GOSPODARSKA IN POKLICNA STRUKTURA KRAKOVSKEGA PREBIVALSTVA VLADO VALENČIČ I. Urbar nemškega viteškega reda v Ljubljani iz leta 1490 navaja v Krakovem 38 podložni- kov z domci in vrtovi.' Kot priimki so pri nekaterih označbe, ki kažejo njihovo gospo- darsko dejavnost oziroma njihov poklic. Pet Krakovčanov je bilo označenih za ribiče (Vi- scher), šesta je bila verjetno vdova po ribiču (Vischerinn). Po eden je bil naveden kot lon- čar (Hafner), tesar (Ziimerman), kramar (Gra- mer) ter krznarica (Kursnerinn), najbrž kr- znarjeva vdova. Mogoče so kaikšno določeno dejavnost predstavljali tudi trije »Ziecher« (vlačilci čolnov?). Seveda je možno, da je bila ena ali druga navedenih označb pravi priimek in ne gospodarska dejavnost, vendar bi bilo to izjema v času, ko so priimki šele nastajaii. Po podatkih urbarja je bilo za gospodarsko usmerjenost Krakovega tedaj značilno vrtnar- stvo; z vsakim domcem je bil združen vrt. Kot druga posebnost v poklicni strukturi pa se pojavlja ribištvo. Posamezni Krakovčani so se ukvarjali tudi z rokodelstvom. IL Popolnejšii podatki o poklicni dejavnosti krakovskih prebivalcev so iz 18. stoletja. Viri za njen prikaz so davčni seznami, popis pre- bivalstva in seznami hišnih posestnikov. Se- znam zavezancev mesnega krajcarja od 31. maja 1706 navaja v Krakovem 100 družin- skih poglavarjev ali poglavarjev gospodinj- stev, ki so jüi popisali zaradi odmere te dav- ščine.2 Pri večini je naveden poklic. Po teh navedbah je bilo v Krakovem 33 ribičev, 15 velikih čolnarjev, 2 voznika, 13 raznih obrt- nikov, 3 dninarji ter po en gostilničar, kme- tovalec, trgovec in deželni uslužbenec. Nada- lje je v seznamu omenjenih 10 gostačev in gostačk, 2 ženi plemiških uslužbencev, 9 vdov in 9 oseb brez označbe dejavnosti ali socialne- ga položaja. Po seznamu iz leta 1706 je bilo v vsej Ljubljani 34 ribičev, razen enega, ki je bil v Trnovem, so vsi živeli v Krakovem. Čol- narjev je biLo tedaj v Ljubljani 45, v Krako- vem tretjina, drugi v Trnovem. Leta 1737 je v Krakovem plačalo mestu obrtni davek ra- zen ribičev še pet čevljarjev, trije krojači, po en tkalec, mizar, sitar, mesar in pek ter sedem vinotočev.^ Ob prvem ljudskem štetju leta 1754 so našteli v Krakovem 81 družin in 634 oseb.* Pri 172 osebah je bU naveden poklic ali kakšna druga označba, ki kaže na njihov druž- beni položaj. Med njimi je bilo 47 ribičev, 20 čolnarjev, 37 rokodelcev, 9 dninarjev, 2 sto- lonoši, 10 gostačev iin gostačk, 42 služkinj ter ^ po en hlapec, kočijaž, komendski uslužbenec, invalid ter beračica. Med rokodelci je bilo 17 zidarjev, 6 čevljarjev, 4 krojači, 3 mesarji, 2 tkalca in še posamezni, drugi obrtniki. Leta 1754 so bili vsi ljubljanski ribiči šteti v Kra- kovem, poleg krakovskih je bilo še 59 čolnar- jev v Trnovem. Leta 1789 je bilo v Krakovem 45 ribičev, 7 čevljarjev, 7 zidarjev, 4 krojači, po trije vlačilci čolnov, gostilničarji, tesarji in vozniki, po en stolonoša, starinar, stražnik, sel, mesar, dežnikar, mizar, paznik, tovarniški de- lavec ter dva navadna delavca.' Ti podatki pa niso popolni, saj se čolnarji ne omenjajo, dasi so predstavljali eno izmed močnejših po- klicnih skupin. Seznami hišnih posestnikov omenjajo v le- tih 1782 do 1798 v Krakovem 26 ribičev, 21 čolnarjev, 7 zidarjev, 5 krojačev, po tri krč- marje in dninarje, dva voznika ter po enega lovca, prodajalca soli, tesarja in tkalca.* Ti podatki kažejo le poklicno struikturo 71 hiš- nih posestnikov ne pa vseh oseb, ki so živele v Krakovem in se ukvarjale s kakšno gospo- darsko ali drugo dejavnostjo. m. Veliko število ribičev in sorazmerno šte- vilni čolnarji pričajo, da je Ljubljanica tedaj še odločilno usmerjala poklicno dejavnost krakovskega prebivalstva. Z nalovlj enimi ri- bami so krakovski ribiči zalagali ljubljanski trg. Potrošnja rib je bila zaradi številnih post- nih dni velika, zato je mogel ribolov zaposlova- ti večje število oseb. Zaslužek je dajala Ljub- ljanica tudi s svojim tedaj zelo velikim pro- metom, ki so pri njem dobili zaposlitev čol- narji in nakladalci ter razkladale! blaga v pristanu. V prvi polovici prejšnjega stoletja je v tem pogledu prišlo do znatnih sprememb. Po osušitvi Barja, ki se je pričela z Gruberjevim prekopom, se je spremenilo vodno stanje Ljub- ljanice ter njenih pritokov, vodna gladina se je znižala. Nove vodne razmere niso več dopuščale prejšnjega ribjega bogastva, ribo- lov je začel pešati. Nemška viteška komenda, ki je imela pra- vico do ribolova na Ljubljanici in njenih pri- tokih, je bila upravičena za izkoriščanje te pravice imeti 44 ribičev. Po davčnem registm iz leta 1815 jih je bilo v Krakovem 3S; od konca 18. stoletja se je njihovo število zmanj- šalo. Za dosmrtno ribolovno pravic» so kra- kovski ribiči plačevali komendi letno 8 gld 22 1/2 kr. Zaradi poslabšanja ribolovnih raz- mer v zvezi z osuševalnimi deli na Barju v dvajsetih letih se Krakovčani niso več pote- 152 govali za ribolov in komenda ni mogla oddati vseh ribiških mest. Tedaj je imela le 15 do 18 ribičev. Leta 1831 se je s svojimi krakovskimi ribiči dogovorila, da jim ribolova ne bo več oddajala dosmrtno, marveč samo za eno leto za staro dajatev." Ribiči so ponovno prosili nemški viteški red za znižanje zakupnine na polovico; mestni magistrat je njihovo prošnjo priporočal, ker so se dohodki iz ribolova ob- čutno skrčili.** Uspeha te prošnje niso imele, komenda ni pristala na znižanje dajatve za ribolovne pravice. Po naročilu križevniškega vodstva se je komendsko upraviteljstvo leta 1834 obrnilo na magistrat z zahtevo, naj komi- sija za osuševanje Barja plača odškodnino za zmanjšano komendsko ribolovno rento. Osu- ševalna dela so bila vzrok, da sta se na Barju leta 1826 pogreznila oba bregova Ljubljanice, podsula sta velike množine rib in za vedno so bila uničena ribja vališča in prostor, kjer so se ribe zadrževale. Stari jarki, ki so bili polni rib, so bili delno izsušeni, delno je voda v njih dobila pri iztoku tako močan padec, da ribe niso mogle več vanje. Prej je bilo na Barju mnogo za ribolov zelo izdatnih mlak, tudi te so bile izsušene. Za ribolov ni več zanima- nja, mladi ljudje se za zakup ribolova ne po- tegujejo, ker se ne morejo več z njim preživ- ljati. Ko bodo stari ribiči pomrli, bo ta do te- daj pomemben dohodek zaradi osušitve Barja za komendo popolnoma usahnil. Pred osuševa- njem je ta prejemala od 44 ribičev na zakup- nini 368 gld 30 kr, v začetku tridesetih let je prejemala od 17 ribičev 147 gld 15 kr, torej 221 gld 15 kr manj. Poleg te zakupnine je ko- menda prejemala še zakupnino od gospostvu pridržanih vod, ki jih je od časa do časa da- jala v zakup. Tudi ta zakupnina se je zmanj- šala za 30 do 40 gld, tako da je ribolovna renta za 250 do 260 gld letno manjša, kot je bila pred osušitvijo. Komenda sicer priznava, da je bila osušitev izvedena v splošno korist, toda ne zdi se ji pravilno, da bi se bremena le enostransko razdelila. Križevniški red je že tako bil obremenjen s prispevki za osuševal- na dela, poleg tega pa mora trpeti, da so nje- gova zemljišča prekopana z jarki. S temi raz- logi je utemeljeval svojo prošnjo za letno od- škodnino, ki naj bi prvo leto znašala 250 gld, v bodoče pa bi se določila konec vsakega leta.^ V svojem odgovoru komendi je magistrat pri- znaval, da so bile z osuševanjem občutno pri- zadete njene vrhovne lastninske pravice in koristi, izjavil pa je, da magistrat ni organ osuševalne komisije in ni upravičen, da bi se dogovarjal glede odškodnine.'" IV. Kot za ribištvo so se poslabšali pogoji tudi za drugo v Krakovem pomembno, na Ljub- ljanico navezano gospodarsko panogo, za čol- Krakovska ulica s Krakovskega nasipa (Iz fototeke MALj) narstvo. Prevoz s čolni ter nakladanje in raz- kladanje blaga v pristanu na Ljubljanici je bila pravica Krakovčanov in Trnovčanov. V teh poslih so bili podrejeni mitniškemu, po- zneje carinskemu uradu, ki je zanje vodil po- seben urbar. Enotni čolnarski ceh se je okrog leta 1708 razdelil na ceh malih in ceh velikih čolnarjev. Veliki čolnarji so prevažali kame- ralno in trgovsko blago na velikih državnih ladjah, mali čolnarji pa so imeli manjše čolne in so oskrbovali prevoze za dnevne potrebe meščanov.*^ Krakovci so bili, kot je pokazal seznam zavezancev mesnega krajcarja, veliki čolnarji. V prvih desetletjih osemnajstega sto- letja urejena tržaška cesta je pritegnila riase del prometa, ki je prej šel po Ljubljanici. Za čolnarje je bil to prvi udarec, začutili so, da je njihov gospodarski obstoj ogrožen. Najbrž iz tega razloga so si mali čolnarji zaželeli za- ščite; na njihovo prošnjo so bili privilegiji ve- likih razširjeni tudi na male čolnarje, ki naj bi jih bilo 30 v Ljubljani. Na podlagi privi- legijev so čolnarji hoteli uveljaviti svoj mo- nopol in so branili zunaj mesta živečim pod- ložnikom, da bi s svojimi čolni do vazali les, seno in druge pridelke v mesto.^- Leta 1756 so bili privilegiji in čolnarski red na novo po- trjeni. V Ljubljani je smelo biti 40 velikih čolnarjev na štirih velikih ladjah; privilegij iz leta 1535 je dovoljeval deset ladij. Veliki čolnarji naj bi opravljali nakladanje, razkla- 153 danje ter prevoz blaga. Čolnarski red je na- ročal višjemu mitniškemu uradu, naj v pri- meru smrti čolnarja sprejme njegovega sina, ki je vešč čolnarjenja, in ga vpiše v urbar; v primeru, da takega ni, pa najstarejšega čol- narskega hlapca.'^ Po seznamu mesnega kraj- carja je začetek 18. stoletja živelo v Krako- vem 15 velikih čolnarjev. Ob štetju leta 1754 so našteli 16 čolnarjev med hišnimi posestni- ki ter štiri med drugimi stanovalci. Ni pove- dano, kakšni čolnarji so to bili, toda, ker je ta pokhc prehajal od očeta na sina, jih smemo uvrstiti med velike čolnarje, kakor so bili iz- kazani nekaj desetletij prej. Čolnarska organizacija, ki je imela izključ- no pravico do prevažanja trgovskega blaga in je nalagala svojim članom razne omejitve gle- de čolnarjenja v posameznih okoliših, je sča- soma postala ovira za promet in trgovino. Za- to jo je Jožef II. odpravil in velikim čolnarjem ni potrdil cehovskih pravic.'" Nekdanja insti- tucija velikih čolnarjev je prenehala, veliki čolnarji so ostali le carinski nakladalci in raz- kladale! (fakini) blaga v pristanu. Določena je bila tarifa, ki so po njej smeli zahtevati od trgovcev in drugih strank plačilo za svoje de- lo.'" S to preureditvijo je bil Krakovcem kot nekdanjim velikim čolnarjem odvzet njihov delež pri prometu na Ljubljanici. Ko so mali čolnarji, ki so še nadalje opravljali prevoze s čolni, hoteli pod zaščito svojega ceha zvišati prevozne cene, jim je kresija to preprečila. Odredila je, da sme vsak čolnar prevažati po dotedanji ali tudi nižji tarifi ter da sme vsa- kdo uporabljati za prevoz izvencehovske čol- narje aU pa sam imeti čoln in s svojimi hlap- ci prevažati blago na vodi. To je pomenilo uki- nitev čolnarskih predpravic; čolnarji so po- pustili ter s trgovci leta 1789 sklenili spora- zum glede prevoznih pogojev in prevozne tarife. Trgovci in prevozniki so se zavezali, da bodo prevoz blaga za Vrhniko prepu- stili čolnarjem. Po sklenjenem sporazumu, ki je nanj pristalo 37 čolnarjev, so ti prevzeli solidarno jamstvo za vso morebitno pri prevozu nastalo škodo.'* Tako se je dejan- sko ohranila še naprej čolnarska cehovska or- ganizacija, čeprav njeni privilegiji niso bili več potrjeni. Zdi se, da se trgovci niso več dr- žali sklenjenega sporazuma, potem ko je pre- teklo nekaj let. Leta 1802 so mali čolnarji prosili magistrat, naj trgovcem prepove imeti čolne za prevoz blaga. Magistrat je menil, da od Marije Terezije izdani čolnarski privile- giji še vedno veljajo. Po teh privilegijih nihče razen privilegiranih čolnarjev ne sme imeti čolnov in najemati čolnarje. Vse Trnovo in velik del Krakovega živi od čolnarstva, nihče ni upravičen, da odvzame tem čolnarjem nji- hov zaslužek. Ni mogoče govoriti o monopolu, kajti vsakdo mora za prevoz blaga izbrati ti- stega čolnarja, ki mu zagotovi pravilno oprav-, Ijeno delo. Ne more pa se zameriti čolnarjem, da zvišujejo prevozne cene in s tem svoj za- služek, od katerega je pri naraščajoči dra- ginji odvisno njihovo preživljanje. Za čolnar- je govorijo njihovi privilegiji, ki sicer res ni- so potrjeni, toda trgovci ne morejo dokazati, da smejo imeti čolne in prevažati spedicijsko blago. Kresija je soglašala z magistratovo ar- gumentacijo in ni priznala trgovcem pravice, imeti čolne in prevažati blago." Pri tem ni dolgo ostalo, cehovskih pravic ni bilo mogoče uskladiti z gospodarskim razvojem. Z dvor- nim dekretom od 21. septembra 1804 je bilo čolnarstvo na Ljubljanici proglašeno za pro- sto in ceh malih čolnarjev ukinjen. Magistra- tu je bilo naročeno, naj po nalogu deželne vlade razglasi, da čolnarske pravice za vse čolne podeljuje glavni carinski urad, ki se mu je treba prijaviti ter plačati bankalni čolnar- ski ter obrtni davek. Brez dovoljenja deželne vlade ni smel carinski urad nobene prijave zavrniti. Da so se preprečile nezgode, so mo- rali lastniki čolnov imeti izvežbane čolnarje. Organizacija čolnarjev pa kljub razpustu ni zamrla, magistrat je še naprej dajal dovolje- nja za včlanjenje v čolnarsko družbo.'^ V času francoskega medvladja je prenehala institucija fakinov, čolnarstvo pa je postalo navadna prosta obrt, neodvisna od carinskega urada. Promet na Ljubljanici je ostal živahen tudi v tej dobi. Dnevno je prihajalo v Ljub- ljano v najslabšem času vsaj 6 čolnov z Vrh- nike, pozimi ko je bil promet močnejši, je pristajalo na Bregu od 16 do 20 pa tudi do 24 čolnov. " Po avstrijski reokupaciji so nekda- nji fakini zopet prevzeli svoje posle pri carin- skem uradu, ne da bi bila vzpostavljena prej- šnja organizacija. Tedaj jih je bilo 11 iz Kra- kovega in 2 iz Trnovega. Sele leta 1823 je bil izdelan načrt reda za nakladalce; predvide- val je v Ljubljani 60 fakinov, ki bi volih svo- jega predstojnika in dva odbornika. Nakladal- ske posle so morali opravljati osebno in ne po najetih hlapcih; izjema je bila dovoljena le vdovam fakinov, katerih sinovi za fakinske po- sle še niso bUi fizično sposobni. Ta določba je bila le malo časa v veljavi, na prošnjo fakinov so jim po nekaj letih dovolili, da so smeli imeti hlapce, ki so namesto njih opravljali delo.^" V času svobodnega čolnarjenja so si nekateri trgovci nabavih čolne in z njimi prevažali svoje in spedicijsko blago. Za pravico čol- narjenja so se potegovali fakini (nekdanji ve- liki čolnarji). Da jih ne bi kakšna konkuren- ca oškodovala v gospodarskem obstoju, so si čolnarji prizadevali za obnovitev starih pri- vilegijev z izključno pravico za prevoz bla- ga.2' Tega niso dosegli, čolnarski red, naprav- ljen obenem z redom za nakladalce, je imel čolnarstvo za prosto policijsko obrt, ki ni zanjo potrebno nobeno posebno dovoljenje. Plovba po Ljubljanici je bila svobodna, vsak , 154 je smel imeti čolne in prevažati trgovsko in drugo blago od Ljubljane do Vrhnike in na- zaj. Moral se je le prijaviti svoji okrajni go- sposki in plačevati predpisani davek ter do- kazati, da je vešč čolnarjenja ali pa imeti v tem poslu veščega hlapca. Čolnarji v Ljublja- ni so morah izvoliti iz svoje srede predstoj- nika in njegovega namestnika. Manjše čolne za prevažanje tovora in za svoje gospodarske potrebe je smel imeti vsakdo, ne da bi jih bil dolžan prijaviti gosposki.^^ V primeri s sredo 18. stoletja je število čol- narjev nazadovalo, leta 1815 jih je bilo v Kra- kovem 6, v Trnovem 39.^' Čolnarjem se je krčil zaslužek, zato je njihovo število kopnelo. Ko je bil leta 1824 dograjen šentjakobski most — za zgraditev so se Krakovčani in Trnov- čani sicer prizadevali — so čolnarji izgubili precejšen zaslužek od prevozov čez Ljubljani- co. Tudi je most s stebri sredi reke postal ovira nemotenemu čolnarjenja. Večji razvoj prometa na vodi je zavirala visoka vodna mitnina; ker so bile istočasno ukinjene ne- katere pristojbine za uporabo Tržaške ceste, druge pa znižane, so prevozu blaga na cesti dajali prednost.^* V. V naslednjih dveh desetletjih se je število ribičev in čolnarjev naglo krčilo. V konskrip- cijskih polah, ki se nanašajo na razdobje od 1830 pa nekako do srede stoletja, je med pre- bivalci Krakovega omenjenih sicer 26 nakla- dalcev (fakinov), toda le 12 ribičev in trije čolnarji, naraščati pa je začelo število roko- delcev, javnih in zasebnih ulužbencev ter de- lavcev.2* Obrtni registri iz istega časa kaže- jo, da je od 43 vpisanih čolnarjev iz Kra- kovega in Trnovega 20 črtanih, bodisi da so umrli ali pa opustili čolnarjenje.^* Ljudsko štetje iz leta 1857 je ugotovilo v Krakovem še 7 ribičev, dva sta bila hišna posestnika, 24 nakladalcev oziroma fakinov, eden je bil hi- šni posestnik; čolnarja ni omenjenega nobe- nega. Ribištvo in čolnarjenje sta za Krakov- čane tedaj že izgubila svoj nekdanji pomen, pri 46 krakovskih hišnih posestnikih ni bila ugotovljena nobena posebna gospodarska de- javnost. Med stanovalci Krakovega so bili šte- vilneje zastopani rokodelci in drugi obrtniki, njihovi pomočniki in vajenci ter dninarji.-' Leta 1857, ko je bilo to štetje, je bila tudi do- grajena in odprta železniška proga od Ljub- ljane do Trsta. Promet trgovskega blaga na Ljubljanici je prenehal. Večina čolnarjev je izgubila delo in zaslužek; nekdanji fakini, ki so bili zaposleni pri carinskem uradu v pri- stanu, so biU sprejeti v železniško službo in so se preselili na kolodvor.^« Nekateri Kra- kovci so odšli kot železniški nakladalci v Na- brežino.^' Poleg omenjenih nakladalcev je ži- velo v Krakovem še 5 drugih železniških, uslužbencev, ki so verjetno prišli v železniško službo kot nekdanji nakladalci. Po podatkih štetja iz leta 1857 precejšen del takratnega prebivalstva ni bil domačega po- rekla, temveč se je priselil od drugod. Kot je mogoče ugotoviti, od 73 hišnih posestnikov jih 19 ni bilo iz Ljubljane; od 123 stanoval- cev, največ družinskih poglavarjev, jih je 64, torej več kot polovica, bilo priseljen- cev. Zanimiv je primer hišnega posestni- ka in čevljarskega mojstra, imel je 6 pomoč- nikov, 3 vajence in 6 hišnih poslov, ki so vsi bili iz tujih občin. Mnogi izmed priseljenih prebivalcev so pozneje pridobili domovinstvo v Ljubljani. Rezultat tega razvoja je bil, da so priseljenci imeli vedno večji delež med prebi- valstvom. Krakovo je leta 1857 štelo 833 pre- bivalcev, to je skoraj 200 več kot sto let prej. Spreminjanje družbene strukture, ki se je po- kazalo v naraščanju števila pripadnikov me- ščanskih poklicev, v povečanju števila prise- ljenega kakor tudi vsega prebivalstva, je bilo v zvezi s spremembami Krakovega do Ljub- ljane. Prej gospodarsko samosvoje naselje, ki je z značilnimi na Ljubljanico navezanimi de- javnostmi dopolnjevalo mestno gospodarstvo, se je spremenilo v predmestje Ljubljane, ka- terega prebivalstvo se je povečini vključilo v gospodarsko življenje mesta. Pri naslednjem štetju 31. decembra 1869 je bilo vprašanje po poklicu, zaposlitvi in zna- Krakovskl vrtovi z Emonske ceste (iz fototelce MALJ) ^ 155 čaju dejavnosti določneje postavljeno. Osebe brez določenega zaslužka so morale navesti, od česa živijo; zajeto je bilo tudi delo oseb, ki so pomagale družinskemu poglavarju pri njegovi pridobitni dejavnosti. Zato prihaja v rezultatih štetja za Krakovo v precejšnji meri do izraza vrtnarstvo, ki je tudi bilo značilna stara krakovska gospodarska panoga.'" Šest krakovskih hišnih posestnikov je navedlo kmetijstvo ali poljedelstvo, pet pa vrtnarstvo kot svoj poklic; pri dveh je označeno, da živi- ta od vrta in hiše. Hišni posestniki, pri ka- terih je bilo navedeno vrtnarstvo kot njiho- va poklicna dejavnost, so bile ženske, tudi 14 družinskih članov, ki so v vrtnarstvu poma- gali družinskemu poglavarju, so bile ženske. S poljedelstvom in vrtnarstvom se je verjetno ukvarjal tudi eden ali drugi izmed 18 hišnih posestnikov, ki sicer niso navedli posebne de- javnosti. Ribiče so našteli med krakovski- mi hišnimi posestniki le še tri ter dva nji- hova sinova, med drugimi družinskimi pogla- varji so bih štirje ribiči. Trije hišni posestni- ki in en njihov družinski član so bili nakla- dale!; tudi ta, najprej na promet na vodi, po- zeje na železnico navezana dejavnost je med Krakovci izumirala. Zadnjo sled povezave s prometom predstavljajo železniški uslužben- ci, ki jih je bilo med družinskimi poglavarji osem. Zelo se je pomnožilo število rokodelcev in drugih obrtnikov; med hišnimi posestniki jih je bilo 10, med najemniki okrog 50, ter število javnih uslužbencev. V razdobju 1857- 1869 je število prebivalstva naraslo za 127 oseb, na skupaj 960. Od tega števila je odpad- lo 319 oseb na družine hišnih lastnikov, 641 na družine drugih stanovalcev. Od 60 hišnih lastnikov, drugi niso živeli v Krakovem ter so v njihovih hišah stanovali le najemniki, je bilo 17 rojenih zunaj Ljubljane; hišno posest so držali domačini povečini v svojih rokah. Med najemniki so prevladovali tujci, od 140 se jih je 83 priselilo iz drugih krajev. VI. Ob štetju 31. decembra 1910 je živelo v Krakovem 1047 oseb, med temi 234 hišnih la- stnikov in z njimi skupaj živečih oseb ter 813 najemnikov in članov njihovih gospodinj- stev.'i Le 51 krakovskih hišnih posestnikov je živelo v svojih hišah, drugi so jih oddajali v najem. V drugi polovici prejšnjega stoletja je bilo nekoliko hiš zgrajenih, prezidanih ali nad- zidanih; predvsem na Emonski cesti na Zoiso- vi cesti ter na Krakovskem nasipu se je sta- novanjski prostor povečal. Od leta 1869 do IQlQ je število prebivalcev omenjenih treh krakov- kih obrobnih ulic naraslo za okrog 250 oseb. Nekatere izmed hiš so postale prave najemni- ške kasarne z mnogimi strankami in desetina- mi stanovalcev. Število prebivalcev v ulicah znotraj Krakovega pa je celo nekoliko naza- dovalo. Jedro naselja, ki je bilo v gradbenem pogledu le malo prizadeto, ni bilo udeleženo pri splošnem naraščanju prebivalstva. Podatki štetja leta 1910 o poklicni strukturi krakovskih hišnih posestnikov kažejo, da so nekdanje na Ljubljanico navezane gospodar- ske dejavnosti popolnoma izumrle, ribičev in nakladalcev kot naslednikov nekdanjih čol- narjev ni bilo več. Pač pa je od 51 hišnih lastnikov deset, med njimi šest žensk navedlo kmetijstvo ali vrtnarstvo kot svoj glavni po^ klic. Med drugimi je bilo 10 obrtnikov, 6 bra- njevcev in trgovcev, 6 državnih uslužbencev, 2 železniška uslužbenca, 3 državni upokojen- ci, 3 delavci, 4 hišni in zemljiški posestniki, 2 izvoščka in 2 zasebnika, drugi poklici so bili zastopani le s posameznim primerom. Za leto 1910 je ugotovljena poklicna pri- padnost 543 v Krakovem štetih oseb; to so bili prebivalci, ki so opravljali kakšno gospo- darsko ali drugo dejavnost, ter osebe označene kot zasebniki. Niso upoštevani družinski člani, zaposleni le v gospodinjstvu, dijaki in učenci ter otroci. Po teh ugotovitvah je bilo v Kra- kovem 64 javnih uslužbencev, 23 javnih upokojencev, 57 obrtnikov, 73 obrtnih pomoč- nikov, vajencev in pomožnih delavcev, 22 tr- govcev, kramarjev, branjevcev in raznih drugih prodajalcev, 30 trgovskih pomoč- nikov, učencev, kontoristinj itd., 29 raznih zasebnih nameščencev, 71 delavcev, 43 dninarjev, dninaric, postrežnic itd., 22 v kmetijstvu in vrtnarstvu zaposlenih tei- 38 zasebnikov. Hišnih poslov je bilo 34, 31 služkinj in dekel ter 3 hlapci. Posle so imeli predvsem v gospodinjstvih državnih in drugih javnih uslužbencev ter v gospodinjstvih, kjer so se ukvarjali z vrtnarstvom in polje- delstvom. Pripadniki drugih poklicev so bili le maloštevilni, med njimi je bil en samcat ribič, ki je bil stanovanjski najemnik, pri nekem družinskem poglavarju-zasebniku, označenem za očeta hišnega lastnika, pa je pripomba, da je bivši ribič. Glavno zaposlitev v kmetijstvu in vrtnar- stvu je imelo le malo krakovskih prebivalcev; samostojnih je bilo v tem poklicu 18, od teh je 12 obdelovalo lastna zemljišča, 6 pa zem- ljišča, vzeta v zakup. Pri štirih osebah je pripomba, da delajo oziroma pomagajo v kme- tijstvu. V kmetij sko-vrtnarski stroki so pre- vladovale ženske. Statistika gotovo ni zajela vse vrtnarske dejavnosti v Krakovem, mnogo- krat je ostala zakrita kot postranski poklic hišne gospodinje. V nekaterih poklicnih panogah so imele ženske znaten delež. Tako je bilo med obrtniki ter obrtniškimi pomočniki in vajenci 31 šivilj. Tudi med delavstvom so bile ženske močno zastopane, v tobačni tovarni je delalo 42 de- lavk in 8 delavcev oziroma uslužbencev, 156 poleg tega sta živeli v Krakovem tedaj še dve upokojeni delavki tobačne tovarne. V tej tovarni, po številu zaposlenih največjem industrijskem podjetju v Ljubljani, je poiska- la delo marsikatera Krakovčanka, toda tudi tobačne delavke, ki so se v Ljubljano pri- selile, so si mnogokrat našle stanovanje v bliž- njem Krakovem. Krakovski domačini so sestavljali le manjši del prebivalstva. V Ljubljani je bilo od 234 oseb v gospodinjstvih hišnih lastnikov komaj 101, od 813 oseb v gospodinjstvih stanovanj- skih najemnikov pa je bilo 347 rojenih v Ljubljani. Razvoj poklicne strukture se je v naslednji dobi nadaljeval v smeri pomeščanjenja in opuščanja posebnih poklicnih značilnosti. Ob štetju leta 1931 so v Krakovem našteli 196 družinskih poglavarjev.'^ Od teh je 73 bilo zaposlenih v obrti, gostinstvu in trgovini, 31 jih je bilo v javnih službah, 28 je bilo posest- nikov, rentnikov in brez navedbe poklica, 22 raznih upokojencev, 20 delavcev, 6 post- reščkov, postrežnic in peric, 1 študent, 4 polje- delci in 1 vrtnar; ribiča in čolnarja ni bilo več nobenega. V poklicni strukturi krakovska vrtnarska in poljedelska dejavnost skoraj ne prihaja do izraza, saj jo je zastopalo komaj 5 družinskih poglavarjev. Toda tudi od 19 posestnikov se jih je nekaj ukvarjalo z vrt- narstvom, saj so v tej skupini prevladovale ženske, v katerih področje je vrtnarstvo sodilo. Med lastniki krakovskih hiš in zem.- Ijišč je bilo še 9 obrtnikov, 5 rentnikov, 4 trgovci, 4 železniški uradniki, 3 gostilničarji ter posamezni pripadniki raznih drugih po- klicev. Krakovske hiše, 77 po številu, so bile tedaj v lasti 69 lastnikov. Od teh jih je 28 bilo rojenih v Ljubljani in so v Krakovem živeli; to so bili dejanski domačini, 32 jih je bilo rojenih zunaj Ljubljane, 8 lastnikov ni živelo v svojih krakovskih hišah; mestna občina je büa lastnik štirih hiš, treh starih in leta 1874 zgrajene šole na Grabnu. Ob štetju leta 1931 so našteli v Krakovem — v primeri s prejšnjimi štetji niso upoštevane hiše na Emonski cesti št. 4, 6, 8 in 10 — 767 stalno in 35 začasno prisotnih oseb. OPOMBE 1. Gradivo za zgodovino Ljubljane, XII. zvezek, Ljubljana, 1968, str. 2 si. — 2. AS, Stanovski arhiv fasc. 61; V. Valenčič, O gospodarski struk- turi ljubljanskega prebivalstva v začetku XVIII, stoletja, Kronika V/1957, str. 5 si. — 3. I. Vrhov- nik, Trnovska župnija v Ljubljani, Ljubljaria 1933, str. 89 si. — 4. Kapiteljski arhiv v Ljubljani, fasc. 128/1,6; V. Valenčič, Prebivalstvo Ljubljane pred dvesto leti. Kronika II./1954, .str. 191 si. ~ 5. Vrhovnik, n. o. m. str. 89 si. — 6. V. Fabjančlč, Knjiga hiš, VII, del: Krakovo, tipkopis v MALj. — 7. MALj, Reg. I fasic. 308, list 597 si. in 617 si.; Cod. XX/3, Davčni register iz leta 1815. — 8. MALj, Reg. I fasc. 308, list 597 si. in 623. — 9. MALj, Reg. I fasc. 308, list 597 si. — 10. MALj, Reg. I fasc. 308, list 599. — 11. Vrhovnik, n. o. m. str. 61 sL; S. Rutar, Zur Schiffahrt an der Lai- bach, MMVK V/1892, str. 68 sl.; A. Müllner, Die Zukunft der Stadt Laibach, Argo IX/1901, stolpec 9, 27 sl. — 12. Vrhovnik, n. o. m. str, 51; Müllner, n. o. m. stolpec 27 sl, — 13. Rutar, n. o. m. Str. 79; Müllner, n. o. m, stolpec 43 sl. — 14. MALj, Reg. I fasc. 14, lista 38 in 220. — 15. MALj, Reg. I fasc. 14, list 87 sl. ter fasc. 142, list 410 sl. — 16. MALj, Reg, I fasc. 14, listi 237 in 241 sl. — 17. MALj, Reg, I fasc, 142, list 390 sl, — IS, MALj, Reg. I fasc, 142, listi 400 sl.; Vrhov- nik, n. o. m. Str. 62, — 19. MALj, Reg. I fasc. 165, listi 844 sl. — 20. MALj, Reg. I fasc. 181, listi 164 sl., 185 sl., 194 sl., fasc. 269, listi 142 sl.; Cod. XX/3, Davčni register iz leta 1815. — 21. MALj, Reg. I fasc. 211, listi 632 sl., 643 sl., 647 sd. — 22. MALj, Reg. I fasc. 181, listi 203 sl. — 23. MALj, Cod. XX/3, Davčni register iz leta 1815. — 24. MALj, Reg. I fasc. 236, listi 44 sl. — 25. MALj, Varia Lab. XII, Konskripcijske pole Krakovega. — 26. MALj, Cod. XX/2, fol. 121 sl. — 27. MALj, Varia Lab. XII, Ljudsko štetje 31. oktobra 1857, mapa Krakovo. Navedeni podatki tega in nas- lednjih štetij so zbrani in preračunani iz popis- nega gradiva. — 28. Vrhovec, n. o. m. str. 69. — 29. Gl. op. 27. — 30. MALj, Varia Lab. XII, Ljudsko štetje 31. decembra 1869, Krakovo. — 31. MALj, Varia Lab. XII, Ljudsko štetje 31. decembra 1910, Zoisova cesta .št. 1, 5, 9, Emonska cesta št. 4, 6, 8, 10, 11, 25, vse hiše v Gradaški, Kladezni, Krakovski ulici, na Krakovskem nasipu, v Rečni in Vrtni ulici. — 32. MALj, Varia Lab. XII, Ljudsko štetje 31. marca 1931, Zoisova cesta št. 1, 5 in 9, Emonska cesta 11 in 25 ter vse hiše v drugih krakovskih ulicah kot pod op. 31. 157