41 Lubomír Batka BOŽJA BESEDA IN BESEDA ČLOVEKA LUTHROVA REFORMACIJSKA TEOLOGIJA BESEDE Aprila 2021 bo minilo 500 let od Luthrovega nastopa pred cesar- jem Karlom V. na državnem zboru v Wormsu. Luther svojega na uka ni preklical, kajti svojo vest je dojemal kot »ujetnico Božje besede«. Le če bi bil prepričan s »pričanji Svetega pisma« (testimoniis scripturarum) ali »jasnostjo razuma« (ratione evidente), bi bil pripravljen učiti druga- če. Delati proti svoji »vesti« (conscientia) ni bilo ne varno ne prav (WA 7: 838.4–8). Biti poslušen svoji vesti ni bila Luthrova originalna misel. Takšna drža je bila že trden del moralne teologije Tomaža Akvinskega (Wolf 1954, 189). Novo in omembe vredno v Luthrovem izreku je, da sta Sveto pismo in jasnostjo razuma povzdignjeni na najvišjo avtoriteto, ki obli- kujeta odločevanje, delovanje in vest človeka (Mühlhaupt 1973, 76–82, Rogge 1971, 131–37). Ne želimo zapasti poveličevanju tega dogodka v smislu nekakšnega protestantskega zmagoslavja 19. stoletja. Naš cilj je opozoriti na temeljno teološko vprašanje, ki je bilo v ozadju Luthrove drže. Predvidevamo namreč, da bi Luther v tako napeti situaciji tudi svoj nauk preklical, če ne bi bil prepričan, da pri tem gre za osnovno biblič- no izročilo, ki vpliva na vest človeka in s tem tudi na odrešenje vernega kristjana. Da ni šlo samo za Luthrov subjektivno prepričanje, potrjuje tudi državnozborsko prekletstvo. To je vsebovalo terminologijo, ki se je uporabljala za označevanje herezije: Luthrovi spisi in pridige so »proti sveti krščanski veri«, »nove«, »škodljive«, »napačne« in »proti cerkveni tradiciji« (Jörgensen 2014, 196). Stati in obstati 16(2020): 41-54 https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(31)41-54 42 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Avtoriteta Pisma in avtoriteta razlagati Sveto pismo Luther je k reformacijskim nazorom prišel na podlagi preučevanja Biblije. Nagibamo se k mnenju, da je reformacijsko odkritje utemeljeno z novim razumevanjem Božje besede. Luther je zapustil Avguštinovo razlikovanje med znakom/pomenom (signum) in stvarjo (res): Sveto pis- mo je znak (litera, črka), stvar je duhovni obseg (spiritus). Med svojim prvim predavanjem h knjigi psalmov Dictata super Psalterium (1513– 1515) in drugim predavanjem h knjigi psalmov Operationes in Psalmos (1519–1521) je Luther opustil srednjeveško hermenevtiko štirih pomenov Svetega pisma (quadriga) (Ebeling 1971a, 1–68). Zahvaljujoč francoske- mu humanistu J. F. Stapulenzisu je prišel k spoznanju, da je sensus spi- ritualis skrit v sensus literalis (Raeder 1983, 261). Sensus spiritualis je Božja beseda. Ta se razodeva v dveh oblikah: kot zakon in evangelij (WA 7: 23.29–30). Zakon govori: »Počni to. Izogibaj se temu. To je tisto, kar od tebe pričakujem.« (WA 16: 367.19–20) Zakon v teološki uporabi (usus theologicus) vodi k milostljivemu Kristusu in njegovemu evangeliju, ki ga je mogoče sprejeti/razumeti samo z vero: »V človeški naravi je, da se upira. Človeška narava mora v luči Božjega zakona spoznati in občutiti svojo pokvarjenost in si prizadevati za po- moč Božje milosti v Kristusu« (WA DB 8: 24.16–19). Evangelij govori o tem, kaj Bog dela za grešnega človeka. Oznanjevani evangelij (viva vox evangelii; WA 5: 537.17–18) je Božja obljuba (promisio; WA 6: 516.30–33; Bayer 1989), ki kot efektivna in delujoča beseda (ver- bum efficax; Ž 33:9; Iz 40:8; Ž 119:89; 2Tim 3, 15–17; 1Pt 1:25) tvori tisto, kar se oznanja in naznanja (v. Lüpke 2014, 147). V Predavanje k pismu Galačanom (1535) Luther govori o mogočnem Božjem delovanju, pove- zanem s preprosto besedo, ki jih pri oznanjanju duhovnika ljudje do- jemajmo s čutili/občutki in razumom. Ta odnos je razložil na primeru kroga: pri pogledu na krog ljudje vidijo predvsem sredino kroga (tan- tum centrum). Vsak krog pa je obkrožen s svodom (circumerefentiam), ki pa je bistveno večji. Podobno tako tudi pri Božji besedi ljudje s čuti in z razumom dojemajo enostavno oznanjane besede duhovnika. Božji svod pa je neskončen, kar je seveda človeškemu razumu nedojemljivo. 43 ĽUBOMíR BATKA Vpliv milostne obljube lahko doseže vsa področja človeškega življenja (WA 40.I: 596. 16–30). Cilj Luthrove interpretacije duhovnega pomena Svetega pisma je bilo osvetliti Božji zakon in Kristusov evangelij, tako kot je to zajeto v knji- gah Nove in tudi Stare zaveze. V predgovoru k Novi zavezi Luther izreka prepričanje, da je »samo en evangelij, kot je samo ena knjiga Nove zave- ze, samo ena vera v Boga, ki (za)obljublja« (WA DB 6: 1.21–22; Körtner 2018, 58–80). V tem kontekstu je evangelij več kot resničnost vsebine Božjega na- uka ali izvir odrešujoče resnice in moralni nauk cerkve, ki ga določa cerkveno učiteljstvo. Evangelij je več kot oznanjevanje Jezusa Kristusa, zapisano v evangelijih ali ohranjeno v ustni tradiciji apostolov. Bistvo teo loškega spora med Luthrom in nasprotniki je bil boj o avtorite- ti Biblije v odnosu do avtoritete papeža. Že na disputaciji v Leipzigu (1519, Mattox 2019) je Luther pred Eckom argumentiral, da se lahko pa- pež zmoti. Pri tem se je skliceval na cerkvene očete in koncile iz zgodo- vine cerkve, predvsem pa na Sveto pismo. Zato papeževa (in cerkvena) avtoriteta ne moreta biti nad Svetim pismom. Avtoriteta Svetega pisma je nad koncili in papežem (WA 59: 500.2083; WA 59: 508.2308; Heckel 2016, 106). Luther se je pri tem lahko naslanjal na Avguština, ki je v do- pisovanju s Hieronimom zagovarjal, da so nezmotljivi samo kanonič- ni spisi Svetega pisma (Delius 1984, 50). V letu 1520 je Luther objavil spis An den christlichen Adel deutscher Nation von des christlichen Standes Besserung, ki je zelo hitro postal eden od njegovih najvplivnejših spisov nasploh. V njem je plemstvo prosil za prenovo cerkve v Nemčiji. S po- močjo prispodobe treh zidov, ki jih je okrog sebe zgradilo papeštvo, je poimenoval tri oblasti, v katerih avtoriteta papeža ni nezmotljiva. »Prvi zid« je predstav ljal papeževo željo po nadvladi nad posvetno oblastjo. Šlo je torej za vprašan je nadvlade nad civilno družbo. »Drugi zid« je pred- stavljal papežev monopol nad normativno razlago Svetega pisma. Tukaj je torej šlo za teološko vprašanje, ki se je nanašalo na izobraževalni del cerkve. »Tretji zid« je bilo povišanje papeža nad cerkveni koncil, šlo je za vprašan je vrhovne moči v cerkvi (WA 6: 406.21–407.3; Kaufmann 2014, 70–140). 44 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Z vidika Rima je bil temeljni problem v tem, da so reformatorji dok- trinalne odgovore oblikovali na podlagi interpretacije Biblije brez volje po podreditvi avtoritarnemu cerkvenemu učiteljstvu papeža (Keen 1997, 707). Te sporne točke z Luthrom se pojavljajo tudi v drugih disputih. Kritika kot Johannes Fisher v Assertionis Lutheranae Confutatio (1523) in Johannes Eck v Enchiridion locorum communium adversus Lutherum et alios hostes ecclesiae (1525), sta poudarjala, da privatne osebe nima- jo pristojnosti za uradno razlago Svetega pisma (še najmanj pa osebe, ekskomunicirane iz cerkve, ki jim Biblija sploh ne pripada). Enako ne more biti pravilna razlaga tista, ki ne upošteva tradicije cerkvenih oče- tov. Seveda so se ta mnenja pojavila tudi v (težkih) pogovorih glede ra- zumevanja pojma »tradicije« na koncilu v Tridentu leta 1546 (Mütel 2017, 29–51; Spehr 2010, 173–74). Spor glede pravice do avtoritativne (pravilne in zavezujoče) razlage Biblije je do dandanes nezaključen spor med do- jemanjem nauka papeževe nezmotljivosti in reformacijskim splošnim duhovništvom (pr. DH 1507 a WA 42: 334.12). V tem kontekstu je potrebno videti tudi kritiko na račun Luthrovega prevajalskega udejstvovanja s strani njegovih nasprotnikov in Luthrovo obrambo v spisih Vom Dolmetschen und Fürbitte der Heiligen (1530) (WA 30.II: 632–646) in Sumarien ueber die Psalmen und Ursachen des Dolmetschens (1531–1533). Tukaj prav tako ni šlo za kritiziranje tehnike prevajanja, ali prevode posameznih odstavkov, ali za kritiko prevoda Rim. 3,28 v nemščino, ki ga je Luther zavedno dopolnil s besedo solum. Prav tako ni šlo za učenje o opravičenju samo po veri (alleyn durch den glawben). Cilj dvomljenja v Luthrovo prevajalsko prakso je bila diskre- ditacija Luthrove svobode, da se postavi nad cerkveno učiteljstvo. Cilj Luthrovih besed – »So zdravniki? Tudi jaz sem. So izobraženci? Tudi jaz sem. So duhovniki? Tudi jaz sem. So tisti, ki disputirajo? Tudi jaz sem. So filozofi? Tudi jaz sem. So dialektiki? Tudi jaz sem. So učitelji? Tudi jaz sem. Pišejo knjige? Tudi jaz jih. [...]« (WA 38: 9–17) – ni obvarovanje njegove učiteljske kvalificiranosti. Luthrova namera je poudariti, da ti vidiki niso vezani na papeževo cerkveno učiteljstvo. Kot smo že omenili, je ob Luthrov nauk o splošnem duhovništvu, da mora biti vsak kristjan sposoben ne samo učenja, ampak tudi razlage 45 ĽUBOMíR BATKA Biblije, trčilo prepričanje, da je samo cerkev tista, ki lahko razlaga Sveto pismo. Luther ni soglašal s prepričanjem, da lahko Biblija v rokah ne- teologa povzroči škodo, ampak je predvideval, da skozi vero (De liber- tate christiana) in krst (An den christlichen Adel) kristjan vstopa v »ve- selo spremembo« (comertium mirabile, fröhlicher Wechsel) s Kristusom in tako postane duhovnik. S stališča reformatorjev je za nastanek vere neizbežen evangelij. Tega je mogoče spoznati v Svetem pismu. Pomembno je, da ga interpretira- mo tako, da je iz njega mogoče razbrati, da je vsak posameznik pokli- can v oznanjanje (vocatio). Da pa je lahko evangelij oznanjan, je potreb- no, da se besedilo Biblije prevede v ljudem razumljiv jezik. Prevajalsko udejstvovanje reformatorjev, pa naj si bo to v Wittenbergu ali v Sloveniji, v sebi združuje tudi humanistične ideale o povratku k izviru (ad fon- tes), predvsem pa teološko prepričanje. Enaka motivacija je bila tudi pri zavzemanju za reformo (evangeličanskega) izobraževanja v šolah (Kerševan 2019, 193–203). Cilji reformacijskega izobraževanja so trije: jezik (linguae), svobodna umetnost (artes) in pietas (življenje v veri), in to za fante in dekleta (Ebeling 1971b, 150–83). Večina Luthrovega teološkega udejstvovanja je bila razlaga Biblije. 21. oktobra 1512 je bil Luther povabljen na univerzo v Wittenberg in postal je profesor Biblije (lectura in Biblia). To je tudi ostal do konca življen- ja. Nelahko je bilo tudi prevajalsko delo. Prevod Nove zaveze je začel v Wartburgu. Po vrnitvi v Wittenberg marca 1522 ga je nadaljeval sku- paj s humanistom Melanchthonom, ki je odlično obvladal klasične je- zike. 21. septembra 1522 je bil natisnjen nemški prevod Nove zaveze, ki so ga imenovali tudi Septembertestament. Prevod Stare zaveze je po- tekal počasneje in po delih, a tudi ta je bil uspešno zaključen. Celotna Biblija v nemškem jeziku je izšla leta 1534 pod imenom Biblia, das ist die ganze Heilige Schrift deutsch. Pri tem ne smemo pozabiti, da so Luthru pomagali col legium biblicum in sodelavci Filip Melanchthon, hebra- istik Mathäus Aurogallus, Caspar Cruciger, Justus Jonas ter Johannes Bugenhagen (Burger 2014, 482; WA 30.II: 636.18–20). Leta 1522 je Luther izdal tudi predgovore k Novi zavezi kot celoti ka- kor tudi k posameznim pismom, in sicer od Pisma Rimljanom pa vse 46 RAZPRAVE, ŠTUDIJE do Razodetja. Podobno je nadaljeval tudi pri kanoničnih in apokrifnih knjigah Stare zaveze (WA 7: 315.28–38; Mütel 2017, 225–29). Predgovori, ki so služili bralcu v pomoč, so vsebovali povzetek bibličnih knjig in razlago glavnih bibličnih pojmov. Dragocen je bil predvsem predgovor k knjigi Psalmov. Ta »mala Biblija« je med starozaveznimi – pa tudi no- vozaveznimi – knjigami pri Luthru veljala za eno od najpriljubljenejših. Knjiga Psalmov ni veljala samo za molitvenik in pastoralno knjigo, tem- več tudi za izobraževalno knjigo, ki je bila polna preroškosti o Jezusu Kristusu (Batka 2015, 27–87). Ni mogoče ne omeniti predgovora k Pismu Rimljanom, kjer je posebno pozornost namenil evangeliju, zakonu, nju- nemu odnosu in uporabnosti v življenju vernika in cerkve. Zelo visoko je Luthrove predgovore vrednotil Heinrich Bornkamm, ko zapiše, da so »bistvo njegove celotne teologije« (Bornkamm 1989, 11) in temeljijo na »poslanstvu Biblije in bralca« (Bornkamm 1989, 15). Sveto pismo, evangelij in Kristus Luther je Sveto pismo dojemal kot pričevanje Božje resnice. Avtoriteta Svetega pisma izhaja preko Svetega Duha od Boga. Potrebno se je zave- dati, da je proces nastajanja Svetega pisma kot normativnega besedila z današnjega vidika kompleksen problem, ki ga na tem mestu ni mogo- če obravnavati (Pokorný 2018, 169; Benka 2019, 36–42; Prostredník 2017, 28–34). Tu nas predvsem zanima Luthrov odnos do Svetega pisma, evan- gelija in Kristusa. Lahko rečemo, da je po Luthru izvor evangelija (delu- joče Božje besede) Kristus, evangelij pa središče Svetega pisma. Kristus je tudi predmet in vsebina Svetega pisma. To pa ima načelne teološke imp likacije: na eni strani svobodo razlagalca nad črko/besedo Pisma, na drugi pa brezkompromisno odvisnost razlagalca od Duha Svetega pisma. Nobeno preroštvo in pričevanje o Kristusu ni nastalo brez moči Svetega Duha (2Pt 1, 21)1, kar za Luthra pomeni, da je avtor Svetega pisma Sveti 1 Omembe vreden je prevod 2 Pt 1,20 v slovaškem jeziku. Evangeličanski prevod pravi: »Uvedomte si predovšetkým, že ani jedno proroctvo Písma nepripúšťa sa- movoľný výklad.« Katoliški in ekumenski prevod prevajata: »Predovšetkým však 47 ĽUBOMíR BATKA Duh: »Svetega Duha ni mogoče najti tako prisotnega in dejavnega nik- jer drugje, kot v njegovih lastnih svetih pismih, ki jih je napisal« (WA 7: 97.2–3). To pomeni, da je razum pri razlagi Svetega pisma potreben in koristen, nikoli pa ne more biti gospodar na Svetim pismom. Tudi Sveti Duh uporablja jezik in logiko, ima pa svojo slovnico (suam grammati- cam) (WA 39.II: 104.24; WA 10.1.1: 181.7–14; Bayer 1994, 123–26). Da razu- memo Sveto pismo, ni dovolj, da se naučimo slovnico zapisanega besedila (litera). Enako pomembno je poznati jezik Svetega Duha, torej razume- ti razlago bibličnih odlomkov: razumeti Besedo v besedah ali pa črke v Duhu. Ampak tudi po tistem, ko se teolog nauči razumeti Sveto pismo z vidika slovnice in teologije, še vedno potrebuje pomoč Duha, da bi lah- ko spoznano vsebino povedal na preprost in sodoben način, tako da bi jo ljudje jasno in zagotovo razumeli (Hinlicky 2007, 146). V Operationes (1519) se je Luther izrazil, da »beseda mora slediti stvari in črka duhu« (WA 5: 634.15–16). Če bi povedano strnili, iz tega izhaja, da je teološki način obrav- navanje Svetega pisma njegova razlaga. Evangeličanski način obravna- ve Svetega pisma je osredotočanje pri razlagi na Kristusa. Z današnje- ga vidika bi lahko rekli, da je v ozadju debate o zgodovinskem Jezusu in Kristusu vere podobno vprašanje. Brez zgodovinskega Jezusa ne bi bilo Nove zaveze in brez vere v Božjega Kristusa ne bi bilo novozavezne- ga kanona. To zgodnjekrščansko osredotočenost na eno osebo je mo- goče zaznati tudi v Luthrovem eksegetičnem principu: kaj se ukvarja s Kristusom (was Christum treibet). Najdemo ga v Luthrovem predgo- voru k epistolam apostolov Jakoba in Juda: »Resnični preizkusni ka- men za vrednotenje vseh knjig je iskanje odgovora, ali se ukvarjajo s Kristusom, ali ne.« (WA DB 7: 384.3–6) Začetke tega načina bi lahko naš- li že v Dictata (1513–1515). Luther je v prispodobah razbijal »debelo lupi- no besedil« tako, da jih je »kot skalo metal v Kristusa«, da bi tako prišel do najslajšega jedra (WA 3: 12.32–35; Ebeling 1991, 281). Kristus kot av- vedzte, že nijaké proroctvo v Písme nepripúšťa súkromný výklad.« Očitno to- rej je, da besedo »súkromný (zaseben)« lahko razumemo v kontekstu odločitve Tridentskega koncila, ki brez soglasja cerkvenega učiteljstva odklanja neavtorizi- rano razlago Pisma. 48 RAZPRAVE, ŠTUDIJE toriteta, ki je nad besedilom, daje v iskanju pomena zapisanih črk raz- lagalcu svobodo. Kristus kot norma sili razlagalca, da ne opusti zapisa- nega v bibličnem kanonu (Pokorný 2018, 176). Za Luthra je predmet in vsebina Svetega pisma Kristus. Nazorno to lahko vidimo v Luthrovem vprašanju, ki ga je naslovil na Erazma v spi- su De servo arbitrio (1525): »Kaj drugega najdeš v Svetem pismu, če iz nje- ga odstraniš Kristusa?« (WA 18: 606.29) Ko Luther stoji pred cesarjem v Wormsu, je v svoji vesti vezan na Kristusa in ravno zato do te mere tudi na knjigo, ki o njem priča (WA BR 2: 317.105–117). Kako bistvena je za Luthra ta predpostavka, je možno videti v Disputu k promociji H. Wellera in N. Medlera (1535). V 49. tezi Luther pogumno izpoveduje: »Ker so naši nasprotniki gnali Sveto pismo stran od Kristusa, mi ženemo Kristusa nazaj proti Svetemu pismu« (WA 39.I: 47.19–21), kar je vodilo na primer k ocenitvi Jakobovega pisma za »slamnato epistolo« (stroherne Epistel). Takšen svoboden odnos do spisov in avtorjev znotraj Stare in Nove za- veze, ne izhaja iz Luthrove teološke svobode, ampak iz usmerjenosti na Kristusa: »Tisto, kar ne uči o Kristusu, v bistvu ni biblično, tudi če izha- ja od apostolov; kar pa na pravilen način uči o Kristusu in ga tudi slavi, je apostolsko, tudi če to izhaja od Pilata ali Jude.« (WA DB 7: 384.29–32) Retrospektivno je potrebno prikazati, da je Luthrovo vztrajanje na Duhu Svetega pisma, ki »žene k Kristusu«, istočasno povezano s »črko Biblije«, in to v njenem preprostem in zgodovinskem dojemanju (WA 5: 27.8, por. 2K 3, 6). Pred črko se ni mogoče ustaviti, potrebno je vdreti v njeno bistvo in Duh ni izven te črke: »Duh mora priti iz črke. Duh je v skrit v črki.« (Ebeling 1964, 106; Por. WA 7: 98.40-99.2) To je pomembno tudi z vidika nadaljnjega razvoja reformacije. Od leta 1525 se je Luther če- dalje bolj ukvarjal s t. i. zanesenjaki (Schwärmer). Takšno poimenovanje je v Nemčiji in izven njenih meja postalo terminus technicus za prepri- čanje, da delovanje Svetega Duha ni vezano na črko Svetega pisma, da za nenavadno, neposredno razodetje ali poklicanje k preroškosti obsta- jajo drugi prostori. S tem pojmom je lahko Luther označil vse tiste, ki so vztrajali, da je resnica izven Svetega pisma, torej v nekakšni notran- ji besedi (verbum internum). Iz tega razloga Luther ponovno poudarja 49 ĽUBOMíR BATKA pomembnost zunanje besede (verbum externum) in oznanjevanja bib- ličnega besedila (Beutel 1998, 66–103). Srednja pot med edino pravo razlago Biblije s strani papeža na eni strani in pravo razlago Biblije vsakega švermerja ostaja razlaga, eksege- za in interpretacija bibličnega besedila. Vsi se lahko motijo, papež, šver- merji in tudi Luther. Zato velja, da zadnje besede pri določanju konč- ne avtoritete avtoritativnega pomena besedila nima razlagatelj, temveč Sveto pismo samo. Že leta 1521 v spisu Assertio omnium articulorum M. Lutheri per bullam Leonis X. novissimam damnatorum je Luther uvedel princip: »scriptura sacra sui ipsius intepres« (Sveto pismo razlaga same- ga sebe; WA 7: 97.20; Mostert 1979, 60–96). Ta hermenevtični princip pomeni, da je potrebno postopati od jasno razumljivih besedil k manj jasnim besedilom. Orodje za iskanje pomena je človekov razum, ki uporablja orodja za eksegezo (claritas ex: sintaksa, jezikovni vidik, slovnična razlaga), in Sveti Duh, ki razlagalca inspiri- ra, da odkriva evangelij o Kristusu (claritas interna: Sveti Duh, inspira- cija) (WA 7: 317.1–24; WA 18: 609.4). Za razliko od tridentskega konci- la, po katerem tradicija dopolnjuje evangelij tudi vsebinsko in ne le kot interpretativni okvir, je nasprotno Luther vztrajal pri tem, da Sveto pis- mo vsebuje v zadostni meri vse, kar je potrebno za odrešenje (sufficien- tia scripturae). Zunanja razumljivost Svetega pisma je predpogoj za nje- no notranjo jasnost in zadostnost: »Sveto pismo je samo v sebi najbolj gotovo, najlažje razumljivo, jasno, razlaga samo sebe in je osnova za vse trditve ljudi, ki jih sodi ali odrešuje« (WA7: 97.21–24; poglej celotno raz- pravo WA 7: 97.19–35). Kako pa se nanašata poudarka, da »Sveto pismo razlaga samo sebe« in Luthrova svoboda »gnati Kristusa proti Svetemu pismu« na avtoriteto Svetega pisma? Ne nasprotuje tukaj Luther princi- pu »samo Sveto pismo«? Sola scriptura Za boljšo ilustracijo problema lahko navedemo pogosto uporabljena in priljubljena tri načela: »samo po milosti«, »samo zaradi Kristusovih 50 RAZPRAVE, ŠTUDIJE zaslug«, »samo z vero«. V protestantskem okolju ta načela veljajo za sku- pek reformacijske teologije (Körtner 2017, 417–35). Gre za biblične nazore, ki izhajajo iz Rim 3, 21-22. V grškem besedi- lu se sola ne nahaja. Izhaja namreč iz Pavlovih (in Luthrovih) nazorov. Po drugi strani pa iz jezikoslovnih razlogov Luther prevoda Rim 5,1 in Rim 1,17 ni dopolnil. S tem, ko je nemški prevod Rim 3,28 dopolnil z be- sedo »samo«, je šlo za jezikoslovni premislek prevajalca, kajti izključnost in ekskluzivnost nečesa se v nemškem jeziku pogosto izražata z besedo »samo« (allein). Smisel Pavlovih izrekov je: samo z vero in brez dobrih del (Bluhm 1984). V bistvu je dopolnitev sola v prevodu Rim 3,28 pro- ti načelu principa sola scriptura. Ampak z Luthrovega vidika sovpada s kontekstom tistega, kar Pavel misli (sensus spiritualis). Zato si je dovo- lil nemški prevod dopolniti z besedo, ki je v izvirnem besedilu ni bilo (sensus literalis). V nemškem prevodu Luthrov sola fide dobiva natan- čen smisel šele, če je ohranjeno razlikovanje med zakonom in evange- lijem: človek doseže odrešenje samo z zaupanjem v oznanjeni evange- lij, ko veruje, da Kristusovo delo velja pro me, pro nobis (WA 39. I: 45. 33–34), in ne s poslušnostjo zakonu. Potrebno je jasno razlikovanje med verami, ker vsaka vera ni vera. V svojih tezah k Rim 3,28 De fide (1535) Luther jasno razlikuje med »pravo vero« (vera fides), ki človeka opraviči pred Bogom, in drugimi oblikami ver, o katerih Pavel ni vedel ničesar: »[fides] acquisita, infusa, informi, formata, explicita, implicita, genera- li, speciali [...]« (WA 39.I: 45.11–13). Podobno je potrebno razlikovati, ko gre za izrek sola scriptura. Kontekst pojavitve pomenskega (ne dobesednega) smisla sola scriptu- ra je bil v okviru leipziške disputacije spor glede obvezujoče avtorite- te pri razlagi Svetega pisma. Luther je z besedami »Božja beseda je nad vsako ljudsko besedo« (WA 2: 236.33–34) nasprotoval Ecku. V tem kon- tekstu ta izključujoči del lahko razumemo kot »Božja beseda v Svetem pismu in ne papeževo cerkveno učiteljstvo«. V kontekstu, da se Sveto pismo razlaga s Svetim pismom, se v Assertionis Lutheranae Confutatio (solam scripturam regnare WA 7: 98.40) pojavi sola scriptura. »Samo s Svetim pismom« dobiva 50 let kasneje v povezavi z luteransko orto- 51 ĽUBOMíR BATKA doksijo drugačen pomen. Evangeličansko učenje se je distanciralo od odločitve tridentskega koncila, da je za Božje razodetje poleg Pisma po- membna cerkvena tradicija v ustni ali pisni obliki. Reformacijski teolo- gi so poudarjali: »samo s Svetim pismom in brez tradicije« (Baur 1993, 46–113). Ponovno vidimo, da je potrebno razlikovati. Nanašanje zgolj na sola scriptura še zdaleč ne pomeni, da izražamo bistvo reformacijske teologije. Brez razlikovanja Božje besede kot zakona in evangelija lah- ko sola scriptura postane orodje fundamentalizma, ki dobesedno slo- ni na zapisanem besedilu. Poudarjanje Božje besede brez zasidranosti v Svetem pismu pa po drugi strani lahko postane orodje spiritualizma, ki svojevoljno ravna s Duhom Svetega pisma. Kakšno je Luthrovo stališče do Svetega pisma, je izraženo v citatu Operationes in Psalmos (1519), kjer v epilogu 21. psalma zapiše: »Sveto pismo je kakor reka, katero jagnje prebrodi, slon pa jo mora preplavati« (Luther citira Gregorja Nacijánskega, WA 5: 598.3−4). Če se ima nekdo za velikega v teologiji, lahko razumevanje »pravega« smisla Svetega pis- ma postane zelo zahtevno. Pomemben je torej pastoralni vidik. Ljudje preproste vere v Svetem pismu najdejo osvežilno potešitev. Povedano drugače, z vidika reformatorjev najde človek resnično osvežilno poteši- tev le pri izviru. Zato od ad fontes k sola scriptura. Evangelij je živa beseda, katere medij oznanjevanja so besede z vsemi neverjetnimi oblikami izražanja. Luther ta vidik evangelija (viva vox) ilu- strira v Predgovoru k Novi zavezi (1522). O veselju Izraelcev, ki je izbruh- nilo, ko so slišali o Davidovi zmagi nad Goljatom, govori: »Evangelij je grška beseda in po nemško pomeni: dobra vest, dobro sporočilo, dob- ra novica, dobro oznanilo, o katerem pojemo, govorimo in iz česa se veselimo.« (WA DB 6: 1.23–25) Lahko bi torej rekli, da je »živost« glasu evangelija izražena v tem, kar pri poslušalcih izzove petje, veselje, po- gum spregovoriti o tem daru drugim ljudem. Pri Luthru, na primer, je bilo tako, ko je 17. in 18. aprila 1521 stal pred cesarjem Karlom V. in vse- mi državniki na zboru v Wormsu. 52 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Zaključek Cerkev, ki se naslanja na reformacijsko izročilo, se mora truditi za močno izražanje svoje utemeljenosti v evangeliju. Zaradi vseh napak in polomij, ki jih je naredila v preteklosti, nima nobenega razloga za lastno slavo in samopostavljanje nad druge cerkve. Toda v veri v Kristusa in z resnim prizadevanjem po oznanjanju zakona in evangelija bo pomem- ben glas v ekumenski skupnosti cerkva tudi danes. Razlikovanje zako- na in evangelija ima velik pomen v duhovni razlagi Biblije, seveda tudi za evangeličansko socialno in individualno etiko, česar pa v tem član- ku ni mogoče obravnavati (prim. Oberdorfer 1983, 31–44). Razlikovanje med zakonom in evangelijem vedno znova terja nove napore, zato ker prava teološka modrost ostaja: »Tisti, ki ve razlikovati zakon in evange- lij, je teolog.« (WA 40.I: 207.17–18; Klän 2018, 271–274) viri in literatura Batka, Ľubomír. 2015. Nebeské štebotanie: Žalmy ako slovo Božie v Lutherových výkla- doch 1519–1530. Praga: Lutherova společnost. Baur, Jörg. 1993. Luther und seine klassischen Erben. Tübingen: Mohr Siebeck. Bayer, Oswald. 1989. Promissio. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. –––. 1994. Theologie. Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus. Benka, Dávid. 2019. »Luther, ’Sola scriptura’ a Písmo – vtedy a dnes.« V Luther včera – dnes, ur. Ľubomír Batka in Pavel-Andrei Prihracki, 24–46. Bratislava: Univerzi- ta Komenského. Beutel, Albrecht. 2018. Protestantische Konkretionen: Studien zur Kirchengeschichte. Tübingen: Mohr Siebeck. Bluhm, Heinz. 1984. Martin Luther Creative Translator. St. Louis, MO: Concordia Pu- blishing House. Bornkamm, Heinrich. 1989. Luthers Vorreden zur Bibel. Göttingen: Vandenhoeck Ruprecht. Burger, Christoph. 2041. »Luther’s Thought took Shape in Translation of Scripture and Hymns.« V The Oxford Handbook of Martin Luther’s Theology, ur. Robert Kolb, Irene Dingel in Ľubomír Batka, 481–88. Oxford: Oxford University Press. 53 ĽUBOMíR BATKA Delius, Hans–Ulrich. 1984. Augustin als Quelle Luthers. Berlin: Evangelische Verlagsanstalt. Denzinger, Heinrich, ur. 2017. Kompendium der Glaubensbekenntnisse und kirchlichen Lehrentscheidungen. Izd. Peter Hünermann. 45. izdaja. Freiburg: Herder. Ebeling, Gerhard. 1964. Luther: Einführung in sein Denken. Tübingen: Mohr Siebeck. –––. 1971a. Lutherstudien 1. Tübingen: Mohr Siebeck. –––. 1971b. Einführung in theologische Sprachlehre. Tübingen: Mohr Siebeck. –––. 1991. Evangelische Evangelienauslegung: Eine Untersuchung zu Luthers Hermene- utik. Tübingen: Mohr Siebeck. Heckel, Martin. 2016. Martin Luthers Reformation und das Recht. Tübingen: Mohr Siebeck. Hinlicky, Paul. 2007. »Luther’s Anti–Docetism in the Disputatio de divinitate et hu- manitate Christi (1540).« V Creator est Creatura, ur. Oswald Bayer in Benjamin Glede, 139–85. Berlin: De Gruyter. Jörgensen, Bent. 2014. Konfessionelle Selbst– und Fremdbezeichnungen: Zur Termino- logie der Religionsparteien im 16. Jahrhundert. Oldenbourg: De Gruyter. Kaufmann, Thomas. 2014. An den christlichen Adel deutscher Nation von des christli- chen Standes Besserung. Tübingen: Mohr Siebeck. Keen, Ralph. 1997. »The Fathers in Counter-Reformation Theology in the Pre-Tridenti- ne Period.« V The Reception of the Church Fathers in the West: From Carolingians to the Maurists 1–2, ur. Irena Backus, 701–43. Leiden: Brill. Kerševan, Marko. 2019. »Luther in Melanchthon o šoli, učitelju in izobraževanju.« Sta- ti inu obstati 15 (29): 193–203. Klän, Werner. 2018. »God’s Word is the Place Where God Dwells.« V From Wittenberg to the World: Essays on the Reformation and its Legacy in Honor of Robert Kolb, ur. Charles Arand, Erik Herrmann in Daniel Mattson, 263–90. Göttingen: Van- denhoeck Ruprecht. Kolb, Robert. 2016. Martin Luther and the Enduring word of God: The Wittenberg Scho- ol and Its Scripture-Centered Proclamation. Grand Rapids, MI: Baker Academic. Körtner, Ulrich. 2017. »Eksluzivna vera – štirikratni ’samo’ reformatorske teologije.« Stati inu obstati 13 (26): 417–35. –––. 2018. Luthers Provokation für die Gegenwart: Christsein, Bibel, Politik. Leipzig: Evangelische Verlagsanstalt. Luther, D. Martin. 1883–2009. Luthers Werke: Kritische Gesamtausgabe. Weimar: Her- mann Böhlau Nachfolger. [WA] [WA DB – Deutsche Bibel] [WA BR – Briefe]. Lüpke, Johannes von. 2014. »Luther’s Use of Language.« V The Oxford Handbook of Martin Luther’s Theology, ur. Robert Kolb, Irene Dingel in Ľubomír Batka, 143–55. Oxford: Oxford University Press. 54 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Mattox, Mickey, Richard Serina in Jonathan Mumme. 2019. Luther at Leipzig: Martin Luther, the Leipzig Debate, and the Sixteenths-Century Reformations. Leiden: Brill Mostert, Walter. 1979. »Scriptura sacra sui ipsius interpres.« Lutherjahrbuch 46: 60–96. Mühlhaupt, Erwin. 1973. »Schrift, Vernunft, Gewissen − Die Parole von Worms.« V Luther in Worms: 1521–1971; Ansprachen, Vorträge, Predigten und Berichte zum 450–Jahrgedenken, ur. Fritz Reuter, 76–82. Worms: Stadtarchiv. Mütel, Mathias. 2017. Mit den Kirchenvätern gegen Martin Luther? Die Debatten um Tradition und auctoritas patrum auf dem Konzil von Trient. Paderborn: Schöning. Oberdorfer, Bernd. 1983. »Lutherische Unterscheidungen neu überdacht.« V Reforma- torische Einsichten zum Verhältnis von Theologie, Politik und Wirtschaft: P e r - spektiven aus der weltweiten Ökumene, ur. Anne Burghardt in Simone Sinn, 31– 44. Leipzig: Evangelische Verlagsanstalt. Raeder, Siegfried. 1983. »Luther als Ausleger und Übersetzer der Heiligen Schrift.« V Leben und Werk Martin Luthers von 1526–1545 1–2, ur. H. Junghans, 253–78. Göttingen: Vandenhoeck Ruprecht. Pokorný, Petr. 2018. »Sola scriptura. Smysl Lutherovy teze.« V K výročí Martina Luthe- ra. Reformační teologie po pěti staletích: Studie a texty, ur. Martin Prudký, 167–81. Praga: ETF UK. Prostredník, Ondrej. 2017. »Sola scriptura po 500 rokoch.« Testimonia Theologica 11 (2): 22–35. Rogge, Joachim. 1971. Luther in Worms: Ein Quellenbuch. Witten: Luther Verlag. Spehr, Christopher. 2010. Luther und das Konzil: Zur Entwicklung eines zentralen The- mas in der Reformationszeit. Tübingen: Mohr Siebeck. Wolf, Ernst. 1954. »Zur Frage des Naturrechts bei Thomas von Aquin und bei Luther.« V Peregrinatio: Studien zur reformatorischen Theologie und zum Kirchenproblem, ur. Ernst Wolf, 183–213. München: Kaiser Verlag. Iz slovaščine prevedel Aleksander Erniša (citati iz Luthrovih in drugih del so po avtorjevem slovaškem prevodu).