Pravljice Avgusta Pavla v prekmurskem cankovskem govoru
Zinka Zorko,* Anja Benko
X- X-
1.01 Izvirni znanstveni članek
UDK 811.163.6'282(497.4Prekmurje):929Pavel. A.
Zinka Zorko, Anja Benko: Pravljice Avgusta Pavla v prekmurskem cankovskem govoru.
Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 85=50(2014), 3, str. 83-111
Razprava o zapisu treh prekmurskih pravljic v cankovskem narečju (matere Avgusta Pavla in Avgusta Pavla) osvetljuje razmerje med materinim zapisom pravljic v pogovornem jeziku zahodnega prekmurskega ravenskega govora in Pavlovim zapisom v strokovnem ter slogovno obogatenem besedilu z znanstvenimi dialektološkimi znaki po izgovoru. Avgust Pavel je pravljice objavil na Madžarskem, v Časopisu leta 1913 in 1914. Vsako je pod črto prevedel v madžarščino in ob tem v madžarščini razložil pomen posameznih narečnih besed. Mati mu je poslala pet pravljic, sin je objavil štiri, v razpravi pa so jezikovno analizirane tri pravljice.
Ključne besede: prekmursko narečje, ravensko podnarečje, govor Cankove, Avgust Pavel, Elizabeta Pavel, pravljice, rokopisni zapisi, narečni zapisi
1.01 Original Scientific Article
UDC 811.163.6'282(497.4Prekmurje):929Pavel. A.
Zinka Zorko, Anja Benko: Fairytales by Avgust Pavel in the Prekmurje Cankova speech.
Review for History and Ethnography, Maribor 85=50(2014), 3, pp. 83-111
The present contribution about three Prekmurje fairytales in the Cankova dialect (penned by Avgust Pavel and his mother) highlights the relation between (1) the fairytales by Avgust Pavel's mother, written in the spoken variation of the west-Prekmurje Ravensko speech, and (2) Pavel's version of these fairytales, which are technical, stylis-
Dr. Zinka Zorko, zasl. red. prof., SAZU Ljubljana, zinka.zorko@um.si
Dr. Anja Benko, doc. lekt., Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Koroška c. 160,
SI - 2000 Maribor, anja.benko@um.si
tically enriched texts with dialectal characters denoting pronunciation. Avgust Pavel published his fairytales in 1913 and 1914 in Hungary in the publication Časopis. In a footnote, each of them was translated in Hungarian, while the meanings of individual dialect words were likewise explained in Hungarian. His mother had sent him five fairytales, Pavel published four and this contribution linguistically analyses three of them.
Key words: Prekmurje dialect, Ravensko subdialect, Cankova speech, Avgust Pavel, Elizabeta Pavel, fairytales, handwritten fairytales, dialectal writings
AvGusT PAVEL (1886-1946)
Avgust Pavel se je rodil 28. avgusta 1886 na Cankovi, v takratni Železni županiji Ogrske. Njegov oče je bil kmet in krojač, mati, doma iz Strukov-cev, pa gospodinja. V zakonu se jima je rodilo enajst otrok. Zgradili so si hišo v Skakovcih, nato pa so se preselili v Potrno pri Radgoni in tam živeli do očetove smrti leta 1924. Avgust Pavel se je nato vpisal na gimnazijo v Monoštru, višje razrede pa je z odliko dokončal v Sombotelu. Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Budimpešti, kjer je študiral madžarščino, latinščino in slovansko jezikoslovje. Leta 1909 je izdal v madžarščini napisano delo Glasoslovje cankovskega slovanskega narečja. Leta 1911 je odlično opravil pedagoški izpit in dobil profesorsko diplomo. Dve leti kasneje je doktoriral na peštanski univerzi in se nato leta 1914 v Monoštru poročil z Ireno Benkö. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v vojsko, bil ranjen in je zato moral pet let hoditi z berglami. Leta 1920 je postal profesor na dekliški gimnaziji v Sombotelu. V tem času je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani in povabili so ga kot predavatelja, a službe zaradi družine ni mogel sprejeti. Delal je tudi v sombotelski muzejski knjižnici in tam tudi vodil muzej. Svoje prispevke je pričel objavljati leta 1933. v Časopisu Železne županije - Vasi szemle. Leta 1941 so ga imenovali za docenta za južnoslovanske jezike in literature v Szegedu. Po izbruhu druge svetovne vojne so Prekmurje priključili Madžarski. V šolah je bila kot učni jezik uvedena madžarščina, zato je Avgust Pavel že leta 1942 napisal prekmursko slovnico v madžarščini, ki pa je ostala do leta 2013 v rokopisu. Umrl je leta 1946.
Avgust Pavel je bil jezikoslovec, pesnik, literarni zgodovinar, etnolog, prevajalec, urednik, knjižničar, profesor madžarščine in latinščine ter muzeolog. Pavlovo delo Glasoslovje slovenskega narečja Cankove (1909) v madžarščini je natančen opis prekmurskega samoglasniškega in soglas-niškega sistema ter glasovnih inovacij v cankovskem govoru, izhajajoč iz stare cerkvene slovanščine in tudi knjižne slovenščine. Pavlov budimpe-
štanski učitelj O. Asboth1 je slavistični javnosti v nemščini predstavil Pavlovo Glasoslovje.
Med madžarsko okupacijo Prekmurja so madžarski oblastniki organizirali tečaje za »jugoslovanske« učitelje in za madžarske, ki so se v šoli srečevali z »vendščino«. Avgust Pavel je sodeloval pri programih izobraževanja vsaj do leta 1943. Prizadeval si je, da bi lahko izdal za potrebe učiteljev v Prekmurju »vendsko« slovnico Vend nyelvtan (Prekmurska slovenska slovnica) v madžarščini. Delo je ostalo v rokopisu/tipkopisu, saj Prosvetno društvo v Murski Soboti, ki je bilo pomadžarjeno, ni dalo priporočila za natis. Slovnica je pisana v madžarskem črkopisu in avtor se je v njej odločil za opis živega jezika, ki se je v tistem času uporabljal v Prekmurju. Predgovoru sledijo poglavja Narod in jezik, Narečja, Glasoslovje, Oblikoslovje, Besedoslovje in Skladnja. Gre za sinhrono kontrastivno slovnico, za katero je poleg svojih raziskav starega prekmurskega jezika uporabljal tudi Breznikovo Slovensko slovnico za srednje šole (1934). Bogato ilustrativno gradivo ohranja pred pozabo veliko prekmurske leksike in pregovorov. Pavlova Prekmurska slovenska slovnica - Vend nyelvtan je izšla leta 2013 pri Mednarodni knjižni založbi Zora (Zora, 100) v Mariboru.2
Avgust Pavel je bil izpovedni pesnik. Izdal je dve pesniški zbirki: Tako pojem psalme v naročju slepe doline (1933) in Zažgani gozd (1936). V madžarščino je prevajal dela Frana Ksaverja Meška (črtica Včasih sem sanjal), Ivana Cankarja (Hlapec Jernej in njegova pravica, Potepuh Marko, Kralj Matjaž in roman Na klancu), Frana Levstika (Martin Krpan), Simona Jenka, Josipa Murna, Otona Župančiča, Franceta Prešerna, Dragotina Ketteja, Prežihovega Voranca (novela Boj na požiralniku) ter tudi slovenske ljudske pesmi. Njegovi prevodi pomenijo začetek novega obdobja medsebojne duhovne obogatitve dveh narodov in začetek plodnejšega sožitja sosednjih kultur. V prevodih se je Pavel v besedi in ritmu tesno držal izvirnika.
Pomembno je tudi Pavlovo etnološko in muzeološko delo. Od leta 1928 je zbiral keramiko in predmete, povezane s prehrano, s stavbarstvom, z ljudsko umetnostjo, s poljedelstvom, z živinorejo, z lovom na ptice in z otroškimi igrami.
Hči Avgusta Pavla, Judit Pavel, je Zinki Zorko leta 2013 podarila rokopise petih pravljic, ki jih je v cankovskem govoru zapisala Pavlova mati in
1	O. Asboth (1852-1920) je bil utemeljitelj madžarske znanstvene slavistike, predaval je rusko slovnico. Naučil se je prekmurščine in si je v njej tudi dopisoval s Pavlom.
2	Knjigo je uredil Marko Jesenšek s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, prevedla pa jo je Marija Bajzek Lukač, profesorica na budimpeštanski univerzi, rojena na Gornjem Seniku v Porabju.
jih poslala sinu na Madžarsko. Mati jih je sinu poslala z opravičilom, da je imela težave z zapisom. Prosila ga je, naj to, če se mu zdi potrebno, popravi. Avgust Pavel je objavil štiri materine pravljice, ki jih je tudi naslovil: Mrtvec je prišo po svojo diklino, Kak je edin človek s pekla svoj krstni list nazai prineso, Te grački grof pa tri sestre, Razbojnicke pa š čarne šoule diak. Pavel je prvi za poljsko-ruskim jezikoslovcem Baudouinom de Courtenayem zapisal ta besedila z znanstvenimi dialektološkimi znaki po izgovoru. Pod črto je nato besedila prevedel v madžarščino in nadrobno razložil nekatere besede in oblike.
V razpravi je natančno predstavljen prekmurski cankovski govor v prvi polovici 20. stoletja, ki je Avgustu Pavlu pomenil dragoceno materinščino in ki mu je posvetil jezikoslovne študije. Nato so analizirane prva, druga in četrta materina pravljica.
Prekmursko narečje3
Prekmursko narečje sestavljajo tri podnarečja: (1) goričko (Goričko, severno od Cankove), (2) ravensko (od Cankove proti vzhodu in južno od Murske Sobote do Rakičana) in (3) dolinsko (južno od Rakičana do reke Mure in ob Lendavi), ki se razlikujejo po mlajših prekmurskih inovacijah:
(1)	kratki in nenaglašeni a se v goričkem in ravenskem podnarečju zaokrožujeta, v dolinskem pa se pod vplivom prleškega narečja zaokrožuje dolgi a v o:/d:, kratki naglašeni in nenaglašeni a pa ostajata odprta vokala;
(2)	končni -I se v goričkem in ravenskem podnarečju izgovarja kot -o, v dolinskem kot -u; (3) zvočnik j se v goričkem in ravenskem podnarečju izgovarja kot dj ali kot g, pred a, e in o kot dž, ohranjen pa je v dolinskem podnarečju; (4) pred zlogotvornim / se v ravenskem in dolinskem podnarečju t premenjuje s k (tolči > tuči > 'kuči, 'kusta 'noseča').
V prekmursko narečje, natančneje v ravensko podnarečje, spada tudi govor Cankove, ki ohranja večino prekmurskih glasov, nekaj pa je tudi inovacij: (1) ohranja strukturne prvine slovenskega jezika (kratko naglašene samoglasnike kot reflekse starega akuta, novega akuta na e, o in polglasni-ku ter kot rezultat naglasnega umika na prednaglasna e in o), (2) ohranja
3 Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http://ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil dr. Peter Weiss.
dolgi tematski samoglasnik -e- v sedanjiku naglasnega vzorca tipa ne'seis, zo've:š (gre za zvezo z zahodnoslovanskimi jeziki, posebno s slovaščino), (3) posebna in edinstvena sta razvoj j v dj, g, dž in izgovor sprednjih zaokroženih samoglasnikov ü in ö. Posebnosti so tudi v besedju, ki izkazuje dolgotrajno odrezanost od drugih slovenskih narečij in se zaradi stika s sosednjimi jeziki, z nemščino in z madžarščino, močno razlikuje od osred-njeslovenskega.
Glede naglasnih pomikov pozna prekmurščina premik cirkumfleksa za zlog na desno, ko so se podaljšali kratko cirkumflektirani o, e in d (zläto > zlato, oko > oko > oko). S pojavitvijo novega cirkumfleksa se je povečalo število cirkumflektiranih samoglasnikov, in sicer v primeru, če je bila odpravljena dolžina ali šibki polglasnik za skrajšanim staroakutiranim zlogom. V cankovskem govoru se pojavljajo še notranji naglasni umiki (no'si:ti > 'nositi) in umik naglasa s kratko naglašenega zloga na predhodni dolgi zlog.
Leta 2001 je bilo na Cankovi zbrano dialektološko gradivo,4 ki v grobem potrjuje ugotovitve Avgusta Pavla iz leta 1909, še posebej na glasoslovni in oblikoslovni ravni. Ugotovljeno je namreč, da v današnjo leksikalno podobo cankovskega govora vstopajo sodobne knjižne besede.
GLASOSLOVJE5
Samoglasniški sestav
Govor Cankove razlikuje dolge (i:/i:i, ü:/ü:i, u:/u:u; e:, [ö:], [o:]; e:i, o:u; a:; + r:) in kratke naglašene samoglasnike (i, ü, u; e, ö, o; e, d; + r) v katerem koli zlogu. Govor pozna tudi nenaglašene samoglasnike (i, u; e, ö, o, e, d6; + /, r).
Dolgi naglašeni samoglasniki so nastali iz starih in novih cirkum-flektiranih samoglasnikov: i:/i:i ^ cirkumflektiranega dolgega i (bo'gi:i se, 'bi:ila, gu'či:in, 'si:ni, 'zi:ima); ü:/ü:i ^ u (b'rü:is, 'kü:ipiti, g'rü:iska);
4	Dialektološko gradivo je že bilo objavljeno (Zorko 2003: 88-94).
5	Glasoslovje prekmurskih govorov je bilo večkrat predstavljeno in opisano. Glej Green-berg (1993: 465-487) in Zorko (2003: 74). V tem poglavju podajamo zgolj najbistvenejše lastnosti govora na glasoslovni in oblikoslovni ravnini, ki so potrebne za razumevanje Pavlovih narečnih pravljic, zapisanih v nadaljevanju prispevka.
6	V razpravi se zapisuje kot a.
u:lu:u ^ I {'ku:čti, 'vu:uk); e: ^ e {'me:t, 'pe:č), ^ {'pe:tek), d {'dem); ö: ^ u {'kö:jati 'kuhati'); o: ^ -I {cv'ro:, m'ro:); e:i ^ e {'be:ili, c've:it, s've:it); o:u ^ o {me'so:u, 'no:uč), g {gu'lo:up, 'po:ut); a: ^ a {g'la:va, t'ra:va); r: ^ r {'čr:f, 'gr:m, 'mr:zlca).
Kratki naglašeni samoglasniki pa so nastali iz staro- in novoakutira-nih ter iz umično naglašenih vokalov: i ^ i {'lipa, 'miš, 'riba); ü ^ u {k'lün, 'kuščar); u ^ / {'pun); e ^ akcent. e {'cesta, st'reja); o ^ novoakut. o {'nosi, p'rosi, 'noš), akcent. g {'goba, 'toča); ö ^ i, e, d, o, u {'š0rki, 'dž0u, 'vöter); e ^ akcent. ^ {te'leta, 'zet), sekund. nagl. e {žena, 'pekli), akcent. b {'meša, 'pes), akcent. e {gesi 'kis', 'ren 'hren', 'zeldže); ä ^ akcent. a {k'räva); r ^ akcent. r {'brf, 'grča, 'vrba).
Nenaglašeni i je lahko nastal tudi iz nenaglašenega jata {medvit, zvi'ri:na) in iz nenaglašenega u {liš'čänje 'lupina').
Soglasniški sestav
Zvočnik v se obnaša kot nezvočnik pred soglasniki in pred premorom {'za:vec - 'za:fci 'zajec - zajci', 'ofca 'ovca'); sklop -vi- > -ji- {brada'ji:ca 'bradavica'), -vi- > -j- {s'li:vojca 'slivovica').
Zvočnik j > g, za nezvenečimi soglasniki v k, pred a, o, u {včasih tudi pred e) pa v dž {bo'gi:n se 'bojim se', d're:ivge 'drevje', 'džäboko 'jabolko', vlas'ke: 'lasje', 'zeldže 'zelje'). Avgust Pavel je za takšne primere zapisoval samo d' in ne dveh alofonov. Iz tega sledi, da je dž ali mlajši pojav ali pa je z omenjenim Pavlovim znakom zapisan zlitnik dž.
V cankovskem govoru l' in I sovpadeta v l še pred razvojem -I v -o {k'ra:o 'kralj').
Končni -m > -n {'delan 'delam', 'pi:išen 'pišem'), -mn- > -vn- {v'no:ugo 'mnogo'), -mn- > -ml- {'po:umliti 'pomniti'); h ~ j ~ 0 {st'ra:jlst'ra: 'strah', 'i:ža 'hiša', se prela'di:ila 'se prehladila'), -xč- > -šč- {'šče.-iš); šč je ohranjen {na 'tešče, 'pi.išče).
Naglasni premiki v prekmurščini
Prekmurščina pozna premik cirkumfleksa za zlog na desno, ko so se podaljšali kratko cirkumflektirani o, e, d {zläto > zlato, oko > oko > oko). Število cirkumflektiranih vokalov se je povečalo s pojavitvijo novega cir-kumfleksa, če je bila odpravljena dolžina ali šibki polglasnik za skrajšanim staroakutiranim zlogom {vi'di:mo > 'vi:dimo).
Cankovske oblike z drugim naglasnim umikom na predpono so: 'pogno, 'posla, ostal pa naj bi prvotni dolgi cirkumfleks v oblikah o'de:gno, so 'o:udali, 'poiuhro, 'zeižgo.
Notranji naglasni umiki tipa no'siti > 'nositi: s kratko naglašenega zloga se je naglas umaknil na predhodni dolgi zlog: 'ku.piti > 'kü.piti, m'la:titi, 'pi.-sati, 'pü.-stiti, z'gü:biti. Če je bil sedanjik naglašen na tematskem zlogu, je naglas umaknjen, vendar ne vedno: z'gwbiti ~ zgi'biti; vedno pa: bo'dzäti, bo'gi: se, dr'zäti, go'reti, tr'peti.
Tip 'za:bava je nastal v trizložnicah, kjer je prvotno naglašeni zlog postal novocirkumflektiran 'za:bäva, zlog pred njim pa je bil že v praslovan-ščini kratek.
Avgust Pavel ima: 'za:bava, 'ko:ulena, 'ko:udila, 'na:pota, 'na:vada, 'po:usida 'posojilo', p'ri:sega.
Nepojasnjene ostanejo oblike: 'o:utava, 'motika, 'lepota/le'po:uta.
Oblikoslovje
Oblikospreminjevalni in oblikotvorni vzorci ohranjajo izvirne slovanske končnice, vsa tri števila in vse tri spole. V cankovskem govoru se trdno ohranja dvojina pri vseh spolih, srednjespolske končnice v množini s te-matičnim a pa povzročajo globinsko prehajanje samostalnikov srednjega spola v ženski spol, saj imajo levi ujemalni prilastki in povedkova določila ženskospolske končnice in osebila {'Delo san k'meöke 'de:ila.).
Samostalniška beseda
Samostalniki moškega spola se sklanjajo po nepremičnem, premičnem,7 mešanem in končniškem naglasnem tipu.8
V imenovalniku množine se končnica -je za v fonetično realizira kot -ge ali -dže: bre'go:uvdže, la'so:uvdže, vra'go:uvdže. Samostalnik ljudje izgovarjajo kot lid'ge: ali li'dže: in sklanjajo: li'di.i li'de.in li'di.i li'da.j lid'mi/li'da:mi.
7	Nekaj samostalnikov se sklanja po premičnem naglasnem tipu: c'lovik clo'veka, 'gečmen gec'mena, 'gezik ge'zika.
8	Vzorec za naglasni tip: ednina ^ b'rät b'räta b'räti b'räta b'räti b'rätan; dvojina ^ b'räta b'rätof b'rätoma b'räta b'rätoma b'rätoma; množina ^ b'räti b'rätof b'räton b'räte b'rätaj b'rätami/b'räti.
Posebno pozornost je treba posvetiti oblikam tipa vuc'ke: v prekmur-ščini. Sledovi druge praslovanske palatalizacije k in g pred končnico -i so ohranjeni prav v moškem imenovalniku množine; kasneje se je končnica -Je iz moške i-jevske sklanjatve prenesla tudi na ta tip. Ker se j izgovarja z visoko vzdignjenim hrbtom jezika kot [g], ta za nezvenečim soglasnikom izgubi zven in se izgovarja kot [k]: 'dedecke, sr'maxke.
Posebnosti prve moške sklanjatve so: v dajalniku in mestniku ednine je končnica -i (nastala iz u prek ü); v orodniku ednine se končnica -om glasi -on (razlog: končni -m > -n); v dajalniku, mestniku in orodniku dvojine je končnica -oma/-a:ma; za c, J, č, ž, š ni preglasa (s ko'va:čon, s st'ri:icon); samostalniki na -r ne podaljšujejo osnove (lo'pa:r lo'pa:ra), medtem ko jo samostalniki na -o podaljšujejo z -J- (npr. 'Jä^ko, 'Jäykoja); v mestniku množine je posplošeno končnico -ah po onemitvi končnega -h zamenjala končnica -aj. Obravnavani govor ne pozna nesklonljivih samostalnikov moškega spola, posamostaljeni pridevniki pa se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi.
Samostalniki ženskega spola s končnico -a (npr. 'lipa,"9 'ro:uka, 'no.-uga1^) se sklanjajo po nepremičnem in mešanem naglasnem tipu. Pri tipu meglä se naglas umakne na levo; odraz polglasnika je široki e: 'megla; sklanja se kot 'lipa. Posebno sklanjatev imajo samostalniki gospa,1^ mati^^ in hči.13
Oblike samostalnikov srednjega spola so sicer dobro ohranjene, a so le nekateri samostalniki v ednini prešli med ženske.14
Samostalniki ženskega spola brez končnice se v drugi ženski sklanjatvi sklanjajo po nepremičnem ('miš15) ali mešanem ('no:uč,16 k'le:it, 'ma:st, 'pe:ič, 'po:ut) naglasnem tipu. Posebno sklanjatev ima samostalnik kri.17 Sa-
9	Ednina ^ 'lipa 'lipe 'lipi 'lipo 'lipi 'lipof; dvojina ^ 'lipi 'lip/'lipi 'lipama 'lipi 'lipama 'lipama; množina ^ 'lipe 'lip/'lipi 'lipan 'lipe 'lipaj 'lipami.
10	Ednina ^ 'no:uga no'ge: 'no:ugi no'go:u 'no:ugi no'go:uf; dvojina ^ 'no:uga/no'ge:i 'no:uk no'ga:ma 'no:ugi/no'ge:i no'ga:ma no'ga:ma-; množina ^ no'ge: 'no:uk no'gän no'ge: no'gäj no'ga:mi. Po tem zgledu se sklanja tudi samostalnik 'ro:uka.
11	Gos'pa: gos'pe: gos'pe:j gos'po:u gos'pe:j gos'po:uf.
12	'Mäti 'mätere 'mäteri 'mäter 'mäteri 'ma:terdžof (metatonija).
13	'Či:i 'če:ri/če'ri: 'če:ri 'če.r 'če:ri čer'džo:uf.
14	'Gümla 'gümle, 'o:uka/o'ko:u, 'okna 'okne, 've:idra 've:idre, 'vüja 'vüje.
15	Ednina ^ 'miš 'miši 'miši 'miš 'miši 'mišjof; dvojina ^ 'miši 'miši 'mišama 'miši 'mišama 'mišama; množina ^ 'miši 'miši 'mišan 'miši 'mišaj 'mišami.
16	Ednina: 'no:uč no'či:i 'no:uči 'no:uč 'no:uči noč'jo:uf; dvojina ^ 'no:uči no'či:i no'ča:ma 'no:uči no'ča:ma no'ča.-ma; množina ^ no'či:i no'či:i no'čän no'či:i no'čäj no'ča:mi.
17	'Kr:f kr'vi:i 'kr:vi 'kr:f 'kr:vi krv'džo:uf.
mostalniki, ki se v knjižnem jeziku končujejo na -ev ('cerkev^8), se v ednini sklanjajo po drugi ženski sklanjatvi.
Posamostaljeni pridevniki se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi.
Samostalniki srednjega spola se sklanjajo po nepremičnem, premičnem in mešanem (ne'bo:u ne ba:; bla'go:u bla'ga:, v b'la:gi) naglasnem tipu. Razdelimo jih lahko na štiri skupine. Prva ohranja večino sklonil tudi v dvojini in množini, le da imajo ujemalni prilastki in povedkova določila v množini ženske končnice oziroma osebila ('leto,19 'ko:ulo, 'dždjce). Druga skupina v množini prevzema ženske končnice (d're:/vo20); tretja podaljšuje osnovno in ohranja srednjo sklanjatev ('teme21), četrta pa se že v ednini feminizira ('o:uka 'o:uke, 'pera 'pere). Samostalnika 'ge:tra 'jetra' in p'lU:iča 'pljuča' sta ženskega spola.
Samostalniški zaimki so osebni,22 povratno osebni,23 vprašalni, oziral-ni, poljubnostni, nikalni ('nišče, 'nika) in mnogostni (malošto, 'mäloka).
Pridevniška beseda
Pridevnik je v nedoločni obliki, če se končuje na -en (betežen, pämeten, s 'me.išen, s 'rečen, 'žalosten, ž 'meten). Večina drugih pridevnikov se v moškem spolu imenovalnika ednine končuje na -i (g'loboki, 'nisiki, p'läntavi, 'šUrki)}4 Stopnjujejo se z obraziloma -ši in -ejši ali pa opisno z 'bole in 'me:nje.^^
18	Cerkev: 'cerkev 'cerkvi 'cerkvi 'cerkef cerkvi 'cerkvijo/; breskev: b'reskef b 'reskvi; bukev: 'bü:kef 'bü:kvi.
19	Ednina ^ 'leto 'leta 'leti 'leto 'leti 'leton; dvojina ^ 'leti 'le:it 'letoma 'leti 'letoma 'letoma; množina ^ 'le:ita 'le:it 'le:iton 'le:ita 'le:itaj 'le:iti/'le:itami.
20	D're:ivo; d're:ivi; d're:ive d're:if d're:ivan d're:ive d're:ivaj d're:ivami.
21	'Teme te 'mena; 'temeni; te 'mena.
22	Jaz ^ 'ges/ge me 'ne: me 'meni mi me 'ne: me pr 'meni z 'menof/ 'meof; enako se sklanja 'ti:i 'ti'; 'müva/'müvi 'näja 'näma; 'vüva 'vüvi; 'mi:i 'nas 'vi:i 'väs; un n'jega n'jemi; 'una n'je: n' jo:j n' jo:u p'rinjoj ž/z n'jo:uf; 'unadva n' jiva, 'uni n'ji:j.
23	Se 'be: se 'sebi si se 'be: se p 'risebi s 'sebof/s ' seof.
24	Sklanjatev pridevnikov moškega spola: ednina ^ 'le:ip -i -oga -omi -oga/-i -on -in; dvojina ^ 'le:ip -iva -i-ima -iva -ima -ima; množina ^ 'le:ip -i -i -in -e -aj-imi. Ženska sklanjatev: ednina ^ 'le:ipa -e -oj -o -oj -of; dvojina ^ 'le:ip -ivi -i -ima -i -ima -ima; množina ^ 'le:ipe -i -in -e -aj -imi.
25	'Le:ipi 'lepši 'naj'lepši, 'lejki le'žejši, d'ra:gi d'rakši, 'teški te'žejši, 'ma:li 'me:nši, 'du:ugi 'dukši, 'velki 've:kši.
Pridevniški zaimki so osebni svojilni ('moj 'moja 'mojo, t'voj t'voja t'vojo),26 kazalni ('te:, 'ta:, 'to:u; 'teva 'tisti, 'of, 'ova, 'ovo, 'isti, 'ta;kši),27 vpra-šalni (š'teri, š'tera, š'tero; 'kdkši; 'čidi), nikalni (ništerni) in celostni ('sdkši, 'ves, 'ce:ili).
Glavni števnik 'eden/'en se sklanja po pridevniški sklanjatvi.28 Od štirideset dalje so desetice na prvem mestu (š'tiride'se:t'ena 'enainštirideset'). Za tisoč govorijo 'gezero. Pri vrstilnih števnikih se v obliki t're:či 'tretji' pojavlja jotacija.
Glagol
Glagoli v cankovskem govoru so dovršni in nedovršni, prehodni in neprehodni, imajo posebne oblike za povedni in velelni naklon ter za trpni način.
Sedanjiška spregatev je tematska, z ohranjenim osebilom -va in -ve (za ženski spol) v prvi osebi dvojine. Dvozložni glagoli imajo tematski e v osebilu naglašen.29
Uporabljajo obliko za predpretekli čas. Nedoločnik ima obrazilo -ti/-(č)ti ('delati, 'pečti); namenilnikpa ohranja svojo obliko in vezavo z rodilnikom (g 'rem 'delat,' pečt k' rüja).
Deležnik na -l ima končaj -o/- u ( 'peko, z 'digno; 'sedo si 'de.ila si 'delo si 'deli; 'mi.islo, 'delo, 'lägo, kü'püvo; 'čüu, 'püu, š'teu).
Brezpriponski glagol 'biti se sprega.30
Za knjižno deležje na -e se uporabljajo prislovne oblike na -čki.31
Posebnosti: glagol krasti ima obliko k'rädnoti k'ra:dnem; glagol iti ima sedanjik 'iden, velelnik 'idi 'ite, deležnik na -l pa 'šo:u; glagol tolči se glasi 'ku:učti ku'če:n, 'ku:uko 'ku:ukla; pripona -no- v nedoločniku ohranja odraz starega nosnega g: 'meknoti, 'mi:noti, po' te:gnoti, s'ti.isnoti, z'di.ignoti;
26	Sklanjatev: ednina ^ 'moj 'mojega 'mojemi 'moj/'mojega 'mojen 'mojin; 'moja 'moje 'moji/ 'mojoj 'mojo 'moji/'mojoj 'mojof; dvojina ^ 'mojiva; t 'vojiva; s 'voj; n'jegof, n 'je:jni, 'näjni, 'vajni, 'näš, 'väš, n'jixof.
27	Sklanjatev: 'te: 'toga 'tomi 'te:/'toga 'ton 'ten; 'ta: 'to:u 'to:j 'to:u 'to:j 'to:uf.
28	Sklanjatev: d 'va: d 've:j d 'vöma; tr 'ge t 'ri:i, š'ti:rge; e 'näjst/e 'näjset; 'end 'väjsti/d 'väjsti 'ena.
29	Pe'če:n, pe'če:š, pe'če:; pe'če:va (pe'če:ve za ž. sp.), pe'če:tam pe'če:ta-; pe'če:mo, pe'če:te, pe'če:jo-; 'delan -š -0, -va/-ve -ta -ta, -mo -te -jo; velelnik ^ 'peči, 'pečiva/'pečva, 'pečive/ 'pečve (ž. sp.), 'pečimo/'pečmo, 'pečite/'pečte.
30	Spreganje glagola biti ^ san si je, sva (sve) sta sta, smo ste so; 'bi:u 'bi:ila bi 'lo:u bi 'li:i bi 'le:; mo boš de, va (ve) ta te (ž. sp.), mo te do (oblika za prihodnjik je reducirana).
31	Bi 'žečki, le 'žečki, mi 'žečki, si 'dečki, sto 'ječki.
glagol hoteti se glasi š'četi š'čen; glagol kovati ima oblike: ko'väti ko'vem, 'kovli; kü'pü:vati kü'püvlen (tako še pla'čwvlen, sve'tü:vlen).
Prislov, predlog, veznik, členek in medmet
Tvorba prislovov je v cankovskem govoru zanimiva po ohranitvi arhaičnih oblik. Obrazilo ci je nastalo iz mestnika ednine po 2. palatalizaciji.32 Pojavljajo se tudi stare oblike za prislove.33 Členica -k opravlja poudarjalno vlogo.34
Predlogi se po obliki in sklonskem vezanju ne ločujejo od knjižnih.
Vezniki so lahko priredni ali podredni. Ohranjen je veznik no iz ino; poleg tega uporabljajo še: ninč 'niti', liki 'ampak'; kä opravlja vlogo knjižnega 'da'.
Pogosti členki so 'ha:r 'samo', ešče 'še', 'geli 'jeli', 'lekar 'menda', 'pa:, 'väči, 'vej 'saj'.
Razpoloženjski in posnemovalni medmeti so posebni ali enaki kot v knjižnem jeziku.35 Narečna je le fonetična realizacija, prav tako pozdravi, napitnice in kletvice.
Narečne pravljice matere Avgusta Pavla v prekmurskem cankovskem narečju in narečni zapisi Avgusta Pavla
V nadaljevanju so prepisane tri rokopisne pravljice, ki jih je za Avgusta Pavla zapisala njegova mati. Najprej je prepisana njena pravljica, nato je dodana prestava le-te v slovenski knjižni jezik, sledi pa še Pavlov narečni zapis pravljice v prekmurskem cankovskem narečju.
32	Na 'tenci 'na tanko', 'näkousci 'na debelo', 'nalejci 'na lahko', 'našerci 'na široko', po'rejci 'redko'.
33	'Eti 'tu', g'nes'de:n 'dandanes', 'inda 'nekoč', 'indri 'drugje', 'koma 'kam', na sp'rotolge 'na pomlad', 'nindri 'nekje', ot'ke:c 'od kod', pr'le 'prej', 're:isan, 'se/'esi 'sem', 'trna 'zelo', 'väči 'drugače', v'gojna 'rano'.
34	B'lü:izi(k), h'rezi(k), 'gori(k), 'pa:li/'pa:lik 'že, zopet', pa'va:uli(k), 'za.-toik).
35	Velelni medmeti za konja: 'dž0:na/'dž0:, 'xü:j 'na levo', 'dü:p 'na desno'; velelni medmeti za govedo so: 'xa:up 'na levo', 'čä 'na desno'.
Prva materina zgodba
Prva materina zgodba, prepisana iz rokopisa
Vu imeni Bozjem! Dragi Gusti!
Zacnem pa naj prvle to. Zdaj začnem holt pisati. Štere boš mislo da de vredno pisati, je piši, štere pa nej, pa je njaj, ka pač znam, to ti napišem.
Ednok sta se eden Pojb, pa edna Dekla, trno radiva mela; eden ovomi sta se vse za lübila, ka eden ovoga nigdar ne povržeta. Zatem je Pojb mogo iti k soldakom, büo je konjenik, pa sta si pisala in veliko lübezen, in zvestobo obetala. Ali Pojbar je mro pri vojakaj, in ona je nej znala. Ednok se samo prigezdi eden večer z belim konjom k njenoj hiži, in jo zove, naj hitro nekaj spakiva, in naj ide ž njim, da je on prišo po njo. Ona si malo culo fküp spakiva, pa ide, on jo k sebi na konja, k sebi posadij, in hitro od gejzdi. Mesenc je lepo svejto, tak kak vudne. On gejzdi ž njov vse šerom prejk, ne išče ceste, in jo sploj pita Luba moja, gej te nej straj? Ona pravi, nej me nej, vej Bogpa tij, sta primeni. On to več krat pito, pa ona je vseli tak pravla. Zatem hitro gezdi, tak kak viher in prek plotof šerom gezdi na edno pokopališče, tam k ednomi grobi prigezdi, in grob se otpre. On njej pravi naj notri skoči, ona je bila preveč prestrašena, in na tihem je zvala Boga na pomoč, in je svojo culo notri vrgla. On pa tudi notri skočo. Potem je nastano veliki viher. Ona pa biži, tak da bi letejla, in najde edno malo kučico, in tam notri biži da bi se skrijla, da ka je ov v grobi f pamet vzeo, da nje nejga, je nazaj za njov bejžo, a ona se skrijla f tisto kučo. Gor na peč je šla, da f tistoj kuči je eden mrtvec ležo na stolici gor na pravleni, kak so že mrtveci, in drügoga je nej bilo v cejloj kuči. Ov pride do dver in pri dveraj kričij: mrtvo tejlo, daj živo vö, to dvakrat skričij, i vse je bilo primeri, zatem ov tretjim skriči mrtvo tejlo, daj živo vö. Nato se te mrtvi začne gor opravlati. Ovo na peči je meo velki strah in na enkrat skričij, ti mrtvo tejlo: ti bi moglo tak na meri biti, kak je gospod Jezuš Krištuš na križnom drejvi na meri büo. Gda je ona to povejdala, te je mrtvec nazaj doj spadno, ov pri dveraj je pa z velikim viherom odleto. Gda je tista dekla čula ka je vse primeri, je šla doj s peči, in je odišla, bežala je kak so jo noge nesle, i po dugom časi je najšla svoj dom, doma je od velkega mantranja fküp spadnola, da se je stavila in valo dala Bogi ka jo je rejšo. I či je nej umrla, ešče zdaj žive.
Prestava prve materine zgodbe v slovenski knjižni jezik
V božjem imenu! Dragi Gusti!
Začnem najprej to. Zdaj začnem takoj pisati. Za katere zgodbe boš menil, da jih je vredno pisati, jih napiši, za katere pa ne, jih pa pusti. Kar pač vem, to ti bom napisala.
Nekoč sta se neki fant/deček in neka deklica/neko dekle imela zelo rada. Eden drugemu sta si obljubila, da drug drugega nikoli ne bosta zapustila. Potem je moral fant
oditi k vojakom. Bil je konjenik in sta si veliko dopisovala in si obljubljala veliko ljubezen in zvestobo. Toda fant je pri vojakih umrl, ona pa tega ni vedela. Nekega večera pa kar prijezdi z belim konjem k njeni hiši in jo pokliče, da naj si hitro nekaj zavije in naj gre z njim, da je on prišel ponjo. Ona si zavije malo culo in gre. On jo k sebi na konja posadi in hitro odjezdi. Mesec je lepo svetil, tako, kot bi bil dan. On jezdi z njo kar poprek, ne išče ceste in jo vpraša: »Ljuba moja, kaj te ni strah?« Ona odgovori: »Ni me strah, saj sta Bog in ti pri meni.« Tako jo je večkrat vprašal, ona pa je vselej odgovorila enako. Potem jezdi hitro kot vihar, povsod preko plotov jezdi na neko pokopališče. Prijezdi k enemu grobu in grob se odpre. On ji reče, naj skoči noter, ona pa je bila silno prestrašena in potihoma je klicala Boga na pomoč in svojo culo je vrgla noter. Tudi on je skočil noter. Potem je nastal velik vihar. Ona pa teče, kot da bi letela, in najde majhno hišico in teče vanjo, da bi se skrila. Ko je on v grobu spoznal, da nje ni, je tekel za njo, ona pa se je skrila v tisto hišo. Šla je na peč, ko je v tisti hiši ležal neki mrtvec na klopi, oblečen, kot so pač oblečeni mrtveci, ničesar drugega pa v hiši ni bilo. On pride do vrat in pri vratih kriči: »Mrtvo telo, daj živo ven!« Dvakrat tako zakriči, a vse je bilo mirno, tiho, potem on tretjič zakriči: »Mrtvo telo, daj živo ven!« Mrtvi začne nato vstajati. Ono na peči je bilo zelo strah in nenadoma zakriči: »Ti mrtvo telo, ti bi moralo na miru ostati, kot je bil miren gospod Jezus Kristus na križu.« Ko je ona to povedala, je mrtvec padel nazaj, oni pri vratih pa je odletel kot velik vihar. Ko je tisto dekle slišalo, da je vse mirno, je šlo s peči in je odšlo, teklo je, kakor so jo nesle noge. Po dolgem času je našla svoj dom. Doma je zaradi velikega mučenja omedlela. Ko je vstala/ko se je zaustavila, se je zahvalila Bogu, da jo je rešil. In če ni umrla, še danes živi.
Prva materina zgodba v narečnem zapisu Avgusta Pavla3'6 Mrtväc je prišo po svdjo diklino.
Ädnouk sta sä ädän pojäp pa ädna diklina tfno radiva mela; ädänovomi sta si sä zalubila, ka ädän ovoga nlgdar nä povfžäta. Da jä poibar ädändväisäti leit stär grato, mogo jä iti na šteliygo. Zeli so ga pa jä mogo näskori iti k sjdakon.
Buu jä konäntk. Poibar pa diklina sta si pisala pa sta si valko libezän i zvestoubo obeitala. Ali zgoudilo sä jä, ka jä poibar pr sldakai mro, diklina jä pa tou nei zveidla. Ädnouk sä sämo prgeizdi poibar ädän väčer z beiliy konoy k nenoi iži i jo zove, nai itro kai späkiva v roubäc i nai idä žnin, ar jä un ponou prišo. Diklina jä nei znala, ka na koni mrtväc sidi, zato jä naskakoukfkupspäkivala malo culico pa jä väselo šlä svojin poibaron. Ün jo k sai zdignä na kona, k sai jo posadii i bistro odgeizdi žnouf kak vier, säšeron preik poul i strnišč; nä lščä nlkšä cestä, nägo läti na ravno kak blisk pa furt spitavlä diklino: »Lüba moja! gei tä nei strai.« Üna pa pravi: »nei mä, nei! ve bouk pa tii sta primeni!« Gezdäc jo tou vačkrat piito, ali una jä salik täk pravla: »nei mä nei! ve bouk pa tii sta primäni!«
36 Avgust Pavel je objavil prvo materino zgodbo v Časopisu (1913-1914) na Madžarskem, in sicer jo je zapisal z dialektološkimi znaki in jo prevedel v madžarščino.
Gezdäc dälä geizdi, naglo kak vier, säseron preik plotouf i lisduf na ädän cmtor; täy k adnomi grobi prgeizdi; tu henaskoči. Dikltna jä bila saväs prästrasäna pa jä potuu molila i boga zvala na pomouč. Kak jä poibar naprei vgrop skočo, dikltna jä svojo culo ttro zänin vgrop sünola. Nadnouk jä nastäno sträsän vier, grozno bliskanä i näzärenska gfmlanca. Dikltna sä asCä bolä zosagala, vlaske so sä nei sa kumäs zdigavali; f straei sä obrnoula pa bräs pamäti i zäfsä mouči jä žgala nazai prti ädnoi maloi kučici, štara jä tän blüzik krä plouta läžäla. Ftoi kuči sä jä na peči skrtila, ar jä na stoltci že ädän mrtväc lažo, gdrnapravläni täk, käk sä že mrtväci görnapravlajo, f čärnoi mrtväčkoi dupravi. Drügä stoltcä, ali stouca ali stöla jä pa f ceiloi kuči nei bildu, zato sä dak f kout na pečpotegnola; tu jä küčala, ot straü jä po ceilon teili drägatala pa jä čakala, kä sä nadälä žnouf zgodit?
Käk jä poibar v groubi f pämät zoo, ka dikltnä neija, jä nazai vö skočo näkrai groba pa jä zdravän prti kučici lato, ge sä dekla skrtila. Kak jä prtšo do dver, pr dvarai skrčti: »Mrtvo teilo, däi žtivo vö! Mrtvo teilo, däi žtivo vö!« Natou sä tä mrtvi zača pomäli goropravlati. Dikltno na peči jä möo sträSän strai, cilou da jä vtdla i čüla, ka sä tä mrtvi gtblä i raši; naaykrat valki straei atak skrčti: »Tli mrtvo teilo, tli bi moglo täk nameri btti, kak jä naš Gospon Jezoš Krtstoš na krtžnon dreivi na meri buu!« Kak jä una tou vöpoveidala, jä tä mrtväc fčäsi nazai na stoltco spädno, poibar jä pa pr dvarai (h)e nro z rogatanon pa jä z valkim vieron odlato i ga ntgdar vač nei bilou. Da jä dikltna čüila, ka jä vinei že sa pr meri, sä jä potuu doi s peči spravila, te pa vo sküčä i sctntora; beižala jä, kak so jo noge naslä; po dugon beižani, vändrani i tskani jä kömai näišla svoi dom. Da jä domou prtšla, jä täk zmatrana btila, ka jä fkup spadnola. Da sä jä otavila, jä valo dala bougi, ka jo jä täk čüdno reišo. Pa präi ščä gnazden žive, či jä nei mrla.
Analiza narečnih značilnosti v Pavlovem zapisu materine pravljice, ki jo je naslovil Mrtvec je prišel po svojo deklino
Avgust Pavel je v svoji knjigi Glasoslovje cankovskega narečja (1909), ki je izšla v Budimpešti, zapisal, da pozna prekmurski cankovski govor dolge samoglasnike: a, e, i, o, ö, u, ü; dvoglasnika: ei, ou; kratke samoglasnike: ä, e, t, o, o, u, u; nenaglašene samoglasnike in samoglasniška / in r.
Dolgi samoglasniki:37 a ^ grato, naskozi, pr slda'kai, iznala, zato, malo, poibaron; e ^ zeli so, libezan, väčer, nenai, zove, veselo, vier; li/i ^ je prišo, konänik, pisala, ta si, sidi, läti, posadii, tii, piito; o ^ mogo, mro; u ^ buu, fkup späkjvala; ei-^ leit, obeitala, neizveidla, pr geizdi, z beilin, nei, preik; ou - ädnouk, zvestöubo, zgoudilo sä jä, tou, v röubec, ponou, naskakout, žnduf, poul, bouk, tou; f - mrtvec, trno.
37 Glasoslovno gradivo iz prvih dveh odstavkov iz pravljice Mrtväc je prtšo po svojo dikltno je zapisano v nadaljevanju razprave.
Kratki samoglasniki: ä ^ stär, sämo, späkiva, šla, täk; a ^ valko, salik; e ^ mela, ceste, gezdäc, šteli^ga; i ^ je prišo, diklino, iža, prišo, bistro, išče, primeni; d ^ svdjo, pöjäp, könon, na köni, svöjin, möja; u ^ culico, un, fürt, una; u ^ zalubila, luba; r ^ mrtväc, povržäta, mrtvec.
Nenaglašeni samoglasniki: a ^ sta; ä ^ mrtväc, ädnöuk, sä, ädän, jä, mä; i ^ rädjva, itj, sjdi, dlklina, llbezän; o ^ je prišo, po svöjo diklino.
Dolgi samoglasniki in dvoglasniki ei, öu, ii zastopajo stare dolge cir-kumflektirane samoglasnike; kratki akutirane, novoakutirane in umično naglašene samoglasnike; nenaglašeni samoglasniki so ohranjeni; predna-glasni e pred i preide v i; nenaglašeni e je širok, zapisan je kot ä; deležniki na -l se večinoma končujejo na -o. Samoglasniški upad je redek: valko, je prävla.
Soglasniške premene so naslednje: zvočnik v se pred premorom izgovarja kot [f] {fküp späkivala, žnöuf); zvočnik g se izgovarja kot [j] {pr geizdi, gezdäc); palatalni nj je ohranjen {konänik, nenoj); mehčani lj izgubi palatalni element {zalubila); sklop šč se ohranja {lščä); končni -m se piše z -n {sldäkon, z beilin, könon, z žnin, svöjin); pripornik h onemeva ali pa se izgovarja kot [j] {iža, straj, itro, vier); končni zveneči soglasniki izgubijo zvenečnost {pöjep, böuk). Samoglasniški r je ohranjen {mrtväc).
Narečne oblikovne značilnosti: ohranjeni so vsi trije spoli; posebna so sklonila v sklanjatvah; ohranjena je dvojina; pridevniška sklanjatev je prav tako trda; glagolski nedoločnik se končuje na -ti/-čti; ohranjen je name-nilnik.
Dialektizmi v pregibanju: samostalniških besed ^ beilin könon, k nenoj, na köni, k sai 'k sebi', žnöuf, primeni; pridevniških besed ^ radiva sta se mela; ädänovomi, ovoga; glagola ^ je grato, mögo 'moral', je mro, jo zove, idä, prišo, je pito.
Narečni leksemi: ädnöuk 'nekoč', diklina 'dekle', furt 'venomer', grato 'postal', jo je piito 'jo je vprašal', k sai 'k sebi', k sldäkon 'k vojakom', mogo 'moral', naj späkiva 'zavije', naskaköuk 'hitro', ovoga 'onega', pöjäp 'fant', povržeta 'zapustita', röubäc 'cula', sälik 'vselej', šteli^ga 'nabor', trno 'zelo'.
V Pavlovem zapisu pravljice je dodan naslov. Vsebina materine zapisane zgodbe je večinoma zvesto prenesena tudi v sinovo pravljico. Sintaktična zgradba obeh zapisov je podobna, prevladujejo priredno zložene povedi. Tudi Pavlovo prekmursko besedje je blizu materinemu. Glasoslovna podoba obeh zapisov pa se nekoliko razlikuje: Pavlova je enaka današnjemu cankovskemu govoru, materina pa se redko približa slovenskemu knjižnemu glasoslovju. Besedni naglasi v materinem besedilu so redki {ednok, šeron, je zväla Bogä).
Na oblikoslovni ravni sta oba zapisa zvesta cankovskemu govoru. V besedju je nekaj razlik v poimenovanju: pojh - poihär, dekla - deklina, je nej znala - je net zveidla, pokopališče - cintor, je vrgla - je sünola.
Druga materina zgodba
Druga materina zgodha, prepisana iz rokopisa
Ednok je hila edna zapüščena kapejla, tan so pa sako noč tolvaji notri odili, ka so si tan talali ka sofkradnoli. Lüdje so to znali, ali nišče se nej vüpo hlüzi tä cuj nanč vudne nej. Dasta so se nevolivali kak hi mogli to otpraviti, pa so nej nikak vüpali, samo sigdar so si ot toga gučali. Ednok pa pride doma eden koražen študent, in to nevolo poslüša, zatem pa pravi ka on ma koräžo je otpraviti. Ovi so njemi nej vörva-li, da praj on nika ne napravi. Ali on je pa nej henjao, liki pravo je, ka more meti 4. ali 5. koražni Fantof; Pojhof, ali Moskov, in on de šou i do vidli ka je prepravijo. No, te so resan edno 5. koražni Dečkovfküp z iskali, i so si dogučali, da, ka do šli večer prvle touvajge notri prida, f Kapejla. Poskrheli so si zvončke, i šli so pred večeron notri. Študent je one Dečke pod stolice spravo, i dao njim je zvončke, i je njim pravo, ka da de On oh tretjim pravo Mrtvi stante gor! te Oni naj na vso moč cikajo: on se pa daj do nagoga slejko, in se gor na oltär spravo (gor na oltari je stao). Tak so hili nalečeni, in so čakali, in so čakali gda touvajge prida. Nej so dugo čakali, pridejo touvajge, in prinesli so dasta hläga in penes, zäčajo si talati, na en krat pa eden touvaj zagledne tistoga nägoga, i zača praviti, glete glete! Kakši Kristus pa na oltäri stogij, odite ka ga daj fsičemo, ovi ido kcuj, on pa skričij: mrtvi stante gor! touvajge so šli nazaj, pa eden pravi, oi odmo pa ga fsečimo daj. Ov pa skričij, mrtvi stante gor! pa so šli nazaj, pa da so mrtvi nej stanoli, pa so pravli, odimo pa ga fsečimo daj, pa da so sli hlüzi k oltari, pa je skričo na vso moč, mrtvi stante gor, te so ovi začali tak pod stolicami cinkati, ka so se touvajge tak zasagali ka so vse tam püstili, in so hežali kak so li mogli. Da so ovi znali ka so touvajge že othejzali, te so vö at stolic prišli, pa so si tiste peneze kak so touvajge tam meli, začnoli tälati, ali eden krajcar so si nej mogli rastälati, pa so se štükali. Touvajge so pa ednoga touvaja nazaj poslali, naj ide poslüšat či je dosti mrtvi gor stanolo. Da je zato hlüzi kapejle šou, je čüo ka se zan krajcar štükajo, pa je hitro nazaj hejžo k ovim touvajom, pa je pravo, da jih teko gye, ka nanč sakšega eden krajcar ne dojde. Touvajge so se tak strašili, ka so odišli s tistoga kraja, i so več ntgdar nej vüpali tä. Ovi Dečki so pa postanoli hogati, da so f Kapejli dasta hläga in penes najšli, in tak so touvaje pregnali, in velko čest douhili. I ešče zdaj jo maja.
Prestava druge materine zgodhe v slovenski knjižni jezik
Nekoč je stala zapuščena kapela, vanjo so pa vsako noč hodili tolovaji (razhojni-ki), da so si tam delili, kar so ukradli. Ljudje so to vedeli, vendar se nihče ni upal prihližati kapeli, vsaj ne podnevi. Bili so zelo nejevoljni in radi hi to preprečili, pa si nikakor niso upali, vendar so se vedno pogovarjali o tem. Nekoč pa pride domov
pogumen študent in posluša o tej nesreči, potem pa pravi, da ima pogum pregnati tolovaje. Ljudje mu niso verjeli, mislili so, da on ne bo nič napravil. Študent pa je vztrajal, pa je rekel, da mora imeti štiri ali pet pogumnih fantov (dečkov) ali moških in šel bo pa bodo videli, da jih bodo pregnali. No, potem so res poiskali kakšnih pet pogumnih fantov in so se dogovorili, da bodo šli zvečer v kapelo, preden pridejo vanjo tolovaji. Priskrbeli so si zvončke in šli pred večerom v kapelo. Študent je te fante skril pod klopi, jim dal zvončke in jim naročil, da ko bo on tretjič rekel: »Mrtvi, vstanite!«, naj na vso moč zazvonijo. On pa se bo slekel do nagega, se dvignil na oltar (na oltarju je stal). Tako so bili pripravljeni in so čakali, kdaj pridejo tolovaji. Niso dolgo čakali, tolovaji so prišli in prinesli so veliko stvari in denarja. Začeli so si deliti plen. Nenadoma pa eden od tolovajev pogleda nagca na oltar in začne govoriti: »Glejte, glejte! Kakšen Kristus stoji na oltarju, pridite, da ga vržemo dol.« Tolovaji gredo k oltarju, junaški študent pa zakriči: »Mrtvi, vstanite!« Tolovaji so stopili nazaj, eden med njimi pa pravi: »Pojdimo in ga vrzimo dol!« Študent pa zakriči: »Mrtvi, vstanite!« Tolovaji so šli nazaj, eden pa pravi: »Pojdimo in ga vrzimo dol!« Študent pa zakriči: »Mrtvi, vstanite!« Tolovaji so šli nazaj, ko pa mrtvi niso vstali, so govorili: »Pojdimo in ga vrzimo dol!« Ko pa so šli bliže k oltarju, pa je študent zakričal na vso moč: »Mrtvi, vstanite!« Takrat pa so začeli fantje pod klopmi zvoniti, da so se tolovaji tako prestrašili, da so vse pustili tam, in so bežali, kolikor so ravno mogli. Ko so fantje videli, da so tolovaji že zbežali, so prilezli izpod klopi in so si tisti denar, ki so ga tam imeli tolovaji, začeli deliti, vendar si enega krajcarja niso mogli razdeliti, pa so se prerekali. Tolovaji pa so poslali enega izmed njih nazaj, naj gre poslušat, če je vstalo veliko mrtvih. Ko je prišel blizu kapele, je slišal, da se prepirajo za en krajcar. Stekel je nazaj k tolovajem pa je povedal, da jih je toliko, da na enega ne pride niti en krajcar. Tolovaji so se tako ustrašili, da so odšli s tega kraja in se nikoli niso več upali vrniti. Ti fantje pa so postali bogati, ko so v kapeli našli veliko stvari in denarja. Tako so tolovaje pregnali in fante so zelo počastili in še danes jih zelo častijo.
Druga materina zgodba v zapisu Avgusta Pavla
Razbdinicka pa š čärnä šduld diäk
Ädnouk jä btila ntndr ädna zapüščäna kapeilica, tän so pa säko nouč touvaigä notrk odtli, ka so si tän tälali tisto, kä so vudne spokrädnoli. Lidge so tou znäli, ali niščä sä nei vüpo blüzik kapeili nänč vudne nei, är so sä trno bod'äli razboinikof. Dosta so sä nävoulivali, dosta so si zgučävali i modrüvali, käk bi sä mogli ot te nävolä reišiti, ali doyk so sä nei vüpali nika nei zäčnoti.
Zgoudilo sä jä ädnouk, ka jä ädäy koräžän študent, ädän š čärnä š^ulä diäk zabloudo f tou ves pa čüja, käk sä lidge nävoulivajo. Mililo sä jä nämi lüstvo, pa jä prävo, ka un mä koräžo otpräviti touvajä nei sämo s kapeilä, nago sceiloga atära.
Lidge so nämi nei šteli vorvati, ali un nin nei däo mera pa jä sämo štiri ali pet močni i koräžni dečkof ali moškof proso pa jä obačo, ka do že vidli, da un razboinikä präprävi. Nö, te so reisan ädno pet koräžni dečkof fküpziskali pa so si dogučali, da ka do šli väčerprvle kak touvaigä notr prtido, f kapeilo. Sprävili so si zvönčäkä i šli so präd večäron notr. Š čärnä šöulä diäk jä dečkä zvončkami pot stolicä skrüu pa nin
jä valo, ka da un op trettin skrči: mrtvi stäntä gor!, te uni nai za fsä mouči clykajo. Ün sän sä pa doi do nagoga sleiko i sä gor na oltar sprävo. Täk so bilti nalečäni pa so čakali, da touvaiga prido. Nei so dugo čakali, ar naädnouk sämo pridäjo touvaigä pa so sträsno dösta blaga i peinäs saof prnasli; začajo si talati. Naaykrat pa ädän touvan zaglednä toga nagoga na oltari i zača präviti: »Gleitä, gleitä! kä tou za Krlstoša na oltari stogii! otä, ka ga doi fsečemo.«
Touvaigä ido cui, tä nagi pa skrči: »Mrtvi, stäntä gor!« Touvaigä sä zasagajo pa sä nazaipotegnäjo. Ali adän pravi: »Ä! odimo pa ga fseičimo doi!« Pa so prti oltari šli, ali tä nagäc sä pa zdäre: »Mrtvi, stantä gor!« Natou so razboinickä pa postänoli. Ali da so ti mrtvi li nei stänoli, pa ji napälavä ädän razboinik: »Ödmo pa ga fseičimo doi!« Šli so bllžä k oltari, te sä pa nagäc na fso mouč zdrö: »Mrtvi, stäntä gor!« Natou so dečki začali täk pot stolicami clykati, ka so sä touvaigä natalko zasägali, ka so sa tän povrgli po so beižali, kak so ji li noge naslä. Da so dečki mislili, ka so touvaigä že odbeižali, te so vo ot stolic prišli pa so si tistä peinäzä, käk so jä razboinickä tän nali, zäčnoli talati. Ali ädäy kräicar so si nikak nei mogli rastalati pa so sä že začali svajivavati. Touvaigä so pa mätten ädnoga touvaja nazai posläli, näi idä poslüšat, ci jä dosta mrtvi gor stänolo. Da jä te touvan že blüzik kapeilä prišo, jä čuu, ka sä za y kräicar štukajo pa jä itro nazai beižo k paidašon pa nin jä prävo, ka ji talko d 'e ka nänč säkšäga äy kräicar nä doidä. Touvaigä so sä na tou täk sträšili, ka so sploi odišli stistoga kräja pa ji vač nigdar nei nazai bilou. Dečki so pa si bogäti gratali pa ščä zäi živejo, či so nei mrli.
Analiza narečnih značilnosti v Pavlovem zapisu materine pravljice, ki jo je naslovil Razbojnicke pa š čarne šoule diak
Dinamični naglas je lahko na katerem koli zlogu, saj govor pozna vse naglasne tipe, tudi končniškega. Dolgi samoglasniki so označeni z ostriv-cem, le dvoglasnika ei in ou s krativcem; kratki naglašeni samoglasniki pa s krativcem. Dolgi samoglasniki so nastali iz izhodiščnih dolgih cirkum-flektiranih, kratki pa iz dolgih in kratkih akutiranih ter umično nagla-šenih samoglasnikov. Nenaglašeni samoglasniki se praviloma ohranjajo, samoglasniški upad je redek, nenaglašeni e se zapisuje kot ä.
Posebnosti prekmurskega cankovskega govora so naslednje: dolgi i se lahko diftongira tudi v ii; samoglasnik u je naslednik samoglasniškega /; iz u-ja se je razvil ü; dolgi cirkumflektirni jat se je razvil v dvoglasnik ei; dolgi o in nosni q zastopa dvoglasnik du; dolgi ozki e je naslednik dolgega polglasnika, dolgega nosnega ^ in dolgega etimološkega e; a je naslednik cirkumflektiranega a; ohranja se samoglasniški r.
Dolgi naglašeni samoglasniki: i/ii ^ biila, so odišli,pridäjo, mililo, skrči, štiri; u ^ bluzik, je čuu; u ^ so si dogučali; ei ^ so beižali, kapeilica, nei, reišiti se, s sceiloga; ou ^ bilou je, ädnouk, mouč, natou, nouč, zabloudo, zgoudilo
se je; e ^ fsečemo, lidge, mera, noge, pet, večer, vudne; o ^ zdro se je; ä ^ dr, bläga, diäk, kordžo, mä, prävi, tä nägj.
Kratki naglašeni samoglasniki: i ^ ci^kajo, nikak, nindr, prišo, stolica; u ^ lustvo, skruu, zapuščen; u ^ dugo, un; e ^ dečki, šteli; d ^ gor, nevdla, ote; o ^ vorvati, do^k; a ^ adän, natälko, näsle, vač, je valo; ä ^ käk, prävo, sämo, sträš^; r ^ so mrli, mrtvi, prti.
Soglasniške premene so naslednje: zvočnik j je zapisan kot g, redko tudi d' (lidge, stogii, bod'äli so se); končni -m prehaja v -n (njn, tän, präd večäron, san); h onemeva ali prehaja v j (ji 'jih', itro 'hitro', splOj 'sploh'); v na koncu besede ali zloga izgubi zvenečnost (dečkof, fsO, fseičimo); v se pojavlja tudi kot proteza (se nei vupo); palatalni n je ohranjen; palatalni lj pa otrdeva (nämj, njn).
V oblikoslovju so ohranjene vse cankovske narečne sklanjatve, stopnjevanje in spreganje.
Narečno besedje: ar 'ker', cui 'zraven', da 'ko', dOj 'dol', dö^k 'vendar', dOsta 'veliko', dOide 'pride', fkUpztskalj 'poiskali', i 'in', idä 'gre', kä 'da', kak 'kakor', koräžen 'pogumen', kräicar 'star drobiž', miljti sä 'smiliti se', nägo 'ampak', nalečäni so bili 'nastavljeni', näli so 'pustili', nänč 'niti', nävöla 'nesreča', nötrk 'noter', ödmo 'pojdimo', ötä 'pridite', pä 'zopet', paidäš 'tovariš', peinäzl 'denar', präviti 'govoriti', prve 'prej', se štükajo 'prepirajo se', so grätall 'postali so', so postänolj, so sä nävoulivali 'bili so nejevoljni', so se bod'jäli 'bali so se', so tälall 'so delili', sploj 'sploh', spokrädnoli so 'pokradli so', svajlvävatl se 'prepirati se', šteli 'hoteli', töuvaige 'tolovaji, tatovi', trno 'zelo', vudne 'podnevi', zäčajo 'začnejo', začnoti 'začeti', zasägajo sä 'ustrašijo se', znäll so 'vedeli so'.
Tretja materina zgodba
Tretja materina zgodba, prepisana iz rokopisa
Ednok je büo eden velki sirmak. S taboron se je slüzo krüh. Odo je v lejs sühe drva brat, da si je nej mogo drv küpiti. Žena je bila šürka on je pä pä odijšo v lejs drva brat, i žena je doma tečas Dejte mejla, büo je pojbec. On tan v lejsi bere, bere drva, naednok samo k njemi pride eden človek z zelenim klobükom, pa ga pita ka dela. Ja, drva berem, ka sam sirmak pa si nemrem küpiti. Tisti človik je njemi pravo gjes vam dam pejneze, ka vam nede trbelo po taboraj oditi, či mi tisto date ka doma mate, ka ne vejte. On se mislo vej njemi to lejko dam, ka ne vem či man, na tö se nej zmislo, ka bi žena doma dejte mejla. Zato njemi obečo, ka njemi tisto da, ka ne vej či mä. Pogodila sta se, on njemi je dao dosta penes, pa sta odišla. Da je prišo domo tisti sirmak, i kak f hižo pride, vidi ženo v posteli, in maloga sineka, te je gräto trno
žalosten. Žena ga pita ka si tak žalosten? Ka bi ne bi büo, da sam to Dejte oudo: Pripovidavo je vse ženi, kak je obhodo, i ka njemi je tisti človek z zelenim klobükom pejneze dao: i to je znankar büo te hüdi? Dejte so odnesli k krsti, i Oča je krstni list dobro srano ali na ednok je samo premino. Te so pač znali, ka je tisti človek te hüdi büo. Bila sta oba trno žalostniva, pa sta nikomi nika nej povedala. Pojbec je raso, pa sta si gučala mošpa žena, ka ta ga dala za popa fčiti. Rejsan, gda je bio vekši, sta ga dala za popa fčiti. Gda je že zato vekši büo, je f pamet vzeo, ka so Oča sigdar trno žalostni, gda ga vidijo, pa si nej znao razložiti zakaj. Več krat je Očo pito, Oča zakaj ste sigdar tak žalostni gda pred Vas pridem? Pa njemi Oča nej šteo povedati. Te je že sin velki zraso i že se skoro vö nafčo, že je meo slegnjo leto, da je pa doma büo na počitnicaj, je Oča na drvotani drva kalo i Sin je tüdi šou na drvotan k Oči i Sin je tüdi začno kalati, i kak je sikero notr v drvo fsejko, je nej mogo sikere vö zeti, zato je proso Očo, naj malo prekon razno vlečejo. Oča je hitro dva prsta notri f poknjo gydo, ka bi razno vlejko. Sin pa hitro sikero vö potegne i očini prsti so bilij notri. Oča je kričo ka ga bolij. Sin je pa pravo: Oča! Tečas Vam ne püstim prstof, dokeč mi ne povejte zakaj ste tak žalostni, gda mene vidite. Očo je trno bolelo, zato je pravo. Dragi moj Sin, ka bi nej büo žalosten, tvoj krstni list je f Pekli. O, Oča, či je drügo nej, se nika ne starajte: gyes mo že šou f Pekeo ponjega. Meo je novo Mešo, postano je pop i te rejsan ednok se na pouti, ka de šou po svoj krstni list f Pekeo. Ide, ide, i pride do ednoga lejsa, že je noč gračüvala, zagledno je edno kučo pri lejsi i si misli, ka de tü salaš proso. Notri je šou i edna baba je bila fkuči, i jo proso salaš. Baba je pravla ka nesmen nikomi salaša dati, ka me det naj domo pride buje. On pa prosi, vej mi dajte nindi malo mesta, ka iden f pekeo po moj krstni list, pa tou je daleč, ka si malo počinem, ka že več dale nemrem iti. Baba pa pravi, gya, gde bi vam dala mesto, da nindi nemam i dedi že ouzdaleč dišij lücki človek. Či vas pod štampetom skrijem? Dobro je, gyes mo pot štampetom spao, naj si samo malo počinem. Zancajt pride ded domo i že oudaleč kričij: što je tü, ka sago čütim? Notri pride: što je, naj hitro se ide, ovak ga bujem. Baba sploj zasaganapravi, tüo boj, tüo, ka so tü eden človik, ka si malo počinejo, ka ideo f Pekeo po svoj krstni list. Det, kama idejo? F pekeo? Zasagano pita: Gde pa so? Eti pod štampetom. Naj hitro vö ido, ka gyes morem nika pitati. Pop vö od štampeta prido. Kama vi idete? Gyes idem f pekeo, po moj krstni list, pa sam tü privas salaš proso, ka je to trno daleč, pa sam že dale nej mogo iti. Kapa vam zdaj naj plačam za to dobroto, ka sam salaš dobo? Ded cilo vrli pravi: ite, papozvejte, ka čaka mene tan ana moka, gyes sam tisti, ka sam telko lüdi bujo. Poglednite f Pekli tisto mesto, štero mene čaka, i te da te šli nazaj, morete pa se priti, ka mi povejte. Dobro je, gyes se poglednem pa pridem nazaj, pa Vam vse povem, ka mo vido. Odišo je. Prišo je f Pekeo, i je najšo toga plantavoga toga hüdoga. Pravo je, dajte moj krstni list, ovak nede z vami dobro. Meo je sebof žegnjeno vodo i eden hamriček. Plantavi te hüdi je kričo ovim hüdin, cuj dveri dršte, ka nede mogo nota. Ti hüdi su tak dveri cuj držali, ka so nohete vse vkous dver držali. Pop pa je cuj skočo pa je nohete s hamrom vse doj na dveri zabüo. Ti hüdi so kričali, jaj, jaj, što je to, ka nas tak mantra? Te plantavi je hitro bejžo po krstni list. To mate vaš krstni list, pa samo ite, pa nigdar več ne prite. Gyes morem viditi, kakša mantra čaka tü tistoga človeka. To mi morete pokazati, ovak vas vse okrstim. Ti hüdi so se bojali pa so ga püstili pa so njemi vse pokazali; to čaka toga, to toga, ta naj hüjša postela pa čaka tistoga, kak je 99 lüdi bujo. No, te je že vse zna, pa krstni list tüdi meo, te je veseli
šou nazaj. Prišo je do tiste kuče, tisti Ded ga komaj že čako, z velikim strahom pita: No, ka ste zvedli? Jaj, moj dragi človek, tan san vido, da strašanske muke čakajo tam one, ki ta pridejo. Vi pa mate to naj hüjšo postelo, vaša postela je s sakojačkof mantrof puna. Ded se preveč žalostij. Ali bi vy nej mogli men pomagati, ka bi se gyes rejšo tiste moke? Ja, vej mo vidli: če te delali pokoro, pa je vse mogoče. Naložite mi pokoro, ka naj činim. Ka ste delali, kak ste klali lüdij? Pokazo je eden leskof bot, s tem botom sam bujo 99 lüdi. Zdaj pa ote i neste te bot sebof. Šla sta en falat kraj ot kuče, te njemi pravi, zdaj pa te bot tü notri posate, sak den ga polejvajte ali v lampaj morete vodo nositi i po koulinaj hoditi, i tak ga polejvajte tečas skous, do kec nede pogno vejke i liske. Ded je pravo. Skous mo ga polejvo, po koulinaj mo hodo vnoči vudne, naj se samo rejšim tiste mantre. Pop je odišo domd i doma veselo opravlo božje službe. Ded pa je sploj po koulinaj noso v lampaj vodo i polejvo tisti bot. Minolo je že 13 set lejt od tisti mao. Pop je sploj pozabo, več od tistoga nanč mislo nej. Ednok pa samo daleč se pela, na ednok je samo pri ednom lejsi. Te samo okouli gleda i vidi, ka eden trno stari človik po koulinaj se vlači okouli ednoga drejva, te njemi hitro na pamet pride, ka gda sam gyes tü odo. Hitro doj skoči, pa ta ide, te stari je ranč ob slegnjem vodo prineso. Oba sta se spoznala. Ded je z veseljem skričo: Bog Vas je prineso, ranč se mi bliža zägnja vöra, ka me spravite z Bogom, Pop je valo dao Bogi ka je tak modro ravno. Ded se je spovedo i prečisto i je mro srečno. S tistoga bota je zrasla lejpa grüška, pa je mejla lejpi 99 grüšek, ka so trno lipo dišale. Pop se te nazaj domo pelo i dičo je Boga, da ga je tak po čüdnoj pouti vodo. Ded je velko pokoro delo, da je 13set lejt po koulinaj, v lampaj vodo noso tečas ka je s tistoga bota drejvo zraslo i telko lepoga dišečeg sadüj nanjem bilo, kelko lüdi je žnjim bujo. Po dugoj pokori je srečno mro.
Prestava tretje materine zgodbe v slovenski knjižni jezik
Nekoč je živel velik siromak. Z dninami si je služil kruh. Hodil je v gozd nabirat suha drva, ker si jih ni mogel kupiti. Žena je bila noseča, on je pa zopet odšel v gozd nabirat drva in žena je v tem času rodila otroka. Bil je sin. On v gozdu nabira, nabira drva, ko nenadoma pride k njemu človek z zelenim klobukom in ga vpraša, kaj dela. »Ja, drva nabiram, ker sem siromak in si jih ne morem kupiti.« Ta človek mu je rekel: »Jaz vam dam denar, da vam ne bo treba po dninah hoditi, če mi daste tisto, kar imate doma, pa ne veste, da imate.« Mislil si je: »Saj njemu to lahko dam, za kar ne vem, da imam.« Ni se pa spomnil, da bi žena lahko imela doma otroka. Zato mu je obljubil, da mu da tisto, za kar ne ve, da ima. Pogodila sta se, dal mu je veliko denarja in sta odšla. Ko je prišel tisti siromak domov, vstopi v hišo, zagleda ženo v postelji in malega sinka in postane zelo žalosten. Žena ga vpraša: »Zakaj si tako žalosten?« »Kako bi ne bil, ker sem otroka prodal.« Pripovedoval je ženi, kaj se je zgodilo in da mu je tisti človek z zelenim klobukom dal denar. To je bil verjetno hudič. Otroka so odnesli h krstu in oče je krstni list dobro shranil, toda nenadoma je izginil. Vedeli so, da je bil tisti človek hudič. Oba sta bila zelo žalostna, pa nikomur nista nič povedala. Deček je rasel, mož in žena pa sta se dogovorila, da ga bosta dala šolati za duhovnika. Res, ko je bil večji, sta ga dala šolati za duhovnika. Ko je bil že večji, je opazil, da je oče vedno zelo žalosten, ko ga vidi, pa si ni znal razložiti,
zakaj. Večkrat je očeta vprašal: »Oče, zakaj ste vedno tako žalostni, kadar pridem pred vas?« Toda oče mu ni hotel povedati. Sin je odrasel in se že skoraj izšolal, bil je že v zadnjem letniku, ko je zopet bil doma na počitnicah, je oče na drvišču cepil drva. Sin je tudi šel na drvišče k očetu in sin je tudi začel cepiti. Ko je s sekiro vsekal v drvo, ni mogel sekire potegniti ven, zato je prosil očeta, da bi vsekan les potegnil narazen. Oče je hitro dva prsta potisnil v razpoko, da bi jo razširil. Sin je hitro izvlekel sekiro, očetovi prsti pa so stisnjeni. Oče je kričal, da ga boli. Sin pa je rekel: »Oče! Toliko časa ne spustim vaših prstov, dokler mi ne poveste, zakaj ste tako žalostni, kadar me vidite.« Očeta je zelo bolelo, zato je spregovoril: »Dragi moj sin! Kako ne bi bil žalosten, tvoj krstni list je v peklu.« »O, oče, če ni drugega, ne skrbite: jaz bom šel ponj v pekel.« Imel je novo mašo, postal je duhovnik in res se odloči, da bo šel po svoj krstni list v pekel. Hodi, hodi in pride do gozda, nočilo se je že in zagledal je hišo pri gozdu in si mislil, da bo tu prosil za prenočišče. Vstopil je. V hiši je bila ženska. Prosil jo je za prenočišče. Ženska je govorila: »Ne smem nikomur dati prenočišča, ker me mož, če pride domov, ubije.« Prosi jo, naj mu da nekje prostor, ker gre v pekel po svoj krstni list in da je to daleč, da si malo odpočije, ker naprej ne more več iti. Ženska mu pravi: »Kje bi vam dala prostor, ker ga nimam in možu že od daleč diši tuj človek. Ali vas skrijem pod posteljo?« »Dobro je, jaz bom pod posteljo spal, samo da si malo odpočijem.« Čez nekaj časa pride mož domov in že od daleč kriči: »Kdo je tu, da čutim vonj?« Vstopi: »Kdor je, naj hitro pride sem, drugače ga ubijem.« Ženska zelo prestrašena pravi: »Tiho bodi, tiho, tukaj spi človek, da si malo odpočije, ker gre v pekel po svoj krstni list.« Mož: »Kam gre?« »V pekel.« Prestrašeno vpraša: »Kje pa je?« »Tu pod posteljo.« »Naj pride hitro sem, ker ga moram nekaj vprašati.« Duhovnik pride izpod postelje. »Kam greste?« »V pekel grem, po moj krstni list, pa sem tu pri vas prosil za prenočišče, ker je to zelo daleč, pa nisem mogel iti naprej. Kako naj vam poplačam dobroto, da sem dobil prenočišče?« Mož, zelo prijazen, pravi: »Pojdite in poizvedite, kakšno trpljenje mene tam čaka. Jaz sem tisti, ki je ubil toliko ljudi. Poglejte v peklu tisti prostor, ki me čaka, in ko se boste vračali, morate priti sem, da mi poveste.« »Dobro, pogledal bom, in ko pridem nazaj, vam bom povedal vse, kar bom videl.« Odšel je. Prišel je v pekel in našel tistega šepavega hudiča. Rekel je: »Dajte moj krstni list, sicer z vami ne bo dobro.« S seboj je imel blagoslovljeno vodo in kladivce. Šepasti hudič je kričal drugim hudičem: »Držite zaprta vrata, da ne bo mogel noter.« Hudiči so tako držali zaprta vrata, da so nohte zapičili skozi vrata. Duhovnik pa je priskočil in je vse nohte s kladivom zabil na vrata. Hudiči so kričali: »Jäj, jäj, kdo je to, ki nas tako muči.« Hudič je hitro tekel po krstni list. »Tu imate vaš krstni list pa takoj odidite in nikoli več ne pridite.« »Jaz moram videti, kakšno mučenje tu čaka tistega človeka. To mi morate pokazati, drugače vas vse krstim.« Hudiči so se bali, zato so ga pustili in mu vse pokazali: to čaka tega, to tega, najhujša postelja pa čaka tistega, ki je ubil 99 ljudi. No, vse je vedel, imel je tudi krstni list pa se je vesel vračal. Prišel je do tiste koče, tisti mož ga je komaj čakal in ga v velikem strahu vprašal. »No, kaj ste izvedeli?« »Joj, moj dragi človek, tam sem videl, da čaka tiste, ki pridejo tja, strašansko trpljenje. Vi pa imate najhujšo posteljo, vaša postelja je polna različnih muk.« Mož je zelo žalosten. »Ali bi mi vi ne mogli pomagati, da bi se rešil tistih muk?« »Ja, saj bomo videli. Če boste delali pokoro, je vse mogoče.« »Naložite mi pokoro, kaj naj napravim.« »Kaj ste delali, kako ste klali ljudi?« Pokazal je leskovo palico. »S to palico sem ubil 99 ljudi.« »Zdaj pa pojdite in nesite to
palico s sehoj.« Šla sta malo od hiše in mu pravi: »Zdaj pa to palico posadite, vsak dan jo zalivajte, ali v ustih morate nositi vodo in hoditi po kolenih in tako jo zalivajte toliko časa, dokler ne ho pognala vej in listov.« Mož je rekel: »Ves čas jo hom zalival, po kolenih hom hodil ponoči in podnevi, samo da se rešim tistega trpljenja.« Duhovnik je odšel domov in doma veselo opravljal hožjo služho. Mož pa je vedno po kolenih nosil v ustih vodo in zalival palico. Od takrat je minilo že 13 let. Duhovnik pa je docela pozahil in na to ni več mislil. Nekoč pa se pelje daleč, nenadoma je pri nekem gozdu. Pogleda naokoli in vidi, da se neki zelo star človek po kolenih vlači okoli drevesa. Tedaj se spomni: »Kdaj sem jaz tu hodil?« Skoči dol, gre tja, starec je ravno nazadnje prinesel vodo. Prepoznala sta se. Mož je z veseljem kriknil: »Bog vas je prinesel, hliža se mi zadnja ura, da me spravite z Bogom.« Duhovnik se je zahvalil Bogu, da je ravnal modro. Mož se je spovedal, očistil greha in srečno umrl. Iz tiste palice je zrasla lepa hruška, imela je 99 lepih hrušk, ki so zelo lepo dišale. Duhovnik se je peljal nazaj domov in hvalil je Boga, da ga je tako vodil po čudni poti. Mož se je spokoril, ko je 13 let po kolenih v ustih nosil vodo, dokler ni iz tiste palice zraslo drevo in na njem je hilo toliko lepih, dišečih sadov, kolikor ljudi je s palico uhil. Po dolgi pokori je srečno umrl.
Tretja materina zgodha v narečnem zapisu Avgusta Pavla
Käk jä ädän čldvik s pekla svat krstni liist nazai prnaso?
i ädnouk mäd goričkimi hrigämi ädän valki srmäk. Nouč no den sä jä maträo pa si jä staškin tähoron služo sagdänešni kru. Odo jä vleis siäzän hrät, är si jä nei mögo drf kupiti. Žana nagova jä že vač meisäncof šurka hiila. Ädnouk, da jä tä srmäk pä vleis odišo sujä drva hrät, jä žana domä täčäs porodila deitäcä; huu jä poihäc. Srmäk ot toga nlka näveipa v leisi li dälä häre häre drva. Naädnouk sämo k nami stöupi ädän näznäni čldvik zäleniy kjhukonpa gapiita, kä dela? »D'ä! drva härey, ka san srmäk, pa si namrän kupiti.« Tä čldvik zäleniy kjhükon nämi na tdu täk välti: »Znäš kä?! Pogdudiva sä! D'as ti dänpeinäzä ka ti nadä trhelo pa tähorai oditi, či mi tli tisto däš, ka domä mäš, pa sän näveiš ka mäš.« Srmäk si mislo, vei nämi tdu laika däy, ka näven či, män; tdu nämi nei f pämät vdärilo, ka hi žana domä ftegnola deitä meti. Zäto jä dak ohačo, ka nämi tisto dä, ka nävei, či mä. Pogdudila sta sä pa nämi tä näznäni čldvik ceilo ädrco peinäz däo. Paten sta si v roke segnola pa sta säki za svdjin pdslon odtišla. Da jä srmäk täho(r)ščar že zaddsta sjäzni nähro, väselo jä fičkäro prti ddumi. Ali kak domdu priidä pa zaglednä žana f pdstäli pa mäloga sinäka, te jä trna žälostäy gräto. Žana ga piita: »Kä ti jä, tiväriš, ka si täk žälostän?« »Kä hi näh! hüu žälostän« - prävi srmäk - »da san tdu deitäcä dudo!« pa jä sa natenci ovädo žani, kä sä žnin prpatilo i ka jä tä čldvik zäleniy kjhükon zagvušno sän täüdi hüu.
Käk so deita s krsta domdu prnasli, dča jä krstni liist fčäsi sräno, dai ga nlščä nei näišo. Ali zdupstoy ga sräno; naaykrät jä naimrä čüdno prämino; te so päč znäli, ka jä tisti čldvik täüdi hüu. Ohä sta trna žulostniva grätala, ali nikomi sta nika nei ovädila.
Pdihäc jä räso pa sta si mduš pa žana täk zgučala, ka ta ga dalä za pdpa fčiti. Pdihičäk jä hüu zdrävä glävä i histrä pämäti, zäto da jä že vekši hüu, jä itro f pämät
zöo, ka so oča stgdar trno žalostni, da ga vidijo. Väčkrät jä spitavo oče: »Oča, zäkai stä stgdär täk žälostni, da präd vas pridän?« Ali oča so nämi ntkanei steli oväditi. Da sä stn že skoro sploi vonafčo, pa jä na sleigno leto prtšo domou k stärišon, sä jä ädnouk zgoudilo, ka jä oča na drvotani drva kalo. Stn jä tudi šou na drvotan pa jä tudi začo drva kalati. Kak jä sikero notr vdrvou fseiko pa jo jä nei mogo vozvägnoti, proso jä očo, näi präkou mälo naraznok vličejo. Oča jä ttro dva prsta f poukno däo, ka bi raznok vleiko. Ali te stn sikero brš vopotegnä, očini prsti so sä pa f poukno zgräbili. Oča jä kriičo, ka ga bolii, ali sin jä atak prävo: »Oča! tacas van nä pistin prstouf, dökäč mi nä poveitä, zakoi stä täk žälostni, da mäne viditä?!« Očo jä trno bolelo, zato jä prävo: »Dragi moi stn! Kä bi büu näi žälostän! Tvoi krstni list jä f pekli.« - Ou oča! - vält stn - ci jä sämo tou, te sä ntka nä stäraitä: D'as mo že šou f pakäo ponäga.
Da jä stn svojo sveto prvo mašo oprävo, te sä ädnouk reisan napouto, f pakäo pa krstni list. Idä, tdä pa priidä do ädnoga leisa; že jä nouč gračuvala, da jä zagludno ädno kučico pr leisi: mtslo si, ka dä tu salaš proso. Notr jä šou, pa jä ädno staro bäbo näišo f kuči: proso jä ot ne salaš; bäba jä pravla, ka nasmi ntkomi salaša däti, ar jo oväči det, näi domou prida, bujä. Ali un nei nei mera däo pa jä prävo: »Vei mi pa däitä za božo volo ntndr mälo mesta, ka tdän f pakäo po moi krstni list, pa znatä, ka jä tou trno däläč: räd bi si mälo počiino, ka san že täk trüidäy, ka vač namrän dalä [^]
[Pripis: strani 180 in 181 v originalu manjkata.]
sa poglednän pa priidlän nazai pa van sa po tstini poven, kä mo vtdo i čuu.
Odišo jä pop pa jä prtšo f pakäo. Na trnaci jä näišo toga pläntavoga toga üdoga pa nämi jä prävo: »Däitä se moi krstni list, ovak nadä zvämi dobro!« Möo jä pa säof žagnäno vodou i ädän amr^čäk. Pläntavi tä (h)üdi jä kričo na vas glas ovin üdin. »Cui dvari drStä, ka nadä mogo notr!« Ti üdi so täk dvari cui držäli, ka so sä nin noeti sa skous dver vrezali. Pop jä pa cui skočo pa jä noetä s ämron sa doi na dvari zabüu. Ti (h)üdi so kričali kak st vrazge: »'Däi, 'däi! što jä tou, ka nas täk mantra?« Tä pläntavi jä pa ttro beižo po krstni list: »Tou mata väš krstni list pa sämo ttä pa ntgdar vač nä pritä.« Ali pop sä jä nei gano, nago väli. »D'äs morän vtditi, kakša mäntra čaka tu ttstoga deda, ka jä tak dosta lüdi bu. Tou mi morätä pokazati, oväči vas sa okrstin.« Ti (h)üdi so sä täk zbod'äli, ka so ga fčäsi na mesti notr püstili pa so nämi sa pokazali. Tou čaka toga, tou toga, ta näiüiša postala pa čaka ttstoga, käk jä dävedäsedävet lüdi bu. No, te jä že sa znäo, pa krstni list jä že tudi möo, te jä väseli šou nazäi.
Prtšo jä do ttstä küčä; ded ga že komai čäko pa jä z valkimi straami pito popa: »No, kä stä zve(d)li?« Pop nämi pa väli: »D'äi moi dragi človik! tän san vtdo, da sträšnä mokä čakajo tän ttstä, ki ta pridäjo. Vii pa mata to näiüišo postälo, väša postäla jä säkšof felä mäntrof puna.« Det sä praväč žalostii pa pravi: »Kä pa bi vii nei mogli man pomagati, ka bi sä d'as reišo ttstä mokä?« - 'Ou! käbinei!; či tä delali pokouro, jä sa mogöučä. Nopa, kä stä greišili, sken i käk stä lidi kläli? Det pokaži ädän leskov bot: »Sten boton san bujo dävedäsedävet lüdi.« - »'Otä - välii pop - / nastä te bot säof!« Slä sta än falat kräi ot küčä, tän pop atak pravi: »Zdäi pa te bot tu notr posatä i säg den ga poleivaitä, ali vlämpai moratä vodou nostti i po koulinai odtti; i tägga
poleivaitä tačäs skous, dökäč nä požäne veikä i liskä.« Det jä prävo: »Skous mo ga poleivo, po koulinai mo odo vnoči i vudne, näi sä sämo reišin tista mänträ.«
Pop jä odišo domou pa jä domä väselo oprävlo böžä slüžbä. Det pa jä prävadno po koulinai vodou noso v lämpai i poleivo leskov bot. Minolo jä trnäisät leit ot tisti mäo; pop jä ži sploi požäbo deda. Ädnouk pa sämo priidä nikäk ponäga, ka sä näi na spouvit pala. Reisan sä pala. Pala sä, pala, naädnouk jä sämo pr ädnon leisi; käk sä oglednä, vidi, ka ädän tfno stäri deidäk sä po koulinai vläči okouli ädnoga dreiva; te nämi f pämät spädnä, ka jä un že ädnouk tü odo. I'tro doi s kou skoči pa tä idä. Tä stäri jä ränč te op sleignin vodou prnaso. Obä sta sä spoznäla. Det jä väselo skrtčo: »Sän boug vas jä prnaso, ränč sä mi bliža zägna vöra, ka mä sprävitä z bougon.« Det sä jä spovedo i präč^sto pa jä sračno mro.
S tistoga bota pa jä zräsla leipa grüška pa jä meila leipi dävedäsedävet , ka so trno lipou d^šalä. Det jä valko pokouro delo, da jä trnäisät leit po koulinai v lämpai vodou noso täčäs, ka jä s tistoga bota dreivo zräslo i talko leipoga dišečäga sadü nänän bilou, kalko lüdi jä znin bujo. Po dugoi pokouri jä sračno mro.
Značilnosti materine pravljice
Samoglasniki: za dolgi i je pogosto zapisan dvoglasniški ij ^ odijšo/sta odišla, so bilij, bolij, dišij, kričij; samoglasniški / je zapisan z u ^ sta gučala, puna, duga; za samoglasnik u je vedno zapisan ü, ki je lahko nastal tudi iz i-ja ^ je slüžo, küpiti, tü, čütim, lüdi, krüh, je büo, šürka 'široka'; polglasnik se je razvil v e ^ den; dolgi jat je dal odraz ej ^ lejs, rejsan, je nej mogo, dejte, je mejla, vejte; za dolga o in nosni q je odraz ou ^ se napouti, po koulinaj 'po kolenih', okouli, skous. Samoglasniški upad je pogost pri deležnikih na -l ^ je odo 'je hodil', je meo 'je imel', mogo 'mogel'; drugi primeri samoglas-niškega upada so še sirmak 'siromak', velki 'veliki', človik, či 'če', ma 'ima', so vidli 'so videli'.
Soglasniške premene so pogoste. Soglasnik h onemeva, večkrat pa ga zamenja j ^ je odo 'je hodil', lejko, vala 'hvala', na počitnicaj, po taboraj; sklop hr se izgovarja kot [gr] ^ grüška; zvočnik j se piše gy ^ gyes 'jaz'; palatalni nj je ohranjen ^ zagnja 'zadnja', slegnjo leto 'zadnje leto'; patalalni lj otrdi ^ f posteli; zvočnik v pred nezvenečim soglasnikom in na koncu besede se piše f ^ f pekoe, f posteli, fčiti se; končni -m, ki v vsej panonski narečni skupini prehaja v -n, je v materini tretji pravljici večinoma ohranjen, redko je zapisan -n ^ nesmen, tan, man. Sklop kt se zapisuje s št ^ što 'kdo'.
Oblikoslovne narečne značilnosti so naslednje: dajalnik in mestnik ednine moškega spola imata končnico -i ^ f pekli; v mestniku množine je končnica -aj ^ v lampaj 'v ustih'; ob imenovalniku množine srednjega spola se pojavlja pridevnik v ženskem spolu ^ sühe drva. V pridevniški
sklanjatvi je ohranjena trda sklanjatev ^ togaplantavoga. V glagolski spre-gatvi je ohranjeno tudi končniško naglašanje.
V pravljici so zapisane številne prekmurske narečne besede: bojali so se 'bali so se', bot 'palica', brat 'pobirati', činim 'delam', da 'ko', dokec 'dokler', dokeč 'dokler', drvotan 'tnalo', ednok 'nekoč', falat 'košček', gda 'ko', gde 'kje', gračüvala je 'postajala je', gučala sta 'govorila sta', hamriček 'kladivce', hiža 'hiša', je grato 'je postal', je kalo 'sekal', ka 'da', kuča 'hiša', lampe 'ustnice', lucki človek 'tujec', mantra 'mučenje', mantra nas 'muči nas', moka 'muka', nanč 'nič', ne starajte se 'ne skrbite', nika 'nič', nindri 'nekje', ob slejgnjem 'zadnjič', odijšo je 'odšel je', oditi 'hoditi', ovak 'drugače', ovi 'oni', pä 'zopet', pejnezi 'denar', pita 'vpraša', plantav 'šepav', pojbec 'fant', ranč 'ravnokar', saga 'duh, vonj', salaš 'prenočišče', se 'sem', se je vö nafčo 'izučil se je', sigdar 'vedno', štampet 'postelja', ta 'tja', tabor 'skupno delo' (nem. Tagwerk), te hüdi 'hudič', tečas 'takrat', trbelo nede 'ne bo treba', trno 'zelo', vej 'saj', vö 'ven', vrli (cilo) 'zelo dober', zancajt 'čez nekaj časa', žegnjena voda 'blagoslovljena voda'. Večina besed je slovanskega izvora, nekaj je nemških oziroma germanskega izvora ^ je grato, lampe, pojbec, štampet, tabor, zancajt, žegnjen; nekaj je madžarskih prevzetih besed ^ bot, falat, pejnezi, saga, salaš.
Značilnosti narečnega zapisa tretje zgodbe Avgusta Pavla38
Dolgi naglašeni samoglasniki: t/ti ^ liist, btila, odtšo, porodila, piita, välti, tii, odtišla, prtidä, stneka; u ^ služo, kru; e ^ spekla, den, že, bäre, zälenin, dela, trbelo, v roke, veselo, zaglednä, natenci, zälenin; ei ^ v leis, nei, meisencof, deitäcä, näveiš, ceilo; öu ^ ednöuk, nöuč, naädnöuk, stöupi, töu, pogöudiva sä, döumi, öudo; ä ^ brlgäml, srmäk, brät, domä, tačäs, neznäni, däš, mäš, mäloga, gräto.
Kratki naglašeni samoglasniki: i ^ goričklml; u ^ buu, kupiti, šurka; i > ü ^ zagvušno; e ^ poten; ö ^ ödo je, člövik, svöjin, pöslon, zadösta, f pöstäli; ä ^ maträo, žälostän, ovädo, täboron, däle, sämo, dän, po täboraj, ädrco, däo; ä ^ prnäso, välki, žana, nägova, vač, k njäml, nämren, näde, obačo, prpätilo; r ^ krstni, drva.
Nenaglašeni samoglasniki: l ^ člövlk, brigämi; o; a ^ kak; ä ^ ädnouk, ädän, mäd, sä, jä, s täškin.
' Gradivo za glasoslovje je izpisano iz prvega odstavka besedila.
Primeri moderne vokalne redukcije: srmäk 'siromak', välki 'veliki', mdš 'imaš'.
Narečni soglasniki: h > 0, j ^ krü, odo je, suje, laiko, täüdi 'ta hudi', po taboraj; -m > -n ^ sän, nämrän, zälenin, klbükon, dän, näven, poten, taboron, za svojin poslon; v > f ^ drf, meisäncof, f pämät, ftegnola, se 'vse'; n' se ohranja ^ k nämi; lj > l; j > dj ^ d'ä 'jaz', d'äs 'jaz'.
Oblikoslovni dialektizmi v prvem odstavku zgodbe: samoglasniška beseda ^ med brigami (or. mn.), v leisi (mest. ed.), prti doumi (daj. ed. m. sp.); pridevniška beseda ^ välki srmak (določna oblika), od toga; glagol ^ glagoli v sedanjiku imajo končniški naglas: bären, bäreš, bäreš, bäre; nadä 'ne bo', je segnola, zagledne; deležniki: maträo, odo je, odišo je, si mislo, si jä nei mogo, je nabro, je grato, je ovädo; namenilnik je ohranjen, prav tako nedoločnik: odišo je drva brat, nedoločnik: si nämrän kupiti; prislov ^ täčäs; vezniki ^ no 'in'.
Besedje v prvem odstavku zgodbe: ädnouk 'nekoč', adrca 'culica', ar 'ker', bären 'nabiram', je fičkaro 'je žvižgal', je grato 'je postal', je obačo 'obljubil je', je odišo 'je šel', ka 'da', leis 'gozd', naädnouk 'nenadoma', natenci 'natančno', nika 'nič', no 'in', nadä trbelo 'ne bo treba/potrebno', ovädo 'izdal', peinezi 'denar', piita 'vpraša', poibec 'fantek', sagdänešni 'vsakdanji', san oudo 'sem prodal', se je maträo 'se je mučil', tabor 'dnina', täüdi 'hudič', tivariš 'zakonski drug', trno 'zelo', välii 'reče', vej 'saj', zaglednä 'zagleda', zagvušno 'gotovo', znaš 'veš'.
Vira in literatura
Marc L. Greenberg, Glasoslovni opis treh prekmurskih govorov in komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoslovju prekmurskega narečja. Slavistična revija 41/4, 1993, 465-487.
Marko Jesenšek (ur.), Prekmurska slovenska slovnica (Vend nyelvtan). Prevod: Marija Bajzek Lukač. Maribor, 2013. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 100).
Francek Mukič, Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Szombathely, 2005: Zveza Slovencev na Madžarskem.
Franc Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora. Murska Sobota, 1985.
Vilko Novak, Življenje in delo Avgusta Pavla. Razprave [Razred 2], Razred za filološke in literarne vede 7, 1970, 293-341.
Elizabeta Obal Pavel, Prekmurske pravljice. Rokopis, 1911-1912. (Arhiv družine Pavel. Zinki Zorko jih je leta 2013 podarila Judit Pavel, hči Avgusta Pavla.)
Avgust/Ägoston Pavel/Pavel, A vashidegkuti szloven nyelvjaras hangtana [Glasoslovje cankovskega slovenskega narečja Cankove]. Budimpešta, 1909.
Zapis Pavlovih objav pravljic v Časopisu 1912-1913.
Rokopis petih narečnih pravljic, ki jih je mati poslala Avgustu Pavlu.
Zinka Zorko, Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor, 1998. (Zora, 6).
Zinka Zorko, Oblikoslovje in leksika v govoru Cankove. Avgust Pavel. Ur. Zinka Zorko in Miha Pauko. Maribor, 2003, 73-94. (Zora, 23).
FAIRYTALES BY AVGUST PAVEL IN THE PREKMURJE
CANKOVA SPEECH
Summary
Avgust Pavel (1886-1946) was born in the town of Cankova, studied Hungarian and Latin in Budapest and showed great interest in Slavic linguistics. His 1909 Glasoslovje cankovskega slovenskega narečja was published in Hungarian. In 1941 he penned Prekmuska slovenska slovnica - Vend nyelvtan, which was published only in 2013 by the publishing house Zora in Maribor, translated by Marija Bajzek Lukač and edited by Marko Jesenšek. Pavel's mother had sent five hand-written fairytales to be reorganized and published by her son; four of these were published in Časopis in Hungary between 1913 and 1914.
This paper primarily focuses on the phonetics, morphology and lexis in the tales by Pavel's mother and Pavel's dialectal version of these fairytales. The Cankova vowel system encompasses (1) long monophthongs and diphthongs, which evolved from the circumflexed sounds, and (2) short stressed vowels that stemmed from acute and umlauted stressed vowels.
Vowel withdrawal is almost non-existent, while the vowel-like r sound is preserved. Morphological and word-formational patterns retain the original Slovenian suffixes, three grammatical genders, three numbers and all stress types. The declension of singular masculine nouns exhibits a dialectal suffix -i in the dative and locative cases, while in the locative case of plural nouns the suffix -aj is present. Feminine nouns display the suffix -of in the singular of the instrumental case. Hard adjective declension is preserved. A final-syllable stress type is preserved in verbal conjugation; preserved are also the infinitival endings -ti and -či and a supine. Many archaic words are still present among adverbs.
The fairytales by Pavel's mother mirror the dialect language, stresses are scarce, and well-preserved are the diphthongs ei, ou and the ü sound. Pavel's dialectal version of fairytales closely follows the then Prekmurje Cankova speech.
AVGUST PAVELS MÄRCHEN IN DER SPRACHE AUS CANKOVA/KALTENBRUNN IN PREKMURJE Zusammenfassung
Avgust Pavel (1886-1946), geboren in Cankova/Kaltenbrunn, studierte Ungarisch und Latein in Budapest und beschäftigte sich auch mit der slawischen Linguistik. 1909 veröffentlichte er auf Ungarisch geschriebenes wissenschaftliches Werk Glasoslovje cankovskega slovenskega narečja (Phonetik des slowenischen Dialekts in Cankova), im Jahr 1942 schrieb er Prekmurska slovenska slovnica - Vend nyelvtan (Prekmurje slowenische Grammatik - Vend nyelvtan), die aber erst 2013 beim Zora-Verlag in Maribor/Marburg erschienen ist. Die Grammatik wurde von Marija Bajzek Lukač übersetzt und von Marko Jesenšek herausgegeben.
Nach 1910 schicke die Mutter von Avgust Pavel ihm fünf handgeschriebene Märchen, damit er sie umschreibt und veröffentlicht. In Časopis (Die Zeitung) sind in Ungarn zwischen 1913 und 1914 vier Pavels Märchen erschienen.
Die Abhandlung ist auf Phonetik, Morphologie und Lexik in den Geschichten der Mutter, und in den Märchen, die Pavel im Dialekt schrieb, konzentriert. Das Vokalsystem in Can-kova/Kaltbrunn bilden lange Einzel- und Doppellaute, die aus Zirkumflex-Lauten gebildet werden, und kurze betonte Vokale, die nach den akut- und umlautbetonten Lauten kommen. Die Absenkung der Vokale ist minimal, der vokale r ist erhalten. Die morphologischen und Wortbildungsmuster behalten die originäre slowenische Endungen, drei Genera, drei Numeri und alle Akzenttypen. In der Deklination der Maskulinum Substantive ist die einzige dialektale Endung -i im Dativ und Lokativ, im Lokativ im Plural ist die Endung -aj. Die Femininum Substantive haben im Instrumental im Singular die Endung -of. Die harte Adjektivdeklination blieb erhalten. Bei der Verbflexion blieben die Endbetonung, der Infinitiv auf -ti, -či und das Supinum erhalten. Unter den Adverbien sind immer noch viele archaische zu finden.
Die Märchen von Pavels Mutter sind der Dialektsprache nahe, es gibt wenige Akzente, gut erhalten bleiben: Zweilaute ei und ou sowie ü. Pavles Dialektversion der Märchen bleibt der damaligen Sprache aus Cankova/Kaltbrunn in Prekmurje treu.