsaj po današnjih perspektivah neizvedljiva. Za elito razrednega proletarijata mora tu veljati načelo: Propagirati vedno in povsod idejo enotne proletarske razredne strokovne organizacije, v političnem oziru pa je treba za posamezne akcije — a nikdar ne za volivni blok! — upoštevati enotno razredno proletarsko fronto. Glavni boj pa se mora danes biti na političnem in strokovnem in strokovnem polju proti birokratizmu socijalno-de-mokratičnih strokovnih in političnih birokratov, ki vsled svojih osebnih ambicij in koristi — oz. večinoma vsled neproletarske malomeščanske mentalitete! — razdvajajo proletarski pokret. Na ta proletarski birokratizem stavi danes internacijonalni kapitalizem svoje največje nade; le tako moramo pravilno umevati simpatije internacionalnega kapitala do reformistične amsterdamske internationate in simpatije kapitalističnih ekspozitur - dinastij (Ram-say Mac Donald je obedoval v lond. Buckingham Palače pri Juriju V., »bivši socijalist« Kristan na dvoru Aleksandra i. t. d.).
Precejšnje ovire stavi napredovanju proletarske razredne misli krščanski socijalizem s poudarjanjem stanovske vzajemnosti. Krščanski socijalizem v sedanji solidaristični obliki proletari-jatu pač ne more nuditi jasne socijalne orientacije in vodili uspešno njegove borbe za boljši in pravičnejši družabni ustroj, ker solidarizem, vzajemno sodelovanje dela in kapitala, že po svoji naravi vedno koleba med proletarskim in kapitalističnem stališčem in je stranka, ki na njem temelji, socijalen nestvor.
Kulturna Anglija in barbarska Rusija.
Vsemu delavstvu je še v živem spominu, kašen krik je zagnala kapitalistična Evropa, zlasti pa Anglija, ker je proleiarsok sodišče v Rusiji obsodilo na smrt duhovnika, ki je vršil špijonsko službo v prid kapitalistični in reakcionarni Poljski. Ali sedaj poslušajmo, kaj pripoveduje »Daily Herald«, znano glasilo delavske stranke v Angliji, torej vodilni list druge Internacijonale o tej »kulturni« Angliji.
Kmetje v Indiji so obupani vsled brezobzirnega izkoriščanja vlade in veleposestnikov segli po demonstracijah, ob kateri priliki je prišlo do spopada med policijo. In kako je sodilo demonstrante najvišje sodišče v Indiji? List pravi:
1. maja je bila izdana sodba najvišjega sodišča o pritožbi 170 oseb, ki so bile obsojene na smrt. čitanje sodbe je trajalo pet ur. Potrjena je bila smrtna obsodka proti 19 osebam, 110 oseb je bilo obsojenih na dosmrtno deportacijo, 14 izmed njih je bilo priporočenih v po-miloščenje. Trije obtoženci so bili obsojeni na dve leti ječe; 19 se je spremenila ksfczea deportacije v 8 letno iečo; 57 obsodb na deportacijo je bilo spremenjenih na petletno ječo; 20 obsodb na deportacijo je bilo spremenjenih v triletno ječo; 38 pa jih je bilo oproščenih.«
(Prim. n. pr. Gosar-Oostinčarjev upit proti izvozu v skupščini lansko jesen
—	in istodobni Brodarjev veleagrarni upit za izvoz; dejstvo, da dr. Gosar kot član pokrajinske vlade radi atentata na Zaloški cesti 1920 ni demisijoniral, kakor bi bila dolžnost vsakega socialista itd. itd.) V neposredni povojni dobi je krščanski socijalizem poudarjal tako radikalne nazore, da že kažejo očitno razredno smer; danes pa pod vplivom internacionalne desničarske reakcije pobija razredno borbo socialističnega proletarijata; tako n. pr. v uvodniku v »Pravici« 5. in 12. aprila, kjer v nebo povzdiguje reformistično Labour Party. Značilno! Tudi velekapitalističen »Le Petit Parisien« je začetkom aprila o Sno\vdenu (ideologu L. P.) pisal: »Ta socijalistični apostol je fudi odločen nasprotnik boljševizma, čigar razlastitveno politiko odklanja ... Snovvden je bil torej povsem prikladen govornik, da je predstavil angleškim konservativcem in liberalcem od vseh revolucionarnih tendenc očiščeno socijalistično doktrino...« Tu se vidi markantna solidarnost internacijonalne desničarsko kapitalistične reakcije in krščanskega socijalizma.
Oni del proletarijata, ki živi pod uspavajočim vplivom krščansko-socijalnega solidarizma, naj bi resno premislil samo nekaj najznačilnejših iez krščanskega socijalizma: o nedotakljivosti privatne lastnine, ki ni utemeljena v krščanskih dogmah; o poudarjanju pasivnega krščanstva, kar omogoča poseg in diktaturo mogotcev, militarizem, kapitalistično eksploatacijo in radi neurejenih lastninskih razmer alkoholizem, prostitucijo itd. Dalje kapitalizem se ne organizira po kulturnih vidikih, ampak čisto razredno-sotidarno po gospodarskih interesih; zato vidimo v isti industrijski zvezi učlanjene framasone, svo-bodomiselce in katolike. Premisliti pa je treba tudi celo vrsto problemov, ki jih katoliška morala še ni rešila v smislu Kristusove etike: individualen uboj je po 5. božji zapovedi prepovedan, v vojni pa je dovoljen uboj poljubno velikega števila soljudi — kje je norma, po kateri naj postane uboj dovoljen? Tatvina 30 frankov je »smrten« greh, kapitalist pa sme v obliki dividend od nadvrednosti proletarskega dela ukrasti cele tisočake. Po treznem premisleku vseh teh momentov bo marsikdo krenil v edino pravilno razredno proletarsko smer.
Zmaga proletarske orijentacije v tako razorani ideološki situaciji je gotovo težak problem. Ves njegov uspeh je zavisen od bolj solidne in vsestranske doktrinarne vzgoje vsaj večjega dela elite razrednega proletarijata, ki bc stala na braniku socijalne revolucije in dajala celokupnemu proletarskemu razredu jasno razredno orijentacijo v borbi dela proti kapitalu.
Nihče se ne briga za te nesrečneže, ker oni so pač samo indijski kmetje, ne pa veliki duhovniki. Tu je sodila kulturna Anglija, dežela demokratizma, tam pa barbarična Rusija. Tu so indijski kmetje zahtevali pravice človeka, tam je skrival duhovnik v svojem črnem plašču bodalo, da zabode proletarsko državo v prid kapitalizmu.
Ruski monarhisti na delu.
Generalni svet monarhistov v Parizu je izdal manifest, kjer pravi, da bo kmalu nastopil čas, ko bodo vrgli bolj-ševike. Za bodočega carja so določili velikega kneza Nikolaja Nikolajeviča. Za poveljnika protiboljševiških čet pa kozaškega atamana Krasnova. Koncentrirajo se ruski monarhisti predvsem v Jugoslaviji. Posebno iz Bolgarske prihajajo vedno nova ojačenja za Wrang-lovo armado. Po angleških časopisjih je vodja monarhističnih čet v Jugoslaviji general Barburič. To gibanje v zvezi z angleško noto in z koncentracijo angleške mornarice v ruskih vodah je znak, da hoče evropska reakcija poskusiti zopet enkrat naRasti z orožjem Rusijo- Glaven vzrok napada je ta, da se je rusko gospodarstvo zelo opomoglo in da bo letošnja žetev, ki obeta biti zelo dobra omogočila Rusom, da bodo v najkrajšem času zavzeli svoje
Sprevodnik Janez.
Združenje 2 in 2% internacijonale.
Ivan Bukovnik:
Proletarska orientacija v delavskem pokretu.
Zunanji političen pregled.
Iz Sovjetske Rusije.
Vnanja trgovina sovjetske Rusije.
Kapitalistični svet se zlasti zaganja v vnanjo trgovino proletarske Rusije, ki se trdno nahaja v rokah posebnega komisari-jata. Zapadnoevropski kapitalisti se namreč prav dobro zavedajo, da dosežejo svoj cilj — spremeniti Rusijo v kolonijo — samo tedaj, če se jim posreči prebiti državni monopol vnanje trgovine. Ali lu butajo zaman.
V drugi polovici 1921 je znašal izvoz le 2% uvoza, leta 1923 januarja pa že 65%. Do zadnjega časa je Rusija plačevala uvoz z zlatom in poleg tega je morala uvažati živila. Leta 1922 je znašal uvoz živil še 34% celokupnega uvoza, januarja 1923 pa samo 10%. Največ uvaža sedaj Rusija stroje in orodja, ki je znašal 76% uvoza v zadnjem letu. Dosedaj je izvozila 16 milijonov pudov žita, katera množina pa jc še zelo skromna spričo izvoza žita med 1904 in 1914, ko je znašal izvoz žita letno 644 milijonov pudov. Leta 1922 je sklenila Rusija 26 koncesijskih pogodb.
Industrija Rusije.
Bruto donos vseh gospodarskih panog je znašal: leta 1913 11 milijard zlatih rubljev; leta 1921 4.5 milijarde zlatih rubljev; leta 1922 5'A milijarde zlatih rubljev.
Od tega odpade na poljedelstvo: leta 1913 6.7 milijard zlatih rubljev; leta 1921 3.5 milijard zlatih rubljev; leta 1922 4 milijarde Zlatah rubljev.
Na industrijo pa odpade: leta 1913 4.4 milijarde zlatih rubljev; leta 1921 0.93 milijard zlatih rubljev; leta 1922 1 'A milijarde zlatih rubljev.
GOSPODARSKI POLOŽAJ RUSIJE.
Nova gospodarska politika sovjetov kaže velike uspehe. Zadnji čas se množe ugodne vesti o stanju vseh strok ruskega gospodarstva. Ugodne sodbe ne prihajajo samo iz sovjetskih krogov, ampak tudi bur-žujski opazovalci ruskih razmer morajo priznati, da se je gospodarsko življenje Rusije obnovilo.
V poljedelstvu je zaznamenovati velik napredek. Kriza, ki je v letu 1921 povzročila lakoto, je premagana in Rusija je postala zopet izvozna država za žito, katerega je morala še pred nedavnim časom uvažati. Dosedaj se je izvozilo 16 milijonov pudov (1 pud 16 kg, v zadnji številki se nam ze vrinila napaka), kar seveda da-ječ zaostaja za ogromnimi množinami, ki jih je izvažala pred vojno. Toda ta malenkosten izvoz je prvi znak za to, da je kriza ruskega poljedelstva prekoračila svoj višek in da gre sedaj na bolje. Sovjetska vlada je nakupila v tujini mnogo poljedelskih strojev in tudi domača produkcija te stroke postaja večja. Zaradi suše se je zmanjšalo število konj in sploh živine, zlasti
v vzhodnih ozemljih. Da se je moglo polje obdelavah, so pripeljali konje iz stepnih, ozemelj in postavili v dotičnem ozemlju kolone traktorjev. Tudi površina posejane, z ozimno pšenico, je za 18% večja kot v prejšnjem letu. Izgledi za žetev dosedaj niso slabi.
Še večje uspehe pa je dosegla reorganizacija industrije. Že številke za leto 1922: izkazujejo večjo produkcijo nego leta 1921. Med tem ko se je n. pr. nakopalo v letu 1921 samo 31% predvojne množine premoga, je množina izkopanega premoga narasla v letu 1922 na 37%. Podobno je z industrijo petroleja. V letu 1921 se je produciralo 43% predvojne produkcije, v prihodnjem letu že 51%. Tudi vse ostale stroke industrije tako tekstilna, kavčukova, za električni materijal so se producirale v letu 1922 veliko več nego v letu 1921. Taka je lanena industrija producirala v letu 1922 56% predvojne množine blaga. Situacija šepa stalno boljša in prvi meseci tekočega leta izkazujejo še večji porast produkcije. Produkcija premoga v Donskem basinu, kr je največji premogovni revir Rusije, je znašala v februarju letos 46 milijonov pudov. Ker se je v letu 1913 produciralo povprečno mesečno 63 milijonov pudov, je februarska produkcija dosegla 73% predvojne. Isfega meseca letos se je nakopalo v Moskovskem okrožju, ki prihaja po svoji važnosti na drugo mesto, 17 milijonov pudov in zaostaja ta množina samo za. 2 milijona pudov za predvojno. Najtežjo krizo je morala pretrpeti železna industrija, kajti njena, produkcija je bila v primeri s predvojno jako majhna. V januarju letos pa je začelo na novo obratovati 7 plavžev, 2 martinovi peči. S tem je tudi metalurgična industrija: začela energično izboljšanje.
Ker se je torej situacija industrije znatno-izboljšala, se je seveda tudi položaj delavstva izboljšal. V industriji so realne delavske plače dosegle 70% predvojnega zneska. Tako se okoristi z izboljšanjem industrije v prvi vrsti delavec.
Gospodarska obnova se kaže v številkah: zunanje trgovine. V februarju letos je bila po teži aktivna, po vrednosti pa le malo pasivna. Uvoz je znašal 21,000.000 pudov, a izvoz 4.600,000.000 pudov. Vrednosti uvoza.
6.9	milijonov zlatih rubljev stoji nasproti le malo manjša vrednost izvoza 6.1 milijonov zlatih rubljev.
Ker postaja gospodarska situacija vedno* boljša, se je s tem utrdila moč sovjetov tudi na zunaj. Zato sedaj Anglija in njeni kapitalisti poizkušajo ovirali razvoj Rusije. Odtod izvira konflikt med Angleži in sovjeti, ki so nevarni vsem kapitalističnim državam. Dokler dolgo bo obstojala država delavcev in kmetov, bodo v nevarnosti vse ostale kapitalistične države.
DELAVSKO IZOBRAŽEVALNO DRUŠTVO »VESNA« V ZAGORJU
priredi
v nedeljo, dne 17. junija 1923, v prostorih »Delavskega doma« v Zagorjur
slavnost razvitja društvenega prapora.
-v*
SPORED:
Dopoldne:
1. Do 8 ure dopoldne zbiranje delavstva pred Delavskim domom„ potem odhod na postajo.
2. Ob 9-10 uri pozdrav došlih gostov in odhod na slavnostne prostore.
3. Ob 10-30 uri razvitje prapora. Po razvitju obhod skozi Toplice,.. Zagorje in nazaj.
4. Ob 12-30 uri kosilo na določenih prostorih.
Popoldne:
5. Ob 13-30 uri javni nastop telovadnega odseka: 1. člani, 11. članic,, lil. obrtnega naraščaja, IV. šolskega naraščaja, V. člani na drogu in VI. skupinske vaje.
6. Po končani telovadbi začetek velike vrtne veselice.
7. Živa slika dramatičnega odseka.
8. Med veselico svira društvena godba in sodeluje pevski odsek. Za razvedrilo je preskrbljeno z bogatim sporedom kakor: afri-
kanska kamela, srečolov, šaljiva pošta, amerikanska ženitev, polževa dirka, Noetova barka, turška kavarna, muzej, menežarija,, vedeževalka,. itd., itd., itd.
Med vso proslavo svira tudi rudniška godba.
Vstopnina na veselični prostor 5 Din.
Vabimo vse sodruge, da se v čim večjem številu udeleže te proletarske slavnosti!
slaro mesto na evropskem trgu. Strah pred rusko konkurenco je vzrok, da hočejo angleški kramarji zapaliti nov svetovni požar. Naloga proletarijata je, da to prepreči na vsak način!
Velikanske stavke v Porurju.
Ogromna draginja v Porurju je povzročila velika mezdna gibanja. V Dortmundu, Essenu, Bochumu itd. so stopili delavci v stavko. Kapitalisti so hoteli to stavkovno gibanje uničiti s pomočjo fašistovskih band ker je to bolj po ceni, nego, da bi svojim izkoriščanim sužnjem zboljšali mezde. Ali ta poskus se je ponesrečil in delavstvo je fašiste razgnalo. Razvile so se cele bitke, kjer je bilo na obeh straneh več mrtvih in ranjenih. Najbolj sramotno je držanje soci-jalpatrijotičnih strokovnih birokratov, ki so odkrito na strani fašistov proti delavstvu. Stavka se nadaljuje v polnem obsegu in stavka čez 300.000 delavcev. Meščanske obrambne garde, ki so plačane od Stinnesa in Krupa, so poskušale delavska zborovanja razbiti z orožjem v roki, toda bile so tepene. Porurski boji in velikanski mezdni boji v Franciji-so prvi znak, da je delavstv* profi volji strokovne birokracije in kljub njeni sabotaži, v enotni fronti uspelo, da zajezi naval kapitala in da deloma že prehaja zopet v napad.
Velike demonstracije v celi Nemčiji.
Silno naraščajoča draginja in brezposelnost je spravila nemški proletari-jat v obupen položaj. Po vseh večjih mestih je začel proletarijat nastopati sam, ker oblasti niso v stanju oziroma nočejo nastopiti proti oderuštvu. Delavske stotnije so po večjih mestih s silo prisilile trgovce, da znižajo cene živilom in drugim potrebščinam za 30 do 50%. Posebni kontrolni odbori skr-be za to, da se preprečuje vsako odiranje. Delavske stotnije skrbe za red. Buržuazija, ki ji je ta organiziran po-kret celega delavstva, zelo nevaren, skuša s pomočjo fašistov provocirati puče, da bi pokret lahko udušila v krvi, podpirajo jo socijalpatrijotični voditelji. Obratni sveti in tovarniški odbori, ki to akcijo vodijo so storili vse, da se ohrani železna disciplina ter da se delavstvo ne da provocirati od buržuazije in pa njenih agentov.
Peter Struve o komunistični internacijonali.
V svojem listu »Ruskaja Misl« je pred nedavnem napisal ta brezobzirni nasprotnik komunizma naslednje: »Leta 1919 v Moskvi ustanovljena komunistična internacijonala, se razlikuje od vseh dosedanjih poskusov v tem, da se nahaja v rokah njenih voditeljev ogromno ozemlje, da je mednarodna revolucionarna stranka prvič pridobila možnost da smotreno in sistematično izvede svoje organizacije. K. I. ni nobena zveza raznih strank, ki med sabo simpatizirajo, ona je edinstvena stranka, ki je raztresena na razne dežele. V K. L je združenih približno dva in pol milijona ljudi, od katerih jih odpade na sovjetsko ozemlje pol milijona in med njimi 300.000 Rusov. Komunistična svetovna stranka je prva resnična internacijonala.
Pobožni ogrski fašisti na delu.
V Kečkemetu so priredile oborožene Hortvieve bande novo krvoprelitje. Obgro-ženi fašisti so streljali med kmetice, ki so stale v gručah na trgu in so govorile o vedno večji draginji in bedL 12 težko ranjenih in več mrtvih je obležalo na mestu. Povdariti je treba, da je Hortv zelo pobožen mož in da krščansko-narodna madžarska »vlada« uživa posebno podporo ogrskih škofov in visokih katoliških dostojanstvenikov, ki so glavni propagatorji za povratek apostolskih kraljev iz degenerirane, a pobožne rodbine habsburške.
Proces proti mladim komunistom.
V Budapešti se vrši proces proti 70 mladim delavcem, ki so obdolženi, da so čitoli marksistične knjige ter jih širili in da so bili v opoziciji proti koruptnim strokovnim birokratom. V teku procesa so prišle strahovite stvari na dan kako so mučili obtožence, da bi jih prisilili k izjavam, ki so jih od njih zahtevali. Zasliševanje je obstojalo v tem, da so jih pretepavali z bikovkami in železnimi drogi, po golem telesu so jih žgali z gorečimi smodkami, obesili so jih tako dolgo za pete. da so padli v nezavest. Grozovitosti spominjajo živo na znameniti beograjski proces. No pa Evropa bo ostala mirna, saj so samo delavci in krščansko dobro srce Evropejcev se gane le tedaj, če je obtoženec maziljen ali pa ima veliko denarnico.
Ogromna zmaga francoskega proletarijata.
Francoska vlada je hotela vprizoriti proti komunistom ogromen političen proces. Dala je zapreti celo vrsto voditeljev, ki so vodili akcijo proti impe-rijalisičnemu pohodu v Porurji, ki ga je podvzel Poenkare na povelje francoske težke industrije. Predvsem je bit naperjen proces proti sodr. Marcelu Kašenu, tajniku kom. str. frakcije, ki je govoril na Frankfurtski konferenci in proti sodr. Holleinu, nemškemu državnemu poslancu kom. str., ki je prišel v Pariz, kjer je govoril ob viharnem odobravanju de-
settisočev francoskih proletarcev. Ker Poenkare ni zaupal pariškim porotnim sodiščem je odločil za sodišče najvišje državno sodišče, ki sodi le najtežje slučaje veleizdaje in ga tvorijo člani senata. Ze uvod procesa je bil nesrečen za Poenkareja režim. Za vse štiri glavne obtežilne dokumente je sodr. Kašen z lahkoto dokazal, da so navadni falzi-fikati, ki so bili deloma fabricirani »v notranjem deloma pa v vojnem ministrstvu. Nato so izpustili iz zapora vse obdolžence razen sodr. Holleina in pa sodr. Perija, tajnika kom. omiadinske zveze. Ss. Hollein in Peri sta v protest proti takemu postopanju stopila v gladovni štrajk, kateremu se je pridružilo še sedem političnih obsojencev, komunistov in anarhistov. Parlament je odklonil 7- večino glasov Kašenov predlog, naj se zahteva izpustitev političnih jetnikov. To postopanje silno razburilo pariško delavstvo in 23. maja so se zbrale na poziv Akcijskega odbora (ki je sestavljen iz komunistov, anarhistov, rdečih strok. org. in mednarodne zveze vojnih žrtev, socijalpatrijotov v njem ni, ker ti gospodje so korajžni le za zeleno mizo, sicer pa zelo krotke, neškodljive živalice, ki jim je dobro buržuazno korito ljubše nego boj) stotisočglave množice, ki so priredile velikanske demonstracije proti brutalnemu postopanju z zaprtimi sodrugi, ki so bili tedaj že 13. dan v gladovni stavki.
24. maja se je sestal francoski senat, da kot najvišje sodišče sodi komunistične izdajalce domovine in interesov domovinskih verižnikov. Najvišji državni pravdnik je slikal vse brezdomovinsko početje komunistov, slikal nevarnosti, ki groze Franciji (posebno njenim verižnikom in oderuhom) vsled njihove propagande. Kašen je celo nastopil proti svetem verzajskem miru v Moskvi na kongresu komunistične internacijo-nale. Višek izdajstva domovine pa so zagrešili obtoženci s tem, da so se združili v Frankfurtu s zastopniki proletarijata cele Evrope, celo z nemškimi proletarci, v svrho skupne akcije proti imperijalizmu.
Senat je po tri in polurnem posvetovanju z 145 proti 104 glasovi sklenil, da obtožbo odkloni, ker ne spada v njegovo kompetenco. To je bila mastna klofuta za Poenkareja. Glavni vpliv na glasovanje senata je imel mogočen nastop pariške delavske armade, ki je ustrahovala s svojo odločnostjo celo Poenkarejev senat. Takoj po izidu glasovanja, je Poenkare podal ostavko, »češ, glasovanja senata smatra za nezaupnico, ki onemogočuje vladi vsak boj proti komunističnim spletkarijam.« No konečno se je vendar omehčal in ostal ministrski predsednik »v interesu domovine«. Odločen nastop proletarijata je pa tudi dosegel, da sta bila ss. Hollein in Peri izpuščena iz ječe.
Odločen nastop proletarijata je prizadel Poenkareju eno najsramotnejših blamaž.
Da so hoteli socijalpatrijotični voditelji akcijo sabotirati, je ostalo brez upliva, pokazalo se je le še bolj jasno, kako so ti gospodje osamljeni generali brez mas.
100—150% bančnih obresti.
Delavski konzumi Nemčije in Avstrije trpe silno na pomanjkanju kapitala. Vzrok leži predvsem v neprestanem padanju vrednosti marke in avstrijske krone. Zvišanje deležev ne prinaša zadrugam potrebnih sredstev. Vsled tega zahtevajo komunisti, da si morajo pomagati konzumi z državnimi krediti. O istem vprašanju piše sedaj tudi socija-listinja Freundlich iz Avstrije, da so si konzumi s pomočjo državnih kreditov mnogo prihranili na obrestih. Poleg tega se je ustanovila tudi posebna delavska banka, s pomočjo katere so se konzumi osvobodili bančnega kredita, ki zahteva danes že 100—150% obresti, ker vlada silno pomanjkanje gotovine. Posledica teh ogromnih obresti je, da se zapira industrija za industrijo in narašča brezposelnost. Tako izgleda konsolidacija kapitalizma.
Organizirajte se!
DELAVSKA VISOKA ŠOLA.
V	nedeljo se vrši na vseučilišču (Deželni dvorec) L nadstropje predavanje g. prof. Dr. Vidmarja: O razvoju tehnike in njegov vpliv na proizvodnjo. - Sodrugi! pridite v čim največjem številu.
TISKOVNI SKLAD.
Rožnik Jakob, Ljubljana 2 Din, neimenovan Ljubljana 10 Din, Bematovič, Ljubljana 10 dinarjev, Kaclar Cirili, Ljubljana 1 Din, Jelovšek Matijo, Zidan most 2 Din; skupaj 25 Din. Zadnjič izkazanih 984 Din. Skupno
1.009	Din.
Dne 29. V. je bila vredna naša krona.
1	francoski	frank = 24 K 50 vinarjev,.
1	angleška	libra šterlinov =	1740	K,
1	ameriški	dolar = 372 kron,
1	švicarski	frank = 68 kron,
1 lira = 18 kron,
1 češka krona =11 kron,
100 nemških mark = 61 vinarjev,
100 avstrijskih kron = 53 vinarjev.
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.