UDK 681.324:1
Miha Javornik
Filozofska fakulteta v Ljubljani
INTERNET - ZACETEK NOVEGA ALIPONAVLJANJE ZNANEGA?
(Kaj pri tern pocne Mihail Bahtin?)
Razprava odpira vprasanje o odnosu med knjigo in internetom kot komunikacijskim
medijem, ki bo odlocilno zaznamoval sporazumevanje v 21. stoletju. Posebna pozomost
velja znacilnostim intemetske interakcije (IRC, MUD), ki daje posamezniku novo moznost
za izgradnjo lastne identitete. Pri presojanju nove oblike komunikacije se razprava opira na
teoretska izhodisca, ki jih je postavil ruski antropolog Mihail Bahtin. Njegove ideje o
heteroglosiji, kamevalizaciji, marginalnosti zazivijo na poseben nacin v komunikaciji, ki jo
determinira internet.
The article tackles the question of the relationship between the book and the Internet as
a communication medium, which will crucially mark communication in the 21st century.
Particular attention is focused on the properties of Internet interaction (IRC, MUD), which
provide an individual with a new opportunity for building his own identity. In judging the
new form of communication the paper rests upon the theoretical principles established by
Russian anthropologist Mikhail Bakhtin. His ideas about heteroglossia, camivalization, and
marginality come to life in a special way in the communication determined by Internet.
Nobenega dvoma ni, daje 90. leta zaznamovala nova komunikacijska tehnolo-
gija, imenovana internet. Razloga za popularnost intemeta sta najmanj dva: hitrost
v pretoku informacij in njegova cenenost. Z internetom je svet postal velika mreza,
v katero se lahko prikljuci vsak ob vsakem casu in kjerkoli, le da ima racunalnik,
modem in je preko lokalnega distributerja povezan v intemetsko mrezo. Uporab-
niku interneta je danes ze omogoceno, da se pogovarja za ceno lokalnega telefon-
skega impulza s sogovornikom na drugi strani sveta, v preizkusni fazi so video in-
ternetski telefoni, ki omogocajo, da sogovornika tudi vidimo. Z vsakim dnem nas
vse bolj prepricuje misel, da bomo cas na prehodu iz 20. v 21. stoletje imenovali
obdobje intemeta.
Tako kot sta nekoc telefon in televizija temeljito spremenila predstavo o svetu,
zdaj tudi internet oblikuje clovekovo predstavo o casovnih in prostorskih koordi-
natah. V prispodobi lahko recemo, da se svet spreminja v vse manjsi, a informacij-
sko vse bolj nasicen kontinuum, kjer se nekoc tradicionalne predstave o casu in
prostoru deformirajo do neprepoznavnosti. Te modifikacije so dejansko le nadalje-
vanje tistega spoznanja o relativnosti casa, ki ga je prinesla v kulturo ze Einsteinova
relativnostna teorija. Relativizacija je spremenila predstavo cloveka o zivljenju.
Zivljenje ni le premocrten niz dogodkov, splet vzrocno-posledicnih navezav, ki
vodijo od rojstva k smrti. Samega sebe opazujemo z razlicnih perspektiv, s tern pa
nasa dejanja dobivajo razlicen vrednostni predznak. Vsaka nova informacija, ki nas-
taja kot posledica vecperspektivicnosti, razlicnih sopostavitev, pomeni odmik od
nekoc bolj ah manj jasne, premocrtne predstave o razvoju zivljenjske poti.
Ce biografijo v osnovi sicer zaznamuje predstava o posledicnosti procesov, o
neprekinjenem gibanju, ki spreminja zivljenje (saj jo uzavescamo kot splet vzrokov
142 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
in posledic), pa narascajoca informacijska redundanca, ki je najvecja prav v epohi
interneta, zamegljuje predstavo o procesualnosti. Odziv na drazljaje, ki jih v bi-
ografskem kontinuumu ponuja informacijsko nasicena kultura, je parcialen, saj se v
nasi refleksiji ne moreta razviti obcutje in zavest o procesualnosti. Uzavescanje
sveta kot spleta zaporednih, linearnih procesov se umika predstavi o parcialnosti,
razprsenosti in nelineamosti dogajanja. Kot da ideja o prihodnosti ni izgrajena iz
vnaprej predvidljivih zaporednih procesov, temvec jo zaznamuje obcutje
neskoncnih moznosti, ki jih je sele potrebno realizirati, da bi lahko presojali o nji-
hovi informativnosti.
V tern procesu razsrediscevanja, fragmentarizacije, difuznosti in nelinearnosti,
ki se je zacel v kulturi 19. stoletja in se razmahnil domala na vsa podrocja kulture,
pomeni internet zadnjo fazo.
***
Izhodisce tej razpravi je ideja o treh sorodnih evolucijskih etapah kulture v 20.
stoletju. Prvo zaznamuje prehod od besede k sliki in zvoku (filmu oz. televiziji) v
prvi polovici stoletja, druga je vezana na pojav (osebnega) racunalnika v 80. letih in
tretjo opredeljuje nesluten razmah globalnega informacijskega omrezja, poznanega
v 90. letih kot internet. Vse etape odlocilno zaznamuje soroden proces komuni-
kacije v sami kulturi oz. med kulturo in njenim uporabnikom-recipientom. Speci-
fika tega procesa se kaze kot prehod od avtokratske, avtoritativne izjave k demokra-
ticni. Ce pri opredeljevanju omenjenih kategorij crpamo iz koncepcije jezikovne
komunikacije, kot jo je izrisal v svoji teoriji Mihail Bahtin, lahko recemo, da gre za
distinkcijo med t.i. monolosko (avtoritativno) in dialosko (demokraticno) naravna-
nostjo govora. Po Bahtinu je monolosko naravnana beseda znacilnost pesniskih
vrst, polifonija, raznojezicje, notranja dialoskost pa znacilnost proze oz. natancneje
romana druge stilisticne crte, 1 ki se razvije v umetnisko polno, dialosko umetnino v
literaturi F.M. Dostojevskega. 2 Roman, usmerjen k sodobnosti, s korenito spremen-
jenimi casovnimi koordinatami, ki govorijo o novi literarni podobi, povezani s
socasnostjo, je zanr, ki kar najpopolneje prelamlja razlicne govore znotraj govora
samega. 3 Pri tem seveda Bahtin misli na t.i. raznojezicje (heteroglosijo) in notranjo
dialogicnost govora, ki jo nazorno predstavljata sintagmi pent g pemi in penb o
penu , 4 Literarni lik se kot individuum konstituira v spletu (prelomu) razlicnih izjav.
Iz Bahtinove koncepcije je razvidno, da se subjekt izgrajuje sele v kontekstu, ki
ga bistveno opredeljuje prav govorna interakcija. Vec razlicnih izjav suponira plu-
ralnost, vecperspektivicnost, heteroglosijo, kar velja v sami kulturi in v teorijah o
druzbi za znak demokraticnosti. Nekoliko paradoksalno pa zveni misel, vendar
1 Gl. razpravo Cjiobo b poMaHe, v: M. BaxTHH, Bonpocbi Jiureparypbi u screTUKU , MocKBa,
1975.
2M. EaxTHH, llpo6jieMbi no3TUicu flocroeecKoeo, MocKBa, 1972.
3 G1. Cjiobo b poMaHe [...]
4 V razpravi se izogibam pojasnjevanju znanih Bahtinovih teoretskih postavk. Zato tudi ne govorim
posebej o vrstah t. i. notranje monologicnosti.
Miha Javomik, Internet, zacetek novega ali ... 143
praksa upravicuje trditev, da ta heteroglosija oz. vecperspektivicnost zamegljuje
predstavo o dolocenem predmetu, dejanju, in posledicno cloveku kot individuumu.5
Vec razlicnih izjav-mnenj slisimo, teze si oblikujemo predstavo, mocnejsi bo dvom
pri njenem vrednotenju. Ta misel je odlocilna za razumevanje dominantnih pojavov
v kulturi 20. stoletja: posameznik v preseku razlicnih izjav postaja nesuveren, poln
dvomov o samem sebi brez jasno razvidnega vrednostnega sistema.
Polifonija Bahtina, ki govori o procesu, kako osvoboditi literarni lik pred avtori-
tativnostjo avtorja in narediti literaturo cirabolj demokraticno, pripelje v posledici v
slepo ulico: nekoc ideolosko profiliran literarni lik postaja ob razlicnih kontekstual-
nih izjavah vse bolj heterogen, nedefiniran in izmuzljiv. Kot tak preneha obstajati
kot klasicen literarni lik, kar vodi v koncni konsekvenci do lastnega (samo)ukin-
janja.6
Proces, ki ga je kritika uzavestila ze davno in ki se sprva pojavi v literaturi, je
moc opazati tudi na drugih ravneh. Soocanje besede (literature) s sliko oz. zvokom
v 20. stoletju prav na simptomaticen nacin obnovi proces, ki vodi od monolosko na-
ravnanega govora k dialoskemu, od monolitne koncepcije k demokraticnim
moznostim, od ideolosko jasno berljivega filmskega junaka k vse bolj meglenim in
razprsenim podobam lika, ki relativizirajo njegovo vrednost kot junaka v klasicnem
smislu besede. V tej evolucijski etapi me bolj kot evolucija samega filmskega hka,
zanima proces, ki ga dozivlja recipient-gledalec. Ce namrec odmerja kinofilm
gledalcu natancen polozaj - za (estetski) uzitek mora gledalec kupiti karto in ob
dolocenem casu priti na dolocen kraj, kjer bodo film prikazovali - lahko tovrstno
determiniranost razumemo kot specificno pojavnost monoloskega odnosa. Sistem
kinofilma postavlja gledalca nedvoumno v odvisen in pasiven polozaj. Pomembno
spremembo v relaciji do gledalca vzpostavi televizija, ki pomeni prvo stopnjo de-
mokratizacije. Zdaj lahko gledalec izbira, kdaj bo televizijo prizgal in si ogledal
film, pri tem pa mu ne bo treba zamenjati niti prostora, film si bo ogledal doma. Ta
proces demokratizacije ukinja casovno-prostorsko distanco, ki jo vzpostavlja
kinofilm. Televizija, ki pomeni prenos slike in zvoka v zasebnost, je proces, ki bi mu
v Bahtinovi terminologiji rekli familiarizacija, ta pa je zagotovo (in tudi po Bahtinu)
znak demokratizacije. Novo stopnjo v procesu prinasa razvoj kabelske in satelitske
televizije. Gledalec izbira med razlicnimi programi, a tudi med razlicnimi diskurzi,
ki govorijo vsak na svoj - drugacen nacin o isti stvari.
Ce velja Bahtinova misel, da se posameznikova identiteta konstituira v govomih
kontekstih, potemtakem pomeni moznost izbire med razlicnimi TV programi tudi
tezavo za gledalca. V iskanju moznosti med razlicnim, a hkrati podobnim, se
gledalec izgublja oz. pricenja dvomiti o verodostojnosti, o resnici povedanega oz.
videnega. Razumljivo je, da ta nacelni dvom otezuje tudi gledalcevo refleksijo.
Nekoc obstojeca totaliteta se pricenja rusiti tudi v tej relaciji. Vse ocitneje prodira v
5 S to mislijo se navezujem na teorijo informacije oz. na t. i. medijske studije.
6Nazoren primer tovrstnega samoukinjanja opazujemo v ruski literaturi 70. in 80. let - v socartu oz. v
ruskem konceptualizmu.
144 Slavisticna revija, letnik 46/1998, St. 1-2, januar-junij
zavest obcutje o heterogenosti, vse bolj je podoba samega sebe motna, razprsena in
fragmentarna.
Gornji shematski zaris, ki bi mu marsikdo upraviceno lahko rekel kratki kurz iz
postmodemizma, dejansko sluzi le kot ogrodje za razumevanje komunikacije, ki jo
je v 80. in 90. letih odlocilno zaznamoval racunalnik. Sledec osnovni tezi bi morali
namrec tudi v tej fazi kulture najti sorodnosti, ki vezejo proces racunalniske komu¬
nikacije s t.i. procesom demokratizacije, ki sta jo svojcas dozivela literatura in
film/televizija. Skusajmo to dokazati. V prvi fazi racunalniskega opismenjevanja, ki
je pomenil tudi prodor racunalnika v zasebnost (Personal Computer), imamo
opraviti s kompleksno zgrajenim sistemom, nad katerim se navdusujejo racunal¬
niski zanesenjaki, ko odkrivajo zakonitosti njegovega delovanja. Tedaj najbolj
razsirjeni racunalniski operacijski sistem (DOS) deluje po principu logicno grajene
strukture. Da preidemo do kompleksnejsih racunalniskih operacij, moramo vedno
znova predhodno opraviti natancno dolocene ukaze, ki sele omogocajo kom-
pleksnejsi, a ze vnaprej lahko predvideni in predvidljivi nacin komuniciranja. Upo-
rabnik (distinkcija bralec-gledalec-uporabnik) se mora pri komunikaciji z racunal-
nikom drzati strogih pravil, da je ta komunikacija (in aplikacija, cemur je raba
racunalnika v osnovi namenjena) sploh mozna. Boljse poznavanje strukturnih zako¬
nitosti, po katerih deluje racunalnik, prinese tudi vecji uspeh pri njegovi uporabi. V
zgodnjem obdobju racunalniske tehnologije torej uporabnik na specificen nacin
ponavlja metodo, ki jo pozna strukturalizem. S tern, ko odkriva principe
racunalniskega komuniciranja, skusa zreducirati kompleksnost stroja na najpo-
membnejse ponovljive skladnike te komunikacije in odkriva med njimi bazicne
komunikacijske principe. Potemtakem gre za proces, ki bi mu rekli z vidika for-
malizma razgaljevanje postopka (obHaxeHHe npneMa), s cimer zelimo odkriti
dominanto, njeno poznavanje pa olajsa razumevanje zakonitosti v racunalniskem
sporazumevanju. Ta komunikacija z racunalnikom je po svojem znacaju
monoloska, zreducirana na razumevanje elementov in njihovih odnosov, kot obsta-
jajo v logicno zgrajenem hierarhicnem sistemu racunalniskih znakov. Morebitno
uporabnikovo neupostevanje zaporednosti ukazov ali celo njihovo spreminjanje
onemogoca vsakrsno komunikacijo. Racunalniski sistem je zgrajen po principu
linearnosti, vnaprej predvideno casovno determinirano ponavljanje znakov
poudarja vsakic znova monolitnost in hierarhicno urejeno zgradbo stroja, ki
natancno doloca smernice komunikaciji. Ta proces, v katerem bi lahko odkrivali
znacilnosti modernisticne estetike,7 se pricenja radikalno spreminjati ob koncu
osemdesetih let s pojavom novega programja, ki ga poznamo pod imenom Okna
(Windows). Ce sem povsem natancen, se radikalna sprememba porodi s pojavom
Oken 95, ki postanejo sami operacijski sistem. Vloga se zamenja - prejsnje enacice
Oken delujejo kot aphkacija znotraj DOS, zdaj pa obstaja nekoc dominanten opera¬
cijski sistem le kot arhaicen ostanek - kot aplikacija znotraj Oken 95.
7 Prim. Sherry Turkle, Life on the screen, Simon&Schuster,1995
Miha Javomik, Internet, zacetek novega ali ... 145
V cem je opaziti spremembo, ki je bistveno modificirala komunikacijo z
racunalnikom? Prva ugotovitev temelji na dejstvu, ki ga bodo podprli sami
racunalnicarji: ce je bilo mogoce DOS dekonstruirati in se navdusevati nad zna-
njem, ki ga ima racunalnicar zaradi razumevanja strukturnih zakonov, Okna 95 tega
uzitka ne dopuscajo. Okna 95 so sistem, ki ga ni mogoce vec zreducirati na nekaj
temeljnih zakonitosti, predstava o njihovi strukturiranosti je tudi za racunalnicarja
meglena oz. motna. Druga ugotovitev govori o radikalni spremembi v komunikaciji
med uporabnikom in racunalnikom, ki jo prinasajo Okna 95. Ce se pred uporab-
nikom DOS-a pojavi komandna vrstica, kamor je potrebno vpisati pravo besedo-
znak, da se bo po dolocenem linearno grajenem zaporedju izvedla dolocena apli-
kacija, se pri Oknih 95 pojavi na ekranu veliko stevilo ikon. Uporabniku ni vec
potrebno v sukcesivnem zaporedju tipkati ukazov, ternvec mora izbrati le doloceno
ikono in operacijski sistem postori namesto njega vse, da se pojavi dolocena apli-
kacija. Se vec: aplikacije lahko obstajajo na ekranu socasno, njihov obstoj pa je od-
visen le od pritiska na ustrezno sliko/ikono. Asociacija z daljinskim upravljalcem za
izbor televizijskih programov je spet simptomaticna. Z vpeljavo Oken kot
bazicnega operacijskega sistema se dogaja soroden proces v komunikaciji, kot ga
opazamo pri prehodu od kinofilma k televiziji oz. ob sirjenju TV omrezij. Kot se je
v dolocenem casu kinofilm (kot linearna, casovno determinirana komunikacija) s
prodorom televizijskih omrezij transformiral le v eno izmed moznosti, ki jih ponu-
jajo hkrati razlicne televizijske mreze, tako se je linearno zgrajen, monoloski opera¬
cijski sistem DOS spremenil samo v eno izmed moznosti, ki jo ponujajo na ekranu
Okna. Tako kot se je ze veckrat v zgodovini temporalni vidik zabrisal na racun
spacialnega, je tudi racunalniska tehnologija potrdila proces, ki se kaze ze kot ar-
hetipska konstanta: polifonija, ki suponira decentralizacijo in dehierarhizacijo
monolitnega, pomeni favoriziranje spacialnega vidika oz. brise casovne locnice
med posameznimi pojavi oz. izjavamr8 Tudi racunalniska komunikacija je (po-
dobno kot TV) predvsem stvar uporabnika (gledalca), ki izbira med moznostmi
sprehajajoc se z misko po ekranu (oz. s prstom po daljinskem upravljalcu). Okna so
po svoji karakteristiki potemtakem mehanizem, v katerega je ze v osnovi vgrajena
8 Ni nakljucje, da tudi M. Bahtin pri svojem razumevanju polifonije poudarja pomen prosfora oz.
prostorske perspektive v delih Dostojevskega. Raziskovalec Bahtina in Dostojevskega Aleksander
Skaza je tako, upostevaje izsledke Bahtina, zapisal: »Dostojevski je videl in mislil svoj svet v prostoru.
Vse miselno gradivo resnicnosti si je v svojih delih prizadeval organizirati v kratkem casovnem
razmaku in ga razviti ekstenzivno v obliki dramaticnega primerjanja. Razumeti svet je pomenilo za
Dostojevskega - dojeti vse njegove lastnosti, njegove razvojne stopnje kot istocasne in pogoditi njihove
medsebojne odnose z vidika enega samega trenutka.« (A. Skaza, Mihail Mihajlovic Bahtin - v: Mihail
Bahtin, Teorija romana , Ljubljana, 1982). Zanimivo je, da tudi Jola Skulj v svoji razpravi o vprasanju
konceptualizacije modemisticnega romana obravnava spacialno formo (spacializacijo) kot temeljno
prepoznavno kategorijo modemisticne proze. Pri svojem razumevanju sooca pojem spacializacije pri
J.Franku (Spatial Form in Modem Literature) z Bahtinovim pojmom dialogizacije in ugotavlja, »da
pojma spacialna forma in dialoski diskurz implicirata tip misljenja, ki je drugacno od tistega, ki pripada
logocentrizmu, predpostavljata [...] pojmovanje resnice kot aporije oz. taksne interakcije, kot jo
nakazuje beseda dialog ali pa pri Kristevi pojem double. [...] Dejansko tako spacialnost kot dialoskost,
ce sledimo Bahtinovim formulacijam, predpostavljata zavest, ki je povsem decentralizirana.« (Jola
Skulj, Spacialnafonna in dialoskost, Primetjalna knjizevnost, 1989,1)
146 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
ideja vecjezicja oz. heteroglosije - uporabnik se glede na svoje preference odloca,
katere oblike komunikacije (aplikacije) bo realiziral. Med temi aplikacijami obsta-
jajo tudi pojavi notranje dialoskosti, saj programje lahko interaktivno obravnava
uporabnikov ukaz oz. izjavo, ga uposteva in mu ponudi za nadaljevanje komuni-
kacijske operacije vec moznosti (prim, vlogo Carovnika oz. Asistenta v Office 97!).
Ta dialoskost postaja znotraj Oken 95 nuja, saj se pricenja uporabnik izgubljati
med stevilnimi moznostmi, ki jih ponuja programje. To pa poraja njegovo negativno
stalisce do racunalnika in do uporabnosti programja.
Ce interpretiramo izjave o izgubljenosti pred racunalnikom drugace, lahko
recemo, da je sprememba monolitnega in monoloskega racunalniskega sistema v
mnogovrsten (mnogojezicen) mehanizem prinesla pred povprecnega uporabnika
prepreko - nekoc ze naucena pravila o funkcioniranju stroja so zastarela, moznosti,
ki jih odpira novo programje je toliko, da ostaja uporabnik v poskusih komunici-
ranja z njimi le na pol poti. Uporabnikova komunikacija v decentraliziranem svetu
racunalniskega programja je le fragmentarna in prinasa obcutje nelagodja in
nemoci. Ni potrebno posebej poudarjati, da postmodernisticna kritika govori o
razprsenem jazu v svetu mnogoterosti (multiplicity), heteroglosije in fragmentar-
nosti.
Omenjena opazanja dopuscajo, da govorimo o ponovljivih fazah kulturnega raz-
voja v razlicnih zgodovinskih obdobjih. Soroden proces, ki vodi od monoloskosti
(monolitnosti) k polifoniji v samem literarnem delu, zaznamuje realno zivljenje
(gledalca) ob prehodu kinofilma h globalnemu televizijskemu omrezju. Tako kot z
vidika gledalca pomeni televizija vecjo izbiro, a mu ta nalaga tudi vecjo odgovor-
nost pri presojanju tega, kar posledicno sprejema za resnicno in dobro, ustvarja tudi
sodobno racunalnisko programje vse popolnejso in kompleksnejso iluzijo necesa,
kar naj bi bilo dejansko tudi res. Bolj informativna (v sirokem smislu besede) bo
racunalniska komunikacija, bolj popolno bo ucinkoval splet besede, zvoka in po-
dobe/slike na uporabnika, prej se bo ta v mnostvu razlicnih moznosti odlocil za
ponujeno formo informacije oz. za resnicnost, ki jo ta vzpostavlja. Nobenega
dvoma ni vec, da je racunalniska komunikacija odlocilno posegla v preoblikovanje
clovekove identitete. Najbolj opazno modifikacijo osebnosti prinasa nova forma
komunikacije z racunalnikom, ki jo poznamo kot internet (mreza mrez). Ta komu¬
nikacija pa se spet oblikuje po ze znanih in omenjanih evolucijskih fazah.
Ce odmislimo danes ze bolj ali manj prezivete komunikacijske internetske pro-
tokole (npr. gopher, archive) predstavlja prvi pomemben korak pri prodoru med
mnozicne oblike komuniciranja t. i. WWW (svetovni splet). Ta bazicna forma in¬
ternetske komunikacije obnavlja temeljne zakonitosti pisave: ko se prikljucimo na
spletni streznik, prebiramo na njem tekst, ki je organiziran na podoben nacin kot
katerokoli drugo besedilo. Komunikacija, ki jo vzpostavljamo s tem tekstom, je po
svoji naravi monoloska, vezana le na kontekst spletne strani, ki pa naceloma ne go¬
vori o specifiki dolocenega izjavljalskega stalisca. Odnos do teksta na spletnem
strezniku se radikalno spremeni z rabo t. i. HTML jezika oz. hiperteksta, ki omo-
goca uporabniku pogled v njegovo globino. Za oznaceno (markirano, hipertekstno)
povezavo se razkriva neskoncno mnostvo kontekstualnih navezav. Markirana izjava
Miha Javomik, Internet, zacetek novega ali ... 147
tako izgublja svoj monoloski znacaj, v kontekstu neskoncnih moznosti, ki jih odpira
hipertekst, pa se relativizira pomen (hiper)znaka in s tem vsega teksta. Povsem na-
zomo udejanja hipertekstna faza internetske komunikacije prehod v razumevanju
teksta kot zakljucene celote oz. monoloskega sistema k ideji o razprsenosti, frag-
mentarnosti in nezakljucenosti teksta, ki jo zastopa vecina poststrukturalisticnih
teoretikov.9
V primerjavi z drugimi oblikami komunikacije v kulturi ugotovimo, da tudi
hipertekstna faza internetske komunikacije ne temelji na principu linearnosti,
temvec odpira moznost neskoncne izbire in povezav. Relacija temelji - podobno kot
komunikacija preko TV omrezja ali pa Oken - na ideji o spacialni navigaciji, ki
omogoca socasno sopostavljanje zunaj casovne determiniranosti in brez vnaprej
dolocene hierarhije. Razumljivo je, da hipertekstna faza komunikacije nazorno ude¬
janja princip dialoskosti, heteroglosije, s tem pa se v tem prostoru nikoli koncanega
dialoga izgublja tudi lik avtorja in posledicno subjekta kot entitete z razvidno
ideolosko pozicijo. Kot sklep omenjenega razumevanja lahko zapisemo nekaj po-
dobnega kot v zvezi z relacijo uporabnik - racunalnik, ki deluje pod Okni 95.
Posameznik, ki se prepusti deskanju po globalnem omrezju, se pred neskoncno
izbiro moznosti pocuti vse bolj zmeden in izgubljen. Le kako naj v stalno
izmuzljivih in spremenljivih moznostih odkrije mozno identiteto, ki bo osmisljala
njega samega?
V iskanju paralel med raznimi etapami kulture ugotavljamo, da je pripeljal
proces decentralizacije, polifonije in demokratizacije v svoji skrajni fazi k rusenju
identitete, k izgubi lastnega jaza, k relativizaciji vrednot oz. k njihovemu ukinjanju.
Ce razumemo tudi internetsko komunikacijo znotraj omenjene paradigme, ki jo je
postavila postmodemisticna kritika, pa se zdi prav paradoksalno, da raba interneta
v svetu skokovito narasca.
Ce opazamo v vseh dominantnih etapah komunikacije v kulturi 20. stoletja pre-
hajanje od ideolosko profilirane izjave, ki opredeljuje posameznika (lik) kot subjekt
k vse opaznejsi razsredinjenosti, razprsenosti jaza (in kot posledici motnosti - ki se
uporablja kot pogosta oznaka casa, v katerem zivimo), imamo s tem razprsenim ja-
zom (oz. ne-jazom) v dobi interneta opraviti ze v osnovi. O tem nas prepricuje nacin
internetske komunikacije poznan pod imeni IRC, MUD (MUSH, MOO). Bistvo in-
ternetskega kramljanja (Internet Relay Chat) je v tem, da se uporabnik po lastni
izbiri priklopi na kanal, kjer pod psevdonimom izgrajuje v (po)govoru z drugimi re-
alnimi uporabniki (ki komunicirajo prav tako pod izmisljenim imenom) istega
kanala virtualno identiteto, ki izhaja iz njegovih realnih intimnih potreb in zelja.
Naceloma verbalna (IRC) komunikacija postane veliko kompleksnejsa in izzivalna
s pojavom MUD (Multiple User Domains-Dimensions in temu podobnih komuni-
kacijskih oblik). Po svojem znacaju gre pri MUD za igro - labirint (Dungeon) 10,
kjer uporabniki izgrajujejo v skladu z vnaprej dolocenimi pravili vsak svojo iden-
9 Prim. George P. Landow, Hypertext: The Convergence of Contemporary Critical Theory and
Technology, Hie John Hopkins University Press, 1992.
I0Sprva je kratica MUD pomenila le oznako za Multi-User Dungeon.
148 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
titeto, da bi nato ob medsebojnem sodelovanju razresili zastavljeno uganko in tako
koncali interaktivno igro. Pri MUD ne gre vec le za verbalno simulacijo, saj
udelezenec prevzema in oblikuje podobo/lik na ekranu, ga po njem premika in na ta
nacin ustvarja/rezira neke vrste filmsko zgodbo. Za razliko od t. i. pustolovskega
MUD-a temelji druga vrsta (t.i. socialni MUD) na kreiranju lastnih pravil in last-
nega virtualnega sveta, v katerem gradijo udelezenci neke vrste virtualno drzavo
(MOO). Ne glede na vrsto interaktivne komunikacije ustvarja udelezenec svojo
identiteto v dialogu (najpogosteje verbalnem) z drugimi udelezenci. Nacelna
moznost biti priklopljen na vec kanalov hkrati (oz. moznost ustvarjati vec likov
hkrati znotraj enega MUD) omogoci izgrajevati vec razlicnih virtualnih subjektov,
ki pa se oblikujejo vedno v preseku konkretnih polilogov - skozi razlicen govor.
Izgradnja virtualnih identitet tako povsem nazorno udejanja postmodernisticno
razlago, da bi razumevali jaz v sferi diskurza.
Internetska interaktivna komunikacija postaja neke vrste socialni laboratorij za
eksperimentiranje s pojavnostmi samega sebe. Razlicne simulacije nudijo
moznosti, kako razumevati kompleksnost sveta, v katerem si posameznik izgrajuje
identiteto na temelju, ki ga ne determinira vnaprej zacrtan sistem pravil in
obnasanja. Ustvarjanje mentalne konstrukcije, v kateri si posameznik s pomocjo
racunalnika izgrajuje resnico o sebi samem v interakciji s sorodnimi izjavami
drugih udelezencev, suponira idejo absolutne svobode. Moznosti v gradnji lastne
(virtualne) identitete so neomejene, konstruiranje virtualnih subjektov, ki jih
posameznik v realnosti ne more ali si jih ne upa ustvariti, pomeni moznost, da se
obogaten z izkusnjami virtualnega dialoga osvobodi realnih tezav pri komunici-
ranju, svojih kompleksov in travm. Interaktivna komunikacija predstavlja tako
nekaksno avto-terapijo izgubljenemujazu. u
V intemetski interaktivni komunikaciji je tudi proces naracije drugacen, saj je
obstoj privzete-izmisljene podobe dolocen z intimno (varno) mizansceno. V tre-
nutku nelagodja lahko posameznik komunikacijo preprosto prekine, ne da bi pri
tem virtualna komunikacija kakorkoli vplivala na realm kontinuum - virtualni sub-
jekti poznajo realne udelezence komunikacije le po njihovem govoru... Ta virtualna
identiteta, osvobojena vnaprej snjih omejitev in prepovedi, dejansko pod masko vir-
tualnosti govori o resnicnosti - o resnicnih zeljah, potrebah in nagnenjih, ki se raz-
krivajo iz virtualnegapoliloga. 12 Ce si za trenutek izposodim Bahtinovo misel o tem,
11 Prim, razmisljanje udelezenca MUD, ki ga navaja Sh. Turkle: »I like to put myself in the role of a
hero, usually one with magical powers, one one MUD, start a few conversations going, put out a
question or two about MUD matters, and ask people to drop off replies to me in a special in-box I built
in my mud ’office’. Then I put my character to sleep and go off and do some work. Particularly if I’m
in some conflict with someone at works it helps to be MUDding, because I know that when I get back
to the MUD I’ 11 probably have some appreciative mail waiting for me. Or sometimes I use a few rounds
of MUD triumphs to psych myself up to deal with my boss.« (Sherry Turkle, Life on the screen,
Simon&Schuster, 1995, 189)
12 Simptomaticni sta izjavi udelezencev virtualne interakcije: »I was on the game talking to people
about my problems endlessly... I find it a lot easier to talk to people on the game about them because
they’re not there. I mean, they are there but they’re not there. I mean, you could sit there and you could
tell them about your problems and you don’t have to worry about running into them on the street the
Miha Javomik, Internet, zacetek novega ali ... 149
da je vsak izjava ideoloska oz. teleoloska, potem lahko suponiramo, da bo izjava v
virtualni komunikaciji osvobojena vecine sublimnih form. Spoznavanje sorodnosti
(sistemskega) v virtualnem naj bi potemtakem pomenilo tudi kvalitativno stopnjo
pri izgradnji lastne suverenosti in avtonomnosti v realnosti.
Nesluten razmah internetskih orodij vodi k tisti razvojni fazi, primerljivi z ze
znanimi evolucijskimi etapami v kulturi, ki govori o spletu besede, slike in zvoka.
V bliznji prihodnosti bomo kreirali totalno simulacijo, v kateri se bodo virtualni liki
povezovali preko omrezja v kontinuum, sestavljen iz realnih (na ekranu vidnih) po-
dob in realnega zvoka (glasov). Vrednost omenjeni misli dajejo nedvoumne izjave
velikih racunalniskih korporacij (Microsoft, Intel) o razvojni strategiji, ki je usmer-
jena k sirjenju sistema videotelekonferenc. Prvi poskusi v smeri totalne simulacije
pa so bili narejeni ze nedavno tega z razlicicami internetskega video telefona oz. s
preprostejsimi interaktivnimi audio/video orodji (CUSEEME).
Ce je opaziti v komunikaciji 80. let, ki jo zaznamuje racunalnik, ze v zacetku
stoletja viden proces, ki pelje od besede k sliki in zvoku in ustvari film, se ta proces
v intemetski komunikaciji ponavlja, vendar z osupljivo naglico. Ob teh vzporedni-
cah je videti kontinuiteto se v enem procesu, ki ga opazamo ob narascajoci
gledanosti televizije v 60. in 70.-ih letih in za katerega sem si ze izposodil termin iz
teorije M. Bahtina - gre za t. i. familiarizacijo. Ta pomeni nacin profanacije vsega
visokega, idealnega, abstraktnega (monoloskega - op.p.) na raven zemlje in teles-
nosti. Familiarizacija pomeni ze po svoji naravi nacin demokratizacije, ko v
zivljenju utelesa idejo polifonije. Proces demokratizacije medijev v 20. stoletju
pomeni potemtakem tudi proces familiarizacije. Dejansko pomeni cas televizije in
osebnega racunalnika priblizevanje in posledicno vdor tehnike v svet zasebnega
(beri domacega). Televizija in racunalnik sta ze postala domala nepogresljiv nacin
za oblikovanje zasebnosti in osebnosti. Proces familiarizacije je ocitno dosegel
skrajno stopnjo z internetsko komunikacijo. Prijateljevanje z racunalnikom ima
drugacen znacaj kot jo ima interakcija s televizijo. Tako kot v hipertekstni (HTML)
tudi v interaktivni komunikaciji (IRC, MUD) posameznik ni le pasivni udelezenec
dolocenega nacelno moznega in nekoc ze strukturiranega dogajanja (kot ga je videl
npr. avtor TV prispevka ali reziser filma). Udelezenec interaktivne internetske
komunikacije sele izgrajuje dogajanje kot avtor med avtorji (lik med liki, siibjekt
med subjekti). Njegova realna sposobnost (oz. nesposobnost) strukturirati samega
sebe kot virtualen-navidezen subjekt se kaze ponovno v preseku povsem realnih
izjav oz. realne interakcije. Med racunalnikom, ki omogoca vzpostaviti virtualno na
povsem realen nacin, in udelezencem komunikacije se tako splete tesna vez, ki ji
next day (Turkle, 198) »The more I do it, the more I feel I need to do it. Every couple of days I’d notice,
it’s like, ’Gee, in the last two days, I’ve been on this MUD for the total of probably over twenty-eight
hours.«... I mean I’d be on the MUD until I fell asleep at the terminal practically, and then go to sleep,
and then I’d wake up and I’d do it again (Turkle, prav tarn). Sh. Turkle ugotavlja, da MUD delujejo kot
mediatorji za realizacijo fantazije, ki jo udelezenec projecira v virtualni svet: »Stewart s MUD serves as
a medium for the projection of fantasy, a kind of Rorschach. But it is more than Rorschach, because it
enters into his everyday life. Beyond expanding his social world, MUDs have brought Stewart the only
romance and intimacy he has ever known« (Turkle, 194).
150 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
lahko z vso upravicenostjo recemo skrajna stopnja familiarizacije. V Bahtinovi teo-
riji se familiarizacija tesno veze s pojmom karnevalizacije oz. grotesknega odnosa
do sveta, za katerega je znacilna nenehna dinamika enotnosti polarnih nasprotij oz.
dvojni (ambivalentni) aspekt v dojemanju sveta clovekovega zivljenja. 13 Nova so-
cialna izkusnja, ki jo prinasa internet, nastaja v preseku dveh kontinuumov (real-
nega in virtualnega) in je tudi po svojem znacaju izrazito ambivalentna in groteskna.
Podobno kot ugotavlja Bahtin za karneval - kot najbolj ciste forme grotesknega od¬
nosa do sveta - tudi udelezenci interaktivne komunikacije ne igrajo, temvec jo
zivijo. 14 Dejansko nastaja med realno in virtualno komunikacijo splet, kjer se ukin-
jajo locnice med eno in drugo ravnijo ter nastaja t. i. dvosvetnost (^ByMHpHOCTb).
Ta pojav ima tudi sorodno funkcijo, kot so jib imele karnevaleskne forme v kulturi
razlicnih obdobij. Ce so po eni strani degradirale monolitnost hierarhicnega
sistema, so ga pa drugi dinamizirale in ga s tem ponovno aktualizirale. Ni mogoce
mimo dejstva, da je v svojem casu oblast karneval tolerirala, ga celo podpirala ter v
njem odigrala strogo doloceno vlogo. V karnevalesknih sopostavitvah, kjer si je lah¬
ko vsak udelezenec nadel masko po lastni izbiri, se je zrcalila ideja narobe sveta.
Zamenjava vrednostnih predznakov, spreminjanje druzbene vloge in lastne iden-
titete pa so dejansko vodili k utrjevanju znanih predstav o urejenosti sveta in od-
nosov v njem - kot pac obstajajo v realnem svetu. Kaj ni mogoce virtualen svet - ta
narobe svet ob koncu 20. stoletja razumeti na podoben nacin - kot poskus, da bi
utrdili pomen in vrednost realnih odnosov?
Zdi se, da udejanja internet na najbolj nazoren nacin tiste teoretske postavke
postmodernisticne koncepcije, ki konotirajo z Bahtinovimi pojmi mnogojezicja,
karnevalizacije, dehierarhizacije, familiarizacije ipd. Ti Bahtinovi termini vsak po
svoje govorijo o istem - o prehodu centralizirane (monoloske) izjave k decentrali-
zirani (dialoski). Ta proces, ki ga navadno ponazarjamo s terminologijo sociologije
kot prehod od avtokracije, totalitarizma k demokraciji, zaznamuje dominantne
etape kulturnega razvoja v 20. stoletju. Pluralnost in heteroglosija (heterogenost), ki
13 Prim. M. EaxTHH, FIpoSjieMbi nodrwai flocroeecKoao, MocKBa, 1972, 206-207, Teopnecreo
0pcmcyaPa6jie, MocKBa, 1965,15-16.PoBahtinuse princip dialogicnostirealiziravoblikahljudske
kulture smeha oz. v t. i. formah kamevalske kulture. Te forme tudi J. Kristeva (Desire in Language)
razume kot nekaj, kar prezira kavzalnost in identiteto in kar obstaja samo v relacijah ali skoznje.
Dialoskost in karneval predpostavljata jezik, ki bezi pred lineamostjo - zakonitostjo (prim, tudi J. Skulj,
Spacialna forma in dialoskost, Primerjalna knjizevnost 1989, 1).
14Zanimivo in povedno je, da se poskusi udejaniti virtualno razmerje v realnem zivljenju (torej ukiniti
dvosvetnost) navadno koncajo z neuspehom, na kar opozarja tudi Sh. Turkle: »In a second phase,
players commonly try to take things from the virtual to the real and are usually disappointed. Peter, a
twenty-eight-year-old lecturer in comparative literature, thought he was in love with a MUDding
partner who played Beatrice to his Dante (their characters’ names). Their relationship was intellectual,
emotionally supportive, and erotic. Their virtual sex life was reach and fulfilling. The description of
physical actions in their virtual sex (or TinySex) was accompanied by detailed descriptions of each of
their thoughts and feelings. It was not just TinySex, it was TinyLovemaking. Peter flew from North
Carolina to Oregon to meet the woman behind Beatrice and returned home crushed. ’[On the MUD] I
saw in her what I wanted to see. Real life gave me too much information’«(Turkle, 207).
Miha Javomik, Internet, zacetek novega ali ... 151
ju postavljamo kot sinonima za demokraticnost, so ob intenzivnem tempu tehnolo-
gije korenito zaznamovale predstavo o subjektu-individuumu. Ce opazamo sprva le
v literaturi proces, ki govori o razpadu literarnega lika na vec pojavnosti (govorov),
kar pripelje posledicno k razvrednotenju in ukinjanju literarnega subjekta v
klasicnem poetoloskem smislu besede, se ta proces ponovi v relaciji film/televizija
- gledalec oz. racunalnik - uporabnik. Mnostvo heterogenih podob, najpogosteje
sestavljenih iz fragmentov razlicnih govornih izjav, ki posamezniku onemogocajo
celovito refleksijo, pripelje do t. i. razprsenega subjekta, fragmentarnosti, k izgubi
totalitete, krizi identitete ipd. Kaj ne govori ta podobnost in paralelnost evolucijskih
faz o ponovljivih strukturnih zakonitostih, ki jih kultura realizira in aktualizira v
dolocenih casovnih etapah na soroden nacin?
Kljub dejstvu, da oblike internetske komunikacije nedvoumno udejanjajo ze
ponovljene in ponovljive karakteristike, odpirajo tudi novo fazo komunikacije, ki
pomeni moznost za novo vrednotenje samega sebe. Novost te komunikacije je de-
jstvo, da se posameznik v njej ne pojavlja v vlogi, ki bi ze v osnovi govorila o apri-
omi destruirani podobi lastnega jaza. Posamezniku, ki je povsem osvobojen realne
druzbene vloge, se v kiberprostoru, v praznini brez vsakrsnih oznacevalcev ponuja
nesteta izbira moznosti. Ta principielna praznina ustvarja udelezencu iluzijo totalne
svobode, ki vabi h konstruiranju idealne virtualne drzave, kjer pricne posameznik
izgrajevati lasten subjekt zacensi od nic in kjer lahko doseze vse.
Ce sprejemamo gornja opazanja za verodostojna in jih povezemo z ugo-
tovitvami o narascajoci rabi interneta, lahko to dejstvo razumemo za konstrukcijsko
fazo v izgradnji identitete. Udelezenec komunikacije postaja avtor novega kolek-
tivnega teksta, kjer se sele izgrajujejo njegove bodoce karakteristike. Heterogenost,
mnogoterost, fragmentarnost, polifonija postajajo znaki kreativne faze, saj
posameznik ustvarja relacijo povsem po lastni izbiri, izhajajoc pri tem iz lastne
zelje, potrebe oz. notranjega vzgiba. Ta relacija, ki skusapotlaciti neko socialno oz.
zgodovinsko izkusnjo, je po svoji karakteristiki principielno svobodna, demokra-
ticna in kot taka daje moznost za konstruiranje nove identitete.
Ali pomeni ta samo-terapevtska relacija v koncni konsekvenci tudi prebujanje
individuuma v novem sistemu vrednot, ali pomeni le stopnjevanje postmoder-
nisticne shizoidnosti, pa je za zdaj le stvar ugibanja.
Summary
The Internet, as a new form of communication, presents the problem of defining
dialogism in new and different ways as compared to what we have known about
communication until now. Virtual worlds can be created in the digital meeting points (MUD,
MOO, IRC) practically by anyone who wants to do so and the existence of such worlds
simultaneously implies the further possibility of creating even more virtual or real-life
subject-identities. In the latter case, the participant in electronic communication constructs a
virtual personality unanchored in previously determined patterns of behaviour or the social
systems of prohibition. Accordingly, the process of virtual dialogue means infinite
possibilities of constructing one’s own personality from scratch. Any such personality is
therefore the result of the particular experiences gained during the process of (virtual)
communication and does not derive from any relationship with pre-fabricated (social) value
152 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
systems. This central characteristic of communication on the Internet therefore implies two
important features. First, it allows the individual to carry out dialogic exchanges
independently of one’s own real-life identity and according to one’s wishes. In the same way,
virtual dialogue means, from the very start, that there is a different way of displaying or
reflecting one’s individuality. The thought processes underlying a dialogue no longer lie
under the internalized control mechanisms developed in relation to one’s private desires.
Likewise, one’s starting point for finding a personal identity is intrinsically linked with a
notion of absolute freedom. Second, in connection with the liberating potential to join new
marginal, cultural, linguistic or behavioral groups in an overarching great dialogue, this
principle entails an utterly modem theory of communication capable of incorporating free
will and accidents. Such a development gives new life to Bakhtin’s conception of speech and
communication in general.