738
Ž. L. Mozirski:  Posvečenje.
»Aha, aha, to je pa kaj druzega!   Hm, hm, ta pokvarjeni svet!«
Oni na tleh pa se ni genil. Tedaj ga je starec obrnil, da bi videl obraz. »Ježeš — Marija — Rejcev Anton! In nobenega življenja ni več v njem!«  —
Kolikor so ga mogle nositi stare noge, je hitel do soseda; tam je sklical ljudi, in kmalu je bila gneča okoli mrtveca. Ugibali in ugibali so, kako se je ponesrečil, a sodba je bila   kmalu sklenjena.
»Kaj pa je iskal okoli deklet? Prav se mu godi! In še oženjen je bil  ta ničvredni  človek!«
Komisija, katera je popoldan dospela v vas, je »konstatovala«, da  si je bi Anton zlomil tilnik.
Tretji dan so ga pokopali.
*           *
Katrico je grozna smrt tako presunila, da ni mogla več ostati v očetovi hiš. Tudi Matevžetovega Franceta ni mogla več trpeti. Odšla je v Trst in tam stopila v službo. Pravijo, da se je tam poročila z nekim  železniškim  čuvajem.  —
Rejčevina je prišla v last tujim ljudem. Marjeta ni Bog ve kako žalovala za Antonom. Predno je minilo leto, se je poročila s Tinetom, ki je bil nekdaj za hlapca pri njenem očetu ter se je bil po smrti njenega moža kmalu od nekod priklatil.
Toda govore, da tudi ta zakon ni srečen 1
%
Posvečenje.
o   vze človeku raj  prvotni Bog milodarni  in dobrotni, Dal  njemu v  kleto   odškodnino Blestečo zlato je  kovino. In ne spozna te kletve  svet, Za zlate zvonke strastno vnet, Čeprav izvor so vseh nezgod, Sovražnih  besov bujni plod In seme,  koje skrb in strast Rodi v pogibelj  in propast! — Ne klanjam bogu se sveta ; Kaj  mar mi srebra in  zlata In če mi niso naklonile
Zakladov rojenice bile; Saj  v srcu hranim jaz  zaklad, Ki vreden več je tisočkrat, Kot svetli biseri blesteči In zlat mamljivo vam zveneči. — Zaklad moj  — pesmi srebročiste, Glasovi duše moje vi ste! — — In duše   moje ti uzor, Bogastva mojega izvor, Jaz v venec hočem pesmi zbrati, Ti v dar nevestni dijadem. Ne boš pa ti kot v talmi-zlati V nakitu zdela se le-tem ? — Ž.  L.  Mozirski.
^^&*^