638
Književnost.
Hercegovina" in „Črna gora".  Tudi to delo priporočamo ruščine veščim čitateljem.
Nič manj od poprejšnjega zanimivo je obširno delo K. K Slučevskega: Po Severu Zafadu Rossiji, v dveh debelih zvezkih XX + XXI -f 1064 str. vel. osmerke V tem »kapitalnem trudu", s 305 slikami in dvema zemljevidoma, je opisal Slučevskij pokrajine severo-zapadne Rusije, katera je radi podnebnih razmer tudi za nas južne Slovane zelo zanimiva. Cena obeh zvezkov 7 rubljev. Naroča se v „knižnem  magacinu"   A. F. Marksa  v  Petrogradu.
V   Moskvi je izšlo delo Illjustrirovannaja vseobščaja is torij a literatury Ivana Sera, pod uredništvom P. J. Weinbergerja. Delo je izšlo v 15 snopičih, ali v 2 zvezkih. (Preloženo.)
V  Petrogradu, v založbi O. N. Popove, je izšlo zgodovinsko delo E. Levaserja z naslovom: „Narod-noje obrasovanije v civilisovanyh stranah" v 2 zvezkih. Delo je prevedeno iz francoščine. Cena 2 rublja 50 kop. — Temu podobno je drugo delo G. F. Koljbe: Istorija čelovečeskoj kuljtury, prevedeno iz nemščine pod uredništvom A A. Rein-holdta. Delo velja 3 rublje 50 kop.
Izmed novejših romanov in povestij omenjamo: Zivaja šisn (živo življenje), roman J. Pota-penka, Moskva, cena 2 rublja. Dalje: Nevesta — vakhanka (Krovavvj tuz), roman iz petrogradskega življenja, od A Cehanoviča, izdanje A. Kasatkina v Petrogradu (cena 1 rubelj); Noša mira šego, roman P. P. Gnediča, Petrograd 1898, cena 1 rubelj; Me-dovyj mjesjac, roman K. Golovina, Petrograd 1898, cena 1 r. .50 kop.; Primanka, roman P. M. Ne-vežina, Moskva 1898, cena 1 rubelj; Vagram, očerki i razskazv i vojenoj žizni od P. N. Krasnova, Petrograd 1898. Cena 1 rubelj.
Ob tej priliki še omenjamo, da dobe naročniki „Nive" za 1899. 1. kot prilogo Polnoje sobranije sočinenij J. A. Gončarova v 12 zvezkih, z životo-pisom in sliko pisateljevo. Gončarov, kakor vemo, je napisal nekoliko daljših romanov, kakor: „Oblo-mov", ,.Obryv", „Obyknovennaja istorija", nekoliko manjših povestij in daljši potopis Fregat Pallada". Kakor Turgenjevovi spisi, se tudi ti ne bodo prodajali posamično, marveč vkupno z „Nivo", ki velja s prilogami vred okolo 10 gld.                    i + «•
Črtice iz maloruske  književnosti. (Piše Podravski.)
Pisali smo že v tem listu, kako se je začela in kako je napredovala književnost Malorusov ali Rusinov ali Ukrajincev. Povedali smo, da je Malo-
rusov skoro 20 milijonov, katerih 17 milijonov živi v Rusiji, 3 milijoni pa v Avstriji. A njih književnost ni obširna, niti tolika kakor slovenska. To je umevno, ker mnogi Malorusi rajši pišejo velikoruski. Navedli smo tudi nekaj pisateljev, kateri so delovali za malorusko slovstvo, n. pr.: Ivan Kotljarevski (1769—1858), oče novega malor. slovstva; Peter Artemovskij Hulak (1790-1866), Lev Bo-rovikovski, GregorijKritka (1778—1843), Jos. Bodjanski (1808—1878), Nikolaj Kosto-marov (1817—1885). Povedali smo, da so se tudi avstrijski Rusini zanimali za slovstveno delovanje, ker so dobili pod Jožefom II v Levovu duhovsko semenišče (1. 1783) in vseučilišče (1784). Levov je bil seveda središče maloruskega življenja v Avstriji, in v Levovu se je — in tu nadaljujemo svoje pripovedovanje — sredi maloruskih dijakov pojavila misel o prerojenju maloruskega slovstva v Galiciji. Tem dijakom je stal na čelu Markijan Šaškevič (roj. 1811. 1. v Zločevskim, umrl 1843. 1.) Obdarjen po naravi z znamenitim pesniškim darom, prisvojil si je popolnoma živi narodni jezik, ki ga je potem rabil v svojih poezijah, ki so se sčasoma udomačile med narodom.
V kolo Šaškeviča je stopilo nekoliko nadarjenih pisateljev, kakor: Nikolaj Ustijanovič, Ivan Vagilevič in drugi. Sestavili so iz svojih plodov in deloma iz narodnih pesmij zbirko „Rusalka", katero se jim je po dolgi borbi s cenzuro posrečilo natisniti 1837. 1. v Budimu. Avstrijska vlada je zabranila „Rusalko" ter preganjala ob jednem celo njene izdajatelje. Glavni vzrok preganjanja je bil baje ta, da je jezik v njej bil podoben »ruskemu", katerega pa iz političnih razlogov ni bilo dovoljeno rabiti. Pravzaprav pa je bila „Rusalka" pisana v najčistejšem gališko-rusinskem jeziku, razlikujoča se po pisavi dokaj bolj od ruščine nego jezik, v katerem sta z dovoljenjem vlade tiskala svoje plode Jožef Levicki („Stih na cest halickaho metropolita." Premisl 1838) in Lese-nicki („vozzrenje Strašilišča v Pestie i Budie"; itd.
Pisatelji, kakor Levicki, Lesenicki, Ilkevič niso mogli imeti nobenega vpliva na malorusko slovstvo. Pisali so „za narod" v jeziku, kije vzbujal čudenje in jezo pisateljev maloruskih nad Dneprom. Maksi-movič n. pr je pisal leta 1841. vsled plodov Lese-nickega: „To ni jezik, marveč umetni izdelek slo-vansko-ruski, v katerem so pri nas (v Rusiji) pisali verze pred sto leti." Svetoval je pisateljem, naj zavržejo to mešanico ter pišejo v čistem narodnem jeziku, toda njegov svet je bil neuspešen za rusinsko slovstvo; v Galiciji je bilo že skoro blizu propada, in tako je ostalo do 1. 1848. — A sedaj idimo čez avstrijske meje, da si tu ogledamo — Tarasa Šev-čenka.                                                           (Dalje.)
671
Književnost.
Poljska književnost
K poročilu o poljski književnosti, priobčenem v 20. snopiču „Doma in sveta", opomnim še, da je sedaj Csytelnia Polska s 14. zvezkom prenehala izhajati. Ti zvezki, h katerim je poleg objavljenih treba še navesti povesti: „Hryhor serdecznv" i „Jeden z wielu" od T. T. Ježa, potopis „Szkice z Anglii" od Ignacija Macieje\vskega (2 zv.), „Nowele z czasovv obleienia Parvža" od Alfonza Daudet, in „Cze_stochowa w obrazach historycznych" od Vac-lava Kapucyna, se še dobivajo pri „wydawnictwu Czytelni Polskiej w Lvovu, Chor^,zcyzna 17 in sicer vseh 14 za 2 gl. 10 kr.
Navzlic temu, da se to podjetje ni posrečilo, ne nedostaje vendar Poljakom dobrih knjig za nizko ceno. Kar bi drugje imeli za nemogoče, tega so se lotili Poljaki in sicer izdajatelji v Varšavi izhajajočega dnevnika „Gazeta Polska". Naročniki tega obsežnega časopisa dobivajo za navadno ceno (12 rub-ljev na leto) vsak teden brezplačno jedno knjigo (oziroma jeden snopič kakega obširnejšega dela), kar je na leto 52 zvezkov, torej skoro toliko kakor izda n. pr. Mohorjeva družba v devetih letih. Da je treba k takemu podjetju mnogo žrtvovati, to se umeva samo po sebi, torej zaslužujejo tem večjo čast izdajatelji, ki se niso zbali ogromnih stroškov, niti napornega truda. Ob tej priliki se nam vriva misel, kako lepo in dobro bi bilo, ko bi kateri iz slovenskih dnevnikov podal naročnikom brezplačno vsaj mesečno jedno knjigo. Vzgled, daje to mogoče, je tukaj; treba je samo posnemavcev.
Dasi imajo Poljaki po več knjigarn v Lvovu in Krakovu, vendar izhaja razmerno največ knjig v Varšavi. Tako je ondi v založbi Kreczmera izšel: Album fisarsy polskich. opracowalSt. Uemby, illu-strowal H. Pia_tkowski. Obsega slike in podatke iz življenja vseh genijalnih pisateljev poljskih
V  Varšavi je tudi izšlo zemlje- in narodopisno delo Slowianie po\udniowi. Bulgarzy, Serbovvie, Hercegowinci i Bošniacy. Str. 1L2 v 16°. — Dalje II. zvezek Historyi Slozvian, napisal Edvard Bogu-slawski. Poslednje delo je zelo obširno; šteje namreč
6  + 516 str. v 4°. Cena 3 rub 20 kop.
V  mestu Wilni je jelo izhajati delo: Wssech-šwiat katolicki w obrasach. Slike svetišč in drugih spominikov veiske stavbe. Vseh snopičev bo 20, prodajajo se posamično po 40 kop. Celo delo velja
7  rubljev.
Na Dunaju je izšlo v dveh zvezkih delo: Biblia slota klasykow, obsegajoča zgodovino razodenja božjega v starem in  novem  zakonu.   Prvi  zvezek
obsega »Dzieje objawienia Boskiego w Starym Za-konie", drugi pa: »Dzieje objawienia Boskiego w Nowym Zakonie." Str. 265 in folio.
Kaj zanimivo delo je tudi: Album Sstuki Pol* skiej. Serya I. Wystawa Retrospektywna w War-szawie 1898. r. Opracowal H. Pia,tkowski. Cena snopiču 85 kop.
Za kako neverojetno nizko ceno se dobivajo sedaj po naročilni poti nekatere poljske knjige, kaže najbolje novo izdanje Historyi Literatury Polskiej Piotra Chmielowskiego, I. zv. str. 252. Knji-garska cena tega dela je dva rublja, naročniki „Bi-blioteke dziel wyborowych" pa so je prejeli za še ne polnih 20 kopejk. Za jednako nizko ceno so dobili tudi zanimivo delo: Slowacy, ich zycie i literatura od Romana Zawilinskiego,, s predgovorom L A. Šwie_cickiego. 258 str. s slikami
V Varšavi, v založbi časopisa „Niwa Polska" je izšel poljski prevod slovečega dela Francoza G. Ducondraya Historya Cywilisacyi Pomssech-nej Ker pa pisatelj ni prost predsodkov proti sveti cerkvi zlasti v zgodovini srednjega veka, so to delo nekateri poljski bsti odločno grajali. Vsekako pa se nedostatki odpravijo v drugem natisku.    z" -f- a.
Črtice iz maloruske  književnosti.
(Piše Podravski.)
(Dalje.)
Nobeden izmed velikih slovanskih pesnikov ni zapustil tako malo plodov kakor TarasŠevčenko, toda le redko kateri se more meriti ž njim po vsebini. Dva nevelika zvezka (izdana 1. 1876. v Pragi) obsegata najlepše izražene ideje bratovstva, jedna-kosti, ljubezni in svobode. Radi tega se je priljubilo narodu ime Ševčenka na Ukrajini in v Galiciji. Poezije Ševčenka so doživele že trinajst natiskov v izvirniku, in prevajali so jih na vse slovanske jezike. Največ prevodov imajo Velikorusi, toda na nesrečo v vsej tej kopici prevodov ni v nobenem prave moči izvirnikove. Boljši so prevodi poljski, zlasti Kondratoviča (Przeklady z maloruskiego, „Kob-zarz" Szewczenki. Warsz. 1872).
Pisatelji nemški, francoski, laški in angleški so seznanjali svoje čitatelje s poezijami in življenjem Tarasa Ševčenka. Sam zaznamek člankov in pisateljev, ki so pisali o njem, bi obsegal polovico pole drobnega tiska. Koliko pa so še napisali o njem sami domačini! Toda navzlic tako obširni literaturi
672
Književnost.
o Ševčenku ni doslej temeljitega življenjepisa pesnikovega, ki bi obsegal kritično oceno njegovih plodov.
Taras Ševčenko se je porodil dne" 9. sušca 1. 1814. v vasi Morincah, v kijevski guberniji. Njegovi stariši so bili podložniki plemenitaša Engel-hardta, seveda siromaki brez pravic. Po Tarasovem dedu, ki je bil čevljar, je dobila vsa rodbina ime „Ševčenko" (čevljar), čeprav se je ded poprej pisal Gruševski. Ko je bil Taras star poldrugo leto, preselili so se njegovi stariši v sosednjo vas Kiri-lovko, in v tej vasi je preživel naš pisatelj svoja detinska leta. Mater je Taras zelo ljubil ter se je je pogostoma spominjal v svojih poezijah. Toda ni se je veselil dolgo. Umrla je še dokaj mlada, ko je bil Taras star komaj devet let. Oče se je nato v drugič oženil, in od tega časa je bilo Tarasu gorje. Bil je vesele in žive narave ter se je cesto pričkal z mačehinimi otroki, vsled česar ga ona ni ljubila, marveč ga je cesto tepla.
Oče, zapazivši neslogo v hiši, je sklenil dati dečka v svet ter ga res odpeljal v šolo cerkovniku Bugorskemu. Na ta način se je naučil Taras citati. Toda že drugo leto po materini smrti je umiri Tarasu tudi oče, in odtlej je bilo njegovo življenje še bridkejše nego dotlej. Na dom se ni imel po kaj vračati, a v šoli je moral večkrat veliko trpeti. Za uk je imel bistro glavo in v kratkem se je naučil ves psaltir na izust ter postal vsled zvenečega in prijetnega glasu podcerkovnik.
Toda to ni trajalo dolgo. Taras je imel že od rane mladosti veliko veselje do slikarstva, in ko mu je minulo trinajst let, je zapustil Bugorskega ter odšel v vas Lisjanko, da bi se pri ondotnem slikarju učil slikarstva. Pri tem je pa ostal le tri dni, ker mu tu ni bilo všeč; odšel je v vas Tarasovko k drugemu slikarju. Ta slikar ga ni sprejel, češ da Taras nima sposobnosti za slikarstvo. Tako je hodil Taras od vasi do vasi in iskal učitelja; naposled so ga sprejeli na gospodarjev dvor, kjer je postal kuharski pomočnik.
O svojem gospodarju pripoveduje Ševčenko: „Moj gospodar Engelhardt je bil jako delaven; neprestano je potoval sedaj v Kijev, sedaj v Vilno ali v Petrograd ter me jemal s seboj, da sem prese-daval v njegovi prednji sobi, tlačil mu pipe ter opravljal druge temu podobne službe." Zapazivši v mladeniču sposobnost in nagon do slikarstva in hoteč imeti sčasoma »lastnega" slikarja, oddal je Ševčenka na uk v Varšavo, naj poprej nekemu stenskemu slikarju in potem portretistu Lampetu. V tem času svojega življenja se je Taras zaljubil v neko gospodično, a kot podložnik se ni smel ž njo oženiti in potegniti ljubljeno nevesto v sužnost.   Radi
tega mu je stopilo pred oči tužno vprašanje: „Čemu podložniki ne smemo biti prosti ljudje kakor drugi?" Med tem pa se je Engelhardt preselil v Petrograd ter vzel tudi Ševčenka s seboj, in prepričavši se, da ni sposoben za lakajsko službo, uslišal je njegovo vneto prošnjo ter ga dal na četiri leta slikarju Šira-jevu.^
Ševčenko je bil tedaj star devetnajst let in slučajno se je spoznal tu s svojim rojakom umetnikom Sošenkom, ki seje potrudil za njegovo srečo in ga seznanil z maloruskim pisateljem Grebenkom. Po prizadevanju novega variha sta obrnila na Ševčenka pozornost takratna veljaka: pesnik Žukovski in slikar Brijul. Brijul je naslikal portret Žukov-skega, prepustil ga loteriji, na kateri je iztržil zanj 2500 rubljev, in za ta denar je bil dne 22. malega travna 1. 1838. maloruski genij odkupljen iz poda-ništva.
Brijulov je takoj vzel Ševčenka na učenje k sebi na akademijo lepih umetnostij, in iz te dobe izvirajo njegove prve poezije. „Surova muza Ukrajine", piše pesnik o sebi, »dolgo ni ugajala mojemu okusu, pokvarjenemu z življenjem v šoli cerkovnika in v gosposkih prednjih sobah; toda ko je dih svobode vrnil mojim občutkom čistost otročjih let, prebitih pod ubožno očetovsko streho, meje ona, hvala ji za to, še tem vneteje vzela v naročje v tujem kraju. Od prvih mojih nedovršenih poskusov, pisanih v Letnem vrtu, je tiskana samo jedna balada ,Pričina' (Vzrok)."
Poezije Ševčenka so prvič izšle 1. 1840. v drobni knjižici z naslovom Kobsar. V tem izdanju je pri-občena jedna izmed najboljših njegovih pesmij „Ka-terina" in nekoliko „dum", katerim pa se je kritika le rogala ter se posmehovala „kmetiškemu pesniku". Ni pa prestrašila s tem Ševčenka. „Naj pa bom kmetiški pesnik, saj meni ni treba ničesar več", je dejal in delal dalje. Toda njegove pesmi in dumke je razumel narod nad Dnjeprom, in čez jedno leto je izšel že drugi natisk njegovega „Kobzara", pomnožen z novo pesmijo „Hajdamaki". Slava Ševčenkova se je razširila po vsej Malorusiji. Neka nepremagljiva moč ga je vlekla v rojstveni kraj, kjer je pod jarmom podaništva trpelo na milijone njegovih bratov in sester, kjer je „mužiku" bila duša že skoro na jeziku.
Naposled je pesnik odšel v svoj rojstveni kraj, kjer se je seznanil z mnogimi izobraženimi Malo-rusi. Obhodivši Ukrajino se je nastanil v Kijevu kot slikar pri arheološki komisiji. Tu se je seznanil s Kulišem, Kostomarovom in drugimi pisatelji.
(Dalje.)
702
Književnost.
bil ničesar.1) Pač pa je ministerstvo z odobravanjem državnega zbora vse sile napelo proti socijališkemu gibanju. Devet delavskih voditeljev so brž zaprli; socijališke časopise so zaplenjali in njihove urednike zapirali. Urednik lista „Gleichheit" je bil obsojen na pet mesecev ječe, voditelji Obervvinder na šest, Most in Pabst pa na pet let, drugi nekoliko manj.
Ko je prišlo Hohenwartovo ministerstvo do vlade, je brž izposlovalo pomiloščenje zaprtih delavcev in izkušalo si med delavci pridobiti sobojevnikov za svoj federališki načrt. V Brnu je Pfeiffer res pridobil mnogo pristašev   za   to  idejo.   Katoliška  delavska
') Med drugim jim je dejal: „Po takih demonstracijah je vladi, zlasti liberalni, nemogoče, da bi storila to, kar želi, ker bi se sicer od druge, posebno od klerikalne strani, izzvale protidemon-stracije."
Črtice iz maloruske  književnosti. (Piše Podravski)
(Dalje.)
Kostomarov je bil ta čas profesor ruske zgodovine na kijevskem vseučilišču in je uprav obdeloval dobo Bogdana Hmelnickega. Mladi učenjak je živel tu v družbi izobraženih mož, v kateri so se nahajali Sevčenko, Kulis, Belozerski, Artemovski-Hulak, Navrocki, Markovič. Ti učenjaki so se cesto pomenkovali o Slovanstvu; izražali so nado, da se v bodočnosti združijo slovanska plemena; in spoznali potrebo naučnega društva, katero bi se lotilo naloge: približati in spravljati v vzajemno dotiko slovanske narode, doslej še tako malo znane med seboj. Pa so tudi zares osnovali tajno društvo sv. Cirila in Metoda, h kateremu sicer Taras ni pripadal, pač pa je zahajal vanj in čital tam svoje pesmi. Kmalu pa je zavohala društvo ruska policija in zaprla vse, ki so se tam shajali, in jih deloma odposlala v oddaljena mesta Rusije. Ševčenka so potrdili k vojakom, kjer mu je bilo zabranjeno slikati, pisati, da, tudi citati. Tako je preživel nesrečni Taras deset let v bridki nezgodi in šele po smrti Nikolaja mu je sin Aleksander II. oprostil kazen  ter mu dovolil  vrniti  se na Ukrajino. Dasi
društva so se ji tudi pridružila. Šlo bi bilo, in brez dvojbe bi se bilo že takrat pričelo krepko socijalno-politiško delovanje. A so-cijalno-demokraški delavci so se dali iznova preslepiti od liberalcev in od židovstva in so zopet začeli hud boj proti vladi in proti katoliški cerkvi. Zidje so podpirali njihovo časopisje in drugo agitacijo. Posrečilo se je vreči Hohenwarta. Zopet je stopilo na po-zorišče liberalno Auerspergovo ministerstvo. To je obetalo socijalno-demokraškemu listu „Volkswille" 40.000 gld., da bi pričel izhajati vsak dan, in 60.000 gld. za delavske produktivne zadruge v Lassalleovem smislu. Pa po raznovrstnem pogajanju med vlado in socijališkimi voditelji se je zgodilo ravno narobe. Tudi to ministerstvo je hotelo naravnost zatreti vsako delavsko gibanje. Boj proti društvom in shodom se je nadaljeval. (Daljen
je bil Sevčenko dokaj vesel svoje svobode, vendar mu ni bilo dano, da bi seje dolgo veselil. Vojaška služba je tako izpodkopala njegovo zdravje, da je čez pet let umrl v Petrogradu dne 26. sušca 1. 1861. v 47. letu svojega življenja. Nesrečnež ni doživel tega, česar se je ves čas nadejal in za kar je ves čas Boga prosil, namreč odpravljenja robstva. Carjevo pismo je bilo razglašeno istega leta šele po Ševčenkovi smrti.
Sevčenko je naročil, naj ga pokopljejo na Ukrajini. Zaradi tega so prepeljali njegovo truplo v domovino in je pokopali v okolici Kaneva na obrežju Dnjepra. Na visoko nasuti mogili stoji velik, od daleč viden križ, in ljudje dohajajo semkaj od vseh stranij, da tu izkazujejo čast njegovim telesnim ostankom.
Ob jednem s Ševčenkom je stopil na slovstveno polje in ž njim vred moral v prognanstvo v Tulo tudi Pantelejmon Kulis. Rojen 1. 1819. v trgu Voronežu v Černihovski guberniji od preprostih sta-rišev, je moral kmalu končati svoje učenje na gimnaziji v Novgorodu. Kulis je poskušal svoje moči v jeziku maloruskem ko pesnik, novelist, narodo-pisec in zgodovinar, toda razven v narodopisu si ni pridobil v nobeni stroki velikega priznanja pri čitateljstvu, a ne zaradi pomanjkanja talenta, marveč zaradi  nestanovitnosti v nazorih.  Težavno je najti
Književnost.
Književnost.
703
drugega pisatelja, ki bi bil s tako lahkoto   obračal svoj plač po vetru kakor uprav Kulis.
Prišedši iz prognanstva se je nastanil Kulis v Petrogradu, kjer seje živo poprijel izdavanja lastnih in tujih del. L. 1861., ko je jela izhajati „Osnova", imela so v njej Kuliševa dela skoro dve tretjini prostora, a ob jednem je bil sodelavec kijevskega „Vestnika Jugozapadnoj Rossiji", čigar smer je bil „Osnovi" popolnoma nasproten. To je bilo tudi krivo, da je izgubil vso popularnost, kakršno je užival v Malorusiji v letih 1857.—1861. Ko je prenehala „Osnova", je molčal Kulis sedem let in šele 1. 1874^ je izdal vnovič delo: Istorija vossojedi-njenia Rusi, kjer se je otresel vseh prejšnjih vzorov in ometal z blatom ukrajinsko slovstvo. Do L 1870. je bil skoro fanatik v proslavi ukrajinske minulosti, v svoji zgodovini pa jo zopet fanatično pobija, trdeč, da so bili Kozaki prosti roparji in zločinci in da je bilo vladarstvo poljske gospode največja dobrota za kraj in njegovo omiko. Pet let pozneje je dospel Kulis v Galicijo ter izdal v Le-vovu 1. zvezek svojih prevodov iz Shakespearea in pozneje še Hutorno poezijo. V tej poeziji se kaže zopet, kakršen je bil ob času „Osnove", proslavlja materinski jezik, katerega je bil v „Vozso-jedinjeniju" že obsodil v smrt. V „Hutorni poeziji" je priobčil še v prozi pisan ,Zazivni list do Ukrajinskoj inteligenciji", kjer jo je vabil na delo „dla dobra Ukrainv, jej ludu i rozvoju literaturv". A vzbudil je pri Malorusih le čudenje, in ker niso zaupali pisatelju, niso ga sprejeli prijazno. Dalje je hotel izdajati Kulis maloruski časopis s pomočjo Poljakov, a ti so ga najpoprej poprašali po pristaših. Ko pa se je pokazalo, da Kulis nima privržencev, odrekli so mu Poljaki podporo. Tako se je osamljen moral vrniti zopet v Rusijo, kjer je v harkovskem časopisu Južni j kraj" tiskal svoje verze, v katerih je imenoval vse ukrajinske pisatelje »literarne hajda-make":
Izmed slovstvenih plodov Kulisevih so najboljši „Čorna rada", zgodovinska kronika iz časov hetman-stva Bruhoveckega; dobri so tudi „Listi z hutora", natisnjeni v „ Osno vi". Njegove posebič izešle pesmi Dosvitki (Petrograd 1862) in Hutorna poezija (Levov 1882) pa utegnejo zanimati samo biblijo-grafa, ker ni v njih ničesar, kar bi bilo vredno pohvale.
Bolje in koristneje je uporabil Kulis svoj talent pri prevodu svetega pisma na ukrajinski jezik. L. 1871. je izdal na Dunaju prevod peterih knjig Mojzesovih in evangelije posebej, potem v Levovu prevod Davidovih psalmov in Jobovih bukev. L. 1880. je bil izdan v Levovu njegov prevod celega novega zakona, ki ga je bil dovršil v družbi z dr. Palujem. L. 1847., ko so bili Ševčenko, Kostomarov in nekoliko drugih odposlani v prognanstvo, je slovstveno delovanje za  nekaj   časa skoro popolnoma
prenehalo. L. 1848. je izdal Metlinski, profesor har-kovskega vseučilišča, drobno knjižico „Južnyj ruskij sbornik", obsegajoč poezije Metlinskega, Makarov-skega, Aleksandrova in Petrenka. Zlasti Petrenko je bil nenavadno nadarjen in je pisal v tako lepem jeziku, da so nekatere njegove pesmi prišle v Ševčenko vo zbirko. Delce Metlinskega vendar ni zdramilo nikogar. L. 1849. je bila natisnjena samo jedna knjiga „Propovidi" (pridige) duhovnika Hrečuleviča, naslednjega leta pa nobena. L. 1851. je izšla zopet jedna narodopisne vsebine: „Maloruskija i ha-lickija zahadki" Sementovskega v Kijevu. L. 1852. je Metlinski, takrat profesor v Kijevu, izdal vnovič zvezek pravljic Leva Borovikovskega, hoteč vzpodbuditi druge k delu; to pot se mu je to bolje posrečilo Že v naslednjem letu so izšle v Kijevu pravljice Mazukeviča, a ob jednem je v Černihovu v „Guberskih vjedomostjah" jel priobčevati zale ukrajinske pravljice Leonid Hlebov. Leta 1856. po vrnitvi v Petrograd prognanih pisateljev je nastalo v ukrajinskem slovstvu novo gibanje. Kulis je izdal dva zvezka „Zapisek o južnoj Rusi" in „Narodni opovidannia Marka Vovčka" (psevdon. Marije Markevičeve). L. 1858 sta izšla dva zvezka pripovedek Kvitke, a 1. 1859. je bilo natisnjenih jed-najst zvezkov, med temi tudi zgodovinska povest Kuliševa „Čorna rada". V naslednjem letu je bilo izdanih že 26 knjig; najvažnejše izmed njih so: „Kobzar" Ševčenka, Kulišev almanah ,;Hata" in Zakrevskega „Starosvitskij bandurist." L. 1860. je začel izhajati v Petrogradu mesečnik „Osnova" pod uredništvom Belozerskega, v Černihovu pa je jel Hlebov izdajati „Černihovskij listok".
To novo slovstveno gibanje je kmalu izvabilo nove moči Na slovstveni njivi so se prikazali novi delavci: Aleksandrovič, Vitavski (pisatelj pravljic, Žitecki, Kužmenko, K o-nisski, gospa Kulis, Lazarevski, Kulik, Moračevski, Nos, Ohijevski, Stecenko, Tavolga, Simonov, Svidnicki, Šišacki, Čubinski in drugi. Toda ta razvoj ukrajinskega slovstva je trajal le kratko. „Osnova" je že 1.1862. zaspala in naslednje leto je prenehal tudi „Černi-hovski listok"; nekoliko mladih pisateljev, kakor: dr Nos, Konisski, Čubinski in Šimanov, je moralo zapustiti domovino. Ministerstvo se je jelo pritoževati nad ogromno množico ukrajinskih rokopisov, predlaganih cenzuri, vsled česar je prišlo naposled do tega, da se je v Rusiji zabranilo tiskanje malo-ruskih knjig, izvzemši leposlovnih.
V vrsto prej navedenih pisateljev je treba še prišteti pred nedavnim v Jalti umrlega pesnika dr. Rudanskega, prelagatelja Lermontovega „Demona" in Homerjeve „Ilijade", in Danila Mor-dovceva, ki je pričel svoje pisateljsko delovanje s prelepo, toda nedokončano pesmijo „Kozaki u mori", natisnjeno 1.1859. v „Saratovskem Sborniku."
704
Književnost.
V »Osnovi" je priobčil Mordovcev dve povesti „Sol-datka" in »Dzvonar", ki sta izšli posebej v »Rusko-ukrajinskoj biblijoteki" v Levovu L 1885. V do-tični »biblioteki" so bili priobčeni 1.1886. tudi »Poetični tvori St. Rudanskega". Poleg »Soldatke" in „DzvonaraK je Mordovcev izdal še povesti: „Son-ne-son" ter „1 z ust mladencov."
bil natisnjen v Odesi njegov neznatni roman: ;,Marko Prollatij".
Med tem, ko je slovstveno gibanje malorusko pojemalo nad Dnjeprom, rastlo je od 1 1848. ugodneje v avstrijski državi. Tega leta je bila osnovana v Levovu »Galicko-ruska Matica", porodil se je po-litično-literaren časopis „Zorja hallcka", in duhovnik Jakop Holovacki je bil  pozvan  na stolico  rusko-
Ob tem času se je pokazal pisatelja tudi Aleksander Storoženko, rojen 1. 1805. umrli. 1874. Ker je bival v državni službi na Podolju, seznanil se je bliže z ondotnimi prebivavci ter zajemal snov za svoje povesti narodu iz ust. Najboljše njegove povesti so: »Kindrat Bubnenko Švidkij", „Roskazy zaporožca  Korža", „Vusi" in „Holka".   L. 1879. je
ukrajinskega jezika in slovstva na levovskem vseučilišču.
Holovacki je bil kaj navdušen rodoljub, ki je sveto verjel, da se proslavi in dvigne maloruski jezik in slovstvo, ko se postavi na lastne noge; za to pa mu je bilo poroštvo bogato malorusko narodno pesništvo, ki presega narodno poezijo vseh ostalih slovanskih plemen.                                      (Dalje.)
Risal Ant. Kocelj. Postanek.
736
Književnost.
Črtice iz maloruske  književnosti. (Piše Podravski.)
(Dalje.)
Na nesrečo se v onem času do 1. 1861. med Malorusi v Galiciji ni pojavil nobeden nadarjen pisatelj, ki bi bil zmožen dostojno nadaljevati žezapočeto delo. Na pesniškem polju so poskušali svoje moči: Holovacki, Ant. Mohilnicki, poznej Dedicki, Lisekevič in drugi, a njih plodi so ostali brez vpliva. Kmalu potem se je Rusin, zgodovinar Denis Zubricki, seznanil s panslavisti v Moskvi, s Pogodinom in drugimi, ki so pridobili njega in Holovackega za svojo idejo o jednoti naroda in jezika velikoruskega z gališko-ruskim. Tako se je jela med gališkimi Malorusi razširjevati težnja po osvojenju jezika velikoruskega, ki se je kmalu pokazala tudi v slovstvu. Za vzor onega umetnega, po velikoruščini »požlaht-njenega" jezika maloruskega sta izdelka »Buj-Tur" Bogdana Dedickega in »Špivak s Polesja" Mik. Li-sekeviča. L. 186)., ko je bila v Avstriji razglašena ustava, osnoval je Dedicki politični dnevnik »Slovo" (beseda), 1. 1862 v družbi s Holovackim pa časopis »Haličanin", ki je vztrajal dve leti. Oba lista sta krepko zagovarjala narodno in slovstveno samostojnost Malorusov.
Mlajši rusinski pisatelji, ki niso ljubili jezika »Slova" in se niso strinjali z njegovimi težnjami, so osnovali pod uredništvom Fedora Zareviča literarni tednik »Večernici". L. 1864. je bil osnovan slov-stvenopolitični mesečnik »Me,a", katerega je čez dve leti nadomestila »Rusalka". L. 1867. seje med Malorusi porodilo dvoje strank: stranka »trdih", »starih" ali »svetojurjevcev" se drži še na dalje „Slova" in njegovih teženj, stranka »mladih", tudi »narodna stranka" imenovana, pa si je osnovala časopis »Pravda", ki je vztrajal do 1. 1880. V tem letu je bil osnovan še sedaj izhajajoči dnevnik »Delo" in znanstveno-literarna »Zorja". Od onega časa se tudi v vsem maloruskem slovstvu razločno zrcalita dva toka z dvema kolikor toliko različnima slovstvenima jezikoma, kar pa razvoju književnosti ni v prospeh.
Vsled razširjenja svojega vpliva med preprostim narodom je osnovala stranka »mladih" leta 1868. društvo »Prosveto", ki je izdalo doslej že 189 popularnih knjižic različne vsebine. Udje, katerih šteje društvo okrog 6700, plačujejo po 1 gld. ca leto, za kar dobivajo po deset knjižic, med katerimi se zlasti odlikuje »Iljustrovanvj Kalendar". Društvo ima deset podružnic ter 112 »čitalnic"; premoženja je imelo koncem 1893. 1. 32.729 gld.1; Poleg knjižic poučne in zabavne vsebine je izdalo 1. 1890.   velezanimivo
]) Pred nekaj  leti si je društvo kupilo lastni dom za 130.000 gld.
delo: »Iljustrovana Istorija Rusi", spisal Aleksander Barvenski, 1.1894. Ševčenkov »Kobzar" I. del, 1.1895. II. del, 1.1897. pa »Geografijo Rusi", spisal Roman Zaklinski. Izborno pripovedno delo je povest „Obraz honoru" (razžaljenje časti), ki kaže tudi med nami se ponavljajočo žalostno resnico, da kdor se mnogo pravda, gre naposled s prazno malho po svetu.
Pa med tem tudi stranka „starih" ni spala. Ker »Gališko-ruska Matica" ni dajala od sebe skoro nikakega znamenja življenja, osnoval je o. Naumovič 1. 1875. v Kolomiji »Občestvo imena M. Kačkov-skega", ki pa se je že naslednje leto preselilo v Levov. Tudi udje tega društva plačujejo po 1 gld. na leto in dobivajo po deset knjižic različne vsebine, a pisanih v »književnem" jeziku. Društvenikov in premoženja ima mnogo manj nego „Prosveta", pa knjižic je že izdalo nad 230 in med temi tudi vsako leto ilustrovani »Koledar". Tudi to društvo je izdalo pred nekaj leti »Ujustrovanuju Istoriju Rusi" (ki stane le 50 kr).
Poleg teh dveh društev imajo Malorusi v Levovu še tretje, namreč »Tovarištvo imeni Ševčenka", ki se je osnovalo koncem 1. 1873., a ni imelo mnogo moči in vpliva. Razvoj društva zavira pred vsem visoka udnina (100 gld.), ki se plačuje tudi v desetih letnih obrokih; vrh tega dobivajo udje namestu knjig samo časopis »Zorjo", čigar izdajanje pa ni glavni namen društva. Dokaj dobička pa prinaša Malorusom izborno založena in bogata na slovstvenih delih »knjigarna tovarištva imeni Ševčenka", v kateri je moči dobiti skoro vse maloruske in maloruskega slovstva se tičoče knjige.
Omenjeni razpor se kaže tudi v časopisju, a predno kaj več izpregovorimo o njem, oglejmo si še nekatere pisatelje in njih dela iz novejše ddbe.
Ob času, ko sta se Dedicki in Holovacki držala v svojih časopisih narodnega jezika, pojavljali sta se v predalih „Slova", »Haličanina" in »Večernicah" pogostoma imeni Konisskega in Fedkoviča. Konisski se je porodil v Cernihovski guberniji ter objavil svoje prve pesmi 1. 1861. v »Slovu", prvo povest v »Haličaninu" 1. 1862. Potem je pisal za »Pravdo", »Svet", »Rusalko' in »Zorjo". Cilj njegove slovstvene delavnosti je bil vedno: služiti domovini in blaginji maloruskega naroda. Temu idealu je ostal zvest vse svoje življenje. Zato je tudi v svojih povestih, kakor: »Žuki johorodvči", „Porvanistruny", »Moji davni znajomi", „Či zločinec či nedužvj", odkrival rane in potrebe svojega naroda, hoteč obrniti na nje pozornost svojega rodoljubja se zavedujočih rojakov.                     _________(Konec.)
Opazka. Pojasnjevanje naših slik v tej in v prejšnji številki pride ob koncu naslednje (24.) številke.
Književnost.
767
General Joubert, poveljnik transvaalske vojne.
samoljubje brez sovraštva. In kadar samo-ljubnež nima istinitega sovražnika blizu sebe, domišljuje si ga in si misli, da ga ljudje preganjajo, da so mu nasprotni in mu hočejo škoditi.
Neprava ljubezen je mati nepravega sovraštva. In ker se z nezmernim samoljubjem večkrat druži tudi  zmota,   zato   so   napake
Črtice iz maloruske  književnosti.
(Piše Podravski.) (Konec.)
Mnogo bi se dalo še poročati o novejši malo-ruski književnosti, a za sedaj omenjamo le še nekaj malega. —
L. 1862. je izdal Bohdan Dšdicki drobno knjižico „Poezij Osipa Fedkoviča", pozdravljajoč v predgovoru pisatelja in mnogo obetajočega narodnega pesnika. Njegove pesmi je občinstvo kakor v Galiciji, tako na Ukrajini res sprejelo z veseljem, ker so bile pisane v lepem, narodnem jeziku. F e d -kovic je bil rojen leta 1834. v Bukovini v vasi Storonki od preprostih starišev kakor Ševčenko, pa v dokaj ugodnejših okoliščinah. L. 1852. so ga vzeli k vojakom, katero službo je opravljal v različnih krajih Avstrije ter se 1. 1859. vrnil kot poročnik v Černovice. Tu se je seznanil z nemškim pesnikom Neubaverjem, kateremu je pokazal svoje nemški pisane lirske proizvode. V njegovi hiši se je spoznal z  Rusinom  Kobilanskim,  po čigar nasvetu  se je
ljubezni sedaj take, sedaj drugačne. Vselej pa so kvarljive in obžalovanja vredne tembolj, čimbolj vzvišena je prava in čista ljubezen.
Nesrečne so take dobe v zgodovini, nesrečni so taki narodi, v katerih prevladuje samoljubje in rodi dan na dan sovraštvo. Ljubezen krepča, ogreva in oživlja posameznike, tako pa tudi cele narode in dobe. A sovraštvo podira, kvari, uničuje posameznike in cele narode in dobe. Iz samoljubja izvira sovraštvo, iz sovraštva nezdravo stran-karstvo, iz strankarstva razpad, in iz razpada pogin.
Globokoumno je torej Empedoklej učil, da so bile prvotno vse stvari združene, vse v jedinosti in v soglasju; med njimi je bila ljubezen. A mednje je prišlo sovraštvo, ki je zlo in vir vsega zla. To je razločilo in razdelilo, kar je bilo poprej združeno.
Zato bi tudi mi tukaj radi Erosu po platonsko peli slavo in ga privabili na slovenske livade, a Nejkos naj bi bežal od nas, ker dovolj je ran, katere je zasekal.
odločil dati v tisk svoje ukrajinske pesmi. Po odpustu iz službe, se je nastanil Fedkovič v domači okolici in bil takoj izvoljen za župana. L. 1872. je deloval pri društvu „Prosveti% pišoč in urejajoč knjižice za narod; 1. 1874. pa seje nastanil v Černo-vicah ter se jel zanaprej resno ukvarjati s književnostjo. Pod njegovim uredništvom je jel izhajati v Černovicah časopis „Bukovina", ki še dandanes zagovarja pravice in koristi bukovinskih Malorusov.
Izmed Fedkovičevih poezij so najboljše one, katere je izdal 1. 1862. Poznej je izdal še dve knjigi pesmij, toda že dokaj slabših, ker je poskušal v svojih proizvodih posnemati Ševčenka. Razven poezij je pisal še drame in povesti, kakih dvajset po številu, ki so bile natisnjene v „Večernicah", „NiviK, »Pravdi" ter v almanahu z imenom „Ruska hata."
Med Malorusi na Ukrajini sta se pojavila v onem času izmed številnih pisateljev samo dva boljša talenta, namreč: Mihael Starvcki in Ivan Levicki-Nečuj. A o teh lahko poročamo ob drugi priliki, ker segata že v najnovejši čas.
Književnost.