Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič
Ljubljana, 13. oktober 1983 letnik 42, številka 40, cena 10 din
■ .:vWjw:.
t J

pip:4:i
6?rf #.
Gledalcev
H T
»zaviračev«
stabilizacija
ne potrebuje!

’

Si®!®
mm
Mnogo znakov kaže, da v marsikaterem okolju niso pripravljeni sprejeti resnice o našem gospodarskem položaju niti naporov, ki se nam v naslednjih letih v boju za stabilizacijo obetajo. Izdelavo stabilizacijskega programa, tako tistega, ki ga je pripravila komisija zveznih družbenih svetov, kot tudi republiškega, ježe med nastajanjem spremljala kopica negativnih ocen in mnenj, ki se je v času javne razprave še okrepila. Nedvomno je bila marsikatera pripomba upravičena, saj sestavljale! stabilizacijskih programov sami priznavajo, da le-ti niso popolni in da tudi sami niso v celoti zadovoljni z njimi.
Toda pripomba sestavljalcev, češ da programa niso prebrali (kaj šele preštudirali) niti v takšnih okoljih, ki bi se morala kar najbolj plodno vključiti v raz- f prave in priprave načrtov za nje- I
govo uresničevanje, ima vsaj enako težo kakor vse pripombe na račun kakovosti programa, ki so bile izrečene doslej. Mar je to v resnici program delavcev (ne pa federacije, republik in pokrajin ali celo občin), če ga pozna sila ozek krog ljudi in če je ena pomembnih nalog sindikatov v naslednjem obdobju seznanjanje delavcev z vsebino stabilizacijskega programa?
Vendar je — ne glede na vse slabosti — program pravzaprav naša edina opora, temeljna usmeritev za delo in ravnanje v naslednjih letih, edina osnova dolgoročnega razvoja in stabilizacije. Zato bi bilo dobro, da se po njem ravnamo, ga uresničujemo z vsemi silami in vsi skupaj.
Žal kaže, kot smo omenili, da marsikje niso pripravljeni sprejeti krute resnice o našem polo-
žaju in perspektivi, niti niso potemtakem pripravljeni sami kaj bistvenega prispevati k izvajanju stabilizacije. Vprašanje je trdo postavljeno, vendar potrebno: kako neki bodo ta program uresničevali Usti, ki ga niso niti prebrali, kaj šele preštudirali? Koliko so ga sploh pripravljeni izpolnjevati, sodelovati pri naporih za doseganje stabilizacijskih ciljev?
Vsa ta vprašanja in ugotovitve kažejo na to, da ponekod niso voljni napeti svojih sil, ampak čakajo na ukrepe, na to, da bo prvi korak storil nekdo, ki ni v »frontni liniji« vsboju za stabilizacijo. Resda so na drugi strani marsikje že z delom dokazali, da se je bitka za dolgoročno stabilizacijo začela že pred sprejemom samega programa. Dokazali so in še dokazujejo,- da ne nasedajo
utvaram o preprostih rešitvah zapletenega gospodarskega položaja in pomoči od »zunaj«. Toda čeprav bi bili tisti, ki stvarnosti ne sprejemajo takšne, kakršna je in ki niso pripravljeni polno sodelovati v boju za stabilizacijo, v veliki manjšini, so zaradi njihove nepripravljenosti za sodelovanje v nevarnosti tudi rezultati naporov večine delavcev.
Stabilizacija je tako obsežen, -dolgotrajen in zahteven program in terja toliko dela in naporov, da bodo programi ostali samo nov popisan papir, če se zanjo ne bodo zavzeli in je sprejeli za svojo prav vsi delovni ljudje in ostali občani. Toda če zastavljenih cil jev ne bomo dosegli, bomo kaj kmalu ob vse, kar smo si do-sedaj pridobili v socialistični samoupravni družbi. Izbira je trda, toda jasna, mar ne?
Boris Rugelj
evanie stabilizacije;
cano delo.
strokovno utehrieljene m realno pripravljene predloge (iz razprave na 8. seji CK ZKS)
Str. 3: Delovnega časa nr mogoče spremeniti, ne da bi vsakdo nekaj zi tvovž^l, Bistvo je. produktivnejša izraba delovnega časa.
Str. 4: Seja predsedstva RS ZSS — sprejet je osnutek strokovnih podlag za delitev po delu, začenja se razprava o gospodarjenju v letu 1984.Kakšne so prognoze za osebne dohodke, ki zadnja leta vztrajno padajo.
Organizirana prodaja ozimnice je pravzaprav že pri kraju. Končnih podatkov, koliko smo kupili letos krompirja, čebule, jabolk; itn. na zalogo, seveda še ni. So pa zanimivi že podatki za prvo polovico meseca, kose nabavlja ozimnica (15. september do 15. oktober). V primerjavi z lanskim letom smo si na ta način priskrbeli mnogo več krompirja, jabolk in čebule. Tako so nam pri Emoni povedali, da so samo krompirja v petnajstih dneh prodali še enkrat več kol lani, jabolk za 10 odstotkov in čebule za 5 odstotkov več. Pri Mercatorju je prodaja ostala približno na lanski ravni, razen pri jabolkih, ki so jih pa prodali za skoraj polovico več.
Kje so vzroki? Slaba letina domačih jabolk, dražji bencin, izkušnje z neprimernimi shrambami... Za krompir je to razumljivo, ker je v sosednji Hrvaški za dva dinarja dražji, Emona pa ima tam svoje trgovine. Tudi v »manipuliranju« s cenami le-tega bi lahko iskali vzrok. O prodaji ozimnice na tržnicah in po domovih ni podatkov, vendar se je prodaja navidez precej povečala.
Andrej Agnič
Čas za priprave na občne zbore je tu!
Drugo leto se izteka in spet so pred vrati občni zbori osnovnih organizacij zveze sindikatov in konstitutivne seje sindikalnih konferenc v tozdih, konferenc osnovnih organizacij v delovnih organizacijah in koordinacijskih odborov sindikatov v sestavljenih organizacijah združenega dela. Res je sicer, da je do 25. decembra, ko naj bi opravili občne zbore osnovnih organizacij in konstitutivne seje sindikalnih konferenc v tozdih, še približno dva meseca in pol, toda ob obilici dela, ki čaka temeljne sindikalne celice to jesen — v času povečanih prizadevanj družbe za uresničevanje dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije, se bo čas hitro iztekel.
Da bi se pravočasno, zlasti pa vsebinsko in organizacijsko —- kadrovsko dobro pripravili, kajpak ne kaže odlašati s pripravami. Toliko bolj, če hočemo (in tudi moramo) zagotoviti, da bodo delavci na njih lahko kritično in samokritično ocenili dosežene uspehe in ugotovili pomanjkljivosti, ki se pojavljajo pri delu osnovnih organizacij. Le dobra — objektivna ocena učinkovitosti dela bo prava podlaga za oblikovanje delovnega programa osnovnih organizacij za prihodnje obdobje. Seveda pa ob delovnih usmeritvah ne moremo mimo aktualnih nalog, ki čakajo sindikate. Posebno pozornost p a velja nameniti predvsem problemom v lastnem oko|ju, na primer smotrnemu organiziranju delovnih skupnosti skupnih služb in zmanjševanju družbene režije itd.
Sam program dela ni dovolj, če ga ne bomo uresničevali ali uspešno uresničevali. Zato je treba posebno pozornost nameniti tudi novim kadrom, ki bodo v prihodnjih dveh letih vodili osnovne organizacije, oziroma delegatom v konferencah in koordinacijskih odborih. Ni treba posebej poudarjati, da naj bodo to delavci, ki se znajo uspešno spopasti s sedanjimi težavami in ki s konkretnim delom dokazujejo uspešnost pri uveljavljanju stabilizacijske politike in nadaljnjega razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, delavci, ki v svoji temeljni samoupravni organizaciji uživajo ugled in zaupanje sodelavcev in so že z dosedanjim družbenopolitičnim delom in družbeno ongažiranostjo dokazali svojo ustvarjalno zavzetost in sposobnost.
Peter Štefanič
POZIV
OSNOVNIM ORGANIZACIJAM ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE
Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije poziva vse sindikalne organizacije, da se odzovejo apelu Generalne skupščine OZN, ki je čas od 24. do 31. oktobra razglasila za teden boja za razorožitev. V delovnih kolektivih oziroma osnovnih organizacijah sindikata bi se z nekajminutnimi zbori delavcev v odmorih, ob pričetku ali koncu dela ali v kateri drugi ustrezni obliki pridružili zahtevi po ustavitvi brezumne oboroževalne tekme in za razorožitev. Na kratko bi se dotaknili izredno perečega mednarodnega položaja ter izrazili svojo zaskrbljenost ter solidarnost z vsemi naprednimi silami, ki se bore za mir in svobodni razvoj v svetu.
Delavska enotnost
Pripravlja Andrej Agnič
iSsišSi
' mr-1:
II;,..........
Delovne skupine predsedstva RS ZSS so nadaljevale svoje obiske in bile ta teden v občinah Ljubljana Moste-Polje (obisk in pogovori v Izolirkinem tozdu Izolacijski material, ŽG CD —tozd za vzdrževanje lokomotiv, Saturnus —tozd Avtooprema ter Pinus Rače in Intesov tozd Kruh-pecivo), Zagorje ob Savi (Siporex, SGP Beton Zagorje, Elektroelement Izlake in Delo Zagorje), Litija (IUV — tozd Us-njarna Šmartno, SCT — tozd Industrija apna Kresnice, KZ Gabrovka in Predilnica), Ljubljana Center (Klinični center, Drama) in Maribor Rotovž (Univerza v Mariboru). Kot smo že pisali, so bile teme pogovorov politične razmere v tozdih in občinah, aktivnosti pri izvajanju programa dolgoročne gospodarske stabilizacije, uveljavljanje vloge sindikata v zaostrenih družbenih in gospodarskih razmerah ter uresničevanje sprejetih sklepov in stališč RS ZSS.
Stabilizacijska usmeritev je izziv za slehernega ustvarjalnega delavca
Na dvodnevnem obisku v Sloveniji je bila ta teden skupina izvedencev Mednarodne organizacije dela. Skupina, v kateri so bili lan Lagergren, Jean-Michel Servais, Catherine Paoli in Marie- Luise Mowes, proučuje položaj delavcev v posameznih državah in delo sindikalnih organizacij na tem področju. O položaju delavcev pri nas so se pogovarjali 5 podpredsednico republiškega sveta ZS Slovenije Francko Herga. O isti problematiki so govorili še v Ljubljanski banki, v skupščini SR Slovenije z dr. Jožom Vilfanom ter s predsednikom republiškega komiteja za delo Petrom Tošem.
Člani skupine so obiskali tudi Železarno Jesenice ter se v Izobraževalnem centru RS ZSS v Radovljici pogovarjali s predstavniki RO sindikata delavcev kovinske in elektro industrije.
Na seji predsedstva mestnega sveta ZSS Ljubljana, ki je bila minuli torek, so se člani v svojih razpravah najbolj posvetili obravnavi predloga Statuta SPIZ (Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja). Menili so, da za sprejem predloga ni bilo dovolj široke javne razprave in da predlagatelj ni upošteval predlogov, ki so se izoblikovali v javni razpravi pred sprejetjem zakona o invalidsko-pokojninskem zavarovanju, čeprav je bilo to takrat dogovorjeno. Predlagali so, naj se predlog statuta prekvalificira v osnutek in naj gre tak v javno razpravo. Topa naj bo vsaj tako temeljita, kot je bila razprava o zakonu. Imeli so tudi nekaj konkretnih pripomb, posebej o predčasni upokojitvi in o degresivni rasti pokojnine.
V sindikalnem izobraževalnem centru v Radovljici je bil prejšnji teden dvodnevni posvet 0 aktualnih vprašanjih socialne politike v SR Sloveniji. Na posvetu, ki ga je pripravil svet za življenjske in delovne razmere pri republiškem svetu ZSŠ in so se ga udeležili člani sveta ter predsedniki občinskih svetov so obravnavali:
—	sklepni del dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije s posebnim poudarkom na socialni politiki s problematiko skupne in splošne porabe z vidika vpliva na življenjski standard delavcev,
-— problematiko uresničevanja pokojninskega in invalidskega zavaro-vanja,
—	revizijo beneficirane delovne dobe.	Vlado Matjašič
Minuli teden, natančneje 7. oktobra, so praznovale svoj praznik enote artilerije jugoslovanske ljudske armade
Ob pregledu doseženih uspehov v moralno-politični in bojni pripravljenosti vsako leto se lahko tudi pohvalijo z novimi uspehi, so se spomnili dogodkov pred 42 leti, zaradi katerih so ta dan izbrali za svoj praznik. Takrat so namreč borci čačanskegccin kragujevškega odreda osvobodili Čačak ter ob lem zajeli tudi štiri topove in ustanovili prvo artilerijsko baterijo.
Izhod
iz gospodarskih slabosti je ofenziva v proizvodnji
Pripravil Emil Lah
V bitko v konkretnem okolju
Člani centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije so na zadnji seji brez dlake na jeziku spregovorili o sedanjih družbenogospodarskih in političnih razmerah. Poudarili so, da smo se znašli v resnih gospodarskih težavah in da nam razvoj samoupravnih odnosov v celotni družbi zastaja. Samokritično so ocenili, da so tudi komunisti krivi za nastali položaj, še zlasti v tistih konkretnih okoljih, kjer so bolj ali manj pasivno posegali v družbena dogajanja in gospodarsko življenje.
Kljub temu, da so razpravljale! podrobno razčlenili vzroke in posledice gospodarsko-politične krize in da niso pozabili našteti lastnih subjektivnih slabosti pri premalo učinkovitem in odgovornem uresničevanju dogovorjene politike, pa te seje ne smemo 'označevati kot prelomen političen dogodek. Prav gotovo je bila javnost presenečena in zadovoljna nad konkretno razpravo o osebni in kolektivni odgovornosti za storjene napake pri načrtovanju in uresničevanju dosedanjega razvoja (prehiter in neusklajen razvoj, inflatorno financiranje ra-
zvojnih želja, pretirano zadolževanje v tujini, zgrešene investicijske odločitve), ki naj bi zdaj preprečila ponavljanje starih napak. Pozitivno je, da so se najodgovornejši komunisti v naši republiki pogumno zazrli v aktualni politični trenutek, ki postavlja pred njih kopico zahtevnih nalog, predvsem takih, ki bi jih že zdavnaj morali udejanjiti. Toda zavedati se moramo, da gre za kontinuiteto politične akcije Zveze komunistov Slovenije v boju za dejansko utrjevanje delavčeve samoupravne oblasti in da je dolgoročna gospodarska stabilizacija neposredno odvisna od politične zagnanosti komunistov in najširših ljudskih množic v krajevnih skupnostih, občinah in združenem delu.
Gospodarska stabilizacija potemtakem terja od slehernega pravega komunista, da skupaj z ljudmi razčleni politične razmere v lastnem okolju in da poišče najzanesljivejšo samoupravno pot za premagovanje sedanjih težav.
Družbenogospodarske razmere, v katerih se nahajamo, so zrcalo naših dosežkov, pa tudi slabosti. Zadovoljni smo lahko, da se kljub svetovni gospodarski krizi uspešno vključujemo v mednarodne gospodarske tokove in da se je, na primer, delež izvoza blaga in storitev v družbenem proizvodu SR Slovenije letos povečal v primerjavi z letom 1979 za skoraj 11 odstotkov. Tudi jugoslovanskemu gospodarstvu v celoti se je letos posrečilo povečati pokritost uvoza z izvozom, čeprav je reproduktivna sposobnost gospodarstva ogrožena. Toda skrbi nas lahko — kot so poudarjali na osmi seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije — da visoka stopnja inflacije močno ogroža uresničevanje gospodarske stabilizacije, da se cene nikakor nočejo umiriti, da številne delovne kolektive in nekatere banke pesti žgoč problem dinarske in devizne nelikvidnosti. Zaradi večletnega padanja vrednosti realnih osebnih dohodkov je že skorajda preveč načeta življenjska raven delavcev, še zlasti tistih z nižjimi prejemki. V zadnjem času se je občutno poslabšal družbenoekonomski položaj delavcev v družbenih dejavnostih (šolstvo, zdravstvo itd.), kar poglablja obstoječe socialne razlike.
Krizni gospodarski položaj poslabšuje tudi politične razmere, za katere je značilno, da so ljudje nezadovoljni z neugodnimi gospodarskimi gibanji. Prisoten je določen strah pred prihodnostjo in nadaljnjim poslabševanjem položaja. Delavci so nejevoljni, ker je njihov vpliv na odločanje o dohodku v temeljnih delovnih organizacijah in v širši družbi vse šibkejši, ker se poglablja odtujenost med vodilnimi delavci in delavci v neposredni proizvodnji in ker se najpomembnejše gospodarske in razvojno-investicijske odločitve še vedno sprejemajo v ozkih zaprtih krogih izvršnih in upravnih organov. Delavce objektivni položaj vse bolj sili k mezdnemu razmišljanju in reakcijam, tudi zaradi pasivnosti subjektivnih
sil na eni in krepitvi etatistično-admini-strativne oblasti na drugi strani. Ponekod se nevarno širi kritika vsega obstoječega, nekateri neodgovorni javni delavci pa
vnašajo dodatno zmedo in nemir med ljudi z nepremišljenimi izjavami in premalo strokovnim delom, kot se je pokazalo v pripravi predloga o novi davčni politiki.
Pri iskanju izhoda iz zapletenega položaja je prevladalo prepričanje, da se mora naše gospodarstvo odločno začeti vključevati v mednarodno delitev dela. Čeprav smo že dosegli določene rezultate, tako pri povečevanju konvertibilnega izvoza kot pri strokovno pretehtanem oblikovanju izhodišč dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije, pa obstajajo številni razlogi za določen pesimizem. Izvozno usmerjenemu gospodarstvu namreč še vedno mečemo polena pod noge s togimi administrativnimi predpisi j hkrati pa razmere na domačem tržišču (povečevanje cen, vse dražje surovine in reprodukcijski material, rastoči proizvodni stroški) izvoznikom (tiso naklonjene. Tudi izpeljave stabilizacijskih nalog se marsikje niso lotili dovolj zavzeto in strokovno. Toda gospodarska stabilizacija ni le reforma cen in dosedanjega gospodarjenja, ampak predvsem naše miselnosti, saj ni več mogoče živeti na tuj račun. Napočil je odločilen trenutek streznitve, od katerega je odvisen naš nadaljnji razvoj.
Dolgoročni program gospodarske stabilizacije, ki smo ga soglasno spjrejeli in v katerem donrala vsi vidimo edino oprijemljivo perspektivo našega razvoja, gradi naša upanja na krepitvi družbenoekonomskega položaja delavcev. Prenehali naj bi s tako imenovano lažno solidarnostjo in omogočili razmah le smotrnemu in učinkovitemu gospodarjenju. Tako si bo lahko vsak delavec z lastnim delom zagotovil socialno varnost in normalno življenje, ne pa le životarjenja in vsakodnevne bitke za goli obstoj.
Temeljna postavka gospodarske štabi-1 lizatijč je torej v tem, da delavce materialno spodbudimo k zagnanemu delu in
samoupravljanju z družbenimi sredstvi. Zato je treba čimprej zaustaviti padanje vrednosti realnih osebnih dohodkov in poiskati možnosti za večji zaslužek slehernega prizadevnega delavca.
Priznati moramo, da 50-odstotna inflacija resno ogroža dolgoročno stabiliza-
cijo našega gospodarstva. Prav tako moramo upoštevati, da so dokumenti tako imenovane Kraigherjev-1 komisije zbirka osnovnih tendenc, interesov in protislovij našega družbenega razvoja, ki jih moramo ustvarjalno preliti v »uporabno vrednost« v lastnem okolju. Toda zavedati se moramo, da »čarobnih piščali« ni več in da bo morala stabilizaci jska akci ja potekati postopoma in premišljeno, kajti nadaljnje zaletavanje in nepremišljene poteze bi lahko blokirale vse naše dobre namere. Odslej mora biti vsaka gospodarska odločitev strokovno utemeljena in pretehtana.
Politična odgovornost še naprej »bremeni« subjektivne sile, ki morajo postati učinkovitejše pri izvajanju deklarativno sprejetih stališč. Ni več časa za stopicanje na mestu in sprenevedanje. Nastopil je čas za akcijo, v katerem bo prišla do polnega izraza pripravljenost ali kljubovalnost slehernega posameznika za ali proti uresničevanju gospodarske stabilizacije. Tudi za komuniste je to edino pravo merilo, po katerem bodo ljudje presojali njihovo akcijsko naravnanost in idejno trdnost.
Slast po razvoju nas je zanesla
Vse manj obvladljive gospodarske razmere, neizogiben nov krog pogajanj s tujimi posojilodajalci in nezadovoljstvo delavcev s preveliko finančno odvisnostjo od tujine in padanjem življenjske ravni so člane centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije dobesedno primorali k razčiščevanju osebne in kolektivne odgovornosti za pretirano zadolževanje v tujini. Na dan je prišla »resnica«, da smo najemali preveč posojil v tujini predvsem zaradi velike želje po čim hitrejšem razvoju, ki naj bi nas otresel siromaštva in nas popeljal v srednje bogato družbo. Slast po povečevanju osebnega in družbenega standarda nas je tako močno prevzela, da se nismo zadovoljili le s tujim denarjem, ampak smo tiskali tudi preveč dinarjev, ki niso imeli materialnega kritja v proizvodnji. Tako seje z leti razpaslo v vseh plasteh naše mlade družbe tako imenovano inflatorno financiranje želja vseh vrst, ki jih ni znal ali hotel nihče zajeziti.
Posledice takega ravnanja so boleče in dolgotrajne. Ker moramo vsako leto velik del nacionalne pogače dali tujim upnikom, nam ostane premalo deviz za naše tekoče potrebe. Prihaja do motenj v proizvodnji in pri preskrbi prebivalstva z najpomembnejšimi življenjskimi dobrinami. Zelo malo na novo ustvarjene vrednosti (lani 0,5 odstotka neto akumulacije, če odštejemo inflacijske učinke) nam ostane za naš nadaljnji gospodarski, družbeni in tehnološki razvoj. Zato smo se primorani ponovno zadolževati v tujini pod vse težjimi pogoji, ki nam jih vsiljuje mednarodni kapital.
Razvojni prepad med bogatim in revnim svetom se še naprej poglablja. Zato so skorajda vse dežele v razvoju prisiljene k najemanju tujih posojil, s pomočjo katerih si krčevito prizadevajo slediti hitremu razvoju industrijsko razvitih držav. Tudi naša država je ujeta v kolesje zadolževanja v tujini, ki potiska precejšen del revnega Juga v neokolonialni odnos.
Zadolževanje v tujini samo po sebi ni usodno za 'gospodarski razvoj posojilojemalca. Toda najeti kapital je treba znati oplajati z na novo ustvarjeno vrednostjo. Tega mi nismo znali, ampak smo ga vlagali v nerentabilne investicije in preraz-košen razvoj družbene nadstavbe. Za nameček pa smo prekršili mednarodno ekonomsko merilo, po katerem obseg najetih posojil ne sme biti večji od okoli 22-odstdtne vrednosti letnega deviznega priliva. Zadolžili smo se tako močno, da odplačujemo za dolgove skoraj polovico letnega deviznega priliva.
Nakopičeni dolgovi močno omejujejo naš prihodnji razvoj in ogrožajo socialno varnost vse večjega števila delavcev. Zato le-ti zahtevajo od Zveze komunistov kot svoje avantgarde, da razčisti,, kdo je kriv za zgrešeno politiko zadolževanja v tujini, ki se ne sme več ponavljati. Zavedajo se, da so strokovno odgovorni delavci na najodgovornejših položajih v Narodni banki Jugoslavije, ki bi morali po strokovni plati opozarjati na nevarne čeri pretiranega zadolževanja, do katerega je pripeljalo politično izsiljevanje subjektov in združenega dela velikih sistemov in politično-izvrsimih organov v občinah, republikah in pokrajinah. Politično pa so odgovorni najvišji politični dejavniki v federaciji, ki niso tega preprečili, vključno z zvezno vlado, ki je v obdobju 1976—1980 najela v tujini okoli 10 do 13 milijard dolarjev posojil, torej več kot vsa leta poprej po vojni.
Komunisti potrjujejo, da nismo vsi za vse odgovorni. Zavedajo se, da je politična mobilizacija najširših množic odvisna od zaupanja v partijo, ki temelji tudi na razčiščevanju odgovornosti za najemanje tujih posojil in za skrivanje podatkov pred najširšo javnostjo. Zato je njihova naloga, da to resnico na primeren način razgrnejo pred delavci, pa če je še tako neprijetna. Kajti tudi to je sestavni del stabilizacijskega treznjenja.
Brez odgovornosti ni stabilizacije
Emil Lah
Nekaj je nedvomno res: stabilizacije ne bo mogoče izpeljati, če bodo na odgovornih mestih še naprej tisti, ki s svojim neodgovornim političnim in strokovnim ravnanjem družbi povzročajo ne samo gospodarske in politične probleme, temveč tudi socialne in moralne krize. Stabilizacija je namreč proces celovi'ega družbenega preporoda, ki na podlagi opredeljenih načelnih temeljev naše družbene ureditve zahteva dosledno odpravljanje napak in novo kakovost družbenega življenja.
Kajpak vsako družbeno gibanje, in stabilizacija to nedvomno tudi je, zahteva vodilno politično in idejno silo, ki ga bo sposobna usmerjati in voditi. Zveza komunistov je nedvomno naredila že velik korak s tem, da je skupaj z drugimi subjekti dobila plebiscitarno na svojo stran delovne ljudi in druge občane, ko gre za stabilizacijsko naravnanost družbe. Zatika se, ko gre za uresničevanje opredeljenih stabilizacijskih programov, o čemer je bilo tudi največ govora na osmi seji CK ZKS. Zatika se, ko je treba od besed preiti k dejanjem, ko retorika nič več ne pomaga, ampak je izhod le v doslednem in strokovnem opravljanju nalog.
Nič torej ne preseneča, če danes Zveza komunistov vse bolj upira pogled sama vasefv-svoje slabosti in napake in zastavlja vse moči za njihovo odpravljanje, saj je jasno, da bo kos svojemu poslanstvu le idejno očiščena in poenotena in akcijsko usposobliena.
j Vse to pa seveda kar samo od sebe vpije po nujnem kadrovskem pretresu, v katerem morajo priti na površje tisti strokovno in politično usposobljeni ljudje, ki s svojim delom pri izpolnjevanju stabilizacijskih nalog dokazujejo, da se vodilna politična sila in družba nasploh lahko opreta nanje.
Seveda se v takšnem kontekstu razmišljanja in družbenega (še zlasti pa partijskega) ravnanja nujno zastavlja vprašanje o odgovornosti in upoštevanju meril, ki jo opredeljujejo. Vprašanje je pomembno tembolj zato, ker nekateri zdaj v na- . sprotju s potrjenim, naši družbi lastnim načinom reševanja kadrovskih zadreg zahtevajo glave, imena, kazni stalinističnega tipa. Sodeč po razpravah na plenumu slovenskih komunistov, se mnenja o tem razlikujejo tudi v sami organizaciji. Če pustimo ob strani najrazličnejše ribe, velike in male ter njihove bolj ali manj smrdeče glave, potem je potrebno nedvomno ugotoviti, da je najvišji organ ZKS med dvema kongresoma natančno opredelil odgovornost za čezmerno zadolževanje v tujini, ki je očitno najbolj problematična. Andrej Marinc, predsednik CK ZKS, je jasno povedal, da so strokovno najbolj odgovorni najodgovornejši delavci Narodne banke Jugoslavije, ki so se dali izsiljevati, politično pa najvišji politični dejavniki v federaciji, ki so to dopustili. Temu nihče ni oporekal. Res pa je tudi, da kljub opredeljeni odgovornosti na osmi seji CK ZKS nihče ni zahteval nikakršne partijske ali kakršne koli druge kaziti. Takšno ravnanje se zdi v teh okoliščinah tudi edino pametno, kajti če kdaj, potem prav gotovo danes ne potrebujemo afer ali pa procesov. To vsekakor ne bi bila podlaga za mobilizacijo ljudi za uresniče- * vanje stabilizacijskih nalog, temveč kvečjemu za odvračanje.
Če smo že pri kadrovski politiki, naj zapišemo, da torej ne gre za odgovornost v smislu kazanja s prstom na posamezne ljudi, ampak za spreminjanje odnosov na tem področju, kar zaostruje seveda tudi osebno odgovornost. V tem smislu je gotovo treba omeniti razmišljanje Milana Kučana, ki je dejal, »da bi v bodoče kot kriterij kadrovske politike moralo veljati, da nihče, ki nosi odgovornost za slabe razvojne, proizvodne in druge odločitve, najbrž ne more, ali pa ga vsaj kot Zveza ’ komunistov, kol Socialistična zveza, ne moremo kandidirati na vodilna mesta.«
To pa seveda ne pomeni mehanicističnega preštevanja napak in ljudi, ki so jih storili, temveč strpno razčlenjevanje razmer in ravnanj v posameznem družbenoekonomskem obdobju in okolju. Leto je namreč.porok, da se nam družbeno in še zlasti gospodarsko ravnanje ne bo sprevrglo v »ziheraštvo«, ki ga prav zdaj najmanj potrebujemo. Če kdaj, potem je prav zdaj dozorel čas za iskanje novih, inventivnih, tehnoloških, organizacijskih in drugih prijemov, ki edini lahko zagotovijo toliko potrebno ofenzivno gospodarsko politiko. Hudo narobe pa bi bilo, če bi se zdajšnje zaostrovanje odgovornosti ob teh napakah sprevrglo v postavljanje vislic.	_________________________’	_________/vo Kuljaj
m
*
fH
IH
sp
*
<<3S2y'
■
m®
Hi
!|i
*
m
#1$
m
m
mm
*
*
*
■
*
*
lili
II
mm
Si*
lil
;SSi;Si;i
SSSS!
:SSSS:
IH
m
v.v.v.v.v
:SSSS:
m
•.v.v.v.v.
SSSSi: :v&m
XyXvXv
.•.v.v.v.v
JSSS?::
i:SSSS
Ssii
lili:
V.V.V.V.V
:>:*SS:
v.v.vIvH
lili
XyXvXv!
.v.v.v.v.*, .v.v.v.v v.
lil
sili;
mm
m
m
s«
mm
SS5SS
■
*
isw
*
■
SSSSi:
SiSSSi
Ne gre za nov delovni čas, gre za njegovo produktivnejšo izrabo
Za boljši jutri mora vsakdo kaj prispevati
Delovni čas povsem zanesljivo neposredno zadeva vse delavce in tudi druge delovne ljudi in občane. Letos je bilo o njem prelito veliko črnila, bili so bolj ali manj uspešni sestanki, sprejeli smo prenekatera stališča in tudi priporočilo-v republiški skupščini. Imeli smo spomladanski zaplet, ko smo naprej premaknili urne kazalce, in celo konfliktne situacije jeseni, ko smo urne kazalce vrnili nazaj. Ali je šlo le za tisto uro prej ali kasneje, ali za globlja vprašanja, bo pokazala bližnja prihodnost, saj je domenjeno, da se v sindikatih pripravijo analiza in ocena celotne politične akcije ter seveda tudi poglobljene ocene problematike, ki se je v dokaj zaostreni obliki pokazala konec septembra in prve dni oktobra. Šlo je tako daleč, da so ponekod celo »štrajkali« ali s tem grozili, drugod zahtevali odstope, poseben pritisk so občutili zlasti sindikalni aktivisti v posameznih ozdih, ki so skušali znotraj enotne družbenopolitične organizacije zagovarjati in uveljavljati smotre sprememb delovnega časa. Mnogi sindikalni aktivisti so ob tem občutili, da ne morejo naprednih družbenih priporočil uveljaviti ob neposredno izraženih interesih svojega članstva. Pokazalo se je, da so delavci protestirali proti kratenju ustavne in zakonske pravice, da samoupravno odločajo o svojem delovnem času (ali je še kje na svetu tako?), ker so se čutili prikrajšane za povsem konkretno odločitev, ki jo lahko sprejmejo (ne reagirajo pa na veliko množico njim nerazumljivih samoupravnih sporazumov, o katerih tildi neposredno odločajo).
Še bi lahko naštevali, pa bodi dovolj; zato še nekaj o vzrokih za tolikšno razhajanje med politično akcijo (tudi skupščinsko priporočilo ima le političen pomen) in reakcijami delavcev. Lahko jih razvrstimo v tri osnovne domneve: 1. delavec ima poleg interesa, da dela tam, kjer je zaposlen, še interes, da dodatno zasluži, ali z dopolnilnim delom ali na svoji zemlji (ob nizkih plačah je ta drugi interes še izrazitejši); 2. premalo smo upoštevali družinsko problematiko. Zaposlenih je skoraj toliko žena kot moških, marsikje pa je žena še vedno tudi gospodinja, mati ter vzgojiteljica, medtem ko je mož še vedno le družinski poglavar. S premikom delovnega časa (tudi v šolah, vrtcih) smo bistveno prizadeli ravno globoko zakoreninjene družinske odnose; 3. marsikje so zmedo naredili tudi organizatorji javnega prevoza, ker niso bili sposobni voznih redov prilagoditi uram, ki jih je predvidevalo skupščinsko priporočilo. Spet drugje so zadevo zapletli tudi tisti, ki so preslišali politično priporočilo in se opredelili le na osnovi svojih skupinskolastninskih interesov, to so bili, na primer, delavci v nekaterih družbenih dejavnostih in tudi upravnih službah pa delovnih skupnostih družbenopolitičnih organizacij ter delavci iz gospodarskih dejavnosti na Gorenjskem, v zreškem Uniorju in še marsikje. Vse to je povzročilo prometne zagate, večje stroške za organiziran prevoz na delo, kar je zlasti na celjskem območju pripeljalo do takšnih razmer, da je bil potreben dogovor o organiziranem prehodu na stari delovni čas. In še četrto možno opravičilo: to, da smo se le v Sloveniji spoprijeli z delovnim časom, kot ga poznajo v razvitih deželah, da o tem v drugih republikah in pokrajinah sploh niso razmišljali in da ni uspel podoben poskus premika delovnega časa v zveznih upravnih organih, zares ni dajalo pravega upanja na uspeh akcije, ki smo jo po osvoboditvi že dvakrat neuspešno začeli (prvič v petdesetih, drugič v šestdesetih letih). Kaj torej sedaj? Najvabljiveje bi bilo reči, kakršna akcija, takšen rezultat. Pa vendarle menimo, da so bili in so še cilji, ki smo jih z akcijo zasledovali, pozitivni oziroma da to ni bila neumnost, kot trdijo nekateri. Seveda le tako, da bo vsakdo nekaj žrtvoval za hitrejši družbeni razvoj. Da ne moremo le idealizirati blaginje v Trstu, kamor smo tako radi hodili, ne da bi se vprašali, kaj bi lahko sami storili, da bi imeli »Ameriko« še vedno doma, kot smo ugotavljali pred nekaj leti.
, Prepričani smo, da moramo iz zadrege, v kateri smo se znašli, potegniti nekaj tudi zase, zlasti v sindikatu, kjer smo si najbolj (dostikrat osamljeni) prizadevali za uresničitev skupščinskega priporočila (zato smo bili tudi dovolj kritizirani). Najprej to, da ne smemo slepo pristajati na naloge in argumente, ki nam jih ponujajo drugi dejavniki, ne da bi dovolj poznali in skušali spoznati in priznati neposredne interese delavcev, zlasti ne takrat, ko akcija strokovno ni dovolj pripravljena, kot je bilo v našem primeru. Ni moč čez noč spremeniti odnosa do dela in s tem delovne rezultate (možnosti za to so objektivno zmanjšane) le s spremembo začetka delovnega časa. In za uspeh akcije je bistveno napraviti nekaj prioritet, da bi na primer občinski izvršni sveti morali predpisati (z odloki) začetek delovnega časa v dejavnostih, za katere so pristojni (upravne, družbene in storitvene dejavnosti), da to, kar velja za delavce, ki delajo v eni izmeni in v skupnih službah, ne more veljati za delavce, ki delajo v več izmenah, da problematika ni enaka v vseh občinah itn.
In še nekaj, marsikdo je o delovnem času razmišljal in razpravljal na podlagi čustev, ne da bi dejansko poznal problematiko in napredno zastavljene cilje, zato je marsikdo bolj ali manj glasno zahteval tudi: Uredite (vi!) vse drugo, pa bom jaz samoupravno spremenil tudi delovni čas. Zmedo je povzročal tudi premik urnih kazalcev in prometne zagate, ne nazadnje bencinski boni in cena bencina. Spoznati moramo, da vse drugo (produktivnost, storilnost, dohodek, prispevki za družbeni standard in socialno varnost) ni nepovezano z delovnim časom in s tem, kako ga izrabljamo. Torej tudi delovni čas lahko ugodno vpliva na proizvodne rezultate in s tem na osebni in družbeni standard. Zato ne delajmo sile tam, kjer je ni treba, tam, kjer je produktivnost že zdaj na svetovni ravni, bojujmo pa se tam, kjer se moramo, v administraciji, upravnih in drugih službah, kjer smo po številu zaposlenih že zelo naprej, po rezultatih pa daleč v ozadju. Seveda pa naloge — boljša izraba delovnega časa — zlasti glede na potrebe tistih, za katere delamo, ne bomo uresničili, če ne bomo pripravljeni svojih osebnih interesov podrediti skupnim družbenim ciljem. Ali pa moramo to res odlagati za novih deset let ali celo v nedogled, to je vprašanje za vse člane sindikata, sindikalne aktiviste.
x	Franček Kavčič
A Ljubljana, 13. oktober 1983 stran	Delavska enotnost
	
Seja predsedstva RS ZSS
Čas sindikalnega popuščanja se ne sme več ponoviti
S seje so poročali: Ciril Brajer, Ivo Kuljaj, Peter Štefanič in Igor Žitnik
Pestra obravnava nekaterih tem in precej obsežen dnevni red sta značilnosti seje predsedstva, ki je med drugim obravnavalo osnutek strokovnih podlag za oblikovanje sistema delitve sredstev za osebne dohodke in skupno porabo, politiko pridobivanja in razporejanja dohodka v prihodnjem letu z vidika realnih osebnih dohodkov, priprave na občne zbore osnovnih organizacij zveze sindikatov in družbenopolitično usposabljanje kadrov v Zvezi sindikatov Slovenije. Ob tem je predsedstvo — sejo je vodil predsednik Marjan Orožen — obravnavalo še pobude k programu skupščine SR Slovenije za prihodnje leto, poziv RS ZSS osnovnim organizacijam ZS glede tedna miru, nekatere kadrovske zadeve, dogovorili pa so se tudi za sklic seje republiškega sveta in za njen dnevni red. V zvezi s statutom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je v javni razpravi od 20. septembra, pa je predsedstvo menilo, da je čas za razpravo prekratek, in predlagalo SPIZ, da bi jo podaljšali.
Naslov smo si sposodili iz ene od razprav na včerajšnji seji predsedstva slovenskih sindikatov, na kateri je tekla beseda tudi (morda celo predvsem) o strokovnih osnovah, izpeljanih iz družbenega dogovora o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo.
Te strokovne podlage, kot je uvodoma pojasnil Brane Mišič, pomenijo skupna izhodišča in strokovno usmeritev delavcem v temeljnih organizacijah združenega dela. S poenotenimi izhodišči bodo lahko spremenili oziroma dopolnili svoje samoupravne splošne akte s področja nagrajevanja in s tem oblikovali spodbuden sistem nagrajevanja v mejah doseženega dohodka in na temelju kakovostnih dejavnikov. Vse to pomeni uveljavljanje družbenoekonomskih odnosov, v katerih bo delavec kot uprav-Ijalec in gospodar sredstev družbene reprodukcije pridobival osebni dohodek glede na rezultate svojega živega in minulega dela.
Strokovne osnove torej niso
nikakršna metodologija. Delavcem naj bi pomagale do delitve osebnih dohodkov, ki bo spodbujala politiko gospodarske stabilizacije in uveljavljala načelo »za enako delo in rezultate dela približno enak osebni dohodek«.
Ni prostora za kolikor toliko strokovno razlago strokovnih osnov. Omenimo le nekaj dilem, ki so se odprle v razpravi. Med njimi je gotovo ta, koliko se glede na najmanj dveletno zamudo zdaj s temi osnovami mudi, koliko lahko naglica vpliva na kakovost javne razprave. Zamudo je doslej povzročala strokovna zahtevnost področja in tudi neenotnost popravljalcev osnov. Precej vprašanj je bilo o tem, kako in kakšne sporazume dejavnosti kažesprejemati v večjih gospodarskih sistemih, katerih posamezne enote segajo v različne dejavnosti. Zastavljeno je bilo tudi vprašanje minulega dela, ki očitno za mnoge še vedno visi v zraku — in vse skupaj je pač porodilo nekaj plahih dvomov, če se sindikat ne bo prenagljeno zaletel, kot se je pri spremembah delovnega časa.
O zahtevnosti in zapletenosti področja je pričal že živžav za novinarsko mizo in v dvorani — saj niso bile posamezne razprave za nepoznavalca nič kaj privlačne. Bistvo bi skušali strniti v sum, če so strokovne osnove zrele za široko razpravo, v strah, da bi delavci v njih še ne našli tega, kar pričaku jejo. Slišali smo tudi enostavne sklepe, da jih bodo dobro ocenili le tam, kjer bodo v njih našli možnost za povečanje osebnih dohodkov, drugje pa bodo padle v vodo. Jasno je bilo le to, da bo treba še veliko in močno strokovnega dela, da bo delavcem moč razložiti, kaj jim novost pravzaprav prinaša: ne tehnično-organizacijskega pripomočka, ampak pravi motiv za gospodarjenje.
No, zdaj bodo stekli posveti na različnih ravneh, republiški odbori bodo do novembra (!) zagotovili pripravo samoupravnih sporazumov dejavnosti in uskladitev stališč podpisnikov teh samoupravnih sporazumov, hkrati bodo tekle razprave in delo naj bi bilo opravljeno v letošnjem letu!
Ciril Brajer
Konec popuščanju
Na današnji seji je stekla beseda tudi o obrisih politike ZSS glede oblikovanja in delitve sredstev za osebne dohodke v prihodnjem letu. Res, da bo o tem še precej govora in da bodo stališča sindikatov izoblikovana najbrž konec tega meseca, veh-dar že lahko strnemo nekatere poglavitne ugotovitve.
Predvsem velja najprej poudariti temeljno usmeritev slovenskih sindikatov, po kateri se^ realni osebni dohodki v prihodnjem letu nebi smeli več zniževati. Na sindikatih to utemeljujejo s tem, da se je v zadnjih štirih letih realna vrednost osebnih dohodkov zmanjšala že za približno 35 odstotkov, samo letos za 13 odstotkov. Francka Herga je posledice takšnega padanja plastično ponazorila s primerom štiričlanske družine s poprečnimi osebnimi dohodki, ki ji zadostujejo zgolj za pokrivanje najnujnejših življenjskih stroškov. Takšnemu gospodinjstvu ostane na mesec samo kakih 1000 dinarjev, s katerimi si potem njegovi člani pomagajo, kakor vedo in znajo.
Veliko vprašanje, ki se poraja glede delitve sredstev ža osebne dohodke v prihodnjem letu, je, če bomo v prihodn je sploh še potrebovali »dogovor«, ali bi zadostovala že sama resolucija o družbenoekonomskem razvoju, v kateri bi opredelili globalni cilj na tem področju. Kaj bo iz tega, za zdaj še ni moč zagotovo reči. Če pa bi obveljala resolucijska opredelitev, potem bodo morali v ozdih pri delitvi sredstev za osebne dohodke upoštevati sporazume v panogah. Sindikati se skušajo na ta način otresti tradi-
cionalnega indeksiranja, ki je po pravilu doslej vedno bolj teplo dobre kot pa slabe gospodarje. Kljub temu pa v sindikatih še naprej zagovarjajo politiko, po ka^ teri naj bi rast osebnih dohodkov zaostajala za rastjo akumulacije. Edina realna podlaga za rast osebnih dohodkov naj bi bil seveda dosežen dohodek, pri katerem pa bo treba v prihodnje bolj misliti na izkoriščanje notranjih rezerv, večjo produktivnost dela, zmanjševanje obveznosti do družbe itd., ne pa zgolj na poviševanje cen, čemur smo bili priča doslej.
Glede najnižjega osebnega dohodka, ki naj bi zadostoval vsaj za osnovno socialno varnost delavcev, so menili, da bi moral biti višji od zajamčenega osebnega dohodka. Kjer tega (vsaj najnižjih osebnih dohodkov, katerih višino bodo kmalu določili) ne bodo mogli zagotoviti v določenem časovnem obdobju, »bo treba razmere sanirati«, je še med drugim dejala Francka Herga.
Prav zanimivo pa je bilo ob tem razmišljanje Petra Toša, predsednika republiškega komiteja za delo, ki je dejal, da za zdaj spričo zmožnosti proizvodnje in obveznosti, ki jih ima naša republika do skupnosti, še ni nobenega zagotovila, da se realni osebni dohodki ne bi zmanjševali tudi v prihodnjem letu. Razen tega je tudi menil, da najbrž ni stvar političnih organov, če bodo osebni dohodki padali ali ne, temveč konkretnih gospodarskih subjektov oziroma njihovih dosežkov.
Na vsak način bo o sindikalni politiki glede delitve sredstev za
osebne dohodke v prihodnjem letu še precej razprav, še zlasti, ker posamezni člani predsedstva RS ZSS menijo, da se letošnje leto »sindikalnega popuščanja« na tem področju ne sme več ponoviti.
Ivo Kuljaj
Družbenopolitično usposabljanje je sestavina sindikalnega dela
Na seji predsedstva so razpravljali tudi o družbenopolitičnem izobraževanju v Zvezi sindikatov. Ob konkretnih načrtih, ki so jih pripravili strokovni organi, so znova poudarili, da organiziranje oblik družbenopolitičnega usposabljanja sindikalnih članov, aktivistov in najvišjega kroga samou-pravljalcev nikakor ni nekakšen dodatek ali celo okrasek sindikalnega dela, ampak mora to postati široko družbeno, ekonomsko in politično zasnovano nepogrešljivo, vsakodnevno delovanje sindikatov.
Čeprav se to prepričanje uvel-1 javi ja prepočasi, se vendar lahko pohvalijo tudi z uspehi. Temu-je priča 15 samostojnih sindikalnih političnih šol, velika udeležba na enomesečni politični šoli Zveze sindikatov Slovenije, pa tudi druge oblike izobraževanja sindikalnih aktivistov v občinah. Samo od lanske jeseni je v različnih sindikalnih izobraževalnih oblikah sodelovalo več kot 24.790 udeležencev.
Vse te rezultate moramo upoštevati tudi pri kadrovanju ob bodočih volitvah, so menili na seji. Dodatne oblike usposabljanja pa se morajo še v večji meri prilagajati potrebam vsakodnevne sindikalne dejavnosti.
Kako spodbuditi inovacije
Dvanajsti oktober je dan inovatorjev. V nekaterih občinah so ga proslavili »delovno« in slovesno hkrati — s podelitvami priznanj »inovator leta 1982«. V priložnostnih nagovorih so poudarjali, da dosegamo na tem področju vse več in večjih uspehov, kljub temu pa skrb družbe za razvoj inovacijske dejavnosti še vedno ni tolikšna, da bi od nje imeli takšno korist, kot jo imajo v razvitih državah. Treba je povedati, da breme skrbi za razvoj inovacij nosijo v delovnih organizacijah, kar je sicer povsem pravilno. Toda družba bi morala poskrbeti za nekatere ustrezne, denimo sistemske, rešitve, ki nikakor niso v dosegu moči združenega dela. Eno izmed takšnih vprašanj je razmejitev pojmov množična inovacijska dejavnost in inovacija »po službeni dolžnosti« in nagrajevanje. Vprašanje je torej, kdo je upravičen za inovacijo do nagrade, komu pa je to delovna obveznost.
Ponekod dobijo tisti zaposleni, ki jim je tovrstna dejavnost napisana v opisu del in nalog, za pomembno inovacijo nekaj odstotkov (okoli 10) višji osebni dohodek. Drugje direktorju ali raziskovalcu, inovatorju »zračunajo«, kolikšen del inovacije spada v delovno dolžnost in za kolikšen del lahko dobi nagrado. Tu in tam skušajo dokazati, da je inovacija pač inovacija, ne glede na to, kdo jo je »pogruntal«. Vsi ti primeri dokazujejo, da vprašanje nagrajevanja tako imenovanih profesionalnih inovatorjev ni razčiščeno. Zato marsikje prihaja do pravega absurda, da delavec za naključno inovacijo, ki ni plod trajnega in usmerjenegatazi-skovanja, dobi nagrado, ki daleč presega materialno priznanje delavcu, katerega stalno raziskovalno delo (torej tudi inovatorsko) v tovarniškem razvojnem inštitutu je isti delovni skupnosti prineslo dosti večjo in trajnejšo korist.
Da ne bo nesporazuma: s tem prispevkom nikakor ne želimo kakorkoli razvrednotiti množične inovacijske dejavnosti. Nasprotno: trdimo, da koristi od velikega števila majhnih izboljšav mnogokratno presegajo materialno spodbudo, ki smo jo inovatorjem pripravljeni dati. Množična inovacijska dejavnost ne prinaša samo prihrankov, ampak tudi spreminja odnos delavcev do dela, do družbenih sredstev in do dohodka.
Hočemo pa tudi povedati, da inovatorji »po službeni dolžnosti« niso — po našem prepričanju —- ustrezno spodbujeni za tovrstno dejavnost. Resda bi bilo v zdajšnjem času — zakoličenih in omejenih sredstev za osebne dohodke — sila težko močno izločiti pri nagrajevanju posamične skupine delavcev, ki bi lahko po naravi svojega dela prinašali kolektivu in tudi družbi veliko večje koristi (l ili gonilna sila premagovanja težav). Toda vsekakor bo treba takim delavcem (mednje uvrščamo raziskovalce in druge »poklicne« inovatorje) dajati večji osebni dohodek, ustrezen dosežkom pri delu. Hkrati pa bi bilo treba tudi natanko določiti njihove obveznosti. Z drugimi besedami: poklicni inovatorji naj bi bili v skladu z razvojnimi programi in gospodarskimi načrti delovnih organizacij dolžni predlagati določeno število inovacij — za seveda mnogo večjo možnost zaslužka. V nasprotnem primeru (pri neizpolnjevanju nalog) pa zanje ne bi smelo biti prostora na dosedanjem »delovnem mestu«.
Najbrže drugega načina (če ne štejemo tudi potreb po opremi in literaturi), da bi izkoristili sicer velik potencial naših strokovnjakov v proizvodnji in raziskovalnih institucijah, ni.
Boris Rugelj
Racionalizacija v obveščanju — ne samo varčevanje
Ob akciji socialistične zveze za varčevanje s papirjem (roto in drugimi vrstami) ter za zmanjševanje materialnih stroškov za informiranje v občinah, organizacijah združenega dela, interesnih skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah se v javnosti, vsaj kar zadeva informiranje v organizacijah združenega dela, včasih ustvarja nekoliko enostranska oziroma črno-bela slika o značilnostih informacijsko-komunikacijskih procesov in odnosov v ozdih ter prizadevanjih za racionalizacijo sistema informiranja. Tako je na primer nemalokrat videti, kot da je varčevanje s papirjem (v glavnem z roto papirjem) najpomembnejši vidik racionalizacije sistema informiranja v ozdih. Gotovo je, da že kar kronične težave pri dobavi roto papirja (v vzroke za to se tu ne spuščam) pomembno vplivajo na zahtevo po doslednejšem varčevanju z njim.
Samo varčevanje in prihranek pri materialnih stroških še ne pomenita hkrati tudi več razumljivih in pravih informacij. Načelo racionalizacije bi torej moralo biti: čimvečji učinek ob čimmanjših (materialnih) stroških. Žal pa to praktično ni vedno mogoče. Res pa je, da lahko ob sedanjih stroških oziroma včasih tudi ob večjih stroških dosegamo večji učinek. Večjo učinkovitost informiranja in komuniciranja v ozdih bi pogojno lahko opredelili s samo kakovostjo informacijsko-komunikacijskih procesov in odnosov.
(Znano je namreč, da je lahko učinek informiranja samo posreden in je hkrati odvisen tudi od drugih ekonomskih in socioloških dejavnikov.) Kakovost pa je najbrž tem večja, čim več potrebnih informacij pravočasno in sprotno ter v dostopni in razumljivi obliki dobijo vsi zaposleni, kolikor bolj lahko svoje pobude, mnenja, interese in predloge izražajo, posredujejo in usklajujejo in če dobijo na svoja vprašanja prave odgovore.
V	zvezi z varčevanjem in racionalizacijo v informiranju v ozdih največkrat omenjamo glasila. Pa naj samo droben primer pomaga do spoznanja, da je’položaj na tem področju bolj zapleten, kot je videti na prvi pogled. Nekajkrat se je že zgodilo, da so v ozdih ravno tisti posamezniki in skupine (največkrat delavci s posebnimi pooblastili, poslovodni organ in delavci strokovnih služb), ki bi morali po svoji delovni dolžnosti prispevati gradivo, informacijo ali pa prispevek za glasilo (zaradi njihovega slabega sodelovan ja pa je glasilo slabo), postali najglasnejši k ritki tega glasila in so se »izkazali« s predlogom, da bi bilb treba zaradi racionalizacije in zmanjševanja stroškov glasilo ukiniti. Šolski primer demagogije!
V	sindikatih, posebej v odboru za obveščanje in politično propagando nihče ne misli, da posameznih glasil ne bi bilo koristno ukiniti. Toda najprej je nujno ugotoviti, zakaj je določeno glasilo slabo. Ali je sestavni del sistema informiranja s točno določeno funkcijo in zakaj te ne oprSvlja? Če pa ugotovimo, da bi kazalo glasilo ukiniti, nismo še prav nič prispevali k racionalizaciji, če istočasno ne razmislimo tudi, kako povečati pretok informacij — na kakšen učinkovitejši način zapolniti informacijsko vrzel. To pa je gotovo pravica in dolžnost delavcev v ozdih, da prek odborov (ponekod tudi komisij in svetov, kot pravijo družbenim organom za to področje) za infomiranje in delavskih svetov izrazijo svoje informacijske potrebe ter oblikujejo sredstva in načine za njihovo zadovoljevanje. Ustrezni organi pri občinskih organizacijah socialistične zveze in sindikatu (pa tudi pri drugih družbenopolitičnih organizacijah) pa naj bi svojim organizacijam v ozdih, krajevnih skupnostih in občinah dajali konkretno pomoč in usklajevali akcijo na tem področju.
V	sindikatih si že nekaj let prizadevamo, da v ozdih glasilo ne bi bilo edino in osnovno sredstvo posrednega informiranja in komuniciranja. Zagovarjamo pa oblikovanje celovitega— in s kombinirano uporabo neposrednih in posrednih oblik ter načinov —odprtega sistema. Ta naj bi delavcem zagotavljal kratke, sprotne, a bistvene in razumljive informacije o razmerah in dogajanjih v temeljni, delovni in sestavljeni organizaciji, o izpolnjevanju planov, predvidenih ukrepih za reševanje problemov, o posledicah možnih rešitev in ukrepov ter omogočal izražanje in posredovanje kritik in predlogov, pa tudi njihovo usklajevanje.
Zaostrene gospodarske in družbenopolitične razmere so med drugim pokazale, da je še kako pomembna hitra ustna informacija. Nekaj podobnega velja tudi ob nekaterih prekinitvah dela, saj se je kasneje pokazalo, da komunikacija delavcev s strokovnimi službami in poslovodnimi organi, včasih pa tudi političnimi organizacijami, ni bila uspešna, predvsem zato, ker ti drugi zaradi nestrokovnosti, malomarnosti ali pa še česa drugega komunicirati sploh niso bili pripravljeni ali pa svoje obveznosti v informiranju niso izpolnjevali. Kar pa zadeva samo vsebino informacij, pa je videti, da smo v preteklosti mogoče preveč pozornosti namenjali informacijam o delitvi dohodka. Sedanje obdobje pa zahteva več ustreznih informacij o tem, kaj vse vpliva na pridobivanje dohodka in kako ga povečati.
Očitno je, da bo treba večjo veljavo dati sprotnim informacijam prek razglasnih postaj in (tedenskih) biltenov, kombinirano z razpravami v samoupravnih delovnih in sindikalnih skupinah, da o boljši izrabi oglasnih desk sploh ne govorimo.
Matjaž Kek
Delavska enotnost
Žalec
Probleme moramo osvetliti, hkrati pa zahtevati rešitve
Delovna skupina republiškega sveta Zveze sindikatov, ki jo je vodil sekretar Zdravko Krvina, se je sestala z vodstvi osnovnih or-
ferenc in osnovnih organizadj večjih ozdov, obisk pa zaključili s prisotnostjo na seji predsedstva občinskega sveta.
V ospredju pogovorov so bile naloge sindikatov pri uresničevanju dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije, vprašanja pridobivanja dohodka, nagrajevanja, socialne politike, združevanje dela in sredstev, ustavnega položaja delavca in delovnega časa.
Na seji predsedstva, kjer so podali oceno stanja v omenjenih organizacijah pa tudi v občini, je bilo ugotovljeno, da osnovne organizacije uspešno izvajajo zastavljene naloge, kar je predvsem rezultat ugodnih gospodarskih gibanj, aktivnosti in enotnosti vseh subjektivnih sil. Pomembno je tudi, da se opirajo na lastne sile, s tem pa se tudi dviga zavest in pripravljenost delavcev za premagovanje vsakodnevnih težav. Delavci pa v zaostrenih pogojih za gospodarjenje postajajo vse bolj občutljivi in kritični ob nerazumljivih in neučinkovitih administrativnih ukrepih, padcu standarda, divjanju cen, večanju socialnih razlik in drugih negativnih pojavih, kar vse spodbuja njihovo nezaupanje in malodušje. Precej kritik je letelo na delo v delegatskem sistemu, saj delavci nimajo nobenega vpliva na porabo, ki je že vnaprej
■' o*. t	to
Delovna skupina med ogledom proizvodnje v KIL Liboje
določena. Občinska zdravstvena skupnost bo razpravljala o novi prispevni stopn ji te dni, čeprav velja že od 3 1. 8. 1983! V občini Žalec je trenutno 131 iskalcev zaposlitve, na drugi strani pa je 378 prostih mest. Torej so potrebe po delavcih večje, predvsem v kovinski industriji in kmetijstvu, zato je toliko bolj nerazumljivo število
nezaposlenih.
»Če bi v kmetijstvu zapo-
slili več delavcev, bi tudi bilo manj neobdelane zemlje,« je dejal Zdravko Krvina in opozoril, da morajo ustrezne strokovne službe in tudi družbenopolitične organizacije temu vprašanju nameniti več pozornosti. Ko so v razpravi člani predsedstva opozorili na probleme zaradi padca standarda, divjanja cen, nesa-moupravnega sprejemanja odločitev in ukrepov, neure-sničevanja sprejetih sklepov
Problemska konferenca sindikata v Železarni Ravne
Železarji lahko večino težav rešijo sami
Osnovne usmeritve problemske konference, ki jo je pred dnevi pripravil izvršni odbor konference OO ZS v Železarni Ravne, so bile, da morajo delavci ob čimboljši organiziranosti povečati proizvodnjo, produktivnost, ekonomičnost in gospodarnost. To bi dosegli z optimalnim izkoriščanjem časa, strojev in naprav, izpolnjevanjem dobavnih rokov in količin, izboljšanjem kakovosti in izkoristka, zmanjšanjem odpadkov in neuspele proizvodnje, z učinkovitejšim varčevanjem energije in materiala, z izboljšanjem poslovnih in samoupravnih informacij ter namensko proizvodnjo za izvoz. Tem splošnim usmeritvam so v posameznih tozdih oz. delovnih skupnostih sledile konkretne naloge, opredeljene v akcijskih programih. V šestih tozdih (od skupno 24) so, kot kaže, menili, da ni potrebno izdelati konkretnih ukrepov in niso naredili akcijskih programov. Slabost večjega števila izdelanih akcijskih programov pa je, da manjkajo normativi, termini in nosilci nalog.
Analiza doseganja sred-
njeročnega in letnih planov kaže, da sledijo temeljnim ciljem planov, a jih ne dosegajo v tolikšni meri, kot so načrtovali. Objektivni razlogi so uvozne omejitve, spremembe predpisov o amortizaciji, omejevanje vseh vrst porabe in podobno. Visoka stopnja inflacije vpliva na negotovost vseh poslovnih odločitev. Toda tudi v notranjih dejavnikih so še precejšnje rezerve. To so pokazale predhodne razprave v sindikalnih skupinah, kjer so delavci opozorili na nerešene probleme in slabo delo ter opredelili načine reševanja v lastnih tozdih oz. delovnih skupnostih, manj pa so za težave krivili druge ali jih sploh niso. Takšna stališča potrjujejo prepričanje železarjev, da lahko večino problemov rešijo sami.
- Razprava na problemski konferenci je navrgla številna opažanja, mnenja in predloge z različnih področij. Poleg neposrednih delovnih nalog so razpravljale! opozorili na ekonomsko-politicni parale-lizem, tj., da gre v stabilizacijskih prizadevanjih tudi za pozitivno potrditev socialističnega samoupravljanja. Prav
sedaj se namreč pojavljajo ideje in tendence, da bi samoupravni sistem onemogočili ali kar zavrgli. Glede klasične zaščitniške funkcije sindikata so menili, da mora delavec s svojim delom sam zaslužiti za dostojno življenje. T. i. negativna sociala namreč destimulira delavce s poprečnimi osebnimi dohodki. Zato ^a bi morale biti resolucijske opredelitve o delitvi dohodka bolj plastične. Največ razprav je opredelilo seveda neposredne delovne naloge. Sklenili so, da bodo morali:
—	zagotoviti dosledno tehnološko in delovno disciplino in disciplinsko ter materialno ukrepati pri odstopanjih, kar seveda ni neposredna naloga sindikata, a mora takšnemu stališču dati vso podporo;
—	izboljšati koordinacijo dela, samo delo, povečati iz7 koristek, zmanjšati odpadke;
—	uvesti premakljivi delovni čas in izmene, kjer obstajajo možnosti;
—	združevati dela in naloge v administraciji in tudi v proizvodnji, odpravljati ozka grla z razporejanjem in s tem v zvezi preveriti plan zaposlo-
in stališč, so poudarili, da bi morali, odločneje izpostaviti odgovornost tistih, ki takšne ukrepe sprejemajo, za napake in kršitve pa nikomur ne odgovarjajo.
Ob zaključku obiska delovne skupine je bilo tudi ugotovljeno, da so takšni obiski koristni in nujni v skupnih prizadevanjih za uresničevanje nalog v zvezi sindikatov.
Jk
vanja za naslednje leto;
—	doseči do konca leta še večji izvoz, se držati rokov in združiti z domačimi kupci čimveč deviz;
—	preventivno vzdrževati stroje in naprave, nadomestiti že amortizirane in ugotoviti -zakaj se je kakšen stroj pokvaril
—	zmanjšati medfazne in končne zaloge, spodbujati kooperante in bolj enakomerno odpošiljati izdelke, da ne bi prišlo do likvidnostnih težav;
—	izboljšati poslovne in samoupravne informacije ter razširiti mentorstvo v inventivni dejavnosti (v 'vsakem oddelku en mentor),
—	z materiali in energijo delati skrajno racionalno;
—	izdelati dolgoročni program gospodarske stabilizacije in ga upoštevati v planskih izhodiščih za naslednje leto.
Najpomembnejša naloga pa je podrobnejša operacionalizacija vseh sklepov, saj so po besedah enega od delegatov takšne in podobne sklepe že večkrat sprejemali, a ni bilo večjega učinka.
Marko Vrečič
Ta teden v republiških odborih sindikatov dejavnosti
Kaj je napoti obrtnikom
Osrednja točka zadnje seje Izvršilnega odbora ROS delavcev obrti je
bila namenjena razpravi o pravici do uveljavljanja zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, za delavce, ki delajo v obratovalnicah samostojnih obrtnikov. Gre za prizadevanja, da se izenačijo ti delavci z delavci v združenem delu, tako glede obveznosti kot tudi pravic, ki izhajajo iz dela. Vendar pa bi bil nesmisel, če bi delavce obravnavali ločeno od nosilcev obrtnega dovoljenja, zato bo republiški odbor predlagal Zvezi obrtnih združenj skupno akcijo za uveljavljanje beneficirane delovne dobe za nekatera dela v proizvodnji akumulatorjev, gradbenega materiala, stekla, livarnah, v prometu, pomorskem ribištvu in kovaški industriji.
Na seji so se člani izvršnega odbora seznanili tudi z gospodarskimi gibanji v obrti v prvih šestih mesecih letos. Značilno je, da obrtne organizacije beležijo visoko rast celotnega prihodka, a da dohodek za njim zaostaja zaradi visokih stroškov poslovanja.
Hkrati pa so se kar za 69,4 odstotka (glede na isto obdobje lani) zmanjšale izgube v obrti in zasebnih storitvah. Teh je bilo za 18 milijonov dinarjev. To kaže na sposobnost manjših obratov, da se hitro prilagajajo ra-zmeram na tržišču. Verjetno pa so te organizacije v zaostrenih gospodarskih razmerah uspešno poiskale tudi vse notranje rezerve, da bi premostile tekoče težave pri poslovanju. Le tako si lahko razlagamo dejstvo, da so zmanjšali izgube, medtem ko so se te v celotnem gospodarstvu republike povečale kar za 88,1 odstotka.
Člani izvršilnega odbora so se dotaknili tudi pisan ja revije »Obrtnik«. V tej reviji, ki jo izdaja Zveza obrtnih združenj, je bil pred časom objavljen zapis, ki kaj čudno obravnava zakonodajo s področja obrti. Pisec članka »Samostojno osebno delo v SR Sloveniji« je kategorično zapisal, da na nadaljnji razvoj samostojnega osebnega dela negativno vplivajo zakon o davkih občanov, obrtni zakon in kolektivna pogodba ter še nekateri drugi predpisi. Pisec članka pa v tekstu nikjer ne poda tudi razlage, kateri so tisti členi kolektivne pogodbe, ki zavirajo razvoj obrti.
Tudi sicer je precej vprašljivo takšno napadanje zakonodaje, pri sprejemanju katere so enakopravno sodelovali tudi obrtniki prek svojih delegatov.
Ker je sindikat skupaj z Zvezo obrtnih združenj sopodpisnik kolektivne pogodbe, je zahteval, da Zveza obrtnih združenj oziroma uredništvo »Obrtnika« pojasnijo tak način pisanja in ga argumentirajo. Ti tega do sedaj še niso storili in zato bo ROS obrti delavcev to vprašanje ponovno aktualiziral.	-	A. D.
Iz občinskih organizacij ZSS
Murska Sobota
Na seji občinskega sveta ZSS so med drugim razpravljali tudi o delovanju samoupravne delavske kontrole in disciplinskih komisij. Ugotovili so, da delavci sicer poznajo delo svojih nadrejenih, vendar menijo, da nima smisla prijavljati poslovodnih organov zavoljo nepravilnosti pri njihovem delu. Vse premalo se tudi ocenjuje delo vodilnih delavcev v delovnih organizacijah, verjetno zato, ker je ocenjevanje v današnjih razmerah težka naloga. Zunanji sodelavci so dostikrat v nerodnem položaju, kot nekakšni sodniki. Premajhna je tudi pomoč strokovnih služb članom samoupravne delavske kontrole. Na seji so sklenili, da mora občinski svet ZS pomagati samoupravnim delavskim kontrolam, za člane teh organov pa bodo prek delavske univerze pripravili dodatno izobraževanje.
Ljubljana- Center
Na seji konec septembra so obravnavali poročilo o polletnem poslovanju v občini. Ocenili so, da so organizacije združenega dela dohodek gospodarno razdelile in s tem bistveno povečale akumulacijo. Vendar pa bi lahko ozdi ob doslednejšem upoštevanju dogovorjenih omejitev na področju splošne in skupne porabe ter drugih obveznosti namenili še več sredstev za razširjeno reprodukcijo. Na seji so tudi sklenili, da bodo dali pobudo republiškemu svetu ZSS, da se ponovno opredeli do nadaljnjega padanja realnih osebnih dohodkov do konca letošnjega leta, saj se da z veliko verjetnostjo sklepati, da bo padec realnih osebnih dohodkov dosegel takšen odstotek, ki je po stališčih, sprejetih v zvezi sindikatov, nesprejemljiv. Razpravljali pa so tudi o poročilu o uveljavljanju družbenih usmeritev na področju delitve dohodka, sredstev za osebne dohodke ter skupno porabo v občini. Ugotovili so, da so v mnogih organizacijah združenega dela z reševanjem problemov delavcev z nizkimi osebnimi dohodki dosegli uravnilovko, kar slabi storilnost in zaostruje medsebojne odnose. Zanimiva je tudi ugotovitev, da na nekaterih področjih gospodarstva in negospodarstva (projektiva, zdravstvo, šolstvo, inštituti, kultura) delavci pridobivajo del osebnih prejemkov zunaj rednega delovnega razmerja. To povzroča socialno neenakost delavcev in delno zmanjšuje storilnost.
Koper
Na seji predsedstva so razpravljali o predlogu ukrepov za odpravo pomanjkljivosti na področju sistema nagrajevanja v tozdu Trgovina Adria in DO Adriacommerce Koper. Sklenili so, da bodo zahtevali od omenjene delovne organizacije, da v petnajstih dneh izdelajo in predložijo program z roki in odgovornimi osebami za pripravo in sprejem samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah m merilih za razporejanje čistega dohodka, delitev sredstev za OD in skupno porabo. Predsedstvo občinskega sveta je tudi predlagalo izvršnemu odboru OO ZS v Trgovini Adria, da na sestanku osnovne organizacije ZS oceni utemeljenost izplačil stimulacije za prvo polletje letos, ker so ugotovili, da so bila le-ta izplačana kot provizija in celo v nasprotju z nekaterimi določili pravilnika o delitvi sredstev za OD. Prek samoupravnih organov pa je treba uveljaviti zahtevo, da te neupravičeno izplačane osebne dohode delavci takoj vrnejo. Člani predsedstva so delovni organizaciji tudi predlagali, naj ugotovi moralno in kazensko odgovornost delavcev v tozdu in delovni organizaciji ter članov izvršnega odbora osnovne organizacije zveze sindikatov za nespoštovanje družbenih usmeritev.
Delavska
PfiRi
imi
Planinsko srečanje sozda ZGP GIPOSS
Gradbeniki na Glažuti
Gradbeniki iz gradbenih delovnih organizacij sozda združenih gradbenih podjetij Giposs so pred petimi leti razmišljali, kako v še večji meri med seboj povezati delavce iz različnih koncev republike. Ena od možnosti oziroma najpomembnejša med njimi je bila vsekakor rekreacija. Ena od oblik pa so bila tudi srečanja planincev.
Letos so delavci Gipossa pripravili že četrti planinski pohod. Tokrat na Glažuto na Pohorju. Organizator, planinska sekcija Stavbarja iz Maribora, je zbrala na Glažuti 143 delavcev iz gradbenih podjetij
Gradbinec Kranj, Ingrad Celje, Pionir Novo mesto, Inštalacije Ljubljana, Stavbar Maribor in Gradbeni finalist Maribor. To je bila predvsem priložnost za družabno in prijateljsko srečanje delavcev, ki delajo uspešno na domačem in tujem gradbenem tržišču pod skupnim imenom sestavljene organizacije Giposs. Po letošnjem uspelem srečanju na Glažuti na Pohorju se bodo prihodnje leto zbrali na jubilejnem petem srečanju nekje na Dolenjskem v organizaciji novomeškega Pionirja. Pravzaprav je to srečanje ponovni dokaz o možnostih združevanja delavcev tako velike
Obvestilo
Ker je naš tednik Delavska enotnost prostorsko omejen, pomanjkanje časopisnega papirja pa še vedno pereče, v prihodnje ne bomo več objavljali »odmevov« oziroma razmišljanj ob naših novinarskih prispevkih, ki bodo daljši od štirih tipkanih strani (120 tipkanih vrst). Poleg prostorske stiske moramo ob tem upoštevati tudi želje naročnikov, ki jih bolj zanimajo krajši in jedrnati prispevki kot pa zelo dolga razmišljanja.
Uredništvo Delavske enotnosti
Kozerija
V prave roke
Tovariš Brkič, predsednik komisije za ugotavljanje socialno ogroženih delavcev v tovarni, je takoj prešel k bistvu stvari. Pomahal je z listom pred obrazi navzočih in dejal:
»Tovariši in tovarišice, tukaj imam spisek socialno najbolj ogroženih delavcev naše tovarne. Naša naloga pa je, da zdaj ugotovimo, kdo je najbolj upravičen do socialne podpore. Se strinjate?«
Vsi so se strinjali, le tovariš Priliznik se je nekam živčno presedel na stolu. Tovariš Brkič je nadaljeval.
»Kot sem že rekel, je spisek precej dolg, zato bom šel kar po vrsti. Naša komisija je ugotovila, da delavec Peter Revež Živi v skrajno slabih stanovanjskih razmerah. V majhni podnajemniški sobi se jih stiska pet. Razen tega je njegov OD zelo nizek. Naša tovarna mu je edini vir dohodkov.«
Tovariš Priliznik je takoj vstal. .
»Ni edini vir. Peter Revež ima njivo. In to kar precej veliko. Na njej se da dosti pridelati,« je rekel.
V sejni sobi je završalo. Po daljšem prerekanju so Petra
Reveža črtali s seznama socialno ogroženih.
»Naslednji tovariš je Jaka Lakota,« je nadaljeval tovariš Brkič. Tovariš Priliznik je spet vstal.
» Le kako se je mogel znajti na spisku socialno ogroženih, ko pa je znano, da popoldne šušmari. Pomaga zidarju. Videl sem ga.«
In tako je prečrtal tudi Jaka Lakoto.
»Dobro, nadaljujmo. Na vrsti je Stanko Jeza,« je spet nadaljeval tovariš Brkič.
Zdaj pa se je oglasil komercialni.
»Mislim, da tovariš Stanko Jeza ni socialno ogrožen. Se pravi, ne bi bil, če ne bi pil. Zadnjič sem ga na lastne oči videl, kako je bil pijan v gostilni, kamor sem slučajno zašel z našimi poslovnimi partnerji,« je rekel trezno in preudarno.
In tako je šlo dalje. Vse do konca. V sobi je zavladala moreča tišina. Prvi je prišel do sape tovariš Brkič.
» Tako vendar ne gre, tovariši. Nemogoče je, da v naši tovarni ne bi bilo nobenega socialno ogroženega delavca. To je vendar skregano z zdravo
pametjo,« je rekel nejeverno.
»Saj so,« je rekel tovariš Priliznik in se smehljal.
»Kdo?« je vprašal tovariš Brkič.
Tovariš Priliznik je uprl prst v generalnega direktorja in rekel: »On je prvi.«
Vsi so onemeli. Tovariš Priliznik pa se ni dal zmesti.
»Kar pomislite. Tovariš generalni je od jutra do večera v tovarni. Živi in diha zanjo. Sploh nima časa misliti nase. Razen tega mora skrbeti za petčlansko družino. Trije otroci se šolajo, to pa nikakor ni poceni. Naša tovarna pa mu je edini vir dohodkov. Zato menim...«'
Vsi so glasno zaploskali... Tovariš Priliznik pa je nadaljeval: »In tukaj so še njegov namestnik, pa komercialni, ki prav tako živijo in dihajo samo za tovarno. Od jutra do večera...«
In tako je šlo od vrha navzdol!
Ko so se razšli, so bili vsi Zelo zadovoljni, kjer so odkrili resnične socialno ogrožene delavce v tovarni, saj bo tako prišla socialna podpora v prave roke!
Janez Križan
l --
Mii
W*§
asociacije tudi zunaj delovnega časa. Ce odštejemo športne igre, kjer so pač vključeni predvsem tisti z nekaj športnega duha ali pa že tradicionalna kulturna srečanja, kjer izstopajo predvsem tisti z ustvarjalnim duhom, so morda prav takšna planinska srečanja priložnost več za družabno in prijateljsko srečanje. Na njih se srečujejo cele družine in predvsem tisti, ki se morda prav ob takšnih priložnostih prvič odpravijo v planine. Vsekakor je to korak več na področju rekreacije in predvsem zbliževanja delavcev med seboj.
B. Š.
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Prednostni vrstni red za dodelitev stanovanja
Organizacija združenega dela in vsak stanodajalec, ki oddaja stanovanja v družbeni lasti, mora v skladu s samoupravnim splošnim aktom oddajati stanovanja le po določenem postopku, katerega sestavni del je tudi sprejem prednostnega vrstnega reda upravičencev. Po novem zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35-82 z dne 11. 10 1982) ni mogoče dodeliti stanovanja, dokler prednostni vrstni red upravičencev ni pravnomočno sprejet.
Vsak prizadeti upravičenec lahko 'spodbija prednostni vrstni red z ugovorom pri pristojnem organu stanodajalca, (oz. pristojnem organu v organizaciji združenega dela), poleg tega pa lahko zahteva tudi sodno varstvo pri sodišču združenega dela, če se ne strinja z odločitvijo o njegovem Upi ugovoru. Dokler odločba soli dišča združenega dela ni pravnomočna, stanodajalec ne sme izročiti upravičencem stanovanja, zato zakon daje čvrsto varstvo pravic vsem prizadetim upravičencem.
$ Prednostni vrstni red upravičencev mora biti sestavljen v skladu s postopkom pri slapi nodajalcu, ne pa pred sodiš-!|g čem združenega dela. Sodišče združenega dela lahko le odpravi sklep oz. odločbo stanodajalca, ne more pa spreminjati prednostnega vrst-****** nega reda, tako da bi posegalo v razmerja med upravičenci.
Ih
Tj
i
IHII Prav zato sodišče združenega dela v skladu z 38. členom zakona o stanovanjskih razmerjih le odpravi prednostni
nizaciji združenega dela ali skupnosti, ugotovi, katere kršitve so bile storjene v postopku, zato morajo samoupravni organi postopek pono-||| viti in upoštevati napotke sopi dišča združenega dela, tako glede uporabe samoupravnih splošnih aktov, kot tudi glede dopolnitve dejanskega stanja in izvajanje dokazov o posameznih dejstvih.
Glede na takšno zakonsko |p ureditev se lahko postopek za |||| dodelitev stanovanj zavleče, & tako da lahko stanovanja čakajo na upravičence vse do JU pravnomočne rešitve odločbe |p| o dodelitvi. Zato bi morali |||| stanodajalci in še posebej or-i||| ganizacije združenega dela ||| začeti s postopkom pred do-/'|! zidavo stanovanj, tako da upravičenci ne bi po nepo-i trebnem čakali na rešitev spora. Sodišča združenega dela pa morajo sporom v IpP zvezi z dodeljevanjem stano-jjp vanj dati prednost pri obravnavanju.
I. Ž.
Člani Slovenskega športnega in kulturnega kluba Triglav so izvohh za svojega predsednika Zlatka Sagaja (stoji desno), ki se je že doslej izkazal pri povezovanju naših delavcev na začasnem delu v Gradcu in njegovi okolici.
Novi slovenski klub na avstrijskem Štajerskem
Ambasadorji naše domovine
Že bežen sprehod po avstrijskem Gradcu človeka prepriča, da tu živi in dela precejšnje število Slovencev. Veliko jih je tu že iz predvojnih časov, marsikdo pa si je v Gradcu in njegovi okolici poiskal kruh kasneje, pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Zaslužek ni slab in kar je prav tako pomembno, domovina je zelo blizu. V manj kot uri lagodne vožnje si namreč že na mednarodnem mejnem prehodu v Šentilju. Zato so vezi z našimi delavci na začasnem delu v tem delu avstrijske Štajerske z matično domovino toliko bolj tesne in neposredne. Vsaj konec vsakega tedna mnogi radi prestopijo prag rodne hiše in se ob domačem ognjišču pogovore v svojem narečju. Naj bo delo na tujem še tako dobro poplačano, vendar dom ostane dom in domače zemlje ne more nadomestiti tudi najslajši kruh.
Kljub rednim in tesnim vezem z domačimi kraji pa so letos naši ljudje na začasnem delu v Gradcu in njegovi okolici sklenili, da ustanove svoje društvo. Že doslej so se namreč redno sestajali, se pomenkovali o tem in onem, se ob slovenski pesmi radi poveselili, in če je
bilo dovolj časa tudi pomerili na športnem področju. Najpogosteje so se sestajali v Gostišču pri belem volu na Lihe-nauer Hauptstrasse 135, kjer so si zares prijetno uredili svoj klubski prostor. Opremili so ga z vsemi mogočimi slikami, pla' kati, najrazličnejšimi predmeti in seveda zastavami iz domovine.
Neformalnemu združevanj0 Slovencev in tudi drugih naših rojakov v Gradcu je torej sledila uradna ustanovitev Slovenskega športnega in kulturnega kluba Triglav, ki je b»a zadnji septembrski večer. Klubski prostori so bili kar premajhni za mnoge naše rojake, ki so se želeli udeležiti pomembnega dogodka. Za prvega predsednika so izvoli" Zlatka Sagaja, potlej pa so v uradnem delu in kasneje v neformalnem delu večera začrtan smernice za delo kluba v prihodnje. Navzoči so bili tu®
predstavniki družbenopolitičnih organizacij iz domovine, » so pozdravili zbrane rojake in jim zaželeli čimveč uspehov pri medsebojnem povezovanju.
Besedilo in slika-Andrej Ulaga
Delavsko prvenstvo v šahu
V soboto, 15. oktobra ob 13.30. uri bo v Rogaški Slatini otvoritev vsakoletnega delavskega prvenstva Slovenije v šahu za člane in članice osnovnih sindikalnih organizacij-Tekmovanje bo trajalo dva dni in bo razdeljeno v 9 kol z 20 minutami časa za razmišljanje na igralca. Kdor želi sodelovati, naj prinese s seboj šahovsko garnituro in šahovsko uro, prijavite pa se pri Šahovski zvezi Slovenije (Cankarjeva ul. L Ljubljana) do 13. oktobra.
Šahovska zveza Slovenije Republiški svet ZS Slovenije Zdravilišče Rogaška Slatina
i enotnost
	


SSSilili
l
-y.
	 	
V LIK Savinja bodo vsi delali ob sobotah
Od besed k strojem
»Imamo dobre surovine, stroje in dobre kupce, torej je od nas odvisno gospodarjenje. Zato smo se odločili, da bomo vsi delavci LIK Savinja delali tudi ob vseh prostih sobotah, izkupiček pa namenili obogatitvi obratnih sredstev. Gre za 96 delovnih ur in iztržek 50 milijonov dinarjev.« To je vsebina sporočila, ki prihaja iz LIK Savinja v Celju.
Pred mesecismo v Delavski enotnosti pisali o izrednem izvoznem uspehu kolektiva, ki je slovensko javnost že pred leti
Nekateri so ob tem boje, da naša akci ja ni v mejah zakonodaje in ustave. Mi pa menimo, da je osnova naše ustave delo, torej bo tudi naše delo temelj našega obstoja, s tako doseženimi učinki, ki ne bodo majhni, bomo v glavnem povečevali izvoz, ki smo ga že v prvi polovici leta skoraj za petino.«
V LIK Savinja menijo, da si bodo z dodatnim delom popravili tudi svoje osebne dohodke. Ti bodo odvisni od truda vsakogar in sproti obračunavanj, celotni dohodek pa je odvisen od kakovosti izdelka.
»Če je vse, kar načrtuje sedanje vodstvo, tudi izvedljivo in tako učinkovito, potem je upravičeno vprašanje, kaj smo vsa ta leta delali,« komentira strokovnjak, donedavnega eden izmed vodilnih delavcev v LIK Savinja. »Če jim bo to uspelo, potem je jasno, da smo mi neupravičeno dobivaB plačo in bi nas morati vse zapreti...«
opozoril nase. Prav za te uspehe je tudi dobil najvišje republiško priznanje. Kaže pa, tako vsaj trdi Zvone Ferlič, generalni direktor in njegov strokovni štab, da so v njihovem tehnološkem procesu še mnoge rezerve.
»Naša računica je jasna in enostavna. Strokovne službe so pripravile načrte za boljše gospodarjenje, z izračuni smo šli pred vodstva družbenopolitičnih organizacij in nato pred delavce. Že od začetka leta spremljamo storilnost in ugotavljamo, da bi jo lahko še izboljšali. Storilnost in učinkovitost sta zdaj tolikšni, da me je P tem sram govoriti. Ker imamo izredne izvozne uspehe in možnosti, smo se odločili za delo ob sobotah. Predlog je bil, da bi to delo opravili udarniško. Vendar vztrajam, da mora biti to delo nagrajeno, plačano. Delali pa bomo vsi, brez izjeme, vsak po svojih sposobnostih in usposobljenosti.
V kolektivu so že izbrali posebne koordinatorje za sobotno delo, vodilni delavci bodo menjaje tudi ob sobotah opravljali svoje naloge tako, da bodo čimbolj ustregli zahtevam tržišča. V zadnjem času jim je uspelo dodobra finalizirati proizvodnjo, poleg tega pa kupcem ponuditi tudi druge, finančno zanimive storitve, kot so denimo posebna ali dodatna sušenja, specialni razrezi itd.
Bolj kot to, da je njihova odločitev sprta z ustavo in zakonom o združenem delu jih skrbi, da svojih izdelkov ne bodo mogli spraviti pravočasno k ladjarjem in kupcem. Trdijo, da jim skoraj petina blaga ostaja na dvorišču zaradi težav s prevozi, pomanjkanja nafte in železniških vagonov. Prav zavoljo tega, ker so v zadnjem času pridobili vrsto novih kupcev, tudi v državah, kjer je konkurenca izredno huda, te težave niso zanemarljive.
Janez Sever
ODMEVI
Živahfto v luki Koper
V koprski luki so v letošnjih prvih' devetih mesecih pretovorili 1.695.075 ton raznega blaga (nafta ni všteta), kar je le za 2.145 ton manj od načrtovanega prometa. Največ so pretovorili v temeljni organizaciji Sipki tovori — 830.420 ton, kar je za 170.450 ton več od načrtovanega prometa za prvih devet mesecev. Plan so presegli tudi v temeljni organizaciji Tovori lesa. Pretovorili so 212.657, načrtovali pa 168.750 ton. Besedilo in slika: Zoran Vlajič
Elitna sramota sredi bele Ljubljane
* Nekatere trditve v prispevku novinarjev Alenke Lobnik-Zorko in Iva Kuljaja z naslovom Elitna sramota sredi bele Ljubljane (DE 29. 9. 1983) so vredne pfemisleka oz. zahtevajo dodatne obrazložitve. Ne poznam delovne organizacije, o kateri je govora, vendar pa se mi zdi, da je to samo ena plat medalje. No, o tem naj pišejo tisti, ki to bolj poznajo.
Zanimiva in hkrati nedorečena pa se mi zdi trditev predstavnika občinskega sindikalnega sveta Ferija Možine, ki je »vztrajal pri stališču slovenskih sindikatov, po katerem delavcem ne bi smeli izplačevati manjših osebnih dohodkov od zajamčene osnove.«
OSTANI vs\ ZDRAV T
IME KADI
V čem je ta trditev zanimiva in nedorečena?
Dolga leta se že ukvarjam s sistemom delitve sredstev za osebne dohodke in tudi ni še tako dolgo, kar sem sodeloval tudi pri strokovnih izhodiščih za sprejem političnih stališč slovenskih sindikatov za področje delitve sredstev za osebne dohodke. Vso to dobo nisem naletel na takšno stališče, pač pa so bila le-ta usmerjena tako:
—	delavcu pripada toliko osebnega dohodka, kolikor je s svojim delom prispeval k skupnemu uspehu vseh delavcev v tozdu oz. delovni organizaciji in
—	delavcu je potrebno zagotoviti ob normalnem delu in normalnem delovnem rezultatu vsaj toliko osebnega dohodka, da lahko pokriva osnovne življenjske potrebe — tako imenovani »minimalni osebni dohodek«.
Feri Možina je imel v mislih očitno to drugo stališče, vendar z eno lepotno napako: ni upošteval kot pogoj za to normalno delo in normalen delovni rezultat. Iz tega pa se poraja nekaj temeljnih vprašanj: ali je delavcu dejansko v vsakem primeru zagotovljen osebni prejemek — ne osebni dohodek —-v višini, ki ga objavlja Zavod za statistiko kot socialni minimum ali kot ga s politično akcijo zagovarjajo slovenski sindikati. Pogosto je tu velika razlika (tokrat med približno 8500 din in 10.000 din). V praksi sta se oblikovali dve poti: prva načelna in brezkompromisna, ki |p§ pravi, da v primeru, ko delavec s svojim delom naredi mnogo več ali v našem primeru mnogo manj od določenih osnov in meril, tudi prejme toliko, kolikor je s svojim delom prispeval.
To pomeni, da če v obračunskem obdobju ni naredil ničesar, je tudi obračun OD po ra-zultatih dela nič.
Druga, manj brezkompromisna pot pa je, da se obračuna razlika od »zasluženega« OD, ki je manjši kot minimalni OD, do minimalnega; v primeru v obravnavanem članku od navedenih 5180 din do 8500, to je v znesku 3320 din, kar se delavcu izplača kot solidarnost. Vendar se mehanizem tu ne ustavi.
Nujno je potrebno ugotavljati vzroke, zakaj delavec ni dosegel s svojim delom s samoupravnim splošnim aktom določenega minimalnega osebnega dohodka, ker to nima za posledice samo ogrožanja njegovega osebnega standarda ali sploh preživetja, pač pa tudi zmanjšani dohodek tozda zaradi manj opravljenega dela. Vzroki za to so lahko dvojni: objektivni — brez delavčeve krivde, kot na primer pomanjkanje materiala, energije, zastoji zaradi zastarele opreme, elementarne nezgode ipd. in seveda subjektivni — delavec ne zna, ne more ali noče delati. Glede na vrsto vzrokov in posamične razloge so tudi ukrepi različni. Pri objektivnih vzrokih, ki so nastali brez delavčeve krivde, tudi delavec ne sme biti prikrajšan pri osebnem dohod-' ku. Smotrno je, da se mu obračuna osebni dohodek v višini pričakovanih rezultatov ali kot nadomestilo za čas brez dela na osnovi doseženih rezultatov v preteklosti.
Pri subjektivnih vzrokih pa je drugače. Ko delavec ne dosega normalnih rezultatov zaradi neznanja, je treba delavca ali usposobiti ali premestiti tja, kjer bo s svojim znanjem dosegel normalne rezultate. Ko delavec ne (z)more dela, je normalen ukrep premestitev tja, kjer ga bo zmogel. Ko pa delavec noče delati, je nujen disciplinski postopek in ukrep, v skrajnem primeru tudi prekinitev delovnega razmerja.
Podatke navede*ne v obravnavanem članku je seveda potrebno gledati skozi prizmo takšnega postopanja in ne upoštevati samo izplačil. Še vedno pa ni jasno, kaj je zajamčeno delavcu brez dela in kakšna je ta osnova: osnovno ovrednotenje dela ali minimalni osebni dohodek.
Menim, da takšne neobra-zložene izjave spodbujajo nezaupanje v sindikalne funkcionarje, zlasti pa še pri prizadevnih delavcih, ko lahko ugotavljajo, da sindikat jemlje v zaščito slabše delavce s trditvijo, da pripada vsakemu delavcu tudi brez dela, že zato, ker je sklenil delovno razmerje, nekakšna osnova.
Še to: takšno mnenje je v direktnem nasprotju s sprejetim stališčem Žveze sindikatov Slovenije (Stališča o delitvi po delu in rezultatih dela iz leta 1979), da delavcu na podlagi ugotovljene zahtevnosti dela (osnove) ne pripada nikakršen del osebnih dohodkov brez ugotavljanja njegovega prispevka k skupnemu uspehu in rezultatu dela.
B. P.
(naslov v uredništvu)
Uspeh luških inovatorjev
V koprski Luki je skupina ključavničarjev izdelala prvo od štirih črpalk za gašenje požarov. Na staro prikolico so vgradili klasični diesel ||| agregat s črpalko (z zmogljivostjo 33,3 litra na sekundo) in s tem omogočili hitrejše gašenje požarov. Črpalka lahko črpa morsko vodo,in z več priključki uspešno gasi pŠžar na širšem območju Luke. Na sliki je skupina delavcev, ki so izdelali črpalko. Besedilo in slika: Zoran Vlajič
PRI NAS BOMO ZIBALI
Koristen priročnik za bodoče mamice, v katerem je-opisan potek nosečnosti, priprava na porod, porod, nega med nosečnostjo, pravna in socialna zaščita noseče ženske in še marsikaj.
Priročnik stane 30 dinarjev. Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: DE — NAŠA ŽENA 61000 Ljubljana, Celovška c. 43, p. p. 313-VI.
8
Delavska enotnost
■
■
i
*
silit
■I
Sli
!
Mednarodni gospodarski odnosi (2)
Križpotje
svetovnega
gospodarstva
Piše: Janez Stanovnik
V založbi Delavske enotnosti bo ta mesec izšla knjiga skupine avtorjev o 6. konferenci Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD), ki je zasedala od 6. junija do 3. julija v Beogradu. Knjiga z naslovom Zapletena pot do novega gospodarskega reda se loteva razčlenjevanja svetovne gospodarske krize v luči priprav na beograjsko konferenco, njenega poteka in odmevov nanjo. V uredništvu smo se odločili, da zaradi aktualnosti problematike objavimo povzetek predgovora k omenjeni publikaciji, ki ga je napisal Janez Stanovnik.
v
Cp
jjfli
3
UJ
o
Vi: '}
■
Gospodarska recesija sredi leta 1979 — ki je sledila kratkotrajnemu oživljanju po recesiji leta 1974- 75 — se je spremenila v najtežjo povojno gospodarsko krizo predvsem zavoljo sinhronizirane »antiin-flacijske« politike, ki so jo v smislu sporazuma »bogate sedmerice« v teh letih vodile vse zahodne razvite dežele. Inflacija je bila proglašena za
»javnega sovražnika št. 1«, s čimer naj bi si protiinflacijska politika pridobila javno podporo. Vzroki inflacije pa so se valili predvsem na podražitve nafte in surovin, na dvig državnih izdatkov in visoko obdavčitev ter na povečevanje mezd in zmanjševanje stopnje profitov in naložb.
V ZDA se je uveljavila nova ekonomska doktrina, ki so jo
včasih imenovali »ekonomika ponudbe«, drugič »monetari-zem«, čedalje bolj pa je bila v javnosti znana kot »reagano-mika«. Osnovna zamisel te doktrine je nauk, da je do gospodarskih težav v deželi in po svetu prišlo predvsem zato, ker so se zmanjšali profiti kapitalistov in zato gospodarske naložbe, kar naj bi slabilo stopnjo povečevanja produktivnosti
dela. Gospodarstvo je treba ozdraviti s tem, da se zopet sprosti »privatna iniciativa« — doma in po svetu — to pa je treba doseči predvsem z zmanjševanjem davkov na dobiček in imetje ter z zmanjševanjem državnih »socialnih« izdatkov. Ta doktrina — ki je docela politično in razredno tendenciozna — se prav tako zavzema za monetarno stabilnost, ki naj bi jo dosegli predvsem z omejevanjem oziroma kontroliranjem monetarne emisije.
Praktično uveljavljanje te doktrine — predvsem v ZDA in Angliji — pa je pokazalo drugačne strateške cilje te politike. Zavzemala se je za ustavljanje gospodarske rasti doma in po svetu, s tem pa naj bi dosegli naslednje:
—- zaustavljanje pritiska na povečevanje mezd z zavestnim ustvarjanjem množične brezposelnosti oziroma »rezervne armade«,
—	zmanjševanje porabe nafte in drugih surovin, s tem manjše povpraševanje, padec cen in pritisk na surovinske proizvajalce in razbijanje »monopola« OPEČ,
—	zaostrovanje medblo-kovskih odnosov z ZSSR in s tem pritisk na zahodne zaveznike in zmanjševanje njihove manevrske avtonomije v svetovni gospodarski politiki,
—	vzpostavljanje hegemonije »vodeče« dežele in prilagajanje sistema mednarodnih gospodarskih institucij v tem
smislu, ustvarjanje možnosti za ponovno ekspanzijo mednarodnih zasebnih naložb.
Po skoraj štirih letih gospodarske stagnacije, ki se je spremenila v resnično svetovno depresijo, so bili mnogi cilji tudi doseženi, čeprav za ogromno ceno. Brezposelnost je zaustavila rast realnih mezd, stopnja inflacije je ob drastičnem zmanjševanju povpraševanja znatno padla, OPEČ je moral pristati na pocenitev nafte in zmanjšanje njenega izvoza, cene surovin so dosegle najnižjo točko po drugi svetovni vojni, »črne liste« za trgovino z Vzhodom so bile sprejete s strani zahodnih zaveznikov, Mednarodni monetarni sklad, GATT (trgovinska organizacija) in svetovna banka so bistveno spremenile svojo strategijo in se prilagodile novemu svetovnemu »vodstvu«.
Osnovni tehnični instrument te politike so bile visoke obrestne mere. Obrestne mere so bile dejansko posledica restriktivne monetarne politike: v boju proti inflaciji je Federalna rezervna banka ZDA dosledno omejevala emisijo; toda državni proračun je kazal stalno rastoče deficite — 200 milijard dolarjev v zadnjem fiskalnem razdobju — kljub temu, da je bila deklarirana politika in doktrina ravno nasprotna. Ta deficit so lahko pokrili izključno s posojili z denarnega trga; ker je bila nova emisija
mm
»šism
im
m
m
:si
•«§
■■
O sindikalnem gibanju v svetu (2)
Razvejano
sodelovanje
jugoslovanskih
sindikatov
-3
II«!
Zveza sindikatov Jugoslavije je še kot članica SSF odločno zagovarjala stališče, da mednarodna sindikalna organizacija ne more biti sredstvo ali transmisija katerekoli velike sile. Vse Ou izstopa iz SSF je imela avtonomen poiužaj. V svojih mednarodnih stikih je zvesto sledila načelom neuvrščenosti in razvila vrsto odnosov tako s svetovnima sindikalnima centralama kot vrsto regionalnih (Evropska konfederacija sindikatov, Organizacija afriške sindikalne enotnosti itd.) in nacionalnih sindikalnih organizacij.
Za razliko od odnosov z MkSS, ki jih zaradi nasprotovanja ameriških sindikatov ni, ima ZSJ s SSF in SKD stalne stike. Sodeluje v nizu akcij skupnega pomena, zavrača pa tiste, ki bi bile blokovskega
značaja in ki bi pomenile kršitev načel neodvisnosti, nevme-šavanja ter vzajemnega spoštovanja. Sodelovanje z večino zahodnoevropskih sindikatov je dobro. Do prvih globljih stikov je prišlo že leta 1955 z udeležbo na 4. kongresu ZSJ britanskih, belgijskih in nekaterih drugih sindikatov. Osrednje mesto v sodelovanju z zahodnoevropskimi sindikati zavzema vprašanje zaščite naših delavcev na začasnem delu v tujini (to še posebej velja za odnose z DGB — nemški sindikati, OeGB •— avstrijski sindikati, LO — švedski sindikati itd.), v zadnjem času pa tudi vprašanja gospodarskega sodelovanja (odpravljanje trgovinskih preprek, neuravnotežene trgovinske bilance, pospeševanje kooperacijskih odnosov in drugih višjih oblik sodelovanja itd.).
V novi NAŠI ŽENI preberite:
»ŽENSKA« VPRAŠANJA V ZAPRTEM KROGU
(Zakaj tako imenovana ženska vprašanja premlevajo samo ženske?)
POLJE NE VPRAŠA, KOLIKO JE URA
(Na obisku pri Ravnikarjevih iz Loškega potoka)
NAŠE PUNCE PA RES GARAJO
(V litijski predilnici o nočnem delu)
SPOLNOST JE VAŽEN DEL SKUPNEGA ŽIVLJENJA
(Pogovor z ginekologinjo Matejo Kožuh — Novak)
VELIKA KROJNA POLA
(Jesenski kroji za vitke in tudi močnejše postave)
Posebno pozornost namenjajo stikom s sindikati sosednjih dežel. Sindikalno sodelovanje lahko namreč pripomore I prijateljstvu Oziroma dobremu sosedstvu.
S sindikati socialističnih dežel (z izjemo Albanije) si izmenjujemo izkušn je v socialističnih odnosih, pri čemer je seveda treba upoštevati posebnosti posamezne dežele.
Čeprav sindikati neuvrščenih in dežel v razvoju marsikdaj delujejo v zelo specifičnih razmerah, nimajo dovolj izkušenj in jim nenazadnje primanjkuje tudi denarja, so naši odnosi z njimi vse tesnejši, predvsem pa izredno prijateljski. ZSJ vrsti sindikatov narodnoosvobodilnih gibanj, novoosvobojenih dežel in sindikatom, ki delujejo v izrazito neugodnih političnih razmerah, ne nudi zgolj moral-no-politične, ampak tudi skromno materialno pomoč. Pri tem za razliko od marsikatere sindikalne organizacije iz razvitejšega sveta ne postavlja nikakršnih pogojev. Ni pomembna politična ali mednarodna usmeritev prejemnika pomoči, ampak dejstvo, da mu je pomoč resnično potrebna. S sredstvi Sklada mednarodne sindikalne solidarnosti, v katerega se steka del sindikalne članarine, je ZSJ že pred leti zgradila šoli za izobraževanje sindikalnih delavcev v Tanzaniji in Angoli. Letos marca je bil odprt tak objekt v Mozambiku, do konca leta pa bi montažno Marlesovo zgradbo postavili tudi v Zimbabveju. V prihodnjem letu nameravamo zgraditi ambulanto za palestinske de-
lavce. Sindikati delavcev Palestine so bili ob Nacionalni uniji delavcev Namibije, Južnoafriškem kongresu sindikatov in še nekaterih drugih sindikatih najpogostejši prejemnik zdravil, sanitetnega materiala, šolskih potrebščin itd.
Avtonomen položaj naših sindikatov je ob nedvomnem zanimanju v svetu za naš samoupravni sistem pripomogel, da je mednarodnti sodelovanje ZSJ ne samo zelo živahno, ampak tudi uspešno. Na 9. kongresu ZSJ so bili navzoči predstavniki 71 sindikalnih organizacij iz 63 držav Afrike, Azije, Latinske Amerike in Evrope, pa tudi sedmih mednarodnih in regionalnih sindikalnih organizacij. Čeprav zaradi pomanjkanja sredstev niso bile zastopane nekatere neuvrščene dežele, so se vabilu odzvale organizacije vseh glavnih ideolo-ško-političnih in mednarodnih usmeritev v mednrodnem sindikalnem gibanju. To seveda ne more biti edini kazalec uspešnosti delovanja, je pa res, da bi na kateremkoli drugem mestu težko zbrali skupaj toliko teh organizacij.
Proces podružbljanja mednarodne dejavnosti je čedalje bolj čutiti tudi v naših sindikatih. Ne gre zgolj za mednarodne sindikalne stike, v katere skušamo pritegniti oziroma vključiti tako sindikate dejavnosti kot republiške, občinske in osnovne organizacije, ampak za naše mednarodne odnose
nasploh. Vpliv delavcev se mora nujno krepiti, posebno pri odločanju o tako pomembnih vprašanjih kot so zadolževanje v tujini, kupovanje tujih licenc, poslovni stiki s tujino.
Skrb za naše ljudi, ki so zaposleni v tujini, ter krepitev gospodarskega sodelovanja je ob izmenjavi izkušenj na področju samoupravljanja oziroma raznih oblik soudeležbe še posebno čutiti v tem sodelovanju.
Številni so stiki občinskih in osnovnih organizacij na obmejnih predelih kot sta Goriška in Prekmurje, kjer prihaja takorekoč do dnevnega sodelovanja. Sodelovanje občinskih in osnovnih organizacij sindikata ne nudi zgolj možnosti navezave raznih športnih, kulturnih in drugih človeških stikov delavcev različnih dežel, ampak se lahko razvije v vrsto uspešnih strokovnih in poslovnih stikov. Samo primera sode- ■ lovanja celjskih in novogoriških sindikatov s sindikati nemškega Singena ali pa šolskih centrov Litostroja in ŽTP Ljubljana s podobnim centrom nemških železnic iz Stuttgarta sta zgovoren dokaz za to.
Trenutne razmere doma in po svetu postavljajo pred naše sindikalne organizacije tudi na področju mednarodnega sodelovanja izredno pomembne naloge. Ob doslednem stabilizacijskem ravnanju bomo morali sodelovanje tudi ustrezno poglobiti.
Božo Cerar
OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE:
Pripomoček pri obravnavi rezultatov gospodarjenja
Dlaka!
SHEMA DELITVE PRIHODKA RAZPOREJANJE DOHODKA IN ČISTEGA DOHODKA
Format 70 x 100 cm
Plakat z letvicami 100 din — plakat brez letvic 65 din
Naročila pošljite na naslov:
Delavska enotnost
._______61000 Ljubljana, Celovška c. 43
omejena, državno povpraševanje pa zajamčeno in rastoče, je bila stratosferska rast obrestnih mer normalna posledica. Visoke obrestne mere so delovale deflacionistično na notranje gospodarstvo ZDA —• kar. je bil, kot smo zgoraj spoznali, dejanski cilj —- navzven je pa ta politika predvsem vabila priliv kapitala iz vsega sveta — in s tem posredno prisiljevala vse dežele na deflacionistično anti-razvojno politiko. Razen tega je povzročala visok devizni tečaj ameriškega dolarja, kar je krepilo finančno-monetarno vlogo ZDA v svetovnem gospodarstvu, čeprav je to izzivalo povečani trgovinski deficit dežele. Deželam v razvoju je politika visokih obrestnih mer predvsem povečala bremena dolgov. Posojila, ki so jih dežele v razvoju najemale v prvi polovici sedemdesetih let, ko so bile obrestne mere glede na rastoče cene izvoznih surovin dejansko negativne, so postajala v letih gospodarske krize 1979—83 neznosno breme, tudi zaradi drastičnega padca cen surovin. Na pleča dežel v razvoju se je zrušilo glavno breme svetovne gospodarske krize.
Nadaljevanje prihodnjič
revija za planiranje
IB — revija za planiranje Zavoda SR Slovenije za družbeno planiranje je publikacija, ki prinaša aktualne strokovne -sestavke s številnih področij — vidikov družbenega planiranja. Poleg globalnih raziskav, ki so izdelane za pripravo in spremljanje izvajanja družbenega plana republike, prinaša tudi izsledke ožje usmerjenih analiz in študij, prispevke k izgrajevanju metodologije planiranja in njeni operacionalizaciji, povzetke raziskav iz projekta »Slovenija 2000«, osebna mnenja strokovnjakov, predstavitve knjižnih novosti, ki obravnavajo teorijo in prakso planiranja ter razne periodične preglede, komentarje in poročila s strokovnih srečanj.
Izšla je .številka 7-83 z naslednjo vsebino:
Peter Tribušon
Analiza dolgoročnih razvojnih možnosti tehnološkega razvoja
Jerina Kod el j a-Stari n
Demografski kontingenti prebivalstva
Priloga:
Pripomoček za pripravo dolgoročnih planskih aktov v občinah
Jerina Kodelja-Starin
Analiza dolgoročnih razvojnih možnosti zaposlovanja
Pavle Gmelner
Investicije v pripravi analize dolgoročnih razvojnih možnosti
Nastja Marinšek
Analiza dolgoročnih razvojnih možnosti živilske Industrije
IB — revijo za planiranje dobite pri založbi DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška 43 (posamezna številka stane 100 din, letna naročnina 550 din za posameznike in 1000 din za delovne organizacije).
Delavska enotnost
»Poti med nami« — tradicionalno srečanje pisateljev alpskih dežel
Poslanstvo literature
pri spodbujanju ustvarjalnosti
proizvodnega dela
V Radencih je potekalo 19. srečanje pisateljev alpskih dežel, na katerem se je zbralo okrog 130 literarnih ustvarjalcev iz Avstrije, Francije, Italije, Švice, ZR Nemčije in Jugoslavije. Kot gostje so sodelovali tudi pisatelji iz Madžarske in Švedske. Srečanje, ki je potekalo pod geslom »poti med nami«, je bilo v osrednjem delu posvečeno temi »motiv dela v literaturi«.
Organizatorja, Društvo slovenskih pisateljev in njegova podružnica v Mariboru, sta izbrala zanimivo osrednjo temo. Delo, v katerem je v ospredju človekova ustvarjalna zavest, delo, ki določa človeku njegovo mesto v družbi.
Ni naključje, da je pokroviteljstvo nad pisateljskim srečanjem prevzel republiški svet Zveze sindikatov Slovenije oziroma njegov predsednik Marjan Orožen, ki je v uvodnem govoru presegel protokolarne dolžnosti in prispeval precej dragocenih misli k temi srečanja.
Samo srečanje pisateljev alpskih dežel niti ne bi bilo tako
V knjigarni Delavske enotnosti v Tavčarjevi ulici 5 v Ljubljani dobile odslej tudi vse publikacije Zavoda SR Slovenije za statistiko
pomembno, saj so se vkljub vpetosti v družbena dogajanja ali temo srečanja pogovarjali o stvareh, ki so blizu predvsem njim. Bolj pomembno je, da so svoje stike obogatili tudi s spremljajočimi prireditvami. Prireditelji niso pozabili, da prireditev poteka na obmejnem območju in so k sodelovanju pritegnili tudi avstrijske sindikate in obmejno občino Bad Radkersburg.
Pisane prireditve so popestrili tudi obiski književnikov po pomurskih šolah ter predstavitev prevodne literature Pomurske založbe, prav o tej priložnosti. Tudi stikov s sosedi niso zanemarili, saj so v Bad Radkersburgu predstavili skupno razstavo slikarjev z obmejnih območij.
Ob obiskih pri delavcih v pomurskih delovnih organizacijah, kjer so se pisatelji seznanili z njihovimi delovnimi razmerami, samoupravljanjem pa tudi kulturnim življenjem, naj omenimo še spoznavanje zgodovinskih in etnografskih znamenitosti krajev pa še koncert Obmejnega orkestra — združuje glasbenike iz štirih obmejnih krajev, ki je na svojevrsten način obeležil sožitje in izpričal, na kakšen način bi morali krepiti tudi vezi med pisatelji v alpskem prostoru.
I. Ž.
Poudarki iz govora Marjana Orožna:
— Zveza sindikatov Slovenije izredno ceni pobudo, da nadaljujemo tradicionalna srečanja pisateljev iz alpskih dežel, tokrat na temo: »Motiv dela v literaturi«. Visoko cenimo udeležbo tako eminentnih osebnosti iz vrst kulturnih in političnih delavcev.
— S tem nam je bila dana priložnost, da lahko ponovno izrazimo in potrdimo našo odločnost, da po svojih močeh prispevamo k poznavanju, sodelovanju in sožitju narodov, ki živijo v tem delu Evrope. V tem smislu to srečanje presega kulturni in sindikalni pomen.
— Dejstvo je, da je v slovstveni zgodovini našega naroda bil motiv dela, delavca, delovnega človeka in ustvarjalca vedno v ospredju, v kapitalistični družbi je skoz pisateljeva usta prodirala resnica o njegovi zapostavljenosti in izkoriščanju; o nizkem vrednotenju fizičnega pa tudi umskega dela;
resnica o tem, kako je življenje delovnega človeka bilo daleč od tega, da bi bilo vredno človeka.
— Povsem svojstveno mesto ima v tej literaturi naš Ivan Cankar, najvidnejši predstavnik moderne, ki je v svojih delih pogosto obravnaval izkoriščanje delavca in tedanje socialne razmere.
— Obravnavanje dela kot najvišje vrednote, ki povezuje ljudi v življenjsko skupnost, kot izraz človekove ustvarjalne
sposobnosti in pripravljenosti, da prispeva delež k razvoju in razcvetu te skupnosti — ima in mora imeti svoje mesto tudi v naši sodobni literaturi. Ne sme in ne more biti zapostavljeno, če pa je zapostavljeno, je to le odsev stvarnih razmer v družbi in ne zgolj volje in pripravljenosti piscev, da obravnavajo to tematiko.
— Današnji čas seveda zahteva drugačno literarno razlago problematike dela in delavca, kot jo najdemo v času socialnega realizma, saj živimo v sistemu, katerega temeljna značilnost je družbena lastnina proizvajalnih sredstev in samoupravljanje. Toda to še ne pomeni, da smo v naših težnjah pri oblikovanju socialistične samoupravne družbe dosegli zastavljene cilje in da v tem ni več moralnega izziva za našo literaturo ter njene ustvarjalce.
— Protislovja, kise jih ne da enostavno preskočiti, uveljavljanje socialistične morale dela, ki šele nastaja, razčiščevanje stisk in težav delovnega človeka v procesu doseganja cilja, da delavec resnično odloča o rezultatih svojega dela in skupnih interesov — odpirajo široke razsežnosti literarnim ustvarjalcem.
— Ugotavljamo, da so ta vprašanja v naši literaturi žal premalo prisotna in obravnavana. Zato bi bilo prav, da bi Zveza sindikatov Slovenije letno podeljevala nagrade za
najboljša in najbolj brana literarna dela, ki obravnavajo dileme delovnega človeka in njegovo notranje počutje v procesu, ko se mora kot delavec in kot samoupravljalec dnevno opredeljevati med osebnim in skupnim interesom, ko razporeja dohodek, ko določa merila za osebni dohodek, ko postavlja ceno svojemu proizvodu, ko odloča o združevanju dela in sredstev z drugimi in tako dalje.
— Literatura ima pomembno poslanstvo pri spodbujanju ustvarjalnosti proizvodnega in vsakega drugega dela, v vsakem delu je prisoten tudi element kulture, v vsakem delu je prostor za duhovno ustvarjalnost, ki pa jo mora negovati in razvijati. Ta ustvarjalnost pa je tudi pogoj za razvijanje inventivnosti na vseh delovnih področjih ter s tem za večjo družbeno produktivnost dela.
— Dejavniki kulture danes niso le kulturne ustanove, to so tudi naše organizacije združenega dela; to je naše samoupravljanje v najširšem smislu; to je desettisoč sodelujočih v raznih oblikah kulturnega življenja; to je akcija »Človek-delo-kultura«, ki teče dalje; to so uporabniki kulturnih dobrin in njihovi ustvarjalci. Vse to govori, da smo dosegli stopnjo razvoja, ko postaja kultura potreba življenja množic.
— Zato bi bili zelo kratkovidni, če bi zdaj, ko imamo te-
žave materialne narave, razmišljali le o investicijah, tovarnah in cestah, pozabili pa na kulturo, ali če bi dovolili, da bi zaradi stabilizacijskih ukrepov prišlo do razdvajanja kulture in proizvodnje; do krčenja in vsebinskega siromašenja kulturnega življenja delavcev v združenem delu in v krajevnih skupnostih.
— Gotovo je, da kolikor bolj bodo delavci ne le tvorci materialnih dobrin, temveč stvarno prevladujoča družbena sila, toliko bolj se bodo sproščale njihove ustvarjalne moči, toliko bogatejša bo naša družba, toliko bolj bo sposobna te ustvarjalne sile spodbujati in razvijati v materialni in duhovni tvornosti.
— Bolj kot bo naše delo postajalo stvarno združeno delo, bolj bo v njem prisotna kultura, bolj ko bo naše delo združeno, toliko bolj bo kultura postajala enakovredna sestavina dela, toliko hitreje bomo odpravljali nasprotja med umskim in fizičnim delom, zato mora biti združevanje dela in sredstev ter dohodkovno povezovanje tudi kulturno dejanje in nova priložnost za razvoj socialistične zavesti, kulture in morale.
— Končal bi z mislijo in pozivom, da je in mora biti v pisateljevi besedi, ki izpoveduje resnico o svojem času, prostor tudi za človekovo delo in za delovnega človeka, ki je temelj vsake družbe.
Zarodki muzeja na prostem
Ideja o muzeju na prostem je vzkljla že pred nekaj leti. Dogovori niso splavali po vodi, obris muzeja je že danes mogoče videti.
V idilični okolici novega hotela Lipa v Lendavi bodo razstavljeni fosilni hrast iz Petišovske gramoznice, visoka vinska stiskalnica in rečni mlin.	Slika: J. Z.
Ni odveč vedeli
Podzemelj v Beli krajini
Knjiga o revolucionarju iz Bele krajine
Tu so predstavili knjigo Vere Marentič Kuhar »Spomini na Janeza Marentiča«. Knjiga, ki jo je izdala založba Kmečki glas, je bogat prispevek k zgodovini revolucije, delavskega gibanja in NOB v Beli krajini, v njej pa je tudi opis Marentičevega revolucionarnega delovanja v Beli krajini in drugod.
Ljubljana
Izšla knjiga o zlomu bele in plave garde
Pred kratkim je pri Založbi Komunist v zbirki »Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem« izšla brošura o Turjaku. V njej so objavljeni prispevki Stanka Petelina-Vojka o zlomu bele in plave garde septembra leta 1943, dr. Teodorja Tominška o kočevskem procesu, dr. Ivana Komelja o spomeniškem pomenu turjaškega gradu in Mojce Černe o spominskih obeležjih v krajevni skupnosti Turjak.
Rogaška Slatina
Kongres jugoslovanskih etnologov in folkloristov
V Roghški Slatini je bil konec minulega tedna prvi skupni kongres jugoslovanskih etnologov in folkloristov. Spregovorili so o težnjah v povojni jugoslovanski etnologiji in folkloristiki ter osvetlili sledi najstarejše kulturne dediščine. Številni udeleženci srečanja so se seznanili tudi z zanimivostmi Kozjanskega ter spominskega parka Kumrovec-Trebče ter govorili o možnostih učinkovite zaščite kulturnih spomenikov na tem območju.
stran
Organizatorji množičnih prireditev so si podali roke
Pestra ponudba za zimsko sezono

ps^Jj
Pred začetkom nove sezone športnorekreacijskih prireditev smo.»poprosili za kratek pogovor predsednika odbora za množične prireditve v smučarskem teku Alojza Hvalo; ta odbor je namreč dokončno oblikoval koledar prireditev, zato je mogoče ob tej priložnosti povedati marsikajzani-mivega za prijatelje rekreacije.
— Katere so osnovne značilnosti novega koledarja?
A. Hvala: Podobno kot prejšnja leta obsega novi koledar (v kratkem bo natisnjen v 30.000 izvodih, po pošti ga bodo dobili vsi prijavljenci na naših največjih smučarskih maratonih in tekih, za ostale pa bona voljo v poslovalnicah športnih trgovin ali na Smučarski zvezi) celoletno obdobje: od začetka novembra 1983 do konca oktobra 1984. Koledar ne bo vseboval samo tekaških prireditev ter smučarskih pohodov in maratonov, temveč tudi množične kolesarske prireditve, planinske pohode, plavalni maraton, teke na rolkah in »železni troboj«. Prizadevali smo si, da bi v sodelovanju s prireditelji v vseh teh zvrsteh ponudili zares izčrpno informacijo o prireditvah čez vse leto, s tem pa dali rekreativcem možnost, da si napravijo letni načrt vadbe in preskušenj v panogah, ki jim najbolj ustre-
zajo. Poleg domačih prireditev bodo v koledarju tudi nekatere znane prireditve v sosednji Hrvaški.
— Koliko je prireditev?
A. Hvala: Skupno bo na koledarju 113 prireditev, od tega 47 smučarskih tekov, 33 tekov, 26 kolesarskih prireditev, 5 planinskih pohodov, 4 tekmovanja na rolkah in 8 prireditev v sosednji Hrvaški.
— Kako so razporejene prireditve v smučarskem teku?
A. Hvala: Novi koledar upošteva vse dosedanje izkušnje in vsakoletne termine. Sezona se bo začela s tekom na Pokljuki 11. decembra letos. Nato bodo 18. decembra teki v Logatcu, 25. decembra v Bohinju, 3. januarja 1984 znova v Logatcu, 15. januarja v Cerkljah, 22. januarja v Dupljah; zadnjo nedeljo januarja bo več tekov: v Kočevju, na Lokvah, na Ravnah, v Hotedrščici in v Lescah. Bloški teki so predvideni za 5. februar in Trnovski maraton 12. februarja. Sezona bo sklenjena s tekom treh dežel (26. februarja), maratonom Yasa na Pokljuki (11. marca) ter tekom na Vršič (1. aprila).
— Na katere nove prireditve bi opozorili?
A. Hvala: Opozoril bi rad na tek po krajih kulturne dediščine s startom in ciljem na
letališču v Lescah; tek v Kočevju; množične teke v Bohinju; uvod v sezono pa bodo pravzaprav teki na Brdu pri Kranju. Gre za štafetni tek 8 x 11 km 26. novembra. Če bo sneg, na smučeh, sicer brez smuči. Vsaka ekipa bo sestavljena iz ene tekačice in sedmih tekačev. Sicer pa so teki v geografskem smislu razporejeni po vsej Sloveniji, na nekatere nedelje jih je tudi več, tako da bodo smučarji tekači lahko izbrali najbližje.
— V pretekli sezoni je bilo precej hude krvi zaradi prestavljanja prireditev, ki so odpadle zaradi pomanjkanja snega ali slabih snežnih razmer. Bo letos drugače?
A. Hvala:	Dogovor je
takle: če zaradi okoliščin (vreme, sneg, odjuga) prireditve ne bo mogoče izpeljati tedaj, ko je predvidena, potem bo odpadla. Edini rezervni termin ima Trnovski maraton in to je 19. februar. Če bo 12. februarja maraton v Črnem vrhu, potem je 19. februar rezervni termin za druge prireditve po tejle prednostni lestvici: Bloke, Duplje, Cerklje.
— Kako sodelujete s prireditvenim odborom akcije Brazde vzdržljivosti?
A. Hvala: Z RTV Ljubljana tesno sodelujemo, tako da bodo v koledarju vse prireditve, ki so predvidene za
kaveljce in korenine (razen planinskih pohodov) posebej označene.
Ob vsaki prireditvi je z zvezdicami označena težavnost prog (od 1 do 5), da bodo obiskovalci, posebej manj izkušeni, vedeli, kaj jih čaka.
— Omenili ste še nekatere novosti v koledarju, planinske pohode in tekmovanja na rolkah.
A. Hvala: V koledarju bodo samo najbolj množični planinski pohodi na Stol, Po-rezen, za dan planincev in podobno.
Glede rolkanja pa tole: ker smo dobili domačega izdelovalca rolk, tega prepotreb-> nega dopolnilnega smučarskega rekvizita, računamo, da se bo povečalo zanimanje zanje. Opažamo tudi, da veliko prijateljev aerobne vadbe ne more teči (prevelika telesna teža, izrabljen hrustanec v sklepih) in da zato kombinirajo svojo dejavnost s smučarskim tekom in kolesarjenjem. Neposredno pred zimo pa bi lahko prešli na rolke, kjer je gibanje podobno kot pri smučarskem teku. Predvidene prireditve so novembra in sicer: 6. iz Gorij na Zatrnik; 13. iz Gameljn na Rašico; 19. na Ljubljanski grad in 20. so teki v Dolu.
— Kaj pa priprava smučin za vadbo? Pravzaprav je
redna vadba, ob dobri zimi celo v neposredni bližini doma, najvažnejša dejavnost. Je v tem pogledu kaj novega, je odbor segel tudi na to področje?
A. Hvala: Ne, odbor na tem področju nima nalog, seveda pa se vsak član po svoje trudi tudi v tej smeri. Mislimo, da bo to zimo velika pridobitev nov teptalni stroj za Ljubljano. Organizatorji v Ljubljani pripravljajo natančne načrte, kje bodo urejene tekaške proge, kje bodo središča, kjer bo mogoče teči, takoj ko bo sneg in dokler ga bo kaj. Nekaj predvidenih lokacij: Brdo-Koseze,. Zajčja dobrava, ob Savi, Jeprca). Stroj bo lahko znatno okrepil tehnično bazo za vse večje tekaške prireditve v Sloveniji oziroma vsaj v bližnji okolici Ljubljane.
— Hvala za izčrpne odgovore!
Ugotovimo lahko, da je priprava na tekaško smučarsko zimo iz leta v leto boljša in da na pobudo odbora za množične tekaške prireditve sodelujejo pri tem organizatorji rekreacije v širšem smislu. Prijatelji rekreacije morajo zdaj izrabiti vse te podatke v svojo korist, pridobiti za vadbo svoje družine, prijatelje in znance (v družbi je prijetnejše) in se na zimo načrtno pripravljati. Stane Urek
Večkrat v parno kopel
V	številnih razvitih in tudi manj razvitih deželah vse bolj cenijo parno kopel. Finci denimo tako zelo verujejo v svoj prastari način kopanja in utrjevanja, da ne morejo brez savne niti na olimpijskih igrah, niti ne doma ali na potovanju. Res, to kar vzbuja pri nas še vedno nezaupanje, je pri severnjakih vsakdanja navada.
Zato ima praktično vsaka finska domačija, majhna ali velika, revna ali bogata, majhno, iz brun sestavljeno kočico, ki ima nizka vrata in eno samo lino. V notranjosti je ognjišče, zloženo iz kamenja, na steni visijo brezove metlice, ob strani pa so lesene klopi, nekakšna ležišča v terasah. V savni kurijo tako dolgo, da je kamenje razbeljeno in ostane samo še žerjavica. Ko v prostoru ni več dima, zaprejo lino, poškropijo ognjišče z vodo, da nastane vroča para, in začnejo s kopeljo.
Lahko bi dejali, da gre v savni za gimnastiko srca in ožilja. Finci prav radi tekmujejo v tem, kdo bo vzdržal v savni na višjem ležišču, kjer je še bolj vroče kot pod njim. Vmes se bičajo z brezovimi metlicami, ki so jih omehčali v vroči vodi. Ko sčasoma pare ni več, ponovno poškropijo vroče kamenje in znojenje se prične znova.
Tako pride v kožo več krvi, srčni utrip naraste, krvni pritisk je zdaj večji zdaj manjši. Trepljanje z brezovimi metlicami je prijetno, ugodno učinkuje na mišičje in odpravlja občutek utrujenosti. Postopek v savni končajo ljudje običajno s knajpanjem, to je s hladnimi in vročimi polivi, ki jim sledi ohlajevanje.
V	savni izločimo precej znoja, predvsem pa učinkovito pospešimo presnavljanje. Zato smo po parni kopeli sveži, čili, razpoloženi, navdaja nas občutek ugodja.
Se posebno blagodejni so učinki savne po večjih naporih, bodisi telesnih ali duševnih. Vsekakor pa je močno zmotno mišljenje, da s savno lahko nadomestimo aktivno športno udejstvovanje. Nikakor ne! Več kot priporočljiva pa je kombinacija športa in rekreacije, za konec dneva pa še parna kopel!
Najglasnejši smeh
— Le kako lahko vso plačo zapiješ?
— Brez težav! Tako je majhna, da gre kar na eks...
— Saj ne potrebujete več bonov!
— To so kartice...
— Ampak, kreditnih kartic ne jemljemo!
— Saj niso kreditne, ampak socialne...
Delavska enotnost
mm
mm
silil
Šili
Zgodnja industrializacija in spreminjanje socialne strukture v Sloveniji v letih 1870—1914
Naravna bogastva postanejo temelj industriji
Pričujoči prispevek dr. Jasne Fischer je povzetek večletnega raziskovanja o nastajanju in razvoju delavstva v slovenskem etničnem prostoru v letih 1870 — 1914 kot posledice pospešene industrializacije v drugi polovici 19. stoletja. Na strani »Delavske enotnosti« ga uvrščamo zaradi njegove tehtnosti in zlasti zato, ker pogosto pozabljamo na »predrevolucionarno« obdobje našega delavskega razreda in tako dokazujemo nehistoričen (nemarksističen) pogled tudi na zgodovino revolucije. Z mednaslovi smo ga opremili v uredništvu.
§|lg
E*
i«
I*
*
■K
lip
■
■
■
■
1
■
Podobno kot drugod v Evropi so tudi v Sloveniji začeli ' uvajati industrijsko mehanizacijo (najprej v proizvodnji tekstila) že v predmarčni dobi. Odprli so industrijske tekstilne obrate v Ajdovščini, Ljubljani im in Preboldu. Vendar pa ta prvi zagon ni trajal dolgo in čeprav še vedno pomembna panoga, tekstilna industrija ni bila , nosilec razvoja v slovenskem gospodarstvu v naslednjih desetletjih, pač pa so to postale tiste industrijske panoge, ki so temeljile na izkoriščanju naravnih bogastev slovenskih dežel. To so bilerudarstvo, metalurgija in lesna industrija, ki so ves čas do prvč svetovne vojne zaposlovale skoraj tretjino industrijskega delavstva v Sloveniji.
Velik razmah rudarstva, predvsem premogovništva, je bil tesno povezah z gradnjo železnic. Najbogatejše rudno območje v okolici Zagorja, Trbovelj in Hrastnika je obvladovala delniška Trboveljska pre-mogokopna družba, ustanovljena leta 1873 z domačim in dunajskim kapitalom. V njenih rokah so bili tudi drugi najpomembnejši premogovniki na slovenskih tleh. Izkop premoga se je od leta 1872 do 1912 povečal za več kot štirinajstkrat. Prav tako sta se hitro posodobila in povečevala proizvodnjo rudnika, ki sta bila že pred tem pomembna industrijska obrata v slovenskem gospodarstvu, to
sta rudnik svinca v Mežici, ki je bil v lasti delniške družbe Blei-berger Bergwerks-Union, ter rudnik živega srebra v Idriji.
Propad fužinarstva
Če je zavzemalo pridobivanje železove rude v obdobju pred zgraditvijo železnic v rudarstvu prvo mesto, pa je v obdobju, ki nas zanima, povsem izgubilo svoj pomen. Fužinar-stvo je zaradi nerentabilnosti propadlo. Sodobna metalurška industrija na slovenskih tleh je sicer zrasla na n jegovem izročilu, izkoristila njegove izurjene delavce, železno rudo pa je morala uvažati. Pridobivanje je bilo strnjeno v štirih večjih železarskih obratih, od katerih so v železarno v Prevaljah, last »Avstrijske alpske montanske družbe«, v devetdesetih letih preselili v avstrijski Donawitz. V zadnjih treh desetletjih 19. stoletja se je po velikih vlaganjih železarska proizvodnja strnila na Jesenicah, Štorah in Ravnah na Koroškem. Prva dva obrata sta bila v lasti delniških družb, »Kranjske industrijske družbe«, ustanovljene sprva z domačim ljubljanskim, nato pa s prevlado dunajskega in berlinskega kapitala, ter »Avstrijske alpske montanske družbe.« Obrati na Ravnah pa so ostali družinsko podjetje grofov Thurnov. Železarni na Jesenicah in v Štorah sta razvili proizvodnjo v valjarni, livarni
cu, pismenost, občevalni jezik, veroizpoved pa tudi podatke o starših, kjer so živeli v skupnem gospodinjstvu. Moštvene knjige — »Mannschaftsbiic-her« pa vsebujejo: ime in priimek, letnico rojstva, rojstni kraj ali domovinsko občino (včasih oboje), poklic oziroma delovno mesto, zakonski stan, čas zaposlitve (datum vstopa in izstopa z dela) ter vzroke odhoda z dela. Skupno je v popisnih listih cenzusa zbranih podatkov za nekaj več kot 74.000 oseb, v moštvenih knjigah pa je vpisanih več kot
in žičarni, na Ravnah pa izdelovanje plemenitih jekel.
Vse do prve svetovne vojne je bila za lesno industrijo značilna velika razdrobljenost obratov (več kot 2500 vodnih žag) ter proizvodnja predvsem surovin in polizdelkov, manj pa končnih izdelkov (parketi, pohištvo, merila). S po moč j 6 domačega in tujega bogastva so se posodobile in deloma specializirale tudi papirnice. *
Druge industrijske panoge: kemična, tekstilna in živilska industrija ter industrija usnja so ostale kljub posodabljanju razdrobljene na majhne obrate, ki tudi v slovenskem prostoru niso imeli pomembnejše vloge.
Uradni avstrijski statistični podatki za natančnejši študij nastajanja in razvoja delavstva ne zadostujejo, čeprav jih je objavljenih zelo veliko in so zlahka dostopni. Srečna okoliščina pa je, da zgodovinski arhivi Slovenije hranijo skoraj vse popisane liste prebivalstva Ljubljane ob ljudskih štetjih v letih 1857, 1869. 1890, 1900 in 1910. Iz istega obdobja pa so ohranjene tudi moštvene knjige (Mannschaftsbucher) za tri železarne, rudnik svinca, rudnik rjavega premoga, dve bombažni predilnici in tkalnico ter tobačno tovarno. Podatki cenzusa vsebujejo ime in priimek, zakonski stan, datum rojstva, kraj rojstva, domovinsko občino, poklic, položaj v pokli-
strukturi prebivalstva na Slovenskem. Podatki, ki Veljajo za vse prebivalstvo na slovenskem etničnem ozemlju, kažejo hitro naraščanje aktivnega prebivalstva v obrti in industriji in s tem pogojene strukturalne premike v gospodarski (poklicni) pripadnosti prebivalstva v Sloveniji v korist neagrarnih gospodarskih panog. Opozoriti pa moramo hkrati še na drugo dejstvo, Čeprav je bila relativna rast neagrarnega prebivalstva pri slovensko govorečem prebivalstvu najvišja v primerjavi z drugimi avstrijskimi jezikov-
Jeseniški martiriarji leta 1891.
85.000 delavcev. Že iz obeh teh podatkov lahko ugotovimo, kako pomembna sta oba primarna vira za analizo razvoja industrijskega in obrtnega delavstva na Slovenskem.
Podatki, ki jih je objavila avstrijska statistična služba, nam po ustreznih preračunavanjih omogočajo prikazati le globalne premike v družbeni
nirni skupinami (nemško, češkoslovaško, poljsko, ukrajinsko, srbohrvaško, italijansko, romunsko in madžarsko), pa je še leta 1910 ostajalo globalno razmerje med agrarnimi in rieagrarnimi gospodarskimi panogami pri Slovencih 67,6 : 32,4 : medtem ko je pri nemškem prebivalstvu v habsburški monarhiji že 30 : 70.
Delež žensk
Med delavci v industriji in obrti je bila v vsem obdobju približno četrtina žensk. Že avstrijska statistična služba je opozorila na visok delež zaposlenih žensk v Sloveniji v primerjavi z drugimi avstrijskimi pokrajinami in hkrati s tem na najnižji delež vzdrževanih svojcev. To velja za vse gospodarske panoge. Že takrat in tudi zdaj velja med raziskovalci mnenje, da je bila to posledica močnega izseljevanja Slovencev, na eni strani čezmorskega, ki je resda dostikrat zajemalo po cele družine, in na drugi strani preseljevanja znotraj države in v zahodno Evropo, ki pa je zajemalo bolj posameznike, predvsem moške. Po njihovem odhodu je naraščala aktivnost žensk, pa tudi otrok.
Bolj natančno podobo procesa gospodarskega razvoja, ki je spreminjal razmerja med gospodarskimi panogami, nam daje kvantitativna analiza podatkov cenzusov in moštvenih knjig. Zaradi omejenih finančnih in drugih možnosti je bila uporabljena računalniška obdelava le ene moštvene knjige in sicer tobačne tovarne v Ljubljani, v kateri je vpisanih 4.425 delavcev, ki so v njej delali v letih 1871 do 1914. Drugi podatki so bili obdelani ročno in zato seveda ne v celoti izkoriščeni. Tako so bili obdelani podatki za nekaj več kot 14.100 oseb, zaposlenih v obrti in industriji iz popisnic ljudskih štetij v Ljubljani v letih 1869, in 1890 ter nekaj več kot 20.300 iz moštvenih knjig. Skupno so bili razčlenjeni podatki za 38.840 oseb.
Pri tem so ugotovili sorazmerno majhne razlike med rezultati obdelave podatkov posameznih moštvenih knjig in popisnic cenzusov, in to pri kvalifikacijski sestavi, geografski mobilnosti, ali pa fluktuaciji in vzrokih zanjo. *
Nadaljevanje prihodnjič
DE
OKUSEN
GOZDNI
SADEŽ
GL. MESTO URUGVAJA
OMOT,
OVOJ
KONSERVI-RANJE V RAZTOPINI SOLI
TRINITRO-
TOLUOL
LETNI
GOZDNI
POSEK
VILKO
UKMAR
INDONEZ. IME NOVE GVINEJE
PRIZORIŠČE HITROSTNE TEKME
VEČANJE POLIT. IN GOSP. PRITISKA OB SPOPADU
ČEŠKO MOŠ. IME (POLITIK ŠIK)
PUSTO-
LOVEC
j,r
SPISEK,
SEZNAM
LOVRO
TOMAN
PREBIV.
IRSKE
JAPONSKI
DRŽAVNIK
NAPAD,
NASKOK
TLAČANSKO DELO
KVALIT. BELO ŠTAJERSKO VINO
HUMORISTKA ER-ŽIŠNIK
ALFRED
NOBEL
KLADA ZA SEKANJE
JAP. LUKA NA OTOKU HONŠU
PRIIMEK DVEH SL. KIPARJEV
VRSTA RAZ-CVETJA
SEST.: R. N.
SOD. SLOV. SKLADATELJ (UROŠ)
SL. SKLADATELJ IN DIRIGENT
OKLEPNO
VOZILO
PREDSEDNIK ZDA
KARIKATURIST VO-LJEVICA
ST. RUSKA DOLŽ. MERA, LAKET
VULKANSKI
IZMEČEK
LJUBEZEN DR. ŽIVAGA
MOČVIR.
RASTLINA
OSKAR
DEV
KROJAŠKO
ORODJE
OPERA PETRA KO-NJOVIČA
NEKD. DOMAČINSKI VOJAK V AFRIKI
LUKA V ALŽIRU
VRSTA
VODNE
TURBINE
ČEŠKA
PRITR-
DILNICA
LESENA
UTA,
KOLNICA
VRSTA
ANTILOPE
KAMNINA, KI SE KOLJE V TANKE LISTIČE IN SE UPORABLJA TUDI ZA KRITJE, SKRILAVEC
GRM S TRDIM LESOM
NEBESNI
POJAV
IT. MESTO V ABRUZZJH
PREPROST
PLUG
ŽAR, SIJ
NAJST. HE NA DRAVI
ZASTOPNIK, VOHUN
EGIPT. BOG SONCA (daljša obl.)
ČEVLJ.
NAVOZA,
NAKO-
LENEK
OSEBNI
ZAIMEK
OLGA
REMS
RAFKO
IRGOLIČ
ANA
PAVLOVA
IT. RENESANČNA PESNICA
PREBIVALKA SOSEDNJE
DRŽAVE
SLOVANSKO DREVO
OTOK V OTOČJU TUAMOTO
m
Nagradna križanka št. 34
Rešitve pošljite do 25 oktobra 1983 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Celovška 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 34. Nagrade sp 500, 400 in 300 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 32 OSTARELOST, IZBA, GAG, STENODAKTILOGRAFIJA, KORD, ORIANA, LA SALLE, ANERA, SDK,
EDER, ET, RENEGAT, ITA, DAN, ACA, JOSIP JURČIČ, WT, NERO, RAI. BAAL, ISAR, AKONTACIJA, JODID. AVDITORIJ. ARANV, NORNA, GA
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 32
1. nagrada 500 din: Anča Lukman, Jamova 64, 61000 Ljubljana:
2.	nagrada 400 din: Viktor Uranič, Cerklje 163, 64207 Cerklje:
3.	nagrada 300 din: Lilijana Zagradnik, MošePijade 25, 62000 Maribor
Nagrade bomo poslali po pošti.
Delavska
enotnost
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta.
Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra 1967. leta ob njeni 25-letnici odlikoval z redom za slug za narbd z zlato zvezdo.
izdaja ČGP Delo — TOZD Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška 43, poštni predal 313-VI; telex
31 787
Glavni urednik in direktor TOZD: Dušan Gačnik Odgovorni urednik: Franček Kavčič
Novinarji: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Sonja Gašperšič, Marjan Horvat, Ivo Kuljaj, Emil Lah, tajnica: Meri Jurca, Franci Mulec (teh. urednik), Boris Rugelj, Sonja Seljak (redaktorica), Janez Sever, Peter Štefanič, Andrej Ulaga, Janez Voljč in Igor Žitnik
Pomočnik direktorja TOZD Milan Živkovič
Telefoni: glavni urednik in direktor TOZD 322-778, odgovorni urednik 313-942. pomočnik direktorja TOZD 322-778, tajništvo uredništva 313-942
Naročniška centrala 321 -255, 311 -956 in 323-951
Založba Delavske enotnosti, Celovška 43, Ljubljana, odgovorni urednik 323-951
Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij, Ljubljana, Celovška 43, 311 -956
Uredništvo Naša žena, Ljubljana, Celovška 43, 321-255 in 321-651
Servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška 43, 323-951
Ekonomsko komercialni sektor, Ljubljana, Celovška 43, 320-403
Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg 3, 312-125 in 310-923
Žiro račun 50100-603-41502
Knjigarna galerija, Ljubljana, Tavčarjeva 5, 317-870 in 312-691
Posamezna številka Delavske enotnosti 10 din, letna naročnina 520 din. Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini
Tisk Ljudska pravica Ljubljana
Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Seliger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik, Alfred Golavšek, Jože Hozjan, Franček Kavčič, Vlajko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože Peter-koč, Brane Praznik, Pavel Stupnikar, Andrej Ulaga in Igor Žitnik.,
Delavska enotnost
Jože Štembal, član osnovne organizacije sindikata Kmetijske zadruge Ljubljana TZO Vič
brošura iz zbirke AKTUALNA TEMA
ŠT. 24
KAKO
V PRAKSI
URESNIČITI
DOLGOROČNI
PROGRAM
EKONOMSKE
STABILIZACIJE
Uvodna beseda predsednika Republiškega sveta ZSS Marjana Orožna in razprava člana predsedstva SFRJ Sergeja Kraigherja na posvetu predsednikov občinskih, medobčinskih in mestnih svetov ZSS, predsednikov in sekretarjev republiških odborov sindikatov dejavnosti, članov republiškega sveta ZSS ter članov sveta ZSJ iz Slovenije.

iz zbirke
KNJIŽNICA. SINDIKATI
št. 66
ZAPLETENA POT DO NOVEGA GOSPODARSKEGA REDA
Avtorji knjižice so člani zunanjepolitične redakcije Dela, splošni uvod pa je prispeval dr. Janez Stanovnik. Avtorji skušajo v knjižici osvetliti nekatere probleme, ki so se pojavili v svetovnem gospodarstvu po letu 1979. V takšnem pregledu so zajeli tudi 6. ministrsko zasedanje UNCTAD, ki je bilo junija letos v Beogradu. Knjižici so za lažje razumevanje dodane definicije nekaterih ekonomskih pojmov in razlaga kratic, ki se vsak dan pojavljajo v časopisih.
Cena knjižice je 480 din


M
,v 'SiM-
ISH
iS§
mii
1* jlffj 'Č >;
r ;
.
panitpi
%lm ms® Bal


v,—
mara


Fy%'i mm
m
.
■■ . ...

V zbirki
ČLOVEK — DRUŽINA — DRUŽBA
bo izšla knjiga
DROGE V SVETU IN PRI NAS
avtorjev Leva Milčinskega, Martine Tomori in Franca Hočevarja.
Ta knjiga prinaša vsakovrstnemu bralcu nepogrešljivo vedenje o tem, kaj je droga, zakaj človek išče in zlorablja drogo, kam ga zloraba pripelje in kako mu pomagamo.
Cena knjige je 600 din
Za vse novosti iz Založbe DELAVSKA ENOTNOST že lahko pošljete prednaročila na naslov:	TOZD DELAVSKA
ENOTNOST, Celovška c. 43, Ljubljana.
■
<>s
•4;'
•• /AČ
IW
*
Zadnje dni letošnjega februarja sta bila sprejeta v Zvezo sindikatov Slovenije tudi združeni kmeta Anton Su-sman iz Iške in Jože Štembal iz Iške vasi. Postala sta člana OO ZSS KZ Ljubljana Temeljna zadružna organizacija Vič.
Oba sta napredna kmeta, dobra kooperanta in zadružna delavca ter tudi družbenopolitično dejavna krajana občine Ljubljana Vič-Rudnik.
Kmalu bo deset let, odkar sem spoznal Jožeta Štembala. Takrat je bil predsednik vaške skupnosti v Iški vasi, ki je že slovela po svoji enotnosti in delavnosti in je. tudi v zadnjih treh. štirih letih močno napredovala. Pri tem pa je mladi rod, ki jo zdaj vodi po poti napredka. že kar nekoliko pozabil na svoje garaške predhodnike.
Med njimi je bil vedno v prvih vrstah tudi Jože Štembal.
»Vsak dan so me doma zmerjali. Mami ni bilo vedno prav. da sem preživljal dneve po sejah in na skupnih akcijah. Kmetija pa je zaradi tega ostajala predvsem na njenih ramah. Spomnim se, ko smo merili zemljišča vaščanov. Dolžnosti so me obvezovale, da sem sodeloval tudi pri tem opravilu. Mama pa je mislila drugače. Ko je spraševala so-vaščanke, zakaj njihovi možje ali sinovi niso pri meritvi, so ji odgovarjali, da je njihova prva dolžnost služba. Pograbila je kolo, pridrvela na polje in me nagnala domov, češ, če je njihova prva dolžnost služba, je tvoja prva naloga gospodarjenje na kmetiji.«
Ni in ni mogel ubogati mame. Razdajal se je na vse strani. Bil je predsednik sveta KS Ig, vaške skupnosti Iška vas. gasilskega društva in član najrazličnejših odborov in komisij pri zadrugi. Rad pove, kako so delali na vasi.
»Vsake tri mesece smo se sestali člani odbora vaške skupnosti. Dogovorili smo se za naloge in jih izpeljali do naslednje seje, Beseda je držala bolj kot danes gore popisanega papirja. Preveč časa porabimo za pisati je gradiv, referatov, analiz, resolucij. programov in sklepov. Na vse skupaj pa hitro in prehitro pozabljamo. Kot delegat in član različnih komisij in odborov sploh ne utegnem prebrati vsega gradiva, ki ga mi pošiljajo na dom. Za papir, ki ima zelo majhen	učinek,	moramo
kmet je posekati veliko, preveč dragocenega lesa.«
Tudi nad preštevilnimi sejami se rad huduje.
»Včasih imam po tri seje na dan. Mnogokrat sedim v različnih sejnih sobah in dvoranah, ko je zunaj sonce in ko me kličeta zemlja in živina. Jaz pa moram	poslušati	vodene,
splošne, neobvezujoče razprave. Ko se vračam domov, mi je pogosto žal izgubljenih ur. Polje, travniki, 21 glav goveje živine in štirje konji zahtevajo celega človeka.«
Na Štembalovi kmetiji imajo vsako leto več živine. Lani so pri 17 glavah živine prodali tri krave, telico, bika in dva telička ter 13 tisoč litrov mleka. Jože pravi, da so po svojih močeh poskrbeli za meso, pa tudi za
razvoj živinoreje v KZ Ljubljana.
Je danes lahko delati na kmetiji?
»Vsi vidijo napredek kmetije le v novi strojni opremi, hlevih, silosih,« je postavil osnovno vzporednico problematike na kmetijah sogovornik. »Kmetije ne morejo napredovati brez dobre pospeševalne’ službe. Organizatorji in plačniki te službe store premalo, da bi zadržali dobre pospeševalce na terenu. Kmetje menimo, da jim morajo dati dobre plače, da naj pospeševalcem kupijo službena vozila, pa še za nekatere druge ugodnosti naj se odločijo odgovorni. Strokovno podkovan, v praksi preverjen in stalen pospeševalec je najboljša naložba v kmetijstvu. Ne smemo pozabiti, da le taki pospeševalci lahko prepričajo kmete in jih popeljejo k napredku. Ce pa ve kmet več od njih, je skoraj škoda denarja za pospeševalca.«
Takšen odnos do kmetijstva Jožeta moti, prav tako kot neodgovorno ravnanje delavcev v tovarnah in pisarnah.
»Na delovnih mestih bi morali vsi zaposleni delati s polno zavestjo, elanom in odgovornostjo. Žal nekateri le hodijo v službo. Pa bi morali delati tako kot na kmetijah. Za eno leto naprej moramo gospodariti z denarjem, gnojili, semeni in vsem, kar je potrebno za kme-. tijsko pridelavo in rejo živine. V organizacijah združenega dela pa živijo pogosto iz rok v usta in le s posojili.
Najbolj žalostno je to, da navadni, fizični delavci niso nič manj pokvarjeni in neodgovorni kot oni v pisarnah. Poglejte, pred dvema letoma sem kupil salonitno opeko za hlev. Izdelali so jo v Anhovem. Po .slabem mesecu je razpokala več kot polovica strešnikov. Prepričan sem, da so delavci slabo pripravili maso zanje. Prodajni referent pa me je ob reklamaciji hotel prepričati, da smo napačno pritrdili opeko.
Pred nekaj tedni sem kupil (za devize) traktor Deutz-Tor-pedo, narejen na Reki. Čepi so bili le prilepljeni na odprtine, skozi katere s posebno črpalko
ipažemo dele motorja in krmilnega mehanizma. Večina lukenj je bila tudi brez navojev, stroj pa je bil skoraj brez masti. Spraševal sem se, kako lahko spustijo take drage in oporečne stroje skozi končno kontrolo, in če jih prav nič ne briga, da bo imel kmet nove izdatke za servis.
Kupec noče nagnitega krompirja. Moramo potem kmetje res kupovati nepopolne industrijske izdelke. Je to pošteno?«
Pred pol leta se je Jože Štembal včlanil v zvezo sindikatov. Kaj pričakuje od delavske organizacije?
»Na letnem sestanku sem dobil člansko izkaznico. Vključili so me tudi v komisijo pri občinski sindikalni organizaciji. Za zvezo sindikatov sem se odločil, ker menim, da bi skupaj z delavci lahko odpravili mnoge slabosti. Vem, da sam ne bom mogel veliko spremeniti, zato pričakujem, da se bo še več kmetov vključilo v- zvezo sindikatov. Potem bo prav gotovo bolj zaleglo poudarjanje kmetske problematike. Tudi informacija o našem delu bo bolj neposredna in bo dajala možnosti za učinkovite ukrepe tudi pri pospeševanju pol jedelstva, živinoreje in uveljavljanju tržnega pridelovanja hrane pri združenih kmetih.
Sedanja zaprtost organiziranih kmetov v zgolj zadružne okvire je še preveč panožna in enostranska. Zato sem se odločil, da storim prve korake.«
Jože ni imel lahke mladosti. Tudi njegova življenjska pot je bila pravzaprav nenehno premagovanje ovir in boj za napredek kraja, kmetijstva, vse družbe. Oče je umrl v koncentracijskem taborišču na Rabu in skupaj z bratom jih je spravila h kruhu mama Elizabeta.
Morda je prav zato bolj kritičen do pojavov v delovnih okoljih in družbi. Okušal je. kako težko je na kmetiji zaslužiti kruh. Zato ga je vedno bolelo, da toliko časa porabimo za besedičenje na raznih sestankih, žal tudi v zvezi komunistov, namesto da bi vse te moči porabili za delo.
Stane Jesenovec
Igra
slepih
* v f
miši
»Vse aktivnosti in ukrepe, ki zadevajo življenjski standard določene kategorije prebivalstva, bodo sprejemali izključno samoupravni organi v tozdih, v delegatskih skupščinah SIS, krajevnih skupnostih in občinah. Tako so zapisali v skupnem priporočilu predsedstva zvezne konference SZDL. sveta ZSJ in ZIS o dejavnostih za zaščito življenjskega standarda«, poroča Tanjug.
Zanimivo ob tem je, da iz Beograda ni prav nobenih poročil o tem. kaj je zdaj s predlaganim družbenim dogovorom o tako imenovanih dra-gin jskih dodatkih, ki ga ZIS ni hotel podpisati, sprejeto pa ga je predsedstvo ZSJ in je imel prav tako moč priporočila. Kljub temu lahko sklepamo, da so omenjeni dogovor tiho spravili v ropotarnico ter da novo priporočilo pomeni kompromis med vlado in sindikatom pod okriljem SZDL.
Če pustimo ob strani politične razsežnosti sprejemanja ukrepov za zaščito življen jske ravni najbol j ogroženih kategorij prebivalstva, potem se velja najprej vprašati, kaj pravzaprav prinaša omenjeni zvezni dokument. Poučeni, ki imajo pred očmi gospodarski položaj, v katerem se je znašla družba, so prepričani, da z njim delavski standard ne bo v ničemer na boljšem. Dokaz za to vidijo že zgolj v dejstvu, da si zvezna vlada ne pomišlja sprejemati zakonov, odtokov in drugih predpisov, ki zadevajo gospodarjenje, medtem ko ima dokument za zaščito delavskega standarda zgolj moč priporočila. Kaj to pomeni, je na dlani: priporočilo se lahko upošteva ali pa tudi ne. Takšna razmišljanja gotovo niso brez podlage, tembolj, ker se vsa zgodba vrti okoli denarja, ki ga ni oziroma ga bo potrebno šele poiskati.
Tanjugov poročevalec iz Beograda samozavestno trdi, da je dokument rešil vprašanje, kako zagotoviti denar. Pri tem si pomaga s priporočilom, v katerem je zapisano, da se, bo pomoč gibala v okviru gmotnih možnosti, dodeljevanje pomoči pa da bo bolj gospodarno. Dodaja še, da bomo stabilnejši življenjski standard dosegli z večjo proizvodnjo, storilnostjo in izvozom, saj se bodo s tem povečali tudi osebni dohodki delavcev oziroma bi bile dane možnosti, da vsak zaposleni z delom zasluži več.
Ob tem se lahko samo vprašamo: ali je kdo res malo premaknjen ali se takega samo dela: Vse, kar smo v zvezi s tem lahko prebrali, namreč že dolgo ni novost. Po tej plati je torej zelo smiselno tudi vprašanje, ali je bito res treba toliko prahu okoli teh
novih listin za zaščito življenjske ravni ogroženih delavcev, ki niso nič drugega kot ponavljanje starih resnic.
Najbolj neverjetno pa je, da se gremo slepe miši v trenutku, ko je iz sicer še ne obelodanjenega osnutka resolucije o družbenoekonomskem razvoju v prihodnjem letu bolj ali manj jasno, da< se obeta nov poseg v osebne dohodke in v življenjski standard Jugoslovanov, kot piše Delov dopisnik iz Beograda. Če je verjeti podatkom, potem naj bi se prihodnje leto realni osebni dohodki na zaposlenega zmanjšali za 5,6 odstotka, osebna poraba naj bi se zmanjšala za 2,8 odstotka, družbeni standard pa za 15,5 odstotka. Ob tem je potrebno dodati, da bo prihodnje leto že peto zapovrstjo, odkar drsi navzdol življenjska raven delavcev ter da na osebne dohodke že zdaj odpade le 16 odstotkov družbenega proizvoda Jugoslavije, medtem ko je 5,3 milijarde dolarjev, kolikor znašajo naše letošnje obveznosti do tujine, okoli 17 odstotkov družbenega proizvoda.
Komu torej koristijo najrazličnejši dokumenti za zaščito ogrožene življenjske ravni določenih kategorij prebivalstva, v katerih njihovi tvorci poudarjajo, da bomo stabilnejši standard dosegli z večjo proizvodnjo, storilnostjo in izvozom, v isti sapi pa snujejo nov dokument, v katerem gaz novim napadom na osebne dohodke še bolj ogrožajo? Lahko rečemo, da niti delavcem in njihovi sindikalni organizaciji kot tudi ne končno stabilizaciji in družbi, kajti nestimuliran delavec ni noben porok za večjo proizvodnjo, storilnost in izvoz, kar naj bi bila podlaga za večji delavski standard.
In sindikat bi se tega moral zavedati. Namesto da izgublja moči s sprejemanjem dvomljivih (milo rečeno) dokumentov za zaščito delavskega standardh, bi moral zastaviti vso svojo avtoriteto in moči najširše delavske politične organizacije za zahteve po oblikovanju drugačne gospodarske politike. Takšne, ki spričo svoje restriktivne naravnanosti ne bi zajedala samo v delavski žep, ampak bi si lahko obetala več od, denimo, odločnejšega kleščenja splošne porabe in smelejšega oživljanja proizvodnje. Le na tej podlagi je namreč moč doseči večje gospodarske učinke, z njimi pa tudi večjo socialno varnost delavcev. Prava priložnost za to pa je za sindikate že pred vrati: sprejemanje resolucije o družbenoekonomskem razvoju za prihodnje leto.
Ivo Kuljaj
najstarejša slovenska ženska in družinska revija