—    175    —
Novičar iz austrianskih krajev.
Xq. Iz Ormuža na Štajarskem. (Konec.) Po-tovaje po svoji domovini sem prišel tudi v Malo Nedeljo ter sem obiskal farno cerkev in pokopališče, kjer počiva rajnki fajmošter Anton Krem p I, ki je skoz 10 let marljiv delavec v nojrradu Gospodovem, svojim farma-nom mil oče in zraven tega priden pisatelj slovensk bil. Nadjal sem se, da na grobu čislanega pisatelja ^dogodivščine štajarske zemlje" bo saj boren križec stal v znamnje, da tu počiva verni sin svojega naroda. Al — serce me je presunilo, ko iskajoč le kakega malega znamnja, nisem najdel — ničesa! Je H to mogoče? Morebiti je kaka uima pokončala spominek? Al sem ga le jez zgrešel? Prosim^ naj se nam v tolažbo pove, ako sem se jez zmotil. Ce se pa nisem zmotil,-----------.
Ker je ravno novo rekrutiranje izpisano, moram omeniti neke napake, ki se menda povsod tako pogostoma nahaja in v tem obstoji, da kmetje že v naj bolji starosti sinom, ki jih ima zadeti  vojaški  stan,   prepisujejo
njim svoj grunt, jih tako oprostiti vojaščine ; prepisujejo se večidel za majhno kupšino, po kteri ostali otroci v škodo pridejo; namest činžev od kupšine si izgovore   kruh ali vžitek ali še kako njivico ali kravico ali kak košček vinograda in kaj tacega.    Ostale  sinove skušajo   priženiti h kaki dragi hiši.    Pa kaj  izvira dostikrat  iz take   naglice?    Stariši  ne   pomislijo,   da  oprostujejo   sina vojaščine le take   zemljiša,   ki   imajo  postavno   velikost,   in ako je oče tako   star   ali   bolehen  in  slab,   da  ne more sam   več gospodariti;   zgodi  se   tedaj   dostikrat,   da   že oženjeni mladi gospodarji se vzamejo  v vojake.    Pa   če tudi sin ostane na gruntu,  kterega  mu je  oče iz  gole ljubezni prezgodaj izročil, kaj se pogostoma zgodi? Stari in mladi ostanejo le kratek  čas  v  lepi  edinosti,   včasih le  tako   dolgo,   dokler  svatba  terpi, —   kmalo   nastopi prepir, kreg, sovražtvo, da stariši mile solze pretakajo in  komaj  preterpe   nehvaležnost  sina  in   snahe,   drugi otroci pa od hiše iti morajo ali se pa ravsajo in kavsajo noč in dan.    In dostikrat se spozabi sin nad očetom  ali oče nad sinom, da vstajajo še hujši nasledki. To je žalostni konec, ako se prezgodaj izročujejo zemljišča sinovom! Kdor ne   verjame   mojim besedam,   naj gre prašat sodnike po deželi, — povedali mu bojo, da tretji del kaznovavnih pravd  je   med takimi stariši   in   sinovi«    In od leta do leta je tacih nadlog več.   Naj bi vsi tisti gospodje, kterim je skerb za svetno  in večno   srečo ljudstva izročena, živo razlagali nasledke tacega gospodarstva starišem,  —  naj bi stare in mlade podučevali, da ne zagazijo v take nesreče,  iz kterih ni nobene rešitve več, — naj bi umni gospodarji sami, kteri te moje do-brovoljne besede bero,   to   reč  dobro   prevdarili, in kar je v njih moči si prizadevali,   da se ti razvadi   v okom pride!
Lani smo pozdravili našega novega kaplana gosp. M. K. z veselim upom, da bo za cerkev iu šolo pravi mož. Reči smemo, da se nismo goljufali. Prepričali smo se pri preskušnji pervega polleta letos, da so se otroci prav dobro obnašali, in celo naj mlajši pervenci so nas tudi s popevanjem milih domačih pesmic do serca ganili. Gre pa hvala o tem tudi našemu nevtrudljivemu šolskemu pomočniku g. F. C. Res „z zedinjeno močjo" se da dosto veselega doveršiti, ako se razum in serce mladosti obdeluje, ne pa „šoImojštrijaa rabotno goni. Da bi le povsod edine šolske bukvice imeli, da bi se večji otroci pridno vadili spisovanj za domače življenje, in da bi sadjoreja malo po malem povsod se učila! Bil sem tudi pri šolski preskušnji v S., pa veliko bolj vesel sem bil v naši.
Iz Ljubljane. Gospod Haš ni k o ve v „Novicaha že napovedane pesmi z nape v i vred so v Blaznikovi tiskarnici prav lično že natisnjene. Kmali bomo kaj več od njih zvedili. — Tudi od dveh mladih pesnikov, ki sta se že z marsikako pesmico prikupila bravcem domače poezije, pridejo pesmi na svitlo; gosp. M. Valj a vco ve v založbi gosp. Giontini-ta, gosp. Levstikove v založbi gosp. Biaznika. — Po nesrečni skušnji, od ktere nam je včeraj nek ljubljansk zdravnik pravil in nam en košček nevarnega kruha pokazal, moramo svariti bolnike, ki so za mer žlico bolni: naj nikar ne iščejo pomoči pri babah in mazačih, če jim je njih zdravje ali celo življenje ljubo. „Kaj boš jemala iz apoteke arcnije za merzlico, sej vsi dohtarji nič ne vejo" — je rekla neka ženska pred 4 dnevi neki za merzlico bolni ženi pod Ljubljano; pojdi k — v Ljubljano; ta ti bo dala tri ko-sčike nekega kruha, in če ti pervi kos merzHce ne ustavi, ti jo bo ustavil drugi, k večjem tretji. Žena uboga, gre in dobi tri kosčike kruha; vzame dva — merzlice res ni, namesto nje pa — smertna nevarnost. Poklicani zdravnik hiti na pomoč in najde ženo v strašnih bolečinah, pri nji pa še tretji  košček tistega kruha,   kterega
emo (udi mi vidili: je bil bel pa prav sah kruh, kakor da bi bil popred v kaki reči namočen bil, potem pa na peči posušen; na eni strani bo bili černo vpisani trije križci od zgorejdoli, zraven pa ravno tako beseda KABURA, S kakošno (morebiti strupeno} rečjo je ta kruh navdan, 6e bo pri natančni preiskavi že zvedilo. Beseda Ka-bura je menda le vražno slepilo; na enem kosu je bil le en križec, na drugem 2, na tretjem 3. Zvedila pa se bode tudi tista „dohtarca", ki ljudi s tim kruhom v nevarnost pripravlja in menda ga ne bo več pekla. Letos je merzlic veliko: bolniki bodite pametni in ne iščite pomoči, kjer strup dobivate!
—    176    —