gttofe&fež •ty ¿^%^%%%7«^%%?<%%%%%V%!^>%^.%%^%%^%T<%%%%T.%V.'.%%%T*^.%T.%%%SÎ-%?-%^' 7owe Kregar MILAN HODŽA IN SREDNJA EVROPA Podobno kot ostali manjši slovanski narodi Srednje Evrope se tudi Slovaki ne morejo poh- valiti z večjim številom osebnosti, ki bi (tudi iz- ven lastnih narodno-državnih okvirov) močne- je zaznamovali politično misel in prakso prve polovice 20. stoletja. Za to lahko okrivimo pred- vsem narodno zatiranje in madžarizacijo, ki je vse do leta 1918 predstavljala največjo oviro- družbenega, kulturnega in gospodarskega raz- voja Slovakov ter s tem tudi razvoja slovaške po- litične misli, po razpadu monarhije in nastanku 1. ČSR (prve Češkoslovaške republike) pa pre- težno češki politični primat v novi državi. Veči- na takratne slovaške politične elite je v obdobju med obema vojnama izbirala med, poenostav- ljeno rečeno, dvema možnostima: ali v okviru vsedržavnih, centralističnih in čehoslovakistič- nih strank igrati bolj ali manj stransko vlogo oz. kvečjemu voditi to stranko v slovaškem delu dr- žave ali pa se postaviti na čelo narodno-konzer- vativnega, avtonomističnega in v veliki meri sa- moomejujočega političnega gibanja, ki ga je re- prezentirala predvsem Hlinkova Slovaška ljud- ska stranka. Tudi zato bomo v tem času težko našli slovaškega politika, ki bi v Evropi užival vsaj podoben politični ugled, kot sta ga imela denimo Masaryk in Beneš ali še pred njima Ka- rel Kramar. Pomembno izjemo v tej situaciji pa nedvomno predstavlja Milan Hodža, ena naj- markantnejših in najsposobnejših figur slovaš- ke in češkoslovaške politike in nenazadnje tudi edini slovaški ministrski predsednik 1. ČSR, ka- kor označujemo obdobje od nastanka države do münchenskega sporazuma. Glede na njego- vo politično in diplomatsko dejavnost ter politič- ne koncepte ga lahko namreč mirno uvrstimo med pomembne osebnosti evropske politike.1 Na njegovo izjemno zanimivo in pestro živ- ljenjsko pot in poslanstvo je v določeni meri vplivalo že samo okolje, iz katerega je izhajal. Hodževi so bili od nekdaj trdna, narodno za- vedna družina, njegov stric Michal Miloslav Ho- dža pa spada med najpomembnejše Slovake 19. stoletja.2 Že v gimnaziji je Milan Hodža pokazal velik interes za politična vprašanja in tuje jezike (pozneje je aktivno obvladal sedem tujih jezi- kov) ter se začel ukvarjati z novinarstvom, kate- Milan Hodža, Federada v strednej Europe a ino studie (naprej Federada...), Kalligram, Bratislava 1997 (Pa- vot LukáC, Stredoeurópanstvo Milana Hodžu), str. 11. M. M. Hodža (1811-1870) je bil poleg Stura in Hurbana član vodilne trojice slovaškega narodnega gibanja, ki je v 40. letih 19. stoletja postavila temelje slovaški jezi- kovno-kulturni in narodno-politični emancipaciji ter v revoluciji leta 1848 tudi vodila vstajo proti Madžarom. Več o tem v: Tone Kregar, Slovaško literarno časopisje o Slovencih 1918-1938 (diplomsko delo), Ljubljana 1997, str. 3-6. ZGODOVINA ZA VSE 77 remu je ostal zvest vse življenje. Prav skozi pro- fesionalno novinarstvo in založništvo je prešel v politične vode in bil kot edini Slovak leta 1905 z glasovi slovaških in srbskih glasov v Vojvodini izvoljen za poslanca ogrske skupščine. V njej je večino svojega truda namenil sodelovanju ne- madžarskih poslancev ter s takšno politiko žel prve vidne uspehe. Že takrat je udejanjal svoje načelo, po katerem je na podlagi skupnih inte- resov možno sodelovati prav z vsakim in katero ga je pozneje uvrstilo med mojstre tako "urad- ne" diplomacije kot tudi lobiranja in zakulisja. Svoje politične koncepte, katerih osnova je bila demokratizacija ogrskega dela monarhije in z njo povezana osvoboditev nemadžarskih naro- dov, je v obdobju pred letom 1914 tesno pove- zoval s politiko prestolonaslednika Franca Fer- dinanda oz. njegovimi plani o reformi monarhi- je, ki naj bi (tako s pomočjo kot tudi v korist ne- madžarskih narodov) predvsem omejila moč in separatistične težnje madžarske aristokracije. Hodža je bil kot član prestolonaslednikovega belvederskega kroga njegov osebni zaupnik in svetovalec ter tako izjemni poznavalec Ferdi- nandovih političnih pogledov in načrtov kakor tudi osebnih značilnosti, simpatij in strahov.3 S svojim vplivom se je zavzemal predvsem v sme- ri poskusa federalizacije monarhije na narod- nostni osnovi, za katero pa seveda tudi presto- lonaslednik ni bil najbolj zagret. Znani sarajev- ski dogodki so dokončno uničili upanje, da bi bodoči cesar nekoč lahko kakorkoli že "uredil" narodnostne (in ostale) probleme v monarhiji, zato je tudi Hodža začel iskati in zagovarjati dru- go alternativo, ki je v letih 1. svetovne vojne vse bolj prihajala na površje. Hodža je bil namreč odličen poznavalec češ- ke politike, sodeloval je z revijo Hlas in se do- bro poznal z Masarykom. Že vrsto let se je zav- zemal za kulturno, gospodarsko in prosvetno sodelovanje Čehov in Slovakov, zato se mu v novi politični stvarnosti ni bilo težko odločno postaviti na stališče tudi političnega sodelova- nja oz. združitve obeh narodov. Po razpadu mo- narhije je vodil mirovno misijo nove države v Budimpešti, svojo politično pozicijo pa je leta 1919 še okrepil z imenovanjem za ministra za unifikacijo, ki je skrbel za usklajevanje in poe- notenje avstrijskih in ogrskih zakonov, ki so ve- ljali v čeških deželah in na Slovaškem. Ko se je leta 1922 Slovaška narodna in kmetijska stran- ka, na čelu katere je bil, združila z Republikan- sko stranko češkoslovaškega podeželja v vsedr- žavno Republikansko stranko poljedelskega in malokmečkega ljudstva, se je začel njegov bli- skovit prodor v sam vrh politične elite 1. ČSR. Kot njen voditelj na Slovaškem je postal pod- predsednik te najmočnejše češkoslovaške stran- ke in permanentni poslanec v skupščini. Med le- ti 1922-1926 ter 1932-1935 je bil minister za kmetijstvo, v letih 1926 in 1929 pa minister za šolstvo in narodno prosveto. Ob tem se je ves čas ukvarjal s publicistiko in bil lastnik več ča- snikov, zasedal pa je tudi pomembne položaje v raznih strokovnih in kulturnih institucijah tako doma kot po svetu. Leta 1935 je postal predsed- nik vlade (nekaj časa tudi minister za zunanje zadeve) in na tem mestu ostal vse do Münchna, ko je odstopil in emigriral. S politično dejav- nostjo je nadaljeval tudi v eksilu, zaradi nesogla- sij z Benešem pa je razvijal predvsem svoje last- ne teorije o prihodnosti, tako ČSR kot ostale (predvsem srednje) Evrope. Smrt leta 1944 v ZDA mu je žal preprečila, da bi s svojim ugle- dom in politično modrostjo postal aktivni sous- tvarjalec njenega povojnega razvoja.4 Hodža in slovaško narodno vprašanje v l.ČSR "Torej slovaški nacionalizem kot moralni princip, vendar pa zaradi vseh okoliščin enot- ni češkoslovaški politični narod. V praktični politiki to ne pomeni niti centralizma, niti av- tonomije, temveč drzavno-politično-narodno enotnost ter regionalizem z administrativno samoupravo. "^ Trajno in mednarodno priznano mejo nove češkoslovaške države je končno določila šele Trianonska mirovna pogodba 4. 6.1920. Češko- slovaška republika je ob nastanku obsegala 140.394 km2 ter imela 13,6 milijonov prebival- cev, od tega v čeških deželah okoli 10 milijonov, na Slovaškem okoli 3 milij. in v Podkarpatski Rusiji okrog 0,5 milijona. Pri ljudskem štetju 1921 se je k češki in slovaški narodnosti prigla- silo 65,5%, k nemški 23,4%, k madžarski 5,6% in k ukrajinski narodnosti 3,5% prebivalcev. V tej 3 Glej: Fadcrácia...(Federada vstrednejEurope), str. 93- 107. 4 Eduard Nižnanskf a kolektiv, Kto bol kto zal. ČSR,Qlll, Bratislava 1993, str. 77-83- 5 Milan Hodža, Nie centralizmus, nie autonomizmus, ah regionalizmus v jednom političkom narode, Slo- venska otdzka v 20. storoči, Kalligram, Bratislava 1997, str. 186. VSE ZA ZGODOVINO 78 ZGODOVINA ZA VSE narodno izredno pestri državi so narodne manj- šine tvorile več kot tretjino prebivalstva in šele "umetna" stvaritev ter uporaba termina "češko- slovaški narod" je preprečila videz ČSR kot mul- tinacionalne države v pravem smislu te besede. Glede na narodni položaj Slovakov pred le- tom 1918 predstavlja nastanek ČSR nedvomno njihovo narodno osvoboditev, saj sta groba ma- džarizacija in narodnostni pritisk ostala le še slab spomin na preteklost. Od leta 1918 je števi- lo Slovakov statistično nepretrgoma naraščalo, še posebej pa je nova stvarnost prišla do izraza na jezikovnem področju. V šolah vseh stopenj so uvedli slovaščino kot učni jezik, postopoma, a temeljito so izgrajevali mrežo slovaških os- novnih in srednjih šol, že leta 1919 pa so v Brati- slavi ustanovili univerzo Jana Amosa Komen- skega z medicinsko, pravno in filozofsko fakul- teto. Slovaščina je postala uradni jezik v vsem javnem življenju, v uradih, na sodiščih, v druš- tvih in cerkvah. Nastale so nove profesionalne kulturne ustanove kot npr. Slovaško narodno gledališče, Univerzitetna knjižnica in muzeji, obnovili pa so tudi dejavnost Matice Slovaške. Pri tej resnično prelomni kulturno-družbeni prenovi Slovaške so v veliki meri sodelovali tu- di češki priseljenci, ki so zaradi pomanjkanja domačih, slovaških izobražencev in strokovnja- kov zamenjevali nezanesljivo in odseljeno ma- džarsko osebje. Sorodnost češkega jezika z jezi- kom domačinov je omogočila hitro "odmadžar- čenje" javnega življenja, po drugi strani pa češki uslužbenci in uradniki večinoma niso niti po- skušali sprejeti slovaščine in so vztrajali pri svo- jem (sicer sorodnem) jeziku tudi v službi. Števil- na češka prisotnost6 (predvsem v nekaterih me- stih) je kmalu izzvala negodovanje slovaških av- tonomističnih krogov ter protičeško agitacijo, ki se je še povečala s pojavom lastnega novoiz- šolanega kadra v drugi polovici dvajsetih in v tridesetih letih. Čehi so na Slovaškem poslej marsikomu predstavljali le "odžiralce kruha", ta- ko da se je kulturnim, jezikovnim in verskim (katoliški Slovaki so Čehom zamerili predvsem njihovo husitsko tradicijo ter jim očitali, da širi- jo brezbožni liberalizem) razlogom nestrpnosti pridružil še ekonomski. Ta zadnji vidik pa je predstavljal le delček velikega problema, kate- rega vzroke je treba iskati prvenstveno v neena- 6 Gre za okrog 120.000 Čehov, predvsem uradnikov, uči- teljev, železničarjev, policajev in vojakov. LLiptdk, Slo- vensko v 20. storoči, Vydavatelstvo politickej literatúry, Bratislava 1968, str. 99 komerni gospodarski razvitosti čeških dežel in Slovaške. Čeprav je Slovaška veljala za industrij- sko najrazvitejši del ruralne Ogrske, je večina njenih prebivalcev (80%) še vedno delala v kmetijstvu ali bila z njim direktno povezana. Za- to v zadnjih letih pred vojno sicer hitro se razvi- jajoča industrija (pretežno predelovalna), rural- nega videza dežele še ni kaj prida načela. Na drugi strani o izredni gospodarski razvitosti češ- kih dežel ni potrebno govoriti, omenimo le, da je odstotek kmečkega prebivalstva komajda presegal odstotek zaposlenih v industriji (38,5% proti 34%), kar gotovo ni bilo pravilo takratne Evrope. Logična posledica tega je bila, da slo- vaška industrija oz. kapital, s češkim kapitalom in industrijo na takratnem izrazito liberalnem trgu, v katerega država ni dosti posegala, ni mo- gla enakovredno tekmovati. Problem so pred- stavljale tudi visoke transportne tarife in slabe prometne zveze med Slovaško in češkimi deže- lami, saj je prej vse gravitiralo k Budimpešti. Češki kapital, ki je na Slovaškem nadomestil ma- džarskega, se na novonastalo situacijo ni preveč oziral oziroma jo je izkoristil v svoj namen, predvsem z odpravljanjem nezaželene konku- rence češkim podjetjem. Ti in še cela vrsta dru- gih razlogov so povzročili, da se je slovaško gos- podarstvo znašlo v hudi krizi. Podjetja so propa- dala, ali pa svojo proizvodnjo omejila zgolj na predelavo surovin, v izgradnjo novih pa se ni investiralo. Vse to je nujno vodilo v povečanje brezposelnosti, ponovno pa se je odprla rakava rana na slovaškem narodnem telesu - izseljeva- nje. Le-to je tokrat potekalo v češke dežele, pa tudi preko luže. Takšna situacija je seveda pove- čevala in tudi opravičevala odpor Slovakov do praške centralistične in izkoriščevalske gospo- darske politike. Razlika med ekonomsko razvi- tostjo čeških dežel na eni in Slovaške na drugi strani se proti njihovim (slovaškim) pričakova- njem ni zmanjševala, temveč je celo naraščala, domače gospodarstvo pa je izgubljalo še tisto prednost, ki jo je pred vojno imelo v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi deželami. Problem je predstavljal tudi izreden porast pre- bivalstva, ki je še povečal pavperizacijo številne- ga poljedelskega proletariata, ki je kljub izvede- ni zemljiški reformi naraščal ter živel v slabih življenjskih pogojih, s tem pa predstavljal plod- na tla za komunistično agitacijo. Ves čas proble- matični položaj se je še posebej zaostril v času gospodarske krize, ko je zaradi brezposelnosti v češko-moravskih industrijskih centrih upadlo povpraševanje in s tem uvoz kmetijskih izdel- kov iz poljedelskega slovaškega dela države. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 79 Gospodarske razmere so seveda samo priliva- le olje na ogenj slovaškega nezadovoljstva, ki se je z nerešenim narodnim vprašanjem vedno znova obnavljalo in krepilo. Dejali smo že, da so Čehi in Slovaki v 1. ČSR predstavljali le 65% pre- bivalstva. Tesna povezanost in medsebojna od- visnost obeh narodov je bila iz nacionalnopoli- tičnega vidika še toliko bolj pomembna zaradi (vsaj od začetka) izrazito odklonilnega stališča narodnih manjšin, predvsem Nemcev in Madža- rov, do nove države. ČSR je na mednarodni rav- ni nastopala kot nacionalna država, povezanost Čehov in Slovakov pa poudarjala s proklamira- njem enotnega češkoslovaškega naroda. Čeho- slovakizem, kot poenostavljeno imenujemo to koncepcijo, je s tega vidika mogoče razumeti, saj bi v nasprotnem primeru bil razviden nasta- nek mnogonacionalne države, katere medna- rodno utemeljevanje bi bilo najbrž dokaj kom- plicirano. Po drugi strani pa je ta koncepcija slu- žila tudi dosti manj "upravičenim" notranje-po- litičnim ciljem in velikemu delu Slovakov ved- no bolj pomenila le masko, za katero se je skri- val češki imperializem oz. kot pravi slovaški marksistični zgodovinar S. Faltan: "Oblastniško uveljavljam čehoslovakizem, kakršen se je for- miral po letu 1918, ni bil več izraz češkoslovaš- ke vzajemnosti, niti "bratskih čustev". Bilje ob- lastniško orodje oziroma nasilni asimilacijski proces. Seveda je bilo pretvarjanje njegovega pomena in poslanstva od začetka namerno in je služilo za maskiranje resničnega temelja ideologije čehoslovakizma - oblastniškega veli- kočeškega šovinizma, ki je zanikal eksistenco slovaškega naroda, s tempa tudi njegovo pravi- co do samoodločbe in si prizadeval, podobno kot pred tem Madžari, vtelesiti Slovake v češko narodno celoto."7 Čeprav je to radikalno mnenje morda malce pretirano oziroma vsaj diskutabilno, pa ni moč zanikati, da so se Čehi in Slovaki nahajali v zelo različnem razvojnem stadiju in da še zdaleč niso bili nekaj enotnega oz. homogenega. Prav to različnost in pa slovaške specifičnosti bi bilo nujno potrebno upoštevati in državno upravo decentralizirati. Tega pa češka politična repre- zentanca ni bila sposobna. Zanjo je vsaka deli- tev oblasti in razdelitev uprave na manjše enote pomenila oslabitev države. Vse zahteve po večji decentralizaciji in slovaš- ki samoupravi so zato češko oz. češkoslovaško usmerjene stranke (te so bile praktično ves čas na oblasti) označevale za protidržavno dejav- nost in razbijanje domovine, avtonomistom pa očitale (večinoma neupravičeno) madžarons- tvo, separatizem in želje po obnovitvi Avstro- Ogrske. Dejstvo je, da se je 1. ČSR izoblikovala (ob nedvomni, takšni in drugačni prevladi češ- kega naroda) kot unitarna država z izrazitimi čr- tami centralizma, kateri je kot temelj služila dr- žavna ideja enega, "češkoslovaškega naroda".8 Takoj po vojni je imela Slovaška značaj admi- nistrativne celote, ločene od čeških dežel. Mini- ster s polno močjo za upravo Slovaške je postal slovaški politik V. Šrobar, vendar pa so v njego- ve odločitve posegala praška ministrstva in ga na ta način držala v podrejenem položaju. L. 1923 so v smislu unifikacije po vsej državi uved- li župni sistem, ki pa se v čeških deželah ni pri- jel. Zato je bila 1.1927 uresničena nova upravna reforma, ki je ukinila župe (na Slovaškem jih je bilo 6) in državo razdelila na štiri dežele: Češko, Moravsko in Šlezijo (skupaj), Slovaško in Zakar- patsko Ukrajino. Nastala je deželna uprava, v ka- teri je Slovaška teoretično sicer tvorila ozemelj- sko upravno enoto, vendar brez zakonodajne in izvršilne politične moči. Praksa se torej ni bis- tveno spremenila in je še naprej vodila k centra- lizmu, kar je bil dodaten razlog, da je že v prvih letih ČSR zaživel slovaški nacionalizem, avtono- mija pa postala najbolj ponavljana zahteva slo- vaške nacionalne politike.9 V obdobju 1. ČSR je na Slovaškem delovalo več kot deset političnih strank, ki so se bolj ali manj redno in v različnih povezavah, z različ- nim uspehom potegovale za vstop v praški par- lament. Daleč najpomembnejšo vlogo so igrale Republikanska stranka poljedelskega in malo- kmečkega ljudstva (agrarna), Češkoslovaška so- cialdemokratska stranka, Komunistična stranka Češkoslovaške in Hlinkova slovaška ljudska stranka (HSLS), že zaradi zgodovinske tradicije 7 Samo Faltan. Slovenska otázka v Čcskoslovensku, Vydavateístvo političkoj literatúry, Bratislava 1968, str. 70. 8 To idejo jo jasno izražala tudi preambula Ustave ČSR iz leta 1920, ki se začenja z besedami "Mi, narod češkoslo- vaški... " ter jezikovni zakon, kije govoril o češkoslovaš- kem uradnem jeziku, le da se naj v čeških deželah ura- dujc praviloma v češčini, na Slovaškem pa "praviloma" v slovaščini. Kio bol kto, str. 17; Dejiny štalu a prava na uzeiní Českoslovcnska v období kapitalizmu II, SAV, Bratislava 1973, str. 140. 9 Več o administrativni upravi in reformah v 1. ČSR v: Dejiny statu a prava U, str. 194-198. VSE ZA ZGODOVINO 80 ZGODOVINA ZA VSE pa je potrebno omeniti tudi Slovaško narodno stranko. Omenjene stranke se niso razlikovale le po ideološko-politični usmeritvi ter po social- ni in religiozni pripadnosti njenih članov in vo- lilcev, temveč tudi glede svojega odnosa do slo- vaškega nacionalnega vprašanja in državno- pravnega položaja. Poenostavljeno jih lahko razdelimo na centralistične (čehoslovakistič- ne), kamor so spadale praktično vse vsedržavne stranke in avtonomistične (Hlinkova slovaška ljudska stranka in Slovaška narodna stranka), iz te delitve pa je potrebno izvzeti KSČS.10 Agrarna stranka (Milan Hodža je bil eden nje- nih podpredsednikov ter za predsednikom Švehlo praktično njen drugi človek) je kot naj- močnejša politična stranka v 1. ČSR na zunaj na- stopala enotno, z močnih pozicij centralizma in čehoslovakizma, medtem ko so znotraj nje ob- stajali konstantni spori med češkim in slovaš- kim delom. Slednji je večkrat vodil dokaj samo- stojno politiko na deželni ravni ter predvsem preko Hodže poskušal po svoje rešiti slovaško vprašanje na gospodarskem, administrativnem 10 KSČS je svoje mnenje o enotnem češkoslovaškem naro- du, prevzeto od socialdemokracije, spremenila šele po spremembi narodnostne linije Kominterne (slepa po- slušnost KI je za KSČS značilna ves čas) l. 1924, vendar pa tudi pozneje ni zmogla izdelati nekakšnega realne- ga nacionalnega programa. L. 1929 je sicer (spet na po- budo KI) formulirala pravico samoodločbe naroda vse do odcepitve, kar pa je do polovice 30. let zadržalo zgolj deklarativni karakter, saj se je njena realizacija direkt- no pogojevala z zmagovito socialistično revolucijo ozi- roma s predstavo sovjetske federacije. Narodno vpraša- nje se je pri komunistih prekrivalo s socialnim, prepri- čanje, da šele socializem lahko prinese politično in dr- žavnopravno rešitev paje imelo podlago tudi v tem, da je večina komunističnih volilcev neenakopravnost Slo- vaške videla predvsem na gospodarsko-socialnem po- dročju. Krivdo za to bi lahko delno pripisali izredno na- cionalno pestri sestavi slovaškega komunističnega vodstva, vendar pa tudi slovaška komunistična inteli- genca, zbrana predvsem okoli revije DA V (dementis, Novomesky...) na ta problem takrat še ni gledala dosti širše. Položaj se je spremenil šele po letu 1935 z oblikova- njem ljudske fronte in z ublažitvijo najradikalncjših stališč do ostalih demokratičnih sil. Tako je "Plan gospo- darskega, socialnega in kulturnega dviga Slovaške",po- dan na deželni konferenci KSČ v Banski Bistrici l. 1937, predstavljal komunistično koncepcijo o uravno- teženju obeh delov države, kot pogoj pridobitve vseh narodov in narodnosti ČSR za obrambo države in de- mokracije pred fašizmom. Vendar pa je tudi v tem do- kumentu manjkal državno-pravni aspekt in komuni- stom vse do Münchna, kar se tiče nacionalnega vpraša- nja, ni uspelo vzpostaviti resničneprotiuteži avtonomi- stičnim silam HSLS. Holotíková, Z., Slovenska otdzka a KSČ za predmntchovskej republiki (zbornik Slovaci a ich národny vyvin), SAV, Bratislava 1969. in kulturnem področju. Pri tem je pogosto nale- tel na ovire in nasprotovanje tudi v lastnih vr- stah, saj ni manjkalo niti izrazito čehoslovaki- stično orientiranih slovaških agrarnikov, kate- rih neformalni vodja je bil Vavro Šrobar. Milana Hodžo je češkoslovaško zgodovinopisje pravi- loma označevalo kot zastopnika ideologije če- hoslovakizma, vendar pa njegova razmišljanja, razprave in izjave to tezo le delno potrjujejo. Iz njih je namreč jasno razvidno, da je bil nasprot- nik fikcije enotnega etničnega češkoslovaškega naroda,11 nasprotno pa je trdno stal na platformi češkoslovaškega "političnega naroda" in termin "Čehoslovaki" uporabljal ravno in samo v tem smislu. Kot odličen poznavalec teorije in zgo- dovine naroda in nacionalizma12 je predvsem pod vplivom Mazzinijevih in Renanovih idej iz- delal svoje lastno stališče do tega problema in po njem naj bi (poenostavljeno rečeno) češki in slovaški narod, ki se razlikujeta glede svojega dosedanjega narodnega razvoja, predvsem z ja- sno izraženo skupno voljo ustvarila in tvorila enoten politični narod. Hodža niti najmanj ni bil nasprotnik nacionalizma, vendar je le-tega nujno povezoval z demokracijo in konstruktiv- nim sodelovanjem. Nacionalizem razume pred- vsem kot sredstvo oz. pot lastnega kulturnega in civilizacijskega razvoja in ravno v tej smeri le- ta 1934 zapiše naslednje: "Slovaki so narod v tem smislu, da tvorijo historično dano nravno celoto. To pomeni, da morajo tudi Slovaki iti skozi vse razvojne etape narodne konstruktivne ustvarjalnosti. Zato je nujna slovaška literatu- ra, slovaška umetnost in aktivna udeležba slo- vaških ljudi pri lastni civilizaciji, tudi tehnični. Moralni nacionalizem je nepogrešljiva gibalna sila k razpetosti vseh lastnih sposobnosti, ki naj tvorijo prispevek k državno-politični celoti. Kon- struktivni slovaški nacionalizem ni sovražnik države, temveč njen sograditelj..."1*. Hodževe teorije so se v določeni meri izrazile tudi v samem notranjepolitičnem življenju drža- ve. Slovaškim avtonomistom oz. njihovim zah- tevam po slovaški suverenosti in politični avto- 17 Tako je leta 1921 jasno zapisal: "Ne govorimo o češko- slovaškem narodu. Smo Čehi ali Slovaki, ne moremo pa biti Čehoslovaki. Smo državljani češkoslovaške države, imamo skupno državljanstvo, vendar smo dva naro- da. ", Federada..., (Pavol Lukdč, Stredoeurópanstvo Mi- lana Hodžu), str. 24. 12 Prim: Federada..., (Moderny nacionalizmus) str. 53-65. ^ Milan Hodža, Nie centralizmus, nie autonomizmus, ale regionalizmus v jednom političkom narode, v: Slo- venska otdzka v 20. storoči, Kalligram, Bratislava 1997, str. 186. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 81 nomiji je nasprotoval z utemeljevanjem, da bi se s pridobljeno avtonomijo Slovaki odrekli dolo- čenemu vplivu pri vodenju politike celotne dr- žave. Nasprotno je sam namreč zagovarjal kon- cepcijo čim večje prisotnosti slovaških politi- kov v Pragi oz. njihove udeležbe pri vodenju dr- žave (znano je bilo njegovo geslo: "Vsak dober Slovak v vlado"), trdil pa je tudi, da je "več vred- na 30 procentna udeležba pri čvrsti češkoslo- vaški suverenosti, kot pa sto procentov slovaške suverenosti, ki bi trajala tako dolgo, dokler ne bi nekatere tuje vlade odločile drugače."14 Tudi iz teh besed je razviden strah, da bi slovaška avto- nomija pomenila slovaško izločitev iz nekaterih najpomembnejših vsedržavnih zadev, pred- vsem finančne, zunanjepolitične in vojaške po- litike, istočasno pa tudi možnost, da bi nekatere tuje revizionistične (predvsem madžarske) sile okrepile svoj vpliv in s tem rovarjenje proti skupni državi. Po drugi strani pa je Hodža nas- protoval tudi trdemu centralizmu, saj je v praš- kem unitarnem gospostvu prav tako videl oviro uresničitve češkoslovaške enotnosti, za katero se je zavzemal in katere si ni predstavljal brez slovaške enakopravnosti in enakovrednosti na vseh področjih. Kritiziral je predvsem centrali- stične ukrepe v administraciji in na jezikovnem področju (denimo vdor bohemizmov v slovaš- čino) ter se zavzemal za zamenjavo tarifnega si- stema in državne dodatke na Slovaškem, skrbel pa tudi za zaposlovanje mlade slovaške inteli- gence. Kot pragmatičen politik si je v drugi po- lovici 20. let prizadeval za sodelovanje z avtono- mistično HSLS. Ta prizadevanja so rodila sado- ve, HSLS je bila dve leti vladna stranka, Slovaška pa je takrat z oblikovanjem deželne samoupra- ve pridobila zgoraj omenjeno delno samostoj- nost na upravnem področju. Njegovo zavzema- nje za model samouprave (izhajal je iz historič- no-geografskega razvoja slovaškega ozemlja) je najbolj znano pod terminom regionalizem in z njim je Hodža nastopil v tridesetih letih, ko se je z nastopom mlajše strankine generacije pove- čal odpor proti centralizmu ter poudarek na gospodarskih in družbenih posebnostih Slovaš- ke. Hodži je regionalizem pomenil predvsem obrambo specifičnih slovaških gospodarskih in socialnih interesov ter decentralizacijo javno- političnega življenja, pri utemeljevanju svojih pogledov pa je poudarjal, da prav ta (z zgodo- vinskim razvojem pogojena) slovaška različ- nost od čeških dežel pomeni velik prispevek k moči in krepitvi skupne države. V precejšnjih kulturnih, družbenih in gospodarskih razlikah med slovaškim in češkim delom države namreč optimistično vidi kohezivni in ne razločevalni faktor. Tako se po Hodži slovaško kmetijstvo nasproti češki industriji, slovaški katolicizem in konzervativizem nasproti češkemu husitizmu in naprednjaštvu, pretežno ruralno slovaško okolje in na drugi strani češka mesta ipd. med seboj uspešno dopolnjujejo, drug drugega po- trebujejo in tvorijo nujno potrebno ravnovesje za harmonično državno celoto.15 V prizadeva- nju za čim bolj praktično udejanjanje regiona- lizma se je v tridesetih letih Hodža večkrat zav- zel tudi za ponovno sodelovanje s HSLS, pri če- mer pa je naletel na oster odpor izrazito čeho- slovakistične opozicije v lastnih vrstah, zbrane okrog V. Šrobarja. Leta 1937 je bil zavrnjen nje- gov decentralizacijski zakon, naslednje leto pa je začel celo izdajati nov dnevnik, v katerem se je dalo najti tudi avtonomistična stališča. Kot iz- kušen politik se je zavedal, da se s slovaškim ne- zadovoljstvom samo krepi trda struja znotraj HSLS in se poskušal povezati z njenim zmernim delom ter ga pritegniti v vlado. Vendar pa je bi- lo za to že prepozno, saj je bil avtonomistični tok že preveč močan in samostojen, pa tudi zu- nanjepolitične okoliščine niso več dovoljevale zmerne in kompromisne rešitve slovaškega vprašanja znotraj ČSR po demokratični poti, za kakršno si je Hodža prizadeval. Po Münchnu je emigriral in iz tujine spremljal nastanek najprej slovaške avtonomije in pozneje tudi državnosti. Kot prepričan demokrat s takšno Slovaško seve- da ni hotel imeti ničesar, nova stvarnost oz. oči- ten poraz čehoslovakističnega koncepta pa sta ga vendarle privedla do novih zaključkov. V zadnjih letih svojega življenja namreč opusti svojo (nekoč temeljno) teorijo o nastanku poli- tičnega češkoslovaškega naroda in začne zago- varjati načelo slovaške politične samobitnosti. Samobitnosti, ki se mora po njegovem mnenju tudi konkretno odraziti v bodoči državni uredi- tvi obnovljene Češkoslovaške republike, v kate- re nujnost in bodočnost je še vedno neomajno verjel. Hodža in agrarizem "Kmetijstvo ne more biti gost niti liberaliz- mu, niti socijalizmu. Iz krize teh dveh ideologij izvira silna struja, ki z nepremagljivim nava- 14 Prav tam. 15 Milan Hodža, Slovensko prinosy do československej domačnosti, v: Slovenska otázka v 20. storoči, Kalli- gram, Bratislava 1997, str. 190-191. VSE ZA ZGODOVINO 82 ZGODOVINA ZA VSE lom preplavlja v prvi vrsti slovanske države, kakor tudi nekatere od Zedinjenih držav ame- riških, prodira v Švico in Nemčijo, in kije zna- na v Italiji, na Francoskem in v Angliji. Vagra- rizmu se rodi nova politična in moralna ide- ja.'• Te besede je Hodža, takratni češkoslovaški minister za kmetijstvo izrekel v okviru svojega predavanja na prvem kongresu slovanske agrarne mladine v Ljubljani, avgusta 1924. V njem je dokazoval, da tako liberalizem kot so- cializem nista prava odgovora na politične in družbene težnje kmečkega prebivalstva, ki ga še vedno pesti huda beda. Iz njihovega "nedo- stojnega stanja na stopnjo človeškega dosto- janstva in državljanske ravnopravnosti" jih lah- ko povzdigne samo agrarizem, ki "se bo razvil in se razvija iz svojih ekonomskih in političnih početkov v ekonomsko načelo."11 V agrarizmu vi- di Hodža "... lastno ideologijo, katera bi popol- noma odgovarjala psihologiji ogromne večine našega (slovanskega op. •.•.) naroda, ki svoje življenje in celo svojo moralno moč, kakor jo je dokazal v težkih stoletjih, ne dobiva niti iz trgo- vine, niti iz komercijalizma, kot nekdaj liberali- zem, niti izfabriških dimnikov, kot nekdaj soci- jalizem, nego naš narod dobiva to svojo moč iz naše krasne, prostrane, ponekod tudi trde, toda naše lastne plodne zemlje."18 Še posebej naj bi bil po njegovem mnenju agrarizem pripraven za slovanskega kmeta, ki je v zgodovini že več- krat dokazal svoj pomen za narodni razvoj in se pokazal kot "najvztrajnejša in najodpornejša sila državotvorne politike naših obnovljenih dr- žav"}9 Kmetstvo in agrarno demokracijo kot njegovo ideologijo šteje za temelj moderne de- mokracije predvsem iz dveh razlogov. Prvi je v tem, da je kmet s svojo navezanostjo na zemljo ter s svojimi moralnimi vrednotami in mentali- teto, ki jo karakterizira "lastniški individuali- zem kombiniran z ekonomsko, družbeno in po- litično disciplino in duhom sodelovanja"20 te- meljni garant države, njene demokratičnosti in neodvisnosti.21 Drugi razlog, ki se navezuje na 16 Milan Hodža, Agrarizem in slovanstvo (predavanje na prvem kongresu slovanske agrarne omladine v Ljublja- ni), Kmetijska tiskovna zadruga, Ljubljana 1924, str. 4. 17 Prav tam, str. 5. 18 Prav tam, str. 7. 19 Prav tam, str. 9. 20 Federácia...(Federada v strednejEurope), str. 169- 21 "Idejno obzorje podeželana stoji na treh stebrih. Prvi je verska tradicija. Ta je bila pretežno katoliška, torej kon- zervativna, ali pa protestantska oz. pravoslavna in je predstavljala močno duhovno disciplino. Temelj dru- prvega pa je v tem, da kmečka socialna skupina in kmečka stranka kot njen politični eksponent tvorita idealno politično sredino med politično levico in desnico in s tem zapolnjujeta prepad med kapitalizmom in proletariatom, v sami dr- žavni politiki pa lahko agrarizem uspešno rešu- je probleme in krize, nastale iz trenj med "egoi- stičnim individualizmom in fantastičnim kolek- tivizmom."21 Hodževo politično oblikovanje sovpada s ča- som, ko je srednjeevropska agrarna demokraci- ja, "kot reakcija na politično agrarno aristokra- cijo in proti laissez faire liberalizmu"20 na prelo- mu stoletja tudi nastala. Kot prvi slovaški politik je razumel pomen množičnega gibanja v politi- ki, za njegovo glavno silo pa je, tudi zaradi ta- kratne sestave slovaškega prebivalstva, štel kmečko prebivalstvo. Skrb za malega človeka, ki obdeluje zemljo, za njegovo materialno neodvisnost in človeško dostojanstvo ter pod- pora kmetijsko usmerjeni znanosti, ekonomiki in socialni kmečki politiki, kakršno je zagovar- jala agrarna demokracija, je po Hodževem mne- nju istočasno odpiranje poti individualni svo- bodi ter socialnemu, intelektualnemu in moral- nemu napredku, za kakršnega se je od nekdaj zavzemal. Svojo teorijo agrarne demokracije je z leti ne samo dopolnjeval in izgrajeval, temveč jo je v veliki meri udejanjal v praktični politiki tako v češkoslovaškem kot širšem srednje- evropskem prostoru, zato ga lahko mirno ozna- čimo kot enega najpomembnejših ideologov agrare politične misli oz. agrarnih politikov svo- jega časa. Po koncu vojne in nastanku ČSR se je aktivno vključil v priprave za agrarno reformo, pri če- mer je nastopal s svojo, že omenjeno teorijo agrarne demokracije, po kateri je kmet osrednja postava demokratične države in njen stabilizira- gega stebra je kmetovo družinsko življenje. Tretji ste- ber pa tvori urejena predpisanost, lekcija, katero mu določa zemlja in njene funkcije. Ruralne množice so prispevale k univerzalni demokraciji Srednje Evrope z odločno podporo ideji usmerjene svobode. Težnja po individualni in socialni svobodi je koreninila v globini kmečke duše. V njej sta se razvijali dve ideji: ideja svo- bode in ideja reda. Med sabo se nista izključevali. Kme- tovo razmišljanje ni bilo destruktivno; nasprotno, bilo je celo neverjetno konstruktivno in sintetično. Ob osta- lih je tudi kmet približal srednjeevropski demokraciji princip kompatibilnosti legalne avtoritete in demokra- cije." Federácia...( Federada v strednej Europe), str. 181. 22 Agrarizem in slovanstvo..., str. 10. 23 Federáda...( Federada v strednej Europe), str. 168. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 83 joč ter oblikotvoren faktor. Zato je delu s kmeti oz. njihovemu povezovanju posvečal še poseb- no pozornost. Po slovaškem podeželju je sku- paj s svojimi somišljeniki začel organizirati raz- vejano mrežo odborov oz. krožkov kmečke or- ganizacije Slovaška kmečka enotnost, ki so poz- neje postali jedro organizacijske strukture agrarne stranke, ki je bila gotovo med vsemi najbolj dovršena in je iz nje v mnogočem izviral tudi redni volilni uspeh. Dodaten, s tem pove- zan razlog za uspeh agrarnikov pa je bila pred- vsem glavna beseda pri razmeroma zadovoljivo izvedeni in za stranko zelo taktično izpeljani agrarni reformi2* ter uveljavitev nekaterih kme- tijskih zakonov, ki so bili za kmečko prebival- stvo ugodni. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je se je na Slovaškem večino teh dosežkov povezovalo s Hodževim imenom, zato mu je slovaško podeželsko prebivalstvo zelo zaupalo, pa tudi sicer so agrarni politiki v glavnem do- sledno uveljavljali stanovske zahteve in cilje vseh, ki so bili povezani z zemljo, od veleposest- nikov do malih kmetov. Vedeti je treba tudi, da kmetje v ČSR niso bili razdrobljeni na več strank (na Slovaškem edino konkurenco predstavlja HSLS, izvzeti pa je treba tudi kmečki proletariat, ki se je nagibal h komunizmu) in so večinoma glasovali za agrarnike.25 V vsem tem gre torej is- kati razlog nevsakdanjega pojava, da je bila v razmeroma dobro industrijsko razviti državi na oblasti kmečka stranka. Vendar pa Hodža politične moči agrarne de- mokracije ni omejeval le na notranjo politiko, temveč je v agrarizmu videl sredstvo medna- rodnega povezovanja (pretežno slovanske) Srednje Evrope in skupaj z nekaterimi ostalimi srednjeevropskimi kmečkimi politiki v Pragi us- tanovil agrarno internacionalo. Agrarna demo- kracija je bila kot politična opcija v obdobju med obema vojnama precej močna še v Bolgari- ji, Romuniji, na Poljskem in na Hrvaškem, neza- 24 Po agrarni reformi je 86% češkoslovaške zemlje prišlo v roke malih in srednjih kmetov. Federada...(Federada v strednej Europe), str. 170. 25 Med socialno strukturo strankinega članstva v slovaš- kem delu in v čeških deželah je bilo kar precej razlik. Če je bila za češki del tipična predvsem veleposestniška po- pulacija, so na Slovaškem močan faktor predstavljali mali kmetje z do 5 hektarov zemlje, odločilno kategori- jo pa tvorili srednji kmetje in posestniki, ki so imeli v lasti 50 ali več hektarov. Kar pomemben delež članstva agrarne stranke na Slovaškem paje odpadel še na obrt- nike in trgovec, še posebej tiste, ki so delovali na vasi. Političko strany na Slovensku 1860-1989, Bratislava 1992, str. 136-137. nemarljiva pa tudi drugje. Med njenimi voditelji je Hodža užival precejšen ugled, z nekaterimi posamezniki, kot denimo z Romunom Manium pa ga je povezovalo tudi predvojno politično sodelovanje. Politični agrarizem je po njegovih izračunih užival podporo kar 65 %, torej večine srednjeevropske kmečke populacije, ki se se- daj upravičeno smatra za največji konstitutivni element politične reprezentance srednjega raz- reda"26, zato bi lahko med sabo povezan in koordiniran predstavljal enega najpomembnej- ših dejavnikov sodelovanja v Srednji Evropi, in sicer tako na gospodarskem kot političnem po- dročju. Z regulirano in usmerjano ekonomiko na področju kmetijske proizvodnje (ki pa isto- časno seveda ne ogroža in omejuje osebne last- nine ter podjetnosti) naj bi po vsej Srednji Evro- pi nadomestil oz. dopolnil nekontrolirani libe- ralizem, katerega žrtve so pretežno kmetje, s takšnim ekonomskim in socialnim zavarova- njem kmeta (kot tudi delavca) v vzdušju politič- ne in narodnostne svobode pa bi se intenzivno okrepila tudi demokracija. Demokratična eko- nomika, kakor Hodža označuje vodeno, organi- zirano in načrtovano kmetijsko politiko, bi zato predvsem srednji sloj uspešno obvarovala pred raznimi boljševiškimi ali nacističnimi eksperi- menti ter dodatno omogočala demokratični razvoj političnega in gospodarskega življenja in povezovanja držav v Srednji Evropi.27 Srednjeevropska federacija "Federalizirana srednja Evropa je ena od ab- solutnih nujnosti nove povojne ureditve. Le tak organizem lahko izkoristi vse narodne sile, ki edine lahko v tej regiji ohranijo principe na- rodnih in individualnih pravic ter urejenega svobodnega življenja in skupaj ustvarijo ra- zumni sistem proizvodnje, potrošnje in tržne politike, na temelju katerega se da izgraditi no- va Evropa."28 Že iz zgoraj zapisanega se da razbrati, da Ho- dža svojih političnih razmišljanj in aktivnosti ni omejeval samo na meje ČSR, temveč je njegov političen pogled segel dosti širše. Še do danes nezadovoljivo urejeni odnosi med posamezni- mi narodi Srednje Evrope, nacionalizem, vpra- šanje manjšin, vprašanje srednjeevropske var- nosti, integracijski procesi, težave mladih de- 26 Federada...(Federada v strednej Europe), str. 180. 27 Prav tam, str. 181-182. 28 Federdcia...(Federdcia v strednej Europe), str. 68. VSE ZA ZGODOVINO 84 ZGODOVINA ZA VSE mokracij in ostali problemi so ves čas pritegova- li njegovo pozornost, na večino teh vprašanj pa je poskušal ponuditi tudi konkretni odgovor. Svoje poglede in razmišljanja je naj celoviteje strnil in obrazložil v svojem praktično zadnjem večjem delu "Federacija v Srednji Evropi", ki ga je pisal že v emigraciji in se zato šteje tudi za njegov politični testament. Gre za poglobljeno politološko analizo (češko)slovaškega in sred- njeevropskega družbeno-političnega razvoja v obdobju, ko so ta prostor zaznamovale gotovo najprelomnejše in najusodnejše spremembe, idejni tokovi ter kulturno-politični vzorci novej- še zgodovine. Že bežnega bralca mora pritegni- ti izredno zanimivo pisanje, v katerem se bio- grafski zapisi in subjektivne izkušnje dopolnju- jejo z odličnimi zgodovinskimi in politološkimi analizami ter istočasno prepletajo z vizionarski- mi napovedmi in pogledi, ki so se (sedaj po 50. letih to že lahko trdimo) ponekod izkazali za presenetljivo pravilne. Čeprav je Hodža svoj srednjeevropski koncept ves čas dograjeval in izgrajeval, pa njegov politični kredo ves čas os- taja ideja o nujnem in predvsem za majhne na- rode življenjsko pomembnem sodelovanju in povezovanju v Srednji Evropi, ki jo je odlično poznal, razumel in na nek način tudi čutil. Prva razmišljanja o raznih integracijah malih srednjeevropskih narodov so seveda še starej- šega datuma in ni bilo malo političnih mislecev različnih narodov v monarhiji, ki so v svojih de- lih zagovarjali federalistične koncepte in si pri- zadevali za nastanek nekakšnega srednjeevrop- skega "commonwealtha" narodov, ležečih v geopolitičnem prostoru med Nemčijo in Rusijo. Prav nezaviden položaj med dvema pretečima velesilama, ki svojih apetitov po srednjeevrop- skem prostoru nista skrivali (spomnimo se de- nimo le nemškega "Drang nach Osten"), je te fe- deraliste vzpodbujal k misli, da se lahko majhni narodi le v skupni, enakopravni zvezi uspešno postavijo po robu takšnim imperialnim težnjam in na ta način ohranijo svojo identiteto. Istoča- sno so se ta prizadevanja povezovala tudi z no- tranjim preoblikovanjem Avstro-Ogrske oz. na- rodno emancipacijo pod cesarjevim žezlom. Med najodmevnejše federaliste lahko štejemo Poljaka Czartorijskega, Čeha Palackega, Madža- ra Jaszva, do potankosti pa sta te koncepte izde- lala predvsem vodja avstrijskih socialistov Kari Renner v delu "Boj avstrijskih narodov za drža- vo" (1902) ter sedmograški Romun Aurei Popo- vici v knjigi "Združene države Velike Avstrije" (1906). Obe deli sta na Hodžo močno vplivali. Prvo predvsem kot "fundamentalna študija načrta o transformiranju cesarstva v skupnost narodnih samouprav"29, drugo pa kot recept, kako bi se z odpravo dualizma in preoblikova- njem v federacijo petnajstih polsuverenih držav, podonavsko cesarstvo lahko ohranilo oz. zavarovalo pred pretečo odcepitvijo Ogrske in s tem tudi dokončnim razpadom.30 V federali- stičnih krogih, kjer se je nahajal tudi Hodža, se je računalo, da naj bi prav Popovicijeva (na Ogr- skem prepovedana) knjiga postala vodilo napo- rov prestolonaslednika Franca Ferdinanda za revizijo avstroogrskega dualizma in širše notra- nje reforme, do katere bi prišlo ob zamenjavi (tudi s pomočjo prevrata) na prestolu - pred- vsem oktroirane federalistične ustave in uved- bo splošne volilne pravice po vsej državi. Ho- dža, ki se s Popovicijemi koncepti sicer v marsi- čem ni strinjal (opozarjal je predvsem na pre- cejšnje odstopke avstrijsko-nemškemu centra- lizmu, prisotni konzervativizem, neprimeren odnos do Čehov ipd.), označuje to obdobje kot protostadij federalističnih naporov v Srednji Evropi. Čeprav je kot član že omenjenega pre- stolonaslednikovega kroga v teh načrtih aktiv- no sodeloval, pa si tudi sam ni delal prevelikih iluzij o preureditvi monarhije v neko res mo- derno narodno federacijo {"Bilo bi zanimivo vedeti, kaj je v resnici hotel doseči Franc Ferdi- nand, v katerem kakor da je oživel poslednji blesk stare habsburške energije."01), verjel pa je v neko postopno in predvsem po mirni poti izve- deno transformacijo, do katere bi nujno moralo priti. Z atentatom in vojno so se vsi upi podrli, ko- nec vojne pa je prinesel revolucionarno rešitev, ki je prestopila obzorje planiranega počasnega in mirnega razvoja. Na prostoru Srednje Evrope so nastale mnoge nacionalne države, vendar pa tudi nova versajska Evropa ni predstavljala več- jega napredka glede varnosti in suverenosti Srednje Evrope. Na njenem prostoru nastale majhne državice (Hodža uprablja naziv "mikro- državizem") so se še naprej soočale z notranjimi socialnimi in etničnimi problemi ter bile še bolj kot v monarhiji izpostavljene ruskim ter pred- vsem nemškim pritiskom. Hodža je genezo nemških apetitov po Srednji Evropi zelo dobro poznal (leta 1915 se je celo srečal s Friedrichom Naumannom, avtorjem knjige Mitteleuropa, v 29 Prav tam, str. 97. 30 Prav tam, str. 80. 31 Prav tam, str. 67. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 85 kateri so jasno izraženi načrti nemške hegemo- nije na tem prostoru) in se tudi zavedal, da nemški poskusi za prodor v Srednjo Evropo tu- di po padcu cesarstva niso nič manjši. Le-ti so s Hitlerjevim prevzemom oblasti doživeli vrhu- nec. Znanih dogodkov iz 30. let, ki so končno privedli do razpada "versajske Evrope" na tem mestu ne bi ponavljali, poudariti pa je treba, da si je Hodža ves čas prizadeval zoperstavljati tak- šnim tendencam, in to prav z različnimi iniciati- vami, ki naj bi predvsem preko gospodarskega sodelovanja vodile tudi k močnemu srednje- evropskemu političnemu bloku, ki bi samo ho- mogen in enoten lahko zaustavil Nemce. Versaj- ski ureditvi (že po njenem razpadu) namreč za razliko od nekaterih britanskih teoretikov ne očita tega, da je ustvarila preveč držav, temveč to, da so te države bile premalo povezane in složne. "Napaka Versaillesa gotovo ni bila v podpori pravice malih narodov do samood- ločbe. Napaka bil lahko bila ta, da malim sred- njeevropskim narodom nihče ni dovolj izrazito priporočal razvijati sodelovanje, ki bi jim nudi- la prednosti velikega commonwealtha, sposob- nega normalizirati in stabilizirati odnose s so- sedi in vsemi udeleženimi stranmi, in s tempo- stati močan faktor miru in varnosti."32 Kot sam na istem mestu priznava, je bila prav takšna državna skupnost končni cilj vse njego- ve politične kariere. Do konkretnih načrtov fe- deracije še pridemo, prej pa je potrebno pred- staviti Hodževo opredelitev Srednje Evrope in njenega pomena. Po njegovem mnenju upošteva geopolitika na evropskem kontinentu dva velika koridorja s severa na jug. Če prvi, zahodnoevropski (Rona- Ren) povezuje Severno morje s Sredozemskim, potem se drugi (paralelni s prvim) koridor zače- nja pri Visli. Od nje poteka čez prelaze do Mora- ve in Vaha, nato k češkoslovaški, madžarski in jugoslovanski Donavi, pri Beogradu k srbski Moravi in nato do Vardarja ter Soluna. Osem dr- žav33 skozi katere poteka ta koridor naj bi se- stavljalo prostor Srednje Evrope in prav v njem se skriva geopolitična hrbtenica in nosilka bo- doče integracije oz. federacije. Te države skupaj sestavljajo ozemlje veliko 582 000 km2, na kate- rem živi okoli 110 milijonov prebivalcev in, če Hodžo malce poenostavimo, takšna skupnost pomeni pomemben gospodarski in politični dejavnik v Evropi, na katerega je potrebno re- sno računati in ki se le kot takšen lahko uspešno pojavlja v evropskih razmerjih in relacijah do ostalih velesil. Dodatna pomembna funkcija Srednje Evrope je v njenem povezovanju oz. posredništvu med evropskim zahodom in vzhodom. Kajti prav v Srednji Evropi sta se v stoletjih srečevala in tudi sobivala tako zahodna kot vzhodna civilizacija. Hodža se sicer zaveda vseh teh, kulturno-zgodovinsko pogojenih raz- lik znotraj srednjeevropskega prostora, še pose- bej konstantne napetosti na Balkanu, vendar optimistično verjame, da je iz Srednje Evrope možno narediti novo civilizacijsko prvino, ki se ne bo izolirala, temveč ob zahodnoevropskem dopolnjevala evropsko civilizacijo.54 Kajti ne glede na vse različnosti "obstaja Srednja Evro- pa, obstaja srednjeevropska mentaliteta, obsta- ja srednjeevropska situacija."05 Kot smo videli, v opisu srednjeevropskega prostora Hodža nikjer ne omenja Nemčije. Še več, odločno odklanja njeno tako kulturno-poli- tično kot geografsko vključitev v Srednjo Evro- po, kar je seveda ogromna razlika v primerjavi z nemško politično geografijo, ki je dolga deset- letja Nemčijo postavljala v sam center Evrope ("- Mittellage"). Hodža kategorično poudarja, da je Nemčija tako civilizacijsko kot zemljepisno se- stavni del Zahodne Evrope, obenem pa tudi od- krito priznava, da si srednjeevropske države ne smejo dovoliti skupnosti oz. federacije, v kateri bi bila tudi Nemčija. "Enostavno zato, ker v Srednji Evropi skupaj z Nemčijo, vsi nenemški narodi ne bi bili zavezniki, temveč vazali. "ib Ob teh, če upoštevamo nadaljnji razvoj, dokaj real- nih pogledih, ki jih je izrazil že leta 1931, pa je potrebno poudariti, da Hodža Nemcev nikakor ne satanizira, njihove težnje celo (že iz zgodo- vinskih razlogov) nekako "razume" in prav zato ve, kako se jim je treba upreti oz. jih ustaviti. In sicer s sodelovanjem in kooperacijo na enako- pravnih osnovah ter na splošno zdravimi odno- si, katere lahko prav na novo organizirana Sred- nja Evropa uredi dosti mirnejše, varnejše in traj- nejše, kot bi to lahko storili manjši srednje- evropski narodi oz. države posamično in nepo- vezano. Tudi po vsem zlu, ki sta ga svetu in člo- veštvu povzročila velikonemštvo in nacizem (sam je bil na nek način eden njegovih prvih žr- 32 Prav tam, str. 68. 33 Avstrija, Bolgarija, Češko-Slovaška, Grčija, Madžarska, Poljska, Romunija in Jugoslavija (po abecednem redu). 34 Federdcia...(Československo a strednd Europa), str. 50. 35 Prav tam. 36 Prav tam, str. 48. VSE ZA ZGODOVINO 86 ZGODOVINA ZA VSE tev), pa Hodža nad Nemčijo ni dvignil rok in je na ta način še enkrat dokazal svojo izredno poli- tično modrost ter demokratično širino. Na van- sittartistične vzklike o tem, da je Nemčijo po- trebno uničiti tako kot nekoč Kartagino, se la- konično sprašuje: "Dobro, toda kako?"01 Očitno se je iz zgodovine marsičesa naučil in zato, za- vedajoč se napak versajskega "trdega miru" še bolj kot kadarkoli prej poudarja nujnost povoj- ne nemške integracije v evropski sistem z na- menom, da se zagotovi njen nadaljnji normalni razvoj. "Za vedno je potrebno zaustaviti odklon Nemčije s poti skupnega mednarodnega razvo- ja, kije usmerjen k civilizaciji in miru. Vendar ne samo s kaznimi. Nasproti nadaljevanju mednarodno nevarnega nemškega razvoja je potrebno postaviti institucionalno oviro.(-) Nemčijo je potrebno vzgajati v duhu nove zgo- dovinske usmeritve. Mora se vključiti v medna- rodni red in mednarodne kooperacije!'• Ned- vomno preroške besede, ki so se po drugi sve- tovni vojni v mnogočem uresničile. Če Srednja Evropa na zahodu meji z Nemčijo, potem jo na vzhodu oklepa Rusija. Hodža opo- zarja na to dejstvo in poudarja, da četudi bi za Srednjo Evropo oz. njeno organiziranje ne ob- stajali nikakršni politični in gospodarski razlo- gi, bi zadostoval že ta, da je Rusija s svojo civili- zacijo in s svojim sistemom pravzaprav novi del sveta. "Vzhod se začenja tam, kjer se začenja Rusija. Države in narodi v Srednji Evropi se mo- rajo skupaj pripraviti na vsakršen možni raz- voj v Rusiji. Če bi v Srednji Evropi ne bilo te služ- nosti, te solidarnosti v oziru do Rusije, potem bi to pomenilo, da se nekega dne znajdemo med Nemčijo in Rusijo kot med dvema uničujočima mlinskima kamnoma."*9 Kot že rečeno, je Hodža srednjeevropski pro- stor imel tudi za kulturološki fenomen, umeš- čen med dva velika kulturnocivilizacijska bloka, katerih prvine se prav tu srečujejo. Vendar pa je za Hodžo nedvoumno veljalo, da je Srednja Evropa nadaljevanje zahodnoevropske civiliza- cije, zato tudi zavrača uveljavljanje kakršnihkoli političnih vplivov z vzhoda. Že od samih začet- kov svojega političnega delovanja opozarja na nekritični panslavizem, ki se je po njegovem mnenju zelo hitro spreobrnil v panrusizem in ni nič drugega kot sredstvo za rusko hegemonijo 37 Federacia...(0 regionalnom federalizme), str. 341. 38 Pran tam, str. 340. 39 Federdcia...(Československo a strednd Europa), str. 49- nad manjšimi slovanskimi narodi, za sodelova- nje katerih pa se je seveda iskreno zavzemal. Po- dobno, če še ne večjo nevarnost od nekoč car- skega imperializma, mu predstavlja boljševi- zem in poudarja, da se slovanstvo Moskve v sa- mih temeljih nevarno razlikuje od demokratič- nih idealov srednjeevropskih Slovanov. Zato tu- di svari pred ponovnim prehudim naslanja- njem na Rusijo po koncu druge vojne ter Bene- ševimi predstavami, da naj bi humanizirana in demokratizirana Rusija ponovno zbližala slo- vanske narode in postala garant njihovega so- delovanja. Hodža v tem vidi nevarnost sovjeti- zacije Srednje Evrope, kot prepričan antikomu- nist ne zaupa preveč v sovjetsko demokratizaci- jo, vendar pa se kot pragmatičen politik nikakor ne zavzema za slepo eliminacijo SZ z evropske politične scene. Nasprotno, prav sodelovanje in medsebojna toleranca med Rusijo in demokra- tičnimi državami lahko po njegovem mnenju Evropi zagotovita kolektivno varnost in stabil- nost, ki je konec koncev tudi v ruskem interesu. Prav tako pa je to tudi najboljši način, da se Rusi- ja nekega dne, kljub svoji determiniranosti z zgodovinskim in psihološkim razvojem, aktiv- no vključi v svobodni evropski sistem. Hodževi teoretični zaključki o nujnosti pove- zovanja malih narodov in držav Srednje Evrope so se, kot že rečeno, odrazili tudi v njegovi kon- kretni politiki. Že v času monarhije je uspešno koordiniral ter usmerjal narodno-demokratična prizadevanja predvsem nemadžarskih narodov, s takšno politiko pa je nadaljeval tudi po 1. sve- tovni vojni. Že leta 1919 se je aktivno zavzemal za mednarodno sodelovanje med podonavski- mi državami, njegove načrte pa je onemogočila nova madžarska boljševiška oblast oz. njena agresija na ČSR.40 Nadaljnji poskusi navezave sodelovanja z Madžarsko so bili dodatno zau- stavljeni z monarhistično-restavracijskimi načrti Karla Habsburškega, katerim je Hodža seveda odločno nasprotoval, pač pa je (tudi zato) na drugi strani nastala Mala Antanta. Vendar pa le- te, za razliko od mnogih takratnih maloantant- nih politikov, Hodža ni štel le kot neke vrste obrambni zid pred madžarskim revizioniz- mom, temveč kot jedro bodoče Srednje Evrope, ki zato tudi potrebuje pozitivni in konstruktivni program, torej prav program nove Srednje Evrope. Ko je pozneje na drugi strani nastal nas- protni blok držav Rimskega protokola, je to Ho- džo še bolj okrepilo v prepričanju, da polariza- 40 Fcderácía...(Federácia vstrcdncjEurope), str. 130. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 87 cija na bloke nikakor ne more privesti do skup- ne srednjeevropske kooperacije. Zato je bila njegova zunanjepolitična aktivnost (večkrat po- vsem v nasprotju z oficialno Beneševo linijo) namenjena prav premostitvi takšnih delitev. Vr- hunec teh prizadevanj je nastopil po letu 1935, ko je postal premier in nekaj časa tudi zunanji minister 1. ČSR. Poleg poskusa pomiritve držav Male Antante z Madžarsko se je posebej angaži- ral pri navezavi ozkih stikov z Avstrijo, kar naj bi to državo čvrsteje umestilo v srednjeevropski blok in jo na ta način oddaljilo od pretečega (in pozneje izvedenega) anšlusa z Nemčijo. Sred- njeevropska enotnost v burni drugi polovici 30. let, naj bi bila dosežena predvsem z uveljavitvi- jo določenih ekonomskih kriterijev in vzposta- vitvijo nekakšne gospodarske srednjeevropske skupnosti, v okviru katere bi skupni interesi se- kundarno privedli tudi do ožjega političnega oz. varnostnega sodelovanja. Prav z gospodar- skim sodelovanjem držav Male Antante ter Av- strije in Madžarske na drugi strani na principu skupnih interesov, se je Hodži posrečilo uresni- čiti vsaj del svojega "Donavskega plana", katere- ga cilj je bil, kot sam pravi "oblikovanje ene eko- nomske celote s predvideno carinsko unijo in skupno valuto."*1 Seveda so takšna prizadevanja naletela na os- tro nemško (pa tudi sovjetsko) nasprotovanje, znani politični dogodki tega časa oz. radikalne spremembe v evropski geopolitiki pa so to ak- tivnost onemogočile, še preden je lahko obro- dila kakšne daljnosežne sadove v smislu sred- njeevropske neodvisnosti in varnosti. Ob našte- vanju Hodževih konkretnih prizadevanj in po- bud je potrebno omeniti tudi velik delež, ki ga je v 20. letih prispeval k pomiritvi odnosov med ČSR in Poljsko, ki so se leta 1919 in 1920 nevar- no zaostrili zaradi tešinskega vprašanja oz. inci- denta v Moravski Ostravi. Pri tem je aktiviral predvsem svoje agrarniške zveze, na katerih je v veliki meri tudi pozneje (kot smo zgoraj že zapi- sali) gradil svoje srednjeevropske načrte. Kot odličen poznavalec srednjeevropskih narod- nostnih problemov je s posebnim občutkom spremljal manjšinsko problematiko in prav v nje- ni rešitvi videl glavni ključ za premostitev latent- ne nestrpnosti in potencialnega konflikta med posameznimi srednjeevropskimi državami. Tudi zato se je v letih svojega predsedovanja vladi zavzemal za (že omenjeno) ustrezno na- 41 Prav tam, str. 68, 184-192. rodno in manjšinsko politiko znotraj ČSR, ki bi državo v usodnih trenutkih nujno povezala in okrepila. ČSR z njenimi državno-političnimi problemi je namreč tako ali tako štel za Srednjo Evropo v malem42, zato bi uspešna konsolidaci- ja narodno-političnih problemov znotraj države služila tudi kot recept za širše področje Srednje Evrope. Žal se mu to ni posrečilo in ironija uso- de je hotela, da se je prva med vsemi srednje- evropskimi državami (če Avstrijo tukaj izvzame- mo) kot Hitlerjev plen zrušila prav njegova ČSR. In sicer tudi (ali celo predvsem) zaradi nezado- voljivo rešenega in prepozno spregledanega narodnostno-manjšinskega problema. Čeprav sta nacistična ekspanzija in druga sve- tovna vojna pomenili krut propad njegovih na- črtov in idej, pa se Hodža svojim sanjam o moč- nem, složnem in pomembnem commonwealt- hu srednjeevropskih narodov tudi v prihodnje ni odrekel, svoje zamisli o srednjeevropski fe- deraciji pa dograjeval še naprej. Prav na podlagi dramatičnih zgodovinskih dogodkov in tragike, v kateri se je Srednja Evropa znašla, je bolj kot kadarkoli prepričan, da "medtem ko varnost po- sameznikov zagotavlja država, lahko svobodo in varnost malim narodom zagotovi samo nji- hova federacija. "4i Hodža ponuja tudi konkretne odgovore, ka- ko naj bi takšna federacija izgledala. Omenimo naj le najpomembnejše značilnosti in organe fe- deracije, za katere bi se morale seveda vse člani- ce, ki so še naprej neodvisne države, skupno sporazumeti. Federacija bi imela svojo ustavo, ki naj bi bila oblikovana na podlagi lastnih (to- rej srednjeevropskih) zgodovinskih, ekonom- skih in psiholoških pogojev in naj bi jasno izra- žala voljo sodelovanja v korist narodne in evropske varnosti, potrditi pa bi jo morali vsi narodni parlamenti. Na čelu federacije bi bil fe- deralni predsednik, ki bi tudi imenoval kancler- ja in člane federalne vlade, za legislativo in nad- zor nad vlado pa bi skrbel federalni kongres, ka- terega člani bi bili imenovani z dvotretjinsko večino narodnih parlamentov v razmerju en član na milijon prebivalcev. Če se ne spuščamo v detajle, naj poudarimo le še najpomembnejše skupne zadeve, s katerimi bi se federalni organi ukvarjali. To so predvsem carinska unija, skup- na valuta, finance, obramba, zunanja politika, mednarodna trgovina, promet in zveze ipd. V 42 Federdda...(Čcskoslovensko a stradnđ Europa), str. 51. 43 Federada...(Federada vstrednejEurope), str. 231. VSE ZA ZGODOVINO 88 ZGODOVINA ZA VSE federaciji bi bilo (po principu reciprocitete) urejeno manjšinsko vprašanje, katerega garant bi bila vlada oz. federalni minister za pravosod- je, ki bi istočasno skrbel tudi za odpravljanje morebitnih sporov med posameznimi članica- mi federacije. Zanimivo je tudi to, da naj bi dr- žavljanstvo posamezne države istočasno veljalo kot federalno državljanstvo, veljavno v vseh dr- žavah federacije ter pa Hodževo resno razmiš- ljanje o uvedbi enega tujega svetovnega jezika, ki bi poleg narodnih služil za uradni jezik fede- racije. Ob tem je treba poudariti, da Hodža v fe- deraciji še zdaleč ni videl izgube narodne in dr- žavne suverenosti njenih posameznih članic, temveč prej njeno okrepitev. Prav tako, kot tudi sicer, ni nasprotoval nacionalizmu, dokler je ta demokratičen, konstruktiven in usmerjen v so- delovanje. Kajti tak po njegovem mnenju že sam po sebi vodi k internacionalizmu. Svoj fe- deralni koncept in ustroj federacije je Hodža to- rej gradil na doslednem uveljavljanju demokra- tičnih principov ter enakopravnosti in skup- nem interesu držav članic. Le na tak način bi po njegovem federacija lahko funkcionirala in le tako bi lahko bil dosežen njen namen, ki ga je morda še najbolje ter najenostavneje izrazil z naslednjimi besedami: "Srednjeevropska fede- racija mora biti trdnjava narodne in socialne varnosti svojih narodov."4* Smrt je Hodži preprečila, da bi se po drugi svetovni vojni aktivno vključil v izgradnjo nove (Srednje) Evrope. Vendar pa tudi njemu (ne glede na razmeroma velik vpliv med zahodnimi političnimi krogi) najverjetneje toka dogodkov ne bi uspelo bistveno spremeniti. S sovjetizaci- jo večine srednjeevropskih držav (pred katero je upravičeno svaril) oz. novo blokovsko deli- tvijo se je Srednja Evropa namreč za dobrih šti- rideset let povsem oddaljila od njegovega kon- cepta na demokratičnih temeljih integrirane skupnosti, pa tudi v desetletju po padcu berlin- skega zidu se zdi ideja srednjeevropskega fede- ralizma (vsaj v obliki, kot si jo je predstavljal Ho- dža), zelo težko izvedljiva, če že ne skoraj ne- mogoča. Vendarle pa večina problemov, s katerimi se je ukvarjal oz. predlogov, s katerimi jih je po- skušal odpravljati, še do dandanes ni izgubila svoje aktualnosti. Zato tudi njegova razmišljanja oz. koncepti še zdaleč niso le zgodovina. Hodža in Kocbek "Važno spoznanje sodobnega političnega življenja pravi, da noben narod Srednje Evro- pe ne more niti sam iz sebe niti s svojimi naj- bližjimi sosedi zadovoljivo urediti svojega bo- dočega življenja. (...) Srednjeevropski narodi si morajo zato poiskati silnice celotnega velikega prostora, v katerem ne žive sami in skušajo v obsegu teh silnic ubrati voljo vseh sebi podob- nih narodov. "45 Ob koncu zapisa velja opozoriti, da so podob- ne zamisli in ideje, kot jih najdemo pri Hodži, nastajale tudi v slovenskem prostoru obravna- vanega obdobja. Najizraziteje gotovo pri Edvar- du Kocbeku, čigar najpomembnejši prispevek na to temo46 je nastal prav v času, ko je Hodža na drugi strani Atlantika "oblikoval" svojo "Federa- cijo". O tem, da bi med Kocbekom in Hodžo prišlo do kakršnihkoli stikov ali povezav, ne ve- mo nič. To je težko verjetno že zaradi generacij- ske razlike, saj je bil Hodža v drugi polovici tri- desetih let, ko je Kocbek šele opozarjal nase, eden najuglednejših evropskih politikov in nju- ni poti se formalno nista mogli nikjer srečati. Oba moža (čeprav prepričana demokrata) sta pripadala tudi različnim političnim oz. svetov- nonazorskim opcijam, zato do morebitnih sti- kov ni moglo prihajati niti po ideološki oz. strankarski liniji, kar je bila sicer razmeroma po- gosta praksa v češkoslovaško-jugoslovanskih odnosih. Domnevamo lahko sicer, da je Hodža za levičarskega katoliškega intelektualca iz Slo- venije že slišal47, vendar pa tega sam nikjer ne omenja in to konec koncev niti ni tako pomem- bno. V omenjenem prispevku v Dejanju se na- mreč tudi Kocbek nikjer ne sklicuje na Hodžo, a ob pozornem branju lahko skoraj z gotovostjo zatrdimo, da je Kocbek Hodževe ideje oz. nje- gove dotakratne članke na temo srednjeevrop- ske problematike moral odlično poznati. To se- veda ne preseneča, če upoštevamo vso Kocbe- kovo intelektualno širino ter takratno poveza- nost jugoslovanskega in češkoslovaškega kul- turnega prostora. Kocbekova razlaga fenomena Srednje Evrope in njene problematike, kakor tudi vizija njenega bodočega ustroja, se namreč 44 Prav tam, str. 238. 45 Edvard Kocbek, Srednja Evropa, Dejanje •/1940, str. 89. 46 Prav tam, str. 89-92. 47 Za Kocbekov članek "Premišljevanja o Španiji" (Dom In svet, 1937) so namreč hitro Izvedeli tudi v Bratislavi in Pragi. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 89 v osnovi od Hodževe sploh ne razlikuje. Lahko bi celo dejali, da je Kocbekov članek neke vrste povzetek dela, ki je v istem času izpod Hodže- vega peresa šele nastajalo in ki ga zatorej Koc- bek nikakor ni mogel poznati. Ker je sam Koc- bekov prispevek oz. njegov srednjeevropski koncept pred časom že doživel znanstveno ob- delavo in razlago18, se bomo na tem mestu ome- jili zgolj na posamezne dele, ki najočitneje po- nazarjajo paralele med Hodževo in Kocbekovo politično mislijo. Tako se Kocbek in Hodža povsem strinjata v oceni, da je ključ ureditve bodočega evropske- ga ravnovesja in miru prvenstveno v umiritvi, ureditvi in povezavi Srednje Evrope oz. njenih narodov in držav. Kocbek jasno priznava, da je "Srednja Evropa tisto konkretno in najbolj akut- no razbolelo ozemlje vse Evrope, kjer so v zgodo- vinsko pogojenem procesu zaobseženi vsi bis- tveni tehnični in človeški problemi in kjer se že dolgo časa bije borba za najgloblje človeške vrednote." Zanj predstavlja to ozemlje ("napoje- no z najrazličnejšo krvjo in nabito z najinten- zivnejšimi narodnimi energijami") "nepresta- no leglo novih nevarnosti", saj notranje razdelje- no in nehomogeno postaja lahek plen imperia- lizmov iz soseščine, predvsem seveda nemške- ga. Kocbek Nemcem sicer priznava tudi določe- ne pozitivne vplive (Herder in nemška romanti- ka) na razvoj srednjeevropskih narodnih idej, vendar pa v Nemčiji vidi predvsem ekspanzio- nistično nevarnost. Kajti "odprevladeprusizma do današnjih dni smatrajo Nemci Srednjo Evro- po za svoj življenjski prostor", njihovo širjenje proti jugovzhodu pa je zato postalo "vedno bolj politično-gospodarsko inje tako nujno prišlo v spor s tisto duhovno vsebino Srednje Evrope, ki jo je prav isti duh pomagal prebujati in obliko- vati." Vse odtlej je po Kocbeku "Srednja Evropa v stalnem precepu med svojo lastno poklicanost- jo in med njej tujim, vsiljenim smotrom". Vidi- mo torej, da Kocbek razlaga enako kot Hodža in tudi v ponujanju rešitve poudarja, da je najprej potrebno rešiti nemško, predvsem gospodar- sko vprašanje.''9 A v ustavitvi imperialističnih vplivov vidi šele začetek, kajti neskladna sred- njeevropska narava zahteva izvirno, le njej last- no rešitev cele vrste vprašanj, katerih osnova je 48 Petar Vodopivec, O Kocbekovem prispevku • razpravi o Srednji Evropi, Glasnik Slovenske Matice 1990, XIV/1- 2, str. 60-62. 49 Očitno vidi Kocbek nevarnost samo z zahoda, saj za razliko od Hodže Rusiji oz. Sovjetski zvezi na posveča nikakršne pozornosti inje v članku sploli na omenja. po njegovem mnenju ravnotežje med "kultur- no-politično naravo posameznih njenih naro- dov in med njeno celotno gospodarsko organi- zacijo. " Takšno ravnotežje pa lahko, tako Koc- bek, zagotovi le srednjeevropska federacija, ki bo uravnovesila neskladje med gospodarskimi, povezovalnimi in kulturno-jezikovnimi, parti- kularističnimi težnjami.50 Zato si Kocbek pred- stavlja srednjeevropsko ozemlje kot veliko gos- podarsko (prometno, carinsko in finančno) unijo, v kateri pa so narodne avtonomije točno statuirane, kajti "kulturno ustvarjanje in narod- na zavest ne smeta biti odvisna od gospodarske moči in oblike, ampak morata biti v svojem iz- življanju zakonito zavarovana." Takšna Kocbekova vizija povezane in združe- ne Srednje Evrope, ki pa bi še vnaprej omogo- čala razvoj vsake od posameznih narodnih identitet, se torej prav v ničemer ne razlikuje od Hodževega koncepta. Oba operirata tudi z istim pojmom - federacija, le da se je Hodža njenega ustroja lotil dosti bolj podrobno in konkretno, v dosti večji meri pa je izpostavil tudi njeno poli- tično formo in pomen. Ob zaključku se samo po sebi pojavi vpraša- nje, v kolikšni meri je Kocbek povzemal že zna- ne misli tako Milana Hodže kot tudi ostalih sred- njeevropskih federalistov, koliko pa so ti načrti plod njegovih lastnih razmišljanj in spoznanj. Odgovora ne poznamo in ga konec koncev niti ne potrebujemo. Dosti bolj od tega je namreč pomembno dejstvo, da koncept federalne ure- ditve in s tem rešitve kaotične srednjeevropske situacije, le ni bil tako osamljen in obroben pro- jekt (pa če še tako uglednih) posameznih zane- senjakov, kot se nam na trenutke dozdeva. Ideja je imela kar precej podpornikov v različnih dr- žavah in med raznimi narodi, o njej se je razmiš- ljalo, pisalo in govorilo, v določeni meri pa je (čeprav modificirana) aktualna še danes, ob iz- teku dvajsetega stoletja. Istega stoletja torej, ki je vprašanje Srednje Evrope prvič v resnejši ob- liki sploh zastavilo, po drugi strani pa bilo nje- nemu demokratično-integrativnemu odgovoru izrazito nenaklonjeno. Nenazadnje sta to nena- klonjenost na lastni koži občutila tako Milan Hodža, nosilec ideje o srednjeevropski federa- ciji, kot tudi (morda še bolj) Edvard Kocbek, njen največji zagovornik med Slovenci. 50 Vodopivec, n.d., str. 62. VSE ZA ZGODOVINO 90 ZGODOVINA ZA VSE Zusammenfassung Milan Hodža und Mitteleuropa Milan Hodža kann als eine der markantesten und fähigsten Persönlichkeiten der slowaki- schen und tschechoslowakischen Politik der er- sten tschechoslowakischen Republik bezeich- net werden. Im Hinblick auf seine politische und diplomatische Tätigkeit und seine politi- schen Konzepte ist er auch zu den bedeuten- den Persönlichkeiten der europäischen Politik der Zwischenkriegszeit zu rechnen. Sein äußerst interessanter und abwechslungs- reicher Lebensweg wurde durch das Milieu, aus dem er hervorging, beeinflußt. Die Familie Hodža war sehr nationalbewußt; Milans Onkel Michal Miloslav Hodža war einer der prominen- testen Slowaken des 19. Jahrhunderts. Schon in der österreichisch-ungarischen Monarchie ge- langte Milan Hodža über die Journalistik in die Politik und wurde im Jahre 1905 mit den slo- wakischen und serbischen Stimmen der Vojvo- dina zum einzigen slowakischen Abgeordneten des ungarischen Reichsrats gewählt. Sein er- folgreich vertretenes Hauptanliegen war die Zusammenarbeit der nichtmagyarischen Abge- ordneten. Die Grundlage von Hodžas politi- schen Konzepten war die Demokratisierung der ungarischen Reichshälfte und damit ver- bunden die Befreiung der nichtmagyarischen Völker. Vor dem Jahr 1914 band Hodža seine Konzepte eng an die Politik des Thronfolgers Franz Ferdinand bzw. an dessen Pläne zur Reform der Monarchie, durch die - mit Hilfe und zum Nutzen der nichtmagyarischen Völker - die Macht und die separatistischen Tendenzen der ungarischen Aristokratie eingeschränkt werden sollten. Hodža war Mitglied des Belve- dere-Kreises des Thronfolgers, Vertrauter und Ratgeber sowie ausgezeichneter Kenner von Franz Ferdinands politischen Ansichten und Plänen, aber auch persönlichen Vorlieben und Ängsten. Die bekannten Ereignisse von Saraje- vo zerstörten die Hoffnung, daß Franz Ferdi- nand als der künftige Kaiser die nationalen (und sonstigen) Probleme der Monarchie lösen würde. Darum begann Hodža nach einer Alternative zu suchen, die sich während des 1. Weltkrieges auch immer stärker abzuzeichnen begann. Da Milan Hodža schon jahrelang für die kultu- relle, wirtschaftliche und bildungsmäßige Zu- sammenarbeit der Tschechen und Slowaken eingetreten war, fiel es ihm leicht, unter den geänderten politischen Verhältnissen auch ent- schieden für eine politische Zusammenarbeit bzw. Vereinigung beider Völker einzutreten. Als Führer der Agrarpartei der Slowakei wurde er Vizepräsident dieser stärksten tschechoslo- wakischen Partei und permanenter Abgeord- neter im Parlament. Er leitete als Minister unter- schiedliche Ressorts in mehreren tschechoslo- wakischen Regierungen und wurde im Jahr 1935 der einzige Ministerpräsident slowaki- scher Abstammung (eine Zeitlang auch Außen- minister), bis er nach dem Münchner Abkom- men zurücktrat und emigrierte. Er setzte seine politische Tätigkeit auch im Exil fort, ent- wickelte aber wegen Meinungsverschieden- heiten mit Benesch eigene Theorien über die Zukunft der Tschechoslowakei und (Mitteleu- ropas. Leider verhinderte Hodžas Tod im Jahr 1944 in den USA, daß er mit seinem Ansehen und politischen Weitblick ein aktiver Mit- gestalter der Entwicklung Nachkriegseuropas geworden wäre. Von der tschechoslowakischen Historiogra- phie wurde Milan Hodža meist als Vertreter der Ideologie des Tschechoslowakismus bezeich- net, doch bestätigen Hodžas Abhandlungen diese These nur zum Teil. Aus Hodžas Äußer- ungen ist nämlich klar ersichtlich, daß er ein Gegner der Fiktion von einem ethnisch ein- heitlichen tschechoslowakischen Volk war. Er vertrat vielmehr die Idee eines tschechoslo- wakischen "politischen Volkes" und gebrauch- te den Terminus "Tschechoslowaken" aus- schließlich in diesem Sinne. Hodža war auch kein Verfechter eines rigiden Zentralismus und widersprach diesem insbesondere im Zusam- menhang mit sprachlichen und administrativen Fragen. In den dreißiger Jahren befürwortete er sogar das Konzept eines slowakischen Regio- nalismus, worunter er den Schutz der spezi- fischen slowakischen Wirtschaftsinteressen und die Dezentralisierung des öffentlichen Lebens verstand. Das Bauerntum und die Agrardemokratie als dessen Ideologie hielt Hodža für die Grundlage der modernen Demokratie und den Garanten der Unabhängigkeit und Demokratie des Sta- ates. Die Bauern als soziale Gruppe und die Agrarpartei als deren politischer Exponent bil- deten seiner Meinung nach die ideale poli- tische Mitte zwischen der Rechten und der VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 91 Linken, die Brücke zwischen Kapitalismus und Proletariat. Die Sorge für den kleinen Mann, der das Land bearbeitet, für seine materielle Un- abhängigkeit und Menschenwürde sowie die Unterstützung einer agrarisch orientierten Wis- senschaft, Ökonomie und sozialen Agrarpolitik, wie sie die Agrardemokratie vertrat, bedeuteten für Hodža gleichzeitig auch das Streben nach individueller Freiheit und sozialem, intellek- tuellem und moralischem Fortschritt, die er selbst seit jeher verfochten hatte. Seine Theorie der Agrardemokratie vervollständigte er im Laufe der Jahre und verwirklichte sie auch in großem Maße in der Praxis sowohl der Tsche- choslowakei als auch Mitteleuropas. Daher können wir ihn als einen der wichtigsten Agrarpolitiker bzw. Ideologen der agrarischen politischen Idee jener Zeit bezeichnen. Es wurde bereits gesagt, daß Hodža seine politischen Überlegungen und Aktivitäten ni- cht nur auf die Tschechoslowakei beschränkte. Die (zum Teil bis heute nicht zufriedenstellend gelösten) Beziehungen der Völker Mitteleuro- pas, Fragen des Nationalismus, der nationalen Minderheiten und der mitteleuropäischen Sicherheit, Integrationsprozesse und die Schwi- erigkeiten junger Demokratien, all das be- schäftigte ihn und er war bemüht, konkrete Lösungsansätze zu finden. In seinem letzten größeren Werk "Die Föderation in Mitteleu- ropa", das er in der Emigration verfaßte und das als sein politisches Testament gilt, faßte er seine Ansichten und Überlegungen zusammen. Es handelt sich um eine tiefschürfende polito- logische Analyse der (tschecho)slowakischen und mitteleuropäischen gesellschaftspoliti- schen Entwicklung in einer Umbruchszeit, in der dieser Raum von den schicksalhaftesten Veränderungen, Ideen und kulturpolitischen Strömungen der neueren Geschichte geprägt wurde. Zur Überwindung der Aufsplitterung, Uneinigkeit und damit Verwundbarkeit Mittel- europas schlug Hodža die Bildung einer demo- kratischen Föderation der mitteleuropäischen Völker und Staaten vor, die, wirtschaftlich und politisch vereint, einen wichtigen Stabilitäts- faktor auf der europäischen Landkarte bedeu- ten würde. In einer solchen Föderation sah Hodža keinesfalls die Gefahr des Verlustes der nationalen und staatlichen Souveränität der einzelnen Mitglieder, sondern vielmehr deren Stärkung. Hodža baute sein Föderalismuskon- zept auf der konsequenten Durchsetzung de- mokratischer Prinzipien und der Gleichbe- rechtigung sowie den gemeinsamen Interessen der Mitgliedsstaaten auf. Nur auf diese Weise konnte laut Hodža die Föderation funktio- nieren und ihren Zweck erreichen, den er am prägnantesten mit den Worten ausdrückte: "Die mitteleuropäische Föderation muß ein Boll- werk der nationalen und sozialen Sicherheit ihrer Völker sein." VSE ZA ZGODOVINO