SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH IN TUJIH REVIJAH Sprehod za spremembo začenjamo s polno predstavitvijo ocene Giancarla Buzzija ki jo je napisal ob izidu Cankarjevega Martina Kačurja. Buzzi komentira idejno sporočilo te Cankar- Sprehod po Jugoslovanskih in tujih revijah jeve povesti. Recenzijo je priobčil ugledni milanski dvomesečnik za kritiko in knjižne novosti Uomini e libri v eni svojih zadnjih številk, ki smo jo zdaj dobili. Natis te obširne ocene je ena prav redkih omemb slovenske književnosti v tem časopisu, toda ob drugih krajših zapisih o italijanskih knjižnih novostih je toliko bolj vredna pozornosti. Giancarlo Buzzi piše: Martin Kačur, Življenjepis idealista, ki je pred kratkim izšel pri založbi Oscar Mondadori, je pri kritiki naletel na popoln molk. Škoda, saj gre za delo, ki ima gotovo umetniško vrednost in je zanimivo dejanje, v nekaterih pogledih pa zgled evropske revolucionarne literature. Natančen in občuten prevod in priročen uvod, ki osvetljujeta te strani in Cankarjevo osebnost, sta spod peresa Arnalda Bressana. To je že drugo takšno delo, ki ga je opravil Bressan: leta 1977 je prav za založbo Feltrinelli pripravil Hlapca Jerneja in njegovo pravico, pripovedno besedilo, ki je bolj jedrnato in po mojem mnenju bolj posrečeno od Martina Kačurja. To je glede na dejansko stanje stvari torej dovolj za nepovršno spoznavanje Cankarja: pozomejši in skrb-nejši bralec bi to spoznanje mogel razširiti in si poiskati v knjižnicah poprejšnje prevode tega slovenskega pisatelja, kakor so izhajali med letoma 1911 in 1964 pri založniških hišah, ki so bile med najmanjšimi in najmanj navzočimi na trgu. Ob tej priložnosti je milanska občinska knjižnica v sodelovanju s komitejem za kulturo pri izvršnem svetu socialistične republike Slovenije hkrati z izidom Martina Kačurja pripravila v palači Sormani razstavo na temo Ivan Cankar in sodobna slovenska literatura, ki je koristno predstavila Cankarja in zveze med italijansko in slovensko književnostjo. Ciril Zlobec, pesnik in osebnost, ki je med opaznimi slovenskimi razumniki, je skupaj z Bressanom živo orisal trpko zgodovino teh odnosov. 1203 1204 A. A. Hlapec Jernej in Martin Kačur po svoje načenjata temo o nezadostnosti upora posameznika, toda po tem, kako se lotevata uveljavljanja in širjenja kulturne zavesti, sta postranskega pomena, da bi ju bilo mogoče popeljati na raven skupnega in organiziranega upora, to se pravi revolucije. Kar zadeva protagonista obeh pripovedi, je Jernej kmet, ki v pozni starosti spozna, da ga je mladi gospodar izigral za sadove njegovega truda in ga pognal iz doma, v katerem in za katerega je živel in delal in je zato tudi njegov po zakonih in tradiciji pol-fevdalne in stare meščanske družbe, katere del je Jernej. Zategadelj se odloči, da bo uporno romal od enega do drugega uradnega predstavnika te družbe, da bi dosegel obnovitveni poseg poteptane pravice. Ko je bil prisiljen ugotoviti njihovo povezanost in popolno zavrnitev svojih pravic, ni pa bil sposoben dokopati se do ideološke in zgodovinske razlage in pomena tega, je zažgal hišo, simbol odvzete pravice, in v požaru izginil. Protest, ki ni jalov, vendar je nepopoln in nerazrešujoč. Kačur je osnovnošolski učitelj, torej razumnik, ki se ima za socialista in se gre kulturnika v razmerah in mejah družbe, ki ji pripada. Njegov večkratni poskus, da bi v vaseh, kamor ga pošljejo učit, organiziral kulturna društva, se razbije ob surovi in grobi, toda učinkoviti opoziciji posestnikov in oblastnikov (upravnih oblasti, duhovščine, bogatašev) ter ob otopeli in zavrti togosti njegovih zatiranih sobe-sednikov, delavcev in kmetov, neza-upljivcev; sooča se s »klicem po svobodi«, ki označuje pot osveščanja in kulturnega boja, uveljavljanje zavesti, ki se za Kačurja poenostavljeno istoveti z informacijo, z zapisom in prisvajanjem spoznanj o kulturi, kar slej ko prej ostaja v posesti vladajočega razreda, braniteljev reda, prevarantov, gospode, privilegirancev. Iz različnih razlogov pri delavcih v Jernejevem pri- meru tudi to posameznikovo dejanje propade. Kačurju ni do spopada, v katerega ga z dveh bojišč ženejo izkoriščevalci in izkoriščanci, gospodarji in hlapci. Ko je uničen, se s tem sprijazni. Sprijazniti se pomeni preseči se v odpovedi, v vdanosti, v uslužnosti, v strahopetnosti. Ker pa je — in to je začetek, ki ga Cankar pušča za konec knjige — izzvan s smrtjo dveh otrok, ki sta mu najbližja po trpljenju, neprilagojenosti, potem iz naveličanosti, iz izdaje ženine posvetne pohlepnosti, iz ponovnega srečanja s tovarišem, ki je bil poprej lakaj gospodarjev, zdaj pa se ima za socialista (kajti sedaj je to moderno in koristi uspehu), zapusti dom, ženo, otroka in službo, pretrga z okoljem, da bi samega sebe postavil v igro, da bi se oprijel boja v drugih razsežnostih in perspektivah, zlasti pa z novim spoznanjem: »Če je človek svojeglaven .. . rine sam dalje ... ne napravi nič, pade v blato... jeseni sem mislil sejati in žeti spomladi...« To je potrditev pomembnosti, pre-skušenosti, nevarljivosti organizacije. Upor lahko to pripravi, lahko v določenem smislu spozna nujnost: toda revolucija ali pa korenita preobrazba družbe, uveljavljanje novega, zahteva kulturno organiziranost, premišljenost in opremljenost, dejavnost skupnosti in ne posameznika, naravnanost k cilju z vztrajnim in pravšnjim stopnjevanjem prizadevanj. Cankarjevo besedilo je pot od moralne utesnjenosti in od očitne napetosti, kar pogosto daje prostor kričavi preproščini, paraboličnim in pridigar-skim tonom, poučevalskim poenostavitvam, dolgočasnim v svoji vsiljivosti in preobilici. V slogovnem pogledu se te meje kažejo v malomarnostih in nerodnostih, v tistem, kar se zdi, da je opuščanje čiste sintakse in leksike ali neodločna pisateljska samohotnost (ponavljanja, netočnosti, banalnosti, izu-metničenosti). Tega je veliko več pri Kačurju kot pri Jerneju. Toda to je nekoliko tudi zaradi pretirane vneme 1205 Sprehod po Jugoslovanskih In tujih revijah in »napeljevanja k dobremu«, kljub temu pa so te stvari pri Cankarju žive, očarljive in privlačne. Osma številka časopisa Ural, ki izhaja v Sverdlovsku, namenja šest strani »stihom jugoslovanskih pesnikov« z naslovom Most prijateljstva. Predstavljenih je deset slovenskih pesnikov večinoma s po eno, nekateri z dvema, tremi pesmimi. Prevodi so tako dobri, da so lahko zgled za prevajanje poezije; to delo so zares imenitno, tudi z vso skrbjo za obliko, prevedli Boris Mar-jev, Maja Nikulina, German Drobiž in Jakov Andrejev, ki je prispeval tudi uvodno opombo in predstavitev pesnikov. V njej najprej seznanja ruske bralce, kako so se pred približno desetletjem spletle prve literarne vezi med Sverdlovskom in Ljubljano, za kar ima odločilne zasluge »veteranka anti-fašističnega gibanja Nada Kraigher, katere knjige sovjetski bralci dobro poznajo.« Med dosedanjimi stiki Jasa Andrejev omenja tudi izbor pesmi priu-ralskih pesnikov, ki je izšel v našem časopisu. Sicer pa avtor večji del spremne besede namenja označitvi dela predstavljenih pesnikov, pri čemer ga zanima zlasti njihovo antifašistično vedenje med vojno in sedanje družbenopolitično delovanje. Tudi ne pozabi omeniti, kako so se sovjetski vojaki z ramo ob rami bojevali s partizani za svobodo Jugoslavije. Toda tako zasukana gledanja ne morejo zmanjšati vrednosti ljubeznivega in skrbnega prikaza dela sodobne slovenske poezije v tem srednjeuralskem literarnem časopisu, ki izhaja v sto tisoč izvodih! Predvsem pa so pomebni prevodi pesmi, ki so, kot rečeno, zares odlični. Naj navedemo oznake, ki jih je o predstavljenih pesnikih zapisal Jakov Andrejev: »Mladi slovenski pesnik — antifašist Vinko Košak je bil učitelj. Okupator ga je ustrelil kot talca v Gramozni jami, ko mu ni bilo niti dvajset let. Poslednje pismo je njegova predsmrtna pesem, ki jo je prvikrat prevedel v ruščino Boris Marjev. Vidni slovenski pesnik Lojze Krakar se je, čeprav mladenič, tudi dejavno udeležil narodnoosvobodilne vojne; fašisti so ga zajeli. Mladost je preživljal v taboriščih smrti Buchen-wald in Oswiecim, kar se je nedvomno pokazalo v njegovem delu. Pesniški svet Lojzeta Krakarja je tragičen svet človeške duše, ki so ji znane vse strahote fašističnega mučenja. S surovo dramatičnostjo vojne so prežeti stihi slovenskih pesnikov Petra Levca in Miha Klinarja, ki sta se z orožjem v roki dvignila proti fašizmu, prav tako pa tudi dela široko znanega slovenskega pesnika, dobitnika narodnih literarnih nagrad Janeza Menarta (sledi navedba znane Menartove oznake o značilnosti slovenskega medvojnega pesništva). Treba je povedati, da so se skoraj vsi veterani sodobne jugoslovanske književnosti neposredno udeležili anti-fašističnega gibanja in so znali dobro rokovati ne le s pisateljskim peresom, ampak tudi s partizanskim avtomatom. Osebna navzočnost v boju s fažiz-mom jih je duhovno prekalila in njihovim delom vtisnila pečat visokega humanizma in možatosti ter prispevala k široki demokratizaciji literarnih nazi-ranj. Ljudstvo je v hudih vojnih letih najdevalo svoj glas v stihih teh pesnikov. Prav oni so v najbolj črnih dneh fašistične reakcije v svojem delu na-značevali tiste duhovne in nravne višine, ki še zdaj ostajajo pomembnejše v jugoslovanski literaturi. Kot mladenič se je v partizanskem odredu bojeval eden večjih sodobnih slovenskih pesnikov, dobitnik narodnih literarnih nagrad Ciril Zlobec. Po svoji naravi je izrazito liričen pesnik, toda njegovo pesništvo je tudi presvet-ljeno s tragičnim plamenom vojne. Sence vojne nenadoma nepričakovano vstajajo v njegovih najintimnejših sti- * 1206 A. A. hih, posvečenih otroštvu, mladosti, očetovi hiši. Pesnik dejavno sodeluje v družbenopolitičnem in literarnem življenju svoje republike, je član CK Zveze komunistov Slovenije, glavni urednik časopisa Sodobnost. Seveda pa pesniki v današnji Sloveniji ne živijo samo v spominih na težaven narodnoosvobodilni boj. V stihih tako znanih pesnikov, kot sta Kajetan Kovic in France Vurnik, se razkriva duhovni svet sodobnega človeka, ki se giblje v zapletenih asociativnih povezavah z resničnim svetom. Kajetan Kovic je v svoji liriki ustvaril nemalo čudovitih podob narave, znan pa je tudi kot prevajalec in literarni kritik. Kmečki sin, slovenski pesnik Tone Kuntner, je končal Akademijo za gledališče, radio in film; je gledališki igralec v Ljubljani. V njegovem pesništvu se jasno kažejo črte ljudske kulture: preprostost in jasnost pesniškega jezika, lakoničnost vsebine in oblike, obračanje k folklorni simboliki. Veliko pesmi Toneta Kuntnerja je posvečenih trpki zgodovini slovenskega kmetstva, pogosto v njegovih stihih izbruhne ostra in brezizhodna bol... Pesnica Katarina Špur, ki je v vojnih letih prestala pekel fašističnega koncentracijskega taborišča, podaja v svojih pesmih ideje svobode, enakosti in bratstva ljudi. Njeni stihi so možat protest proti tistemu, kar človeku brani, da bi bil sam svoj, to je pesništvo boja. Ob koncu predstavitve je mogoče prebrati tudi ugotovitev Dragocena izkušnja, ki jo je napisal član urada Sveta za mednarodne odnose pri Zvezi pisateljev ZSSR Vladimir Ognjev o zares plodnem literarnem sodelovanju (v ruščino je prevedenih že več kot 400 krajših literarnih del iz Jugoslavije): »Postali smo priče skrajnje koristnega, jaz bi celo dejal ganljivega prijateljstva književnikov Sverdlovska in daljne Ljubljane v Jugoslaviji.« Tu je še kratek pregled pisanja nekaterih jugoslovanskih in tujih časopisov. Puljski časopis Istra objavlja v dvojni številki (3—4) zapis Sretena Nikoliča ob izdaji dela Istra skoz stoletja, Zapis z naslovom Istra, doživeta s srcem, je zanimiv tudi za slovenskega bralca, saj komentira zgodovinski pregled sosedne dežele, ki je bila tudi upravno deloma povezana z našo. Sicer pa poleg prispevkov v spomin Miroslavu Krležu lahko preberemo tudi o mladih puljskih pesnikih, ki so predstavljeni z nekaterimi pesmimi. Ive Rudan je napisal esej Prežemanje kultur skozi obmorske motive. Dvojna številka sarajevskega Izraza (7—8) prinaša uvodoma esej Janka Kosa Modernizem in avantgarda. Avtor skuša med drugim raziskati veljavnost obeh oznak ob posameznih primerih oziroma to, kako ju obravnava sodobna literarna teorija. »Hamlet« v jugoslovanski književni kritiki do leta 1918 je naslov prispevka Vujadina Milanoviča, v katerem ugotavlja, da smo jugoslovansko hamletologijo začeli Slovenci, in med drugim omenja Dragotina Šauperla, Janka Pajka, Dušana Moravca in Engelberta Gangla. Marko Vešovič piše v Zapiskih ob Modri reki o najpomembnejši pesmi Maka Dizdarja. Beograjski časopis Delo v svoji dvojni številki (8—9) objavlja članek Rastka Močnika Stalinizem danes, v katerem avtor izhaja iz oživljenih razprav o stalinizmu, za kar obstajata dva splošna razloga — ker je stalinizem še vedno aktualno vprašanje in ker se morda lahko še kaj o njem pove. Denis Poniž piše o Jeziku in moči v sodobni slovenski dramaturgiji. O tem, kako Lacanova razlaga teorije psihoanalize, odpira možnost analitičnega * ' 1207 pristopa ideološkim pojavom, piše Sla-voj Žižek (»... avtomat, ki vleče za sabo duha, ne da bi ta na to sploh pomislil«). Za nas je zanimiv tudi prispevek Tomislava Gavriča Teorija in estetika radijske igre, v katerem ocenjuje delo Gojka Miletiča Svet radijske igre. Iz zapisa spoznamo, kaj vse je Miletič naredil za uveljavljanje radijske igre, pri čemer razberemo tudi kak koristen podatek iz slovenske radijske ustvarjalnosti na tem področju. Dvojna številka novosadskih Polj namenja osrednji prostor različnim pogledom na kulturo: Zoran Gavrilovič piše o tehnologiji komunikacij in raznolikosti kultur, Ratko Božovič o politiki v kulturi (Premoč odpora), Branko Prnjat o kulturni politiki v združenem delu, Dragan Kokovič o kulturi kot načinu življenja in kulturni revoluciji, Mladen Stojanov je napisal Prispevek k preučevanju druzbenozgodo-vinske totalitete in človekove prakse dela, Sorodnikova estetskosociološka zamisel filozofije zgodovine pa je naslov eseja, ki ga je napisal Sergej Flere. Tematski blok sta pripravila Dragan Kokovič in Miroljub Radojkovič. Ivan Focht piše o ekonomiki in umetnosti, z naslovom Ničesar jemati dobesedno pa je objavljen pogovor, ki ga je z njim imel Ljubisav Andrič. Vladimir Bogdanovic objavlja štiri pesmi s skupnim naslovom Čistina. Med Novimi knjigami lahko preberemo oceno Denisa Poniža o Rožančevih esejih o slovenskih mitih, medtem ko Bojan Jo-vanovič piše o zbirki pripovedi Paula Valervja Otok Xifos; Sni, ki je v prevodu Kolja Mičeviča izšla pri niški Gradini. Naslednja dvojna številka novosadskih Polj (280—281) prinaša tematski blok o postmoderni arhitekturi. Tudi po »postmoderni« ostaja arhitektura je naslov prispevka Ranka Radoviča. Sledi mu prevod razmišljanja francoskega strokovnjaka Christiana Norberga Schultza K avtentični arhitekturi. Dušan Blaganje ml. navaja Nekaj značilnosti sodobne slovenske arhitekture — ali obstaja (slovenska) postmoderna. Še en slovenski prispevek zasledimo: Aleš Vodopivec načenja Dve vprašanji sodobne arhitekture (o relativni avtonomnosti arhitekture in o razmerju med arhitekturo in urbanizmom). Tematski blok, ki ga je pripravil Ranko Radovič, sklepa prevod prispevka italijanskega esteta Paola Portoghesija Konec »prepovedi«. V rubriki Nove knjige piše Denis Poniž o pesniški zbirki Matjaža Kocbeka Dišeče pre-divo, ki je izšla spomladi pri mariborskih Obzorjih. * Poročilo o razstavah v Muzeju sodobne umetnosti »Skopje« je v šesti številki skopskih Razgledov napisala Marika Bončarova. Z naslovom Skulp-ture v lesu piše o nekaterih pomembnejših dosežkih, med njimi na začetku opozarja tudi na dela Toneta Lapaj-neta in Dragice Čadež Lapajnetove. V številki je objavljen tudi izvleček iz študije Borisa Petkovskega Kultura in umetnost v Skopju do leta 1985 oziroma do leta 2000. V njem razčlenjuje doseženo razvojno stopnjo na posameznih področjih kulture in umetnosti ter skuša zarisati nadaljnjo pot glede na dosedanje naložbe v usposabljanje ljudi in v zmogljivosti. Petko Dabeski objavlja pesem Študija. * Sedma številka bratislavskega časopisa Slovenske pohl'ady poroča, da je tajnik Zveze slovaških pisateljev Jan Solovič izročil nagrado P. O. Hviezdo-slava jugoslovanskemu dramatiku in prevajalcu Genu Senečiču za življenjsko prevajalsko delo iz slovaške literature. Geno Senečič je omenjen tudi * * 1208 v rubriki Obiski tujih pisateljev pri Zvezi slovaških pisateljev, kjer je bil na študijskem bivanju. Tu tudi izvemo, da je bil na študijskem obisku na Slovaškem Ivo Zorman, medtem ko sta se Nikola Miličevič in Drago Jovano-vič tam udeležila prireditve Književna pomlad. Rudolf Chmel pa je v Beogradu podpisal sporazum o sodelovanju obeh pisateljskih združenj za eno leto. * Ob smrti Andreja Plavka je bratislavski Romboid v osmi številki objavil njegovo pesem Tožba. Vladimir Petrik piše o pisatelju ljudskem umetniku Vladimiru Minaču ob njegovi šestde-setletnici. Dušan Dušek je prispeval črtico z naslovom Topografija. O stilistiki in literarni kritiki piše Jožef Mlacek. * Štiriindvajseta številka krakovskega časopisa 2ycie Literackie poroča v Kroniki na prvem mestu, da je »v Beogradu umrl... vodilni jugoslovanski pisatelj Meša Selimovič«. Spor o Zgodovinskem nasledstvu pa je naslov uvodnega članka Jerzvja Kossaka o usodi poljskega ozemlja v zgodovini in posledicah za narodno kulturo. Wiady-staw Machejek je napisal sestavek Kdo brani našo suverenost: ob rob sedanjim družbenim razmeram na Poljskem. •