SVOBODNA SLOVENIJA
AfiO (LETO) XXVI. (20)
'No. (štev.) 39
ESLOVEN LA LIBRE
BUENOS AIRES
28. septembra 1967
V delu za narod
Stomilijonskemu narodu je lahko biti narod- V razmerju s številom prebivalstva gre po svetu tudi njegov glas in veljava. In za vse panoge narodovega življenja nudi velika množica ljudi vedno dovolj izbire za poklice in naloge, ki jih posamezniki prevzemajo, da se njihove zmožnosti izkoristijo narodu v dobro. Veliki narodi imajo vedno dosti strokovnjakov; za šole; od univerze do strokovnih in osnovnih šol; za vodstvo gospodarstva; za nadzorstvo in socialno skrb, za upravo in politično vodstvo; imajo pisatelje, pesnike, umetnike vseh panog, znanstvenike, človekoljube, katerih ime gre preko narodnih mej. Med zmožnimi in dobrimi je še vedno mogoča izbira in prevzem posebnih nalog in odgovornosti, tako da se zmožnosti vsakogar najkoristneje izrabijo v skupno korist.
Vse drugače je z malimi narodi, med katerimi mi stojimo prav v ospredju. Čeprav po številu skoro nevidni v družini ostalih narodov, moramo biti med njimi, kakor da bi nas bilo isto milijonov: to se pravi, moramo imeti in dati svetu vse to, kar morejo veliki. To pa ni lahko: manjka ljudi in sredstev. Eno in drugo je mogoče nadomestiti v veliki meri s kvaliteto in s požrtvovalnostjo. Moralna in strokovna kvaliteta naroda kot celote in posameznikov nas dela velike v očeh sveta, požrtvovalnost pa poiskuša nadomestiti pri delu za narod število, s katerim razpolagajo veliki, po pesnikovem geslu: „Kar more, to mož je storiti dolžan.“
Generaciji, ki je pričela svojo zemeljsko pot tam okoli konca prejšnjega stoletja, je 'bilo odločeno preživeti brez dvoma najtežje obdobje naše narodne zgodovine: prvo svetovno vojno, razpad habsburške monarhije, ustanovitev Jugoslavije, borbe za slovenske narodne pravice, drugo svetovno vojno, komunistično revolucijo, nastanek rdeče diktature v domovini, problem emigracije in uveljavljanje našega življa v svetu ter njega ohranitev. Nikdar ni narod potreboval tolilko zmožnih in požrtvovalnih ljudi kot v teh letih, ko je narod dosegel svojo polnoletnost.
Iz te generacije je izšel tudi dr. Miha Krek, čigar 70 letnico te dpi omenjamo, ne pa proslavljamo, kakor bi bilo pravično, pa vemo, da mu to ne bi bilo ljubo, kakor mu je neljubo vse, kar naj bi bilo slavljenje njegove osebe.
Vprav ta njegova osebna .skromnost, ta želja, da bi ostal neviden, kadar stori kaj dobrega, je ena tistih lepih lastnosti, ki je dr. Kreka vodila v vseh letih njegovega dela za narod.
Da je dr. Krek „kvaliteta“, nihče ni dvomil že v dijaških letih, ko je med kolegi užival absoluten ugled- študij mu je prekinila vojna in tri leta je bil učenec krvave šole v strelskih jarkih, ki So mu pomagali do zrelega in določenega pogleda na življenje, ki se je še pred njim odpiralo. Morda je prav ta grenka doba treh mladih let razlog, da se je odločil za svoboden poklic pravnika. čutil je v sebi željo, da bi bil narodu v kakršnikoli obliki koristen. Ta želja ni ostala skrita. Videč njegove zmožnosti in njegovo pripravljenost, so mu nudili vedno nove prilike, da stori kaj koristnega.
In je storil premnogo koristnega, v časih, ko je ljudi tako manjkalo in ko marsikdo zmožnih ni imel volje prijeti za nehvaležno delo: Ko je naraščalo delo v glavnem tajništvu stranke, priskoči na pomoč dr. Kulovcu in Gabrovšku, ki sta omagovala pod težo dela, ko je Slovenec potreboval kvalitetno uredniško moč, dr. Krek poprime za del0 in bi bil brez dvoma žurnalist velikega formata, če bi ga dolžnost ne klicala drugam. Odprl je advokatsko pisarno, pa je bila pisarna za vse drugo prej, kot pa za delo, ki da vsakdanji kruh. Treba je bilo predsednika okrožnega urada. Kdo drugi bo, če ne dr. Krek, ki se na to razume. Stranka je šla za časa diktature v podzemlje, dr. Krek je bil eden najaktivnejših članov znane štirinajsterice, ki je vodila stranko preko hudih let. Ko je Katoliška akcija, nova tvorba tistih let, tipala, kaj in kako uveljaviti nova načela aposto-
DR. MIHA KREK 70 - LETNIK
Predsednik Narodnega odbora za Slovenijo in načelnik Slovenske krščanske demokracije — SLS dr. Miha Krek prav na današnji dan dopolnjuje 70 let življenja. Kdor pozna njegovo skromnost, ve, da mu ne bo prav, da se ga ob tej priložnosti javno spominjamo. Pa bi bila grda nehvaležnost z naše strani, če' bi se tu ozirali na njegove osebne želje ter bi molče prešli mimo njegove 70-letnice ter dela, ki ga je v svojem
lovnega ljudstva. Razodeval ga je iskren čut in smisel za študiranje in reševanje socialnih vprašanj v smislu nauka kat. Cerkve- Jubilantova mati Marija, roj. Gemažar, je že dolgo let pokojna. Doma je bila iz Davča nad Cerknem. Oče Tomaž, tudi že med pokojnimi, je bil doma iz Leskovice'. Po poklicu je bil najprej delavec v gozdovih na Zgornjem štajerskem, zatem pa je postal rudar in delavec po nemških pristani-
življenju opravljal v službi svojemu narodu v predvojni Jugoslaviji, med vojno in po njej v emigraciji. Kajti slovenskemu narodu je ostal zvest tudi v njegovi največji nesreči, med komunistično revolucijo in po vzpostavitvi komnu-nistične tiranije v domovini. Dejstvo, da je ostal v emigraciji, kjer nadaljuje boj za zrušenje komunističnega sistema v domovini, za obnovo demokratskih svoboščin in za vzpostavitev demokratske oblike vladavine, Krekovo zvestobo slovenskemu narodu najbolj zgovorno potrjuje. Zato naj mu bodo te skromne' vrstice, ki še zdaleč ne povedo tega, kar bi bilo treba glasno povedati ob Krekovi 70-letnici, izraz najgloblje in najiskrenejše zahvale vseh demokratskih Slovencev v svetu in v domovini možu, ki v svobodnem svetu stoji na vodilnem mestu slovenske demokratske fronte v boju proti komunistični tiraniji v domovini ter visoko dviga plamenico svobode, da z njo razbija mrak sedanje komunistične reakcije nad slovenskim narodom ter mu utrjuje vero in kaže pot v srečnejšo bodočnost-
Dr. Krekovi starši
Dr. Krekovi starši so živeli v Leskovici nad Škofjo Loko. Bila je to skromna slovenska delavska družina. Ta okol-nost je močno vplivala na vse jubilantovo življenje ter njegov odnos do de-
ščih. V tej delavski družini je prišel dr. Miha Krek na svet 28. septembra 1897. Dve leti po njegovem rojstvu so se njegovi starši preselili v vas Bitnje št. 15 v občino Bohinjska Bistrica. Jubilantov oče je pozneje postal najprej krošnjar, nato pa mali trgovec ter tudi hišni posestnik.
Krekova šolska leta
Jubilant je obiskoval šestrazredno ljudsko šolo v Bohinjski Bistrici. Nadarjenega fanta so pozneje starši poslali študirat gimnazijo v škofove zavode v Št. Vid nad Ljubljano. Po maturi se je odločil za nadaljevanje študija na vseučilišču. Pravo je' študiral eno leto v Zagrebu, nato pa nadaljeval in končal na pravni fakulteti ljubljanskega vseučilišča, kjer je tudi dobil diplomo doktorja prava.
Doba med! prvo svetovno vojno in leta po njej
Med prvo svetovno vojno je bil jubilant mobiliziran. Postal je vojak 27. domobranskega oziroma 2. planinskega pehotnega polka. Bil je poslan tudi na italijansko bojišče, kjer je bil ranjen.
Po končani vojni se je vrnil v Ljubljano. Nadaljeval je študij, dobil zaposlitev in si ustvaril tudi družinsko živ-
lata v slovenskih razmerah, je cerkvena oblast poklicala dr. Kreka na odgovor-no vodstveno mesto, ki ga pa je moral odložiti v trenutku, Iko So nove razmere zahtevale 'njegovo delo v političnem vrvežu, ki se je v državi začenjal.
Postal je minister, najprej brez listnice, potem za zgradbe in nazadnje podpredsednik vlade, ki je imela žalostno nalogo likvidirati eno dobo državnega življenja in nadaljevati svoje delo izven meja domovine, razkosane po okupatorjih, krvaveče pod rdečimi rablji in končno prodane komunizmu, ki je zapečatil svoj „zmagoslavni pohod“ s pokoljem cveta slovensikih ljudi.
Po vojni je masikateri politik zaključil svoje javno delo, češ, sedaj naj pa nadaljujejo drugi; ne tako dr. Krek-Nikdar se ni čutil tako blizu svojega ljudstva in tako želeč pomagati mu, kakor v onih brezupno težkih dneh. Kdo ve, ‘kako bi se stvari razvijale, če bi v onih dneh ne imeli dr. Kreka. Le nekaj ljudi iz njegove neposredne okolice ve,
'kaj je on v tistih dneh storil za Slovence v begunstvu in tudi doma. In ko se je naš begunski problem vsaj za silo ugodno rešil, mu ni bilo ne do počitka, ne do lovorik, ampak je z vso ljubeznijo spremljal širom sveta razkropljeno slovensko čredo. Vsaka beseda, ki nam jo napiše, priča o njegovi dobroti, o njegovi skrbi, da bi se vse prav razvijalo v splošno korist, in zlasti o njegovi skromnosti in potrpežljivosti, s katero prenaša vse grenkobe, ki jih na položaju, kjer je bil, nikdar ni manjkalo.
V tem je dr. Krekova veličina: veličina slovenskega človeka, ki je vse svoje zmožnosti dal svojemu, ljudstvu v korist, za plačilo pa mu ni ostalo nič drugega, kakor zavest, da je storil več kot svojo dolžnost.
Ob 70 letnici dr. Mihe Kreka s spoštovanjem gledamo na njegovo delo in iščemo in čakamo ljudi, ki bi ga znali posnemati v vsem, kar je on znal dati svojemu narodu.	Kk
ljenje. Dne 28. avgusta 1921 je popeljal pred oltar go. Malko roj. Dežman, hče’r-ko ravnatelja Knjigoveznice Katoliškega tiskovnega društva. Njun sin Aleš je' že končal študije, je srednješolski profesor ter živi s svojo družino v Torontu v Kanadi.
V	tistih letih je dr. Krek začel v Ljubljani razvijati delavnost na vseh straneh. Dve leti je bil pri Gospodarski zvezi ter se je bavil z organizacijo zadružništva. Že leta 1921 je bil sprejet v glavno tajništvo Slovenske ljudske stranke, kjer je postal pomočnik glavnega tajnika stranke dr- Franca Kulovca. Z njim j? Slovensko ljudsko stranko v Sloveniji na novo organiziral ter ji dal solidno organizacijsko osnovo. Leta 1923 je postal urednik Slovenca ter je pri njem pet let urejal notranjepolitični del.
V	tem času je opravil tudi sodno prakso pri sodiščih v Ljubljani ter odvetniško prakso v pisarnah dr. Jakoba Mohoriča, dr. Marka Natlačena ter dr. Stanka Žitka v Ljubljani. Tako je postal odvetnik ter 1. 1931 v Ljubljani odprl lastno odvetniško pisarno. Njegov ikoncipient je bil g. Miloš Stare, ki je leta 1935 od dr. Kreka tudi prevzel njegovo odvetniško pisarno, ko je dr. Krek postal minister.
Dr. Krckovoi delo v javni upravi in v jugoslovanski vladi
S študijem socialnih vprašanj se. je dr. Krek začel baviti že v dijaških letih. Zato je vodstvo stranke v njem našlo primerno osebo, da je postal predsednik Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani. To delavsko socialno ustanovo je vodil eno poslovno dobo. Istočasno je bil član ravnateljstva Osrednjega urada za zavarovanje delavcev v Zagrebu,-
V	letih pred uvedbo Aleksandrovega šestojanuarskega avtoritativnega režima ga je stranka poslala v ljubljanski občinski svet. Tu je bil predsednik kluba občinskih svetovalcev SDS, na magistratu pa predsednik socialnega odbora in član še drugih odborov mestnega sveta. Na vseh teh položajih je z vso ljubeznijo branil pravice malih ljudi, zlasti nižjih mestnih uslužbencev ter delavcev.
Minister brez resora je postal 1. septembra 1935. leta. To imenovanje je pospešil predsednik Jugoslovanske muslimanske organizacije pok. dr. Mehmed Spaho. Ko je bila v juniju leta 1935 že sestavljena vlada dr. Milana Stojadino-viča, dr. Korošca in dr. Spahe ter so na sestavo nove vlade že pristali kraljevi namestniki, je dr. Spaho postavil dr. Stojadinoviču zahtevo, da mora vzeti v vlado še drugega muslimana dr. šefki-jo Behmena. Dr. Stojadinovič in dr. Korošec sta bila ogorčena zaradi take Spahove zahteve, s katero je samo še povečal težave', ki so spremljale nastanek nove vlade. Dr. Korošec je dr. Stojadinoviču tedaj dejal, da ne zahteva za sedaj za Slovence še enega ministra, da pa mora biti imenovan za ministra dr. Miha Krek v najkrajšem času. Tako je bil dr. Miha Krek pozvan, da mora biti 1. septembra v Beogradu. V dr-Koroščevem kabinetu je' zvedel, da je postal minister. Tedaj je bil star 38 let. Tako je' prišel v Beograd in postal najožji sodelavec voditelja Slovencev, dr. Antona Korošca, ki je v vladi zavzemal enega najvažnejših resorov — notranje ministrstvo s katerega je razvil izredno delavnost za obnovo demokratskih svoboščin v državi in za vsestranski razvoj 'Slovenije.
Od 1. septembra 1935 je dr. Krek ostal v vladi vse d0 sredine leta 1943-V predvojni Jugoslaviji je bil najprej minister .brdz resora, nato je postal minister za javna dela, po smrti dr. Korošca pa minister za prosveto. V jugoslovanski vladi v emigraciji je postal podpredsednik vlade. Proti koncu leta 1943 je bil imenovan za delegata
Jugoslavije v Medzavezniški komisiji za Sredozemlje s sedežem v Alžiru. V tej komisiji je zavzemal položaj veleposlanika. Ta komisija se je pozneje spremenila in preimenovala v Zavezni-žiki svet za Italijo in se je nato po osvo-bojevanju južnih delov Italije selila na osvobojena področja. Tak0 najprej v Neapelj, nato pa v Rim. Na tem položaju je ostal dr. Krek d0 konca leta 1944, ko je po sporazumu dr. šubašič-Tito prišel na to mesto Titov zaupnik dr. Josip Smodlaka.
Tako ima dr. Krek svojevrsten rekord. Od ministrov, ki so jih imele slovenske demokratske stranke v Jugoslaviji in v emigrantski jugoslovanski vladi, je bil dr. Krek najdalje minister.
Dr. Krek je na svojih ministrskih položajih opravil veliko delo. Svojo neizmerno pridnost, delavnost, požrtvovalnost, smisel za žrtve je prenesel v vsako delo, ki ga je moral opravljati. Dokler je bil minister brez resora, je imel svoj kabinet v notranjem ministrstvu zraven 'kabineta notranjega ministra dr. Korošca. Tako je postal še tesnejši dr. Koroščev sodelavec. Po njegovem navodilu in naročilu je hodil na seje in sestanke, na katerih so razpravljali o važnih vprašanjih, ter povsod branil koristi slovenskega naroda in njegovih kulturnih, gospodarskih in socialnih ustanov. Omenjam samo prizadevanje za povrnitev slov. radijske postaje Prosvetni zvezi, delo za ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zavarovanje slovenske industrije pred namerami, da bi jo „iz varnostnih razlogov“ prenesli globlje v osrčje države. Z eno besedo: Dr. Krek je moral biti novsod zraven, kjer je bilo treba kaj storiti za Slovence. Odločno je branil njihove koristi. In tudi učinkovito, ker ¡so vsi vedeli, da stoji za njim z vso avtoriteto in politično silo dr- Korošec. Veliko, veliko delo je opravil dr. Krek v tistih letih! če ga sam ne. bi poznal in vsak dan gledal prav od blizu, ne bi tega trdil. Da je 'Slovenija po letu 1935 postala to, kar je, da se je njen razvoj na vse strani tako razmahnil, ¡kakor nikdar poprej in ne pozneje, ima pri tem gotovo velik del zasluge tudi dr. Krek, ki je stal zvesto ob strani dr. Korošcu in dopolnjeval njegovo delo, kjerkoli je bilo treba.
Velike žrtve, ki jih je pri tem dopri-našal, so mu pa bile že tedaj politično poplačane. V vladi je imel mnogo večji vpliv, kakor bi ga imel drugače. Vsi so vedeli, da uživa dr. Koroščevo zaupanje, da za njegovo intervencijo stoji vedno dr. Korošec, da je imel od njega najširše pooblastilo, kakršnega pred dr. Krekom nihče ni imel, da je lahko v njegovem imenu nastopal, kjer koli je bil. Govoril in nastopal kot Koroščev odposlanec. Za dr. Krekov političen vzpon in za dr. Krekove poznejše položaje, ki jih je moral prevzeti, je bilo njegovo delo ob dr. Korošcu njegova politična visoka šola- Zato jih je bilo mnogo, ki so že tedaj mislili, da ga je dr. Korošec ¡na ta način pripravljal za svojega naslednika, čeprav tega dr. Korošec nikdar in nikomur ni hotel priznati, ampak je samo zatrjeval, da naj to vprašanje le reši narod sam po njegovi smrti. Tako je silno rasel političen vpliv dr. Kreka že v predvojni Jugoslaviji v beograjskem političnem svetu ter so v njegov kabinet prihajale ne samo politične osebnosti iz vladnih strank, ampak tudi iz opozicionalnih.
Za poslanca je bil dr. Krek izvoljen leta 1938 in sicer za krški okraj.
Dr. Krek v katoliškem društvenem in organizacijskem življenju
Dr. Krek se je živahno udejstvoval že kot študent. Kot mravlja priden je prijel za vsako delo. Taka njegova delavnost je bila značilna zanj tudi v vsem njegovem javnem življenju. V
Dr. Miha Krek — 70-letnik
Dr. Krek in Krščansko demokratska zveza za Srednjo Evropo
ZENA E
J E
SVET
(Nadaljevanje s 1. strani)
akademskih letih je bil predsednik Slovenskega kat. akad. društva Danica v Ljubljani, podpredsednik centrale slovenskih katoliških dijaških organizacij Slovenske dijaške zveze. Kot član Slov. kat. akad. starešinstva je bil. odbornik Stavbne zadruge Akademski dom, ki ga je katoliška skupnost postavila v Ljubljani poleg hotela Union, da so imela v njem prostore katoliška slovenska akademska društva Danica, Zarja in. Borba. V njem je bila tudi velika in lepa dvorana, ki jo je poslikal akad. slikar Tone Kralj. Prav tako so bila v njem tudi stanovanja za kat. akademike. Nekaj let je bil tudi član odbora Prosvetne zveze v Ljubljani, od leta 1931 do imenovanja za ministra leta 1935 tudi predsednik škofijskega odbora Katoliške akcije v Ljubljani. Ob ¡splošnih katoliških narodnih proslavah kot so bili katoliški shodi, evharistični kongres, železna maša nadškofa dr. Jegliča in za druge take množične katoliške prireditve je bil jubilant navadno predsednik, gotovo ¡pa član pripravljalnega odbora. Pa ne zavoljo časti, ampak zato, da je garal!
Dr. Krek v slovenski politiki
Omenili smo, da je dr. Krek že zelo mlad vstopil v politično življenje. Saj je že leta 1921 prišel v glavno tajništvo stranke in v njem postal pomočnik glavnega tajnika dr. Kulovca. Od tedaj je dr. Krekovo ime najtesneje povezano z delom in razvojem Slovenske ljudske .stranke. Dve leti je delal v tajništvu, takoj nato je pa postal predsednik Okrajnega odbora SLS za Ljubljansko okolico. Leta 1923 je bil izvoljen za člana načelstva SLS- Istočasno je postal tudi član izvršnega odbora stranke. To dejstvo zgovorno potrjuje, kako veliko pozornost je stranka posvečala mladini. Saj je bil dr. Krek komaj 26 let star, ko je postal član načelstva in izvršnega odbora stranke. Istega leta je dr. Krek postal tudi urednik Slovenca, pri katerem je lahko razvil in pokazal tudi vse časnikarske zmožnosti kot urednik notran\je-po!\i(tionega dela v dnevniku. Vsa leta. je dr- Krek aktivno deloval v politiki. Hodil je nedeljo za nedeljo na shode' in predavanja. Od povsod šo prihajale prošnje, naj bi prišel dr. Krek. Povsod so ga radi sprejemali in poslušali kot odličnega govornika-
Zato je povsem razumljivo, da je šla Krekova pot v stranki vedno bolj navzgor. Ob vzpostavitvi Aleksandrovega šesto januarskega režima je bil dr. Krek po prepovedi in razpustu političnih strank določen tudi za člana „šti-najstorice“, ki je vodila razpuščeno SLS tajno „v podzemlju“. Po aretaciji načelnika stranke dr. Antona Korošca in članov vodstva stranke dr. Marka ¡Natlačena, dr. Franca Kulovca in dr. Antona Ogrizka po objavi Slovenske deklaracije leta 1931, je po smrti biv. ministra prof. Antona Sušnika po naročilu dr. Korošca s Hvara prevzel predsedstvo „štirinajstorice“ dr. Miha Krek. Vodil jo je vse do vrnitve strankinega vodstva iz internacije. Na zboru zaupnikov SLS leta 1935 je bil dr. Krek izvoljen za podnačelnika stranke. Po smrti dr. Korošca leta 1940 je bil na zboru zaupnikov SLS, ki ga je sklical dr. Krek kot podnačelnik stranke; za novega načelnika izvoljen dr. Franc Kulovec, dr. Krek pa za glavnega tajnika stranke- Dr. Kulovec je postal žrtev - nemškega letalskega napada na Beograd dne 6. aprila 1941. Stranka je tako ostala znova brez načelnika. Koncem leta 1942 so zastopniki stranke v domovini, t. j. biv. poslanci in senatorji, župani, strankini zaupniki in predstavniki katoliških ustanov in organizacij z volitvami, izvedenimi v ilegali, izvolili dr. Kreka za načelnika SLS ter mu s tem dali legitimacijo, da je lahko zastopal koristi Slovencev v jugoslovanski emigrantski vladi. Ta legitimacija je postala še popolnejša, ¡ko je dobil iz okupirane domovine tudi pooblastilo, naj v času vojne in okupacije v svobodnem svetu zastopa tudi narodno demokratsko in socialistično stranko. V tem svojstvu je potem dr. Krek zastopal Slovence v jugoslovanski emigrantski vladi in vodil slovensko zastopstvo v svobodnem svetu.
Pod njegovim vodstvom je slovensko zastopstvo v začetku posvečevalo največ pozornosti delu za osvoboditev Slovenskega Primorja in Koroške, ko pa se je razplamtela komunistična revo-
lucija v domovini, je slovensko narodno zastopstvo zj vsemi možnimi sredstvi branilo ter zagovarjalo obrambno borbo slovenskih narodno-demokratičnih sil pred zločinskimi komunističnimi napadi, morijami in pustošenjem ter uničevanjem. Zato so ga komunisti po vojni obsodili na 15 let.
O jugoslovanski vladi v emigraciji je bilo tudi v emigrantskem tisku objavljenih več stvari in ostrih napadov ter kritik. V nobeni nismo mogli zaslediti napada na dr. Kreka. Obratno! Tako hrvatska, kakor srbska stran mu štejeta v dobro njegovo ¡posredovalno pomirjevalno vlogo, ¡ki je šla za tem, da bi med Hrvati in Srbi prišlo do poštenega in pravičnega ¡sporazuma, ki bi naj zadovoljil obe strani. Slovenci mu maramo biti še bolj hvaležni- V tedanji poplavi komunističnih lazi ga ni nič moglo zbegati. Ivo je vse napadalo na-r.od. v domovini, ki je moral seči po samoobrambi, če se je hotel sploh ohraniti pri .življenju, je neomajno stal na strani naroda, čeprav so ga komunisti zaveznikom klevetali in označevali za .izdajalca“ in „domačega okupatorja“-Povsod, kjer, kolikor in dokler je mogel, je z vso odločnostjo branil dobro ime svojega naroda in opozarjal zaveznike na nevarnost ki jo prinaša komunizem v države, v katerih je začel nastopati pod varljivimi „narodnoosvobodilnimi gesli“. V svoj narod je veroval tudi še tedaj, ko je skoro ostal osamljen v boju za njegove pravice.
Konec vojne je zatekel dr. Kreka v Rimu kot delegata Jugoslavije. Kakor hitro so komunisti v domovini vzpostavili svojo diktaturo in so začele prihajati množice političnih beguncev v Italijo in na Koroško, je v Rimu s svojimi prijatelji ustanovil Jugoslovanski socialni odbor, od pok. p. dr. Antona Prešerna je pa prevzel tudi predsedstvo Slovenskega socialnega odbora v Rimu-V obeh odborih je uporabil vse svoje vplivne zveze zlasti v zavezniških diplomatskih krogih za pomoč slovenskim protikomunističnim beguncem v Italiji in v Avstriji. Iz tistih let se spominjam dr. Krekove izjave, da je bilo najtežje, kar, js siploh mogel ¡doživeti, da je moral hoditi od enega diplomatskega predstavnika zahodnih .demokratskih držav do drugega ter jim ponujati slovenske ljudi, da bi jih sprejeli v svoje države. Pa je bilo tudi to delo, hvala Bogu, srečno opravljeno in se je zgodilo,'da so bili transporti slovenskih protikomunističnih beguncev prvi, ki so iz Italije in Avstrije odhajali v Argentino, pozneje pa tudi v druge prekomorske ¡države.
Ko je preseljevanje slovenskih demokratskih beguncev steklo ter ni bilo več nobene nevarnosti, da bi jih moglo kaj zavreti, je dr. Krek s svojo družino -ob koncu leta 1947 odšel v Severno Ameriko na povabilo Lige katoliških Amerikancev. Najprej je delal in živel v Clevelandu. Od tu se je udeleževal prizadevanj za izdelavo novoameriške-ga zakona, o vseljevanju povojnih političnih ¡pregnancev ter pomagal organizirati tozadevno pomožno akcijo. To delo je zahtevalo poldrugo leto, nato je pa dr. Kreka lastnik, izdajatelj in urednik Ameriške Domovine rajni Jakob Debevec pritegnil k delu v uredništvu tega ameriškega slovenskega dnevnika- Tu je ostal do leta 1950, vse do odhoda v Washington, kjer se je tedaj ustanavljalo skupno delovno središče zastopnikov evropskih, po vojni od komunizma zasužnjenih narodov v ustanovi, ki je dobila ime Odbor za Srednjo Evropo. V tej ustanovi je dr. Krek prevzel vodstvo oddelka za Jugo-¡slavijo.
Ker je ameriška vlada po letu 1948 vse bolj eksperimentirala s politiko „preračunanega tveganja“, Iki je sprejela . titoizem kot ¡posebno zvrst komunističnega režima in ga tudi bogato podprla, da bi razbila monolitost komunističnega bloka, ter je tudi Odbor za ¡Srednjo Evropo moral uglaševati svojo akcijo s tem položajem, se delo za rešitev Jugoslavije in za zrušenje komunistične diktature ni moglo razviti. Saj zastopnikov narodov Jugoslavije 'niso več pripustili v Skupščino od komunizma zasužnjenih narodov v Evropi, ki je bila ustanovljena v New Yorku. Pri taJkem političnem razvoju so Ameri-kanci jugoslovanski oddelek pri Odboru za Srednjo Evropo v letih 1953 do 1956 najprej delno, potem pa sploh ukinili.
V letu 1954 so zastopniki krščansko demokratskih strank. Litve, Litvanije, Poljske, ¡Čehoslovaške, Madžarske in Jugoslavije ustanovili Krščansko demokratsko zvezo za Srednjo Evropo. Med ustanovitelji je bila tudi Slovenska ljudska stranka. V njenem imenu je dr. Krek kot njen načelnik ¡podpredsednik Krščanske demokratske zveze za ¡Srednjo Evropo vse do današnjih dni. V tem svojstvu je sodeloval na mednarodnih kongresih kat. demokrat, strank v Sao Paulu v Brazilu, v Parizu, Bruslju in v Santiago de Chile.
Dr. Krek predsednik NO za Slovenijo
Narodni odbor za Slovenijo so ustanovile tri tradicionalne slovenske demo-, kratsike. politične stranke v jeseni leta 1944 v Ljubljani. Nastop tega odbora je zlasti znan na skupščini slovenskih narodnih predstavnikov na Taboru v Ljubljani dne 3. maja 1945.
Ko so leta 1945 prišle v Italijo množice političnih beguncev in z njimi tudi člani Narodnega odbora za Slovenijo ter drugi politični predstavniki, s0 P° Posvetovanju v Rimu sklenili novo sestavo Narodnega odbora ter od dr. Kreka zahtevali, da prevzame predsedstvo. V Rimu so člani vodstva Slovenske ljudske stranke v emigraciji potrdili znova dr. Kreka kot načelnika stranke ¡SLS-Pismene volitve pred nekaj leti so mu tudi znova izrazile zaupanje ter podaljšale predsedniško funkcijo. Zato dr. Krek še kar naprej opravlja slovensko ¡politično delo v obeh lastnostih kot predsednik Narodnega odbora ta Slovenijo in kot načelnik Slovenske krščanske demokracije SLS.
To naj bi bil opis življenjske poti in prikaz dela dr. Kreka ob njegovi 70-letnici. Pa je vse skupaj samo poizkus. T0 mirno zapišem, ker Kreka poznam že dolgo, dolgo vrsto let, tako iz ljubljanskih, kakor pozneje iz beograjskih let v predvojni Jugoslaviji, in ker mi je dobro znano, kaj vse je storil v povojnih letih za reševanje slovenskih protikomunističnih beguncev v Evropi in 'ker vem, s kakimi napori je zvezano vse njegovo delo v svetu za rušenje komunistične diktature y domovini in za resnično osvoboditev slovenskega ¡naroda.
Tega dela, teh naporov,'teh žrtev za slovenski narod, da bi mu bilo bolje, da bi postal znova srečen, da bi lahko živel v svobodi, mu nihče od nas poplačati ne more. To lahko stori samo Bog, v katerega je jubilant vedno trdno veroval in neomajno zaupal v njegovo pomoč.
Nekaj mu pa za sedemdesetletni jubilej lahko naredimo. Nekaj, česar 'bo zelo vesel tako on sam, kakor tudi pod komunisti tipeči narod v domovini. V svoja voščila, v svoje prošnje Bogu, da bi nam ga še ohranil in ga varoval še naprej ter spremljal njegovo delo s svojim blagoslovom, vključimo tudi. prelepo srčno zaobljubo:
¡Zvestoba za zvestobo!
Če danes ¡kdo v emigraciji to zasluži, potem to zasluži dr- Krek- Ostal je zvest trpečemu narodu v domovini, ostal je zvest vsem nam, ki živimo v svobodi v demokratskem svetu. Ostanimo mu zvesti tudi mi. Pa ne zato, da bi dr. Krek od tega imel kako osebno korist. On ne spada v kategorijo takih ljudi, ki grabijo za materialnimi dobrinami. Zato, da bi lahko še z večjim zanosom, še s trdnejšo odločnostjo nadaljeval boi proti komunističnemu sovražniku, ki uničuje slovenski narod na vseh ¡področjih, zavira njegov razvoj in mu 'na lastni zemlji pripravlja grob.
Ob tem njegovem življenjskem jubileju pa se spomnimo tudi še gospe Malke. Dr. Kreku v življenju ni bila samo zvesta življenjska družica, ampak tudi požrtvovalna in neumorna pomočnica pri vsem njegovem delu za slovenski narod od prve ure, ko sta si ustvarila ¡družinsko življenje pa do sedanjih dni. Z njim je delila veselje in žalost, srečo in trpljenje. Zato je prav, da se ob življenjskem jubileju dr. Kreka spomnimo tudi nje ter se ji zahvalimo za vso oporo, Iki jo je vse življenje nudila svojemu življenjskemu to« varišu-borcu za pravice in svobodo slovenskega naroda. Prav tako pa sina Aleša, ki jima povečava družinsko srečo.
Zato: Bog živi vse še dolgo, dolgo
Anica Kraljeva
Ali hiše ni at zvona?
Naša skupnost je razgibana. Domovi, osrednja hiša, vse novo in lepo! Toliko organizacij, veliko prireditev in sestankov. Vse je lepo in prav!
A vse to ne bo nič pomagalo našemu razvoju, če bomo zanemarjali prvo vprašanje: otroci, naša mladina.
Kakšni so naši otroci, kaj mislijo že večji o nas ha splošno, kako gledajo na starše ?
Ko jih včasih poslušam pri pogovorih, ali ko me kaj sprašujejo, sami nd vedo, kaj mi vse nehote povedo.
Vprašam dekle: „No, ali si z mamo blizu, ¡se pogovarjaš z njo, jo vprašaš, kar druge ne moreš?“
„Oh, gospa, vi tega ne morete razumeti. Z mojo mamo ni nič. Če jo kaj vprašam, me kar na kratko odpravi.“
„Dobro,“ jo potolažim, „kaj pa Z očetom? Bi vprašala njega?“
„¡Saj res“, prikima, „on pa bi ¡se najbrž pogovarjal z menoj. Bom poizkusila!“
V	nekem krajevnem domu, v katerem več kot sto otrok obiskuje šolo, je bil pred kratkim sestanek za starše in pogovor o težavah, ki jih imajo njihovi otroci. Morda je bilo na sestanku — dvajset ljudi!
Eno je Jasno: med našimi otroki in nami je prepad! Če jih ne privežemo nase, če jih zapustimo, bodo tudi oni nas zapustili. Ne šele čez leta, oče in mati si že zdaj, kakor po načrtu, ustvarjata v lastnem domu tujca- Kakšne žalostne glavobole bo to prineslo, si komaj predstavljamo.
Že danes vidimo veliko primerov, ko so otroci že daleč od staršev. A zdi se, da nas to posebno ne prebudi, kaj šele, da bi nas pretreslo!
V	neki mladinski anketi sem čitala stavek, ki se približno tako glasi: „Čudite. se, ¡da marsičesa ne vemo, kar bi morali vedeti- Ko pa se pogovarjate, stiskate glave, a ¡komaj pridemo blizu, utihnete.“
Med desetimi dekleti, sta zadnjič samo dve znali povedati, kako da sta rojeni v Arrgentini, zakaj so starši prišli sem.
Ko" ¡sem to povedala resnemu gd-spodu, mi je rekel v zadregi:
„Vidite, navadno se z otroki sploh ne menimo, šele zadnjič, ko smo se doma sprli, sem spoznal, da več ¡premišljujem o svojem podjetju, kakor o svojem otroku.“
V	družbi je nekdo na glas premišljeval: „Ne le, da se 'ne potrudimo vživeti se v njihov svet, ki je povsejm drugačen od našega, tudi naša preteklost jim je tuja.“ Dodal je: „Doatir. krat pomislim, kako me je moj oče za Vse svete peljal na pokopališče, kjer se je skupaj s prijatelji Društva bojevnikov spomnil na padle prijatelje, šel sem z njim, ker sem pač moral-Toda meni je bilo vse tuje. Ker nisem razumel, kaj je ¡prav za prav za vsem tem, sem bil ,hladen*. To se gotovo dogaja tudi z našimi otroki.“
V	takih in podobnih odgovorih so nakazani vsi razlogi za oddaljenost med nami in mladino: na eni strani nerazumevanje' otrok, ker se nismo potrudili vživeti se vanje, in na drugi strani dejstvo, da premnogokrat deklamiramo o slovenskem idealizmu, v resnici smo se
—	v veliki večini zmaterializirali. „A-merika“ — v slabem pomenu besede — je naredila svoje. Kakšni ¡so pogovori
—	redki pogovori — ko se vsa družina zbere okrog mize? Otroci, ki že nosijo v sebi težo lastnih problemov, nejasnost in zmedo, morajo poslušati kako „je ta bogat“, kaj bi 'bilo treba še kupiti“, ali kako je „ta obogatel“. „'Ne vem, kdaj je ta hudič toliko zaslužil!“
Ne smemo pričakovati, da bo otrok storil prvi korak do nas. Treba mu je sproti s toplo besedo pomagati. 'Če ne bo prepričan, da bo našel pri materi in očetu razumevanje, ljubezen, se ne bo odprl.
Pa ne gre samo za očete in matere. In mi, ki smo si nadeli, ali nam je bila dana naloga posredovati naši mladini civilno ali duhovno vzgojo, ali znamo prisluhniti njenim težavam?
Če pomislimo, da otrok, zlasti slovenski, nerad odkrije svoje težave, da se zapira vase, razmišlja, se grize in slednjič morda celo zagreni, kaj se je mo-
ralo v naši mladini zgoditi, da je že večkrat na glas odkrila ¡svoje srce. Hvala Bogu, da ima še toliko moči, da javno potoži. Pred kratkim smo na primer v njenem glasilu, v Mladinski vezi, mogli brati: „Mladinske organizacije bi morale stalfb napredovati in se iz leta v leto bolj izpopolnjevati. A to je nemogoče, če ni sodelovanja starejših. Razumimo prav: Ne le ukazovanja, še manj nadziranja, temveč sodelovanja. Mladina isama po sebi ni zmožna držati kontinuitete v svojem delovanju. Ne le teoretično; v praksi vedno bolj opažamo pomanjkanje strokovnjakov, ¡ki bi te mlade in navdušene sile. pravilno usmerjali, in sredstva, ki bi mladini pripomogla do tistega izpopolnjevanja, po katerem sama naravno teži. Starejši pa morajo mladini to nuditi, ker to je njihova naravna dolžnost.“
Ali vemo kaj to ¡pomeni? Kje smo?
Izprašajmo si vest: koliko staršev otrok, ki so člani mladinske organizacije in srednješolskih tečajev, sploh prebere, kaj mladina piše ? In oni, ki se ukvarjamo z mladino, ali čitamo njihove misli, ali znamo ¡prisluhniti njenim utripom? Ko vemo, da ¡smo mi in oni po naravi zaprtega značaja, bi lahko vedeli, da se je v njih že nekaj pretresljivega zgodilo, da o tem pišejo. Ali bomo spet preslišali njihov klic?
Kasneje se izgovarjati, češ, da so ti problemi nastajali, ko zanje „nismo vedeli* — je" šibak izgovor. In za vse nas slabo spričevalo!
Če vemo, da ima vsak otrok starše po naravi rad in zato po naravi išče opore v mami in očetu, in če kljub temu ni stikov, kje je torej iskati krivde ? Tukaj si ne smemo lagati, za take napake in grehe ne prihaja kazen šele na onem svetu.
Ta razmišljanja morda niso za žene, ki berejo te vrstice, Ikajti dvomim, da bi bil iz njihovih družin fant, ki je rekel: „Moj oče? Saj bi me prodal, če bi se dalo!“ Vendar je želja po imetju, ki se je ¡pričelo, ko smo stopili na ameriška tla, šla predaleč in je ponekod samo še tekma med sosedi, med krajevnimi domovi, med družinami, tudi na račun notranjega propada lastne družine. Vendar se mi zdi prav o tem pisati na tem. meistu, ker vem, da imajo mnoge bralke stik z ženami, ki našega tiska že ne berejo več in ki z našo skupnostjo že nimajo več stika.
Kje so težave, zaradi katerih prihaja 'do preloma med mladino in starši ? V ¡precejšnji meri v nepripravljenosti staršev. To ni najhujše, temu se lahko pomaga z razgovori, sestanki, knjigami. Hujše, stokrat hujše je nezanimanje nekaterih. V tem je propad.
Starši sicer morajo poskrbeti, da otroci z njih krajevnega doma imajo ¡stike s centralno hišo, da -obiskujejo šolske tečaje, ¡predavanja, prireditve, itd. Vendar samo če bodo tudi sami pokazali zanimanje za delo mladine, bo lahko drugače.
Pazimo, da ne bo jutri prepozno, in ko bomo sebi in otrokom morali dajati odgovor — še huje. ■■■•■•■■■»■BaBaBaaBBaaBaBaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
BRALI SMO
"Vsa čast Slovencem“
Urednik in izdajatelj Hrvatske revije g. Vinko Nikolič je v II. delu svoje obsežne knjige „Pred vratima domovine“ o Slovencih v Argentini na strani 225 napisal naslednjo ugotovitev:
„Vsa čast Slovencem. Ta mali narod zasluži občudovanje. Slovenci nam Hrvatom zavidajo, da smo proti njim sorazmerno veliki. Da bi bili oni to, kar smo mi, ¡so pogosto pred mano vzdihnili nekateri slovenski prijatelji. Vidite, Slovenci v Argentini imajo več ljudskih šol in srednjo šolo, katero obiskuje nad sto učencev. Pripravljajo se pa na organizacijo tudi lastnega vseučilišča. Imajo svoje bogoslovje, v katerem pripravljajo svoj duhovniški naraščaj. Rekli boste: Odkod ¡pa dobijo- toliko dijakov, ko jih je tako -malo. Od tu: ¡oni vsi hodijo v ¡šolo, njihova zavest je velika, zato 'So tako v šoli, kakor na športnih prireditvah in tudi planinci so. Imajo tudi svoje cerkve. Z eno besedo: da jih preveč ne hvalimo, nam lahko služijo za vzor.
(Vinko Nikolič, Pred vratima domovine, Druga Iknjiga, Pariz-Muenchen 1965, stran 255).
Sklepi Medameriške konference
Minuli petek so se v Washingtonu sestali na tridnevno konferenco zunanji ministri ameriških držav, članic Medameriške organizacije.
Povod za konferenco je dalo nedavno izkrcanje kubanske gverilske edinice na venezuelski obali. To edinico je venezuelska vojska v nekaj dneh zajela obenem z dokumentarnim materialom, iz katerega je bilo jasno razvidno direktno Castrovo vmešanje v notranje zadeve Venezuele.
Venezuelska vlada je zahtevala sklicanje konference Medamerške organizacije ter je na njej predložila dokazni material proti Castrovemu režimu.
Venezuelo je v vsem podpirala argentinska delegacija 'pod vodstvom argentinskega zunanjega ministra Nicanorja Coste Mendeza ter ameriška delegacija pod vodstvom Ruska.
SSia zasedanju ¡so odobrili več resolucij: znova najostreje obsojajo Castrov komunistični režim in njegovo direktno vmešavanje v notranje zadeve ameriških držav; vsaka država naj sama v svojih mejah najodločneje preganja komunistično rovarjenje in gverilo, kjer koli se pojavi; ladje držav, ki trgujejo s Kubo, naj vsaka ameriška država bojkotira; priporoči se vsem nevtralnim državam, in sicer Alžiru, Egiptu in Ju-
Letošnjega 22. rednega zasedanja Glavne skupščine ZN v New Yorku se udeležuje 122 držav članic. Kakor vsako leto, tako so tudi letos na prvi seji izvolili novega predsednika skupščine, ki je, kakor smo že poročali, romunski zun. minister in s tem prvi komunist, ■ki predseduje skupščini te svetovne organizacije, odkar obstaja. Dobil je podporo ameriške in ostalih svobodnih delegacij, ker na Zahodu smatrajo Romunijo trenutno za najbolj neodvisno komunistično državo sovjetskega bloka.
Glavni tajnik ZN U Thant je v na-stopnom govoru poudarjal, da so ZN ,.na križpotju“ in da morajo prebroditi „krizo zaupanja“, v kateri se nahajajo, če hočejo še nadalje obstajati. Nadalje je predlagal, naj bi se Varnostni svet redno sestajal na konference, na katerih naj bi zunanji ministri velikih štirih pretresali tekoče svetovne dogodke, ki bi tako bili osvetljeni od vseh strani in lažje rešljivi. Ameriška delegacija je ta U Thantov predlog takoj odobrila.
Zasedanje skupščine bo trajalo predvidoma do 19. decembra t. 1. Razpravljati nameravajo o problemih Vietnama, Bližnjega vzhoda, Afrike. Menijo, da tudi letos rdeča Kitajska ne bo mogla postati članica organizacije.
Glede reševanja problemov Bližnjega vzhoda je U Thant naštel šest bazičnih načel, ki naj bi jih prizadete dr-
goslaviji, naj umaknejo podporo komunistični Afro-azijski organizaciji, ki je lansko leto zasedala v Havani, prihodnje leto pa namerava zasedati v Kairu (o nevtralnosti Titove Jugoslavije ni mogoče govoriti, kakor menijo ameriški zun. ministri, ker je Titov režim stoodstotno komunističen in je škodljivo za ameriško javno mnenje, da v ameriških zun. ministrstvih ne postavljajo Titovega režima v komunistični tabor — op. ur.); predloži se Združenim narodom dokazni material o Castrovem vmešavanju v notranje zadeve ameriških držav in s tem ¡kršenje pravilnika ZN; med ameriškimi državami se vzpostavi še tesnejše sodelovanje pri preganjanju komunizma.
Argentina je predlagala, naj bi odobrili venezuelski predlog 0 oboroženem napadu na Kubo, če Castro ne bo prenehal s svojo prevratniško akcijo. Ta predlog so ostale članice zavrnile. Prav tako je bil zavrnjen ameriški predlog, naj bi objavili in odobrili seznam zahodnoevropskih podjetij, ki trgujejo s Castrovo Cubo in s tem pomagajo vzdrževati komunistični režim v Havani. Pač pa bodo ameriške države še naprej prepričevale ostale svobodne države, v Evropi ali kjer koli, naj čim bolj omenijo svoje trgovanje s Castrovim komunističnim režimom.
zave izpolnile. Ta so: Spoštovanje ozemeljske nedotakljivosti; konec nasilne okupacije tujega ozemlja; priznanje pravice obstoja kateri koli državi; za-ščitenje notranje varnosti; pravica palestinskih beguncev do vrnitve v svoje kraje; svobodna plovba po vseh mednarodnih vodah.
Glede Vietnama pa je 'bil U Thant spet menja, da bi Hanoi začel mirovna pogajanja, če bi Amerikanci prenehali z bombardiranjem Severnega Vietnama.
Ameriški delegat Goldberg je v svojem govoru poudaril, da so ZDA napravila že vse, kar je bilo mogoče, da bi Hanoi pristal na mirovna pogajanja, toda doslej niso dobile pozitivnega odgovora. Glede sklepa severnoameriške vlade o zgraditvi raketnega obrambnega sistema v ZDA pa je dejal, da ne bo ščitil samo ZDA, temveč zaradi svoje učinkovitosti tudi ostali svobodni svet pred kitajsko ali sovjetsko vojno nevarnostjo.
Sovj. delegat Gromiko je napadel ZDA zaradi zadržanja v izraelsko-arabski vojni ter očital, da je nevarnega stanja v svetu kriv Washington, ker da vodi „imperialistično politiko“. Prav tako je napadel Zahodno Nemčijo in druge nekomunistične države. Za mir se bori, je trdil Gromiko, samo ZSSR s svojimi sateliti.
IZ TEDNA V TEDEN
Papež Pavel VI. se je od zadnje bolezni že toliko popravil, da je lahko v soboto, 23. septembra, prišel na balkon vatikanske palače, odkoder je podelil blagoslov 3.500 hrvatskim romarjem, ki jih je pripeljal v Rim zagrebški nadškof kardinal dr. Franjo Šeper. V nagovoru se jim je Pavel VI. zahvalil za „veličastno pričevanje vere njemu in kat. Cerkvi“. Pozival jih je, „naj ostanejo Cerkvi vedno verni sinovi v zvestem izpolnjevanju vseh svojih državljanskih dolžnosti“ ter „da naj ohranjajo verska izročila po svojih družinah, zlasti pa pri vzgoji svoje mladine“.
Bolivijska vlada je objavila, da je znani komunistični terorist Argentinec Dr. „Che“ Guevara živ ter da v Boliviji vodi 'komunistično gverilo. To je izjavil na tiskovni konferenci glavni poveljnik bolivijske vojske grab Alfredo Ovenda Candia.
Sovjetska vlada je z vlado Severnega Vietnama obnovila trgovinsko pogodbo. Ob tej priliki je predsednik sovjetske vlade Kosigin izjavil, da bo ZSSR znatno povečala izvoz vojnega materiala v Hanoi. Tja too pošiljala še v večjem številu letala Mig, protiletalske rakete Sam, topove ter ostale vrste orožja. Med tem so se boji na vietnamskem bojišču nadaljevali na kopnem in v zraku- Amerikanci sc ugotovili, da imajo komunistični napa dalci pripravljenih za boj okoli 100 topov.
Papež je prvič v zgodovini Vatika na imenoval „finančnega ministra“. Z: to mesto je izbral 63 letnega kardinal' Angela Dell’Acqua. V pomoč mu bost 73 letni Amerikanec kardinal Franci Brenen ter Belgijanee Maiksimiljan d< Furstenberg.
Clement Attlee, prvak britanska laburistične stranke, je nevarno zbolel ter se zdravniki boje za njegovo življenje. Bolnik je star 84 let. Attlee je pri prvih volitvah po koncu II. svet. vojne s svojo stranko zmagal nad konservativno stranko ter je nato Churchill» zamenjal v britanski vladi.
Harold Wilson, predsednik britanske laburistične vlade, je izjavil, da bo kljub zadnjim dvem porazom pri dopolnilnih volitvah še naprej vztrajal pri dosedanji gospodarski politiki svoje vlade, ker je samo z žrtvami, vztrajnim delom ter varčevanjem mogoče ozdraviti narodno gospodarstvo.
Med Izraelci in Arabci je prejšnji teden ponovno prišlo do izmenjave topovskega ognja. Žrtve so bile na obeh straneh. Egiptovska vlada je začela odvažati otroke in žene s področja Sueškega prekopa na varnejša mesta. Skupine nepomirljivih Arabcev se zlasti v Egiptu in Siriji še vedno nočejo sprijazniti s porazom, ki so ga doživeli v zadnji vojni z Izraelci ter se zavzemajo za gverilsko vojskovanje po vzoru Vietnama-
ZN na križpotju
Naši odnos do očetnjave bodi tak, kakilšcn je odnos dobrih otrok, ki zvesto ljubijo svoj rodni dom. Kjerkoli so, tako žive, da sa rojstni hiši v ponos in pomoč.
Da nam ne pojenja gorečnost, gojimo in obnavljajmo resnico, da Brno v pravu, ki bo zmagalo, želja po osebni svobodi je neugasljiva sila. Prav tako želja po svobodni družbi, po državni in javni upravi s svobodnim, enakopravnim sodelovanjem ljudstva. Ta sila bo prej ali slej zlomila okove diktature in se uveljavila:- V borbi proti sužnosti pod komunizmom smo torej pomočniki k sigurni zmiagi pravične stvari. Ta živa vera naj žari iz vseh naših del.
Dr. Miha Krek, Zbornik Svobodne Slovenije 1964, str. 118.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Napoved novega zakona o najemninah. ¡Notranji minister dr. Btorda je ■sprejel v ponedeljek, dne 25. t. m., člane medministrske komisije, ki ima nalogo izdelati predosnutek novega zakona o 'najemninah. Min. dr. Borda je izjavil, da bodo člani omenjene komisije izdelali predosnutek novega zakona o najemninah v kakih desetih dnevih ter ga predložili v razpravo vladi.
Statuti za univerze. Rektorji argentinskih univerz so izdelali za vsako univerzo nov statut ter ga predložili drž. tajniku za kulturo in vzgojo dr. Joseju Astigueti. Predložili so mu, naj tokrat, in samo za sedaj, vlada te statute uveljavi z zakonom, poznejše pa naj sprejemajo posamezna vseučilišča. Po izdelavi teh statutov rektorji smatrajo, da so izpolnili svojo nalogo, ki je bila določena za prvo obdobje ureditve razmer in poslovanja na argentinskih univerzah ter so kolektivno dali ostavke na svoje položaje. Vlada je sprejela ostavke samo od rektorjev univerz v La ’’lati, Bahia Blanci, Sta. Fe in Mendozi, ■¡stale je pa znova potrdila na doseda-■ jih položajih.
Požar v predsedniški rezidenci. V
predsedniški rezidenci v Olivosu je v petek, dne 22. t. m., izbruhnil požar. V prvem nadstrouju se je tako hitro razširil, da ni bilo mogoče skoro ničesar rešiti, ker je celo nadstropje uničeno-Pri požaru so zgorela med drugim dragocena darila, ki jih je prejel predsednik republike general Ongania od vladarjev, ki so bili na obisku v Argentini ter ostale osebne stvari predsednikove družine.
\ Odhod norveškega kralja. Bled svojim bivanjem v Argentini je norveški kralj Olav V. med drugim obiskal mesto za zapuščene otroke v mestu Ga-
rin, ki ga je zgradila mednarodna ustanova SOS Oprova- Norveška naselbina v Argentini je s svojimi prispevki to ustanovo še razširila z novimi objekti, v ¡katerih je norveški kralj odkril ploščo v spomin na svoj obisk v Argentini-Kralj Olav V. je prejšnji četrtek, 21. septembra, iz Buenos Airesa odpotoval preko Brazila na Norveško.
Vandalizem na železnici Roca. Ravnateljstvo železnice Roca je sporočilo, da so se v zadnjem času zlasti v nočnih urah začele vedno pogosteje pojavljati sabotaže po potniških vagonih. Neznani zločinci so zlasti v nočnih urah zažgali odnosno močno poškodovali že okoli 16 novih potniških vagonov, od katerih vsak stane 80 milijonov pesov. Železniško ravnateljstvo je te vagone pripeljali na postajo Constitución, kjer so se ljudje zgražali nad vandalizmom pokvarjencev in zločincev. Za prepre-čenje novih sabotaž je železniško ravnateljstvo v 'nočnih urah pomnožilo varnostno osebje.
Preiskava proti admiralom. Poveljnik pomorskih operacij admiral Benigno Varela je imenoval komisijo, ki mora zaslišati vpokojena admirala Izaka Rojasa in Toranza Calderona zaradi njunih izjav, ki sta jih dala ob proslavi 12-letnice osvobodilne revolucije. Y primeru, da sta z n jima JV'e^ršila veljavna zakonska določila, bosta oba kaznovana.
Razstava kiparja Goršeta v New Yorku
Kipar France Gorše bo imel v galeriji Internationale na 1095 Madison Ave v New Yorku od 3. do 14. oktobra letos retrospektivno razstavo svojih del. Razstava bo obsegala nad 35 izbranih del v raznih tehnikah: v lesu, žgani glini, največ pa v orešcu in v bakru.
NAJMODERNEJŠI TELEVIZIJSKI APARAT
je draga stvar. Precej časa je treba štediti, če ga hočete kupiti. Sedaj pa vam je dana izredna prilika, da ga morete dobiti
za 300 pesov
če plačate ta znesek za tiskovni sklad Svobodne Slovenije. Kot potrdilo dobite srečko, katere žrebanje bo zadnji teden v oktobru po argntinskem državnem žrebanju.
Pohitite! Take prilike ne boste imeli zlepa!
Neprilíke v Urugvaju
Izvirno poročilo
Kakor je znano, je Urugvaj ob koncu preteklega Jeta opustil sistem ¡kolegialnega državnega predsedništva, Čigar funkcije je opravljal odbor 9 oseb. Dežela se je spet povrnila k sistemu enega samega predsednika države, ker so ljudje na splošno prišli do prepričanja, da je pri vodstvu 'države in važnih odločitvah potrebna ena sama močna roka, ne pa cela skupina osebnosti, ki zavlačujejo odločitve in vlečejo vsak na svojo stran.
Upali so, da bodo s povrnitvijo k enemu predsedniku nekako ozdravljene vse slabe strani v urugvajskem javnem življenju, ki so v glavnem prav tiste rane, na katerih bolehajo, več ali manj sedaj vse države Latinske Amerike, to se pravi: stalno padanje vrednosti domače valute, gospodarska nerazvitost, delna brezposelnost, revščina nižjih slojev, slaba in neučinkovita javna uprava ter naraščajoč socialni nemir, ki ga ■spretno podpihujejo poklicni komunistični agitatorji z vodilnih mest v sindikalnih in dijaških organizacijah.
Po nekaj mesecih, odkar je prevzel vodstvo države izvoljeni predsednik general Gestido, ni za zdaj opaziti kakega izboljšanja.
Kar se gospodarstva tiče, cene slej ko prej rastejo v nedogled, čemur seveda nujno sledi povišanje plač, temu spet porast cen i.t.d. Vlada se je odločila za močan poseg v gospodarstvo in je izdala ukrepe, s katerimi je med
drugimi prepovedan dosedanji prosti nakup dolarjev in drugih tujih valut. Urugvaj je bil do sedaj znan po svojem prostem gospodarstvu in je kdorkoli lahko npr. neovirano kupil dolarje v vsaki menjalnici. Sedaj se je prvič zgodilo, da je tak prosti nakup v Urugvaju prepovedan. S tem je dežela stopila na pot 'državnega posega v gospodarstvo, z nekaterimi dobrimi, pa tudi vsemi slabimi stranmi takega ravnanja. Nakup in prodaja močnih tujih valut je z uradno dovoljenega tržišča samo prenesen na področje črne borze, nadaljnji padec domače valute pa s tem ni ustavljen.
Gospodarsko je Urugvaj tudi močno prizadet zaradi letošnje izredno mrzle zime, ki je povzročila ogromno škodo na polju in pri živini. V nekaterih predelih je mraz dosegel 8 stopinj pod ničlo, kar je najnižja temperatura zabeležena v zadnjih 50 letih.
Na političnem področju je opaziti še naprej razcepljenost in neenotnost v stranki belih in stranki rdečih, ki sta tradicionalni politični stranki v državi. Ti stranki notranje nista enotni, ne poznata neke strankarske discipline, temveč je vsaka od njih sestavljena iz 4 ali 5 skupin, ki večinoma nastopajo in glasujejo v parlamentu samostojno in so le redkokdaj enotne. 'Zaradi te razbitosti je na zadnjih volitvah izgubila stranka belih, ki je bila na vladi zadnjih osem let.
Ista razbitost se sedaj očitno kaže pri stranki rdečih, ki bi morala nuditi sedanji vladi vso oporo in pomoč pri urejenem delu, pa tega zaradi svoje razcepljenosti ne stori. Ko je n.pr. vlada nedavno pripravila osnutek zakona o nujnih gospodarskih ukrepih .z ozirom na izredno slabo stanje v državi, se poslanci in senatorji stranke rdečih sploh niso mogli zediniti glede posameznih točk tega osnutka. Verjetno bo končni zakon izšel tako spremenjen in ■okrnjen, da bo izgubil vso učinkovitost
Nadaljnji nezdrav pojav se kaže v urugvajski državni in splošni javni u-pravi, kjer so prejšnji režimi natrpali urade z osebjem, ki je dostikrat nesposobno in nastavljeno izključno zaradi svojih političnih zvez. Večina uradov b: mogla normalno poslovati s polovico ali celo tretjino svojega uradništva. Vse to gre seveda na račun že itak preobremenjene državne blagajne.
Vse napake in nedostatke v gospodarstvu, na političnem in upravnem področju spretno izrablja komunistična skupina, ki uživa vse prednosti širokogrudne urugvajske demokracije in jih izkorišča za svoj prodor med delavske in dijaške kroge. Ta skupina ima na razpolago tudi velike vsote s strani sovjetskega poslaništva v Montevideu. Pr; zelo razviti komunistični propagandi je opaziti na prvem mestu njihovo prizadevanje, da bi vnesli med množice mr-žnjo in sovraštvo do Severne Amerike.
Kako daleč je že razvita komunisti-čna prevratnost, se je najbolje videlo, ko je pred več tedni prišlo do mezdnih sporov med lastniki časopisov in nastav-
ljenci. Komunistični sindikat tiskarjev je namreč izkoristil spor in dosegel, da se tiskajo od tedaj dalje samo komunistični dnevnik „Popular“ in nekateri manjši politično neopredeljeni časopisi, med tem, ko je vse do danes, ostal Montevideo brez svojega tradicionalnega demokratskega dnevnega časopisja.
Komunisti pa se ne omejujejo samo na več ali manj zakonit način boja proti obstoječemu redu. Lani decembra so namreč odkrili v Montevideu pravo teroristično organizacijo, katere člani so kradli avtomobile ter napadali banke, da so na ta način prišli do denarnih sredstev za organizacijo- Do odkritja tolpe je pripomogel slučaj, ko je neki lastnik ukradenega avtomobila spoznal na cesti svoje vozilo in obvestil policijsko patrolo. Ko je policija nato avto zasledovala, so pričeli teroristi streljati s strojnicami in metati bombe. Pri zasledovanju je bil njihov avto razbit in eden od teroristov mrtev. Takrat šele je policija spoznala, za kaj gre. Vse do tedaj so mislili, da imajo opravka z argentinskimi gangsterji, ki se od časa do časa zatečejo v Montevideo.
Pozneje je policija odkrila v bližini Montevidea neko pristavo, kamor so zahajali člani organizacije, da so se vežbali v streljanju. Poleg tega so našli več gnezd te organizacije v samem Montevideu.
Vse to dokazuje, v koliki meri so na delu prevratne sile, ki skušajo na eden ali drug način privesti deželo iz sedanjega svobodnega in demokratskega načina življenja, v mreže komuni-
stične diktature in pod vlado brezvestnih ljudi take vrste, kakor je Fidel Castro-
Na splošno menijo, da je ukoreninjeno demokratsko naziranje urugvajskega ljudstva edini in najboljši kapital, ki ga ima v teh težkih trenutkih ta narod. Toda vsak kapital, pa. naj bo še tako velik, se izrabi, če kdo neprestano samo jemlje s kupa.
Nekaj podobnega se lahko zgodi tudi z demokratskim sistemom svobode, na čigar račun se dopušča na eni strani prevratno delovanje in rušenje. 'Na drugi strani pa proti 'sistemu svobode težko grešijo politične stranke, ki imajo v rokah vodstvo države, ker se ne otresejo svojih starih napak kakor tudi neke splošne neresnosti in nedoslednosti pri vodstvu državne uprave.
V sedanjem položaju, ki bi nujno zahteval energičnih ukrepov, ni videti osebnosti ali skupine, ki bi v krajšem času mogla doseči izboljšanje. Po vsej verjetnosti bo sedanje nezdravo politično gospodarstvo stanje na eni strani,, ter prevratno levičarsko delovanje na drugi strani, trajalo še naprej in z vsemi nevarnostmi, ki jih tak položaj vključuje.
-j
(Poročilo je bilo napisano 28. avgusta t.l. Zaradi poštne stavke v Urugvaju smo ga dobili šele v soboto 23. septembra, čeprav je bilo poslano z letalsko pošto in priporočeno. Ker vsebinsko ni prav nič zastarano, ga za pravilno poznavanje razmer v Urugvaju objavljamo v celoti.)
Škofovska sinoda
Tito napoveduje smrt narodom Jugoslavije
reformi bije 'boj tudi proti tem slabostim“.
(Sklicana za 29. septembra 1967)
V isvetovnem tisku se veliko 'obravnava škofovska sinoda, ki jo je sklical papež Pavel VI. Je to njegova osebna zamisel kot potrebno sredstvo za učinkovito vodstvo Cerkve, ima pa vso oporo v razpravah zadnjega koncila, posebej njegovega dekreta „O službi škofov“.
1.	Sestava sinode. Sinodo bo sestavljalo 197 delegatov in sicer: 94 zastopnikov škofovskih konferenc, 13 zaston-nikov vzhodnih cerkva, 13 kardinalov iz rimske kurije; 10 zastopnikov redov; Člani, imenovani od sv. očeta in končno gen. tajnik, Poljak msgr. Rubin; papež jih je doslej imenoval 24.
Razdeljeno po kontinentih ima najmočnejše zastopstvo Amerika, t. j. 42, za njo Evropa s 40, Afrika 31, Azija 17, Avstralija in Oceanija 5. Da bo zastopstvo res iz vsega sveta, je papež določil, naj škofje iz Gibraltarja, Luksemburga, Monaca in Smirne izvolijo izmed sebe svojega zastopnika; izvolili so škofa iz Luksemburga. Iz Jugoslavije prideta: kard. šeper in nadškof dr. Pogačnik.
2.	Snov razprav. Na tiskovni konferenci je škof Rubin tudi označil teme, o katerih bodo na sinodi govorili in sicer: 1. Vodilna načela pri reviziji Cerkvenega zaikonika, 2. Semenišča, 3. Liturgija, 4. Nauk, 5. Vprašanje mešanih zakonov. Vrstni red tem je prenesel točko o nauku iz 1- mesta na 4. mesto-
'Škofje bodo zvedeli za načela, ki vodijo komisijo pri reviziji Zakonika in bodo mogli dati svoje nasvete tej komisiji.
O semeniščih bodo obravnavali pod dvema točkama: kakšno vlogo naj imajo škofovske konference pri vzgoji v semeniščih in pa o pripravi vzgojiteljev v semeniščih.
Pri liturgiji bodo govorili: o zgradbi sv. maše ter o spremembah pri brevirju. Za praktičen prikaz različnih oblik mašnega obreda, bodo člani sinode prisostvovali takoimenovani obliki „župnijske maše“ z vsemi podrobnostmi.
Brez dvoma bo silno važna točka: O nauku; pri tej bodo najprej obravnavali kipenje idej in tokov, ki so nastali po zadnjem koncilu in ki so znak življenja v pokoncilski Cerkvi, kar ni brez
nvofirmro1:-! T ^ iv« w/-v mTinriiu «nlrnkrtviVi
vora zadeval nov način izražanja in oblikovanja razodetega nauka, ki seveda ostane nespremenjen; nov način u-čenja je potreben zato, ker so se spremenile razmere, zlasti kulturna rast sodobnih vernikov; nasprotovati temu, bi pomenilo zapirati se v preteklost; vse to se mora opraviti naslonjeno na sv. pismo in izročilo ob vodstvu cerkvenega učiteljstva. (Prav v tem delu bo govora o nauku o Kristusu, o skrivnosti izvirnega greha v povezanosti is sodobnimi pojmi o evoluciji.) Drugi del razprave bo posvečen v tem delu ateizmu-To je strahoten problem sedanjosti za Cerkev, ki ga mora obravnavati, kolikor zadeva ne le individualno posameznike, ampak družbo kot tako.
Pri točki: O mešanih zakonih bodo govorili najprej, kar zadeva nauk v tem pogledu in pa praktične posledice za pastoracijo. Pri zadnjem delu bodo mogli škofje poročati o skušnjah, ki jih imajo, odkar je pred poldrugim letom stopila v veljavo inštrukcija Kongregacije za nauk in vero v tem. predmetu.
Način sodelovanja škofov bodo odgovori na vprašanja ankete, katera so jim predložena, in pa razgovori sami na zasedanjih ter priprava v komisijah.
3.	Učinkovitost sinode. V nasprotju z nekaterimi govoricami, da je papež hotel v nedogled odgoditi sklicanje sinode, govorijo dejstva, da jo je v svojih govorih napovedal 1- 1965 in 1966, kjer imenuje sinodo „važen dogodek v Cerkvi, na katerega gledajo z zaupanjem ter po njej zraste modrost in učinkovitost apostolata ter utrdi tesneje zveza škofov sveta s sedežem sv. Petra.“
Sinoda je posvetovalen organ papežev, ki sprejme ali ne, "nasvete njenih članov. Je potrebna za Cerkev, da v njej ne bo vladal samo „papež samotar“, ampak bo slišal glasove škofov vsega sveta in tako bo mogoče uiti nevarnosti nesodobnih cerkvenih določb, ki bi imele pred seboj samo mali krog Cerkve v Evropi ali samo v Italiji, oz. Rimu. Moč in uspešnost sinode je pa odvisna od {pripravljenosti članov, njih iskrenosti in korajže, da si bodo upali povedati svoje mnenje. K temu človeškemu elementu moramo v močni veri čakati in prositi vpliva sv. Duha, ki pa brez ljudi ne !bo delal.
Predvideno je, da bo sinoda trajala
„zmot“. V tem delu bo ena važnih odločitev, kar zadeva avtoriteto Cerkve; vzporediti bo treba jasno načelo avtoritete hierarhije ter iskrenega dialoga v Cerkvi. Prav tako bo važen del razgo-
od 29. septembra do 29. oktobra, ako je zaradi snovi ne bo potrebno podaljšati. Poseben tiskoven urad bo stalno obveščal o poteku sinode, ki je mali koncil v Cerkvi.	Oran
Tito se je proti koncu avgusta in prve dni v septembru mudil v Sloveniji- S slovenskimi partijskimi veljaki je bil tudi na Krvavcu, nato pa je obiskal nekatera mesta :na štajerskem in Koroškem, nakar je odšel v Zagreb odpret tamošnji letošnji velesejem.
Med bivanjem v Zagrebu je 6. septembra obiskal graditelje savskega nasipa in bodočega rečnega pristanišča pri Zagrebu, nato pa naselje brigadirjev delovne akcije „Sava 1967“.
Tu je odgovarjal na njihova vprašanja pa tudi očitke, tako glede preo-snove partije ter ugotovitve, da je v partiji malo mladine, ki tudi drugače zadeva na težave. Tito je priznal, da je ob pregledu podatkov o' sprejemu v Zvezo komunistov „videl, da je v zadnjem času malo novih članov iz vrst Zveze mladine“. Prav tako jih je zelo malo „iz vrst kmečke mladine“. Po Titovem mnenju bo „treba mladino pravilno usmerjati in vzgajati v socialističnem duhu že od najbolj zgodnje mladosti“. „'Ne moremo in ne smemo čakati, da mlad človek odraste, doseže 23 ali 24 let in potem sam odloča, ali hoče v Zvezo komunistov ali ne,“ je govoril rdeči maršal. V nadaljnjem je zatrjeval, „da seveda ne bodo mobilizirali v partijo“, ker da so imeli slabe izkušnje s takimi, ki so postali člani' partije iz koristoljubja, kar se je „pozneje maščevalo na različnih sektorjih.“
Po Titovi napovedi bo treba ob pre-osnovi partije preosnovati tudi mladinske organizacije, „ki morajo obstojati kot politične organizacije“, ker da je v mladini „treba zbujati socialistični odnos do dela“. Omenjal je koristnost skupnega dela mladine iz različnih krajev države, „ki da je utrjevalo povezanost naših narodov“. Pri tem je priznal: „Vidite, še zmerom se tu in tam pojavi kak nacionalist ali skupinica nacionalistov in hoče podreti tisto, kar sm0 ustvarjali v hudem boju. Na delovnih akcijah pa se je naša mladina kalila v monolitno celoto socialistične skupnosti“.
Tako je Tito prišel na narodnostno vprašanje v Jugoslaviji ter je svoje mnenje o tem problemu, ki postaja vedno bolj aktualno v državi, povedal takole:
„Ne bom zdaj govoril o tem, ali se mora vsak od mladine razglasiti za Jugoslovana ali le za pripadnika kake narodnosti. Vendar pa imam tudi © tem svoje mnenje; mislim namreč, da ima vsak človek, ko postane polnoleten, pravico, da sam pove, kaj je. Predvsem je socialistični človek. (Podčrtalo ur.) 'Če se potem hoče razglasiti za Jugoslovana, čemu bi mu to branili. Mi vsi smo Jugoslovani. In to jugoslovanstvo ni v nasprotju z nacionalnimi lastnostmi posameznih narodov, z njihovo preteklostjo in zgodovinskimi dosežki. Nikakor ne! Vendar pa se moramo zavedati tega, da razvijamo socialistično skupnost, ki se razločuje ©d buržoazne države. Za nas je poglavitno merila — biti Jugoslovan, socialist, močno prežet z idejo Marxa, Engelsa in Lenina, idejo, ki je omogočila, da gre zdaj velik del človeštva v svojem razvoju po novi poti.“ (Podčrtalo ur.)
V nadaljnjem je govoril 0 potrebi močnejšega zbližanja umskega in telesnega dela, ker se je tudi tu „razpasel zelo negativen pojav: umsko delo se je čedalje bolj ločevalo od fizičnega“ ter
ne probleme“. (Dokumenti NOB gredo v tujino, Delo 31- avg- 1967)
Dr. Ferenz je tudi povedal, da je za razstavo in njeno opremo potrebnih 300 milijonov starih dinarjev. Pristavil je, da je to „precejšnja vsota, ki se bo pa v Jugoslaviji bogato obrestovala.“ Pripravo take razstave da narekuje „spoznanje, kako malo o naši borbi vedo v tujini, posebno na zahodu (celo zgodovinarji)... znanje povprečnih ljudi je pa prav gotovo še bolj medlo.“ Višem „naprednim (komunističnim, op. ur.) silam“ na zahodu da bo pa razstava „dobrodošla v času, ko v nekaterih državah nacistične sile spet dvigajo glave.“
Tristo milijonov dinarjev še povrh vseh drugih milijonskih kreditov so določili komunisti za propagando svoje revolucije. Ravnatelj partizanskega muzeja dr. Ferenc zatrjuje, da se jim bo ta znesek „bogato obrestoval1,.
Koliko pa žrtvujemo mi, ne za propagando laži, nasilja in zločinov, kakor delajo komunisti, pač pa v obrambo resnice in pravice in za pošteno narodno slovensko stvar?
Študijski dnevi slovenskih izobražencev v Dragi
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je tudi letos organiziralo študijske dneve. Bili so v Dragi pri Trstu.
V	petek 1. septembra so bili povabljeni delegati pozameznih /kat. organizacij na študijski razgovor pod geslom „Dialog med nami 1967-“. Nastopili so trije predavatelji. Dr. Matej Poštovan je razvijal misli o nalogah slovenskih zamejskih katoličanov v njihovem javnem delovanju po koncilu- Dr. Vinko Zwitter je delegatom pojasnil pokoncilski položaj koroških Slovencev, dr. Martin Kranner je pa govoril o praktičnih izkušnjah Slovencev na Goriškem.
V soboto 2. septembra je bilo širše srečanje ¡slovensikih izobražencev. O današnjem slovenskem položaju in o perspektivah za bodočnost je predaval vseuč. prof. v ZDA dr. T. Hočevar.
V	nedeljo 3. septembra je bila najprej maša škofovega vikarja v Trstu msgra dr. Alojzija Škerla. Duhovno mi-
Tristo milijonov za propagando!
Gradivo, ki se nanaša na komunistično revolucijo, so komunisti skrbno zbrali ter ga shranili po raznih „muzejih ljudske revolucije“. Vanje vodijo vse inozemske uradne goste ter jim ponavljajo laži o svojem „narodnoosvobodilnem boju“. Da bi pa demokratski svet še bolj preslepili s svojo propagando o svojem zločinskem početju nad slovenskim narodom med sovražno okupacijo, je komunistično vodstvo sklenilo, da bo pripravilo posebno potujočo razstavo o „narodnoosvobodilnem boju“ v Sloveniji in po ostalih delih države. Te razstave bodo prihodnje leto v Parizu, Milanu, Varšavi in Moskvi ter bodo obsegala obdobje od leta 1941 do 1945.
Potujočo razstavo doma že skrbno pripravljajo muzeji „ljudske revolucije“ ker da bo „enkratna priložnost, da se ljudje tako na zahodu kot tudi na vzho-
sel je podal p. dr. Roman Tominec iz Ljubljane, ki je imel po maši tudi predavanje „Vloga krščanstva pri oblikovanju slovenske narodne zavesti in kulture v 1200 letih. Ali more to vlogo krščanstvo' nadaljevati?“ Zatem je dr. Samo Pahor razčlenjeval sociološki sestav zamejskih Slovencev. Svoja izvajanja je podikrepljal s statističnimi podatki. Za G.oriško je podal zanimive izsledke akademik M. Sussi, o Beneški 'Sloveniji in o Kanalski dolini pa je poročal prof. J. Peterlin.
Zadnje predavanje je imel časnikar in devinsko-nabrežinski župan Drago Legiša © tem, kako bi javno delovanje približali današnjemu stanju prebivalstva.
Najvažnejši sklep študijsikih dni zamejskih izobražencev: čim popolnejši statistični popis zamejskih Slovencev, ter izdanje vseh predavanj v posebni brošuri.
du podrobno seznanijo z medvojnimi dogodki v Jugoslaviji, ki jim ni bilo enakih v svetu.“ Da bi iz njo komunisti dosegli cilj, ki so si ga postavili, pripravljajo dve razstavi: eno za zahodne demokratske države, drugo pa za države, v katerih so 'komunistični režimi.
Predsednik Muzeja ljudske revolucije v Ljubljani in član pripravljalnega odbora za pripravo potujoče razstave za inozemstvo, dr- Tone Ferenz, je ob obeh razstavah izjavil naslednje: „Vsi jugoslovanski muzeji že pripravljajo svoj delež za ta veliki mozaik naše preteklosti. Razstava bo imela dve inačici. Zahodnim državam bo predstavljen boj naših narodov predvsem kot osvobodilni boj (podčrtalo ur.) in njihov prispevek k zmagi zaveznikov. Razstava v vzhodnih državah pa bo prikazala našo revolucijo in njene social-
so se krepile tendence, da bi bili „ljudje samo nekakšni strokovnjaki, iki bi sedeli po pisarnah in podobno“. Tito prizna, da si je „drugače zamišljal socialistični razvoj“, da se bo umsko in fizično delo čimbolj zbližalo-
Glede gospodarske reforme je Tito mladincem prav tako priznal, da je to „težka stvar“. Na očitke mladine, da je izvajanje te reforme ravno mladino najbolj zadelo, ker so jo ponekod metali iz služb, vseh absolventov šol pa tudi ne sprejemajo, je Tito izjavljal, da je Po podjetjih „precej nerazumevanja za to, da mora mladina, ki se je šolala in strokovno usposabljala, prevzeti tudi dela, ki ustrezajo njenim zmožnostim“. Da se tako ne dela, so po Titu kriva „zastarela pojmovanja nekaterih voditeljev po podjetjih“. Priznal je tudi, da mladi strokovnjaki morajo odhajati v tujino, ker doma ne dobe zaposlitve ali pa ne strokovni usposobljenosti odgovarjajočo plačo. Pred temi očitki se je branil z obljubami, „da si bomo prizadevali prav v procesu gospodarske reforme, da bomo mladim ljudem omogočili zaposlitev, kolikor se bo le dalo“ ter da se „v gospodarski
Z gornjimi izjavami nam Tito kot nosilec komunističnega sistema v Jugoslaviji /potrjuje, da mladina ne kaže zanimanja za komunistično partijo, ia misli s svojo glavo in 'Se v partijo ne vpisuje. Zato rdeči maršal napoveduje, da v bodoče ne sme biti prepuščeno, da bi mladina šele potem, ko že odraste, sama odločala o tem, ali naj vstopi v partijo ali ne, ampak jo bo treba začeti vzgajati v komunističnem duhu že v otroški dobi ter jo že tedaj vključiti v partijske organizacije.
Ko bodo tako vzgojili mladino v komunističnem protinarodnem duhu, ji bo prepuščeno, da se bo izjavljala 0 narodni pripadnosti. Jasno je, da se bo tako vzgojena mladina odrekala svoji narodnosti in bo pristala na to, kar žele doseči komunisti, da ne bodo več ne Slovenci, ne Hrvati ne Srbi, ne Makedonci, ampak samo „Jugoslovani—socialisti, močno .prežeti z idejo Marxa. Engelsa in Lenina“.
To pa je tisto, kar vedno ponavljamo, da je komunizem največja nesreča, ki je sploh mogla priti nad nas, ker nam načrtno pripravlja na lastni zemlji narodno smrt.
šoštarčkov emu gospodu
To je: Janezu Kalanu v spomin, ki smo ga pokopali natančno pred mesecem dni. Nisem mogel iti za pogrebom, da bi mu kot Ločan Ločanu spregovoril v slovo par besed. Zato naj bodo te besede „hladilo moji rani“ ob izgubi rojaka, prijatelja in dobrotnika.
Bil si z nami vred brezdomec, ki si šel gol v tujino, da dobiš kje vsaj novo streho. In dobil si nov dom in ne enega. Prvi ti je bil cerkev. Bil si 'duhovnik, resnično iz poklica. Poklic si živel z ljubeznijo in ponosom, nisi pa v njem iskal miti časti še manj oblasti, samo duhovno oporo si ’delil slednjemu, ki jo je bil potreben- Nisi se mogel vživeti v „novo kaplanstvo“ kot v o-pravljanje „kanclijske službe“ z videzom aristokratske vzvišenosti duhovnika nad ljudstvomj nisi skrbel za etiketo, ampak bil si duhovnik, ki si z ustanovitvijo zgodnje slovenske maše, z dosego množične udeležbe pri duhovnih obnovah, svetih urah in spovedovanjem pokazal pot k obnovi duhovnega življenja v fari, ki je pri Tvojih Slovencih dobila zgled in pobudo za svoj duhovni dvig. Vodil si tedaj, ko še ni bilo La-nusa, največjo „slovensko“ novonaselje-no „srenjo“ v kraju, ki ga je Hladnik imenoval tedaj — ob škofovem prihodu L 1949 — „slovensko Ljubljano“. ! Dvorana, ki si nam jo preskrbel v svojem župnišču, je bilo 'dolgo let naš središčni prireditveni prostor. Potem si prenesel svoj cerkveni dom v Slomškov dom, toda pot do tega je bila še dolga, polna truda in žrtev. Šolski otroci so bili ‘Tvoja družina in ob njej si dozorel misli, na lasten dom. Z iskanjem prostora za deco si našel nov dom, ki si mu pomagal vstati iz nič: Slomškov dom. To je bil Tvoj drugi dom, da, domačnostni slovenski dom, nadomestek za rojstno hišo v Puštalu in za kramljanje in tarokiranje v prijateljskem krogu, pa za širjenje prosvete in za nastope mladih in starih, predvsem pa za šolo otrok in za mladinski šport.-Bil si duhovni svetovalec domu — ne ukazovalec! — in imel si rad vse in vsi so imeli Tebe radi. Toda tretji tvoj dom je bil še večji in širši. Kot duhovnik si stopil iz „kanclije“ in šel med ljudstvo, enak k enakemu: vsaka nova hiša, ki je zrastla v Tvojem okolju iz tal, prav mnogokrat tudi s Tvojo gmotno pomočjo, je .postala tvoj dom, povsod so Te sprejemali kot „svojega“. Tako si spoznal vse težave vseh družin, gmotne in duhovne, in pomagal si v enih in drugih. Kaplan v šentjanževski kmečki fari in potem v zagorskem rudarskem revirju si postal eden izmed njih, res „delavski kaplan“, in če bi ti kdo zvečer, ko si hodil domov pokrit s kapo s „šildom“, dal še laterno v roke, bi bil kot železničar, ki gre s šihta. Pa si bil duhovnik in si napravil bogve kakšno dobro delo tisti večer. Teh sto in še več domov je bil Tvoj .najširši dom, ki si ga dobil kot brezdomec.
Toda Tvoj najožji, najimenitnejši in najlepši dom pa. je bil in ostal Tvoj Puštal pod Hribcem, Tvoj šoštarčkov dom.
Dragi Janez, šoštarčkov gospod. In tu sva pri svoji mladosti.
Zibel Ti je tekla v eni tistih par hišah, ki so postavljene na ono stran
Poljanščice — gledano iz Loke — kamor ipelje Hudičeva brv proti Sturmovim in potem ob vznožju Hribca in ob Puštovskem gradu proti Hrastnici. Vsi tam so bili ¡„kampelmoharji“, to je: delali so glavnike iz kravjih rogov, kar je bila domača obrt Puštovcev, kakor na primer mizarstvo v Vižmarjih, re-šetarstvo v Ribnici itd. Tudi tvoj oče je bil tak izdelovavec glavnikov, pa je padel v prvi'svetovni vojni. V vasi je obrt kmalu propadla. Kako je živela Tvoja družina (šest otrok), ne vem, ker si pet let mlajši od mene, in mi študenti — „mestenci“ s Puštovci nismo imeli dobrih stikov- Za nas ste bili „grajski hlevarji“, ker smo že znali toliko nemški še iz ljudske šole, da je ime vasi Puštal iz „Burgstall“ (t. j. grajski hlev) in da so loški škofje imeli tam svoje konjušnice, ki so bile za Puštovce — grad! Tudi sicer smo loški paglavci dobro znali tisto nagajivko, ki smo jo s Hudičeve brvi metali za pu-štovskimi:
Puštuci hruštuci
žabe lové,
žaba prav’: krek, krek, krek,
maram za Puštuce en drek!
Oni so nam vrnili s kamenji (Puštovci so bili znani pretepači!) pa zmer-ijali nas z „loško smojko“, ali s tistim: „Vi ste pa res gospoda: kadar gredo kmetje iz Lolke na polje, ni nobenega purgarja v mestu!“ Dali so te v Škofov zavod, kjer so te študirali — kot odličnega študenta — zastonj, kar ti' je ■bilo vseh osem let v muko, ker so ti to dali vedeti. Skoraj bi bil zaradi te ga ob poklic, ki ti je bil že odločen takrat, ko si stopil v latinske šole, kajti: fantje, ki niso šli v šole, in tisti, ki so ostali doma, so postali pretepači, oni pa, ki so šli v šole, pa duhovniki. Nekje si zapisal, da ni morda na Slovenskem vasi, ki bi 'dala procentualno toliko duhovnikov. V Tvojem času so živeli župnik Dagarin, prof. Sever, mor-. nariški duhovnik, Jaka Štrekelj, dolgo-letni škofov tajnik, dr. Peter Eržen, od tam blizu je bil Platiša, da ne štejemo še sosednjih Sušanov (Kalan, Starman, Oman...) ne Bodovljčanov (Pečnik), če pa štejemo še Prifarce in Ločane pa Poljance, jih je bilo nič koliko! Na Tvoji novi maši sem pa bil, ne kot gost, ampak kot študent „za-plečkar“, čeprav sem že univerzo končal. Potem si bil za kaplana v šent Janžu, tam, kjer je natančno pred 50. leti umrl dr. Janez Evangelist Krek. In potem si bil kaplan v Zagorju ob župniku Markežu, bratu naših Jeseničanov oz. Bohinjcev, še mojemu znancu iz zavoda, kjer je bil njegov brat genialen ekonom. Tam si spoznal komuniste, ki so se uprli celo fabriškemu namenu, da sezida na svoje stroške delavcem domove, ker nis0 hoteli, da bi se delavcem godilo dobro, kajti potem bi se ne šli več komuniste, „čim slabše za ljudstvo, tem boljše za — komunizem!“ si mi zadnjič razlagal to svojo življenjsko izkušnjo. V Zagorju so te dobili nacisti in pognali na Hrvatsko. Od tam si prišel k rojaku dekanu Tonetu Ravnikarju v Šmarju, ki je upravljal največji duhovniški grunt in preživljal v tistem času na desetine gorenjskih duhovniških beguncev. Pred le-
Dr. Julija Payman
OB STOLETNICI ROJSTVA RUBEN DARIA
Zmagoslavna koračnica (Marcha triunfal)
Sprevod prihaja!
Sprevod prihaja! Že slišimo trobente vpiti.
Že jeklo oznanja z bleski se sijaja.
Sprevod prihaja — železo in zlato!... O, borci zmagoviti!
Že stopa pod loki, z okraski Minervinih in Martovih belih postav, pod triumfalnimi loki, kjer Farne vzdigujejo trobente
dolge in zlate,
slavnostna slava zastav,
ki jih nosijo herojskih atletov roke robate!
Že sliši se šum konjenikov, orožja žvenketanje, mlaskanje uzd, ki žvečijo jih konji bojeviti, sekanje ran ob tla s kopiti in bobnov ropotanje,
udarjajoč ritem koračnic v spremljavo korakov: tako stopajo vrste divjih vojščakov v triumfalno slavje!
Ta hip so vzdignila medena trobila mogočen zven, vse v en tren,
■da so v grom pozlačen veličastni ponos zastav spremenila!
V njem bitke iso, maščevalne rane,
mešanje ostrih žim,
perjanice, kopja, sulice otrovane,
kri, ki junakom vre v potoku, da z njim
zemljo poje.. .
in črnih psov karavane,
ki ščuva jih 'Smrt, Poveljnik vojske...
Trobent glasovi — zlati kot zvezda,
so triumfalna predznanila
prihajajoče slave in nje spremi j evavci;
z vrhov, kjer varjejo svoja gnezda,
sprostrli so v vetrove ogromna krila,
spuščajoč se k nam — kondorji! že tu so: zmagovavci!
Že stopa mimo parada.
Dedek vnukinji junake pokazuje,
«lej, kako mu stara brada
nad milimi kodrčki v hermelinu valuje!
Lepe ženske stiskajo k srcem šopke rož, pod stebrišči stoje z rožnatimi obrazi, najlepša se zasmeje, da jo opazi najbolj divji izmed zmagovitih mož.
Slava temu, ki nosi ujeto tujo zastavo!
Slava ranjenim, slava zvestim vojščakom,
ki našli so smrt od tuje roke! Slavo
pojte, trobente, jim! Lovorjeve vence junakom!
Plemeniti meči, ki sukali so jih davni dedi, iz svojih trofej pozdravljajo slavo novih zmagovavcev, stari meči grenadirjev, silnih kot medvedi, bratje še davnejših, kentavrskih kopij metavcev!
Trobente vojaške zvenijo, glasovi zrak gostijo...
— Vse tiste meče davnine,
tiste sablje, ki jim sluje
čast v analih zgodovine;
in sonce, ki to zmago osvetljuje,
junaka, ki zdaj mladcem poveljuje,
vsa materinska znamenja ljubeč brez konca;
in njega, ki je opasan z jeklom in z orožjem v roki —
preziral rdeča pomladanska sonca,
vetrove in zmrzali in v zimi sneg globoki,
srež in noč,
sovraštvo in smrt, vedoč, da gre za blagor očetnjave —
pozdravljajo z glasovi bronastimi trombe vojaške, pojoč jim koračnico Zmage in Slave!
Poslovenil Tine Debeljak

HHIHIIIHKIHHIIHIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIHHIHin
Letos so se spominjale vse latinskoameriške države — pa tudi Evropa, predvsem Španija in Pariz —, stoletnice rojstva največjega latinsko-ameriškega modernega pesnika Rubena Daria.
Pod tem imenom je v svetovni književnosti poznan pesnik, 'katerega pravo ime je Garcia. Rodil se je 18. jauarja 1867 v srednjeameriški državi Nicara-gua, v mestu Metapa, ki nosi zdaj častno ime Ciudad Dario v spomin na svo-
jega najslavnejšega sina. Ta je bil rojen pesnik in so mu resnično tudi rekali „pesnik-otrok“. Z 18 leti je izdal prvo pesniško zbirko, kateri je pozneje sledilo še 25! Zaradi raznih ljubezenskih zadev je že prej kot dijak šel študirat v državo El Salvador, zdaj pa je iz istega vzroka odšel v Čile. Tam je takoj postal središče literarne družbe ter je izdal tudi pesniško zbirko Azul, ki pomeni prvo del0 ameriškega simbolizma, „Moderne“, s katero je ameriška literatura stopila vštric evropskega raz^ voja.
V Čilu je sprejel službo „zunanjega dopisnika“ buenoaireškega dnevnika La Nación, kar mu je dalo možnost, da je odslej mnogo potoval, predvsem po obeh Amerikah (bil je v vseh latinskih državah, pa tudi v New Yorku) ter je pohitel tudi v Španijo in v Pariz. Po vrnitvi v Nicaraguo (1890) se je oženil z Rafaelo Contreras, toda samo civilno, kajti drugi dan je nastal državni udar in je Dgrio bežal v Guatemalo. Šele čez eno leto sta se cerkveno poročila v Costa Riki. Toda žena mu je 1. 1892 umrla in pustila sina Rubén Daría Contreras.
Kmalu nato se je v drugič oženil s svojo „ljudskošolsko ljubeznijo“ — toda zdaj pod grožnjami sorodnikov — z Rosario Murillo. Toda pustil jo je samevati doma in sprejel mesto konzula Columbije v Buenos Airesu (1893). Tu je postal središče takratne literarne družbe, dekadentsko bohemske. Tu je izdal nekaj svojih najboljših zbirk (Prosas profanas y otros poemas, Los raros...) K0 je zaradi političnih sprememb izgubil konzulsko mesto, je sprejel — skupno z Lugonesom — službo v tajništvu Poštne direkcije, in urejal revijo Revista de América. Kot dopisnik časopisa La Nación je odšel v Španijo. Tako je zaključil svoj ameriški delovni krog in odprl se mu je evropski.
Ameriškemu ciklusu zbirk so odslej sledile evropske zbirke, izdane večinoma v Madridu. Španija mu je postala--izhodršče za stik z ostalo Evropo. Bil je v Italiji, Nemčiji, Avstriji (Dunaj), Ogrski, Belgiji, Britaniji, celo v Afriki.
Ko je postal ambasador v Parizu, se je iz Španije preselil tja. Odslej je bil Pariz njegovo področje. Zastopal je razne latinske države na velikih mednarodnih prireditvah. V tej dobi je dosegel tudi višek svoje slave predvsem kot pesnik.
K0 se je po večletni odsotnosti povrnil v Nicaraguo, mu je prebivalstvo priredilo ,¿božanski“ sprejem: kronalo ga je kot pesnika z lovorjevim vencem, ■sprejemalo z godbo in cvetjem, s šolsko mladino v špalirjih in z govori ministrov... Vrnil se je v Pariz, v sredo bohemskega sveta. Ko je zopet izgubil diplomatsko zastopstvo, se je preživljal s časnikarstvom in uredništvi raznih revij. Kot rektor takih revij je obiskal Buenos Aires in druga mesta, kjer so mu prirejali lepe sprejeme. V Buenos Airesu je diktiral tudi svojo avtobiografijo. Kot dekadentski bohem, ki je vedno rad spreminjal noč v dan, se je ■začel vdajati alkoholu in mistiki. Doživljal je celo čase pomanjkanja in so prijatelji delali zanj nabiralne zbirke-
V tem je prišla prva svetovna vojna (1914). Povabljen je bil nazaj v Ameriko, da priredi več propagandnih go-
vorov, od česar bi mogel živeti- Toda v New Yorku je zbolel za jetiko. Šel je v Guatemalo. Njegova španska prijateljica z njegovim sinom je bila v Barceloni. Pač pa je prišla k njemu njegova prava druga žena in ga popeljala nazaj v Nicaraguo na svoj dom. Tam se je lepo krščansko pripravil na konec življenja, napisal oporoko, imenujoč za dediča svojega španskega sina Rubén Daría Sáncheza in umrl 13. februarja 1916 v hiši svoje žene. Narod se je 6 dni poslavljal od njega. Truplo so prenesli na univerzo, poslovili so se od od njega v imenu vlade ministri in pokopali so ga v katedrali v Leonu, prav tam, kjer je bil krščen. Pogreb je bil veličasten, kot da pokopavajo kralja.
I
Tako je bil0 življenje pesnika, ki je na tej poti izdal 26 knjig, ki so vse postale klasično delo kasteljanske jezikovne skupnosti. Darío je postal naravnost simbol te vsekasteljanske skupnosti, kajti dvajset latinskih držav si ga lasti kot svojega pesnika. Bil je izrazit „kozmopolit“. Rojen je bil v Ni-caragui, študiral v El Salvadoru in Hondurasu, delal v Čilu in Argentini ter eni in drugi državi je pel slavnostne pesmi (Cantos a la Argentina, Canto épico a las glorias de Chile); bil kolumbijski konzul, zastopnik Španije, in nicaraguajski minister.. . Bil je mešane
krvi, tudi indijanske (zapel je* tudi slavnostno pesem indijanstvu), bil je kla-sicist helenističnega duha, posrednik med grško in krščansko kulturo... zmes poganstva in krščanstva, toda z zmago katolištva, kot poudarja R. Le-desma. Francoski espirit mu je bil domač, kakor tudi avtohtonstvo ameriških kultur. Njegova pot v duhovnost je šla kot pri Verlainu, kateremu je Dario napisal krasno posmrtnico. Postal je največji pašnik moderne dobe na. področju Ibero-amerikanstva. „Pesniški kralj dveh Španiji: evropske in ameriške,“ je tudi eden njegovih „naslovov“, ki mu ga daje literarna zgodovina. Postal je še več: „univerzalni pesnik in pesnik za vse čase“, kot pravi Ledesma,
Mene bi zdaj zanimalo najbolj to: Ali je bila kdaj kakšna zveza med slovensko bohemijo v Parizu in Dariom? Ali je viden kakšen literarni vpliv na slovensko Moderno? Toda to so vprašanja, ki jih ne moremo reševati v zdomstvu.
Tudi ne vemo, kako so iSlovenci do-zdaj poznali .Daria v prevodih njegovih del? Kdo jih je prevajal in kaj? Ante Debeljak? Gradnik?... 'Ne vem. Le to bi hotel, da bi ta prevod ene najbolj znanih njegovih pesnitev popularizirala njegovo ime tudi med Slovenci v zdomstvu vsaj za — stoletnico njegovega rojstva.	td
Ruben Dario —
Svet Organizacije ameriških držav je bil leto 1967 proglasil za „Leto Rubena Daria“. Ko so 25. januarja odkrili kip tega pesnika iz Nicarague v osrednjem uradu te organizacije v Washingtonu, da počaste spomin stoletnice njegovega rojstva, ga ja glavni tajnik imenoval: Čudež Amerike, ker sittnbjoMčno iziražp Ameriko v najbolj srečnem trenutku njenega izražanja.
Osebnost tega slavnega sina 'Nicarague, ki je svoji domovini dal neprimerljiv ipoložaj v kulturi tega dela sveta, ima izjemno čednost, da je izraz tega, kar nam more nuditi združitev plemenskih sil s svojimi indijanskimi in španskimi viri, da se dvigne do najvišjih' vrhov človeške popolnosti v tveganem naporu estetičnega izraza-
Nadarjenost in znanje pisatelju zdaleka ne zadostujeta. Če je res, da si duša sama gradi telo po svoji značilnosti, potem si gradi tudi ono drugo telo: govora in pisanja, še več, vse, kar se nahaja v vsakem najmanjšem delu in najmanjšem vlaknu, deluje v notranjosti in se sveti navzven. Vse, kar je razmišljajočega v človeku, je v tem, da svojemu delu končno vtisne svoj pečat in duha. To je tako globoko utemeljeno, da kak izredni človek pove najbolj izredne stvari, toda tista višina se nahaja znotraj in tam deluje- Samo to, kar kot kak mehurček prihaja iz edinosti, more zopet ustvariti življenje in ga pustiti, da deluje. Torej je zadnji in najgloblji pogoj pisatelja, da svoj značaj pripravi za največjo čistost in popolnost, ki sta mogoči. Poznamo dela, v katerih je vsak drug napor v cvetu, ker pa jim manjka poslednje posvetilo značaja, delujejo kvarno in zmedeno, in to toliko bolj, ker se pisatelj začne izgubljati in je toliko manj zmožen, da stvari vtisne pečat enotnosti in popolnosti.
Pisatelj, ki odgovarja svojemu poklicu, pa naj -si je izvolil še tako majhno polje, zasluži vse spoštovanje in čislanje. Zgrajen na vestni podlagi je pisateljski poklic najbolj .častitljiv v človeštvu. Saj je učitelj, voditelj, prijatelj svojih bližnjih in postane lahko njih prevajalec in duhovnik v najvišjem pomenu, če kot pesnik prinaša njihovim dušam ideal lepote ali jih dviga na svojih krilih.
In kako vse to ? Dano mu je bilo, da vsaj včasih dvigne pajčolan, s katerim Bog pokriva skrivnost umetnostnega ustvarjanja, največjo vseh skrivnosti sveta. Vsi narodi, vsa verstva so od vsega zihčetfca enoglasno smatrali stvariteljski proces za nekaj božanskega- Npr.: iz gole zemlje ponoči vzklije cvetlica. Toda najvišje je naše presenečenje, če vse to, kar je novega, ne ovene kot ona cvetka, če ne umre kot človek, ,če se v našem času napravi nekaj, kar preživi čas in vse čase- To pa ni več delo človeka, ampak delo Boga.
Ta čudež preživi vse čase, moremo reči, samo v enem področju: v umetnosti.
Knjige, katere pesniki in pisatelji ustvarjajo, se nam zdijo očitne, jasne: Čudež se začne, še preden te knjige, te slike zaradi privlačnosti, popolnosti in ljubkosti prežive naš čas in mnogo drugih časov. V tem in samo v tem slučaju čutimo, da je genij prevzel obliko v človeku in skrivnost ustvarjanja našega sveta se je zopet ponovila v tem delu. človek je dosegel nekaj, kar je drugim pridržano. Prelomil je zakon, kateremu smo vsi podvrženi: premagal je čas- Medtem ko mi drugi umrjemo in izginemo, ne da bi pustili sledi, od tega človeka vedno ostaja nekaj. Zakaj ?
Edinole zato, ker je storil ono božansko stvariteljsko dejanje, iz katerega je nekaj izšlo iz minljivega- In kaj je storil ta človek? Iz toliko tisoč besed, iz katerih sestoji naš ali kateri koli jezik, jih je kot pesnik izbral nekaj stotin na poseben način, da bi tvorile nesmrtno pesem. Kot dramatik, kot pripovednik je ustvaril osebnosti, ki so nam blizu kot brat, prijatelj, človek, ki — kakor on —■ nosijo s seboj svojo božansko osebnost, ki preživi čase. Toda v tem zunanjem dejanju je odpravil zakon narave: ustvaril je novo, ki vnema nestalnost. Zanj, kar je minljivega — in recimo zaupno, kar je božanskega v zemeljskem — je postalo čudež.
Kako je ta posamezni človek uresničil čudež? Kako je ravno on — med milijoni — iz iste snovi, ki je vsem na razpolago, iz jezika ustvaril umetnostno delo? Katera tajna zmožnost ga je
čudež Amerike
usposobila za to? Kako deluje pravi umetnik? Mislim, da si je že vsak izmed nas zavestno ali podzavestno stavil to vprašanje do dna duše prevzet od kake poezije. Kdor išče pravi odnos do umetnosti, mora vedno motriti umotvor z dvojnim čustvom. Ponižno ga mora doživeti kot nekaj, kar nadkrilju-je njegovo lastno znanje, njegovo lastno minljivo življenje kot nekaj nedoumljivega. Hkrati se mora truditi, da doume, kako je nastalo to 'božansko iz našega zemeljskega.
Letos se množijo študije in življenjepisi Rubena Darila, neizpodbitnega mojstra modernizma, literarnega gibanja, ki prihdja iz poslednjih odsvitov romantike. Po svoji jezikovni prefinjenosti, povišanju občutljivosti, proslavljanju lepote in mojstrskemu obvladanju jezika, velja Rubén Darío za največjega latinoamerikanca. S svojim posebnim talentom — umetnostnim in pesniškim —, je že kot 25 leten poznal vse, kar je modernega, vse, kar je prodrlo v pesnikovo mišljenje zlasti preko francoskih knjig. Vse njegovo občutenje in mišljenje je zelo zelo francosko. Kako pa si je mogel prilagoditi vse sestavine francoskega duha? Juan Va-lera, pesnikov prijatelj, pravi: „Izmed književnikov polotoka (Španije), katere sem poznal, ga ni z več mednarodnega duhá ali ki bi bolje govoril francosko.“
Vemo, da je Víctor Hugo, čigar ime tolikokrat srečujemo na tistih 1.120 straneh ,jObras Poéticas 'Completas“, bil patriarh besede. Charles Boudelaire, čigar stoletnico smrti, ne rojstva, letos gotovi ljudje proslavljajo, je Rubena Daría samo peljal čez vrt, čigar cvetke so vse zrasle iz zla. Krepki Hugo je postal njegov Niagara, čigar besede so sestavljene iz dolžin in širin. Nicara-guaški pesnik je moral poznati delo Hof-mannsthalovo: „Razvoj pesnika -Hugoja“, čudovito disertacijo, katero je pesnik predložil dunajski univerzi v dosego doktorskega naslova, talko da smem trditi, da kar je avstrijskega pesnika povedlo v francoščino, je peljalo tudi tega pevca iz (Nicarague k francoskemu patriarhu. S tem hočem reči, da je to neprimerljivo življenjsko delo bilo zgrajeno na velikanski podlagi jezika, in pa da skoraj ni nobene besede francoskega jezika, katere ni poklical, da sodeluje v tem bleščečem vzvišenem življenju.
Drugi vpliv mu je došel od W. Whit-mana. Ta severnoameriški pesnik (roj.
1. 1819) mu je prinesel glas Amerike. Njegovi „Listi trave“ (1853) opevajo v svobodnih verzih demokracijo. Obr-nivši se nanj s pesmijo mu Ruben Darío pravi: „V železni deželi živi veliki starček 7 lepo kot kak patriarh, vesel in svet / ... Njegova duša se zdi zrcalo kar je neskončnega / ... kot kak prerok svojo pesem poje“. Walter Whitman nam je dal Ameriko v poeziji kot noben drug ameriški pesnik tega za dolgo časa ni storil. Lahko rečemo, da je takratna Amerika poznala samo prozo. Herman Merville je dober primer za to, ker je našel poezijo šele potem, ko je že bil napisal večino svojih del v prozi. V tistih letih si je Amerika o-svajala Zapad, se borila in si celila rane državljanske vojne. Ker pa je njeno književno delovanje bilo razdeljeno ni bila naklonjena poeziji, je imela samo npr. New England, izjemno književno kulturo, katere velik duhovnik je bil Emerson, predhodnik W. Whitmana.
Tudi Leconte de Lisle, mojster par-nasovcev, je dobil svojo pesem od. Daría. Tuli bližnjim in daljnim deželam je ta pevec iz Nicarague posvetil pesmi'. 'Pred vsem pa opeva umetnost. Mnogo je pisateljev, ki nas peljejo v kraljestvo — lepote: Romain Rolland, Hegel, Zweig.. Tudi moja doktorska disertacija „Vpliv likovne umetnosti na poezijo Rainer Marija Rilkeja“ me je peljala od Vzhoda na Zapad.
Pustimo pa govoriti Daría samega, ki zna bolje kot kdorkoli opevati lepoto.
Pravi:
„Umetnost je žig, katerega odtlej Gospod vtisne / v kogar še mu zdi boljši / kot kak božji plamen — neskončna luč umetnosti.“
Tako da tudi mi moramo s tem pevcem reči, ko naše življenje začne pojemati in je naša dolžnost že izpoljnena, da smo svoj majhen delež že prispevali k splošnem blagru človeštva, potem je dobro in čisto naravno, da hrepenimo po čisti Lepoti, ki je cilj našega Romanja.
M. O.
Namesto nagrobnega govora Laknerjevi gospe
ARGENTINI
Za njim žalujejo žena Terezija roj. Klopčič, sinovi Franc, Ivan, Anton z družinami, Ciril; hčerki Ivanka por. Markelj in Marija por. Polak z druži-kamo globoko sožalje, rajni pa naj mir-nama ter ostalo sorodstvo. Vsem izre-no počiva in pri Bogu uživa rajsko veselje.
CASTELAR
Lep večer je bil v soboto 23. t.m. na Pristavi. Pripravila ga je krajevna slovenska srenja Francetu Gričarju za njegovo 50-letnico, obenem pa tudi za slovo njemu in njegovi družini pred odhodom v ZDA. Pograjčeva Alenka je jubilantu izročila najprej šopek nageljnov s priložnostnim voščilom, nato pa so s toplimi nagovori prikazovali Gričarja kot odločnega protikomunističnega borca, ter močno socialno čutečega slov. mizarskega mojstra, predsednik Društva Slov. pristava France Pernišek, g. žup. Matija Lamovšek, Miha Benedičič, vzgojiteljica šolskega tečaja dr. France Prešeren, gdč. Mija Markeževa, Pavel Rant, dr. Jože Krivec, Slavko Ska-berne in Ivan Kopač. Zahvalili so se mu za vso pomoč in za opravljeno delo za slovenske ljudi in želeli njemu in njegovi družini vso srečo v ZDA.
MENDOZA
Na mali timaren je v Mendozi velik-provincialni praznik. Virgen del Carmen de Cuyo je zaščitnica andske vojske (Ejército de los Andes) in na ta dan jo počastijo vse civilne in zlasti vojaške oblasti. K slovesni maši, ki jo je v baziliki sv. Frančiška daroval apostolski admin. msgr. Jakob Olimp Mares-ma, je bil naprošen za petje naš zbor.
V nedeljo, 10. t. m. smo mendoški Slovenci doživeli lep praznik. Naš rojak, č- g. Ivan Tomažič, ki je od 1- 1950, polnih 17 let župnikoval v kraju Santa Rosa v naši provinci, je bil imenovan za župnika v fari Godoy Cruz, ki se na jugu drži mesta Mendoze. V trenutnih okoliščinah je to župnijsko mesto morda ena najodgovornejših točk v naši škofiji. In ta je bila zaupana našemu rojaku, požrtvovalnemu in vnete-
Bela krizantema na mamin grob
Kako je bilo s Tvojo pomladjo, vem samo iz Tvojega pripovedovanja. Tako si mi povedala nekoč, da pravega otroškega in dekliškega veselja nič nisi uživala, že v rani mladosti si se navadila trpeti.
Kar mi gre spomin nazaj, je koroška revolucija. To je bilo takrat, ko so koroški janičarji zato, 'ker so dobili v hiši ,,Mir“ (slovenski list), hoteli Tebe, ata in nas otroke enostavno poklati, še danes vidim Tvoj odločni nastop in Tvoje hrabro srce, pred katerim so trenutno klonili avstrijski vojaki in podoficirji. Še danes vidim Tvoje solze radosti, ko nas je v zadnjem hipu rešila Malgajeva vojska, še mi je v spominu romanje v begunstvo.
Potem smo bili berači. Takrat nisem umel rose v Tvojih očih, ko smo Te prosili kruha in si nam čez nekaj časa prinesla krompirja- Le kje si ga vzela? Kleti nismo imeli, shramba je bila vedno prazna.
'Sledilo je nadčloveško garanje’ družno z našim pokojnim atom. Na dvajsetletno garanje je 'Nebo poslalo svoj blagoslov. Tik pred drugo svetovno vojno smo poplačali pred desetimi leti kupljen grunt. Vmes si morda — in mi s Teboj — tolikokrat poslušala tisto
V	Ljubljani je bil od 28. avgusta do 9- septembra seminar slovenistov. Pripravila ‘ga je filozofska fakulteta ljubljanske univerze. Letošnji je bil že tretji ter je bil posvečen spo-polnitvi znanja slovenistov o slovenskem jeziku, literaturi in slovenski kulturi. Udeleževalo se ga je 36 slovenistov iz Bolgarije, Romunije, Madžarske, Poljske, Sovjetske zveze, Vzhodne in Zahodne Nemčije, Avstrije, Italije, Danske, Francije in ZDA.
Slovenski hmeljarji z letošnjim pridelkom niso preveč zadovoljni. Precej pridelka je najprej vzela suša, zatem pa nevihta po raznih krajih v Sloveniji v drugi polovici, avgusta. Temu se je pridružilo še prezgodnje obiranje, kar je tudi občutno zmanjšalo količino pridelka. Po dosedanjih podatkih so letos v Sloveniji pridelali 400 ton manj hmelja kot pa v letu 1966, kar predstavlja izgubo skoro ene milijarde starih dinarjev.
V	Sloveniji je bil letos do konca avgusta 6979 prometnih nesreč, v katerih je izgubilo življenje 253 ljudi.
V	občini Ravne na Koroškem je okoli 800 kmetij. Zasebni kmetje imajo tu že nad 250 kosilnic.
V	Celju je bila od 2. do 5. septembra velika vrtnarska in sadjarska razstava. Pripravilo ji je celjsko vrtnarsko 'društvo s tamošnjo vrtnarsko šolo, ki je edina te vrste v Sloveniji ter je iz nje izšlo že nad 100 vrtnarjev.
Jugoslavijo je v prvih sedmih mesecih letos obiskalo 1-860.000 turistov Največ jih je prišlo iz Zahodne Nemčije, zatem iz Avstrije, nato pa iz Italije.
Slavko Komar je novi Titov veleposlanik v Indiji.
Splošna plovba v Piranu praznuje, letos 13. obletnico ustanovitve. Za ta jubilej je 19. septembra prevzela novo 8500 tonsko najmodernejšo ladjo Postojna. Ladja je dolga 135 m, široka 20 m, ima posadko 31 mož ter s tovorom lahko pluje 17.5 milj na uro. Stala je 5-7 milijard starih dinarjev. Splošna plovba ima sedaj že 18 ladij.
V	Dolenjskih toplicah so se 10. septembra začele slavnosti, ki so jih pripravili za 200. letnico obstoja tega zdravilišča.
Na posvetovanju sadjarskih stro-
(Nadaljevanje s 4- strani)
ti smo ga pokopali v Buenos Airesu. Tam si upravljal grosupeljsko cerkev. Pozneje si postal kaplan v Cerknici in si poznal grahovsko tragedijo. Bil si z ljudstvom, z njim si šel v izgnanstvo in delil z njim taboriščna leta v Spit-talu in se potegnil z njimi za morje sem, kjer te je zajela smrt.
In tu sva se shajala kjer koli in kadar koli, a vedno sva se dobila na tisti Hudičevi brvi, ki je delila „mistince od puštucev“ in živela doma. Za šoštar-čkovega gospoda je bil Puštal to, kar je bil za ves rimski svet Forum Roma-num: „Umbilicus mundi“, popek sveta! Od tam je šel v svet, tja se je po-vračal. Vedno in od povsod! Nisem poznal človeka, ki bi bil toliko navezan na svoj rojstni kraj in svoje ljudi, kakor Janez. Poznal je slednjo bajto v evoji okolici. In ta je bila ves desni breg Poljanščiee do Dolomitov. Slednja novica od tam mu je hladila domotožje in ga razplamtela nanovo. Branil se ga je, pa se mu vdajal. Odklanjal je vse prošnje na vrnitev, pa sanjal samo o njej. Nihal je med obema svetovoma, in ni bil nikjer. Nemir je bil v njem, ki ga je gonil od hiše do hiše, kjer je obujal spomine na dom, in se mu sproti tudi odrekal. Da, dragi Janez, ta dom Ti je bil največja sikrivnost v duši, sladkost in muka, ki te je silil, da bi vzel pero in ga opisal, kakor bi ga moral in si ga poskušal v „Velikem tednu“ in „Romanju gospoda Antona“, ki je tvoje romanje v ta svet- Vedno si mi trdil: „Ko bom prišel stanovat v Slomškov dom, kjer je pripravljena sobica zame, bom začel takoj pisati povest iz Puštala“. Nisi prišel do te sobice, ne do povesti, v kateri bi izpisal svojo ljubezen in bolečino.
Doživel pa si veselo odkritje Blazni-kovega Pavleta s Podnun, da se da Puštal razlagati malo drugače kakor smo ga doslej, namreč, da je nastal iz nemške besede „Burgstelle“ (kraj gradu), kakor je dokazal za najdeno sled gradu na Križni gori. Analogno tudi
kovnjakov, ki je v okviru pomurskega sejma 11. septembra v Gornji Radgoni, so govorniki poudarjali, da tudi ob letošnji dobri letini doma ne bi smelo biti preveč jabolk. Če bi jih v Jugoslaviji porabili le po 25 kg na leto na vsakega prebivalca, kar je precej mani kot v večini evropskih držav, bi potrebovali okoli 50.000 vagonov jabolk. Letošnji pridelek pa dosega le 20.000 vagonov. Trgovska podjetja pa zaradi pomanjkanja obratnih sredstev kljub temu premalo odkupujejo jabolka. Čakajo na zimske mesece, misleč, da bodo tedaj lahko dobili ceneje manj vredna jabolka iz sosednjih držav. Zato so sadjarji zahtevali, da bi bilo prepoved o uvozu jabolk podaljšati do meseca aprila. Z avstrijskimi in madžarskimi sadjarji je bil tudi razgovor o uspešni o-brambi sadjarstva pred točo.
Na Kozjanskem je 8. septembra padala kot gosja jajca debela toča. Čeprav je padala samo nekaj več kot 10 minut, je povzročila veliko škodo, ki je ocenjena na več kot sto milijonov starih dinarjev. Uničila je poleg sadja vse poljske pridelke. Veliko škodo je povzročila tudi po strehah, na katerih je pobila več kot polovico opeke. Zadnja toča, kakršne najstarejši ljudje ne pomnijo v teh krajih v zadnjih 100 letih, je že tret j a vremenska nesreča, ki je letos zadela ljudi v tem delu Slovenije. V zgodnji pomladi je pozeblo žito in ribez, poletna suša je zmanjšala pridelek krme in krompirja, zad-nja toča pa je uničila let. pridelek koruze in vse sadje.
Umrli so. V Ljubljani: Apolonija Recek roj. Nemec, Vital Seunig, Tepina Sancin roj. Prodan, Mihael Klobčič, Jo-sipina Klančar roj. Zalar, Franc No-granšek, Jožefa Zorc roj. Kovačič, Stane Pavčnik, Frančiška Pegam, Anton Kaluža, upok., Franc Sternad, upok., Tilka Simčič roj. Šega, Jože Zevnik, Marija' Žlogar, Angela Tacar, Frančiška Šebenik roj. Dolničar, Albina Preši roj. Kavčič, Jakob Trebeč, upok. dr. Jože Juhart, vseuč. prof., Ivo Volarič, upok. Jelica Birtič roj. Pregelj, Angela Golobič, učit. v. p., Jože Zarabec, Boris Sernc, Antonija Kasper, dipl. inž-Alfred Killer, Anton Žvokelj, upok. in Valentin Starman, pos. v Suhi, Angela Kunstelj roj. Kavčič v Žireh, Jože Gor-šič, pos. v žalni, Alojz Resnik v Krškem
grad v Puštalu ni bil grajski hlev, ampak grad in celo neodvisen od loškega gospodstva! Iz „hlevarjev“ so Puštalci postali „graščaki“. Kakšna odlika za gospoda Janeza, ki je zdaj lahko nastopal proti „mesteneem“ na enaki nogi! Neštetokrat sva se o tem menila, in hotel bi zdaj, da bi Blaznikov Paved zvedel, kako je poživel s tem šoštarčko-vega gospoda zadnja leta!
In zdaj si našel svoj pravi Dom tam, kamor smo namenjeni vsi — domov, k svojemu Bogu. Nisi več brezdomec, saj si tam, kjer je dobro počivati, v naročju samega Boga, kateremu zvesti hlapec si bil vse življenje.
Dragi Janez. Danes, prav danes, ko‘ govorim in pišem te besede, je trideseti dan Tvoje smrti in je v Puštalu žegnanska nedeljo. Na Tvojem Hribeu, kamor se pride mimo štirinajstih križevih postaj, je danes vstajenjska slovesnost. Danes tam vsi govore o smrti šoštarčkovega gospoda tam v daljni Argentini, kakor mi govorimo o Tvojem rojstvu v Puštalu. Domovina in Tujina sta se združila v eno celoto v Tvoj spomin. Janez, spet si cel, ne deljen: Tvoj nemir se je umiril in Tvoj duh je svobodno zajel Hribec in Ramos Mejio. In v tem objemu so vsi Tvoji domovi tu in tam, ki si jih brezdomec imel in ki so bile samo postaje na Tvojem Hribeu. . .
V Puštalu je danes žegnanje...
K -šoštarčkovim še stopim čez to Hudičevo brv, ki še vedno deli dva svetova, da se zahvalim za žegen od tam, ki je prišel nad slovensko ramoško srenjo, in da izpričam, kako dobro štuci-hruštuci duše love in da jih maramo zelo... zelo ... kot je pokazal pogreb, ki je bil velik, kot je bila velika Janezova dobrota. Pa tudi, da se opravičim, ker se ga nisem udeležil, ter da se poklonim njegovemu spominu na njegovem in mojem kraju.
10. 9. 1967. Jamnikov Tine s Podnun
Pogreb Cirila Skebeta
Pogreb Cirila Skebeta, ki je umrl 15. t. m. na posledicah opeklin, ki jih je dobil ob eksploziji petrolejskega kuhalnika, je bil V petek, 21. septembra, ob pol štirih popoldne. Krsto z njegovim truplom so pripeljali v Slovensko hišo, kjer je bila zanj v kapeli pogrebna maša. Imel jo je g- dr. Alojzij Starc, ki se je rajnika spominjal tudi v govoru z verskega stališča.
Po pogrebni maši in molitvah Reši me so krsto s truplom rajnega Cirila Skebeta prenesli pred spomenik žrtvam komunistične rvolucije. Tu se je od rajnika najprej poslovil prof. Pavel Verbič z omembo vsega pokojnikovega dela, ki ga je opravil kot študent v katoliških dijaških organizacijah najprej v Novem mestu, nato v Ljubljani, pozneje pa tudi v begunstvu in izseljenstvu kot protikomunistični borec.
Za prof. Verbičem je povzel besedo pokojnikov sošolec in rojak g. Jože Guštin, tajnik kardinala dr. Caggiana. Poslovil se je od njega tako v svojem imenu, kakor v imenu njegovih sestra v domovini, zatem pa poudarjal pokojnikovo odkritosrčnost in iskrenost, is katero je vedno nastopal. V kasteljan-■ščini se je zahvalil podjetju, v ¡katbrem je bil rajni Ciko zaposlen in njegovim delovnim tovarišem za lepo udeležbo na pogrebu ter za vso moralno in materialno pomoč, ki so jo izkazovali rajnemu Cirilu Skebetu zlasti v dnevih pred smrtjo.
Po teh govorih .so številni slovenski in argentinski pogrebci spremili rajnega iCikota na pokopališče Flores, kjer je sedaj njegovo zadnje zemsko bivališče.
Naslov dr. Kreka
Dr. Miha Krek 3495 Woodridge Rd.
CLEVELAND, Ohio 44121
USA * 1
Osebne novice
1 Družinska sreča. V družini Lojzeta Modica in njegove žene ge. Barbare roj. Maček se je rodila v soboto, 23. septembra t. 1., hčerka Tatjana-Uršula. Hčerka je 26. t. m. razveselila tudi družino Lojzeta Mehleta in njegove žene ge. Marije roj. Tomažin- Srečnima družinama naše čestitke.
f Maks Sever. Iz Ljubljane je prišlo žalostno sporočilo, da je dne 9. septembra umrl Maks Sever, biv. veletrgovec. Pokopali so ga pri Sv. Križu v Ljubljani. V Argentini -žaluje za njim njegova hčerka ga. žarka z možem Ivanom Adamičem in ¡hčerko Katrco, katerim izrekamo ob hudem življenjskem udarcu iskreno sožalje, rajni pa naj mirno počiva v domači zemlji.
f Avgust Iglič. Dne 30. avgusta t. 1. so se v domovini iztekli dnevi življenja Avgustu Igliču. Rajni zapušča sinova Boža in Duška, snahi Martinko roj. Mali in Niko roj. Adamič ter vnuke Majo, Sandro, Petra in Irenco. Vsem ob izgubi dragega očeta, deda, tasta in strica izrekamo sožalje, rajnemu pa želimo večen mir in pokoj.
f Martin Pergar. V Ljubljani je 9. septembra t.l. umrl v 77. letu -starosti Martin. Pergar- Zadnje zemsko bivališče je dobil pri 'Sv. Križu v Ljubljani.
List za listom pada v jeseni z drevesa življenja ter nas opozarja, da bo prej ali pozneje tudi vsakdo od nas podoben rumenordečemu listu, ki ga lahen veter odtrga od matere - debla ter zibajočega v zraku spušča polagoma na tla. Zgodnji pomladni vetrovi (na tej južni strani poloble) so odtrgali spet en list, ki je v življenjski kartoteki nosilo ime Ane Laknerjeve, ter ga odneslo k vznožju Vsemogočnega prestola, rekoč: „Ti imaš svojo -skromno in zvesto služabnico, Tvojo volja se je zgodila. ..“
Pokojna ga. Laknerjeva je prišla za možem v Argentino tam okoli leta 1933 kjer je njen tudi že pokojni mož bil že zaposlen kot bančni uradnik in šef jugoslovanskega oddelka v bišvem Banco Germánico. Tedaj je bilo v navadi, da so v večini tujih bank imeli tudi oddelke vseh številnejših evropskih naselbin. Tja smo dajali naslove za oddaljeno korespondenco zaradi nestalne zaposlitve oziroma stanovanj. S takim oddelkom sm0 imeli bližje stike bodisi osebne ali pismene, in nanje smo se -obračali v potrebi ali stiski, kjer nam je bil pokojni gospod Franc Lakner širokogrudno na razpolago.
Dobro se spominjam, ko sem ob koncu leta 1934 prišel iz notrajnosti ter se srečal neko nedeljo po popoldanskih molitvah z gospo Laknerjevo ter nje-
nim možem Francetom v knjižnici pok. g. Kastelica ter zaprosil ted. knjižničarja za neko knjigo. Nezaupno me je fant gledal, kot bi hotel reči: „Od kod si se pa ti vzel, ki te še svoj živ dan nisem videl in ne vem, kdo si ?“ Tedaj pristopita zakonca Lakner ter po njunem posredovanju se mi je odprla možnost do proste izbire -na obloženih policah.
Ob tej priliki sem tudi zvedel, da so doma iz vasi Mala Lahinja v bližini Dragatuša, lepe zelene doline med Črnomljem in Vinico. Za tem srečanjem so -se vrstili novi, še i-n še, bodisi v dru-.. štvih, šolskih tečajih ali verskih obredih.
Tudi v osebnih zadevah, ki jih nismo mogli kot novodošleki rešiti, smo se radi za-te-kali k Laknerjevi družini, kjer nam je g. France postregel z nasveti ali navodili, ga. Ana pa s kavico ali kozarčkom „takratkega“. Njihov dom je razveseljavalo pet deklic: Marica, Angela, Fani. Milka in Anica, od katerih so danes štiri poročene.
Skromno, kot sta -bila oba, je potekalo -njuno- življenje- Le želja po rodni grudi je bila vedno močnejša ter končno se ji g. Franc ni mogel več upirati. Odločil -se je za pot z mislijo, da žena stori isto pozneje, ko dekleta dorastejo, pa je usoda odločila drugače: samo do Ljubljane je prišel in tam je moral
Odpri srce, odpri roke
Zopet trka Vincencijeva konferenca na vaša srca. Prvi teden v oktobru je namreč Dobrodelni teden. Odprite srca in podprite prizadevanja te Dušnopa-stirske ustanove v pi'id bolnim in revežem! Njih število se vedno bolj veča, potrebe so ponekod kar kričeče-
Mnogoterim rojakom je Bog blagoslovil njih delo in trud, da so postali kar dobro situirani. Drugim še številnejšim je bilo dano, da so si postavili svoje domove in imajo redno službo, da preživljajo sebe in svojce. Nekaterim izmed njih, ki so delili z nami usodo begunstva, pa ni bilo omogočeno napredovati v gmotnem oziru, zopet druge je bolezen položila na posteljo in izčrpala morebitni prihranek. Z razumevajočim srcem in radodarno desnico se jih spomnimo!
Vincencijeva konferenca
mu božjemu služabniku. Svojo redno slovensko mašo smo za to nedeljo opustili, da smo se lahko v čim lepšem številu mogli udeležiti ustoličenja novega župnika. Res se nas je zbralo lepo število. Z iskreno in prisrčno pozdravno besedo si je novi župnik brez dvoma lpritdobi'1 srca vseh navzočih faranov. Ob sklepu sv. daritve pa je v španščini pozdravil kot argentinski državljan, pa sin slovenskega naroda, številne navzoče rojake z zahvalo za njihovo navzočnost in komunitarno sodelovanje ter s sklenjenimi rokami in globoko nagnjen nad oltar v ganotju poslušal, ko je iz vseh koncev hiše božje zadonela naša „Marija, skoz’ življenje“. Gospodu župniku želimo na novem -dušnoipastirskem mestu vso pomoč sv. Duha!
V ponedeljek, 11. t. m. pa je med nas nas posegla spet smrt. Žrtev je bila gospa Ivanka Brozinova. Po mučni in kratki bolezni (srčna tromboza) jo je Gospod poklical k sebi. Pokopali smo jo v torek popoldne na mendoškem -pokopališču. Trem hčeram in sinu, ki žive tu v Mendozi, ter vsem njihovim ož-lim sorodnikom izrekamo naše iskreno sožalje, pokojni mami pa naj ljubi Bog nakloni vso svojo milost!	Bb
žalostno pesem: Prvemu — drugemu — in — tretjemu!
Prve dni vojne. Nemška soldateska je pod vplivi gotovih domačinov zaplesala najostudnejši ples, v katerem se je zgrudil naš ata- Ti si nas spremljala naprej. Spremljala v čas revolucije, med dva mlinska kamena, ki sta nas hotela zmleti; prav dobesedno vzeto. Ko smo obupavali, -si nas bodrila m nam predočevala -božjo Previdnost, ki bdi nad nami. Kolikršna je bila Tvoja vera!
In kolikršna je bila Tvoja modrost! Kje si se učila pedagogike ? Vse Ti je bilo tako enostavno. Dve prizmi si posedovala: Bog, domovina! in vsa dogajanja, kakor tudi bodočnost si gledala -skozi njiju.
Naužij se sedaj Boga, ko ga gledaš iz obličja v obličje, za domovino pa poprosi Očeta, naj ji -skoraj, skoraj prisodi lepše življenje!
Ozri se tudi, mamica, na Tvoj poganjek, iki v daljni zemlji, izruvan iz plodnih domačih tal, hoče živeti in Te vsaj skromno posnemati! Ozri se na njegove 'brote, dvigni roko v blagosl-ov, da Tvoje cvetje nikdar ne zamre!
4 iskati zdravniške pomoči ter je čez tri dni v bolnišnici za vedno zatisnil oči. Mesto med belokranjske jelke in kostanje so ga odpeljali -med ciprese na Žale, k zadnjem pokoju...
Ko sem pred leti obiskal njihovo domačijo v domovini ter po vrnitvi pre-dočil zapuščenost kmetije pri Draga-tušu, sta gospe Ani Laknerjevi spolzili dve debeli solzi po licu: „Prihodnjo pomlad pojdemo, prav gotovo pojdeva.“
Četrto nomlad ko so cveteli kostanji na robu njene domačije in bele jelke pokazale prve češarke na griču za vasjo, so blago go-spo Ano odnesli med venci na čakarito, da se v onostranstvu -snide s -svojim dragim možem Francetom. ..
Ko človeku stiska srce ob skopanem grobu, in ko vržeš pest prsti na krsro dobrega človeka kot zadnji pozdrav ali znak: ¡spoštovanja pokojniku, se človeku hote ali nehote v-sili vprašanje o smislu življenjskega potovanja po tej dolini -solza, kjer mnogi kopičijo tostranske -dobrine kot nekak rešilni pas pred koncem tostranske poti; vrzi na tehtnico življenje dobrih del, kot sta ga živela zakonca Lakner, na eno stran ter na drugo svoje zemejsko gmotno bogastvo: vidimo odločilno težo prvega, ko z lahkoto premaga piškavo vrednost zemeljskega materialnega bogastva.
Počivaj v miru, -dobra in blaga ga. Laknerjeva!	A. Podlogar
ŠOŠTARČKOVEMU GOSPODU
15. mladinski dan v Slovenski vasi 24. sept. 1967
Ženske gimnastike, ki se mu še vedno posveča ga. Vivodova.
Tudi fantje, kakih 16 jih je bilo, so nas presenetili z novostjo, da niso nastopili s prostimi vajami (ki so jih prejšnja leta zelo skrbno pripravili in tudi precizno izvajali), ampak z raznimi oblikami talne telovadbe s pomočjo mize in blazin. Vadil in vodil jih je Franci Sušnik, ki študira na tuikajšnji Visoki šoli za telesno kulturo. Te vrste vaj terjajo več mišic in prožnosti telesa kot tako-zvane proste vaje, ki pa po svoje zahtevajo' več discipliniranosti in enotnosti v izvajanju. Zlasti zadnja točka nastopa fantov, ko sta dva, vsak iz enega konca, mize, držeč stojo, tvorila most, pod katerim so potem vsi nastopajoči fantje izvajali drzne „polete“ preko mize, je zelo ugajala in bila burno pohvaljena.
£Jaj k izvajanju celotnega programa podamo nekatere pripombe:
Ali se ne bi mogel spet uvesti ta-keimehovani „rajalni pohod“ vseh nastopajočih v začetku in njih uvrstenje pred odrom, na katerem naj se potem pojavijo govorniki in kjer bi bil tudi Drostor-za častne goste? Tako kot je bilo to pot, da sta govornika pozdravljala skrita pri oddajniku, naj ne bi bilo nikoli več, kajti če je vsega skupaj deset ljudi poslušalo, je bilo veliko, škoda, škoda posebno zaradi članstva, ki od govorov, ki sta bila po vsebini pred vsem njemu namenjena, ni prav nič imelo, če bi se vsi skupaj zbrali, uvrščena mladina in mi vsi okrog nje, kako lep pogled in kako močno doživetje, ki bi ustvarilo najboljši odmev besedam govornikov v srcih vseh.
2.	Nastopi naj se čim bolj skrbno pripravijo, ne le radi popolnosti izvajanja, ampak tudi, da se mladina že zgodaj navadi solidnosti in odvadi površnosti. Seveda je to nemogoče, ako se le nekaj preje vadi za nastop. Nastop naj bi bil le sad in prikaz, nekak javni izpit celoletnega in načrtnega telovadnega vajenja vseh skupin. Niso vaje zaradi -nastopa, ampak nastop naj bo sad vaj.
3.	V bodoče naj se ne ponovi res nevšečen prizor, ki so se mu sicer vsi prizanesljivo smejali, a ga nikakor ne odobravali; tisti, ki smo mu prisostvovali, . že. vemo, za kaj gre.. ., opisovati ga pa ne kaže.
4.	Ker je namen mladinskih organizacij ne le telesna kultura, ampak tudi verska in narodna, naj bi bil mladinski dan vsakega odseka, tudi lanu-škega, izraz verskega in narodnega prizadevanja naše mladine. Udeležba pri dopoldanski mladinski maši naj bi bila še bolj splošna, pomnožena s kar najbolj številnimi zastopniki drugih bratskih odsekov. Popoldanski program pa naj bi nujno vseboval tudi kako množično narodno točko, recimo petje narodne himne (poleg argentinske, obenem z dviganjem in počastitvijo obeh" zastav!), pa kaka mogočna zborna deklamacija vseh uvrščenih nastopajočih. In kje je ostalo petje mladinske himne. . .,
5.	Opazili smo v vrstah nastopajočih fantov in deklet velike vrzeli, še preveč ipa smo jih opazili med gledalci. Res je, da mnoge starejše ovira po-
Ko :so nam pri vhodu na igrišče pripenjali znake in smo opazili na njih navedbo o petnajstem mladinskem dnevu v tej slovenski naselbini, smo se vprašali: Kaj je res že 15. mladinski dan? Kaj Slovenska vas že tako dolgo obstoji? In je mladina vsa ta leta vztrajno prirejala te dneve?
Vsi, ki kaj prirejamo, vemo, da: ni majhna reč ta vztrajnost. Zato je predvsem čestitati obema mladinskima organizacijama Slovenske vasi. Potem jima je treba čestitati k vremenu, ki sicer ni zasluga, ampak sreča; bil je namreč krasen pomladni dan. Najbolj je pa treba čestitati k lepo uspelem programu, ki se ga je splačalo gledati. Tudi postrežba je bila v redu in srečelov ne .prereven, ker so ljudje odnašali kar lepe dobitke- Končno je brezhibno enourno predvajanje dveh filmov o o-limpijskih igrah v Tokiju, ki ju je posodila japonska ambasada, zelo - posrečeno dopolnjevalo program.
Prireditev se je prav za prav začela že dopoldne z mladinsko mašo, pri kateri je č. g. Sodja Franc CM podal nekako ideologijo naših mladinskih organizacij. Popoldne so se nastopajoči, vaščani in gostje' od zunaj začeli zbirati že v prvih urah. Okrog 16 je Mimi Bokalič spregovorila v imenu obeh organizacij (predsednik krajevnega odseka SFZ je bil službeno zadržan) v pozdrav vsem navzočim, nakar je .povzel besedo zvezni predsednik Ciril Jan, ki je pozival mladino k vztrajnemu prizadevanju za doseganje ciljev organizacije.
Taikoj so sledili nastopi. Pred celotno zbranim občestvom Slovenske vaši in precejšnjim .številom gostov so nastopali po vrsti:
Malčki, od tistih, ki so komaj shodili, pa do onih okrog petega leta, fantiči in dekliči, oboji skupaj; kakih 16 parov jih je bilo. ¡Čudili smo se, kako je mogla Mimi Bokalič v toliki meri poenotiti ta drobiž, saj .so se menda ti otroci to pot prvič dali vladati kaki drugi, ne materini ali očetovi volji...
Otroci od petega do nekako devetega leta, ki sta jih navadili Slavka in Mari Urbanijeva in ki jih je bilo tudi kakih 30 obojega spola, so kajpada predvajali že bolj zahtevno vajo in so jo izvedli brez večjih napak.
Mladenke, kakih 20 jih je bilo, starih do nekako 14 leta, so pod' vodstvom Mari Sušnikove izvedle elegantno vajo s sončniki, zelo primerno za dekliški nastop.
Mladci so pod vodstvom Boga Rozine nastopili z zelo posrečeno kombinacijo običajnih prostih vaj in talne oziroma orodne telovadbe. Bilo jih je kakih 20.
Dekleta, spet pod vodstvom Mari Sušnikove, so predvajale vajo s krogi, pol balet, pol telovadba, zelo zahtevno. Kakor pri nastopu mladenk smo tudi pri tem nastopu z veseljem ugotovili, da ne gre le za tradicionalno rajanje ali simbolične vaje, ampak za strokovno zamišljeno, moderno dekliško ritmiko, ki je vse bolj vsestranski izraz ženske duševnosti in telesnosti kot pa prejšnji stili dekliških nastopov. To so verjetno blagodejni vplivi študija sodobne
klicna zaposlitev ali nočni šolski urnik, a vendar s celotnimi vajami bi bilo. mogoče brez večjih težav doseči bolj polne vrste naših nastopajočih fantov in deklet ob tej najslovesnejši priliki kot je mladinski dan v vsakem kraju. Okrog 140 nastopajočih iz srenje vsega skupaj kakih 500 ljudi, je res lepo doživetje, koliko lepše bi bilo, če bi jih bilo do 200!
Tele pripombe so napisane dobrohotno, bolj v pobudo k izpopolnitvi kot v grajo. Nasprotno, kljub vsemu je treba reči, da sta obe organizaciji opravili veliko delo, ki predpostavlja veliko nemajhnih žrtev, zlasti pri vodilnih. Hvaležni smo jima za ta le.pi dan, ki ga je 'naredil Gospod, a preko idealne mladine! Naj bo naša hvaležnost dejanska, da podpremo, tako . moralno kot materialno, našo mladino in njuni organizaciji, zlasti starši, ki jim je dobra mladinska organizacija lahko v veliko dopolnilo pri vzgoji našega največjega zaklada, naše mladine!
L.L. CM.
RAMOS MEJIA
Šola Antona Martina Slomška v Ramos Mejii
Že dolgo se nismo nič oglasili, da-bi marsikdo lahk0 mislil, da šola A.
M.	(Slomška v Ramos Mejiji nič ne dela. A temu ni tako. Že v letošnjem letu smo imeli več prireditev: roditeljske sestanke, domobransko proslavo, očetov god in 19. avg. otroško praznovanje.
Za uvod je požrtvovalna voditeljica ga. Vera Holosan povedala, kaj je namen letošnjega praznovanja, otroškega dne:
„Mladost je otrokova last. Otroški dnevi — sončni dnevi polni radosti, sreče in prešernega smeha.
Vendar tudi v tem ni pravice.
To uro se hočemo spomniti vseh, ki jim je delež trpljenje in beda vsakdanja spremljevalka.
Spomnimo se ‘tudi naših velikih mož, katerih mladost je bila trda in neizprosna, in ki so kljub trpljenju ustvarili velika nesmrtna dela.
In končno še nekoga, ki je komaj pred kratkim odšel od nas, pok, g. duhovnika župnika Janeža Kalana. Otro-
ška srca so mu bila blizu, rad jih je imel, ker je tudi njegova mladost bila trda in žalostna.“
Največji poudarek praznovanja pa je dal sam otroški drobiž z raznimi prizorčki. Po pripovedovanju staršev in morali poslužiti le vlaka. Vodil jih je spretni in sigurni sprevodnik J. Mikelj in I. Šifrer. Kar lepo število potnikov se je odzvalo: Šifrer, Smole, A. M. Makovec, I. Leban, A. Kelc, J. Drenšek, Fink. Recitacija: „Očetova ura (Zupančič), „Oče strah“ (Stritar) Šturm F., Berlot P, Smole S., Skubic so potrdili, da je v otrocih zanimanje in živ spomin motožje“, katero je občuteno podala
V.	Holosan. V. Reznikar pa bi bila najrajši .ptičica, ki bi najhitreje dospela domov. Na pot v Slovenijo so se učiteljev so si otroci zaželeli obiskati lepo Slovenijo. In v duhu so to storili na svojo dlan. Sledili sta recitaciji: „Dona velike slovenske pesnike in pisatelje. Oblečena v narodni noši J. Novak in A. Pergar sta lepo pozdravila domačo zemljo. Ob spremljevanju stare slovenske narodne ‘koračnice „Mladi vojaki“ je četa najmanjših vojakov s puškami in kapami pozdravila svoje sobrate in sestre v zasužnjeni domovini. Nadvse ljubek pa je bil nastop malih muzikantov pod spretno taktirko mladega dirigenta M- Skubica. Po sprejemu ni bilo konca pozdravljanja. Celo mali Pavlek Novak in Marijan Eiletz nista hotela ostati med zadnjimi in sta prihitela k sprejemu s psičkom v naročju. Spomnila sta se tudi vseh sirot, ki so ostale zaradi grozot brezbožnega komunizma brez očeta, brata in sestre. Premalo je bilo časa, zato so si ogledali doma le najvažnejše kraje, ker blizu je že bil dan slovesa. Mala deklica V. Betran in M. Šeme sta se še od „Son čka“ in „Lunice“ prisrčno poslovil*. Ne bi bilo prav, ko bi šli kar mimo mnogih znamenj ob poti, ki so živa priča vernega slovenskega naroda. Kar pri enem smo se ustavili, zbrali okrog znamenja in skupno zmolili „Večerno molitev (Gregor Mali) proseč Marijo Kraljico Slovencev, da reši še vedno zosužnjeno Slovenijo. Od daleč se je slišalo pritrkavanje zvonov, sirena ladje je že vabila in klicala potnike na krov. Stisnilo nas je pri srcu in marsikatera solza je spolzela po licu, k0 se je Mar-
Vsak teden ena
NA POT
Dr. Alojzij Gradnik
15 Tvoja noga ndj 'prezira vselej smer in Strto tim.
To1 je pot slamo za stroje.
Nič nle boj se druge, hoje: s soncerm, z vetrom in z oblaki dalje vodijo koraki, samo z njim se vsevdilj višje dvigal bo tvoj cilj.
Beseda materina! O, kolika blagodai človeku od Boga!
Ivan Pregelj
V IVE®® L J©, 15. OKT., V SLOMŠKOVEM DOME
PRAZNIK SLOVENSKE BESEDE
Marijan Marolt
Znamenji a
so Slovenci vedno radi postavljali. Niso to popoln slovenski izum in se ne nahajajo sa,m0 na ¡Slovenskem. So pa nekatere dežele brez znamenj. Tako jih skoraj ni v Italiji in so tudi na slovenski meji z Italijo precej redka, a mnogo jih je, postavim, na Francoskem in nemškem ozemlju v Avstriji. Tudi naše alpsko ozemlje je .polno znamenj, a ne samo alpsko ozemlje, ampak tudi zlasti obmejno ozemlje proti panonski nižini, a več na severnem delu tega ozemlja (okolica Ptuje, Radgone) kot na južnem (Bela krajina).
Znamenj imamo več vrst. Nekako najstarejša znamenja, vsaj ohranjena, so bila tista, ki so nosila večno luč za rajne, pokopane na pokopališču, na katerem so stala. Če je bil križ ali kamen na grobu spomenik enemu mrtvecu ali sorodstvu mrtvecev, potem je bilo znamenje z lučjo nekakšen spomenik vsem na tistem pokopališču počivajočim raj-
nim.	A poleg takšnih znamenj večne luči so že v srednjem veku postavljali znamenja drugod, postavim, kjer je bila dobra pitna voda. A redno so vsa znamenja vsebinsko zvezana z verstvom. Če ni bil že sam obstoj znamenja verski dej (prižig večne luči), so pa vsebovala verske like kot križanje, Mater božjo, svetnike-
Veliko je število tako zvanih kužnih znamenj, po večini iz 16. in 17. stoletja. Na kugi umrlih dostikrat niso

Znamenje v spomin pokojnemu Boju Petričku na kraju avtomobilske nesreče pri mestu Pellegrinni.
pokopavali na. pokopališču, ampak izven selišč, kje v prosti naravi. Postavili so tam znamenje, spomenik nesrečnežem, pa obenem prošnji znak Bogu, da
bi okolico in kraj v bodoče obvaroval nesrečne bolezni. Včasih so na znamenje vklesali tudi ime kužnega mrliča, po večini so pa ta kužna ’znamenja brez imen, ker je bilo tam pokopanih več mrtvecev. Katero izmed takšnih znamenj je pa dobilo ime „kužno“ šele pozneje, ko se ljudje pravega povoda postavitve znamenja že niso več spominjali.
Na splošno vsaj za starejša znamenja lahko trdimo, da so bila največkrat .spomeniki nekega tragičnega dogodka in bogoslužna dejanja prošnje k Bogu za odvrnitev bodočih podobnih nesreč.
Precej jih je tudi na razpotjih, kjer npr. opominjamo romarje, da se je treba odločiti od glavne poti, če hočejo hitro priti do cilja. Drugod spet so po-.postavljali znamenja na križiščih treh, štirih poti; postavljali so jih pač ljudje, ki so se na teh križiščih (pogosto shajali ali razhajali; pobožni liki v teh znamenjih naj hi pač izprosili srečno
pot.
V novejšem času so začeli postavljati kot znamenja kapelice, dostikrat kot stalna mesta oltarjev za procesija sv. Rešnjega Telesa, zlasti od 18- stoletja naprej. Druge kapelice so imele npr. namen izprositi božje varstvo ljudem, ki prihajajo v kraj in podobno. V še poznejšem času so pritrjevali na stene ali drevesa slikane table tam, kjer se je izvršila ¡nesreča, zlasti furman-
ska, z upodobitvijo nesreče. Kot ‘nekoč pri kužnih znamenjih naj bi tudi ta spominjala na dogodek s prošnjo Bogu, da bi podobne nezgode v bodoče odvračal od ljudi.
Po prvi svetovni vojni so postavili dosti znamenj — imenovali so jih spomenike — padlim iz dotične fare; tudi ta so imela predvsem nabožno snov. Šele v prav zadnjem času postavljajo sedanji oblastniki v Sloveniji takšne spomenike brez nakazovanja verske ideje partizanskim borcem v spomin. A to že niso več prava slovenska znamenja.
Umetnostno so bila slovenska znamenja skromne arhitekture s prvotno povsem kiparskim okrasom, šele v novem veku so kiparski okras deloma nadomestili s slikarskim. Deloma so to izdelki odličnih deloma pa ljudskih u-metnikov.
V Argentini takšnih, slovenskim ¡podobnih znamenj skoraj ni, kot tukaj tudi ne srečavamo drugih slovenskih značilnosti, kot vodnih žag in mlinov ali celo kozolcev.
So po Slovenci v tej deželi že postavili nekaj znamenj, tako škofu dr. Rožmanu v Bariločah in prav v zadnjem času tragično ponesrečenemu Boju Petričku pri Pellegriniju, pa menda še nekaj ¡drugih. So to pietetna dejanja d0 rajnih, obenem opozorila mimoidočim, naj malo pomolijo za pokoj njihovih duš.
ko Skubic v deklamaciji „Ločitev“ (Zupančič) poslavljal od slovenske zemlje. Še kratek „¡Spomin“ (Mimi Vesel) in zaključilo se je otroško praznovanje.
Za to doživetje predvsem hvala ge. Holosanovi, ki je bila njena zamisel in izvedba s pomočjo g. Francita Holosa-na, Miki Lazarja, g. Pintarja, g. Francka Breznikarja, g. Zupana in g. Še-meta, ki je pripravil otrokom z darovanjem svinčnikov (birome) prijetno presenečenje-	-r -s
▼VTWTTTTTTTTVTTTTTTVVTTTTTVTTTWTWTT
PO ÍP0£TN1B S7XTD
Ljubljanska Olimpija je v jugoslovanskem nogometnem prvenstvu dosegla že dve senzacionalni zmagi. Po porazu v prvem kolu z Reko s 3:1 je premagala Vojvodino v Novem Sadu z 2:1, v Splitu Hajduka z enakim rezultatom. Doma pa je igrala neodločeno z Rdečo zvezdo 0:0. Maribor pa je začel nekoliko slabše. Zmagal je v tekmi s Pro-leterjem, izgubil v Zagrebu proti Zagrebu kar s 5:1, neodločeno ipa je igral 2:2 s Partizanom doma in Vardarjem v Skopju.
OBVESTILA
Sobota, 30. septembra:
V	Slomškovem domu ob 20 veseloigra Ženin iz Amerike.
Slovenski dom, Carapachay ob 19
Jalnova Srenja v uprizoritvi Carapa-chayskega odra.
Nedelja, 1. oktobra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
pata velika tombola.
V	Slomškovem domu po maši nadaljevanje razgovora o papeški okrožnici; ob 20 ponovitev veseloigre Ženin iz Amerike-
V	Slovenski hiši po mladinski maši sestanek članic SDO in članov SFZ s predavanjem g. dr. Franca Berganta o Sveti deželi.
Na Pristavi v Castelarju ob 17 predavanje g. dr. Franca Berganta s ski-optičnimi slikami iz ¡Svete dežele.
Sobota, 7. oktobra:
V	Slomškovem domu ob 18 materinska proslava.
V	Slovenski hiši ob 19 X. kulturni večer. V okviru teološkega odseka .bo ■ predaval g. dr. Al. Starc o „Poklicanosti vseh k svetoisti v Cerkvi“.
Na Pristavi v 'Castelarju ob 18 sestanek SFZ.
Nedelja, 8. oktobra:
Slovenski dom, Carapachay: Ponovitev igre Jalen: Srenja ob 18.
Četrtek, 12. oktobra:
V	Slovenski vasi zaključek nogometnega turnirja in lahkoatletski turnir za mladce in naraščajnike. Začetek ob 9. Hrano ¡naj prinese vsak s seboj.
Na Pristavi v Castelarju pomladanski dan mladenk in naraščajnic. Pričetek ob 10. Hrano prinesite s seboj, za pijačo bo poskrbljeno.
Izlet SKAD-a v ¡San Miguel. Zbirališče v Liniersu pod mostom ob 8.30.
Sobota, 14. oktobra:
V	Slomškovem domu ob 20 otvoritev razstave slovenskega izseljenskega tiska. Razstava bo odprta tudi naslednji dan.
V	Slovenski hiši pripravlja SKAD ob 19 debato o problematiki ¡slovenske mladine v Argentini.
Nedelja, 15. oktobra:
Praznik slovensk« besede. Celodnevna prireditev ob obletnici Slomškovega
doma. Pričetek slavnosti ob 11 dopoldne. Popoldanski program se bo začel ob štirih.
Slovenski dom v Carapachayu: celodnevni pomladanski piknik.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Šesta počitniška kolonija. Zedinjena Slovenija bo tudi letos pripravila otroško kolonijo v kordobskih hribih. Pri-
glase se lahko otroci le od 7. do 12. leta starosti. Odhod iz Bs. Airesa bo 26. ali 27- decembra zvečer, povratek pa 11. ali 12. januarja zjutraj, kakor bo odločila železniška uprava. Dnevna oskrba b0 450 pesov. Celotno letovanje z vožnjo in drugimi stroški bo ¡stalo 10.000 pesov. Prijave se sprejemajo v društveni pisarni ZS d0 vključno 24. oktobra (v nedeljo po sv. maši in vsak dan razen torka od 17—19), ker je treba prošnjo za poseben voz in vozne listke vložiti vsaj dva meseca poprej.
K prijavi je treba priložiti 3.000 pesov, sicer prijava ni veljavna. Kolonijo bo spet vodila ga. Olga Omahna, ki ji bodo pomagali: učiteljici gdčni. Anica Šemrov in Majda Tomažin, gdč. Anica Mehle in g. Pavle Fajdiga.
SLOV. SREDNJEŠOLSKI TEČAJ RAVNATELJA M. BAJUKA SPOROČA
V	soboto, dne 21. oktobra, popoldne bodo naši dijaki v Slovenski hiši imeli ■praznovanje slovenskega narodnega praznika. Misli ob njem bo podal g. Zorko Simčič.
V	nedeljo, 22. oktobra, bodo imele dijakinje in dijaki III. in IV. letnika razgovor z dr. L. Bercetom, in sicer dijakinje ob 10.30, dijaki pa ob 11. Po razgovoru bodo imele dijakinje še pomenek z go. A. Kraljevo.
V	nedeljo, 12. novembra, bo celodnevni izlet staršev in dijakov srednješolskih flečajev v Colegio Maximo v San Miguel. Podrobnosti bomo še sporočili.
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital
T. E. 35-2271
Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi <k>poldne (10—12)
Lujdn, Francia 952 T. E. 735 ali 516
V petek in soboto od 9—13
DRAMATSKI ODSEK V CARAPACHAYU
bo vprizoril 30. septembra ob 19. Jalnovo igro
SRENJA
Ponovitev te igre 'bo v nedeljo,
8. oktobra ob 17-
Režija: Albin Petelin
Scenerija: Jože Korošec
CERKVENI OGLASNIK Igralce Ciudadelskega odra obveščamo, da bo v nedeljo 1. okt. ob 11 v Ateneo Don Bosco sv. maša za rajn; člana Cirila Skebeta in Toneta Finka.
Za boljšo postrežbo naših vedno številnejših strank, so od 1. septembra 1967 dalje uradne ure sledeče:
ob torhih, četrtkih in sobotah od 16 do 20
SLOVENSKA HRANILNICA
Bme. Mitre 97 Ramos Mejia
T. E. 658-6574
SLOMŠKOV DOM
V soboto, 30. septembra, ob 20, v nedeljo, 1. oktobra, ob 18,30
ŽENIN IZ AMERIKE
VESELOIGRA V TREH DEJANJIH
Vstopnice na razpolago pol ure pred pričetkom predstave.
Lepo vabljeni
ESL0VENIA LIBRE
Editor responsable: Milos 8tare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aire* T. E. 69-9503 Argentina
Po sv- maši žalna komemoracija. Vabljeni igralci in prijatelji obeh!
NAŠ DOM SAN JUSTO
vabi vse rojake v soboto 30- sept. ob 20,30 na zanimivo predavanje z lepimi skioptičnimi slikami č. g- dr. Franceta Berganta, ki prihaja med nas iz Jeruzalema kot živa priča zadnjih dogodkov med Arabci m Izraelci. Govoril nam bo še o vseh deželah Bližnjega vzhoda in Srednje Evrope.
Vsi vljudno vabljeni!
V globoki žalosti sporočamo prijateljem in znancem, da je dne 19. septembra 1967 umrl v starosti 76 let naš ljubeči mož, skrbni oče in stari oče, gospod
Zdravko Fale
K zadnjemu počitku smo ga spremili dne 21. septembra 1967 na pokopališče v Kranju.
Žalujoči: žena Ana roj. Vait v domovini, sin Mirko, duhovnik v Caracasu, Venezuela, in Zdravko, Anica in Bogo, sinova in hči z družinami
Buenos Aires, Caracas, Kranj, 23. septembra 1967.
PAKETE, KAKOR
TUDI DENAB ZA BOŽIČ najbolje in najceneje pošilja JADRAN PAK
Calle Monte 2049, višina Rivadavie 6400 (omnibus 132 in'223 do Cara-bobo 700)
Uradne ure: dnevno od 15—19, ob sobotah od 10 do 12.
Pismena naročila kakor tudi giro na Zdenka Kalečak, Casilla Correo |Central 340, Buenos Aires Vse pošiljke so zavarovane
Vsem prijateljem, znancem in rojakom sporočamo, da so dne dne 11. septembra 1967 položili k zadnjemu počitku našo mamo, babico in prababico
Frančiško Osojnik, roj. Potočnik
ki je dne 9. t. m. zatisnila svoje blage oči v 80. letu starosti.
Poplačaj Ti, Gospod, neskončna Dobrota, vsa neštevilna dobra dela z večnim veseljem!
Toplo jo priporočamo v molitev.
Maksimilijan, Filip, Alojzij, Pavla Pothovnik, Lenčka Havle, Ivanka Krof in Micka Canjkar,
sinovi in hčere z družinami ter ostalo sorodstvo. San Justo, Ravne na Koroškem, Maribor, Prevalje, št. Danijel, Koprivna, Dobrla ves, Graz.
MH
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD SVOB. SLOVENIJE!
MBIHINIIIIflMHlillliHHIH
TOMBOLA V SAN MARTINU
V NEDELJO, DNE 1. OKTOBRA 1967, OB 15.30
40 tombol - prva je moderna zakonska spalnica -	100 člnkvinov
Oh vsakem vremenu
Po tomboli ljudska veselica — Igra Planika
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl
Cascante
Escribano Pública Pta. baja, ofíc. 2
Cangallo 1642	Buenos Air »
T. E- 36-8827
FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 910.387
8. 10. 1967 XI. OBLETNICA Našega doma v San Justu
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1967: za Argentino $ 1.900----Pri pošiljanju po pošti doplačilo $ 100-----Za
ZDA in Kanado: 12 dolarjev za pošiljanje z letalsko pošto, in 9 dolarjev za pošiljanje z navadno pošto, '^alleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T- E. 33-7218
Z globoko žalostjo v srcu sporočamo, da nas je v domovini za vedno zapustil dne 30. avgusta, v 80 letu starosti, naš nepozabni, ljubljeni papa, dedek, tast in stric
Avgust Iglič
Žalujoči:
sinova Božo in Duiko, snahi Martinka roj. Mali in Nika roj. Adamič, vnuki Maja, Sandra Peter in Irenca.
Ljubljana, Vevče, Esquel,
19. septembra 1967.
Vsem prijateljem in znancem sporočamo žalostno novico, da nas je v domovini dne 9. septembra za vedno zapustil naš ljubi oče, tast in stari oče
Maks Sever,
bivši veletrgovec in polsestnik
K zadnjemu počitku so ga spremili v Ljubljani.
Naj počiva v miru!
Žalujoči:
hčerka Žarka por. Adamič z možem Ivom in hčerko Katrco.
Slovenski javnosti sporočamo, da je dne 15. septembra 1967 umrl v Buenos Airesu naš sodelavec, gospod
Ciril Skebe
Njegovo truplo smo položili k zadnjemu počitku dne 21. septembra ob 15-30 na pokopališču Flores v Buenos Airesu.
Odločnega borca za svobodo našega naroda, velikega idealista in trpina bomo ohranili v trajnem hvaležnem spominu.
Svobodna Slovenija
ron brez zvoncev
Povest
67
znanil šele za poletje. Sedaj da ga šola
Janez Jalen
„Tudi ta drznost je bila vredna tega denarja,“ je potrdil Radovljičan. Pa je bilo vsem prav. Najbolj Martincu. Norčeval se je, da bi najrajši ves dan metal gade v vodo in spuščal goldinarje za srajco, če bi kje mogel dobiti takega osla, ki bi mu jih dajal.
Vesele volje so se razšli. Klemen je na mostu še nekoliko postal in si ogledoval lepoto jezera, drugim trem se je pa mudilo v Spodnjo dolino. Martinc se je ponudil, da nese Kranbergerjevo sabljo- Pa mu stražmojster ni dovolil. Bi utegnili ljudje misliti, da je spet zašel v kakšen precep. Rajši jo je nosil kar sam.
Peter in Korene sta se v krčmi komaj dobro ustavila, Znojevemu Martincu se pa nikamor ni mudilo. Imel je goldinar v žepu.
Na Bistrici je že davno odzvonilo poldan. V’ gostilni pri mostu sta Hribarjev Peter in Vencelj Hrubečka postajala nestrpna, ko zakupnika lova od nikoder ni bilo. 'Ne skrbelo bi ju tako zelo, da ni gospod brzojavil z Bleda, da se je že odpeljal z Bleda in da naj pripravijo kosilo za dva- Kdo bi še utegnil biti, sta skušala uganiti, pa se nista mogla nič pravega domisliti. Morebiti pride profesor Novak. Pa komaj. Še včeraj je pisal Venceljnu in se na-
eadržuje. Včasih sta kar oba hkrati stopila gledat in poslušat na prag, kdaj pridrdra kočija.
Krčmarica je postajala nejevoljna. Da 'bo jedilo že vse postano, se je jezila. Potem se pa gospoda pritožuje, čeprav je sama kriva.
In s0 ugibali in ugibali. Da se je kolo strlo, je menil Vencelj. Morebiti so se konji .splašili in so se prevrnili, je huje sodil Peter. Krčmarica se je pa bala, da se je ljudem kaj naredilo. Zagovorili so se, na mostu čez Bistrico so pa zaropotale mostnice. Kočija je vozila že na dvor. Ko je obstala pred hišo, bi bila Vencelj in Peter skoraj pozabila pozdraviti gospoda- Iz kočije je stopila še — Tkalčeva Jerca. Ni bila zagorela v obraz kakor druga leta ob tem času. In nekako bolj gosposko se je obnašala. Zadrege pa le ni mogla skriti; zardela je kakor pirh.
Prvi je prišel do sape Vencelj. Ponudil brhkemu ‘dekliču roko: „O, Jer-ček! Si se le vrnila-“
Tkalčeva je mirno priznala: „Nisem mogla več vzdržati med zidovjem, gospod Vencelj. Preveč mi je postalo dolgčas po planinah.“
„B'og te siprimi, Jerca!“ Peter in Jerca sta si segla v roko.
„Se boste pa pri mizi dogovorili. Se imate marsikaj, kakor mi je gospodična med potjo zaupala. Midva sva lačna.“
Gospodu ni mogel nihče ugovarjati. Le Peter se je nekaj muhoval in začel razkladati prtljago. Gospodar pa je pregledal njegovo namero, da bi se rad izmaknil, zato mu je velel, naj se po opravljenem delu takoj oglasi pri njem, da se domenita glede lova.
Hribarjev Peter v svojem življenju še ni nobenega previsa v gorah tako težko preplezal, kakor je tokrat stopil čez ravni prag posebne sobe v gostilni Pri mostu.
Pozno ¡popoldne je lovec v čolnu vozil gospoda v Ukanc. Le s težavo je veslal. Veter je vzdigoval na jezeru valove, s kakršnimi se Peter še nikdar ni boril.
Trmoglava vztrajnost
Trave v Ukancu so odcvetele. Z zgodnjih se je že osipalo seme. Marsikateri rovt bi bil že pospravljen, da ni dela ■zadrževalo vreme. Namesto senose-kov in grabljic je še vedno nemoteno tekala srnjad po senožetih.
V previsih nad Savico sta se čimdalje glasneje oglašala mlada orla. Prihajala sta že iz gnezda na rob votline, pogledovala podse v globoki prepad raztegovala odraščajoče peruti, vzleteti pa si še nista upala. Hribarjev Peter se je že bal, da se mu prej speljeta, preden bo mogel priti krilatim roparjem do živega-
Po nedelji se je razvedrilo in Ukane je oživel. Pesmi so se razlegale okrog stanov, od strmih sten pa so odmevati
veseli vriski. Srnjak .se je umaknil na poseke v goščavah. Visoko pod nebom je tu pa tam zakrožil orel. Seniki so se pričeli polniti z dišečim, pravkar posušenim senom.
Spet je vzšlo sonce izza roba Jelovi-vice in se dvigalo vedno više v jasnino neha. Kose so sikale v rosno travo in jo podirale. Grmova Špelca je ku-
trenutek prikaže med vrati tudi Peter in ji vošči dobro jutro.
Zunaj so utihnili udarci kladiva ob babico. Oče je z nekom spregovoril -'n se z njim pozdravljal. Peter ni bil. Glas se je špelci zdel znan. Ni se mogla premagati. Odšla je pred duri, kakor da bi ji bilo zmanjkalo drv. Zagledala je profesorja Novaka, se začudila in brž pozabila na dozdeven opravek. Učeni profesor in nešolano bohinjsko dekle sta se ¡pozdravljala kakor najboljša prijatelja, ki se že leta in leta nista videla. Grm ju je opazoval. Dobro se mu je zdelo. Kar ponosen je bil na dobro poznanstvo svoje hčere z veljavnim gosposkim človekom.
„Pa kar sami, gospod profesor?“ je bila radovedna Špelca.
„Tudi Vencelj je prišel z mano, pa se je tamle ¡pri Tkalčevi Jerci ustavil.
..— —■"ni i, j-.aaa
Če sem prav videl, se stari panj vnema. Kaj pa ti ¡praviš, špelca?“*' Profesor je hudomušno pogledal iznad naočnikov.
„Nič.“ Špelci je bilo nerodno- Za hip se je nejevoljno zmridnila i'n narahlo zardela. Grm je spet pričel klepati koso. Profesor ie pa hitel popravljati neprav0 besedo, ki mu je ušla.
„Seveda. Da se ne spomnim! Ti bi bi rada zvedela, kje hodi Hribarjev
Profesorju Novaku ni ušla senca žalosti, ki je spreletela Špelčm obraz. Brž je potolažil dekle, id-a svojega fanta skoraj zagleda, a samo zdaleč. „Le kje se Vencelj obotavlja?“ se je zdajci domislil.
iNadgozdar Hrubečka je pravkar prihajal po stezi. Bil je dobre volje. V rokah je nosil dolg daljnogled in stojalo za podenj, špelca se je z njim samo pozdravila in se brž opravičila, da mora iti pripravljat zajtrk. Po tihem se je ‘jezila: „Ne bom ju spraševala, kam sta poslala Petra, če nočeta sama povedati, naj pa vesta. Vencelj je tako malo prismojen, odkar za Tkalčevo nori. Kar naj. Samo nama s Petrom naj dasta mir.“
hala zajtrk. Pravkar je odmaknila na kovano verigo obešen kotliček iznad ognja, da bi ji mleko ne prekipelo. Pred stanom je oče klepal koso. Čez prag pa je planil kakor v enem samem skoku naravnost do ognjišča Resa. Dekle se je psa ustrašila hkrati pa razveselila. Nadejala se je, da se vsak
Peter.“
„Ne bo daleč, ko je Resa že pri meni,“ se je kakor pohvalila Grmova.
„To pot si se zmotila. Psa sva midva z Venceljnom ¡pripeljala.“
Špelca je vprašujoče pogledala prijaznega gospoda. Ni mogla verjeti, da Petra ne bo v Ukanc. Pa se je tako veselila.