Kmetovavca zlati rudnik *).
Predragi kmetje! Večidel vsi poznate stari pregovor:
Tam le kmetija velja, Kjer je obilno gnoja!
Zlata resnica je v tem pregovoru. Brez gnoja se ne da nobena njiva s pridom obdelovati, brez gnoja ni bogatega pridelka. To ve vsak kmet, zato gnoji tudi svojo njivo, in gotovo še ni nikdo kmeta slišal, da bi se bil pritožil, da ima preveč gnoja; vsak bi ga imel rad še več.
Da je pa gnoj koristen, to je, da stori na njivi to, česar pričakujemo od njega, se mora ž njim tudi prav ravnati.
Prav ž njim ravnati, je pa ravno glavna stvar, ker Je takrat mu bo gnojniše bogat rudnik, kadar si ga je umno napravil in ve z gnojem dobro ravnati.
Ker ni mogoče zemlje raztegniti, Gre z gnojem le pridelke si množiti.
Kako pa vse to prav storiti, bodemo učili v sledečih pomenkih:
Cmu potrebuje kmet gnojnim?
Zato, da shrani na njem gnoj tako dolgo, dokler ga ne zvozi na njivo. Poglavitno je pa pri tem to, da se gnoj tudi tako spravlja, da ne gre nič v zgubo od njegove gnojne moči, ker slabi gnoj ni vreden, da se vozi na njivo.
Kje naj bode gnojniša?
Gnojniše naj bode vselej bi iz o in na senčni strani stale; lahko naj se k njemu in od njega z vozom pride; ne sme biti pod kapom, pa tudi na takem mestu ne, da se kakošna druga voda va-nj ne steka.
Gnojniše pa mora biti na hladnem (v senčnem) kraji zato, da zgorej ležečega sonce ne pripeka in popolnoma ne osuši, ker tak gnoj ne zgnjije in ne preperhne , nasproti se pa spodnji tako razgreje, da ga veliko zgori.
Ce pa spod kapa ali od druzega kraja voda priteka, se izluži gnoj popolnoma, in gnojnice se preveč naredi, ktera vsa odteče, ako delj časa dežuje.   To pa je velika škoda, ker je to, kar se
*) Veliko so scer že »Novice« govorile od umnega pripravljanja gnoja, vendar se ne moremo zderžati, da bi ne podali našim kmetovavcem slovenskega izpisa iz nemške knjige, ki je prišla pod naslovom: Die rechte Behandlung des Stall-dungers, oder des Bauers Goldgrube ist die Miststatte. Von Anton VVimmer, Sekretar des landw. Kr. Comit. von Nie-derbavern« na Parskem na svetlo , ktera je tako dobro in umevno spisana, da se je mogla še štirikrat natisniti dati.                                                                             Vred.
na ti poti pogubi, večidel veliko več vredno, kakor to, kar ostane. Kako veliko naj bode gnojniše,  in kakošno naj bo dno, kakošne stene njegove?
Velikost gnojniša naj se vselej ravna po številu živine, ki jo kmetovavec redi.
Na vsako vižo pa naj bo gnojniše tako veliko, da gnojni kup v njem nikdar ni višji kakor za 4 čevlje.
Dno in stene gnojniša morajo biti take, da ne spušajo ne vode ne gnojnice iz gnojniša, pa da tudi iz zemlje voda v gnojniše se stekati ne more. Kako se naredi to, da dno in stene ne spušajo ne vode ne gnojnice?
To se naredi lahko, ako se na dno in krog in krog en čevelj na debelo gline, ilovce ali kakošne druge mastne zemlje terdno zatlači. Umni kmetje nad to in čez to iiovco polože še plošnjate kamne ali pa stare opeke (cegle), kar je za tega voljo dobro , ker se po tem toliko lože gnoj iz jame pobere, kadar se na polje vozi. Kakošno naj bode dno še na dalje ?
Dno gnojniša naj en malo visi na eno stran, da zamore odtekati preobilna gnojnica; ako se to ne zgodi, leži spodnji gnoj predolgo v gnojnici; to pa ni dobro, ker ves gnoj ne more po tem takem enako vreti in se ne podela enako. Kam naj se nape/je gnojnica, da se odteka ?
Gnojnica, ki se odteka, naj se odpeljetikama gnojniša v jamo, ktera je ozidana ali tako napravljena, da vode ne spuša. Taka jama mora biti na naj nižji strani gnojniša, da se lahko va-njo izteka, pa tudi iz nje lahko zajemati (kalati) da. Kako naj bo gnojniše napravljeno, da je prav?
Daje gnojniše prav napravljeno, mora imeti okoli in okoli pol sežnja (pol klaftre) globok in obzidan jarek (graben), ki je za to, da se deževnica in snežnica iz dvoriša va-nj nabera, ker izprani gnoj in z veliko vode stanjšana gnojnica ne veljata nič in nista vredna, da se na njivo vozita.
Da bo vsak to bolje razumel, damo obris prav napravljenega gnojniša.
Številki 1. i. kažete jarek za kapnico; številka 2. kaže dno gnojniša, in številka 3. jamo obzidano za gnojnico. (Dalje sledi.)
Kmetovavca zlati rudnik.
(Dalje.)
Kako se ima ravnati z gnojem na gnojnišu? Pervoinpervo je, da je gnoj po gnojnišu enako raztrošen in da je zmiraj primerno vlažen (fajhien). Da je treba gnoj enako raztrositi po gnojnišu, to se samo po sebi razume, ker gnojniše, kakor da bi ga bile svinje razrilebile, na-znanuje nemarnega gospodarja. Vlažnost je pa zavoljo tega potreba, da se gnoj na verhu kupa ne osuši preveč po toplem vremenu in na vetru, in da po tem suha slama ne ostane, ki nima nič v sebi. Za tega voljo je treba gnoj niše večkrat z gnojnico polivati, saj vsak teden enkrat. To polivanje z gnojnico je pa zato tako koristno, ker ravno ona ima nar več rodovitnosti v sebi; gnoj je tolikanj bolj močen in tečen, kolikor večkrat se poliva z gnojnico. Zavoljo tega glej, da se ti celo nič gnojnice ne pogubi, — vedi, da tudi gnoj, ki ga na polje pelješ in podorješ, se mora po gorkoti, po zraku, po dežji in vlažnosti zemlje poprej v gnojnico spremeniti, po tem še le služi rastljinam v živež. Vedi: da vse, kar če biti živež rastljinam, se mora dati v vodi raztopiti.
Kdor tedaj pusti gnoj, da ga dež izpira, in da se gnojnica p o cestnih grabnih ali scer po potih odteka, je ravno tak slab gospodar, kakor je tisti slab kuhar, kdor juho (župo) od mesa na cesto izliva.
Kako visoko naj bo gnoj  na gnojnišu nakupi-cen ?
Ne preplitvo, ne predebejo. Za 4 čevlje visoko je ravno prava mera. Če je kup preplitev, gnoj počasi vre. Če je gnoj predebelo na kupu, ne vre enako, in toliko manj enako, kolikor veči je kup; na dnu je že včasih ves masten, v sredi začne ravno že perhneti in mehčati se, na verhu pa je še suha slama.
Na koga jv treba še paziti pri gnoju ?
Gnoj naj na gnojnišu terdo natlačen leži, da rodovitni deli iz njega ne izhlape in se v zrak ne pogube. Ako ni gnoj terdno na kupu, gasapapre-pihuje in osuši. To naj si zapomnijo posebno tisti imetje, ki nastiljajo živini gojzdno steljo.
Da je gnoj na gnojnišu terdo nakupičen, naj se posuje tam pa tam nekoliko persti na-nj, ali naj se pusti mlada živina včasih na gnojniše, da ga pohodi.
Kar gnoj iz sebe izhlapi, je gotova zguba, za to naj si kmetovavec   zapomni sledeče:   ,.Kadar
gnojniše zlo smerdi, je to znamnje, da se rodovitni deli pogubujejo v zrak". Kako pa to vbraniti, bodemo povedali v sledečem.
Kaj storiti, da gnoj na gnojnišu ne izhlapi svoje
moči?
Naj bolji stvar za to je zeleni vitriol, to je, tista zelena sol, ktera obstoji iz železa in žve-plene kisline. Za več obertnij se potrebuje ta sol, in tudi kmetje jo dobro poznajo, kteri si ž njo svoje irhaste hlače černo barvajo.
Kako in kdaj naj se rabi ti zeleni vitriol?
Takole je naj bolje. Vsak teden enkrat, postavim, vsako saboto se vzame prava mera tega vitriola (veči kosci se pred raztolčejo in zdrobe) in se verze v jamo, kjer se gnojnica nabera; s kakim kolom se pomeša gnojnica nekterekrat. V 2 urah je v gnojnico veržena zelena sol raztopljena. Zdaj se zajame te gnojnice in gnojniše se ž njo polije povsod in dobro. Kmalo se bo čutilo, da gnoj , ki je poprej zlo smerdel, ne smerdi več. To pa je znamnje, da je zeleni vitriol zvezal bežljive rodovitne drobce, ki so poprej puhteli iz gnoja v podobi smradu in se pogubili v zrak.
(Konec   sledi.)
Kmetovavca zlati rudnik.
(Konec.)
Koliko vitriola je treba zato ?
Ce je več gnoja, več je treba vitriola. Ako, postavim, kmet ve, da bo skozi celo leto 50 voz imel in če se en voz za dva konja na 20 centov ceni, se potrebuje vsako leto 2 centa in 4 funte zelenega vitriola v gnojnico, ktera se poliva na gnoj. Toliko vitriola je ravno v stanu, naj bolj rodovitne drobce, kteri scer iz gnoja izpulite, na-se potegniti in jih obderžati v gnoji,   da se v zrak ne pogube.
Po čim je zeleni vitriol, in v koliksin dobiček je?
Cent prostega zelenega vitriola (ordinaren Ei-senvitriol), ki je za to že dober, velja blizo 5 fl., tedaj je funt (libra) po grošu. Ako kmetovavec na leto 50 voz gnoja dobiva, mu je vsak teden 2 funta vitriola potreba, tedaj mu pride na teden 2 groša na gnoj potrositi.
55Kaj sim nor, da bom vsak teden 2 groša, in če imam več gnoja, morebiti 4 ali celo 6 grošev
na gnoj zmetal" — slišimo tam pa tam kakega kmeta godernjati. Al, čakaj prijatel! ne sodi prenaglo, da vidimo pred: kaj se pridobi s tem, če vsaki teden dva grošica potrosimo na gnoj. Če bo raj-tinga pokazala, da ne kaže denarja za vitriol izdajati, potem zaverzi naš svet, naše skušnje, inrav-naj po starem kopitu, kakor je delal oče tvoj in stari oče. Če boš pa pri pametnem sosedu vidil prid vitriola, boš jenjal biti neverni Tomaž.
Rekli smo, da moč vitriola v tem obstoji, da zgrabi naj rodovitniši drobce, ki po smradu iz gnoja shlapijo, in jih v gnoji obderži, in skušnje so učile, da se s takim vitriolanim gnojem žita za tretji del, sena pa celo štirikrat več pridela, kakor z gnojem, iz kteregaje naj bolji moč izhlapela.
Ako, postavim, kmet na svoji njivi pridela 6 vaganov žita, na svoji senožeti pa nakosi 5 centov sena, bo z ravno tolikšnim gnojem, kterega je pa z vitriolano gnojnico pridno polival, na ravno tisti njivi pridelal 8 vaganov žita, in na ravno tisti senožeti nakosil 20 centov sena. Recimo, da je njivo in senožet skupej pognojil z 10 vozovi gnoja, in da je po predpisu 44% funtov zelenega vitriola temu gnoju primešal, mu je prišel vitriol na 2 fl. 14 kraje. Ker je pa s tem 2 vagana žita in 15 centov sena več pridelal, je po tem takem, ako cenimo vagan (mecen) žita le po 4 fl., cent sena le po 1 fl., si pridobil 28 fl. 46 kr. Da to ni majhen dobiček, vsak šolarček ve, ker 28 fl. je več denarja kakor pa sta 2 fl. Kdor pa si hoče ti dobiček za svojo mošnjo pridobiti, mora vse to na-tanjko spolniti, kar smo mu tukaj svetovali.
Jeli bolje konjski in goveji gnoj skupej na gnojnišu pomešati alivsacega posebej spravljati'?
To se ravna po zemlji, ktera se ima gnojiti. Je zemlja na njivah in senožetih različna, lahka in teška, je veliko bolje konjski gnoj ločiti od govejega , in vroči in ostri konjski gnoj voziti na teško zemljo, bolj volnega govejega pa na lahko zemljo. Je po njegovih zemljiših povsod enaka zemlja, tedaj povsod teška ali povsod lahka, je nar bolje ves gnoj skup mešati. Če je pa gospodarju za zboljšanju svojih zemljiš mar, mora z gnojem tako ravnati, da je za zemljo naj bolj pripraven. — Ima kmetovavec, postavim, le teško zemljo, mora skušati bolj rahlega, perhkega, slamnatega gnoja si pripraviti, tedaj ne sme skop biti z nasteljo in gnoja ne tako dolgo pušati na gnojnišu, da popolnoma masten postane. Ima pa le perhko in rahlo zemljo, bo naj bolje opravil, ako je gnoj prav prav masten postal.
Kako naj se ravna % gnojem na polji®
O tem naj si zapomni vsak kmetovavec sledeče pravilo (rtgelco): „Pravi gospodar gre berž s plugom za gnojnim vozom!" Nič ne velja, gnoj poverh trositi, ali ga pustiti v majhnih kupih ležati.
Kdor je prisiljen gnoj na polje voziti, pa ga ne more berž podorati, naj ga na polje navozi na velik kup. Tudi navadno ni dobro, gnoj globokeji kakor za 3 pavce podorati; treba pa je, ga vselej z zemljo pokriti, ker njiva, na kteri gnoj na več krajih zlo izpod zemlje moli, je žalosten pogled in očitno znamnje, nemarnega kmetovavca*
—    266    —