DRUŽBE DELAVSKI TISK: Delavska politika — trikrat tedensko, stane 10 din mes Ljudski glas — izhaja 1. v mesecu in stane din 10'— letno Delavec — izhaja 15. v mesecu in stane komad din 2'— Ujedlnjenl ieleznltar — mesečno in stane din 2•— Vzajemna Svoboda — marksistična revija, din 20 letno Kako prariino kuhamo makarone? Pravilno kuhanje makaronov je enostavno, ako pazimo na sledeče: 1. količina vode: za 1ltkg vzamemo 3 litre, za '/2 kg 4 litre vode i.t.d. S. način kuhanja: vodo osolimo in stresemo makarone v njo kadar zavre. Ves čas kuhanja naj voda živahno vre. 8. čas kuhanja: čim boljša je kakovost makaronov, tem dalj časa jih moramo kuhati. Dobre, po italijanskem načinu izdelane Pekatete-jajnine kuhamo 20 — 25 minut. Kuhane makarone odcedimo v rešetu in jih oolijemo z mrzlo vodo. T , ' , MiaaaniiiMrganlzaclja Je hrbtanica delavsk^aj^banlal — — Splošna gospodarska In konzumno zadruga za Gorenjskona Jesenicah vabi v svojo sredino vse zavedne delavce in nameščence, male kmete in obrtnike, sploh vse delovno ljuds'vo gornje - savske doline Pristopi lahko vsaki Delež din 300'-, vpis din 5‘- Zadruga ima: sedem prodaja'en in to na Savi, Jesenicah, Borovljah, Koroški Beli, Dobravi ter v Gorjah in Mojstrani; dve zadružni gostilni: na Jesenicah (Delavski dom, nasproti tovarne) in na Javorniku (pri Konjiču, nasproti postaje) ; zvočni kino Radio na Savi, nasproti tovarne poleg Delavskega doma, lastna Delavska domova na Savi in v Gorjah, delav. park in delav. športni stadion S Boji K. svojimi / V združenju je moči H Clcmi CunUacievc ,duvz&£ I I so prejeli za leto 1939 sledeče krrige: 1. Koledar za leto 1939 2. Roger Martin du Gard: Taki so ljudje 13. Arthur Koestler: Španski testament 4. Dr. Živko Topalovič: Pomlad človeštva fflll Pri teh dveh konjih vidite, da je eden lep zdrav - drugi pa kljuse. Pri milu pa oči težko presodijo, katero je dobro in katero ne. - Terpentinovo milo „ZLATOROGa pere vkljub svoji izdatnosti temeljito, čisto in prizanesljivo; perilo pa postane voljno, mehko in prijetno poduhteva TERPENTINOVO MII ‘ 'V ?r ::-vv' ; «.■ •. ■ ► ‘ 1 ■ *'V*V. KOLEDAR CANKARJEVE DRUŽBE ZA NAVADNO LETO 19 3 9 Oboo2 v/9 J> IZDALA CANKARJEVA DRUŽBA V LJU BLJANI TISKALA LJUDSKA TISKARNA V MARIBORU V >15 k t> <9 ÄS m poprej Vaš verni tovariš! Od nekdaj že je Schichtovo terpen-tinovo milo gospodinji zvest zaveznik pri pranju in domačem delu. Ohranite mu tudi Vi trajno prijateljstvo. Torej; Pazite prav posebno na izvirni ovoj in na varnostno znamko „JELEN". Potem se Vam ni bati ponarejenih mil. »SCHICHT^ TERPENTINOVO MILO i.T.D.3-35 PRILJUBLJENI JUGOSLOVANSKI IZDELEK! 1 N Novo leto BELEŽKE 2 P Makarij 3 T Genovefa 4 'S Tit, Angela 5 C Telesfor 6 p Sv. 3 kralji 7 s Valentin, šk. 8 N Severin op. 9 P Julij 10 T Pavel, pušč. 11 S Higin, šk. 12 C Ernest, op. 13 P Veronika d. 14 S Hilarij. šk. 15 N Mavrici! 16 P Marcel 17 T Anton, pušč. 18 S Priska, dev. 19 c Kanut, m. 20 p Fabijan in S. 21 s Neža 22 N Vincenc 23 P Zar. B.D. M. 24 T Timotej, šk. 25 S Spr. Pavla 26 C Polikarp 27 p Janez Zlatoust 28 s Ildefons, šk. 29 N Franc Sal. 30 P Martina, d. 31 T Peter Nolaški Dan je dolg 8 ur 25 minut do 9 ur 26 minut. Dan naraste za 1 uro 1 minuto. Cueduacna „Sptit" sprejema vsa naročila vsakovrstnih šopkov, žalnih in jubilejskih vencev, ter vsa v to stroko spadajoča dela. Društva imajo popust I Za cenj. obisk se priporoča Ivanka Banadik Ljubljana, Frančiškanska 8 (naspr. kopaliSča Slon) 1 S Ignacij, šk. BELEŽKE 2 č Svečnica 3 p Blaž, šk. 4 s Andrej 5 N Agata 6 P Tit, šk. 7 T Romuald, op. 8 S Janez Mat. 9 C Apolonija 10 P Skolastika, d. / 11 S Deziderij 12 N Evlalija 13 P Štefan, op. 14 T Valentin 15 S Favstin in J. 16 c Julijana 17 p Kristijan, m. 18 s Simeon, šk. 19 N Konrad 20 P Rajmund 21 T Pust 22 S Stol sv. P. 23 C Peter Damj. 24 P Matija, ap. 25 S Valburga, dev. 26 N Aleksander 27 P Leander, šk. 28 T Roman, op. Dan je dolg 9 ur 29 minut do 10 ur 57 minut. Dan naraste za 1 uro 28 minut. Ahion JUtyat delikatesa, špecerija, zajtrkovalnica Ljubljana, Miklošičeva 24 Telefon Interurban 39 95 Poleg Delavske zbornice 1 ■«•mili* iti Mtl 1 S Albin BELEŽKE 2 C Simplicij 3 P Kunigunda 4 S Kazimir 5 N Euzeblj 6 P Miroslav 7 T Tomaž Akv. 8 S Janez od B. 9 C Frančiška 10 p 40 mučenikov 11 s Heraklij 12 N Gregor 13 P Nikefor, šk. 14 T Matilda 15 S Kv. Klemen 16 C Hilarij, m. 17 P Jedert 18 s Edvard 19 N Sv. Jožef 20 P Niketas 21 T Benedikt, op. 22 S Katarina 23 C Oton 24 p Gabrijel, arh. 25 S Marijino ozn. 26 N Emanuel 27 P Rupert 28 T Janez Kapis. 29 S Evstazij 30 C Viktor 31 p Amos Dan je dolg 11 ur 1 minuto do 12 ur 46 lmtiut. Dan naraste za 1 uro 45 minut. Zahtevajte le fyotydwa Simm v vašem konzumu! 1 S Hugo BELEŽKE 2 N Cvetna ned. • 3 P Rihard 4 T Izidor, šk. 5 S Vinko 6 C Vel. četrtek • 7 p Vel. petek 8 s Vel. sobota 9 N Velika noč 10 P Vel. pond. 11 T Pij I. 12 S Julij, p. 13 C Hermenegild 14 p Justin 15 s Anastazija 16 N Turiblj, šk. 17 P Rudolf 18 T Apolonija 19 S Krescencij 20 C Viktor 21 p Anzelm 22 s Soter in K. 23 N Vojteh 24 P Jurij 25 T Marko, ev. 26 S Klet in Marc. 27 C Peregrin 28 P Pavel 29 S Peter, m. 30 N Katarina Dan je dolg 12 ur 49 minut do 14 ur 27 minut. Dan naraste za 1 uro 38 minut. Bads I/. SUnündi Tele.. 24-07 LJUBLJANA, DVORAKOVA 3 — TYRŠEVA 25 T.w. 24.07 Special, mehanična delav. za knjigovodsivene, pisalne, računske stroje in registrirane blagajne .NATIONAL" •'•ff fff, 1 P Filip in Jakob BELEŽKE 2 T Atanazij, šk. 3 S Najd. sv. križa 4 Č Cvetko 5 P Pij V. 6 s Janez 7 N Stanislav, šk. 8 P Prik. Mihaela 9 T Gregorij Nie. 10 s Antonin 11 c Franč. H. 12 p Pankracij 13 s Servacij 14 N Bonifacij 15 P Zofija 16 T Janez Nep. 17 S Paskal 18 c Vnebohod 19 p Celestin 20 s Bernardin 21 N Srečko 22 P Julijana 23 T Deziderij 24 S Janez, Pr. 25 C Gregor 26 P Filip 27 s Beda 28 N Binkošti 29 P Bink. pond. 30 T Ferdinand, kr. 31 S Angela, dev. Dan je dolg 14 ur 30 minut do 15 ur 45 minut. Dan naraste za 1 uro 45 minut. „PRODUKTA“ PROIZVODI: tovarna za kis in kemične proizvode Natural kis 12°/0 Ocet. kislina 70 70. 80°/0 družba z o. z. Vinal kis 9 % Pralni lug LJUBLJANA Estragon kis 12°/0 Kumarce PREDAL 35 TELEF. 21-61 1 C Pamfil BELEŽKE 2 p Marcelin, m. 3 s Klotilda 4 N Kvirin 5 P Bonifacij 6 T Norbert 7 S Lukrecija 8 C Sv. Reš. Telo 9 P Felicij. in Pr. 10 S Margareta 11 N Barnaba 12 P Sv. Trojica 13 T Anton Pad. 14 S Vasilij 15 C Vid, muč. 16 p Benjamin 17 s Adolf 18 N Elrem 19 P Julijana 20 T Silverij 21 S Alojzij 22 C Pavel, šk. 23 P Si doni ja 24 S Janez Krstnik 25 N Prosper, šk. 26 P Janez in P. m. 27 T Ladislav 28 S Vidov dan 29 c Peter in Pavel 30 p Sp. sv. Pavh Dan je dolg 15 ur 46 minut do 16 ur 2 minuti. Dan naraste do 21. za 19 min. in se skrči do konca za 3 min Splošna JcoMuunfta dcušti/a ,foscu/{z"c. %. ® a. Zagorje ob Savi Prodaja svojim članom v prodajalnah Zagorje in Loke vedno sveže in prvovrstno blago po najnižjih dnevnih cenah. Član zadruge lahko postane vsak, ki plača din 2 50 vpisnine in din 50 deleža. Pristopajte k zadrugi, ki bo postala tudi Vaia last in od katere imate le dobiček 1 S Presv. kri Je. BELEŽKE ' 2 N Obisk BDM 3 P Heliodor, šk. 4 T Uldarik 5 S Ciril in Metod 6 C Izaija, prer. 7 P Vilibald 8 S Elizabeta, kr. 9 N Nikolaj 10 P Amalija 11 T Pij I., Olga 12 S Moli. in F. 13 C Marjeta 14 p Bonaventura 15 s Henrik, ces. 16 N Mar. d. K. 17 P Aleš 18 T Fric 19 S Vincencij 20 c Elija 21 p Daniel 22 s Mar. Magdalena « 23 N Apolonij 24 P Kristina 25 T Jakob 26 S Ana. mati D. M. 27 C Natalija 28 p Viktor I., pap. • 29 s Marta • 30 N Abdon in Sen. Dan je dolg 16 ur 2 minuti do 15 ur 7 minut. 31 P Ignacij Dan se sk‘rči za 55 minut. Kupujte pri Vašem trgovcu kvas od Prve jugoslovanske tovarne za diaslad, slad in kvas Rudolf ialoUcc, JHuUiana - \Jil 1 T Vezi Petra, ap. BELEŽKE 2 S Alfonz 3 C N. sv. Štef. 4 p Dominik 5 s Marija Snežn. 6 N Gosp spr. 7 P Kajetan 8 T Cirijak in tov. 9 S Afra 10 C Lovrenc 11 p Suzana 12 s Klara 13 N Hip. in Kas. 14 P Euzebij 15 T Vel. Šmaren 16 S Rok, spoz. 17 C Emilija, dev. 18 p Helena 19 s Ludovik T. 20 N Štefan 21 P Ivana 22 T Timotej, m. 23 S Filip, B. 24 C Jernej 25 p Ludovik 26 S Cefirin 27 N Jožef Kal. 28 P Avguštin 29 T Obgl. J. Krst. 30 S Rozalija 31 C Rajmund ; Dan je dolg 15 ur 4 minute do 13 ur 30 minut. Dan se skrči za 1 uro 34 minut. Manufakturna trgovina na veliko Saturnu** & L{ubl[ana Frančiškanska ul.4 1 P Egidij BELEŽKE 2 S Štefan, kr. 3 N Sera fina 4 P Rozalija 5 T Lovrenc 6 S R. Kr. Petra/II. 7 C Regina 8 P Mali Šmaren 9 S Peter KI. 10 N Nikolaj 11 P Prot. in Hijac. 12 T Ime Marijino 13 S Frančišek K. 14 C Pov. sv. Križa 15 p Marija 7. žal. 16 s Ljudmila 17 N Rane sv. Fr. 18 P Jožef. K. 19 T Januarij 20 S Evstahij 21 Č Matevž 22 P Mavricij, m. 23 S Tekla 24 N M. M. reš. ujet. 25 P Kleofa 26 T Ciprijan 27 S Koz. in Dam. 28 C Venčeslav 29 p Mihael 30 s Hijeronim • Dan je dolg 13 ur 26 minut do 11 ur 46 minut. Dan se skrči za 1 uro 40 minut. ItawzutoiHa zadcufya xa LyMiana An okolica r. z. z o. ?. Ljubljana, Sv. Jerneja cesta 39/a Priporoča svojim članom vedno sveže špecerijsko In galanterijsko blago. Cene konkurenčne. Član postane lahko vsak. Pristopnina din 5’-, delež din 25’- 1 N Remigij BELEŽKE 2 P Angeli, var. 3 T Terezika Det. 4 S Frančišek As. 5 C Placid 6 P Brunon 7 S Justina 8 N Brigita 9 P Dionizij 10 T Frančišek B. 11 S Nikazij 12 C Maksimilijan 13 P Edvard 14 S Kalist 15 N Terezija 16 P Hedvika 17 T Mira 18 S Luka, evan. 19 C Peter Alk., sp. 20 P Janez Kanc. 21 S Uršula 22 N Kordula 23 P Janez Kapistr. 24 T Rafael, nadang. 25 S Krizant in D. 26 C Dimitrij 27 P Sabina 28 S Simon in J. » 29 N Narcis, šk. 30 P Klaudij 31 T Volbenk Dan je dolg 11 ur 43 minut do 10 ur 1 minuto. Dan se skrči za 1 uro 42 minut. Izberite in kupite kuhinjsko posodo, gospodinjske predmete, jedilno orodje v specialni trgovini Tcanc (fotob, tyubfycuia 1 S Vsi sveti BELEŽKE 2 C Verne duše 3 p Viktorin, šk. 4 s Karel Bor. 5 N Mirko 6 P Lenard 7 T Engelbert 8 S Bogomir 9 C Teodor 10 P Andrej Av. 11 S Martin, šk. 12 N Martin, pap. 13 P Stanislav 14 T Jozafat 15 S Leopold 16 C Janez Trog. • 17 P Gregor • 18 S Odon 19 N Elizabeta 20 P Srečko v 21 T Darov. M. D. 22 S Cecilija 23 c Klemen • 24 p Janez od Kr. 25 s Katarina 26 N Konrad 27 P Virginij 28 T Sosten 29 S Saturnin 30 C Andrej Dan je dolg 9 ur 58 minut do 8 ur 42 minut. Dan se skrči za 1 uro 16 minut. Elegantno si lahko uredite stanovanje, ako kupite lestence pri tvrdki Stava Holac, Tyrseva cesta 25 a Tei. 24-66 1 P Ujedinjenje 2 S Bibijana 3 N Franč. Ksav. 4 P Barbara 5 T Saba 6 S Miklavž 7 C Ambrož 8 P M. Brezm. sp. 9 S Valerija 10 N Pr. Lor. hišice n P Damaz 12 T Maksencij 13 S Lucija dev. m. 14 C Spiridion 15 p Kristina 16 s Albina 17 N R. t kr. Al. I. 18 P P.R.B.D.M. 19 T Urban V. 20 S Evgenij 21 C Tomaž, ap. 22 p Demetrij 23 s Viktorija 24 N Adam in Eva 25 P Božič, R. Kr. 26 T Štefan, p. m. 27 S Janez, ap. 28 C Nedolžni otr. 29 p Tomaž, šk. 30 s David, kralj 31 N Silvester BELEŽKE Dati je dolg 8 ur 40 minut do 8 ur 24 minut. Dan se skrči do 21. za 20. min. in naraste do konca za 4 minute. fozt 1/KiUtivO/ Treseva cesta 41 T.i. 43.69 Splošno kleparsko podjetje vodovodnih instalacij in izdelovalnica zvršenih zalivk (plomb) se priporoča, cene solidne in konkurenčne Delaj in štedi, da ne vpraša starost, kakšna ti je bila mladost! i Ob rojstvu otroka začnejo starši polagati v MESTNO HRANILNICO V MARIBORU Vsak mesec Din 100'—. Ko dopolni otrok 21. leto mu izplačamo Din 44.028-98 Ko dobi 21 letni mladenič službo ter vlaga mesečno Din 100-— v naš zavod do svojega 60. leta, dobi po preteku te dobe Din 140.622*11 Varčujte in nalagajte svoje prihranke v domači mestni zavod v MESTNO HRANILNICO V MARIBORU Orožnova ulica 2 / Uradne ure dnevno: od 9. do 12. ure OB DVAJSETI OBLETNICI CANKARJEVE SMRTI li/ana Cankova zdtxu/fe, Maze** in smrt L o j z Kraigher I. Zunanja podoba. V svojih dobrih letih je bil Ivan Cankar na zunaj lep in zdrav mladenič. Njegova postava je bila skoraj majhna, šibka in suhljata. Njegov nastop pa je bil prešeren, samozavesten, včasih kar razposajen. Oblačil se je dovolj lepo; zdelo se je celo, da je bil malce gizdav. Lica si je bril; košate brke si je česal na obe strani; nekoliko predolge, valovite, kostanjaste lase si je s prsti popravljal z visokega čela v teme. Njegov pogled je bil sanjav; celo v trenotkih, ko je smešil in napadal, se je zdel ko zameglen. Levo oko je bilo nekoliko manjše od desnega; če je pogledal srepo, je za spoznanje poškilil. Njegov nos je bil lepo oblikovan, a konica mu je bila obrnjena na levo. Spodnja ustnica je bila precej debela in to debelost je mnogokrat z mrdajočo kretnjo ali s prstom še bolj poudaril. Ko sem ga prvič videl v Zadrugi, je neusmiljeno krtačil lirične pesmi Antona Drmote. To je bila edina seja, ki sem se je udeležil — in na prav nič drugega se ne spominjam z nje kakor na ta samozavestni, skoraj zasmehljivi Cankarjev nastop, ko je sodil s prepričevalnostjo, kakor da govori ex cathedra. Drugič sem ga srečal pri Dragotinu Ketteju, v potresni baraki na Ledini. V primeri s trepetajoče nervoznim, nemirnim in negotovim Kettejem je bil Cankar miren, skoraj dostojanstven, kakor vzvišen nad dvomi vsega posvetnega. Pozneje sva se srečala na Dunaju, ko se je vrnil tja iz Pulja, kjer je prebil poletje po materini smrti pri svoji sestri Neži Počevi. Tedaj je bil že vse bolj vzdržen, čeprav še vedno samozavesten, napadajoč, zasmehujoč, v literarnih sodbah celo nasiien. Spominjam se noči, ko sva se vračala od Zalaznika (nočna kavarna »Schleicher«) in se je zaklinjal in rotil, da ga tudi v pesništvu nihče ne bo prekosil — niti Oton Župančič ne — in da bo tudi v pesništvu pri nas on prvi. Pa je minilo komaj leto dni — in se je z odločno kretnjo odpovedal pesništvu in se ves posvetil nevezani besedi. Hotel je biti prvi. S polja, ki na njem' ni mogel prvačiti, se je umaknil. Tudi v družbi je nastopal gospodovalno. V debatah je vodil z duhovitimi in predrznimi pripombami, zafrkacijami in smešenji. Ženske je zelo rad spravljal v zadrego, da jim je povedal vso resnico s kruto brezobzirnostjo v obraz, če mu niso ugajale njih oči, frizura, obleka, kretnje, način izražanja itd. Marsikateri dami se je s tem zameril. Če mu je pa ugajala, jo je vpričo vseh oščipal, poljubil ali celo ugriznil. V mlado, lepo, še ne izkušeno dekle se je zagledal, da je kar umolknil. Zdel se je zamaknjen, kakor pogreznjen sam vase — njegov pogled pa je bil kalen in je pralce škilil. II. »Stric Šimen.« To je skopa in medla slika samozavestnega Ivana Cankarja iz njegovih dobrih let. Saj je ostal tak skoraj prav do svoje smrti; vendar je kazal v zadnji četrtini svojega življenja že toliko živčne in telesne izčrpanosti, da slika tudi na zunaj že ni bila več tako enotna. Na znotraj pa je bila že v njegovih mladih, na videz zdravih, najbolj objestnih letih precej lažniva. O popolnem telesnem zdravju Ivana Cankarja, tudi mladega, celo onega v otroških letih — prav za prav ni mogoče govoriti. Od vsega začetka je bil živčno bolan. Trpel je za živčno motnjo, ki je bila sama na sebi malost, pa ga je vse življenje in zlasti v njegovih deških letih trapila do obupa. V »Stricu Šimnu« (Slovan 1914. Zbrani spisi 18.) opisuje bolnika, kakršen je bil sam: »Ponoči se je Marko nenadoma predramil. Nekaj trenotkov je ležal čisto mimo, brez sape, mrtev. Vse je utrpnilo v njem, telo je bilo kakor od kamna; nobenega vzdiha ni bilo iz ust, nobene misli iz duše. Postelja je bila mokra. Po hrbtu gori, skoraj do tilnika mu je segala nagnusna vlaga; srajca se je spolzko oprijemala života in nog. Mukoma se je izvila iz tope, zaklenjene groze prva nerazločna misel, senca misli, komaj molitev. »Jezus! Marija! Jezus Marija!... Zdaj je čisto vse končano! Zdaj je vse izgubljeno! Zdaj bi bilo najbolje... Jezus Marija!« Ni bila gola groza, ni bila žalost, ni bil občutek greha, — nobenega imena ni bilo tistemu neznanemu, ki mu je davilo drobno dušo s silnimi rokami. Bila je smrt. Toda še ta smrt ni bila prijazna odrešenica; iz gnusobe se je bila vzdignila in v gnusobo ga je vodila. Stisnil se je čisto k zidu; rjuha tam ni bila mokra. »Molil bom ... Še večje čudeže je storil Bog... zakaj bi pa tega ne, ki je zanj igrača?« Občutil je, da se je sam sebi zlagal; da prav na dnu svojega srca ne veruje ne v čudeže ne v Boga samega. Vse na svetu in vse v njem je ostudno in sramotno; nekaj ogabno spolzkega se preliva počasi in leno od kraja do kraja, sega višje, lije mu v usta. Kam bi pogledal, koga poklical? »Mati! Mati!« Žarek je planil v vso to noč, krik je presekal ta črni molk. Trepetal je in ihtel ter ihteč zaspal.« Marko se je bal strica Šimna in je trepetal pred njim. Stric Šimen je pomenil zanj zunanji svet, ves svet. »Vse, kar je bilo na svetu žalostnega, grdega, neusmiljenega in nasilnega, je bilo kakor mračna, do vrh neba grozeča podoba strica Šimna, je bila ogromna mesena grmada. Kako ji ubežati, kam se ji skriti?« »Marko se je še tesneje potajil in potuhnil. Skril se je sam vase, ob tisti čudni želji, ki ga je mnogokdaj ponevedoma prešinila: »Da bi ga kar ne bilo več, — ali da bi bil vsaj kdo drugi.« Začutil je, da' se ga je bila srajca tesno in ščemeče oprijela krog života ... gnusna golazen se je bila zasesala in neče izpustiti. Stud se mu je vzdignil do grla. »Če je tako... pa naj me ubije! Naj me kar ubije .. . najbolje bo!« Od obupa nad samiim seboj, od studa nad svojo slabostjo, od strahu pred »stricem Šimnom« je odprl okno in skočil v sneg in legel vanj, da bi se prehladil in umiri. »Jutri pojdem morda še v šolo. .. pojutrišnjem ne bom več vstal... Še S t o s t ol p a Praga. Sredi slike tymska cerkevna levi stolp v starem mestu, na desni zgoraj Hradčani, sedež prezideata republike en dan, pa mi bodo svetili... in še en dan ... In nihče ne bo vedel! Nikomur ne bom povedal!« Zaspal je smehljaje.-------------- Oj Marko, zdramil se ne boš smehljaje! Smrt, Marko, se ne da opehariti! Smrt, Marko, se ne da priklicati! Postelji si posteljo na ledu, ali na žerjavici — zjutraj boš ugledal strica Šimna! Skoči s strehe, poženi se v vodo, ali v ogenj — smrt pojde mimo, še ne pogleda te ne! Stricu Šimnu, mesnati grmadi, ne uideš nikakor in nikoli, tudi ne ob zadnji uri; s pestjo ti bo zatisnil oči in pojde s teboj še na ono stran! Jaz poznam te reči, Marko! —« »Jaz poznam te reči, Marko!« Prav kakor Marko je čutil tudi Ivan Cankar. Tudi on je nosil »butaro na plečih«, ki bi jo bil rad »odložil«, pa je bilo zapisano v njegovem- srcu, da jo bo vlekel »med smradljivo množico do konca dni.« (»Nina«, druga noč.) Bolezen — enureza, mokrenje — je sama na sebi zares malost. V otroški dobi je precej pogosta. Z lepo besedo in potrpljenjem, s krepilnimi zdravili, s premišljenim vzgajanjem jo po največ lahko odpraviš in ozdraviš. Komur pa ostane za vse življenje, ta je siromak. Kakor Damoklejev meč visi nad njim — visi — a tudi pada in zadeva — in spet — in spet — do konca. V bolnikovi zavesti in podzavesti pa kljuje neprestano kakor v Marku: »Če je tako... pa naj me ubije! Naj me kar ubije... najbolje bo!« Stric Širr.en naj ga kar ubije, da bo končno dotrpel! Taka bolezen je malost — duševno pa bolnik trpi neznosne muke in bi se od sramote skril pred samim sebeoj in pred vsem svetom. Te muke je trpel Ivan Cankar vse življenje, vse svoje kratko, a spričo takšnih muk vendar dolgo, tako zelo dolgo življenje. Bolezen je malost. V ugodnih razmerah jo morda odpraviš. V proletarskih razmerah v hišici »na klancu« je bilo to težko. Kako naj se je loti nepoučena, preobložena mati? Leto za letom porod, tako da je izba že polna otrok. Z možem je ubijanje in trud. Mati komaj utegne, da za silo pospravi hišo, odpravi otroke in nalupi krompirja za obed. Komaj je dovolj denarja na polici, da kupi mleka in skuha kave za večerjo. Mati dela čudeže. Mati ve za Ivanovo živčno napako — pa si ne more predstavljati, da mu je tako hudo zaradi nje in ga more komaj tu in tam pobožati in potolažiti, da ga ne stare obup. Oče ga včasih zaradi mokrenja bržkone celo našeška. Z brati in sestrami, ki ga zmerjajo in zasmehujejo, pa se prepira in pretepa. Zmerom močnejši je njegov odpor, zmerom hujši je njegov pogled, s katerim se brani, s katerim odkriva napake drugih, da bi bila njegova manjša — zmerom ostrejši je njegov duh in zmerom gibčnejši njegov jezik, s katerim odbija napade in nazadnje sam napada. Telesna šibkost — bolezen, malost — je bila mogoče glavni vzrok, da se je Ivanov duh sprostil in dvignil in vse prekosil daleč okoli sebe. Telesna šibkost je rodila moč duha. Bolezen — sama na sebi malost, vendar mučna, zoprna bolezen — je rodila zdravje Cankarjevega duha, njegovo moč za polet navzgor. Imel je dovolj moči in volje, da se je dvignil nad bolezen in zatrl ves zasmeh okoli sebe — moči in volje, da bi premagal bolezen samo, ni imel. Morda je bila bolezen pregloboko zasidrana v njegovem organizmu, v njegovem: živčevju, v notranjih žlezah, v nerednosti notranjega izločevanja žlez. On sam je bržkone za svojo bolezen krivil razmere, v katerih je živel, neurejene, skoraj beraške razmere v hišici »na klancu«. V proletarskih razmerah je postal bolnik — bolezen je bila morda prvi povod, da se je usmeril v boj za proletarce. Živčna napaka Ivana Cankarja ni bila težka bolezen — a pripravljala mu je toliko mučnih zadreg in toliko grenke sramote, da mu je vcepila občutek manjvrednosti. V obrambi pred lastnim čustvom in pred preziranjem in zasmehovanjem zunanjega sveta si je nabrusil svojega uma svetle meče in izoblikoval svoje umetniške sposobnosti tako visoko in tako viharno, da je vse onemelo okrog njega. Ko je »stric Šimen« gledal v sijaj umetnikovih in misle-čevih oči, se je potuhnil in skril za vrata — v vsej svoji grdi obilnosti se je stisnil v kot in si je komaj upal oprezati skozi špranjo. Živčna napaka Ivana Cankarja pa je bila take vrste, da je bila tesno po- Elitna konfekcija _ . — _ za dame in gospode je v MARIBOR kroju najboljša! vezana z njegovim spolnim življenjem. Ivan Cankar je imel zelo močan spolni nagon. A kakor so mu bili zapleteni in zavozlani živci, ki so povzročali nje-govo otroško bolezen, tako se mu je polagoma zaplelo in zavozlalo njegovo spolno živčevje. Iri to njegovo nebogljeno živčno stanje mu je izpodjedalo korenine telesne sile in možatosti. Kn tu je vir njegovega materinskega kompleksa. Kakor se je Marko ob urah najsilnejše svoje tesnobe vpraševal: »Kam bi pogledal, koga poklical?« — pa mu je »žarek planil v noč in mu odgovoril: »Mati! Mati!« — tako je bilo tudi Ivanu Cankarju edino zavetje materina bo- Most o v i preko V It a v e v Pragi. Spredaj Manesov most, imenovan po znamenitem baročnem slikarju Manesu; nato Karlov most, imenovan po češkem kralju Karlu IV. (14. stol.); potem Legijski most, v ozadju Jiraskov most (imenovan po češkem romanopiscu Jirasku) žajoča roka. Po njeni smrti pa si je iskal novih mater. Saj je bil za mnoge na zunaj skrajno nepriljuden, skoraj odbijajoč po svoji rogajoči napadalnosti in nasilnosti. Vendar je bil v bistvu tako otroško dober, tako otroško lep in nebogljen, da si je kjerkoli skoraj igraje pridobil prijateljico, ki mu je bila kakor pestunja in mati. Hrepenenje Cankarjevega življenja je bila ženitev z lepo, mlado in nedolžno izvoljenko njegovega srca. Dano mu je bilo živeti s prijateljicami, starejšimi, izkušenimi ženskami, ki so ga ljubile, pa so mu bile vse bolj pestunje kakor ljubice. Pri njih se mu je posrečilo premagati zavozlane ovire svojega živčevja. Kadarkoli pa se je lotil ženitovanjskih načrtov z mladim, neizkušenim dekletom, m,u je izpodletelo. Tu bi moral speljati in voditi v ljubezen on sam. A tu se je vsakokrat pokazalo, da so bile psihične ovire v njem tako mogočne, da je omagal sredi poti. Dano mu je bilo hrepenenje, nič ko hrepenenje — in hrepenenje more ostati to, kar je, samo, če najde zadoščenje v samem sebi; zakaj — spoznanje je že smrt. III. »Nina. V svojem tridesetem letu je Ivan Cankar že obupal nad svojim zdravjem, nad življenjem in ljubeznijo. Za svoj trideseti rojstni dan je napisal »Nino«, ki je njegova samoizpoved in kot taka bržkone izmed najbolj tragičnih, najbolj obupnih samoizpovedi svetovne literature. Takrat je že poznal drja Sigmunda Freuda in njegovo psihoanalizo. Dejal bi, da se je hotel v »Nini« pred vsem svetom izpovedati na glas, da bi si izpisal in izbrisal iz duše svojo življenjsko nesposobnost. A njegove samoizpovedi, njegove »Nine« ni nihče razumel. Pred to visoko pesmijo življenjskega obupa smo stali kot pred sfingo. Njegova samoizpoved je bila kakor pljusk v vodo. Operacija, ki jo je tvegal na svoji duši, se je ponesrečila. Kakor vsak z nadlogami in napakami obtežen bolnik je bil prepričan, da je njegova nebogljenost vsemu svetu vidna in znana do podrobnosti. Zdelo se mu je, da kriči; zato se je že od svoje najbolj zgodnje mladosti trudil, da bi njen krik prekričal. Pa je pozabil, da se je »stric Šimen« spričo njegove umetniške sile in veličine že davno skril za vrata in da že davno nič ne vidi, še skozi špranjo ne. Onega dokončnega, orjaškega poguma pa tudi ni imel, da bi bil s preprosto in jasno kretnjo razgalil svojo rano in jo pokazal svetu: Dovolite, stric Šimen, da ozdravim! V visoki pesmi skrajnega obupa je pokazal svojo rano skozi vse pregoste tančice pesniške mnogobarvnosti. Njegovo hrepenenje je bila ženitev z lepo, mlado in nedolžno izvoljenko njegovega srca. A ko se je po dolgih letih mučnih samoopazovanj končno že do kraja zavedel svoje neozdravljive nebogljenosti, je pokazal v »Nini« kot v krvav zasmeh sebe samega, kakšna nevesta bi bila morda zapisana pokvečencu njegove vrste. Ne ndada, lepa in nedolžna deklica — pač pa komaj doraslo, bolno otroče, pobrano s ceste, kamor sta jo poslala služit kruh s telesom njen rodni oče in njen zvodnik. V sedmih poglavjih — v sedmih nočeh — pripoveduje zgodbo z Nino. V kolikor jo pripoveduje naravnost, je pripovedovanje silno skopo. Največ pove v vzporednih, zrcalnih slikah, deloma iznakaženih in spačenih, groteskiziranih. V »prvi noči« pokaže v Olgi zrcalno sliko Nine. Olgo izkoriščajo pijani oče, pobožna mati in surov zvodnik. In če ji je fant iztrgal goldinar, ki si ga je zaslužila s svojo pocestno ljubeznijo, se je razveselila: »Samo da me ni udaril!« In vendar je imela rada tega fanta. Če mu je pobegnila, se je spet vrnila k njemu in je pokleknila predenj: »Odpusti!« — Pesnik pa jo na tihem zavida celo za to ljubezen. O Olgi pravi Nini: »Živela je, nesrečnica, na svetu, midva pa sva ga pahnila od sebe...« On je živel z Nino čisto ljubezen upanja in hrepenenja, »svet« pa je pahnil od sebe, zemeljski ljubezni se je odpovedal. Olgi se je izpolnilo hrepenenje. »Mlad gospod, lep in blag« jo je povabil v kočijo in sta »se vozila križem po mestu — ali ves dan, ali ves teden, ali pol življenja.« In pesnik tolaži Nino: »Tudi nama vzide drugačen dan ... tako nama je zapisano, kakor je zapisana pot tisti zvezdi, ki roma tiho in bo romala na veke...« Pa je komaj dogovoril — je zašepetala Nina: »Glej, zvezda se je utrnila!« ... Romanje na veke se je v istem hipu utrnilo. Že v »prvi noči« ta kruta in grenka zavest, da je latnik previsok. V »drugi noči« pripoveduje o svojem deškem življenju, ko je hodil v gozd po dračje in nosil butaro na plečih — motiv, ki ga je tako pogosto uporabljal. »Nikoli pozneje, v vseh nezgodah tega klavrnega življenja ni bilo moje srce tako potrto in brez upanja kakor v tistih časih.« Zakaj je bil že kot deček — deset let mu je bilo takrat — tako strahotno nesrečen, da je »ljubil razbojnika in paricido«, človeka, ki je ubil očeta — in zakaj je »sovražil bogoljubnega soseda«? Odkod pri desetletnem dečku ta pretirani obup, da že misli na samo- mor, da bi »odložil butaro« in jo vrgel s svojih pleč? Ali je bila butara dračja tako grozovito težka, pot tako strašno nezmogljiva, solnce tako obupno vroče? — — Butara je bila v njegovi duši, v njegovi ranjeni in razboljeni duši zaradi te njegove — tako poniglave — živčne motnje. Samo tu je ključ za njegov obup, isti obup, ki je gnal Marka v »stricu Šimnu«, da je skočil skozi okno v sneg z željo, da bi zbolel in umrl. V »tretji noči« opisuje, kako je našel Nino, dvojnico Olge, v temnih, osmrajenih ulicah z umazanimi hišami, kjer ni solnca ne radosti, zgolj siroma- V aclavski trg ponoči. Vaclavski trg je središče Prage; slika je posneta s stopnišča muzeja; sredi trga spomenik sv. Vaclava štvo, vlačugarstvo, pijanost, bolezen, obup in smrt. Tam je odkril »spoznanje kamina: kamen ostane kamen in je vseeno, kje leži, dokler ga kolo ne zmelje ...« »Videl sem bedo in trpljenje, ves pekel življenja in zdelo se mi je, da je najboljše, če se krohotoma smejem.« In se je krohotoma smejal, ko je pisal razpravo »o uporabi delavskih otrok«. Človeštvo bi bilo treba razdeliti »v dvoje vrst: plemensko in suženjsko. Plemenska vrsta bi skrbela prvič za ohranitev suženjske vrste, drugič za preskrbljevanje višjih krogov z nežno hrano.« Ta hrana pa bi bila — grozotna misel — delavski otroci, zaplojeni, zdi se, od višjih krogov, rejeni in vestno pripravljeni. Suženjska vrsta bi bila »čreda okornih, debelih, na mrtvo delo navajenih kastratov.« Danes smo po nekih ideologijah morebiti času kastrirane, sterilizirane človeške vrste — vsaj ponekod v Evropi — sumljivo blizu. Takrat je bil to pesnikov krohot, krohot, ki je zvenel — kot se je zdelo — preko obzidja blaznice. Pesnikov osebni obup je našel hrane v obupu nad krivično, v resnici blazno ureditvijo človeške družbe. V tem dnu življenja je našel drobno, majhno, jetično Nino. Izvabil jo je od surove matere, pretepajočega očeta in živalskega zvodnika. A ko jo je prvikrat ustavil na ulici, je vztrepetala in zaihtela: »Ne, gospod!« Ustrašila se je, da jo hoče imeti kakor drugi. »Onemogel od groze« je njeno roko izpustil. Pozneje jo je doma tolažil: »Iz smrti sva se vzdignila, smrt sva premagala, čemu se je bojiš zdaj? ... Ob- jemi me? V mojem naročju si in ni g a na svetu, ne onstran sveta, ki bi se te dotaknil, tebe, meni iz smrti porojene!« »Četrta noč« poje pesem hrepenenja. »In vse je hrepenenje. Hrepenenje ne vidi, ne dela, ne hodi; nima oči, ne rok, ne nog. Hrepenenje je umetnik: ne živi, toda vsega sveta življenje je v njem----------------Veliko je bilo moje hrepenenje. Toda bilo je kakor plamen brez sveče, izgubljeno v praznoti----------------------Kakor hudodelec blodi, komur je vsegavedni Bog dodelil strašno milost hrepenenja ...« — V vzporedni zgodbi poje o cukrami, ki »se razprostira ob leni vodi, molčeči v globoki strugi, veliko poslopje, črno in tiho kakor ogromna mrtvašnica.« Tam umirajo njegovi prijatelji in tovariši, tam sta umrla Kette in Murn. Umrla sta v mrtvašnici. »Velika je in prostorna, cel narod lahko stanuje v nji — Nameri korak, kamor hočeš, mrtvašnica te spremlja.« — >To je pesem o lepi Vidi: umrla je, ker je bilo veliko njenega srca hrepenenje.« Pobegnila je iz mrtvašnice v življenje, pa se je vrnila in utopila v »leni vodi, molčeči v globoki strugi«. — »Ni mogoče pobegniti iz mrtvašnice --------------------- Razprostira se v brezkončnost---------------Nikjer ni meje, nikjer duri. V svojem srcu nosi mrtvašnico in jo ljubi---------------In hrepenenje samo je bolen cvet iz mrtvašnice; nikjer drugod ne more vzkliti in rasti. Neutešljivo je in jaz ne verjamem, da je utešeno v smrti.« — »O Nina, bolna si ti in bolan sem jaz! Strašen je ta mir brez časa in brez življenja ...« — Nina je bila kakor lepa Vida ... »In jaz sem bil poet, ki je sedel bolan na postelji, rdečo odejo preko kolen, in je brenkal na gitaro ...« V »peti noči« opisuje strah, ki ga je prevzel, ko je mislil, da mu je Nina pobegnila. »Ko sem šel po ulicah, med ljudmi, se mi je zdelo (in še zdaj vem, da je bila resnica), da so se ozirali name s pomilujočim pogledom; toda hiteli so mimo, kakor pomiluje človek gobavca in beži pred njim.« — Popolnoma je bil prepričan, da mu bo Nina pobegnila, kakor je pobegnila Olga in kakor je pobegnila lepa Vida iz mrtvašnice. — Nato obnavlja spomine iz onega dne, ko je odvedel Nino na svoj dom, na za njo pripravljeni dom. Takrat je oklevala, ko je hušknil mimo njen zvodnik, njegov »od nizkotnega greha oskrunjeni obraz.« — »Glej, šel je mimo in jaz moram za njim-------------------tam doli je moj dom, tja pojdem; tam umrjem, kakor je Bog hotel...« — Pa je le šla s pesnikom — in sta zablodila iz mesta ... Ko pa je bila končno v njegovem domu in je ležala na postelji, mu je stisnil strah srce in se mu je zdelo, da stofji ob njenem mrtvaškem, odru ... »Saj sem hotel praznovati vstajenje... vse sem1 bil že pripravil... in nato tiste sanje — ki niso bile v programu ... Kakšne so bile tiste sanje?« — »Upanje, pričakovanje velikonočnega jutra — to so bile sanje!« — Vstajenje od mrtvih — vstajenje iz mrtvašnice v življenje. Vendar: »Usoda nam# je zapisala trpljenje in ponižanje; njena beseda, Nina, je plakat v pustinji!« — »In vse, zdi se mi, kar sem sanjal in upal lepega, so bile blodne sanje sirOf-maka, ki upa v raj, ker mu zemlja ni bila dodeljena ,..« — Hrepenenje iz mrtvašnice mu je zapisano. Življenje na zemlji sami mu ni zapisano; izpolnitev hrepenenja, spoznanje mu ni zapisano. V »šesti noči«« riše v groteskni zrcalni sliki življenje, kakor bi se lahko razvilo med njim in Nino. — On je jetičen in zloben. Ona je življenja želfna, — K E MIKALI JE - I — PARFUMERIJA — M a I* I b O I", GOSpOSka 11 ** LEICA-.p.r.t., po. S.nH.tno In gumijasto blago pošt. 5ek. rač. št. 13.191 - Telefon 25-21 *r»biiln. In l.del.vo KOZMETIKA — Ivan zdrava, a vlačugarska in tudi zlobna. Ön pije iz njenega kozarca iz same škodoželjnosti, ker bi ji privoščil jetiko. Ona pa si naroči drug kozarec in stud in zloba sta v njenem pogledu. »Zdravnik je prepovedal, da bi pila iz njegovega kozarca.« — In on jo zatoži: »Ta ženska, ki sedi zdaj med nama, je vlačuga — — Komaj ležem, komaj zatisnem oči, že izgine, tako potihoma, narahlo kakor tat Tako je, gospod, moja žena je vlačuga!« — Srečali so črn pogreb; za krsto je šla »ženska s prelepim pajčolanom, ki je segal do tal.« Tedaj je rekla ona: »Da bi že jaz doživela tako lep pogreb, da bi že jaz nosila tako lep pajčolan!« On pa se je stresal v tihem smehu: »Jaz bom nosil črn trak na Zlata ulička na Hradčanih. Tu so stanovali srednjeveški alkimisti Delavnica srednjeveškega alkimista; (iz tehničnega muzeja v Pragi) klobuku ... Z veseljem ga bom nosil!« — In pesnik reče Nini: »Vidim jo kakor tebe; in čudno se mi zdi, da ti je bila takrat tako podobna. Tudi ona je bila napol otrok in tudi njene sanje, iz prezrelega življenja porojene, so bile čisto otroške.« In tudi Nina bi lahko govorila kakor ona: »Rekel je, da sem vlačuga m resnico je govoril. Vsako uro vsak večer pobegnem na ulico Zmerom iščem človeka, ki sem ga videla pred davnim časom; teman m grob je bil njegov obraz in kadar je bil pijan, je ovil moje lase okoli roke in me je vrgel na tla; iščem ga in tako hrepenim po njem in ga ne najdem več ...« — In dalje: »Zasanjala sta prihodnost in sta sanjala brez vere; vstajenje sta praznovala in nista verovala v vstajenje!« — »Strahovito se vleče čas in jaz mislim, da si nalašč doliva življenje v tisti prazni kozarec.« — »Tam na polici, čisto zadaj skrita, je namreč drobna steklenica in v steklenici je bel prah, ki se mi ne zdi krščanski Ne bila bi človek, na tej zemlji rojen, če bi ne imela tistega praška na polici.« — »Varala sva drug drugega na tale znameniti način: pokazal sem ji mesec, klavrn ščip in sem jo vprašal: ali vidiš solnce, dušica? — Vidim! — je odgovorila in je pokazala na skedenj ob poti: Ali vidiš najin grad, prijatelj? — Vidim ga; — sem odgovoril modro in zelo lepo je bilo, dokler sva verjela drug drugemu. Ampak mesec je mesec in skedenj je skedenj; zmota je bila ta, da sva se preveč zanesla na svojo lahkovernost...« In v »zadnji noči« je hotela Nina — morda pa je pesnik samo sanjal — zares oditi, kakor je pobegnila Olga in lepa Vida in kakor je uhajala ona druga svojemu jetičniku. — »Odpri okno!« je zaječala Nina. »Odpri okno! Tam stoji že tako dolgo in me čaka in me kliče. Odpri!« — »Ostani pri meni — — O, Nina, hvaležen sem ti za smehljaj in hotel sem te nekoč vso — to tvoje telo in’ ves tvoj pogled in vse tvoje misli!« — »Če je čas, da se izpolni usoda, naj se izpolni in pogledal ji bom naravnost v lice; nisem bojazljivec, da bi bežal pred poslednjim trpljenjem; dovolj sem že nosil, zadel bom še to butaro.« — »Ustvarjenima za temo, nama ni bilo usojeno, da bi gledala solnce. Za trpljenje ustvarjenima, iz trpljenja porojenima, nama ni bilo dodeljeno, da bi uživala čisto radost, o kateri sva sanjala za hip v nespametnem, predrznem upanju.« — »Nina! Tako mrzla so tvoja lica; do mene puhti njih mraz...« — »Kdo umira v tej izbi, ženska, da kleče ljudje na pragu? Komu prinaša duhovnik sveto popotnico? Zaprite duri!« Nina je mrtva. V »epilogu« je šel pesnik »iz mesta ob zgodnji spomladi« in je srečal »siro-ten par«, starca ob palici in starko. Pa je bilo življenje, živo življenje v njih in starec je zagotavljal: »Letos, Tončka, pojdeva v hribe!« — »Prišlo je mimo dvoje moških, črno oblečenih; eden je nosil pod pazduho drobno belo rakev za njima je hitela mlada ženska.« — »In starec je stal in se je čudil; starka je stresala z glavo. »Tako mladi. . . umirajo!« — »Tako mladi!« Ob izkopani jami sta se igrala dva mlada delavca, iz objestnosti sta se ruvala in se zrušila v jamo. »Iz jame, iz groba vesel krohot, prikaže se dvoje veselih obrazov, dvoje prstenih teles — vzrasla sta iz žive zemlje.« Fant in dekle, obadva še napol otroka, sta se ruvala na pokopališču. Fantu pa ni šlo zares. »Zakaj nisi lasal?« — Nočem!«« se je smejal In ko se je smejal, je izpustila, otisnila mu je lica v dlani, tudi on jo je objel okoli vratu in poljubila sta se na ustnice.« Troje življenjskih prizorov ob pogrebu in na pokopališču. Kakšno nasprotje hrepenenju iz mrtvašnice v sedrrih nočeh! Pesnik pa je šel mimo: »Šel sem, nisem maral življenja in tudi ono samo se ni brigalo zame in me ni videlo, ko sem šel mimo; obadva, jaz in življenje, sva vedela, kje je mo)a družba ...« IV. »Boj, večen boj.« Potrebno je bilo, da sem »Nino« nekoliko obširneje obdelal, ker je do sedaj še menda nihče ni pravilno razčlenil in tudi ne razumel. In vendar je »Nina« generalna izpoved Ivana Cankarja. Kdor ima ključ do »Nine«, ima tudi ključ do Cankarja. V »Nini« je jasno izpovedal, da se je odpovedal zdravju, da se je odrekel življenju, mladosti in ljubezni in da je njegova pot zgolj v hrepenenju, v hrepenenju brez izpolnitve in spoznanja. In vsa njegova življenjska dejavnost je v umetnosti in v boju za lepoto, pravico in resnico, njegovo orožje pa so čim najpopolnejše umetniške stvaritve. Ko je tiskal »Nino«, je prav gotovo mislil, da jo bomo razumeli in da bomio končno vendar vedeli, kako je z njim. Pa je nismo razumeli in nismo iz nje prav nič izvedeli. In morda je podvomil nad svojo lastno izpovedjo — nad svojo nebogljenostjo — in je še enkrat buknil plamen upanja iz njega. Če njegove življenjske nesposobnosti nihče ne vidi, se morda moti — in je ni. V »Nini« se je obsodil, da sme svojo življenjsko usodo navezati samo na bolno, jetično, zavrženo pocestnico. A tudi z njo bi mu »zemlja« ne bila dodeljena. Upanje v raj, hrepenenje iz mrtvašnice — to je njegova usoda. V resnici pa se je prav tedaj in še leto dni pozneje ženil z lepo, mlado in nedolžno izvoljenko srca — z Löfflerjevo Štefko. A zelo verjetno je, da je bilo vse to ženitovanje samo zunanja kretnja, s katero je varal sebe in vso okolico. Zakaj — po dolgem izmikanju in zavlačevanju je nazadnje le pobegnil svoji izvoljenki, pobegnil z Dunaja in se vrnil v domovino, da se je izognil nemogoči — zanj nemogoči — zvezi z zdravim, neizkušenim dekletom. In ni popolnoma izključeno, da ni bila v resnici ona izvoljenka njegovega srca — morda je bil le on — Ivan Cankar — njen izvoljenec. Kako zelo je bila Štefka nanj navezana, mi je priča božič 1. 1910..ko je bil Ivan pri meni v Slovenskih goricah in mu je poslala z Dunaja za praznike kot božično darilce celo majčkeno, okrašeno božično drevesce. Takšne nežne, ljubeznive kretnje še po letih so menda vedno porojene samo iz ljubezenskih razmerij, ki so bila samo hrepenenje. Ivan Cankar sam pa je že pet mesecev nato — komaj se je vrnil iz Štajerske na Rožnik — vse to svoje ženitovanje osmešil v svojem potovanju »Iz Ottakringa v Oberholla- Prvi češki avtomobil (iz l. 1898.), shra njen v tehničnem muzeju v Pragi Znamenita ura na praškem magistratu brunn«. Vsa njegova klavrna ženitev je kakor ponesrečeni, smešno ponesrečeni izlet v Oberhollabrunn. 2e to krajevno ime, ki zveni poskočno in veselo, kar neresno, nam je priča, kako neresen je bil cilj ženitovanja samega. Obenem pa nam priča, da je premagal obup nad svojo življenjsko manjvrednostjo, saj se je dovolj zavedal svoje umetniške visokovrednosti in je bil dovolj ponosen na veliko ceno svojih del. Na zastavo si je napisal geslo »kakor koli«. V »Krpanovi kobili«, v prvem odstavku, v »Jubileju« je zapisal: »Obšla me'je misel, nebogljenega, v sirotstvu vzdihujočega: boj, večen boj, do konca, do zadnje kaplje! In komaj me je obšla misel, so izginile vse nadloge, breme je padlo nenadoma raz ramo, srce ni vzdihovalo več; in kakor delež od Boga sem nosil uboštvo in bridkost.« Če ni šlo po glavni cesti, si je izbral vzporedno pot. Če ni mogel zmagovati s telesnostjo, je zmagoval z umetnostjo. »Boj, večen boj, do konca, do zadnje kaplje!« Tudi umetnost je življenje, celo višje vrste in višje vrednosti’ življenje, saj je ustvarjanje, ustvarjanje življenja samega, mladosti in ljubezni. Kot umetnik se je tako zelo zavedal svoje življenjske pomembnosti, da se je samo namrdnil nad svojo poniglavo telesnostjo. Ko je napisal »Nino«, visoko pesem svojega obupa, se je takoj obrnil proč od tega obupa in z najsilnejšim zamahom in s podvojeno močjo nadaljeval svoje umetniško življenjsko delo. če si z »Nino« ni ozdravil in odpravil svoje telesne nebogljenosti, pa jo je premagal s svojo umetniško močjo. Skoraj v isti sapi z »Nino« je napisal pred mo »Kačurja«, za njo »Krpanovo kobilo« in »Hlapca Jerneja« in s temi deli dosegel višek svojega ustvarjanja. Nerazumljena »Nina«, odklonjena, zasramovana »Nina« v nobenem oziru ne zaostaja za katerim koli izmed naštetih del. V. »Starec«. »Nina« je bila nekaka radikalna operacija, ki jo je izvršil Ivan Cankar na svoji duši. Posrečila se mu je vsaj na ta način, da je z njo ugotovil svoje meje. Čeprav je poslej še vedno iskal ljubezni in se tu in tam lovil za ženskami, ]e vsaj, zdi se, zmerom vedel, kje so njegove meje in ni več silil preko njih. Vendar so z leti vsi ti njegovi živčni in duševni napori, vsi ti boji z njegovim zdravjem, ki ni bilo zdravje, tako zelo izčrpali njegove telesne sile, da je od leta do leta živčno nevzdržema vedno bolj propadal in telesno vedno bolj slabel. Boriti se je moral obenem trajno z revščino, usojeno poklicnemu slovenskemu literatu, in napenjati preko mere svoje umetniške, ustvarjalne sile. Cim bolj je prihajal v zrela moška leta, tem bolj je postajalo očitno, da sta mu usihali in pešali tako volja kakor moč. Vedno manjše količine opojil so bile dovolj, da se je pod njimi zrušil. Ko sem ga obiskal na Rožniku — mislim, da je bilo poleti 1. 1912. — je bil tako zelo šibak, da je hodil po dvorišču oprijemajoč se plotu in tipajoč ob zidu. Ni se dal preiskavati. Rogal se je zaskrbljenosti in dvomom o njegovem zdravju. Ugotoviti sem mogel samo splošno izčrpanost in precej pospešeno utripanje srca. Zdravniškemu instinktu se je zdelo, da je vzrok njegove nenadne, navidezno nenadne telesne oslabelosti zloraba nikotina, kofeina in alkohola, predvsem nemara prvih dveh. Že prej se mi je zmerom zdel telesno šibek, vendar žilav in odporen, zelo odporen. Do tedaj se nikdar nisem bal za njegovo življenje. Videl pa sem ga takrat le mimogrede in slišal sem potem, da je tedanjo oslabelost spet prebolel. Človek živi s človekom, prijatelj s prijateljem, pa živi le mimo njega in ga ne gleda in ga ne vidi in ne preučuje — opazi marsikaj, pa se tega skoraj ne zave in se mu ne zdi v nobenem oziru važno. Človek ne spozna človeka, prijatelj ne prijatelja. Odkar je bil Ivan Cankar pri meni v Slovenskih goricah, sem ga videl zelo poredkoma in še takrat le mimogrede in samo površno. In vsakokrat sem ga bolj poslušal kakor gledal. Tako se mi je z njim zgodilo, da ga za živa skoraj ni9em resno preiskoval in preučeval in da so se mi moja opazovanja šele dolgo po smrti pokazala v luči, ki mi ga je polagoma razgalila in odkrila. Ko je izbruhnila svetovna vojna, je prestal internacijo na ljubljanskem Gradu, katere se je rad spominjal in je marsikaj pripovedoval o ljubih in neljubih mu sojetnikih. Bil je takrat telesno še tako krepak in čvrst, da je bil celo k vojakom potrjen in v Judenburg poslan. Vendar je bila njegova moč prav gotovo samo navidezna in razen tega je bil tako zelo samosvoj in nediscipliniran človek, da se v ustroju vojašnice in vojaške vrste ni mogel obnesti. Prepričan sem, da so njegovi poveljniki — bolj kakor on — od prvega trenotka delovali za njegovo razrešitev. Pošiljali so ga v Bruck in Gradec na konstatacije, pa se je obakrat vrnil z izvidom A, ki je potrjeval njegovo sposobnost za vojaško službo na bojišču. Ti pa, ki so ga opazovali dan za dnem, največ v gostilnicah, so vedeli, da bi vojne službe ne prenesel in so ga spravili k rekon-valescentni četi v Scheiflingu. Nazadnje se je le nekako preril do izvida D in je prišel k stražni stotniji v Judenburg. Od naših zdravnikov, ki so bili v Judenburgu in Scheiflingu, se nobeden ne spominja, da bi ga bil zdravniško preiskoval. Dr. Jože Tavčar se samo spominja, da je podpisal za Ivana Cankarja neki odlok, ki mu ga je predložil njegov ordinacijski pisar gospod Hano Ogorevc. Služil je Ivan Cankar pri vojakih menda kar poldrugo leto. Kako je služil, si lahko predstavljamo. »Pri lepem razgledu« (»Zur schönen Aussicht«) je posedal in popival, kadil in črno kavo srebal, Tako je končno le dosegel svojo superarbitracijo. (Pismeno sem naprosil zaradi podatkov o Judenburgu gda Hana Ogorevca in drja Avguština Arselina. Odgovorov nisem prejel, ker jih moja pisma bržkone niso dosegla. Dr. Jože Tavčar ve, kar mi je povedal in kar sem navedel, od gda Ogorevca.) Dr. Tone Jamar kot vojaški zdravnik osebno ni imel opravka z njim, vendar mi piše: »Če se prav spominjam, je bil odpuščen od vojaščine radi splošne slabosti in razdraženega živčevja.« Zelo verjetno je, da je bilo res tako. Akad. slikar Henrik Smrekar poroča v svojem »Čmovojniku« (1919. 1.), Hradčani s cerkvijo sv. Vita; na levi del Karlovega mostu da »je za tri dni in tri noči utonil v brezmejnem veselju Judovega. Tretjo noč ga je oficirska patrulja pod vodstvom nekega Rebolja — totalno nasutega zapisala. Poleg njega Ivana Cankarja.« Ta je torej tudi utonil v veselju Judenburga in je bil tudi totalno »nasut«. V oklepaju navaja Smrekar nasuto-ponosen vzklik Ivana Cankarja: »Tiiii, al’ nisem res en fejst soldat?« Osebno pa mi pripoveduje, da je Cankar po vrnitvi v Ljubljano še tri dni hodil v uniformi. Tega se tudi sam spominjam in še tega se spominjam, da je prišel takrat tudi k meni z istim vzklikom: »Al’ nisem res en fejst soldat?« Prav gotovo ni bil vesel avstrijske uniforme; pač pa je bil ponosen na to, da je bil vojak. Njegovo čustvo manjvrednosti je bilo s tem zelo zmanjšano in tega je bil vsaj na površini svoje zavesti zelo vesel. Vsaj površno in kakor v neki omamici^ se je to poldrugo leto svojega vojaškega službovanja čutil nekoliko bolj moža, bolj zdravega in telesno krepkega, bolj takega — kakor so vsi drugi. In to je bilo tudi nekaj. V resnici pa je morda prav v tej svoji vojaški dobi živčno in telesno še bolj propadal. Če je umrl za jetiko, kakor deloma, poudarjam »deloma« ugotavlja bolniški list tedanje deželne bolnišnice v Ljubljani, potem je zelo ver- jetno, da si je nakopal kal bolezni prav v tej svoji vojaški dobi. Spominjam se, da je nekoč med vojno — ne vem, katerega leta je bilo, na vsak načirt pa že po Judenburgu, bržkone celo šele 1. 1918. — pritekel k meni in se potožil, da ga zbada v prsih. Vročine ni imel, kašljal ni, žila pa je bila precej pospešena. Takrat mi je dovolil, da sem ga za silo preiskal. Vendar nisem našel nobene organične napake ne na srcu, ne na pljučih, ne na rebrni mreni. Zbadalo ga je na levi strani in bil sem kar potrjen v svoji domnevi, da gre za zlorabo nikotina, kofeina in alkohola in da izvira od živčne srčne motnje. Takrat mu je odleglo, zbadanje je prenehalo. A če sem ga opominjal, se mi je smejal v obraz in je vsakokrat zamahnil z roko: »Kaj me briga moje srce? Ono zase, jaz pa zase.« In je životaril dalje, pač prav zares samo životaril in nič ko životaril. Bil je telesno v resnici že tako izčrpan, da za daljše delo, za daljši koncept sploh ni bil več sposoben. Za kakšen dan, za nekaj dni, za teden dni se je še opogumil in zbral svoje sile, da je napisal črtico ali novelo, podobo iz sanj. Pisal ]e dobre stvari, četudi kratke — bili so biseri med njimi. V načrtu pa je imei tudi daljša dela, novelistična in dramatična. V zadnjih letih svojega življenja mi je večkrat omenil svoj načrt za veliko tragedijo »Starec«. Če mi je govoril o drugih svojih daljših načrtih, mi je po navadi tučTi kaj povedal o njih vsebini. Pri »Starcu« pa je molčal o snovi in vsebini in pomembno — zdaj šele se mi zdi tako, da je — pomembno čakal. Takrat se tega še nisem prav zavedel. Videla sva se le tu in tam in še to bolj mimogrede; časi pa so bili tako resni, burni in napeti, da je imel človek že s svojimi skrbmi preveč opravka m da so ga drugače vsega prevzemala vprašanja vojne in politike, domače in svetovne. Imel sem skoraj vtis, da mi je omenjal »Starca« s skrito mislijo, potipati me kot zdravnika in izvedeti moje mnenje o tem, ali je telesno res' že ostarel ali še ne. Če bi bil takrat poznal njegovo novelo »Starec«, ki je izšla že 1. 1911. v Slovenskem Narodu, bi mi bilo prišlo to njegovo tipanje prav gotovo do zavesti. Morda sem bil 1. 1911. novelo sploh prezrl, ali pa sem jo preletel tako zelo površno, da mi ni pustila nobenega sledu v spominu. Spoznal sem jo šele sedaj v njegovih zbranih spisih, kjer sem tudi izvedel, da je že 1. 1913. pisal svojemu bratu Karlu o načrtu za tragedijo »Starec«. Misel na ostarelost ga je torej mučila že 1. 1911. Skrbela pa ga je stvar že davno prej. L. 1906. je zapisal v »Jubileju« v »Krpanovi kobili«, da je »zgodaj postaran« pisal svojo drugo dramo. To dramo — »Za narodov blagor« — pa je napisal že 1. 1900. Komaj trideset let mu je bilo, ko ga je v »Jubileju« že mučila misel na svojo zgodnjo postaranost. Svoje telesno razpoloženje in čustvovanje iz 1. 1900. je šele v »Jubileju« strnil v besedo »zgodaj postaran«. Da bi bil že tedaj, ko je bil komaj štiriindvajsetletnik in je pisal svojo drugo dramo, mislil na postaranost, to je skoraj neverjetno. Ob času, ko je pisal pesem svojega obupa »Nino« — 1. 1906. — pa ga je ta misel prav gotovo že hudo morila. In če sem pozneje kot zdravnik tehtal Cankarjevo telesnost, sem prihajal vedno iz nova do diagnoze, ki je bila — kakor vidimo — tudi njegova lastna razpoznava: prezgodnja ostarelost, marasmus praecox. Kako čudno se mi je zgodilo s tem njegovim »Starcem«! Ko. sem imel tole svojo študijo že koncipirano, sem listal po Zbranih spisih in naletel v 18. zvezku v zbirki »Moja njiva« na naslov »Starec«. Ostrmel sem in šel gledat, brat — in sem se čudil: Ali so to preroške sanje, ki jih je Ivan Cankar sanjali 1. 1911. in so se mu uresničile med vojno? — V noveli »Starec« piše: »Komaj je dobro ležal in še preden je bil upihnil luč, je začutil na levi strani rahlo bolečino, kakor da ga je bila zbodla bucika. Prestrašil se je in je položil dlan na prsi; srce je kljuvalo enakomerno, ali kljuvalo je močno, kakor da se je bilo vzdramilo v nočni tišini. Držal je roko mirno, poslušal je napeto in zdelo se iru je, da sliši čisto razločno kljuvanje srca. Kljuvanje je za hip prestalo, nato ie udarilo dvakrat zapored hitreje in nenadoma je vdrugič zbodla bucika.« — Tu je opisal srčno zbadanje in nerednost (arythmijo) srčnega utripanja. Ko je pritekel med vojno k meni, ni imel arythmije, pač pa mnogo močnejše zbadanje. Vendar je podobnost položaja še očitnejša: tudi v noveli se je zatekel k »zdravniku, prijatelju«. In popolnoma podoben odstavek, kakor ga imam v tej študiji (str. 30), ima že on v noveli: »Prijatelj vidi prijatelja od dne do dne, od Španska dvorana na Hradčanih leta do leta, pozna ga že iz zgodnje mladosti. Zato se obraz nič ne spremeni, se ne stara, je v dvajsetem letu kakor v devetdesetem.« — Očitno je, da je že prej, morda že večkrat prej doživel napade srčnega zbadanja, pospešenje (ta,-chycardijo) in nerednost srčnega utripanja. Bržkone je že večkrat obiskoval zdravnike prijatelje ali zdravnike starce, ki jim ni bil znan, kakor to opisuje v svoji noveli. In že v noveli govori o zastrupljenju s kofeinom, alkoholom in nikotinom. Tam vzklika: »Odkod in kdaj prezgodnja starost? Bog sam ve! Kdaj prezgodnja smrt? Morda je tam za oglom, morda še daleč za gorami.« — »S kakšno iriero in po kakšni sodbi deli Bog starost in mladost?« — Če ni v resnici sam doživel teh stvari, si jih je z umetniško intuicijo (navdahnjenjem) sijajno izmislil. Verjetnejše pa je, da jih ni doživel samo enkrat, pač pa večkrat. VI. »Hudodelec Janez«. .. ..j Po vsem, kar sem povedal in navedel, je skoraj ugotovljeno, da je vsa j telesna nebogljenost Ivana Cankarja izvirala iz ene same majhne živčne mot- • nje, iz enureze, ki ga je kot dečka spravljala do samomorilnih misli. Tesna ; povezanost te slabosti s spolnim življenjem pa ga je ovirala in izpodjedala v mladeniški in moški dobi in ga prignala že s tridesetim letom do obupa nad svojo klavrno telesnostjo. Pri starejši, zreli, poučeni ženski, ki ga je znala prijeti za roko in ga voditi kakor dečka, je še lahko premagal plahost in pomanjkanje vere v svojo moč. Njegovo hrepenenje pa je kipelo k cvetu mladosti m lepote. Tu pa bi bil moral sam zamaševati povzdigovanje in obhajilo, a ga je izpodnašalo njegovo vse premočno čustvo telesne manjvrednosti. Tu se je zaman boril s svojimi duševnimi ovirami — obupal je in se odrekel zdravju: življenju, mladosti in ljubezni. V prvih letih njegovega umetniškega udejstvovanja mu je zadostovala zavest njegove velike ustvarjalne sile, da je to nesrečno živčno motnjo in z njo povezano malovemost v svojo telesno moč še nekako tlačil in odrival in svoj obup krotil. Ko pa je dorastel v moža in ko so dekleta, ki se jim je bližal, hotela videti snubca v njem — in je tudi sam vedno zopet čutil, da bi se moral odločiti za zakon, je zavest umetniške visokovrednosti polagoma izgubljala svojo odrešujočo moč — zatekati se je moral zmerom bolj pogosto k opojilom in mamilom, vera v lastno telesno moč in vrednost pa mu je vedno bolj propadala. Že nuad študent je na Dunaju že nekako kar za trajno obvisel pri zapuščeni materi in ženi gcspe Albini Löfflerjevi, ki sama na sebi ni imela skoraj nobene ženske zapeljivosti in je bila kot ljubica komaj mogoča. A prenašala je njegovo živčno motnjo in mu pomagala skrivati jo pred* drugimi. Sprejela ga je pod svoje materinsko okrilje — on pa ji je bil hvaležen in kar otroško vdan. Ko se je pozneje ženil z njeno hčerko Štefko, je hvaležnost do matere prav gotovo še zelo povečala in množila vse njegove druge duševne ovire. Tozneje, po strahotnem obupu v »Nini«, po prvi zavesti zgodnje ostare-losti, ki se je v domovini polagoma stopnjevala do obupa v »Starcu«, do obupa, ki ga ni več zapustil in ki mu je razjedal dušo do zadnjega in se mu iz-obličil v njegovo lastno življenjsko tragedijo, ki jo je umetniško snoval pod naslovom »Starec« — pozneje je ubogal starega zdravnika, ki mu je v noveli sam položil na jezik cinični nasvet: »Ker ste star človek pa ne otrok, veste pač sami, kaj in kako ... ne? Če se vam zdi, da se ne izplača za teh par let, kar veseljačite v božjem imenu!« In ker se mu je zdelo, da se res ne »izplača za teh par let«, je živel s črno kavo, z vinom in tobakom in šel — kakor koft, kamor koli — svojo pot z napol zavezanimi očmi v neznano. V »Podobah iz sanj«, jeseni 1917. je že potegnil črto pod svoje življenjsko delo, zapel »Te deum« in napisal »Konec«. A še tu je izpovedal svoj neugnani dptimizem umetnika: Smrti, ki je sedela poleg njega in ga držala za roko, je bilo ime: »Življenje, Mladost, Ljubezen.« — »To zlato klasje, ki je bilo pokošeno in povezano v snope, ni umrlo, temveč bo obrodilo tisočkratno življenje! Pomislil nisi, da nikoli še nobena solza ni bila prelita zastonj; pomislil nisi, da je smrt mati in da teše nebeški tesar mrtvaško posteljo in zibelj obenem.« — Še v temi obupu: »Življenje, Mladost. Ljubezen.« Zakaj: — niso bile samo smrtne slutnje, ki so mu tedaj pero vodile — bil je obup, bila je naravnost želja, bilo je hrepenenje v smrt in »konec«. Najvišje pa, pred čimer je kedaj klečal, flioiko in damsko MODNA TRGOVINA perilo .................... Avgust Hedžet 0 Kvalitetno blagot MARIBOR. ALEKSANDROVA CEST^ H. 9 Nizke cene I kar je molil, k čemur se je dvigalo njegovo hrepenenje, je bilo prav ono nedosegljivo trojstvo, ki se mu je bil odrekel: »Življenje, Mladost, Ljubezen.« »Podobe iz sanj« so bile vsaj do neke meje pripravljene in prirejene. Prijateljski konfesionalni krog, ki ga je tedaj obdajal; literarna družba in revija, za katero je delal, da si je služil kruh; založba, ki mu je izdala knjigo — vse to je nezavedno, podzavestno in zavedno, vse obenem, vtisnilo knjigi svoj pečat. Jaz sam sem mislil, da so bile »Podobe iz sanj« njegov testament. Zdaj vidim, kako malo smo se v onih burnih časih brigali zanj in za njegovo delo. Vladislavs k advorana na H r a d č ani h; tu so kronali češke kralje Od človeka, ki nam je s svojo bolno šibkostjo napravljal vtis, da ga je zapustila vsa odporna sila in vsa upornost, nismo več pričakovali velikih del. Nase skrbi in brige niso bile toliko v literarnih kolikor v političnih stvareh. Pa smo tedanje knjižno delo Ivana Cankarja komaj še zasledovali. Moreče vojno razr položenje nas je tlačilo in tiralo v nekak misticizem. Okultizem je vzbrstel po svetu, na bojiščih in v zaledju; tudi mi smo si iskali zasilnega zavetja v okultizmu. Nič ni bilo čudno, da je tudi Ivan Cankar klonil pod pritiskom, Pohleven je postal, spravljiv na vse strani. Hvalil je slovensko časopisje, proslavljal je naš mili narod in bil je sam ves mil in nežen, vdan v usodo in previdnost božjo. Krog, ki ga je obdajal, ga je usmeril v verski misticizem. Na znotraj pa je bil razklan, kakor smo bili vsi razklani — in celo v trenotku, ko je izpovedal svojega »Boga«, je vztrepetal v smehljaju pred tostranskim trojstvom, ki ga je imenoval: »Življenje, Mladost, Ljubezen«. Šele danes, ko imamo v Zbranih spisih tudi Cankarjevo predsmrtno delo, šele danes nam je odstrt pogled tudi v to njegovo predsmrtno misel in snovanje. Tako se je zgodilo, da nam je postalo očitno šele danes: »Podobe iz sanj« niso bile Cankarjev labodji spev. Tisto črto, ki jo je potegnil v knjigi, je takoj nato izbrisal. Še večkrat se je oglasil z dobrimi stvarmi in v zadnjem letu svojega življenja je še nastopal s pogumnimi predavanji pred meščanskim, in delavskim občinstvom. Delavcu je hotel vcepiti »ponosa in samozavesti, tako da bo čutil v sebi: Na meni, na mojih plečih, na plečih delavca-proletarca, sloni bodočnost slovenskega naroda, naroda-proletarca!« In mater-delavko je učil, naj dopove »že otroku, ki ga pestuje odkod vsa ta nezaslišana krivica, ki jo moramo trpeti«. lli prav ta »nezaslišana krivica« ga je 1. 1917. podžgala, da se je še enkrat lotil daljšega koncepta. Še enkrat je premagal svojo telesno nebogljenost, še enkrat zbral vse svoje ustvarjalne sile, še enkrat izbruhnil v grmeč upor zoper krivični red na tem krvavem svetu. »Hudodelca Janeza« je pisal v sijajni formi, ki je upravičevala upanje, da se mu posreči lepo delo, ki bi po umetniškem zaletu in zamahu komaj zaostajalo za umotvorom, kakršen je n. pr. »Hlapec Jer- nej«. Sedem poglavij »Hudodelca Janeza« (prvo in deveto tvorita okvir) nam nudi razgibano in duhovito, revloucionarno, z veliko moralno silo pisano povest, ki presega, mislim, po svoji umetniški kakovosti in moči daleč vse, kar je napisal v zadnjih letih. Vendar je pisatelj — nepopravljiva škoda! — na vrhuncu Janezove tragedije nenadoma opešal, pretrgal skoraj kar na lepem1 svojo zgodbo in zaključil njen okvir. V primeri s »Hudodelcem« so »Podobe iz sanj« cmerava knjiga. A zdaj je očito, da ni v »Podobah«, temveč v »Hudodelcu« zapel labod svoj zadnji spev — pa mu je sredi petja počila struna v grlu in glas njegov je onemel. Vendar je gotovo: ne skrajno vdanost, pogumno in porogljivo upornost je odmevala njegova zadnja melodija. Kakor je vprašal v »Starcu«: »S kakšno mero in po kakšni sodbi deli Bog starost in mladost?« — tako zveni iz »Hudodelca« očitajoče vprašanje ponižanega m razžaljenega: S kakšno mero in po kakšni sodbi deli Bog pravico in krivico? Iz ene same majčkene besedice »bezgec« se je razvila Janezova zgodba v tragedijo »Hudodelca«, ki je presedel za prazen nič po čudoviti uredbi tega božjega sveta skoraj trideset let po ječah, izdan, zasramovan, teptan. Ena sama majčkena besedica je sprožila vse neverjetne vzvode, ves zapleteni mehanizem tega smešnega ustroja človeške družbe, ki bi bil zares kar komičen, če bi ne bile posledice tako neznansko tragične. 2e 1. 1913. si je bil zabeležil Cankar idejo za zgodbo: »Hudodelec Janez — v dobrodušnosti in pravici od polomije do polomije.« Zdaj — 1. 1917. — je izvedel stvar drugače: Za dobrojdušnost, poštenost in pravičnost ga je tepel svet s krivico nad krivico. Po izpovedi »Boga« je očital tukaj stvarniku krivičnost stvarstva. Saj je res, da izzveni tragedija »Hudodelca Janeza« v pohlevni sklep, ki ga »z drobnimi, veselimi očmi« mežika v solnce: »Zdaj čakam samo še na Žolnirja, ki bo nekoč podrl plot med božjo in človeško postavo, na tistega Žolnirja, ki ima koso na rami...« A ta pohlevna vdanost je samo v okvirju, ne v povesti — in še tam, se zdi, mežika v solnce pritajen zasmeh: Če je ustvarjen človek po božji podobi, je tudi njegova postava ustvarjena po božji postavi. Nič ni čudno, da je prav »Hudodelec Janez«, ki je izhajal v »Domu in Svetu« 1. 1918., Cankarjev labodji spev, njegov zadnji krik upornika. Vse njegovo življenje je skoraj kot zrcalna slika »Hudodelčeva«. Iz ene same besede »bezgec« trideset let življenja v ječah — iz ene same majhne živčne motnje štirideset let trpljenja in obupavanja in odpovedi življenju, mladosti in ljubezni. Okrog tega poniglavega telesnega življenja pa okvir umetniškega ustvarjanja — kot vesel, pogumen in uporniški krohot človeka, ki mežika v solnce. »Hudodelec Janez« je Cankarjev labodji spev. Njegov testament ni bil Te deum, njegov testament je bil upor. VII. Smrt. Po Cankarjevi smuti sem bil zapisal: »Kakor da sta bila dva človeka v njem: telesni in duševni! Natančno je ločil življenje svojega telesa od svojega duševnega življenja. Duh mu je bil vse — on je bil duh. Svoje telo pa je mnogokrat naravnost zaničeval in je gledal nanj kot na tujca.« (»Spominu Ivanu Cankarju« 1919.) Takrat sem komaj slutoma gledal pred seboj bistvo Cankarjeve razklanosti. Danes mi je jasno in zdaj je odkrito, zakaj je umetnik Ivan Cankar tako zelo zaničeval svojo lastno poniglavo telesnost. Komaj dvainštirideset let je bil dosegel, pa se je že čutil starca, ki je hrepenel po smrti, starca, ki je svojo zgodnjo postaranost pribil že dvanajst let poprej. Vendar je gotovo, da bi bil lahko še dolgo živel, ali vsaj še dolgo životaril, če bi ne bilo poseglo vmes naključje. Skoraj kot na željo se mu je izpolnilo in mu sprožilo resnični — konec. V zadnji tretjini oktobra 1. 1918. je prišel neko noč od »Štruklja« domov na Kongresni trg št. 5. Pil je bil pri »Štruklju. Bržčas ne preveč, a zanj je bila tedaj že majhna mera kar dovolj. In ko je v temi taval po stopnicah, se je moral izpodtakniti, da se je zvrnil vznak in treščil z glavo naprej navzdol. Udaril se je na zatilje. Nekoliko je krvavel, v prihodnjih dneh mu je rana za spoznanje otekla, pa se ni brigal zanjo. Pobrigala pa se je za ranjenca gdčna Milena Rohr-manova in ga — vsega šibkega in opešanega — preselila k svojim- staršem na Sv. Petra cesto št. 28. Zdelo se je, da ne bo nič hudega. V noči od 28. na 29. oktober pa m,u je nenadoma postalo slabše in v zgodnjih jutranjih urah ga je vrgla božjast, da je izgubil zavest. Masarykovi domovi za onemogle; najvažnejša praška socialna ustanova Bilo je prav na dan naše osvoboditve. Gospodične Rohrmanove so me prišle zgodaj zjutraj klicat k njemu — in ko sem ga zagledal, sem se ustrašil, da je že konec z njim. Vsakih petnajst minut ga je vrgla božjast, lomili so ga krči, pene so mu silile na usta, ves čas je ležal v nezavesti. Šlo je očitno za posledice poškodbe na zatilju, ki je morala biti hujša, kakor se je zdelo. Bržkone je bila lobanja počena. Z reševalnim vozom sem ga prepeljal v deželno bolnišnico na kirurgični oddelek primarija drja Stojca. Ko sem ga po zadnjem napadu ob 8. uri zjutraj zapustil in odšel v službo, sem bil skoraj prepričan, da ga ob 10. uri, ko senu se mislil vrniti k njemu, ne bom več našel živega. Vendar mu je po punkciji (vbodu) hrbteničnega mozga in po odtoku neke množine možganske tekočine (liquor cerebrospinalis) takoj odleglo. Božjastni napad ob 8. uri je bil v resnici zadnji in ko sem ga ob 10. uri videl, je bil zopet dober in1 pri zavesti. Zdelo se je, da bo stvar prebolel. Napadi se mu niso povrnili, rana se mu je zacelila; telesno se je okrepil — in sredi novembra se je zopet vrnil iz bolnišnice k Rohr-manovim. Diagnoza na kirurgičnem oddelku se je glasila: pachymeningitis haemor-rhagica traumatica, vnetje možganskih mren s krvavenjem, povzročeno po padcu na zatilje. Pritisk oteklih, s krvjo podplutih open na možgane je bil vzrok obolenja, ki ga pozna zdravniška veda pod imenom Jacksonova epilepsija možganske skorje. Bili so burni tedni. Vse je vrelo po Sloveniji, zlasti pa v Ljubljani. Dan za dnem so se vrstili sestanki, razgovori, seje, zborovanja na vseh področjih kulturnega, gospodarskega, socialnega in političnega življenja, povsod je kipelo delo in so se kresale misli, kako si naj uredimo svobodno življenje v svobodni državi. V kulturnem odseku narodnega sveta smo sestavljali resolucijo, ki je zahtevala kulturno avtonomijo za Slovence. Z načrtom resolucije sem Ivana Cankarja zadnjikrat obiskal pri Rohrmanovih. Prebral sem mu načrt in on me je pooblastil, da ga zanj podpišem. A nenadoma je bilo narodnega sveta konec in tudi kulturni odsek se ni več sestal. Ko sem bil takrat pri Cankarju, je bil v resnici še zelo šibak, vendar se mi je zdelo, da je najhujše že prebolel in da bo kljub slabotnosti spet okreval. Bil je v najboljšik rokah, najbolje oskrbovan in negovan. Kot bolnik je bil prisiljen, da se je držal v hrani in pijači zdravega redu. Tako je bilo mnogo upanja, da si bo tudi živčno opomogel. Kakih deset dni pozneje pa sem slišal, da so ga zopet prepeljali v bolnišnico, to pot na oddelek za notranje bolezni k primariju drju Jenku. Tam ga nisem več videl. Prevratni dnevi so bili vse preburni, vse prekratki — in ker mi zadnjič ni napravil vtisa, da bi bilo njegovo življenje že v nevarnosti, sem odlašal s svojim obiskom. Nenadoma pa je prišla vest, da je 11. decembra zgodaj zjutraj umrl. Diagnoza na internem oddelku se je glasila: tuberkuloza in gangraena pulmonum, jetika in gnitje pljuč. Njegov bolniški listek je nosil matično številko 8114, dan sprejema 25. nov. 1918. in štev. oddelka 1947. Popis bolezni navaja v anamnezi o dotedanjem, poteku bolezni: »2e več mesecev pokašljuje. Poleti se je zdravil na Bledu in se je zelo izboljšal. Pred enim mesecem je padel vznak po stopnicah, dobil je rano zadaj na glavi. Tekom zdravljenja je bil po več časa nezavesten. Nekolikokrat epileptični napadi. 2e kakih 14 dni mu sapa močno smrdi. Mnogo kašlja. Kak teden spušča blato in vodo v posteljo. Zavedal se je do sprejema v bolnico po večini popolnoma.« — Navedba, da »je bil po več časa nezavesten« ni prav točna. Nezavesten je bil nekaj časa samo tedaj, ko se je zvrnil po stopnicah in pa 29. oktobra zjutraj za časa epileptičnih Karlštajn pri Pragi eden najlepših čeških gradov (zgrajen v 14. stoletju) napadov. — Na Bledu se skoraj gotovo ni zdravil zaradi jetike, ker takrat bržkone še nihče ni mislil na to, da bi bil morda jetičen. Naj navedem samo izjavo gospe Jule Molnarjeve, rojene Vovkove, lastnice Grand Hotela Toplice, za katero je bil Ivan Cankar že od nekdaj prijateljsko zelo navdušen: »Ne spominjam se več natančno, na kakšnih boleznih je trpel Ivan Cankar 1. 1918. — kašljal je sicer, a vtisa tuberkuloznega človeka ni napravil — prej splošno oslabljenega.« V opisu bolezni navaja bolniški listek, kar se tiče levih pljuč, sledeče: »Na levi strani razen nekoliko bronchitide (katarja) precej normalen izvid------------- dihanje čisto. Srce: od pljuč precej pokrito, zvoki jasni, tachycardija (pospešeno utripanje)«. — V »Starcu« je bil opisal Ivan Cankar zbadanje pri srcu. K meni je pritekel z zbadanjem na levi strani. Njegov bolniški listek torej potrjuje mojo domnevo, da je šlo prej zmerom samo za srčno neurozo ali pa mogoče tudi za degeneracijo (propadanje) srčnih mišic. Kar se tiče desnih pljuč, je bil bolniški izvid precej težak. Zadaj zgoraj: »Prikrajšan zvok s timpanizmom (bobnenjem).« Bolj spodaj »precejšnja zamol-klina, proti strani s timpanitičnim (bobnečim) sozvokom. Navzdol do baze (dna) prikrajšan zvok s timpanizmom. Na konici je podaljšan, skoraj bronchijaien inspirij (dihanje skoraj izključno v zrakovodih).« Bolj spodaj »manj slišno dihanje z zvenečim rožljanjem, na bazi malo in srednje mehurčasto cvrčanje in prasketanje. — — Spredaj na desni grčanje in ječanje Pacijent (bolnik) ieži skoraj neprestano v nezavesti, včasih ima mimogrede polsvetle trenotke. Intenziven foetor expiracijskega zraka (močan smrad izdihanega zraka). Sputum (izmeček) pičlo expektoriran (izkašljevan), foetiden (smrdeč). Mikroskopično (pod drobnogledom) v njem bujna, pisana flora (rastlinska brst), bacilov (gliv) TBC ni najti. — 3. 12. Status idem (enako stanje). Pacijent propada. — 11. 12. exitus letalis (smrt) ob !4 na 2. uri po polnoči.« Po tem bolezenskem popisu se mi tuberkuloza (jetika) ne zdi popolnoma dokazana. Bacilov TBC ni bilo najti in ves potek bolezni pred tem smrtnim obolenjem in vse njegovo zdravstveno stanje v zadnjih letih ni kazalo na jetiko. Zdi se mi še vedno, da je šlo pri Cankarju za splošno telesno oslabelost, živčno izčrpanost in propadanje moči njegovega srca. Gangraena pulmonum (gnitje pljuč) pa je najbrže povzročilo vdihavanje nesnažne sline ali celo živilskih drobcev ob času njegove nezavesti, ko so ga metali božjastni krči. Drobci so mu obležali v pljučih in počasi gnili. Gnitje mu je prešlo na pljuča sama in proti koncu novembra je izbruhnila akutna broncho-pneumonia (nagla pljučnica ob zrakovodih) z gangraeno pulmonum (s splošnim gnitjem pljuč). Tuberkuloza se mi pri Ivanu Cankarju ne zdi tako popolnoma izključena; vendar sem še vedno istega mnenja, kakor sem bil takoj po njegovi smrti, ko sem obžaloval, da ga niso raztelesili, ker bi bilo samo na ta način mogoče s polno gotovostjo dognati osnovo njegovega smrtnega obolenja. V bolniškem listu beremo: »Pacijent leži skoraj neprestano v nezavesti, včasih ima mimogrede polsvetle trenotke.« Zabeleženo pred 3. decembrom. F. S. Finžgar pa piše v »Domu in Svetu« 1920. str. 13: »Tiho, po prstih sem stopil v sobo deželne bolnice, kjer je ležal zadnje dni pred smrtjo. Ob koncu postelje sem! obstal. Oči zaklopljene, celo trepalnice so se mi zdele tako svinčeno težke, da ga nisem upal nagovoriti in predramiti. Hipoma glasno vzdihne. Počasi privzdigne trepalnico levega očesa, motno se upre zenica vamje in tedaj naenkrat odpre obe očesi na široko, po vsem licu se razlije tisti edino njemu pristni, skoraj razposajeni smeh, s katerim je pozdravljal prijatelje, če je bil dobre volje. Veselo je bušilo iz njega, kot bi ga bil naletel ob čaju: »Glej ga, ali si ti?« — Ta opis ne priča za neprestano nezavest s polsvetlimi Uadi vtuxtursü sigurno ne bi kupili premajhnega klobuka. Ravnotako bi bilo nepravilno, ako bi vzeli za kavo manj Francka. Da dobi Vaša bela kava prijeten, dober okus, da bo izdatnejša in, da se zdravju bolje prileže, je treba vzeti vedno dobro mero „Pravega Francka", rajši več kot manj. trenotki. Bržkone je šlo pri Cankarju tedaj še samo za ono otopelo trudnost, ko si težko bolni želi samo počitka in miru in nobenega nadlegovanja. F. S. Finžgar nadaljuje: »Domislil sem se pogovora, ko sva modrovala o smrti. Rekel mi je: »Jaz se ne bojim smrti. Vedi, da bo lažji moj opravek z Bogom tedaj, kot mnogo drugim — morda tudi lažji kot tebi.« Ta fVanova beseda, ki sem jo bral v Finžgarjevem spisu »Za spomin!« 1. 1920., je bila zame kakor sunek v rebra: Kako čisto je moral živeti Ivan Cankar, če je bil tako gotov, da bo njegov opravek z Bogom lažji, kakor bo opravek katoliškega duhonivka! Tedaj so se mi začele polagoma odstirati zavese, ki so mi zakrivale resnično notranjo podobo Cankarjevo. In ko sem šel na novo brat — po več ko tridesetih letih — njegovo »Nino«, potem njegovega »Starca« in »Hudodelca Janeza« in drugo, sem ga končno videl jasno pred seboj. Manufakturna veletrgovina 7. C, 1/ftayu, jt{uUi(OH4X .........................iiiiiiiiiiiilllllllllllliiilllillllM Se priporoča cenjenim odjemalcem Ustanovljena leta 1834 engros detail Cankar Ut delavske- tnaUee- Janez Kocmur Izmed vseh dogodkov sta vplivala na Cankarja smrt njegove matere in usoda njegove prve knjige najbolj globoko. Izguba matere ob prvem svobodnejšim zadihu zanj ni bil dogodek, ki spomin nanj obledi; postal mu je temveč glas najtišje notranjosti, gon in izhodišče pri mnogih njegovih poznejših delih. Pogreb materin je plačal z zaslužkom za svojo prvo knjigo; na krsto z najdražjim so legli srebrniki, udarjeni s pečatom prekletstva. Skromno grudo je zagrnil mrak črnih ogorkov. In žvenket srebrnikov ni več utihnil, plamen grmade ni več ugasnil. Na Dunaj je prišel Cankar raztrgan na duši in telesu. Sam, neznanec med neznanci, izobčenec brez doma, popotnik brez cilja. Ostal je samo še spomin. Žele sedaj se je zavedel do kraja, kaj mu je bila mati. Pa je pohitela misel nazaj, pod klanec s spominom in lesenim križem nad njim. In je videla natančno, česar ni bilo videti prej nikoli. Tam stoji dom in na pragu ona, vsa drobna in zgrbljena, oči polne plahe udanosti. V daljavo gleda, kakor nekoč vedno, na belo prašno cesto, da jej vrne sina. Stoji in čaka, da mu še enkrat pogleda v oči, ga še enkrat posadi za mizo. In te oči niso več prenehale gledati. In še je videla misel razločno. Omara je prazna, shramba brez kosca krompirja. Nič ne de. Pride čas in miza bo pogrnjena. Sedite, otroci,,in jejte. In sedejo in zajemajo. Nihče ne vpraša. Otroška usta ne sprašujejo takih reči. In čemu bi sploh spraševali, ko je pa tako bilo že včeraj in bo vse dni. Kjer je mati, tam je kruh. Misel se ne ustavlja ob vsakdanjostih. Pogosto ponavljanje naredi največje stvari samoobsebne in majhne, da jih še vidmio ne. Sonce je sijalo včeraj, sije danes in bo sijalo vse dni; kdo bi še mislil nanje, ko' je vendar zato, da prihaja in sije in greje. Tistikrat pa se je utrnilo in misel se je ustavila ob njem. Obstala je ob ugasli luči in gorkoti. Česar ni bilo videti prej pri jasnem dnevu, so zagledale zdaj njene oči v temi, je začutilo srce ob ugaslem ognju. Razodel se je čudež, večji od čudeža v puščavi. Prej je bil prepogost, da bi se bila misel ustavljala ob njem. Ob težkih urah se razodevajo velike stvari. Smrt je začetek novega življenja. Grob se zagrne, da se kdaj spet odpre. Odvali se kamen, čuvarji trohnobe popadajo, iz teme plane mlada sila. Zažarel je plamen v mogočen ogenj, srebrniki so zazvonili veliko noč, misel je. pohitela naprej... * * * Srce postaja nemirno, hrepenenje se drami, življenje budi iz mrtvila. Prvi maj. Po Ringu valove množice, predmestje za predmestjem se zgrinja, človek hiti majski svetlobi nasproti. Truma za trumo prihaja, slapovi rdečih nagljev žare v jutranjem soncu, zamolklo bobni težki korak ... On pa stoji ob strani. Iz daljave priplava kakor rahel trepet strune, kane na srce in misel se zgane. Kane na spomin in na leseno znamenje nad njim. Glej, še stoji tam dom in mati na pragu. A zdaj dom ni več mračeii in ponižen, od vzhoda do zahoda mu segajo otroki, in sonce sije v njem. Njen pogled ni več pohleven in udan — glej, tam stopa potisočerjena, v očeh ogenj, na prsih rdeč nagelj! Pogled njen ni ugasnil, razločno sliši njen glas: Množice tam že gredo. Tudi jaz sem med njimi. Stopi še ti na pot, ki jo je hodila tvoja mati... Smrt matere v trenutku, ki je drugim eden najveselejših v življenju, ob md-turi, in drugi dogodki ob njej, so odprli Cankarju pogled na življenje od strani, ki mu je bila dosihmal le v slutnji. Znašel se je čez noč sredi trde stvarnosti, doživeto mu je postalo razumljivo in v pomoč, da je pogledal resnici naravnost v obraz. Zroč v mrzlo in trdo obličje nje, ki je lezla v klanec vse življenje, dokler se ni zgrudila tiho in udano, je dobila misel jasno obliko. Sedaj šele se je zavedel v vsej polnosti njenega trpljenja in čudeža v puščavi, ki ga je ponav- ljala vsak dan, in ga zato še videl ni. Gorela je in dogorela kakor sveča, ki daje sebe za svetlobo drugim. Je bilo to življenje? Težki korak dunajskih predmestij ga je vzdramil. Ali na lepo gladko cesto, ki daje kruha in udobja, ali s predmestjem v klanec, na katerem je obležala mati? Plamen švigne, srebrniki zazvone, jasno stopi predenj podoba matere — in že stopa tudi sam. Pridruživši se vrstam dunajskega proletariata, se je postavil Cankar na čelo slovenskih delovnih množic. Misel njegova je dobila cilj, ki je cilj tudi slovenskega predmestja. Nameril je korak v klanec in ga ni več ustavil. In še stopa pred nami; luč, ki jo je prižgal, še gori in ne ugasne več. Svoji materi je postavil Cankar spomenik, ki nima primere v svetovnem slovstvu. Preprost je in zato veličastnejši. Potisočeril je njeno oporoko in dal z njo trden podstavek v srcu vseh, ki mislijo brez predsodkov. Gorkega mati že stopa s sinom za skupnim ciljem, Cankarjeva pa še tava v mraku, trpeč le za sina. Gorki je pridobil mater, pri Cankarju je narobe: mati je dala velikega sina s svojim trpljenjem. Cankarjeva ljubezen do matere je daleč od tiste sladkobe, ki zalivajo z njo materinske dneve, nič skrivnostnega ni v nji — poskusi, dati njegovemu razmerju Tabor, središče čeških husitov (v 15. stol.); slika nam kaže husitske utrdbe do matere izraz nekega posebnega nastrojenja, imajo določen namen in so daleč od resnice. Cankar jemlje svojo mater kot simbol delavske žene — matere trpinke. Vsi njegovi liki so vzeti iz resničnega življenja, a dočim je dal tem razna imena, postavlja svojo mater pred nas neposredno. Oskrunil bi njen spomin, razžalil bi vse delavske matere, zatajil bi samega sebe, če bi ravnal drugače. Tisoče je Cankarjevih mater, tisoče jih leze v klanec in pada pod težo bremena. Naj pogleda, kdor zna pogledati, pa bo spoznal v Cankarjevi materi svojo lastno mater. Cankarjevo razmerje do matere v ljudskošolski dobi je bilo kakor pri vseh dečkih njegove vrste, vsakdanje, v ničemer nenavadno. Dasi telesno slaboten in bolehav, se je navzel vseh svojstev ministranta, ki ga domačnost v cerkvi in življenje v zakristiji narede razposajenega. Poklicna pobožnost opravlja svoj posel površno, mehanično; ustnice se odpirajo in zapirajo, roke se sklepajo, misel pa blodi kdo ve kje, mogoče se celo koplje v grehu. Pri njem se je objestnost javljala bolj v kujavi cmeravosti kakor v prešerni razposajenosti; zaradi svoje šibkosti je bil namreč ljubljenec materin, ki ga je stregla z vso nežnostjo, skušajoč mu ustreči z vsem dosegljivim. Slabo zadovoljeno izbirčnost je izražal z zmrd-ljivo zadirčnostjo, čuteč, da s tem mater najbolj zadene. Otroku je skrb tuja. Sicer pa je po svoji naravi bil nagnjen k samevanju in sanjarjenju. Očetova obrt, krojaštvo, slab zaslužek in stalno pomanjkanje niso veličali ugleda številne družine pri trški košatosti. Glavna skrb je visela na ramah matere. Odtod njeno sarrevanje in pogreznjenost v samo sebe. Materina spokojna zamišljenost je mogočno vplivala na sina, ki se je tudi začel ogibati družbe in udajati tihemu razglabljanju. Prvi začetki Cankarjevega opazovanja življenja in njegove neenake razodanosti segajo prav v ljudskošolsko dobo. Obilica in pomanjkanje, posejana tako različno, sta zanetila že v mladem srcu iskro nezadovoljstva, izražajočega se podzavestno v kujavi 'upornosti. Zaslutil je že zgodaj,’ da življenje v družini ne boža z mehko roko, da so njegovi prsti koščeni in mrzli, pa naj si gladijo še tako rahlo in nežno. Kes sarr.ega sebe iz tiste dobe podaja Cankar v črtici »Greh«. V njej se izpoveduje z brezobzirno odkritostjo, kako je nekoč kot ministrant ubil na cerkvenem podstrešju mačko. Mračnost prostora, dejanje in upor vse svoje notranjosti prikazuje z živostjo, ki vzbuja grozo. Črtico je napisal mnogo let pozneje, v moški dobi, ko mu je nagib k dejanju in strah pred njim bil že davno iz otroške podzavesti. Silen gnev veje iz slehernega stavka, slednja beseda diha po tolikih letih še vso grozo tistih trenutkov. Kai si stnril? Greh! Otroški razum tedaj še ni bil poznal druge razlage za objestni čin; le priučeno je zakričalo v njem: Greh! Vsa notranjost je planila v blazen beg pred krvjo, vihar je zatulil, iz teme je uprlo vanj svoj pogled dvoje zelenih oči. In ta pogled ga ni več zapustil, zvesto ga je spremljal na vseh njegovih potih, se sve tlikal iz vseh kotov, zdaj mirno in spokojno, zdaj grozeče, podnevi in ponoči, mučeč ga do vročične groze. Podoba po letih ni obledela; nasprotno, jasnila se ie bolj in beli v spoznanju, dokler se njeni obrisi niso strnili v samoizpo.-ved, silno in pretresljivo, ki jej ni primere v svetovnem slovstvu. Črtica odkriva z elementarno silo, kako močan je bil v Cankariu že v prvi mladosti odpor zoper krivico, četudi storjeno »le« — živali. Koliko jih je, ki bi se jim vsaj malo tako oglašala vest, ne zastran krivic, storjenih živalim, ampak svojim bližnjim? Stopijo, če sploh stopijo, pomomljajo z ustnicami in se vrnejo očiščeni. da greše znova in še hujše. Tako delajo, leto za letom, vse življenje; slačiio se in preoblačijo s točnostjo ure, notranjost se jim pomirja že v naprej, vedoč, da bodo s srajco odvrgli tudi nesnago. Da, njim je vest srajca, ki se odloži in opere, po potrebi zakrpa ali zamenja z novo. Zanimiva hiša v Taboru iz druge polovice 16. stoletja Ni rekel tja v en dan Cankar, da je vsaka beseda, ki jo napiše, kaplja njegove krvi. V resnici je pisal tako rekoč s svojo krvjo, sleherna njegova beseda je odmev njegove najtišje notranjosti, utrip njegovega srca. Pisal je s preudarkom, sledeč le glasu svoje vesti, ki jej je bil sam najstrožji sodnik. Postavljanje obcestnih znamenj na potu življenja od mehaničnega očiščevanja do novega pranja mu je bilo mrzko in tuje; njegov pogled je segal od začekta do kraja in ga niso zastirale nobene pregraje. Krivica mu je bila krivica tudi za zastorom; zato mu je uboj mačka v otroških letih stopal pred oči tudi še moža kot strašna hudobija. Treba je samo brati »Oreh« še in še z občutjem, da dojameš človeka, nastajajočega v njem že v otroku. Vsako branje postane novo razodetje, ki da čutiti živo kri, še vso tisto, ki je nekoč pregnala iz človeka žival. Pozneje nekoč je zatajil pred sošolci svojo mater, ko ga je bila prišla čakat pred realko. Iz sramu pred njeno borno zunanjostjo. Zagledavši jo, ga je neprijetno zbodlo; spomnil se je revščine doma. V njem je zavrelo od sramu, hotel je veljati za boljšega in se je zlagal. Koj ga je zapeklo. Odtrgal se je od družbe in odtaval z zavestjo izdajalca. Zroč pozneje materi v obraz, se mu je zdelo, da ve ona vse, da mu bere raz čelo njegovo izdajstvo. Umikal se je njenemu pogledu; tiščalo ga je za vrat, pritiskalo k tlom. da bi padel na kolena in jo prosil odpuščanja. A ni imel moči, sram r a je bilo pred njo in samim seboj-. Še enkrat se je zlagal, da je ni videl, dasi bi jej najraje priznal. Čutil je, da mu ne verjame. Želel je, da ga prime; beseda iz njen'h ust bi mu bila o'ai-šanje. Laže bi se izpovedal. Padel bi jej okrog vratu in priznal hudobijo. A ona ga je le gledala s pogledom, ki je čutil v njem globoko bolečino. Bolečino, odpuščajočo nevrednežu. Stal je pred njo majhen, nemočen, ponižan do smrti. Najraje bi se pogreznil, se spremenil v nič, pobegnil od sramote pred pogledom, ki žge in razgalja najskrivnejše misli. Premagan je ležal pred njo. poteptan v prah, nezmožen izjecljati le eno samo besedo. Prevelik je bil greh, hujši od Kajnovega. Nikoli prej še ni bil videl matere take; sedai se je dvigala pred njim silna in mogočna, a on pred nio pritlikav izdajalec. Morda mu 'e prše' tedaj prvikrat do zavesti, čeprav še nejasno, razloček med razkošnim izobiljem in plemenito skromnostjo, ki jej ne zmanjka, da ne bi dajala od svojega uboštva. Mati mu je odpustila, on pa si je očital vse življenje. Uboštvo ni nikjer posajeno na prestol, nikar da bi mu bile priznane kake pravice. Pač mu prerokujejo prvo mesto, a to le za tolažbo. Tako narekuje ustroj družbe, katerega bitni del je revščina vseh zvrsti, tvarna in umstvena. Njena pokrovitelja sta usmiljenje in dobrodelnost. Brez teh bi ne bilo ne zaslug ne zasluženja, pa tudi ne hvaležnosti, ki je enako sestaven del družbe. Za ped prostora pod soncem, za zrak, za vodo, za vse je treba biti hvaležen. Vsa vzgoja, vse življenje je postavljeno na to osnovo. Tisočletna izročila so prešla V vsakdanjost, postala so življenje, ki hodi misel mimo njega, ne da bi se ustavljala. Vsakdanjost je zapeljala tudi Cankarja, da se je posramoval matere. In dasi mu je misel obstala takoj, je spoznal šele pozneje v polnem obsegu, koliko bogastva in sile je bilo v njeni revščini. Ni bil on ne prvi ne zadnji, ki je grešil na ta način. Enako in še huje greše vsi, ki zatajujejo svoje siromašno poreklo, a najbolj tisti, ki se bijejo po prsih, sklicujoč se na svoje delovne starše, delajo pa protiljudsko. Cankar je, spoznavši svojo napako, iz tega izvajal posledice: postavil se je ves na stran delavskega razreda. Podoba matere pred realko, ki jo je bil zatajil tako s rar motno zavoljo njene revščine, mu ni več izginila izpred oči; postala mu je temVeč simbol vseh delovnih mater, živ vrelec, ki je črpal iz njega Y50 moč in bogastvo svojih misli. Hova zdcat/a, Mfise #v 14% scedsiua Zobni prašek Pebeco se ne da primerjati z dosedanjimi zobnimi praški, ker je nekaj popolnoma novega. Zobni prašek Pebeco ne vsebuje nikakega mila, vendar pa daje krasne mehke pene, ki temeljito očistijo in obenem tudi dezinficirajo zobe in ustno duplino. Tak izredni učinek ima zobni prašek Pebeco z dr radi tega, ker vsebuje PEBECIN, ki daje zobem bleščečo belo barvo in preprečuje zobni kamen. Okus je prijeten in osvežujoč. Uporaba zobnega praška Pebeco je zelo poceni. Peneč zobni prašek Pebeco proizvaja firma Beiersdorf v Mariboru in sicer po najnovejših znanstvenih izkušnjah DUKE LABORATORIES, INC. LONG ISLAND CITY, N. V. Doza, ki Vam bo dolgo zadostovala, stane samo L din 12.—. Meke zime sem videl v Zagrebu »gospodično«, vso v krznu, kako je planila v vežo, ugledavši svojega očeta v gosjem sprevodu delavcev, nosečih po sredi ceste reklamne deske neke tvrdke. Gnusen prizor. Hči se je skrila pred očetom, laž se je srečala z resnico in je zbežala pred njo. Tam je stopala, premrla od mraza, resnica brez suknje, tu pa je čepela laž, odeta v drage cunje, tresoča se od sramu pred samo seboj. Vendar še ni najslabši, ki mu srce še lahko požene kri pred lastnim spoznanjem; da je le iskra, ki more užgati ogenj, da se zbudi v človeku človek. Pred realko se je užgala in razplamtela v ogenj, ki še gori in vzbuja k spoznanju. Iskati izvir Cankarjevega odnosa do matere v nekem skrivnostnem nastro-jenju, je napačno. Vsi taki poskusi imajo zgolj namen, ga prikazati drugačnega, nego je bil v resnici. Pot njegovega razvoja je preočitna, beseda njegova prejasna in nedvoumna, da bi se dala obračati; zato skušajo izmaličiti njega samega. Smešen je tepež zanj, smešno vse tisto prerekanje, odkod navdih, ki mu je vodil pero. Kje je bil in čigav, za to je vsako pismarsko dokazovanje odveč; o tem je spregovoril že sam ne enkrat, izpričuje pa tudi vse njegovo življenje in delo. Če mu je kdaj košara bila primaknjena bliže, za vojne, se je pač sklonil, a ne uklonil — to tem manj, ker tisto usmiljenje ni bilo zastonj. Po sili si ga prisvaja le preračunljivo pismarstvo, iz strahu pred spoznanjem, ki je naredilo Cankarja za glasnika trpečih in ponižanih. * * * Poleg spomina na mater je zelo vplival nanj tudi dr. Viktor Adler, prvak avstrijske socialne demokracije, ki ga je bil spoznal kmalu po svojem prihodu na Dunaj. Ko ga je bil slišal prvič, skoraj ni zamudil priložnosti, da ga vidi in sliši še in še. Prebral je tudi sleherno njegovo besedo v tisku. »Arbeiter-Zeitung« mu je postala nepogrešljivo dnevno čtivo. Ob branju Adlerjevih govorov se je ves poglabljal v njegovo besedo in značaj. Adler pa je tudi res bil mož, ki je osvajal že s svojo osebnostjo. Dunajsko delavstvo ga je oboževalo ne le kot moža izrednih sposobnosti, nego še bolj kot poštenjaka visoke nravstvene kakovosti. Visokega spoštovanja mu niso mogli odrekati celo možje, kakor sta bila dr. Janez Ev. Krek in dr. Ignacij Žitnik, njegova poslanska tovariša in načelna nasprotnika. Cankar je govoril o njem vedno le z najglobljim spoštovanjem, izjavljajoč odkrito, da mu je bil v mnogočem vzor in učitelj. Krek je vzbudil v njem prve klice socializma, Adler pa je pripomogel, da so se razrastle v mogočno drevo. Iščoč zvez in osebnega znanja z delavskimi zaupniki, je prišel Adler poleti 1888. — pred hainfeldskim zborom — tudi v Ljubljano. Oglasii se je pri Rudolfu Vrtniku, čevljarju, stanujočem nekje v Krakovem (menda na Krakovskem nasipu št. 10), ki ga je bil poznal že prej. Storil je, kakor da prihaja slučajno, namenjen na Bled, in si hoče mimogrede ogledati tudi Ljubljano. Bilo mu je tedaj 36 let. S seboj je imel tudi desetletnega sina Friderika, poznejšega atentatorja na groia Stürgkha, avstrijskega ministrskega predsednika. Spo-znavši / Četica * eacsi/opta poti ctovistva Leon Detela V pradavnih časih je bil človek neprimerno bolj kot danes navezan na obdajajočo ga naravo. Z njo se je boril, obvladoval jo je ali ji podlegal, ljubil jo je ali sovražil: bil je del nje same. Z napredujočo kulturo se je vedno bolj dvigal nad njo in premišljujoč o samem sebi je ustvaril zase izjemen položaj v vsej živi prirodi: sebe je proglasil za krono vsega stvarstva, vsa narava pa naj bi bila ustvarjena zato, da mu služi in da ji on vlada. Take misli so postale že pred davnimi tisočletji sestavni del raznih verskih naziranj. Starost sveta in človeštva bi bila po takih naziranjih izredno majhna, saj so učila, da je izšla vsa narava iz stvariteljske roke v dokončni, današnji obliki. Pod vplivom takih misli in verovanj so še pred 160-imi leti preračunali nekateri učenjaki, da je bil ustvarjen svet 23. septembra 1. 4004. pred Kr. rojstvom, prvi človek pa kmalu po tem datumu v današnji Mezopotamiji in sicer ob obali reke Eufrat, na kraju, ki je oddaljen od mesta Basre dva dneva vožnje po reki navzgor. Pogruntali so še cele kopice takih zabavnih zgodbic. Tako pripoveduje večina izročil starih narodov o velikanih, ki so živeli nekoč na Zemlji, kjer so se borili z zmaji in bogovi. Še dandanes mislijo Arabci, da sta bila Adam in Eva velikana, ki sta dosezala višino lepo razvite palme, torej kakih 15—20 m. Taka naziranja pa nikakor niso bila brez podlage, saj poročajo že stari grški in rimski zgodovinarji o najdbah ogromnih kosti nekdanjih velikanov. V lobanjo nekega takega velikana so nalili vina, a dva kretska vedra je nista mogla napolniti. V Valenciji na Španskem so hranili dolga stoletja ogromen kočnjak, ki so ga častili kot zob sv. Krištofa, svetnika. ki je z lahkoto prebredel tudi najglobljo reko. Drugod zopet so se lahko videla po cerkvah, romanjih in sej- mih ogromna rebra »ajdovskih deklic«, kosti zavrženih hudobnih angelov, okostja »predpotopnih« grešnikov itd. Novejša raziskovanja so potrdila, da so bile to resnične kosti in zobje, a ne mogoče kosti oziroma zobje »predpotopnih« grešnikov, sv. Krištofa in drugih takih oseb, temveč kosti in zobje orjaškega slona mamuta, ki je živel še v ledeni dobi, kosti ogromnih pred milijoni leti izumrlih kuščaric in podobnih živali. Trezneje se je začelo razmišljati o poreklu človeka šele ob koncu 19. stoletja, potem ko je izdal Anglež Charles Darwin svoji dve znameniti knjigi »O postanku vrst« (1859) in »O postanku človeka« (1871). V prvi knjigi je Darwin prepričevalno dokazal, da niso živalske in rastlinske vrste nekaj neizpremenljivega in da ni bila vsaka posebej ustvarjena. Pokazal je, da so se razvile najrazličnejše živalske in rastlinske vrste s počasnim izpreminja-njem iz preprostejših vrst v dolgih milijonih in milijonih letih zemeljske zgodovine in da je živalstvo in rastlinstvo tem priprostejše, čim dalje posežemo nazaj v zgodovino zemljo. Skušal je tudi objasniti vzroke, zaradi katerih se živa priroda kot celota neprestano izpopolnjuje in je spoznal »v boju za obstanek« glavno gibalo tega razvoja. Število potomcev posameznih živalskih in rastlinskih vrst je tako veliko, da se mora prej ali pozneje razviti med po-edinci borba za hrano, svetlobo, zemljo, prostor itd., skratka boj'za obstanek, v katerem zmaga tisti, ki je zanj bolje usposobljen. Niti dva poedinca ene in iste živalske ali rastlinske vrste nista popolnoma enaka in tako je vsako živo bitje drugače oboroženo za svoj življenjski boj. Za nadaljnji razplod preostajajo predvsem tisti poedinci, ki najbolj ustrezajo obstoječim življenjskim pogojem. Življenjski pogoji se v dolgih obdobjih zemeljske zgodovine neprestano izpreminjajo in te izpre-membe povzročajo propast vsega, kar jim ne ustreza. Boj za obstanek divja med poedinci in vrstami že stotine milijonov let in v vsem tem času se raz- M a c o c h a. Moravski Kras, severno od Brna, ima krasne podzemeljske jame, ki v lepoti ne zaostajajo za našo Postojnsko jamo vija vsa živa narava od preprostega k popolnejšemu. Boj za obstanek je po Darwinu tisti nevidni vijak, ki tira vso živo naravo više in više. Nobena prirodoslovna knjiga ni povzorčila v najširših krogih take revolucije kot Dar-winova knjiga o postanku vrst. Duhovi so se razdelili v tabore, ki so se ostro pobijali in že med temi boji je zorelo prepričanje, da veljajo Darwi-nove osnovne misli tudi za človeka samega. Ko je izdal potem Darwin še svojo drugo knjigo, v kateri prenaša na človeka ono, kar je prej dognal za živali, je prodrlo v najširše množice spoznanje, da je človek samo eden izmed članov žive narave, ki si je v krutem boju za obstanek izoblikoval najfinejše, pa tudi najstrašnejše, kar premore živa narava: visoko razvite možgane ter delovno roko in v zvezi z njima obema svojo govorico, ki omogoča ustvarjanje najsilovitejših zajed-nic žive prirode. A vse preveč so se poudarjale korenine, iz katerih je človek izrasel, pozabljalo pa na višine, v katere se je povzpel. In še danes lahko čujemo prepovedovati nauke, da veljajo tudi za nadaljnji razvoj človeštva samo tiste zakonitosti kot za ostalo živo prirodo: boj za obstanek med poedinci, boj za obstanek med plemeni ali rasami, boj vseh zoper vsakega in vsakega zoper vse; kot da bi bilo tudi v človeškem dejanju in nehanju najvišje načelo: žreti ali požrt biti! * Pred nekaj milijardami leti se ie odtrgala Zemlja od Sonca in začela kot žareča krogla potovati okoli njega. V mrzlem svetovnem prostoru se je ohlajala venomer bolj in bolj, končno je nastala na njej prva trdna, a še vedno razbeljena skorja, nad katero so hrumele razgrete vodne pare in obilica drugih plinov. Sčasoma se je ozračje toliko ohladilo, da so začeli deževati in liti iz njega celi oceani vrele vode, nastala so prva morja in tekoča vodovja. V tej davni dobi, pred stotinami milijoni leti, se je porodilo v še vedno gorkih in mračnih oceanih prvo življenje. Znanost molči o tem, kako so nastala prva živa bitja in bo menda tudi nadalje o tem molčala. Ugibanj je, bilo že mnogo, dokazov pa ni nobenih, saj so bile tedanje razmere čisto drugačne kot današnje. Prva najpreprostejša, s prostim očesom seveda nevidna bitja, so se v boju za obstanek in v skladu s spreminjajočimi se življenjskimi pogoji neprestano izpoljnjevala, nastajale so najrazličnejše rastlinske in živalske skupine in med temi končno tudi najenostavnejše ribe. Nekatere skupine rib so trajno zašle v obrežna vo- IMw! Ali že fiöwioU ' Hišni fluid -//B casa" najboljše domače sredstvo za zunanjo in notranjo uporabo? Hišni fluid -„BUffta cosa" oživlja — osvežuje — desinfiscira — umirja — ublažuje bolečine 3 kapljice so dovolj. Kjer se te tri kapljice uporabijo, naj bo zunaj, ali znotraj, tam minejo bolečine, slabost se izgublja in človek se zopet počuti sveže in dobro, Ker je v vsaki kapljici moč! Ena' sama steklenica hišnega fluida »Biljna rosa« vsebuje čudovito moč tisoč vrst balzamičnih biljk pisanih livad, šumečih gozdov in visokih gora. Od tisočev preizkušeno in uporabljeno 1 Pri glavobolu, utrujenosti,' se natarejo senca in čelo z nekoliko kapljicami. Pri nahodu in zaprtju nosa, se da ena kapljica v nosne votline. Pri hripavosti, kašlju in katarju, se kane par kapljic v krožnik tople vode in para se vdihava globoko skozi nos in usta. Pri zobobolu je treba bolna mesta dobro namazati. Pri revmi, gihtu, zbadanju in trganju v križu, dobro trenje takoj pomirja bolečine. Srbež kože ublažuje nekoliko kapljic. Tri kapljice v kozarcu mlačne vode dajo izvrstno, osvežujočo vodo za izpiranje ust in grla. Še stotine načinov uporabe vsebuje steklenici priloženo navodilo za uporabo, ko primer pri hemoroidih (zlati žili), izpadanju las, manjših opeklinah, za žejo, za trudne noge, ki pečejo, nečisto kožo na obrazu itd. »Biljna rosa« vedno in tudi vedno bo pomagala! Cena originalne steklenice z (zakonom zaščitene) 12.— din. Prava samo iz 100 letne lekarne Gebauer - Bač (Dunavska ban.) S pošto pošljemo 4 originalne steklenice skupno s poštnimi stroški za 52.— din, 8 originalnih steklenic za 96 din franko-franko, to pomeni, da poštne stroške nosimo sami. Male poskusne stekleničice pošiljamo na zahtevo brezplačno in to brez vsake nadaljne obveze naročnika. Zadostuje dopisnica. dovja in močvirja, kjer so v časih suše začele dihati zrak, s parnimi plavutmi pa so začele nerodno kobacati po blatu. V dolgih dobah so se jim razvila iz plavalnega mehurja pljuča, iz parnih plavuti pa udje, iz rib so nastali prvi krkoni, ki so se že večino življenja lahko sprehajali po kopnem, samo mladost jim je še potekala v prvotni domovini — vodi. Iz krkonov, h katerim prištevamo današnje žabe in pupke, so nastali v teku nadaljnjega razvoja plazilci, katerim ni treba niti v mladosti več prebivati v vodi. In iz plazilcev, h katerim prištevamo n. pr. današnje kuščarje, so se razvili končno pred kakimi 100 milijoni leti sesalci, najpopolnejši prebivalci Zemlje. Največja prednost sesalcev je v tem, da imajo telo pokrito z dlako in v zvezi s tem stalno, od zunanjih sprememb neodvisno telesno temperaturo, ki jim omogoča prebivanje v mrzlih in gorkih predelih in nepretrgano življenje v poletju in v zimi. Nadaljnja posebnost sesalcev pa je način njihovega razmnoževanja. Dočim ležejo plazilci jajčeca, ki so večinoma prepuščena svoji lastni usodi, se razvijajo jajčeca sesalcev v telesu matere in mladiči se rodijo že dokaj razviti. Po rojstvu ostajajo mladiči daljšo dobo v varstvu matere, oziroma staršev in se uče od njih najrazličnejših spretnosti, ki jim olašujejo prve samostojne korake v življenje. Iz prvotnih sesalcev so se razvile že pred davnimi milijoni leti najrazličnejše današnje skupine sesalcev, kot n. pr. zveri,' glo-dalci in pa tudi opice. Večina opičjih vrst si je izbrala drevesa za svoje življenjsko torišče in je takemu življenju primerno prilagojena. Ker se premikajo palci rok in nog lahko napram vsem ostalim prstom, se lahko oprijemljejo opice s svojimi dolgimi udi vej in si iščejo po drevesih hrano. Prekladanje opic z veje na vejo je v primeri z gibanji drugih sesalcev zelo težaven posel, ki zahteva neprimerno večjo čuječnost in kontrolo gibov kot n. pr. enolično tekanje konja ali skakanje zajca. V zvezi s tem so se razvili opičji možgani najpopolneje med vsemi sesalci, posebno pa oni del možganov, ki je sedež umstvenega delovanja, to so veliki možgani. Med opicami samimi so dosegle najvišji razvoj brezrepe, človeku podobne opice, h katerim prištevamo orangutana, gorilo in šimpanza, ki prebiva po gorkih pragozdovih za-padne Afrike. Celo obnašanje šimpanzov napravlja vtis, da nam stoje ta bitja zelo blizu, saj ni duševno življenje nobene druge opice v tako veliki meri podobno duševnemu življenju človeka. Radost in žalost, jeza, nagajivost, sovraštvo, dobrikanje, maščevalnost — vse to prešinja šimpanza često v hitrem zaporedju in se živahno izraža v usmevu njegovih oči. Naravnost ganljivo je opazovanje otroških iger mladih šimpanzov, njihovo sitnarjenje okoli matere, cepetanje z nogami in rokami ter jokavo cmerikanje ob neuslišanih prošnjah, njih trmasto kujanje in zopetno nebogljeno prilizovanje, ki nas presenetljivo spominja na obnašanje razvajenih in sitnih človeških otrok. A vse to so samo naši občutki, katerim je lahko oporekati! Nemogoče pa je oporekati rezultatom najnatančnejših primerjav človeškega telesa in telesa šimpanza, ki nam jasno izpričujejo, da nam je šimpanz med vsemi živimi bitji najbližji. Pa ne samo po telesni zgradnji in notranjem ustroju, temveč tudi po mnogih drugih znakih, moramo soditi, da spada šimpanz v naše, oziroma mi v njegovo najožje sorodstvo. O tem nas prepriča krvna preizkušnja, potek različnih bolezni n. pr. jetike, ki se razvija in konča pri šimpanzu na isti način kot pri človeku, hitrost dihanja, utrio žile itd. Znano je, da šimpanzi radi posnemajo človeka in da jih prav lahko naučimo različnih burkastih stvari; že marsikatero nenaročeno burko so pa zaigrali šimpanzi sami, posebno kadar so se v gospodarjevi odsotnosti pritihotapili do »žlahtne« kapljice. Vsa živahnost šimpanzov pa še zmeraj ne kaže na posebno razvito pamet, saj so lahko vse njjhove burke samo posnemanje in dresura, brez trohice lastnega spoznanja in razuma, ki je, kot pravijo nekateri, izključna predpravica človeka. Postavimo torej šimpanza pred izpitno komisijo in poglejmo ali je v njem tudi kaj pristne iznajdljivosti! Take poizkuse je delal že leta 1921. Köhler na otoku Tenerifi; eden med njimi je sledeči: »Za visoko ograjo je sedel šimpanz, pred ograjo pa je ležala banana, sad, ki mu posebno diši. Banana je ležala tako daleč, da je z roko ni mogel doseči; iskal in našel je palico, s katero je drezal skozi ograjo toliko časa, da je spravil banano k sebi. Ob drugi priložnosti ni našel palice; šel je k drevesu in odlomil vejo, ki jo je porabil tako kot poprej palico. Tretjič je imel na razpolago dva votla trsa; vsak trs zase je bil prekratek, da bi mogel z njim doseči cilj; po brezuspešnem prizadevanju se je začel igrati; med igro je vtaknil eno cev v drugo, tako da je nastala iz obeh kratkih trsov ena sama dolga palica; tedaj je poskočil, kot da bi ga obšlo spoznanje, planil je k ograji in v kratkem času mu je sestavljena palica pripomogla doseči zaželeno banano. Ko je prišel čez nekaj dni in pozneje še večkrat k isti preizkušnji, je brez pomišljanja zložil oba trsa v enega samega. V teh poizkusih se je izkazal šimpanz kot iznajditelj, ki ne pozabi kar tako svojega izuma. Ta kontroliran izum je obogatil njegovo izkustvo in mu olepšal življenje; saj mu je večkrat pomogel do zelo cenjene slaščice. Koliko nekontroliranih iznajdb se j,e gotovo že posrečilo šimpanzom v pragozdu! Nepravično bi zato bilo, šimpanzu popolnoma odrekati razum. Seveda ne preobražajo take kaj skromne iznajdbe sveta, kot ga je preobrazila n. pr. iznajdba parnega stroja ali elektrike. Za nas so pa vseeno neprecenljive vrednosti, ker nam povedo, da niso razumna dejanja nikak izključen privilegij človeka, saj se jih poslužuje, čeprav samo v skromni meri, že najvišje razvita človeku podobna opica, četudi so Izvir Ponkve v Macochi njeni možgani trikrat manjši od človeških ! Vendar bi bilo zmotno mnenje, da se je človek razvil iz šimpanza. Nenavadno velika podobnost obeh nam samo izpričuje, da ni še tako dolgo, kar je minil čas, ko ni bilo še niti šimpanza, niti človeka in ko je obstojal samo še njima skupni, nižje od obeh razviti prednik, iz katerega se je v eno smer razvil šimpanz, v drugo pa človek. Seveda ne moremo navesti dneva, ko se je započel usodni razcep skupnih prednikov človeka in šimpanza, saj se je zgodilo to gotovo že pred stotisoči ali milijoni let. Nadaljnji razvoj v živalski smeri je dovedel končno do šimpanza, ki je svojim prednikom neprimerno bolj podoben, kot jim je podoben Človek, čigar razvoj je potekal v čisto novi, dotedaj neznani smeri. * V razvoju naših živalskih prednikov je morala nekoč napočiti doba, ko so se »počlovečili«. Od tedaj naprej jih ne smatramo več za živali, čeprav se še v mnogočem razlikujejo od da- da niso vsi človečnjaki pradavni dedi človeškega rodu, temveč mnogi med njimi samo nekaki pradavni strici brez potomstva ali pa samo pradavni sorodniki v še mnogo bolj oddaljenem kolenu. Ena izmed davnih vej človečnjakov pa je izrasla v današnje človeštvo in na njej moramo iskati naše premočrtne prednike; a tudi človečnjaki Na S pil b er k u v Brnu so bili znameniti podzemski zapori; slika nam kaže kazemato, kjer je bil zaprt italijanski karbonar in pisatelj Silvio Pellico (v prvi polovici 19. stol.) našnjega človeka. Vse te, že zdavnaj izumrle vmesne člene na poti k današnjemu človeku in pa današnjega človeka samega imenujemo človečnjake. Najstarejši človečnjaki so bili še močno podobni opicam, v nadaljnem razvoju pa so se vedno bolj približevali današnjemu človeku. Po stopnji njihovega razvoja jim damo lahko imena opičji človek, predčlovek, pračlovek, človek in podobno. Sorodstvene razmere človečnjakov so še zelo sporne in ni še čisto gotovo katere vrste zaslužijo časten naziv naših direktnih prednikov. Marsikatera veja na deblu človečnjakov se je posušila jn ne sega v sedanjost, tako stranskih vej, ki niso naši direktni predniki, nam kažejo več ali manj razvojno pot človeškega rodu. V eni točki se pa razlikujejo vsi človečnjaki od najvišje razvitih opic: vsi hodijo pokonci, samo po dveh nogah. Gorila, orangutan in šimpanz prebivajo skoraj celo življenje v krošnjah dreves in le v izjemnih primerih se podajo z dreves na tla. Njihovo gibanje po tleh je zelo okorno, saj so njihove noge bolj podobne človeškim rokam kot pa nogam. Hodijo samo po zunanjem, robu podplata, kot kadar hoče človek krevljati. Ker se opirajo z nogami zelo slabo ob tla, je njihova stanovitnost v hoji zelo majhna; skušajo si jo povečati s tem, da se opirajo ob tla še s svojimi izredno dolgimi zgornjimi udi. Tako kora-canje jim je neugodno in zato odkrev-sajo ob prvi priliki k drevesom, na katera se urno povzpno. Nekoč so se morali neposredni predniki človečnjakov znajti iz tega ali onega razloga v okolju, ki jim je onemogočalo trajno no manj si je pomagalo z rokama, končno se je trajno vzravnalo in s pokonci obrnjeno glavo začelo gledati v svet. Iz opice je nastal prvi človečnjak, opica se je počlovečila. Ne vemo natančno za vzroke, ki so sprožili počlovečenje opice. Ena izmed domnev smatra, da je občuten padec temperature ozračja ob pričetku ledene dobe zuna- radi bolezni v gorenjih prostorih bivanje v vrhovih dreves in ki jih je napotilo k trajni hoji po tleh. Spodnji udje so se jim v dolgih dobah okrepili, iz oprijemalne noge opic pa se je razvila človeški nogi podobna noga z močnim stopalom in močno peto, do-čim so prsti, ki niso več služili oprijemanju, postali krajši in slabotnejši, palec na nogi pa je izgubil veliko svoje prvotne gibčnosti in se ni mogel več tako premikati napram ostalim prstom. Tako okrepljeni spodnji udje so bili dovolj močni, da so lahko vedno češče sami začeli nositi vso telesno težo. To opičje bitje se je pri hoji po tleh vedno spretneje in vztrajneje vzdigovalo, ved- nji povod poslednje spremembe v načinu življenja naših še živalskih prednikov. V dolgih dobah zemeljske zgodovine se je Zemlja neprestano ohlajala in se ohlaja še danes. Zemeljska krogla se je vsled tega krčila, njena skorja gubala in grbančila. Celi kontinenti so se pogrezali na dno oceanov, drugod je morje zalivalo poprej kopne dele Zemlje, nastajala so nova gorovja, stara gorovja pa je tekoča voda razjedala in odnašala v morje. Od nekdaj enotnih kontinentov je morje odločalo večje in manjše otoke, mnogi nekdanji otoki pa so se spojili s celinami. Ognjeniki Jan Hus na grmadi (sežgan v Kostanci l. 1415,) so delovali in pustošili mnogo burneje kot danes, katastrofalni potresi so bili vse pogosteje kot danes na dnevnem redu. Vsi ti dogodki pa se niso vršili v filmski naglici, temveč tako počasi, da jih ne bi moglo zaslediti, razen izbruhov vulkanov in potresov, še tako čuječe oko. V takem strahotno počasnem tempu, v katerem pomenijo cela tisočletja samo bežen trenutek, se ohlaja in spreminja še danes naša Zemlja in se je ves čas spreminjalo tudi njeno podnebje. Pretežni del toplote dobiva zemeljsko ozračje od sonca. Ker niso vsi kraji zemeljske površine vedno enako izpostavljeni vplivu sončnih žarkov, razlikujemo na Zemlji različne podnebne pasove in letne čase. Iz podobnih vzrokov je v dolgih dobah zemeljske zgodovine padala in naraščala temperatura ozračja, čeprav postaja v splošnem vedno hladnejša. Toplim obdobjem, v katerih je bilo podnebje po celi Zemlji precej enakomerno, ko je povsod vladalo »večno« poletje, oziroma »večna« pomlad, v katerih se je življenje bujno razcvetelo, so sledila hladnejša obdobja, ko je v širnih predelih napočila za cela tisočletja ostra zima, ko so bila po drugih krajih poletja izredno kratka in ko so imele le pokrajine ob ekvatorju vroče podnebje. (Ekvator je krog, ki razdeli Zemljo na severno in južno polkroglo.) V takih obdobjih so mnoge »razvajene« živalske in rastlinske vrste po klavernemi životarjenju docela izumrle. Novi vek zemeljske zgodovine, ki je napočil pred približno šestdesetimi milijoni leti, je bil dolge dobe oblagodar-jen z enakomernim, toplim podnebjem. Dotedanji gospodarji sveta, kuščarji, so že ob koncu zemeljskega srednjega veka povečini izumrli; mogoče je neugodno podnebije ugonobilo pestre množice teh davnih čudakov in največjih orjakov, kar jih je kdaj nosila kopra zemlja, ki so pa bili vse preveč specializirani na lepše razmere. Prvi skromni dlakasti sesalci so prestali krizo ob koncu zemeljskega srednjega veka in so vstopili v novi vek brez mo- gočnežev, ki so jim v prejšnjih dobah grenili življenje in onemogočali razmah. V začetku novega veka zemeljske zgodovine je bilo podnebje po vsej Zemlji toplejše in mnogo bolj enakomerno kot danes. Rastlinstvo se je vsepovsod bujno razraslo, celo na današnjih otokih Severnega Ledenega morja so se košatili gozdovi palm in drugih zimzelenih dreves, katerih preostanki tvorijo dandanes debele sklade premoga. Z bujnim rastlinstvom je zaživelo v polni meri tudi živalstvo. Prvotno skromni sesalci so se močno namnožili, razvile so se tisočere nove vrste, med njimi najrazličnejše opice in med temi tudi predniki človečnjakov. Preteklo je skoraj 60 milijonov let in ozračje se je začelo močno ohlajat. Sneg je kopnel v vse manjši meri, led je silil z visokih vrhov vse niže v doline in na ravnine, vsa Severna in Srednja Evropa ter mnogi drugi predeli zemeljske površine so zaledeneli. Obe Savski dolini, Dravska, Logarska in še mnoge druge doline naših krajev pričajo še danes o temeljitem delu, ki so ga opravili z vrhov polzeči skladi ledu. Podnebje Srednje Evrope je bilo približno takšno, kot je današnje ostro podnebje Sibirije. Radi ogromnih skladov ledu, ki so začeli pokrivati širne predele Zemlje, imenujemo to obdobje zemeljske zgodovine, ki je započelo pred kakimi 500 tisoč leti, ledena doba. Bujni pragozdovi so propadali in se umikali širnim travnatim stepam, pa še te so začele mnogokje zmrzovati in so kopnele le v kratkih poletjih, ali pa so jih trajno krile metre debele mase snega in ledu. Nekatere vrste človeku podobnih opic so v takih razmerah izumrle, druge so se začele pomikati v toplejše predele, tretje so ostale v negostoljubni stari domovini, ker so jim onemogočale izselitev visoke gore, neprehodne reke, morski zalivi, ali kaka druga ovira. Ker je bilo dreves in hrane na njih vedno manj, so morale vedno češče in za vedno daljšo dobo na tla, morale so se tam spoprijeti z osorno naravo, postajale so vedno iznajdljivejše, pa tudi Husov spomenik v Chriidimu telesno so se predrugačile in končno so začele hoditi po dveh nogah, razvili so se prvi človečnjaki. V milejših krajih živeče opice, so ostale pri svojem starem načinu življenja, razvijale so se še vedno, a bistveno se niso izpre-rrenile, iz njih je nastal današnji šimpanz. To je seveda samo ena izmed možnih domnev; a tudi druge so slične in v bistvu tej enake. »; Pokončna hoja je dvignila prve človečnjake nad tla, po katerih so se še kobacali njihovi predniki, omogočila pa jim je tudi nesluten telesni in duševni razvoj, ki jih je povzdignil v OK£l I». nenavadno kratkem času v gospodarje sveta. Pokončna hoja je predvsem spremenila ravnotežje celega telesa. Teža telesnih organov je začela pritiskati nekako vzporedno k hrbtenici proti tlom in je preobrazila pred vsem okolčje, ki nima pri nobnem sesalcu take sorazmerne širine kot pri človeku. Prvotno stezali živalski predniki od veje do veje so postali krajši, najvažnejše pa je dejstvo, da so se roke osvobodile neprestanega oprijemanja vej in postale tako v veliko večji meri tvorni organ telesa. Že nekatere opice krepijo včasih svojo moč s -tem, da vzamejo v roke pripraven predmet, ki jim služi za orodje. Tako lomijo nekatere opice v sili Bratislava. Slika je posneta z desnega brega Donave skoraj iztegnjena hrbtenica, se je dvakrat rahlo upognila v obliki črke S, tako da tvori pri današnjem človeku nekakšno prožno vzmet, ki ublažuje vse sunke in tresljaje, katerim je izpostavljeno telo pri hoji. Prsni koš je postal krajši in širši, glava, katero so morale poprej držati močne mišice v vodoravni legi, pa je sedaj zadobila prosto lego na prvih vratnih vretencih. Vrat skoraj ne čuti več teže glave, močne vratne mišice so nepotrebne. Ker ne pritiskajo več na lobanjske kosti močne vratne mišice, se lobanja lahko svobodneje razvija, z njo vred pa tudi možgani in umstvene sposobnosti. Dolgi prednji udje, s katerimi so se veje in se branijo z njimi, druge odpirajo orehe s pomočjo kamnov, ali pa Cenjene čitatelje našeiga koledarja posebno opominjamo na več kot 50 let poznana in priljubljena zdravilna proizvoda Thierry-Balzam in Thierry-jevo centifolij-sko mazilo za rane. Natančnejše o tem si poglejte oglase s zakonom zavarovalnimi znaki v našem koledarju. Thierry-jevi zdravilni izdelki (Thierry-Balzam in Centifolijsko mazilo) se dobijo tudi v lekarnah, ali morate pri kupovanju vedno paziti na zavarovalne znamke, ter odločno odbijte ničvredne posnemke. Izravna naročila naslovite vedno točno: Lekarna pri »Angelu Varuhu« Adolf-a pl. Thierry-ia nasl. Pregrada, št. 182, (via Zagreb), Savska banovina, Jugoslavija, preobračajo s pomočjo močnih kratkih vej skale, pod katerimi stikajo potem za golaznijo. Kar pa so pri opicah samo redki miselni utrinki, je postalo pri umstveno mnogo višje stoječih človečnjakih pravilo. Narava jih ni obla-godarila niti s silovitimi mišicami, niti z mogočnimi kremplji, niti z rogovi ali podobnimi obrambnimi in napadalni- kire, plošče, šivanke in cela množica drugih predmetov, večinoma iz kamna, deloma pa tudi iz kosti, krase danes dvorane mnogih muzejev. Razen orodja, ki se je ohranilo do danes, pa je brezdvomno spadalo v inventar davnih človečnjakov tudi mnogo predmetov iz hitreje minljivega materijala, kot živalske kože, niti pripravljene iz žival- C hr ud im, zaradi mnogih šol je dobilo mesto ime Češke Atene mi sredstvi. Vendar sta vse te nedo-statke premagala njihov duh, ki je bil najiznajdljivejši v vsej živi prirodi in njihova roka, ki je postala tako gibčna in občutljiva, da je z lahkoto sledila vsaki želji vedno več zahtevajočega duha. Za različne svrhe so si začeli človečnjaki sami ustvarjati ustrezajoče orodje in postali so tako silnejši kot katerakoli žival. Za materijal so izbirali les, živalske kosti in predvsem trdo kamenje. Zaradi mnogega kamenega orodja, ki se je ohranilo iz ledene dobe, kot davna priča dela in borb nekdanjih človečnjakov, imenujemo to dobo tudi kamena doba. Razni bati, noži, strgala, šila, grebala, pile, svedri, se- skih čreves itd. Uporaba orodja je iz-proževala v glavi tisočere nove misli in tako se je orodje iz roda v rod izpopolnjevalo. Prav kmalu so se morali človečnjaki seznaniti tudi s pripravljanjem in uporabljanjem ognja in tako so si pridobili nadaljnjo veliko prednost pred ostalo živo prirodo. Oboroženi z vsemi temi sredstvi so začeli kljubovati in premagovati živo in neživo naravo. Orožje, zanjke, tmeki, pasti, ogenj in zvijače so jim omogočale uspešen lov na majhne in tudi največje živali. Z orodjem in z ognjem so si pripravljali hrano, ki so jo zobje mnogo lažje razkosavali, vsled česar so postajali zobje vedno manj potrebni in manjši. Z manjšimi zobmi so se skrajšale tudi čeljusti in zmanjšale mišice, ki jih rabimo pri žvečenju: iztegnjen živalski gobec je začel dobivati obliko človeških ust. Kože ubitih živali so jih varovale mraza, votline in skalni previsi pa so jim nudili zavetje pred vremenskimi neprilikami. ♦ Stalna uporaba najraznovrstnejšega orodja, strah pred mogočnimi zvermi, vremenske neprilike, borbe s sople-menjaki in ves boj za obstanek je silil že prve človečnjake k vedno večji iznajdljivosti. Možgani, ki so že pri opicah največji med vsemi sesalci, so se začeli močno večati, tako, da so pri današnjem človeku že trikrat večji kot pri šimpanzu. Važna pa ni samo teža možgan, saj je znano, da nimajo najpametnejši ljudje vedno tudi najtežjih možgan. Duševne lastnosti niso odvisne samo od možganske velikosti, temveč tudi od podrobne notranje zgrad-nje možgan. Danes vemo, da imamo v sivi možganski skorji vse polno okrožij in da je vsako duševno dogajanje vezano na posebno možgansko okrožje. Cela množica okrožij je odgovorna za pravilno izvajanje gibov posameznih organov, nekatera okrožja delujejo kadar zaznavamo barve, druga ob zaznavanju duhov, toplote, glasov itd. Posebna okrožja so odgovorna za stvarjanje besed, stavkov, melodij, za krajevni spomin, za predstavljanje črk, za računanje, za branje, za razumevanje glazbe itd. V vsakem možganskem okrožju tiči na tisoče in tisoče živčnih stanic in iz vsake stanice vodijo fine živčne nitke na vse strani, k sosednim in tudi k zelo oddaljenim sta-nicam. Celi snopi finih živčnih nitk se združujejo v možganske živce in vodijo v najrazličnejše dele telesa. Število živčnih stanic v sivi možganski skorji cenijo na 12 milijonov. Dogajanja v možganski skorji niso nikdar omejena na eno samo okrožje, saj so vsa okrožja z živčnimi vlakni tako tesno povezana med seboj, da je možganska sredica vsa polna samih predrobnih belih živčnih nitk. Neštevilne zveze med posameznimi možganskimi okrožji omogočajo nepopisno pestrost v našem duševnem dogajanju, čujem n. pr. besedo »Napoleon« in že vidim pred seboj postavo tega slavnega moža, spomnim se na otok Korziko, na francosko revolucijo, na napoleonske vojne, na umik iz Rusije, na njegovo pregnanstvo, na poteze njegovega značaja, na življenjepise, ki sem jih bral o njem, na pesem njegovih grenadirjev, na filmske in gledališke predstave, ki so obravnavale njegovo življenje, na njegov spomenik v Ljubljani, na Vodnika, ki je pel o njem in še na celo množico stvari, ki so v zvezi z njim. Vse to je mogoče, ker je vsaka izmed milijonov stanic sive možganske skorje v neposredni ali posredni zvezi z vsemi ostalimi in ker se prenašajo po živčnih vlaknih dogajanja iz enega samega možganskega okrožja v cele kopice drugih. Iz vsakokratnega skupnega delovanja različnih možganskih stanic pa sledi vedno svojevrstno duševno doživljanje. Izračifr nali so število zvez, ki so možne med možganskimi stanicami in dobili število, ki pa sploh ni mogoče imenovati; saj je tako ogromno, da bi ga morali NE OBUPAJ V NESREČI! Človek doživi skozi življenje dni, v katerih mu ne uspeva niti eno delo, oziroma poduzetja. Izogiba se sestankov, dela, nič mu ne gre od rok in človek začne v takih dneh obupavati, ker sam ne ve kaj mu pravzaprav manjka. No spretni ljudje k sreči vedo, da se nesrečni dnevi bogato nadomeste z drugimi, v katerih gre vse gladko pod roko. Ako človek trpi na prebavnim poteško-čam, pomanjkanju teka, na slabosti, spekli-nam, napenjanju, po vračanju itd., potem je lahko prepričan, da je pozabil preskrbeti Thierry-Balzam, brez katerega nebi smela nobena hiša biti, ker ta Balzam v naštetih slučajih gotovo pomaiga! Podrobno o tem opisujejo oglasi v našem koledarju. Naročajte ga naravnost od: Lekarne pri »Angeln Varuhu«. Adoll-a pl. Thierry-a nasl., Pregrada št. 182 (via Zagreb), Savska banovina, Jugoslavija. 1 karton s 6 steklenic din 60.—, 1 velika spec. steklenica din 55.—, skupaj s pako-vanjein in poštnino. ;!/K PRAVI Hahastirs» balsam proi*v' ■odi apoteka gebaut I Bai . iinifcd Zdravje ni vse, • vendar brez zdravja vse ostalo ne pomeni ničesar Desettisoči družin, pradedov, dedov, očetov in otrok so nabavljali 2 zakonom zaščiteni M »» Pravi somostonskl bnlinm iz 100-letne apoteke GEBAUER - BAČ že celo stoletje kot prvo pomoč v sili in so ga hvalili in cenili kot domače sredstvo najplemenitejše vrste! Tudi Vi ga potrebujete! Notranje deluje moč pravega samostanskega balzama posebno na želodec. Želodčne teškočc, vzdigovanje kisline, prehlad želodca, pritisk in bolečine okoli želodca in jeter, kakor tudi vse mot-> nje, povzročene vsled slabega delovanja želodca, se ublažujejo ali pa popolnoma odpravijo. Pravi samostanski balzam odpravlja slabe vetre iz telesa, odpira sluz jeter in črev, olajšava in ugodno vpliva na stolico. Zelo tudi koristi proti hemoroidom (zlati žili) in proti glistam. Omiljeno je tudi čiščenje krvi s tem pravim samostanskim balzamom. Bolni zobje in meso okoli njih se mora pravtako namazati z njim. Za zdravljenje ran, nadalje za mazanje bolnih prsi pri materi-dojilji, je posebno potreben pravi samostanski balzam, ki se ga ne more dovolj priporočiti. VARUJTE SE ZAMENE ALI POTVORB! Pravi samo z zaščitnim znakom samostana, se dobiva edino iz 100-letne apoteke GEBAUER-Bač (Dunavska banovina) kamor se pošiljajo vsa naročila. Takoj po prejemu naročila pošljemo: 6 steklenic za 60 din brez naplačila poštnih stroškov, 12 steklenic za 108 din brez naplačila poštnih stroškov. brati v »eni sami sapi« kar 50 dni in 50 noči, za sam natis tega neznanskega števila s 15 milijoni številkami pa bi rabili 10 knjig po 300 strani in na vsako stran bi morali staviti 50 vrst s po 100 številkami. Ogromno število zvez med možganskimi stanicami omogoča nepregledno množico misli, občutkov, spoznanj in hotenj, tako da je duševno življenje vsakega posameznika samo ena izmed neštetih možnosti, ki jih omogoča notranja zgradnja njegovih možgan. • Duševna višina posameznika se ravna po številu živčnih stanic v možganski skorji in po lahkoti, s katero se upostavljajo med njimi stiki. Otrok, ki se uči poštevanko števila 3, sili često v potu svojega obraza določene možganske stanice k pravilnemu medsebojnemu delovanju. Ko doraste, ugotovi »igraje«, da je 2X3 šest, tako izborno in hitro delujejo že tolikokrat preizkušene zveze med do-tičnimi možganskimi stanicami! Število stanic v sivi možganski skorji je pri človeku mnogo večje kot pri najvišje razvitih opicah; s tem v zvezi pa je tudi neizmerno povečana razgibanost duševnega delovanja. V človeških možganih so se močno razvila predvsem okrožja za višje umstveno delovanje, ki so pri opicah še čisto neznatna. Zaradi tega je duševnost človeka čisto svojevrstna, čeprav najdemo že pri šimpanzu prve početke razuma. Čisto v ozadje so pa potisnjeni pri človeku vodilni duševni pojavi živali, to je nagoni. * Žival se ravna skoraj pri vsem, ali pri vsem svojem delovanju po prirojenih nagibih ali nagonih, katerih se ne zaveda in katerim slepo sledi. Nagoni so se razvili v živalski duševnosti v dolgih tisočletjih in desettisočletjih in so se izoblikovali do dovršene popolnosti. Že tisočletja grade čebele geometrično pravilno satovje, vedno na isti strogo določen način, ne da bi se tega učile; mnoge vrste rib potujejo za časa drstitve tisoče kilometrov daleč v oceane, ki jih niso še nikdar videle, ptic selilk se polasti v jeseni nemir, ki jih žene po natančno določenih potih v toplo Afriko in drugam, mlada mačka zadrgeče in krivi kremplje ob pogledu na okrvavljeno miško, ki ji jo je mati prvič prinesla, petelin besno preganja svojega tekmeca na kokošjem normalni potek dejanja, vidimo, da žival sploh ne ve kaj dela. Neka vrsta os skrbi za svoj naraščaj tako, da najprej izkoplje v zemljo jamico, ki jo nato začasno zadela. Nato odleti in ujame kakšno gosenico ali kako drugo žuželko. Ker je ta plen namenjen bodoči osji ličinki za hrano, ne sme niti pobegniti, niti zgnjiti; to do- Češkoslovaška armada dvorišču itd. Čim nižja je duševnost kake živali, tem bolj prevladujejo v njej slepi nagoni. Vsak nagon je sestavljen iz cele vrste posameznih, strogo zaporednih dejanj, katerih vsako poteka togo, nespremenljivo, brez zavesti, tako kot delovanje stroja. Lačni novorojenček nič ne misli, a vendar išče materine prsi »sam od sebe«, sesa in požira »sam od sebe«, ne da bi ga bilo treba tega šele naučiti. Najpopolnejše so se razvili nagoni pri žuželkah. Kot komplicirani nagonski stroji prično žuželke svoje življenje, ki je vpreženo v jeklen jarem nagonov, vse dokler ne pokonča nagonskega stroja smrt. Na prvi pogled zgleda, kot da so nagonska dejanja razumna, kot da žival pri tem misli. Če pa posežemo le malo v seže osa s tem, da zastrupi svojo žrtev z želom tako, da ni »niti živa, niti mrtva«. Z ohromljeno žrtvijo poleti pred jamico, odloži tam v bolečinah se zvijajočo žrtev in odkoplje vhod v jamico. Potem zavleče ujeto zalogo žive hrane v votlinico, zabode globoko v goseničino telo svoje jajčece, gre iz votlinice in jo končno zadela. Delo je opravljeno, razvijajoča se osa bo dobro preskrbljena s hrano, imenitno skrita pred sovražniki in dobro zavarovana pred vremenskimi neprilikami. Zamotano nagonsko dejanje je izborno poteklo in ne bi se mogli dovolj načuditi smotrenemu delu neznatne ose, če bi vse to izhajalo iz njene lastne odločitve. A njena duševnost je taka, da sploh ne more drugače ravnati kot ravna in da nima pri vsem tem skrb- mico zadelavati! Tačas pa položimo nem početju niti trohice zasluženja. pred jamico ohromljeno gosenico, ki Češka legionarja v Rusiji Pustimo n. pr. naj zavleče osa ohromljeno gosenico v votlino, naj zabode vanjo jajčece in naj začne končno ja- smo jo odvzeli kaki drugi osi! Po končanem delu se bo osa obrnila, hoteč odleteti. Tu pa zagleda zvijajočo se gosenico, ki smo jo položili pred jamico in njene modrosti je takoj konec. Zvijanju gosenice pred votlinico sledi vendar odkopavanje! In nemudoma se spravi na delo. Ko pa zagleda v odkopani jamici gosenico z že vloženim jajčecem, jo pusti njena modrost zopet na cedilu. Delo je vendar že opravljeno, votlinico je treba samo še zapreti! Ko je votlinica drugič zaprta, zagleda znova zvijajočo se gosenico in jamico je treba seveda znova odpreti! Njena duševnost enostavno ne more spoznati stvarnega stanja. Kaj takega se ji ni še nikdar pripetilo — in verjetno tudi njenim prednikom ne — in tako bega od ene gosenice do druge, ne da bi jo njeni možgani poučili, da ni tako prav. Nagoni delujejo izborno samo v normalnih okoliščinah, vsaka novost jim je nerazumljiva. Da so se izoblikovali v svoji dovršeni popolnosti, zato je bilo treba dolgih tisočletij in razumljivo je, da se ne morejo v svoji okorelosti izpremeniti v kratki urici! Nagoni, ki obvladujejo v tako veliki meri vso duševnost živali, so zadobili pri človeku tekom dolgega razvoja podrejeno vlogo. Kar je nagonov pri človeku ostalo, so vsi prepojeni z višjo duševnostjo in v veliki meri podvrženi naši volji. Le v izrednih primerih se sprostijo s svojo nekdanjo živalsko silo in tedaj je človek često nevaren, živ dokaz svojega živalskega izvora. * Z razvijajočimi se možgani je raslo tudi duševno življenje človečnjakov. Vedno več pojmov je obvladoval njih um in v družinskem ter drugem sožitju je bilo vedno pogosteje potrebno medsebojno sporazumevanje. Medsebojno sporazumevanje ni posebna novost človečnjakov. Mnoge višje razvite živali, posebno mnoge ptice in sesalci, razpolagajo z večjo ali manjšo množino znakov za sporazumevanje. Že enolično krakanje jate vran ni nekaj tako dolgočasnega, kot se nam navadno dozdeva. Po dolgotrajnem opazovanju, ali bolje prisluhovanju, spo- znamo lahko čisto svojevrstne »napeve«, katerih vsak ima svoj poseben pomen. Z njimi si vrane sporočajo razne stopnje preteče nevarnosti, opozarjajo se na smer nadaljnega leta, včasih zveni v njihovem krakanju dobrohoten pozdrav, drugič pa izražajo s svojim zategnjenim k-r r-r-a-v svoje svatovsko razpoloženje. Vsak ljubitelj psov spozna po načinu lajanja duševno razpoloženje svojih varovancev. Tako so ugotovili pri gojobih in kokoših po 12, pri psih 15, pri govedu 22, pri nekaterih vrstah opic po 20 različnih glasov, katerih vsak ima svoj določen pomen. Tudi prvi človečnjaki so se gotovo še sporazumevali na tak priprost način. Razen tega so si gotovo že prav kmalu pomagali s prvim, še danes najbolj razširjenim »mednarodnim« jezikom — s kretnjami. Silen razvoj mo-žgan je končno dovedel do tega, da je začel človek označevati posamezne pojme z besedami. Človeška govorica pa se bistveno razlikuje od živalskega sporazumevanja. Živalsko sporazumevanje primerjamo lahko s signaliziranjem z zastavicami, kot ga uporabljajo pri vojakih, ali kot so ga včasih uporabljali na ladjah. Gotov signal z zasta- DOBER IZBOR! Vsak, kdor zna prav razpolagati s svojim denarjem, se ne more takoj brez premisleka odločiti, da kupi kar je, temveč bo prej gledal na tvornost in veno predmeta, ki ga kupuje, a to vse zna-či premišljeno izbrati in kupiti. Ali danes je zelo malo stvari, katere bi se moglo brez napake izbrati in kupiti, ter da te za svojo svrho popolnoma odgovarjajo, a med te spada splošno poznano in priljubljeno Thierry-jevo Centifolijsko mazilo za rane, poznano kot izvrstno sredstvo pri svežih in zastaranih ranah, kakor tudi gnojlivih ranah in turih. To mazilo omili bolečine, a vsled svojega globokega delovanja izpod kože rane dobro prečisti in razkuži. Podrobno o tem opisuje oglas v našem koledarju. Naročajte to mazilo naravnost od: Lekarne pri »Angelu Varuhu«, Adoli-a pl. Thierry- nas!.. Pregrada št 182, (via Zagreb), Savska banovina, Jugoslavija. 2 lončka skupaj s pakovanjem in poštnino din 28, 4 lončki din 48—, /*\ I I šumeča OLI vJ limonada v tabletah po 50 par Slastna osvežujoča pijača za staro in mlado / Dobi se povsod, kjer so vidni lepaki „Clio“ HaUdxweli sc I/cun JM\ xL&fi&dt? Gotovo prvi, bolj negovani čevelj! Vsak čevelj morate napeti na kopito In ga čistiti z dobro terpentinsko kremo, potem bo zelo trpežen in Vam v veselje Najbolj zahtevana in največ razširjena je krema za öevlje V Smot-paria vico je pomenjal n. pr.: »Ali je vse zdravo?«, drug signal: »Ali prinašate kaj pošte?« in podobno. Na tak priprost način je možno staviti nekaj najvažnejših vprašanj in dobiti nanje odgovor in nič več. Nemogoče bi bilo n. pr. na ta način sporočiti pozdrav: »O kako srčno se veselim, ko po dolgih, težkih letih zopet vidim svojo drago rojstno hišo!« Živali se sporazumevajo v različnih položajih z različnimi signali, ne morejo pa teh signalov samih smiselno sestavljati in izražati z njimi svojih namer, občutkov in misli. (Kolikor jih sploh imajo!) Človek pa veže posamezne besede, ki mu pomenijo določene pojme v stavke, ki izražajo lahko še tako zamotane misli, občutke in hotenja. Kot je mogoče s 25 črkami naše abecede spisati vse knjige, ki so ali ki bodo kdarkoh izšle v knjižni slovenščini, tako je mogoče sestaviti cele množice stavkov, katerih vsak nam izrazi posebno misel, že z majhnim besednim zakladom. Z medsebojnim sporočanjem izkustev, spoznanj, občutkov in namer se je silno naglo pospešil nadaljni duševni razvoj človeka. Posamezen človek ni več navezan sam nase. Živa govorica je povezala vse ljudi v veliko zajednico, v kateri je lahko vsak posameznik deležen spoznanj vseh in vsi spoznanj enega. * Že sredi preteklega stoletja so našli prve telesne preostanke pračloveka. Leta 1856 so odkrili v Neandertalu pri Diisseldorfu v Nemčiji na strmi apnenčasti pečini 5 m 'dolgo votlino. Ko so delavci odstranjevali s tal votline kaka 2 m debelo plast gline, so zadeli na »človeško« okostje, ki je bilo z glavo obrnjeno proti izhodu votline. Kosti so bile močno preperele, tako, da jih niso spočetka niti dobro opazili in tako so večino okostja uničili. Ohranil se je samo zgornji del lobanje, nekaj kosti zgornjih in spodnjih udov in nekaj odlomljenih kosov reber. Natanč- nejša preiskava je pokazala, da šo morale pripadati te kosti bitju, ki je brez-dvomno hodilo pokonci, ki pa je bilo vseeno precej drugačno od današnjega človeka. Čelo je bilo izredno nizko in nazaj obrnjeno, cela lobanja nizka, nad očesnima votlinama pa sta se nahajala močna, stršeča koščena nabora. Ta najdba je vzdignila mnogo prahu, ki se ni polegel dolga desetletja, saj je šlo za načelo rešitev vprašanja o resničnem obstojanju vmesnih členov v razvojni vrsti človeka. Ena stranka je proglašala nekdanjega lastnika teh preperelih kosti za človeškega prednika iz ledene dobe, druga pa je razlagala, da so posebnosti najdenih kosti posledice raznih bolezni, za katerimi je trpel davni nesrečnež. Mnogi se nikakor niso mogli sprijazniti z domnevno starostjo te najdbe in ugibali so celo, da-li si ni poiskal na onem samotnem mestu groba kak ruski kozak iz napoleonskih vojn. 31 let pozneje so našli podobne, a številnejše preostanke v neki votlini pri belgijskem mestu Spy. Ta najdba je bila neprimerno ugodnejša, ker so obenem izkopali iz iste plasti številno orodje in sicer ne iz Napoleonih časov, ampak iz stare kamene dobe, zraven pa še celo množico kosti najrazličnejših že davno izumrlih živali, tako n. pr. kosti mamuta, kateremu je moral biti izkopan pračlovek potemtakem sodobnik. Pozneje so se podobne najdbe vedno češče množile, tako da poznamo danes že nad 30 najdišč pračloveka, a vsa iz Starega sveta in prav nobenega iz Amerike. Razen najdb pračloveka, ki je današnjemu človeku še najbližji, so izkopali v zadnjih 47 letih tudi preostanke drugih davnih človečnjakov, med katerimi sta najbolj poznana opičji človek ali predčlovek iz Trinila na južno-azijskem otoku Javi in pa predčlovek iz okolice Pekinga na Kitajskem. Zanimiva je primerjava velikosti lobanjskih votlin najdenih človečnjakov. Dočim doseže največja lobanjska votlina opic kakih 600 cm3, obsega lobanjska votlina opičjega človeka z Jave kakih 900cm3, a lobanja pračloveka iz Neandertala se približuje z vsebino preko 1200 cm3 že močno lobanjam današnjih ljudi, ki vsebujejo navadno kakih 1400 cm3. Pekinški predčlovek je živel v začetku ledene dobe, pred kakimi 500.000 leti. V votlini, v katero se je zatekal, so našli tudi različno kameno orodje, ki ga je uporabljal in pa ostanke pepela in oglja, znamenje, da se je že posluževal ognja. Med vsemi najdbami davnih človečnjakov pa je najobširnejša in nam najbližja najdba krapinskega pračloveka, ki je živel pred najmanj 30.000 leth Skozi hriboviti svet, ki prehaja kot zadnji izrastek Alp polagoma v ve liko Panonsko ravnino, teče blizu slo-vensko-hrvaške meje proti jugu reka Krapinica. V njenem koritu se počasi kotalijo oblice, večji in manjši okro-glasti kamni iz raznovrstnega materi-jala, ali pa leno drse po dnu sploščeni splaki. Hribi na obeh straneh reke so porasli z lepim gozdom, ob strugi sami pa se vrste pasovi rodovitne zemlje, ki omogočajo raznim kulturnim rastlinam bujno rast. Glavno naselje v tej dolini je mesto Krapina. Poleg mestne- 'Uikirikiiii BOL7ŠEGA OD HROVATOVEGA FIRNEŽ*..... hrovat: m PREGRADA J EDINO PRAVI BALZAM IZ LJEKARNE KÄNGJELU EUVARU THIERRY, PREGRADA. (JUGOSLAVIJA). THIERRY1“ BALZAM Edino pristen samo z zakonom varstvenim žigom »Zelena nuna« in imenom »Thierry Uporablja se pri motnjah prebave, hlipkanju, kolcanju, želodčnih bolečinah, pomanjkanju teka, želodčnih krčih, črevesnih boleznih in driski. — Nadalje pri oslabelosti, onemoglosti, nezavesti, proti zobobolu, pri bolezni ust in grla za grgranje ter kot blažilno sredstvo bolečin in trganja udov. Oglas po uver. min. zdravja in soc, pol. S. br. 12947 od 7. V.. 1934 THIERRYJEVO CENTI-FOLIJSKO MAZILO (mast za rane) edino pristno samo z zakonom varstvenim znakom križa z ovito kačo in s centifolijsko rožo Thierry-jeva mast iz centifolije ublažuje bolečine, izvleče iz rane nesnago, pospešuje zdravljenje rane, ublažuje/ obolenja, ter se toplo priporoča pri različnih svežih in zastaranih, kakor tudi gnojnih ranah in turih, ker je razkuževalno sredstvo, poznano v tu- in inozemstvu. Thierryjevi zdravimi Izdeim (Thierry-Balzam in Cen-tifolijska mast) se dobivajo v lekarnah, a kjer jih ne dobite z zgoraj omenjenimi zavarovalnimi znamkami, jih naročite naravnost od: Lekarna pri „Angelu Karunu'“, Adolf a pl. Thierryja nasl. Pregrada St« 182 (via Zagreb) Savska ban. Cene Thierry-Balzama skupaj s pakovanjem in poštnino: 6 steklenic 60 din, 1 velika specialna steklenica 55 din. Cene centifolijske masti skupaj s pakovanjem in poštnino: 2 lončka 28 din, 4 lončki 48 din, 6 lončkov 66 din. PRI VEČJIH NAROČILIH ZNATEN POPUST! Pošilja se po povzetju ali pa če se denar pošlje vnaprej. Veliki cenik, poučno brošuro, koledar 1939 pošljem na zahtevo brezplačno. Oglas po uver. min. nar. zdravja in soc. pol. S. br. 12-948 od 7. VI. 1934 To je varstvena znamka edino pristnega THIERRY- BALZAMA. Varujte se ponarejanja! PREGRADA To je varstvena znamka edino pristne THIERRY-jeve CENTIFOLIJSKE MASTI! Varujte se ponarejanja! ga kopališča se dviga tik nad reko hrib Hušnjakovo. V višini 25 m nad sedanjim tokom reke je vdelana v steno hriba plošča, ki te opominja, da je bila tu nekoč votlina, v katero se je zatekal in tudi bival v njej krapinski pračlovek. Leta 1936. umrli profesor zagrebškega vseučilišča, Gorjanovič-Kramberger, je vodil v letih 1899, 1900, 1903 in 1905 izkopavanja te votline in je vse najdbe tako temeljito in strokovnjaško obdelal, da je po njih postalo malo mestece Krapina svetovnoznano. Ledena doba, ki je napočila pred kakimi 500.000 leti, ni bila v vsem svojem trajanju enotna in ledena, kot bi sklepali po imenu. Mrzlim dobam, v katerih je bila poledenitev mnogih predelov Zemlje izredno močna, so sledila toplejša obdobja, v katerih so postale zime krajše in milejše, ali so se pa sploh umaknile stalno toplemu podnebju. Tako razlikujemo vsega štiri ledene dobe, med njimi pa tri medledene, v katerih so se ledeniki umaknili visoko v gorovja in so se prej zaledenele doline in gri- či odeli v bujno rastlinsko odejo. Čas' pred kakimi 30.000 leti pade v tretjo medledeno dobo, v kateri je bila temperatura ozračja znatno višja kot danes. Dolina in obronki okoli Krapine, so bili tedaj zaraščeni z mnogo »toplejšim« rastlinstvom. Temni gozdovi, ne-prodirne goščave in soparne loke so omogočale življenje izredno pestremu živalstvu. Razen množice živalskih vrst, ki žive tam še danes, so oživljali MODNA TRGOVINA nton laš MARIBOR, Sfovenska uf. 4 tedanjo pokrajino še celi tropi živalskih vrst, ki jih danes ne najdemo več tam, ali pa ki so že povsod izumrle. Reka Krapinica je bila tedaj precej večja in je tekla 25 m višje od današnjega korita. Že potem lahko sklepamo, kako počasno je ustvarjanje narave. V peščenjak hriba je Krapinica sčasoma izkopala prostorno votlino. Na dno votline je nanesla kakih 80 cm debelo plast blata in peska, nad to plast pa je v nadaljnem svojem poplavljanju na-gromadila močno plast debelejšega kamenja. Med debelejše kamenje je voda še nadalje odkladala glinasto blato, s stropa votline so se pa luščili drobni kosci peščenjaka in padali na tla. Tako je nastala končno iz debelejšega kamenja, blata in odkrušenih koščkov peščenjaka plast, ki je pokrivala dno votline metre na debelo. Cela množica kamenega orodja, ki je bila raztresena po tej plasti dokazuje, da je moral že za časa njenega nastajanja pračlovek pogosto zahajati v votlino. Pozneje je voda spremenila smer toka in ni več dosezala dna votline. S stropa so se pa še vedno krušili delci peščenjaka in padali na tla. Pokrivali so orodje, ki ga je pračlovek v jami odmetaval, ognjišča, ki jih je uporabljal, preostanke njegovih pojedin in pa trupla bitij, ki so tu umirala. Tekom dolgih dob so zapolnili raz strop padajoči delci skoraj vso votlino, tako, da je bilo njeno dno končno pokrito z 8.5 m debelo plastjo ma-terijala. Oorjanovič je preračunal, da je rabila ta plast za svoj nastanek najmanj 8000 let. Dolge dobe je zahajal pračlovek v votlino, saj je bila cela plast polna ognjišč in vsakovrstnega orodja! Najvažnejši je del plasti, ki je ležal približno 1 m nad naplavljenim materi jalom. Tu se je nahajalo veliko ognjišče in velika množica večinoma razbitih in tudi več ali manj ožganih kosti, ki so pripadale najmanj desetim po-edincem pračloveka, različnih starosti, otrokom in odraslim. Iz ogromne množice najdenih kosti, si lahko dobro in zanesljivo ustvarimo sliko zunanjosti krapinskega pračloveka. Krapinski pračlovek je bil majhne rasti, dosezal je največ 160 cm. Truplo je moralo biti čokato, na precej kratkih nogah. Sklepamo lahko, da je sicer hodil pokonci, a da je imel pri tem kolena nekoliko upognjena in celo truplo nagnjeno nekoliko naprej. Gla- Sl. 1: Levo okostnica gorile, največje, najmočnejše in najredkejše človeku podobne opice; desno okostnica človeka va je bila razmeroma velika. Lobanja je bila nizka, z izredno nizkim čelom, oči so bile bolj razmaknjene kot pri današnjem človeku in so tičale globoko pod mogočnimi koščenimi nabori. Nos je bil kratek, nizek in širok. Zobje so bili minogo močnejši kot pri nas, ravnotako pa seveda tudi čeljusti in pa mišice, ki so jih premikale. Spodnja čeljustnica ni imela koščenega podbradka, kot ga vidimo pri današnjih ljudeh, vsled česar je potekala brada v loku od ust k vratu. Kakšne barve so bili lasje, oči in koža ne moremo povedati. Najdene kosti so pripadale dvem plemenom. Eno je bilo višje rasti, vendar ni imelo preko 160 cm te- lesne višine, drugo je bilo manjše in je imelo nižje čeljusti kot prvo. Duševne zmožnosti krapinskega pračloveka so morale biti, sodeč po njegovem izredno nizkem čelu in majhni možganski votlini, v primeru z današnjim človekom zelo majhne; saj so bili ravno čelni in temenski deli možgan izredno majhni. Gotovo ni bilo duševno uživanje najljubša zabava davnih Kra-pinčanov! Skoro gotovo še niso znali govoriti, vsaj v današnjem smislu ne, a dajali so od sebe različne glasove in so se gotovo sporazumevali tudi s pomočjo kretenj. V tej domnevi nas potrjuje predvsem njihova spodnja če-ijustnica, brez koščenega bradnega izrastka. Na ta izrastek se priraščajo pri današnjem človeku predvsem govorilne mišice. V tej domnevi pa nas podpira tudi rentgenska preiskava spodnje čeljustnice krapinskega pračloveka, ki nam dovoljuje natančnejši pogled v njeno notranjo zgradnjo. Najrazno-vrstnejše orodje, ki ga je zapustil krapinski pračlovek pa priča, da je bil, kljub vsem tem pomanjkljivostim, vseeno mogočen, brezobziren, krut in rešpekt vzbujajoč faktor tedanjega živega, sveta. V toplem podnebju tedanje dobe se je klatil pračlovek po goščavah in gozdovih okoli Krapine. V reki je od časa do časa nabiral pripravno trdo kamenje, ki ga je na posebne načine tolkel, da je dobivalo ostre robove ali konice in pripravljal tako najrazličnejše orodje, večinoma v velikosti škatlice za vžigalice ali slično. Gotovo je nosil V LASTNEM INTERESU vsakega je, ki boleha na astmi, pljučni bolezni ali kaj sličnem, da se posluži najbolj znane in dolgo let obstoječe firme Puhlmann & Co., Berlin 436, Miiggelstrasse Nr. 25—25a, ki pošlje vsakemu brezplačno in prosto poštnine poučno brošuro s slikami. Prečitajte oglas v oglasnem oddelku. Gospodinjo! Sli že kuhaš s plinom? najpotrebnejše orodje stalno s seboj, mogoče v posebni kožni torbici. Jedel je vse, kar je mogel dobiti pod zob: vse od plazeče se golazni do največjih živali, pa seveda tudi mnogovrstne rastlinske plodove in korenine, ki sta mu jih nudila goščava in gozd. 2ivali je pobijal s kamenjem, s palicami, z ostrim kamenitim orožjem, ali pa jih je lovil v pasti, jim nastavljal zanjke in podobno. Pogosto je zavlekel ubite živali v votlino, kjer se je z njimi nadalje gostil. Iz mnogih, v jami zavrženih, do danes ohranjenih kosti teh živali, izvemo za nekatere »specialitete« teh gostij. Največ, in sicer več kot 300, živalskih kosti v krapinski votlini pripada Merckovemu nosorožcu, ogromni, povsod že zdavnaj izumrli živali, ki je imela nad nosom dva velika, zaporedna roga. Njegov še danes živeči bližji sorodnik, afriški nosorožec, ki je brez repa preko 3m dolg, preko iy2 m visok in ki doseže tudi 2000 kg teže, nam še danes nudi približno sliko orjaške- / Odalberl Qusel\ /_______MARIBOR \ Trgovina dvokoles, Auto- in Motopribor, Radio in šivalnih strojev HENRIK ARLATI MARIBOR, Ulica 10. oktobra št. 4 se priporoča ga, v svoji togoti strašnega sodobnika krapinskega pračloveka. Še danes prebivajo nosorožci najrajši v goščavah in nepredirnih gozdovih blizu vod, kamor se hodijo napajat in kopat. Ker uporabljajo stalno iste poti, zgledajo končno njihove »steze« kot globoko' v zemljo steptane ulice, sredi goščave in pragozda. Boj nosorožca in pračloveka je bil neenak boj. S svojim pripro-stim orožjem si ni upal nad takega orjaka, ker ga pa je vseeno močno skominala obilica nosorožčevega mesa, se je posluževal pri tem počenjanju zvijač, kot se jih poslužujejo še danes domačini v Afriki. Sredi nosorožčeve ulice je izkopal globoko, ozko jamo, ki jo je skrbno prikril z vejevjem in potem brez posebne nevarnosti pobil ujeto žival. Kose ubite živali je jedel kar pri pasti, ali pa si je poiskal pripraven prostor, kjer se je nadalje mastil in nekatere kose tudi opekel in spekel, kot nam pričajo posamezne v krapinski votlini najdene opečene nosorožčeve kosti. Posebna slaščica so morali biti krapinskemu pračloveku nosorožčevi mladiči, ker so našli v votlini vse polno kosti mladih in celo še nerojenih nosorož-cev. S kako vnemo je moral davni Krapinčan prirejati love na breje in doreče nosorožčeve samice! Izdatne love ie prirejal tudi na tura, diviega prednika našega domačega goveda, od katerega ie najdenih v krapinski votlini 60 zob in vse polno drugih kosti. Kosti DOBRI STARI ČASI SO MINULI! Svet se je v zadnjem stoletju temeljito izpreme-nil. Vendar so še vedno dobra, stara zdravila! Prosimo Vas, da prečitate v lastnem interesu oglas, natisnjen v tem koledarju, o pravem samostanskem balzamu 100-letne lekarne Gebauer-Bač, ki se ga kot prvo pomoč v šili in kot najplemenitejše hišno sredstvo ne more dovolj priporočiti! Nabavite si ga tudi Vil - so povečini razbite in mnoge ožgane. Posebno dolge cevaste kosti je razbijal namenoma, da je lahko posrkal iz .njih mozeg, čigar uživanje je moralo biti zanj višek vseh zemeljskih slasti. Iz kosti je izdeloval tudi orodje, kože ubi- lovskega revirja, se je podal naprej, s »trebuhom za kruhom« in se je oddaljil iz soseščine votline. Številna ognjišča s pepelom in ogljem v vsem 8V2 m debelem skladu na dnu krapinske votline, dokazujejo, da Sl. 2: Okostje glave človeka, šimpanza in orangutana, človeku podobne opice z velikih azijskih otokov Sumatra in Borneo tih turov pa je predelaval za oblačila. Od večjih živali je lovil še rjavega medveda in neprimerno večjega, že izumrlega medveda-brlogarja, ki je pa tudi sam zahajal v votlino, v njej pogosto gospodaril in v njej umiral. Kot »priboljšek« so se pojavljali na mizi pračloveka še bobri, od katerih je gotovo uporabljal tudi dragocene kožuhe, dalje divji veper in že izumrli orjaški jelen, čigar rogovje je merilo v vsej svoji košatosti preko 3x/2 m. Redkokdaj pa so našli, ukanjeni po pračlo-vekovih zvijačah, svoje poslednje počivališče v pesku krapinske votline hitri tekači, kot n. pr. navadni jelen, srpa in divji konj. Razen vseh naštetih, so našli v krapinski votlini še kosti mnogih drugih vrst živali, ki so prišle v votlino deloma prostovoljno, deloma kot plen pračloveka-lovca. Ko je krapinski pračlovek pospravil najlepše iz svojega je pračlovek že znal uporabljati ogenj. Verjetno je, da ga je znal že sami pripravljati in da ni bil vezan samo na skrbno čuvanje ognja, ' ki ga včasih nudi narava. Oorjanovič je tolmačil odlomljen košček prvotno mogoče V4 m dolge bukove palčice, ki je bil na enem koncu zaokrožen in nekako ožgan, za pripravo s katero je pračlovek proizvajal ogenj. Svojo »vžigalico« je pračlovek postavil po tej razlagi z zaokroženim koncem v plitvo globe- DOBRO HIŠNO SREDSTVO VELJA VEC KOT TISOČ DOBRIH NASVETOV! Hišni fluid »Biljna rosa«, izdelek 100-letne lekarne Gebauer-Bač, je očitno najboljše in najbolj izkušeno sredstvo za vse in vsakega! Radi tega berite v lastnem interesu celostranski oglas te stare in priznane lekarne v našem koledarju in zahtevajte brezob-vezno malo, poskusno stekleničico hišnega fluida »Biljna rosa«, ki se pošilja popolnoma brezplačno. Zadostuje, da jo zahtevate z dopisnico. ii. aiiall. Ms. tahin. bnid - Mesina illnma - Tdti-Zl lico suhega lesa in jo potem hitro vrtel nimi kostmi se nahaja desna kljtučnica, med dlanmi. Na ta način proizvajajo ki si jo je moral davni Krapinčan pri ogenj še danes nekatera avstralska ple- kakem silovitem padcu ali udarcu zlo- Sl. 3: Hrib liušnjakov pri Krapini za časa izkopavanj v krapinski votlini. V peščenjak a je izdolbla reka široko odprto votlino; do b je nanesla naplavine, na katere so padali s stropa delci peščenjaka in stvorili metre debelo plast, ki je pri c še neprekopana. mena. Mogoče pa je netil ogenj s pomočjo kresanja ali tudi kako drugače. Krapinski prači'ovek je doživljal tudi razne nezgode ifl nesreče. Med najde- miti, ki se je pa pozneje lepo zarasla. Že tedanja skromna civilizacija pa je odtegovala pračloveka naravi in spreminjala način njegovega priprostega življenja v taki meri, da so se pojavljale na njegovem telesu že neugodne posledice. Na nekaterih najdenih kosteh in kostnih sklepih so vidne bolezenske tvorbe, pa tudi pomanjkljivo razvita sklenina na približno desetih najdenih zobeh, priča o senčnih straneh popolnega umikanja iz objema narave. Posebno začudenje pa je vzbudilo dejstvo, da so bile skoraj vse najdene pračloveške kosti strahovito zbite, strte in razmetane. Razbite so bile vse lobanje in vse čeljusti in povečini močno ožgane, a niti ena od razbitih cevastih kosti ne kaže sledov ognja. Vseh deset ali več davnih praljudi, otrok in odraslih oseb, katerim so nekdaj pripadale najdene kosti, je moralo umreti strahovito nasilne smrti. Po njihovi smrti je moral nekdo trgati z njih. še gorko meso, piti njihovo kri, razbijati njihove cevaste kosti, sesati iz njih še topel, surov kostni mozeg, kuriti ogenj in pripravljati iz posameznih odlomljenih, odsekanih in odtrganih kosov — pečenko. Nihče drugi ni mogel biti to, kot pračlovek sam. Oboroženo krdelo praljudi je iz zasede napadlo in pobilo drug trop praljudi in zavleklo mrtva trupla v votlino, kjer je priredilo ljudožrsko pojedino in se gostilo na njej, dokler ni bil pospravljen zadnji kos mesa. Nasičeni zmagalci so odšli, sledovi njihovega početja pa so se ohranili do danes. Ogromno ognjišče v krapinski votlini z vsenaokrog razmetanim orodjem je prva velika priča kulture pračloveka, obenem pa tudi priča velikega poboja človečnjakov. * SAMO KDOR PRAVILNO KUHA, kuha dobro in varčno! To velja za vsako jed, posebno pa še za belo kavo. Kadar kuhate kavo, mislite na tole: Za dobro belo kavo je treba dodati dobro mero »Pravega Francka« — rajši malo več kakor pa premalo! Sl. 4: Krapinski pračlovek, kot si ga mislimo po dopolnitvah najdenih kosti z mehkimi deli V zadnji ledeni dobi, ki je sledila tretji medledeni, postajajo sledovi pračloveka vedno redkejši; pojavijo pa se številna selišča človeka, ki je že v vseh bistvenih znakih enak današnjemu človeku. Kultura stare kamene dobe se umika popolnejši kulturi nove kamene dobe. Človek te dobe je imel že mnogo višje razvito duševno življenje kot pračlovek. Premišljal je že o življenju in o sebi, saj je n. pr. na svojevrsten način pokopaval svoje mrliče in okrasil marsikatero svojo votlino s pripro-stimi rizbami živali in ljudi, s slikami lovskih prizorov itd. Bz kosti in rogovij je rezljal različne kipce, okrašene palice, na nit nanizane lupine školjk je uporabljal za nakit in podobno. Čeprav je bilo življenje teh ljudi še zelo pri-prosto in njihovo znanje kaj skromno, so ravno oni bili tisti tihi in nepoznani delavci, ki so v vztrajnem delu iz Cenen In dober Koks kupite v plinarni! 89 roda v rod izpopolnjevali svoje znanje in ustvarjali tako temelje tudi naše današnje kulture. Saj zasledujemo lahko razvoj človeškega duha od teh prvih početkov nepretrgoma vse do onih časov, ko si je ustvaril že visoko kulturo in nam začel zapuščati o sebi pisana poročila. Tako se je začel človek vedno bolj odtujevati divji prirodi, vedno više se je začel dvigati nad njo, vedno uspešneje je začel posegati v njeno snovanje. Nič več ni vezan na počasen tempo, v katerem se izpopolnjuje ostala živa narava. Sleherna izmed stotisočev živalskih vrst, ki prebivajo danes na Zemlji, je z vsemi svojimi organi in z vsem svojim telesnim ustrojem prilagodena razmeram v katerih živi. Njihove pri- Sl. 5: Iz kremenjaka izdelan »nož« krapinskega pračloveka v polovični velikosti lagoditve so dostikrat tako popolne, da strmimo nad iznajdljivostjo narave. A vsak živalski organ, pa naj si bo še tako popolen, deluje dobro samo v ozkih mejah, na katere je žival prilagodena. Ptičje krilo ustreza izborno letanju po zraku, ribja plavut plavanju v vodi, srnina noga tekanju po gozdovih, a vendar si ne bo nobena teh živali nikoli osvojila sveta, ker ne more preko ozkih mej, v katerih živi. Njihovi organi se izpopolnjujejo lahko samo v počasnem tempu zemeljske zgodovine. Če se začno življenjski pogoji hitreje izpreminjati, začno izumirati, kot vidi- Franjo Bureš urar, optik in j u v e lir Maribor, Vetrinjska 26 - Tel. 29-09 Izprašan optik - Zaprisežen sodnijski izvedenec mo n. pr. pri današnjih nosorožcih, slonih, zvereh in celi množici drugih živali, ki nimajo uspešnih obrambnih sredstev zoper človeško orožje, ali pa r. Sl. 7: Umetnost človeka iz kamene dobe. Iz jelenovega rogovja izrezljano palico je davni človek okrasil s slikami, ki jih je urezal vanjo z ostrim, kamenitim nožem. Na prednji strani vidimo dva bežeča divja konja. Nag človek (ali je pri tem opravilu odvrgel oblačilo?) se pripravlja, da vrže v desnega sulico. Za človekom vidimo kačo, ali ptico, ki steguje svoj vrat. (Iz predzgodovinske naselbine pri La Madeleine v Južni Franciji, dve tretjini naravne velikosti) ki se ne znajdejo več v naravi, ki jo tako temeljito spreminja človek — najiznajdljivejši in zato najzmagovitejši član žive narave. Utekel je osorni naravi v kateri žive živali in ustvaril si je milejšo prirodo v šotorih, kočah, hišah, kjer ga ne dosezajo več vremenske neprilike in divji srd zveri. Po svoji uvidevnosti in volji izsekava in preko- Pot k sreči. Ni sreče in veselja brez zdravja. In vendar so mnogi ljudje tako lahkomiselni, da se ne varujejo pred boleznijo. Prehladek, to ima vsak, bo zopet prešlo! Posledica tega je večkrat dolga in težka bolezen, ki ni brez škode za življenje. 2e 50 let priznane Kaiserjeve prsne karamele so preprečile že mnogo zla, one ščitijo pred posledicami prehlada. Razvijajo v grlu toploto in raztapljajo sluz. Za časa dihanja na mrzlem zraku Vam bo ena Kaiser-jeva prsna karamela v ustih varovala zelo občutljive služne kožice Vaših dihal pred prehladom in njegovimi neprijetnimi posledicami. Zaradi svojega prijetnega okusa so priljubljene pri starih in mladih. Karamele morate v ustih počasi raztopiti. Majhnim otrokom pa jih dajte v mleku ali čaju, *-Dobe se v lekarnah in -drogerijah, pava prirodo, jo nasaja in poziduje ter ustvarja svoj lastni svet. Orodje,'ki ga rabi, nastaja v tempu stvariteljskega duha in nič več ne v tempu razvoja živalskih organov. Strl je tempo cele ostale narave in začel gledati nanjo z drugimi očmi. Nič več ni žival, ki se peha od minute do minute v boju za obstanek; nič več ni njegovo najvišje vodilo: žreti ali požrt biti! O njegovem nadaljnem razvoju bo odločalo predvsem spoznanje in zmaga ali poraz koristnega, dobrega in lepega. Neizmerno je število misli, ki jih bo še zamislil in domislil človeški rod. Naj bi zmagale in se uresničile tiste, ki bi čim bolj osvobodile človeški rod njegove živalske dediščine in ga privedle na vedre višave človečanstva, kot sanja vsak resnično kulturen član človeške zajednice. Sl. 6: Izumrli orjaški jelen, sodobnik krapinskega pračloveka Vsakdo- vtr, da je trgovina s papirjem, pisarniškimi strojepisnimi, razmnoževalnimi, tehničnimi in šolskimi potrebščinami jtiuMioM, Sdth&ucfywa Ailita 5 najbolje sortirana trgovina Obračajte se z zaupanjem do nje, ker dobite pri njej prav vse, kar potrebuje najmoderneje urejena pisarna, v prvovrstni kakovosti po konkurenčno nizkih cenah Važni oddelki: polnilna peresa / zastopstvo za svetlopisni papir OZALID / pisemski papir / albumi, trgovske knjige, pisalne garniture / keramika Vse vrste tiskovine Vam izcfefuje čecfno in fično po s o li dn i c e n i JEREB FRANJO Ljubljana; Celovška cesta 14 (Nasproti vefesejma) / Tefefon 35-52 Zahtevajte proračune! Plin —— kurivo sodobnosti! 91 Ztstcun&ii Pxtt/ia Otdsace Ivan Vuk V Zajčevcih je živel trgovec. Pisal se je Jože Obrisača. Imel je trgovino z mešanim blagom, ker kakšna druga trgovina v takšnem kraju kakor so Zajčevci ni rentabilna. Poleg trgovine Jožeta Obrisača sta bili v Zajčevcih še dve drugi trgovini isto tako z mešanim blagom. In vse tri so živele in uspevale zaradi potrebščin faranov Sv. Martina. Da te potrebščine niso bile potrebščine pu-ščavnika Janeza Krstnika, priča blagostanje vseh treh trgovin in novo zidana hiša Jožeta Obrisača po vrhu. Jože Obrisača je bil oženjen. To bi tudi drugače ne bilo mogoče pri takšni trgovini, zakaj žena Amalija, ki je bila iz trdne rodbine Vajnkišev iz malotedenske fare, je bila ob nedeljah kaj spretna prodajalka. Ostala pa je spretna tudi, ko je nosila zadnja dva meseca pod srcem bodočega Pavla Obrisača, junaka naše zgodbe. Ko se je narodil mali Pavel Obrisača, je umrla Amalija. Usoda mlade matere. Ker je bilo v tistem času Jožetu Obrisači že štirideset let, so mu sorodniki ženini in njegovi močeno odsvetovali drugo ženitev. »Glej, učlovečil si samega sebe v •otroku Pavlu. Skrbi zanj in ne dajaj mu mačehe,« so govorili. Jože Obrisača se je praskal za ušesi in mislil: Kar se mačehe tiče, je reč res neprijetna. Ali gospodinje treba. Ne vem niti, kako krmiti otroka, niti ne znam kuhati in še marsikaj ne, kar opravljajo ženske. »Temu se da pomogati,« so odgovorili sorodniki. »Pestunjo ti damo. Dovolj imamo hčera. Tudi taka, ki bo znala kuhati, se najde med njimi. Prodajalca pomočnika in prodajalko pomočnico najdeš med našimi sinovi in hčerami in vse drugo, kar potrebuješ.« Jože Obrisača je premišljeval. Videl je zdaj, za koliko ljudi je delala in veljala njegova žena. Vendar sorodnikom ni maral nasprotovati in jim je pritrdil. Od tistega dne je mali Pavel Obrisača namesto svoje matere gledal razne obraze stricev in .tet, bratrancev in bratrank, sestrčev in sestri-čin, ujcev in ujn ter še mnogo drugih sorodnikov petega kolena, ki so prihajali v hišo. Tudi v trgovini je bilo vedno toliko postrežljivih rok, da mnogokrat Jože Obrisača ni niti sam znal, katere so njegove in katere sorodnikov. Sprva mu to ni ugajalo. Ko pa je videl, da se njegovo premoženje ne manjša, temveč celo nekoliko množi, je jel slaviti Boga za dobroto, da mu je naklonil tako dobre in požrtvovalne sorodnike. Zakaj, dasi trgovec, je bil bogaboječ in njegova vaga je bila pravična. Ni opažal, da bi goljufal njegov pomočnik ali pomočnica. A če je morda le tu in tam kdaj kaj opazil, ni hotel opaziti, temveč je zase ogorčeno mrmral: »Na svojo dušo goljufa, ne na mojo. Jaz si umijem roke.« Trgovina je cvetela. Enonadstropno hišo je dvignil v dvonadstropno in trgovino je razširil. Da bi laže zaposlil svoje dobre sorodnike, je odprl gostilno. Ej, bilo je dela čez glavo, zakaj ljudje pijejo radi. Tekel je denar in kapljal in vsi šo bili zadovoljni. On, ki ga je zbiral, tisti, ki ga je nosil, in tisti, ki so ga obračali z izrekom: Toliko gospodarju, toliko meni. Vsak pa je imel pri tem svoje želje. Tisti, ki so nosili denar, so hoteli dobiti dobro kavo, sladkor, vži- galice, tobak, petrolej, blago in tako dalje, vino in pivo, žganje. Včasi tudi, če so bili dovolj znani, na up, ki pa je tudi denar. Jože Obrisača pa je zopet želel nakupičiti ali, kakor je on trdil, prihraniti denar zase in za sina, kolikor je pač potrebno. Koliko je potrebno, pa ni vedel niti sam niti kdo drug v vsej fari sv. Položil je'prst na Čelo in se nasmehnil z zadovoljno nejevoljnim nasmehom. To je bilo toliko, kakor bi rekel: »Poznam vas. Zbirate odstotke od tuje glavnice.« In napravil je nepričakovan sklep, ki je razburil vse tiste, ki so držali ogle trgovine in gostilne Jožeta y Slovenska rapsodija v treh stavkih (Živel je — dolgo, predolgo, nazadnje... — je zmrznil pred cerkvenim pragom. Iv. Cankar: Bela krizantema) Martina. Tisti pa, ki so denar obračali po geslu: Toliko gospodarju, toliko nam, so pa imeli bolj zamotane želje. Že to, da se Jože Obrisača ni v drugič oženil, je bil uspeh teh želj. L>a so bili zaposleni in si služili denar javno in na skrivaj, je bila tudi ena izmed želj. A če bi se zgodilo, kar obvaruj Bog, da bi mladi Pavel Obrisača utegnil umreti, pa bi bila uresničena glavna njihova želja. Ali mladi Obrisača je rastel v junaškega mladca in želje so začele usihati. Zato pa se je večal skriven zaslužek tistih, ki so obračali denar, in sicer tako, da je spoznal to trgovec in gostilničar Jože Obrisača, ko je pregledoval knjige. Obrisače. Prodal je namreč vse, kar je stalo in ležalo, zadrgnil vrečo, v kateri so bili denarji, in se preselil v mesto. Za svarila sorodnikov se ni zmenil, češ naj ne hodi na starost iz rojstnega kraja. Tudi se ni zmenil za psovke, ki so se sipale doma v hišah sorodnikov na njegovo glavo. Niti mu niso bil mar očitki Šentmar-tinčanov, ki so govorili: »Obogatel je tu, iz naših žuljev in za naš denar, zdaj pa gre. Št. Martin mu je postal preubožen.« * Jože Obrisača se je naselil v Mariboru. To ni ravno daleč od Prlekije in je prav za prav še tudi Prlekija. Kajti tudi v Mariboru živi precej Prlekov. Zato Jožetu Obrisači ni bi- Miin ii lini miiii lpiraklja h lili plin! A, ŠARABON Uvoz kolonijalne robe Veletrgovina s špecerijo Velepražarna za kavo Mlini za dišave Glavna zaloga rudninskih voda UUBUANA Brzojavni naslov: Šarabon Ljubljana Telefon interurban štev. 26-66 USTANOVLJENO LETA 1886 lo dolgčas. Tudi Pavlu se ni godilo slabo, samo učiti se je moral, ker je hodil v realko. Ali reč je že takšna, da moramo povsod premagati tudi nekaj težav, drugače ni pravega življenja. Ali preden je Pavel postal inže-njer, je umrl oče. Zdaj pa je bilo tudi konec študira-nja. Denar in vrednostni papirji, čeprav so bili naloženi v banki, so mu delali preglavice. Hotel je na vsak način spoznati, kaj je prav za prav denar, ko se o njem toliko razpravlja po učenih knjigah, ki utrujajo, če jih čita in ki jih ne more razumeti. Hotel je torej sam preštudirati, kaj je prav za prav ta iznajdba, ki jo je oče tako počasi spuščal izpod palca, in ali ima resnično tisto moč, da maje temelje sveta. Pravil mu je sicer oče, kako so se trudili za denar tam v Zajčevcih vsi: On in njegovi sorodniki in, kakšno čast je užival zaradi denarja- med ljudmi. Ali kaj tisto, kar je pripovedoval oče, sam hoče poskusiti in videti, ali je res. In vrgel je denar na mizo. Pred Pavlom Obrisačo se je jelo priklanjati vse. Moški in ženske. Vsi so se gnetli okrog njega. Prvi so ga častili kot svojega najbolj ljubeznivega prijatelja.. Ženske so ga imenovale značajnega in dobrega, vsem je bil kakor Bog. Zažigali so mu kadila. Ljubeznivih besed in pohval je slišal toliko, da j h je komaj nosil. Nekega dne pa je bila miza prazna. In glej, nikogar ni bilo s poklonom, nikogar s hvalami. Nenadoma je postal navaden, neznan človek, ki ga nikdo ne pozdravi, nikdo ne ogovori. Pavel Obrisača pa ni vzel revolverja. Še trenil ni z očesom. Samo nasmehnil se je z nasmehom, kakor nekoč njegov oče in pljunil: »Tak je denar,« je rekel. »Zdaj vem.«' - - Študija ni nadaljeval. Pisal je neki angleški družbi za zgradbo železnic v Mezopotamiji. Družba ga je sprejela, čeprav ni dovršil vseh študij. * V Zajčevcih pa so vendarle zvedeli, kako je pognal sin Jožeta Obri-sače očetov denar in potem nekam daleč zginil. Nič ga niso pomilovali, le prikimali so in rekli: »Stari na kup, mladi s kupa.« Tega mnenja je bila tudi vsa fara šentmartinška, sorodniki pa so še pristavili : »Falot je. Stari ni bil nič boljši.« Samo star sorodnik je pomislil in rekel: »Bolje bi bilo, da smo Jožeta še enkrat oženili. Manj bi neslo, ali bilo bi vsaj nekaj. Tako pa je zdaj vse pognal tisti falot.« * Toliko naj bo povedano v predgovor. Zakaj med predgovorom in pravo zgodbo je preteklo mnogo let, da jih ni lahko prešteti. Sam mladec Pavel Obrisača je postal starček in tisti, ki so odsvetovali njegovemu očetu drugo ženitev, so že pomrli. Ker je torej bil Pavel Obrisača že star, je bil v pokoju. In ker je bil v pokoju, si je zaželel v rojstni kraj, dasi se ga že ni več mnogo spominjal. Ali kolikor je vedel iz pripovedovanj očetovih, je bil prijazen kraj in dobri ljudje so živeli tam in tudi njegovi sorodniki. Tudi o njih je oče pripovedoval. Tudi pisal jim je spočetka večkrat, a ker ni dobil nobenega odgovora, je prenehal. Pavel Obrisača je bil tudi hudomušen. Še bolj kakor njegov oče. 'Ce bi ne bil hudomušen, bi si ne želel v rojstni kraj. Denar je imel in tedaj si lahko dovoli človek marsikatero hudomušnost. Najel je hišo v Zajčevcih. Hišo, prav tisto, katero je kmalu po odhodu Jožeta Obrisače zapil želar zaj-čevski, Tomaž Cunta in jo je kupil trioglovski kmet Koperc. Idila na praznik cvetočih češenj Tu je Pavel Obrisača hotel počakati smrti. Sprva je vsak radovedno poizvedoval, kdo je tisti bogati gospod, ki je vzel v najem kar vso hišo in jo še povrh popravlja in preslikuje na svoje stroške. Zvedeli so kmalu, da je neki angleški inženjer. In to je vzbudilo pri vseh veliko spoštovanje. »Oho, Anglež?... Ni mala reč tak gospod Anglež. In prišel je k nam v Zajčevce?... Kako se pa piše?« — plin! 95 V vsako kuhinjo Tudi to so kmalu zvedeli. Ne sicer vse v enem dnevu, temveč polagoma in tudi ne vsi naenkrat, temveč po vrsti. Zvedeli so pa to iz naslovov, ki so bili natisnjeni na časopisih in pismih. »Pavel Obrisača.« Najprej so Zajčevčani začudeno gledali, da so tudi Angleži s slovenskimi priimki. Pa so se začeli nečesa spominjati. »Obrisača?... Kako pa?! Znano ime! Tu je bil nekoč trgovec, ki se je pisal Obrisača. Nekaj, ki se pišejo Obrisača, jih še imamo.« »V tisti dvonadstropni hiši je imel trgovino in gostilno.« »Da, da... Zdi se, da je bil Jože.« »A sinu?... Kako je bilo ime sinu?... Saj ga je imel, kaj?« »Da, imel. Majhnega. Pavel je bil.« »Pavel, da, da, Pavel.« »A kako se piše Anglež?« »Pavel Obrisača.« Usta so se skremžila. »Glej, no, kakšen Anglež... Zaj-čevčan, pa ne Anglež.« Izginilo je polovico prejšnjega spoštovanja. »Inženjer pa je vendarle.« »Hudiča ... Falot.« »Denar pa ima ...« »če ga ima, še ni rečeno, da je inženjer.« Ta vest se je valila po fari, ne sicer kakor lava s 150 metrsko naglico, vendar ne mnogo počasneje. Pavel Obrisača je začel dobivati obiske. Prva je prišla Neža Vajn-kiš, priletna ženska iz malotedenske fare. Dve hčeri, Julčko in Tončko, je imela s seboj. »Vi me ne poznate, gospod«, je rekla. »Sploh še nikogar ne poznam.« »Žena vašega sestriča sem. To sta moji hčerki.« »A tako?... Dobrodošli! Sedite!« Prinesel je vino. »Trčimo, ker smo- sorodniki,« je rekel. Jn šo trčili in pili. Potem so govorili in si pripovedovali. A ko je Neža Vajnkiš s hčerkama odhajala, je imela v rokah cekin in tudi hčerki vsaka po cekin. »Obiščite nas!« je še klicala. Tako je bilo malone vsak dan. Prišla je Lojzika Kupec tudi iz malotedenske fare, sestrična, ki se je omožila za Franca Kupca. Pripeljala je hčer Dorico in sina Pavleta in Valentina. Tudi Karel Grošič, sin bra-tranke Magdalene Obrisača iz Mačkovec, ki se je omožila z želarom Tonetom Grošičern, je prišel. Prinesel je v naročju svojega sinčka To-mažeka. Pavlina Obrisača, bratran-ka, ki se ni hotela omožiti, ga je obiskala in se pritoževala nad drugimi, kakšni so. Pepca Kolednik, žena Jožefa Kolednika iz Koklovec, ki meji na Zajčevce, sestrična, mu je pokazala hčerki Olgo in Klarico ter sinčka Urbana s prav materinskim ponosom ... Pavel Obrisača je vse obdaroval. Vsak je dobil cekin. A še so prihajali. In vsi so ga vabili v goste. Ko je spoznal vse, — števila jim ni vedel — so začeli od kraja. In zopet je daroval vsem, vsakemu po srebrni kroni. Pozno ponoči se je nekoč prijel za glavo: »Zdaj razumem, oče, zakaj si bežal od tod.« * Ko so se med seboj bolje udomačili, so mu predlagali, seve, vsak brez prič, naj se preseli k njim. Bo imel vsaj domačo in rodbinsko postrežbo, česar še gotovo ne pozna, ker se ni nikoli ženil. Pavel Obrisača pa se je ginjen zahvaljeval in trdil, da mu je tako dobro, ker je že tako vajen. Novotarij' pa na stara leta ne bi rad uvajal. Poleg tega pa ne dela nikomur napotja. Ko so mu predlagali, zopet vsak sam za sebe. svoje hčere in sinove za služabnikhe, se je prav tako ginjen zahvaljeval. »Spoštujem vas,« je rekel, »ali ne mogel bi gledati, da bi mi bil tisti, katerega spoštujem, služabnik ali služabnica. Za to so dobri tuji ljudje. Plačaš ga in mora te ubogati « Sicer niso na to ugovarjali, samo ta ali oni je pripomnil: »Vendar je prijetneje biti postrežen od svojih kakor od tujih.« »Gotovo. Ali ne za plačilo.« Tudi v goste je hodil in vsakokrat prinesel darilo. Pa so mu govorili, seveda zopet vsak sam, da imajo to in ono, kar ne potrebujejo, in naj vzame, da ne bo tratil denarja po nepotrebnem. Pomislil je Pavel Obrisača nekoliko in komaj viden nasmeh je preletel njegov obraz. »Dobro, če daste, vzamem.« Navozili so mu vsega, da že ni vedel, kam bi vse postavil. Od vsakega je nekaj vzel. Ko je bilo vse polno in so vsi dali, se je nasmejal in rekel sam pri sebi: »To so zastavnice. Vsak z njimi drži za moje cekine.« * ... Pavel Obrisača je legel. Zgoditi se mora po zakonu narave, kakor se zgodi vsakemu od žene rojenemu. Njegov neumorni duh in energija, vajena naporu, računanju, prerekanju in delovanju je v pokoju usihala kakor drevo, akc se mu olupi škornja. Moral je priti zdravnik. »Doktor,« je rekel Pavel Obrisača resno in nekako ukazujoče. »Nisem iz ljudi, ki jim je tolažba in up ora-kelska d'agnoza. Govorite, kakor je. To je vse, kar vas prosim.« Zdravnik je rekel naravnost, zakaj videl je človeka, ki mu je umiranje v programu, kakor mu je bilo v programu življenje in delo. »Ne vstanete več. Nekaj dni še. morda, v ugodnem primeru nekaj tednov.« Dvojni honorar je plačal zdravniku za odkrito besedo in bil je zadovoljen. Nato se je zamislil. Mladost si je privabil v spomin, očeta, kako sta odšla iz Zajševec v mesto. Spomnil se je svojih študij, očetove smrti in »laboratorija«, kakor je imenoval svojo razsipnost, kjer je preizkušal vrednost in moč denarja. Spomnil se je, kako je bil podoben Bogu sredi ljudi, ki so pred njim, lastmkom bogastva, vihteli svoja kadila hvalisanja in hlapčestva, izlivali mu k nogam dišave ljubeznivosti. Ko je tisti curek izginil, je utihnilo vse. Ako bi ne videl svoje revščine, ki ga je po tistem preizkuševanju vrednosti in moči denarja objela, bi malone sam veroval, da je videl le nekako fato morgano. Spomnil se je potikanja po svetu, gladovanja in trpljenja. Prodal je angleški družbi svoje moči in imel je srečo, da jih je krpila. Z delom in naporom je plezal po lestvici od klina do klina v položaje, ki so pomenili zaslužek. Na vsakem klinu je moral obstati, se na njem utrditi in udomačiti in potem je smel tvegati više. Zakaj na slehernem klinu je bil drugi položaj njegove veljave in zaslužka. Kot človek je veljal v družbi le toliko, kakršen je bil klin. na katerem je stal. Sedaj je spoznal tudi drugo stran vrednosti in moči denarja. Ne tistega, ki mu je padel pred noge kakor sluga in se mu zakotalil v žepe sam od sebe. temveč tistega, kateremu je bil on sluga in ga je moral s silo dela in truda mamiti, da je ostal pri njem... Spomnil se je, kako se je nastanil v hiši, kjer leži zdaj, čakajoč na smrt, in so ga obiskovali sorodniki. Videl je njih tajne skrbi in tajna pričakovanja. Spomnil se je, kako so se iskrile oči vsakemu od radosti, ko je čutil v rokah cekin, ki jim ga je podaril. To je lastnost denarja še s tretje strani, ki jo je spoznal šele zdaj. Hrepenenje, postati bogat s pomočjo smrti drugega, prevzema ljudi z neverjetno silo. Podobna je ta lastnost pojavom, ki jih je videl nekoč v »laboratoriju«, ko je preizkušal vrednost in moč denarja. Stresel je z glavo. »Grd si denar. Naj si pridobljen brez truda ali s trudom, grd si. Niti trohice dobrote ni v tebi, a vse, kar se te drži, je samo kri in zloba človekova. Vsi tisti pokloni, usluge, kadila, izrazi prijateljstva so laž. Ker ne veljajo meni, temveč le tebi, denar. In vsa skrb, ki jo goje okrog mene umirajočega, je skrb za te, denar. Jaz sem le posoda, ki te hrani. Skrb, da se s posodo tudi ne razbi- So li ozMlive p I jut ne bolezni? S tem izredno važnim vprašanjem se ba-vijo pač vsi oni, ki jih muči astma (težko dihanje), katar na pljučih, zastarel kašeii, zasluzenje, dolgotrajna hripavost in gripa ter se doslej niso mogii ozdraviti. Vsem takšnim bolnikom pošljemo popolnoma zastonj Knjigo s slikami izpod peresa g. dr. Guttmanna o predmetu „SO LI OZDRAVLJIVE PLJUČNE BOLEZNI“? — Pišite samo dopisnico (frankirano z znamko din 2'—) s svojim natančnim naslovom na PHHlMfltlH & C0„ BERUH Hr.436, Hüggelstmse 25-25a Oglas je registriran od Ministrstva socialne po itike, Sanitetni oddelek S , Št. 2416, 12. XII. 19 3 ? ješ ti, je tisto, ki jih zbira okrog moje postelje.« Bolno je leglo na njegove oči to spoznanje, ki pa ni bilo tuje, ker ga je videl že pri smrti svojega očeta, le da ga takrat ni razumel. Zatisnil je oči. Spomnil se je milijonov, ki jih je srečal v življenju, lačnih in siromašnih, stoječih na najnižjem klinu družabne lestvice, ki jo je iztesal kapital. Niso jih puščali na druge kline višje, ker je bila nevarnost, da se lestvica prelomi in ne nastane katastrofa. Zakaj, če bi se lestvica prelomila, bi se zlomili vsi klini in takih razlik bi več ne bilo. Veličanstvo kapitala bi bilo zlomljeno. Videl je, kako so morali umirati ravno tisti na najnižjem klinu lestvice, da so se Utrdili drugi, stoječi na višjih klinih lestvice. Videl je nešteto otroških teles, ki so bila prinesena k lestvici in jim je bil vtisnjen žig trpljenja in odpovedi samo zato, da je lahko sta- la lestvica mogočnej-'. Kajti trpljenje množic je steber družabnega reda današnje človeške družbe. Oh, česa se vsega ni spominjal Pavel Obrisača na smrtni postelji. Saj je bil tudi on obsenčen s senco veličanstva kapitala. Pavel Obrisača je zmajal z glavo in odprl oči. »Tako je bilo in tako bo, dokler milijoni ne utrgajo sad od drevesa Spoznanja. Treba je nove Eve in novega Adama, ki ne bosta bežala pred plamtečim mečem.« Vzel je čekovno knjižico in jel pisati, Razne številke so bile postavljene na zelenkasto tiskanih lisfčih raznih bank. Do poslednjega beliča je razdelil svoje premoženje. Ustanove revnim dijakom, podpore za ljudske šole. Bolnišnicam in sirotni-šnicam je nakazal velike svote. Za izobrazbo delavstva in kmeta je določil poseben znesek, in za visoko-šolce posebnega. Šentmartinškim re- vežem in za učila revnim otrokom v St. Martinu in pri Malem tednu je nakazal lepo svoto. »Ti naj bodo moji dediči,« je rekel, ko je končal. Ko je odposlal napisane čeke, se je nasmehnil. Kleli me bodo, kakor kolne siti lačnega, če mu je snedel drobtinico, k' pade z mize.« Nato se je zamislil. »Nič ne pomaga,« je zamrmral. »Zaradi gotovosti je potrebno, da naredim tudi to.« Poklical je strežnico. »Pokrči gospoda župnika in gospoda učitelja. Govoriti moram z njima.« Kaj so govorili, ni vedela niti strežnica, niti kdo drugi, čeprav so sorodniki močno želeli. Ko sta gospoda odšla, je Pavel Obrisača zopet poklical strežnico. Ko je prišla, ji je izročil lepo svoto denarja. »To bodi za tvoj trud, zakaj umrl bom.« Strežnica ni vedela, ali bi se zahvalila ali bi jokala. Gledala je tako, da se je Pavel Obrisača nasmejal. »Nič hudega«, je rekel. »Ne čudi se in ne jokaj, ker tudi ti umrješ. Pa tudi ne zahvaljuj se, ker ti irsem dal miloščine. Pač pa bodi tako dobra in obesi, ko umrem, sem na steno čisto brisalko. da se moji sorodniki lahko po moji smrti obrišejo.« Ko je strežnica odšla, je še napisal pismo in ga vtaknil pod zglavje. Nato je zaprl oči in zamrmral: »Tako, pripravljen sem ...« ❖ — zgodilo se je. Nekako čez deset dni. odkar je odposlal čeke, se je zgodilo. Obkrožen vsak dan od sorodnikov, je v njih krogu umrl. Zatisnili so mu oči in se spogledali. Tista žalost in gorje, ki je pokrivalo ves čas njih obraze, je izginilo. »Svoje pohištvo imam tu«, je zamrmral neki glas. »Pa tudi jaz... pa tudi jaz... jaz tudi...«,, je šlo kakor veter po listju. Skrb je bila na njih licih. »Ljudje bodo hodili kropit. Nerodno je...« »Testament menda leži tudi nekje«, je rekel nekdo. »Gotovo«, so potrdili drugi. »Zato je tu res nerodno postaviti mrtvaški oder.« Govorili so tiho, da bi jih mrlič ne slišal, ki je ležal nepremično z nasmeškom. »V mrtvašnici je lep prostor«, je nasvetoval nekdo. »In zato je tudi postavljena, da so mrliči tam,« je pripomnil drugi. »Gotovo. To je pa itak hiša Kopre-ca, pohištvo in postelja pa naša.« In so sklenili postaviti mrtvaški oder v mrtvašnici. »Hišo pa zapečatiti«, so se oglasili nekateri. »Nikdo ne sme vanjo, dokler ga ne pokopljemo. Nikdo se ničesar dotakniti.« Bali so se drug drugega. Ko je strežnica ugovarjala, da bi prenesli mrliča v mrtvašnico, so jo zapodili. »Ti si doslužila. Ne mešaj se v dolžnosti sorodnikov.« Hišo so zapečatili. Mrlič je ležal na odru v mrtvaširci in se smehljal vsem, ki so ga kropili. Zvonovi so zvonili. Sorodniki so hodili žalostni okrog. A ljudje so govorili: »Zvonijo, kaj bi ne. Saj ne bo napačna dediščina « Drug: pa so pripomnili z zavistjo v glasu: »Padlo jim je v mošnjo, da še sanjali niso.« * Tretji dan, ko se je zasula zemlja na Pavla Obrisačo, so sorodniki ogledovali pečat na hiši, kjer je živel in umrl. Najveljavnejši in najbližji sorodnik Pavla Obrisače, Jože Kolednik, je pokazal pečat vsem in vsak ga je moral pogledati in pritrditi, da je pečat nepokvarjen. »Da ne bo pozneje kakšnega prerekanja in sumničenja«, je pristavil. Oddaljenejši sorodniki so se spogledali in si pomežiknili, kakor da hočejo reči: »Olej ga, kako se dela v.likega, kakor da je že vse njegovo.« »Morda pa je?« »Ne verjamem. Pavel Obrisača ni bil takšen.« Ko so odtrgali pečat, so stopili v hišo. Zrak je bil mrtvaški zaduhel. Ogledali so se. Vse je bilo, kakor so pust'li. Nekateri so pokazali na brisalko in se hoteli šaliti. »Še brisalka visi, kakor da bi se moral kdo obrisati.« Začeli so pregledavati. Jožef Ko-ledtrk in še dva druga, in sicer Tone Gcršič in Pavlina Obri ača so stikali v spremstvu ostalih očes vsepovsod po hiši in po postelji. In res, ko so dvignili zglavje, je Jože Kolednik zmagoslavno dvigni in glasno čital: »Moj testament.« Vsem je zatrepetalo srce v prsih v tesnem pričakovanju, kaj stoji v testamentu. Mrmranje in nestrpen smeh, kakršen se pojavi v trenutkih upov in bojazni, je hitro utihnil. Nastal je molk. »Ali ga naj odprem«, je vprašal Jože Kolednik s svečairm glasom. »Odpri!« so rekli vsi. S tresočo roko, da so vsi videli, je trgal ovoj in razgrnil papir. Pogledal je vsebino in — mrzel znoj mu je oblil čelo. »Čitaj!« so rekli. »Čitajte sami!« je rekel kratko in vrgel pismo na mizo. r-Falot! kakor je bil stari,« je siknil. Vzel je pismo drugi, pogledal ga in vrgel na mizo, renčaje kakor zver: »Falot, ničvredni!« »Zakaj nikdo ne čita«, so vzkliknili ostali. »Kar je, to je! Citajte!« Nastalo je vrvenje in vsak je rinil k testamentu. Vzel ga je neki Mihael Cigel', sorodnik že v četrtem koleni'. »Bom pa jaz čital«, je rekel. In je čital glasno: »Dragi sorodniki’ Kar mi je kdo dol, naj si lepo zopet vzame. Ničesar drugega nimam kakor brisalko, ki visi tam na steni, da se z njo. ko si od iskanja zaprašite roke, obrišete. Vaš Pavel Obrisača. Dne 25. t. m. Ko je prečkal, se je zagrohotal nato pa takoj utihnil in odšel iz sobe ... Sö-dmty, ,ali si .homcmU ilustcicane. kuitucnt in fužinske- cevije- VZAJEMNA*“ SVOBODA t > Če si že, naredi uslugo in jo pokaži svojemu znancu. Revija izhaja vsakega 15. v mesecu bogato ilustrirana, “““ "" s pestro vsebino: s podučnimi, aktualnimi članki, znanstvenimi razpravami, sodobnimi črticami, Igrokazi in pesmimi. Stane letno din 20 — Korinšek Tine, Trbovlje Selan Micka, Ljubljena Bajd Karol, Kranj Noč Anton, Slov Javornik Gabriel Franc, Ptuj Zupanc Ivan, Griže Kosmos Joško, Hrastnik Poverjeniki „Cankarjeve družbe“ O ki so nabrali nad 90 članov Naši izseljenci v Franciji Slovensko pevsko društvo Cankar Lens-u Zensko društvo proti vojni in fašizmu v Lens-u Kaj vse dobite pri nas ? Pletenine trikotažo Porcelan steklo kuhinjsko posodo aktovke damske torbice nahrbtnike turistovske potrebščine toaletne potrebščine Damske plašče damsko konfekcijo predpasnike kuhinjske potrebščine otroške igračke norimberško blago čevlje vseh vrst vse po najnizjih cenah damsko perilo moško perilo nogavice rokavice ovratnike samoveznice ANT.KBISPEB, LJUBLJANA, Mesini trg 26, Stritarjeva 1-3 tflaHufaktuca l/lwak, J!jyM\avia Kongresni trg 15 (Pri nunski cerkvi) Za spoI doner denar zamena gospodinjo tudi dobro blago! Od peka želite pecivo, ki je visoko, lepo, svetlo in okusno, rahlo ter dobro prebavljivo. Dolžnost pa je, da dobavlja peku primerno moko. Pšenična moka znamke „Biser Banata“ in „Česterek“ je kvalitetno vedno na višku Je v vsakem pogledu izdatna in vedno enako dobra. Dobaviti jo zamore vsak čas in po najnižjih cenah Veletrgovina moke žita in poljskih pridelkov Lepe tiskovine ^ Maribor, Sodna 20 Telefon interurb 20-92 Vse za Vas družino za obleke, perilo, opremo in manufakturo, Vam dobavi vedno po najugodnejših cenah A. VOLK, LJUBLJANA, Resljeva c. 24 MESARIJA IVAN kruši č Ljubljana* ŠišKa Moste: Prešernova ulica 8 Ljubljana VIL: Knezova 37 Telefon 34-91 O Vedno prvovrstno volovsko, telečje in svinjsko meso, čista domača svinjska mast in vse mesne izdelke po najnižjih cenah in se priporoča za obisk LJerns in drus Ljubljana, Tyr Seva c. 33 veležganjarna, tovarna likerjev in ruma, Izdelovanje brezalkoholnih pljaö nudi vse vrste domačega žganja, fine likerje po nizkih cenah, pristni malinovec, želodčni zdravilni iiker znamke „ S U L I Č A R “ „ASTRA" TOVARNA KISA llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll E. JERAS IN DRUG izdeluje namizni jedilni in vinski kis najboljše kakovosti. Moderne in higijenične naprave V KUSE] E V CINK BAKER ELEKTRON MEDENINO FOTO-LITO IZVRŠUJE JUGOGRAFIKA LJUBLJANA SV. PETRA NASIP 23 TELEF. 24-95 Konsumno društvo Vič r. z. z o. z. priporoča svojim članom vedno sveže špecerijsko in razno galanterijsko blago. Cene konkurenčne Član postane lahko vsak Pristopnina din 5'— Delež din 50'— Poštni predal štev. 3 Telefon interurban štev. 5 v Prevaljah Poštni ček. račun 12.048 Brzojav: Kodes Prevalje Osrednja pisarna in centralno skladISie v Prevaljah Podružnice: Prevalje, LeSe, Mežica, ima I, črna II, Sv. Helena, GuStanj, Muta, pekarna v Prevaljah ter 7 lastnih zadruinlh domov Zadruga nudi svojim članom vedno sveže blago po najnižjih cenah Hranilne vloge sprejema centrala v Prevaljah in njene podružnice ter jih obrestuje po najvišji obrestni meri. Vse nove hranilne vloge se na zahtevo vlagatelja takoj izplačajo. — Prodaja se le članom Član društva postane lahko vsak. — Delež znaša samo din 100’- Delavci in delavke I Kupujte svoje ilw» Ijenske potrebščine le v svojih zadrugah! V slogi je mož, v delu reSitev! m Najboljša glazbila pri največji strokovni tvrdki v državi. Danes je ime Schneider pojem kvalitete, kjer kupujejo najboljši igralci. Tudi Vi boste najboljše in poceni kupili, če zahtevate brezplačni glavni katalog Kr. dvornega dobavitelja F. Schneider izdelovalnica glazbil in pribora _ Zagreb m Dobavitelj prvih muzikalnih NiUnlirPva 10 ^ zavodov in društev v Jugoslaviji iMmuiitcvci l\j Mr. R. Sušnik lekarna pri „ZLATEM JELENU“ Ljubljana Marijin trg Ustanovljena pred 1. 1619 Telet. 21-15 Poštno-hranilnični račun 10.522 PRODUKTIVNA ZADRUGA lll!ll!ll!ll!l!ll!ll!llll!!!lllllllll!l!lllll!llllllll!l!lllllllll!ll!ll!ll!lllllll!ll!llll!llll LJUBLJANSKIH MIZARJEV prevzame vsakršna stavbena in pohištvena mizarska dela ter jih izvršuje točno, solidno in po jako zmernih cenah Tovarno no Viču pri Ljubljani !IIIIIIIIIIIIIIIIIIII!IIIII>IIIIIIIIIIIII!IIIII!!III!!II!IIIII!IIIIIHIIIIIII!IIIIIIIIIIIII!II!I Tate fon 2tlO / Čekovni račun 13.997 Priporočamo tvrdko M.TIČAR trgovino s papirjem, pisarniškimi in šolskimi potrebščinami, btago te tvrdke je izvrstno in poceni LJUBLJANA Šelenburgova 1 j Telef.29 34 I Sv. Petra c. 36 PAPIRNICA - GALANTERIJA BaUiwec 7v?,icUcu/u Maribor, Gosposka 2 / Telefon 25-80 Vedno v zalogi najboljša in pristna slivovka, droženka, pristen brinjevec ter rum in vse vrste likerjev. Specijaliteta : Vermouth-vino in Grenčak (želodčna grenčica) Priporočamo, da si ogledate našo dobro sortirano zalogo, cene najnižje Pinter & Lenard železnina Maribor Tudi Vi rabite Stroje, motorje, poljski železniški materijal, traverze, transmisije, ležaje, cevi, raznovrstne kovine itd. Vse dobite kot priložnostno priliko rabljeno, vendar popolnoma ohranjeno pri Justin Gustinčiču - ituribor mehanična delavnica Ta