List 14.
Politiški oddelek.
Volilna reforma.
Pred nekaterimi tedni je ministerski predsednik Windischgratz predložil vodjam koalicijskih klubov nov načrt volilne reforme. Ta načrt pa ni ustrezal nikakor sedanjim potrebam in se tudi nikakor prav ne strinja z izjavo, katero je dala nova vlada, ko je nastopila. Tedaj se je govorilo o radikalni premembi volilnega reda, ali vladni načrt pa pušča vse pri starem, razen tega, da stvarja novo kurijo proletarijcev.
Z vladnim načrtom se ne odpravi nobene velikih krivic, katerih ima cele kope sedanji volilni red. Nam se to zdi povse naravno. Sedanji volilni red je povse prikrojen za nemške liberalce in zatorej je pač čisto naravno, da sedanja vlada, ki je povsem nemškoliberalna, pač ni mogla rušiti te utrdbe avstrijskega nemštva. Vladni načrt volilne reforme je zatorej le preočitno pokazal, da sedanja vlada nam ni prijazna, da se torej močno motijo tisti, ki mislijo, da je Plener se kaj premenil, od kar je minister postal.
Omenili smo, da vladni načrt osnavlja jedno novo volilno kurijo. V tej kuriji bi volili tisti, ki so dovršili kako tuzemsko srednjo, obrtno ali kmetijsko šolo, pridobili si pravico do jednoletne prostovoljne službe, ki plačujejo direktnega davka nad pet goldinarjev ali so pa že vsaj dve leti zavarovani pri kaki okrajni bolniški blagajnici, že vsaj pol leta bivajo v tistem kraju, kjer bodo volili. Vidno je, da bode nova volilna kurija sestavljena pred vsem iz tovarniških delavcev, torej jej po pravici rečemo, da bode kurija proletarjata. Tistih, ki so dovršili imenovane zavode, pa še sedaj nimajo volilne pravice, je pač silno malo, število tistih davkoplačevalcev, ki ne plačajo 5 gld. neposrednega davka, pač tudi jedva pride v poštev. Vprašati še zares moramo, je li res umestno, da se tako organizuje proletarijat.
Brez dvombe morajo se po taki volilni reformi do skrajnosti   poostriti socijalna  nasprotja.    Zastopniki nove
volilne skupine bodo pač zastopali tako radikalno drugačne gospodarske nazore, da pač ne bodo mogli o nobenem gospodarskem vprašanji skupno delovati z drugimi strankami. Tak parlament, kjer bodeta večina in manjšina tako radikalno nasprotni v svojih nazorih, pač ne bode sposoben za vpeljavo nobenih socijalnih reform. Pomisliti je, da nasprotje, ki se bode dokazalo v državni zbornici, ne bode ostajalo ondi, temveč se bode zaneslo mej narod. Z vladnim načrtom volilne reforme se druzega ne bode doseglo, da se vsa Avstrija razdeli v dva velika tabora, ki si bodeta v javnem življenji povsod stala nasproti kakor dva nespravljiva sovražnika. Socijalni demokratizem se bode zanesel z vso silo v dežele, kjer ga dosedaj ni bilo. To pa ni in ne more biti v interesu države.
Vse  drugače   bi   bilo,   da delavci volijo  z drugimi volilci.   Gledati bi morali, da z drugimi stanovi ostanejo v nekaki zvezi.    V državni zbor bi torej  prišli le zmernejši ljudje. Ker bi volilci ostali v zvezi z vsem političnim življenjem,  ne bili  odločeni kot politična kasta,  bi tudi se zanimali za vsa   politična vprašanja,   posebno tudi za narodne ideje  in to bi  pač le   ublaževalo  nasprotja mej njimi in   pa mej   drugimi stanovi.    Vsaj vidimo baš   po Slovenskem, da socijalna nasprotja ondi niso tako velika, kjer je že v društvenem življenji kaka dotika mej delavci in drugimi stanovi,   še manjša bi pa bila, ako bi tudi v političnem   življenji   bili   delavci   neprestano   v dotiki   z drugimi stanovi.
Liberalna stranka je pa jako vesela tega načrta. To je nam tudi nekoliko umljivo. Liberalci in vsi tisti, ki sedaj ž njimi vlečejo za jedno vrv, zastopajo le interese židovstva. Židje pa vedno gledajo, da ni miru v državi, ker potem ložje ribarijo v kalni vodi.
Že nad trideset let se bijejo narodni boji v Avstriji, pa še sedaj niso končani. Kdor je skrbno motril dogodke v zadnjih desetletjih, je opazil, da je baš židovstvo mnogo krivo, da se ni doseglo nikako sporazumljenje mej avstrijskimi narodi. Židje imajo vse večje dunajske liste v rokah in so lahko zatorej hujskali avstrijske narode. Tako bodo pa sedaj delali mej raznimi sloji prebivalstva. Na Dunaji  pa tudi v nekaterih   druzih krajih v naši držav
kaže se hudo nasprotje proti zidom. Židje se že boje, da se vse združi proti njim. To pa najbolje preprečijo s tem, da zanete hud boj mej delavci in drugimi stanovi. Potem se ne bode nikdo več brigal posebno za Žide, ki bodo lahko v miru nadaljevali svoje delo, v tem ko se bodo drugi stanovi ravsali mej seboj.
Že pri snovanji koalicije se je pokazalo, kako dobro služi strah pred socijalisti nemškim liberalcem. Strah, da bi kedaj morda le socijalisti utegnili v večjem številu priti v zbornico, je pripravil konservativce, da so zatajili vse, za kar so se borili že desetletja, in bratovski so liberalcem podali roko. Vodja konservativne stranke je kar vsiljeval svoje zavezništvo liberalcem. Če je bil tak strah že, ko se je še socijalizem kazal v daljni megleni daljavi, le pomislimo, kakšne zmede bodo, ako bode v državnem zboru sedelo zares že 43 socijalnih demokratov. Mari ne bodo potem vsi zastopniki vseh tistih stanov, ki se danes ponašajo, da država in pa sedanji socijalni red vzdržujejo, se trdno združevali v boj proti rudeči soci-jalnodemokratični pošasti, ali z drugimi besedami, mari ne bodo konservativci in mnogi Slovani kar liberalcem tlake delali in se polagoma zlili z liberalizmom. Saj le prejasno vidimo, da se že nič več prav ne vidi, kjer se konservativec nehava, pa liberalec začenja. Možje, ki so še nedavno veljali za stebre katoličanstva, sedaj že trobijo v liberalni rog.
Po tem takem je jasno, da bi vladna volilna reforma le liberalcem koristila. Narodno in versko vprašanje bi se moralo popolnoma poriniti v ozadje, da se ne moti lepa sloga mej koaliranimi varuhi socijalnega reda. Polagoma se vse sedanje koalirane stranke zlijejo v nekak liberalen tabor in imeli bodemo veselo sliko, kakoršno smo imeli zadnja leta na Ogerskem, da so celo odlični duhovniki bili pri liberalni stranki in podpirali liberalne naklepe.
Poslanci nove kurije bodo pa tudi jedino socijalni demokratje, ki bodo nasprotniki katoliške vere in vsacega narodnega gibanja. Volilni okraji v tej kuriji so tako razdeljeni, da bi v novi kuriji mogel v najugodnejšem slučaji biti voljen jeden Slovenec, dosti na boljšem ne bodo drugi Slovani, ker v vseh industrijskih centrih je jako močen nemški ali pa italijanski živelj. V Galiciji so pa vsa podjetja v židovskih rokah in ljudje v tej deželi so tako odvisni od zidov, kakor v nobeni drugi, za to smemo pričakovati, da iz te dežele v novi kuriji pride v državni zbor 10 pristnih Abrahamovih potomcev. Iz povedanega je razvidno, komu bi bila v korist nova volilna reforma in kaka nevarnost je za avstrijske narode, ako se vzprejme, zato bi bilo želeti, da bi se volilci sami začeli oglašati proti njej, ker od tistih poslancev, ki so se zavezali z liberalci, ni dosti upati, da bi sami od sebe se liberalcem uprli, posebno ker se bode jim reklo, da drugače pride zopet na dnevni red Taaffejev načrt o razširjenji volilne pravice, katerega se ti gospodje bolj boje, kakor hudič križa. Kdor je rekel a, tudi mora reči b, zato ne pričakujemo toliko od poslancev, kolikor od volilcev samih, da se o pravem  času oglase in odvrnejo  pretečo nevarnost.
130