KATERE MEDOVITE RASTLINE BOMO RAZŠIRJALI SPOMLADI
prof. EDI SENEGAČNIK
Čebelja paša pri nas vedno bolj usiha. Zaradi različnih agrotehničnih ukrepov, škropljenja sadnega drevja in kulturnih rastlin ter uporabe herbicidov so z naših travnikov in polj izginile različne detelje in medovite cvetlice ter bujno cvetoči pleveli, ki so nudili čebelam obilo sladke medičine. Naša polja in travniki so tako opusteli, da
danes na njih skoraj ne najdemo več nobene medovite rastline. Še pred 20 leti smo se lahko pohvalili s prvovrstnim cvetličnim medom, ki je zrasel na naših slovenskih livadah in sodil med najboljše vrste. Danes se to le še redko kdaj zgodi. Čim več me-dovitih rastlin raste v okolišu, tem boljša je paša. Današnja industrializacija in racio-
nalizacija gospodarstva ne trpita več cvetočih polj in travnikov, ne slabo obdelanih njiv s cvetočim plevelom, ne njiv v prahi. Gospodar, ki mu na travnikih in polju raste plevel, je slab kmetovalec. Naši kmetijski strokovnjaki tako upravičeno bolj cenijo razne nemedeče trave kot cvetlice. Slovenski čebelarji smo zaradi tega močno prizadeti in moramo iskati boljše paše drugod po naši ožji domovini ali pa v sosednjih republikah. Ko bi ostali s čebelami doma, potem bi jih morali vse leto po malem krmiti, za žimnico pa bi jim morali dodati še primerno količino sladkorja. Seveda bi bilo tako čebelarstvo nerentabilno. Za primer naj bo samo Ljubljana in njena bližnja okolica. Tu čebele ne bi nabrale nito toliko, da bi se same preživele. Pri nas v Sloveniji je edina dobra in izdatna gozdna paša. Na žalost pa gozdovi ne mede vsako leto. In tudi kadar zamede, je paša zaradi vremenskih neprilik zelo nezanesljiva.
Čebelarji ne smemo stati križem rok in čakati, da bo narava sama poskrbela za boljšo pašo. Sami moramo začeti z delom in razširjati medovite rastline. Tako delajo tudi drugod po svetu, kjer so že uspeli. Preden pa se tega lotimo, je treba dobro pomisliti in pretehtati, katere rastline naj bodo to. Odločilno morejo vplivati na pašo samo take rastline, ki cveto v veliki množini in na obširnem prostoru. Res je, da je za dobro letino važno tudi vreme, vendar pa samo vreme brez medečih rastlin ne napolni panjev. Nekaj gredic pred čebelnjakom, ki jih čebelar zasadi z materino dušico, borečem, facelijo ali medeno deteljo, ne pomeni nič, in tudi ne ena sama lipa na njegovem dvorišču, če tega ne delamo vsi čebelarji množično. V prvi vrsti sejmo le rastline, ki kmetu koristijo, ki jih potrebuje za živinsko krmo, hrano ali pa za prodajo. Kmet jih zaradi nas čebelarjev ne bo sejal. Torej pridejo v prvi vrsti v poštev le rastline, ki so gospodarsko važne in jih kmet ter zadruge gojijo iz gospodarskih razlogov. Semkaj sodijo različne detelje, zlasti inkar-natka, oljna repica, facelija in sončnica ter v zadnjem času tudi smiljka. Zdaj ko je tudi olje dobilo svojo ekonomsko ceno, se bo tudi kmetom in zadrugam splačalo sejati večje površine z oljno repico. Ta nudi spomladi čebelam odlično pašo za razvoj. To velja tudi za sončnice. Doslej so se jih kmetje otepali zaradi nizkih odkupnih cen,
čebelarji pa zaradi lepljivosti cvetov, ki so uničevali čebele. Danes imamo na voljo odlične vrste sončnic, ki so izredno rodovitne in se ne lepijo in ne uničujejo čebel. Cvetejo pa prav v času, ko je pri nas brez-pašna doba, to je a julija in avgusta. Tu bi lahko mnogo storili čebelarji-kmetovalci sami ali pa čebelarske organizacije, ki bi se pogovorili s kmetijskimi pridelovalnimi zadrugami.
Ajda, nad katero smo že skoro popolnoma obupali, je zadnja leta spet ponekod zamedila. Nekatera podjetja so silno zainteresirana za odkup ajdovega zrnja, kajti ajdovi žganci so postali spet popularni kot naša slovenska specialiteta. Zato so začeli ajdo spet bolj sejati po Dolenjskem in na Krškem polju.
Čebelarji pa lahko tudi sami načrtno širimo različne medovite rastline. Pri tem pa moramo delati složno ob podpori čebelarske organizacije. Dobro moramo premisliti, katere rastline so primerne za naš okoliš, in pretehtati, če bodo te rastline pri nas tudi medile. Najprej je treba poskrbeti za take rastline, ki bodo cvetele in zamedile že prvo leto ali pa vsaj kmalu. Seveda moramo upoštevati tudi take rastline, ki bodo rasle več let in od katerih bodo imeli morda koristi šele naši zanamci. Vse to vstavljamo v naš sejalni načrt. Danes lahko najdemo prostor za to ob gozdnih robovih in posekah, ob vodi in močvirju, po goličavah in neplodnih prostorih, tam, kjer grade nove ceste in prekope. Tu se morajo čebelarji sami povezati z gozdarskimi upravami, hortikulturnimi društvi in odbori za zdravo okolje. Čebelarji morajo svetovati pristojnim organom, s katerimi medovitimi rastlinami naj bi zasadili taka območja.
Med najbolj medovite rastline pri nas sodi prav gotovo akacija. Izredno dobro medi in uspeva skoraj na vsakem zemljišču. Ne smemo pa je saditi tam, kjer je klima hladnejša. Tu nam ne bo medila. V Ljubljani imamo na Golovcu, na grajskem pobočju in po parkih mnogo teh dreves. Ob cvetenju omamno diši in privlači cele roje čebel. Toda učinka ni prav nobenega, saj v panjih opazimo komaj nekaj kapljic medu. Naši čebelarji so že poskrbeli za razširitev te medovite rastline in to celo v območjih, kjer že imamo dovolj akacijevih nasadov. Tako so murskosoboški čebelarji pred časom dobili več kilogramov semena
posebne vrste akacije iz sosednje Madžarske. Ta akacija ima posebno kvaliteten les, nekatere vrste pa cveto pozneje kot naša domača akacija. To pa je za akacijevo pašo zelo važno. Morda bi se tudi naši gozdarji, ki tako vneto zasajajo hitro rastoče topole, zamislili ob takih akacijah z izredno kvalitetnim lesom.
Pred leti smo začeli razširjati pri nas izredno medovito rastlino, ki jo botaniki imenujejo »čebelje drevo« ali »euodijo«. Nje-mo seme je preskrbel pokojni biolog profesor Cimerman iz različnih botaničnih vrtov
v	zamejstvu. Za mlade sadike, ki jih je vzgojil, so se čebelarji izredno zanimali in ni bilo moč ustreči vsem. Seme pa smo izročili tudi nekaterim čebelarjem-vrtnar-jem, ki so poskrbeli, da bo letos na voljo še nekaj sadik.
Ne pozabimo na izredno medovit grmiček, ki nam cveti od junija pa tja v jesen in vabi čebele. To je tako imenovani bisernik ali pa mela. Zaradi snežnobelih, biserom podobnih jagod je postal okrasni grm, ki ga najdemo skoraj po vseh parkih. Hitro se razraste in zato pogosto ne sodi v vrt, ampak na grobove, obronke in nerodovitne prostore. Razmnožujemo ga s semenom in podtaknjenci. Lahko ga dobimo v vsaki večji vrtnariji. Po goličavah in neplodnih prostorih lahko zasejemo belo ali rumeno medeno deteljo, na katero naletimo na pa-
robkih ali ob železniških nasipih. Zelo priporočamo tudi zlato rozgo ali vrbnjak, ki se je že razrasla ob nekaterih rekah in potokih, tako ob Savi, Dravi in Donavi, raste pa tudi drugod po nerodovitnih mestih. Na en meter visokem steblu je lep metlast rumen cvet, ki je vedno poln čebel. Cvete od julija tja do oktobra, torej v brezpašni dobi. Na vrtu je plevel, ki se izredno hitro širi. Zadnja leta se je neverjetno razširil v okolici Ljubljane.
Omenili smo le najvažnejše medovite rastline, ki bi jih veljalo razširiti, saj bi imeli od njih korist že kar prvo ali drugo leto. Nemogoče je omeniti prav vse. Je pa še cela vrsta drugih, od različnih vrst vrb, zlasti ive, leske, klena pa tja do medečih javorov in sofor, ki jih tudi velja priporočiti. Ti potrebujejo za svojo rast precej časa, zato pa nam dorasla in cvetoča drevesa nudijo toliko več sladke medičine.
Pri širjenju različnih medovitih rastlin se morajo čebelarji in njihove čebelarske organizacije povezati s hortikulturnimi društ-
vi	in odbori, ki skrbe za zeleni pas in zdravo okolje, da ne govorimo o gozdnih upravah in kmetijskih zadrugah. Vse te organizacije nam lahko pomagajo in mnogo store, da bi zasadili čim več medovitih rastlin, s tem olepšali naše okolje in mu vrnili tisto, kar smo mu v zadnjih desetletjih odvzeli.