130 Paleontologija • Srednjepermski trilobit iz okolice Bleda
Proteus 75/3 • November 2012
Srednjepermski trilobit iz okolice Bleda
Matija Križnar in Damjan Jensterle
Zadek srednjepermskega trilobita s Straže pri Bledu. Del ostanka je še v kamnini. Zadek je dolg približno 15
milimetrov. Zbirka in najdba: Damjan Jensterle. Foto: Matija Križnar.
Karbonske in permske plasti Karavank so ponekod polne zanimivih fosilnih ostankov. Zlasti spodnjepermski apnenci nad Jesenicami so bogati z ostanki ramenonožcev, morskih lilij, glavonožcev, polžev in redkih trilobitov. V omenjenih plasteh so paleontologi našli celo nove rodove in vrste trilobitov, ki v obdobju perma postajajo čedalje redkejši, ter jih tudi opisali (Hahn s sod., 1970, Hahn s sod., 1990).
Nekoliko mlajše srednjepermske plasti apnencev in drobnozrnatih apnenčevih breč najdemo v okolici Bleda in pri Bohinjski Beli. Geologi jih imenujejo neoschwagerin-ski apnenec in vsebujejo pestro bero fuzuli-nidnih foraminifer, po kateri so tudi dobili ime. Lepo so razkriti v stenah nad Bohinjsko Belo, na Straži pri Bledu in sestavlja-
jo tudi del vzpetine, na kateri stoji blejski grad. V apnencih so poleg foraminifer našli tudi pogoste alge, spužve, morske lilije, ra-menonožce in mahovnjake (Kochansky-De-vide in Ramovš, 1955; Flügel s sod., 1984). Ramenonožci se pojavljajo v redkih nako-pičenjih (gnezdih) v sivih apnencih oziroma apnenčevih brečah. Med njimi so našli ramenonožce iz rodov Geyerella, Martinia, Enteletes in Dielasma, odkrili pa so tudi vrsto Karavankina schellwieni in Leptodus no-bilis. Zelo podobne ramenonožce smo zbrali tudi v zadnjih letih, ko smo ponovno raziskovali vrh Straže in kamnolome pod njo. Med enim izmed obiskov smo našli ostanek trilobita, ki so tukaj sicer že bili omenjeni, a so jih opazili le na prerezu njihovih oklepov v mikroskopskih zbruskih (Flügel s sod., 1984). Od novo odkritega srednje-permskega trilobita se je ohranil le zadek (pigidij), ki je delno poškodovan. Najbolje so vidne plevre (na levi je ohranjenih 13 segmentov) na obeh straneh zadka, ki imajo drobne bradavičaste izrastke (vozliče) postavljene v eno vrsto. Zadek ima na zunanjih delih izražen rob. Osrednji del zadka oziroma rahis je zgoraj močno poškodovan, ob straneh pa je mogoče zaslediti drobne vozliče. Zadnji del zadka je še vedno v kamnini. Ohranjeni del zadka je širok 17 milimetrov, dolg pa je 15 milimetrov. V primerjavi z ostalimi permskimi trilobiti je zadek s Straže dokaj velik.
Glede na obliko in ornamentacijo trilo-bitovega zadka s Straže ostanek verjetno pripada rodu Pseudophillipsia. Rod je zelo pogost v zgornjekarbonskih in spodnje-
Srednjepermski trilobit iz okolice Bleda • Paleontologija 131
Zadek trilobita s Straže od strani. Na plevrah so opazni vozliči,
rahis pa je poškodovan. Zbirka in najdba: Damjan Jensterle. Foto: Matija Križnar.
permskih plasteh Karavank, predvsem iz okolice Savskih jam in Javorniškega Rov-ta. Nekaj skromnih ostankov psevdofilipsij so našli tudi v zgornjepermskih plasteh pri Zažarju in Vrzdencu. Glede na pogostost psevdifilipsij v Sloveniji tudi ne preseneča, da nova najdba verjetno pripada temu rodu. Rod Pseudophillipsia (s podrodovi Carniphil-lipsia, Pseudophillipsia in Nodiphillipsia) so našli predvsem v srednjepermskih plasteh Kitajske, Omana, Japonske, Turčije, Ukrajine, Sicilije, Tunizije, Malezije in Indonezije (Lerosey-Aubril in Angiolini, 2008). Paleogeografska razširjenost psevdofilipsij je po svetu zelo razpršena, kar je že posledica bližajočega množičnega izumiranja ob koncu perma. Prav rod Pseudophillipsia se je obdržal skoraj konca paleozoika (Lerosey-
Risba proetidnega trilobita z vrisanim ohranjenim zadkom iz Straže (temno siva). Rtsba: Matija Križnar.
Aubril, 2008) in med vrstami najdemo tudi poslednje primerke trilobitov, ki so živeli na Zemlji.