Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Polletna naročnina..............L	2.000
Letna naročnina ................L	4.000
Letna inozemstvo................L	5.000
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	
1
m
Leto XXVI. - Štev. 12 (1294)
Gorica - četrtek, 21. marca 1974 - Trst
Posamezna številka L 100
Svetoletna prenova srca
Začeli smo sveto leto. Kakor je skrb za človeka in zemeljske dobrine bogohotena, pa ne smemo pozabiti, da je istočasno povzdigovanje duha k Bogu človekova prva dolžnost in odlika. Za vsakega izmed nas bi moralo to leto biti leto spreobrnitve in poglobitve. Cerkev nam nakazuje nekaj sredstev za to.
1. PRENOVA MOLITVE. Molitev zadeva danes na mnoge težave, tudi pri tistih, ki verujejo. Globoko razširjena nevera okoli nas je tudi molitvi vzela pravilno veljavo in je tudi skupno molitev omajala. Po drugi strani pa spet vidimo, kako se v človeku po vseh razočaranjih spet oglaša žeja po Bogu. Tudi na videz brezveren človek je pogosto v globini svojega srca le iskalec Boga.
Svojo notranjost pa bomo prenovili, če bomo prenovili tudi svojo osebno molitev, ki mora biti živ razgovor z živim Bogom. Naj bi v svetem letu več molili, predvsem premišljevalno, ne toliko samo z ustno molitvijo. Družina je Cerkev v malem, zato naj bo v svetem letu domače ognjišče kraj, kjer bomo Boga častili »v duhu in resnici«.
Mnogi škofje po svetu priporočajo v tem letu še posebej češčenje Jezusovega Srca in prve petke. Nikjer se nam ljubezen božja do nas ne pokaže tako jasno kakor v Srcu Jezusa, Boga in človeka. V tem Srcu je stična točka med Bogom in človekom.
2. DOBRA SVETOLETNA SPOVED. Žal, da je spoved zadnje čase zgubila na spoštovanju. Psihiatri pa pravijo, da imajo zato več pacientov, ker so se ljudje odtegnili od spovednice. Približajmo si spoved spet takšno, kakršna je v božjih očeh. To je največji dar vstalega Kristusa.
Ne pozabimo, da je spoved iskreno srečanje skesanega človeka z Bogom, ki je neskončno usmiljenje. Spoved je človekovo najbolj osebno dejanje, je priznanje grehov in obžalovanje. Brez tega osebnega prizadevanja ni spovedi.
Protestanti nam zavidajo to srečo in mnogokje spet uvajajo posamično spoved, spoved »na uho«. Približajmo se v tem svetem letu pravilno pojmovani spovedi, v kateri se bomo odvrnili od greha in usmerili k Bogu.
3. MAŠA naj nam bo najlepša priložnost, da se kristjani počutimo kot velika družina, med seboj povezani, združeni v Kristusovi ljubezni. Zato se trudimo za občestveni duh pri bogoslužju, radi sodelujmo pri različnih službah, da bo res maša naša skupna daritev.
4. DOBRA DELA, posebno dela ljubezni do bližnjega. Kakor so si v judovskem jubilejnem letu odpuščali dolgove in krivice, tako bi moralo biti tudi nam sveto leto leto usmiljenja in dobrih del. Imejmo odprte oči za stisko vseh vrst, telesno in duhovno, in radi pomagajmo. Bog nas bo nekoč sodil po ljubezni, po dobrih delih.
5. SVETOLETNI ODPUSTEK naj ne bo predmet omalovaževanja. Zamislimo se globoko v našo krščansko vzajemnost. V Bogu smo ena družina. Med nami je Kristus z vsem svojim zasluženjem, med nami je njegova brezmadežna Mati, med nami so vsi sveti in zveličani v nebesih, z nami so vsi sveti verniki na zemlji. Skozi
1 vse teče velika reka junaškega zasluženja. Z odpustkom nas hoče Cerkev v moči svoje oblasti potopiti v ta krogotok zasluženja, ko smo se prej odvrnili od greha in usmerili k Bogu. V tej veri prejemajmo odpustke. S tem zaupamo drugim, se odpiramo Cerkvi, ki nam daje priložnost, da se odpiramo Bogu in ljudem. S tem sprejemamo ljubezen drugih, ki nam pomagajo s svojim zasluženjem.
6. SVETOLETNA ROMANJA naj ne bodo sama sebi namen, ampak naj predstavljajo višek našega osebnega spreobrnjenja in naše poglobljene vere. Na teh romanjih naj bi bilo veliko pokore, veliko ljubezni do bližnjega in veliko pristne molitve, pa nič razkazovanja in zmagoslavja. Ko oprav-
ljamo spokorna dela, ne smemo »trobiti pred seboj«.
7. RAZUMEVAJOČE SOŽITJE MED RAZLIČNIMI LJUDMI. Sv. oče želi, da bi valovanje svetega leta zajelo ne samo katoliške vernike, ampak vse kristjane in vse ljudi dobre volje. Zato nam je potrebna velika mera dobre volje, da bomo znali tudi mi spoštovati svobodo, prepričanje in mišljenje drugače mislečih.
Kjer koli naletimo na človeka, ki se iskreno bori za resnico in jo vztrajno išče, ki se velikodušno trudi, da bi koristil sočloveku, tam mora priti naproti tudi naša razumevajoča ljubezen in spoštovanje. Tudi če se z njim ne strinjamo, ga spoštujmo in ljubimo, sodbo pa prepustimo Bogu, ki pravično sodi (1 Petr 2, 23).
Zato se v krščanski ljubezni srečujmo z drugimi kristjani in ustvarjajmo pogoje za duhovno edinost kristjanov. Kolikor bolj se bo sleherni izmed nas trudil, da bi postal čim iskrenejši Jezusov učenec, toliko glasneje bo oznanjal evangelij sodobnemu svetu.
8. Tako nas Kristus v svetem letu kliče K SPREOBRNJENJU. Saj je prišel na svet »klicat k pokori grešnike« (Lk 5, 32). Njegovo oznanilo, vesela novica o odrešenju, se obrača na vse ljudi. Vsi smo povabljeni, naj se obrnemo k Bogu in se oklenemo Odrešenika Kristusa, ki »ima na zemlji oblast odpuščati grehe« (Mt 9, 6).
Vsem nam je potrebno nekaj otroškega, otroška pristnost, iskrenost, dobrohotnost. Saj je to imel v mislih Kristus, ko je rekel: »Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18, 13).
Vsaka iskrena želja po dobrem nas bo vabila na pot urejanja naše notranjosti in našega življenja navzven. Kakor hitro se bomo tega lotili, bomo že stali na poti sprave z Bogom in ljudmi, pa tudi na poti trdnejše in jasnejše odločnosti, da hočemo hoditi po novi poti in opravljati dobra dela z novim, globljim upanjem v srcu.
Naše spreobrnjenje v svetem letu bo odgovor na božje povabilo. Bog nas ljubi in steguje k nam svoje roke. Naš Oče je, mi smo njegova družina. Vse bi nas rad povezal v eno samo skupnost, občestvo božjih otrok. Naša pokora pa naj bo naš nenehni boj zoper sebičnost, zoper strahopetnost in lenobnost, zoper vse, kar v nas zapira pot božji ljubezni.
(Iz pastirskega pisma jugoslovanskih škofov o praznovanju svetega leta).
Meja med Italijo in Jugoslavijo je postala zopet sporna. 11. marca je namreč zunanje ministrstvo italijanske vlade izročilo jugoslovanskim diplomatskim predstavnikom noto, v kateri je izrečen protest zoper napise »SFRJ« in »SRS«, ki stojijo na območju bivše cone B neuresničenega nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. Po mnenju italijanskega zunanjega ministrstva si Jugoslavija s postavitvijo take obmejne oznake prilašča območje, čez katero Jugoslavija nima pravice razširiti svoje suverenosti, ker je to ozemlje zaradi neuveljavljene mirovne pogodbe o Svobodnem tržaškem ozemlju še vedno italijansko.
JUGOSLOVANSKI PROTEST
Italijanska nota je seveda v Beogradu delovala kot mrzel po-livek. Po dvajsetih letih, odkar je bilo v Londonu 5. oktobra 1954 sporazumno sklenjeno, da preide cona A v Italijo, cona B pa pod Jugoslavijo, se torej znova odpira vprašanje dokončne meje, ki
Papež o papežu
Zaradi gripe je moral sv. oče Pavel VI. pretkiniti duhovne vaje, ki jih vsako leto opravi na začetku postnega časa. Vendar se je kmalu opomogel. Že v nedeljo 10. marca je spet nagovoril po molitvi angelovega oznanjenja vernike, zbrane na trgu sv. Petra. Ker je dva dni nato minilo 35 let, odkar je bil Evgen Pacelli kronan za papeža kot Pij XII., je izikoristil to obletnico, da je nekaj misli povedal o svojem predniku, ki je tako pogosto predmet raznih (klevet in očitanj v tisku in javnosti. Dejal je:
»Tega velikega človeka se moramo spomniti, iko govorimo o prizadevanjih za mir ;n pravičnost med narodi. Posebno med zadnjo svetovno vojno ga je prizadela vsaka človeška stiska. Še zdaleč mu ne moremo očitati, da bi hote opustil katero koli priložnost za posredovanje, ko so bile na tehtnici najvišje vrednote življenja in svobode. Nasprotno: v konikretnih težavah si je vedno upal priskočiti na pomoč in je po svojih močeh pomagal odstranjevati krivico.«
Peta Rumorjeva vlada
V za Italijo rekordnem času je bila prejšnji teden sestavljena nova vlada, ki ji že petič predseduje prof. Mariano Ru-mor. Prejšnja vlada je odstopila 2. marca, ker so ji republikanci odrekli podporo. Po dvanajstih dneh je uspelo Rumorju vlado spet sestaviti, to pot brez republikancev, ki pa so obljubili podporo od zunaj.
Nova vlada ima 25 ministrov, od (katerih je 15 demokristjanov, 6 socialistov in 4 socialdemokrati. Značilno za vlado je, da se je vanjo vključil kot obrambni minister Andreotti, ki je bil eno leto predsednik sredinske vlade. V vlado je stopil tudi socialist Mancini, ki je bil do sedaj znotraj stranke v opoziciji s strankinim tajnilkom De Martinom. Užaljeni pa so Saragatovi pristaši, 'ker jih je vodstvo socialdemokratske stranke (PSDI) izključilo od sodelovanja v novi vladi.
Od gospodarsko važnih ministrstev ima zakladno ministrstvo kot doslej Emilio Co-lombo (KD), minister za proračun je ostal Giolitti (PSI), republikanca La Malfa pa je v finančnem ministrstvu nadomestil predsednik PSDI Tanassi. Za notranji red in varnost bo še naprej skrbel Taviani (KD), zunanjo politiko bo vodil kot doslej Moro
(KD), minister za delo ostane Bertoldi (PSI), za šolstvo pa Malfatti (KD).
Socialisti so z rešitvijo krize zadovoljni, poudarjajo pa, da bo morala vlada takoj od začetka začeti oster boj zoper inflacijo, obenem pa pospešiti proizvodnjo in nadaljevati razgovor s sindikati o njih zahtevah.
Republikanci so mnenja, da znajo demokristjani in socialisti samo lepo govoriti, ne znajo pa resno reševati gospodarskih vprašanj. Vlada bo trajala samo do referenduma o razporaki, Iker se bo položaj potem ponovno zaostril.
Ostro opozicijo novi vladi napoveduje komunistična partija. Njen glavni tajnik Berlinguer je dejal, da ima nova vlada vse negativne značilnosti, ki jih je vsebovala prejšnja vlada v zadnjem času pred odstopom. Vlada je sicer dosti govorila o »novi razvojni politiki«, nič pa naredila. Vse gospodarske težave da je zvrnila na ramena delavskih množic in ni znala vskla-diti proizvajalne dejavnosti. Odločitev de-mokrščanskega vodstva, naj bo referendum o razporoki, je pomenila razbitje z levico prav v trenutku, ko so naraščale gospodarske težave in bi bila potrebna solidarnost vseh demokratičnih sil.
naj bi bilo po mnenju Beograda že davno rešeno s sedanjo razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo.
Naravno, da reakcija jugoslovanskih oblasti ni mogla izostati. 15. marca so v zveznem sekretariatu za zunanje zadeve v Beogradu izročili italijanskemu veleposlaniku protestno noto, ker je vlada republike Italije v noti od 11. marca označila nekatere dele SFR Jugoslavije kot italijansko ozemlje.
Obe državi — ugotavlja jugoslovanska protestna nota — sta z mirovno pogodbo od 10. februarja 1947 in z Londonskim sporazumom skupno določili jugoslo-vansko-italijansko mejo. Ta rešitev je omogočila gospodarsko in kulturno sodelovanje med obema državama, ki je postalo nekak vzorec tega, kakšen naj bi bil dialog med državami z različno družbeno ureditvijo. Jugoslavija si je s svoje strani nenehno prizadevala razvijati in poglabljati dobre sosedske in prijateljske odnose z Italijo, pri čemer se je ravnala po načelih nevmešavanja, medsebojnega spoštovanja suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti. Pri lem je bila Jugoslavija prepričana, da se bo Italija ravnala do nje po istih načelih, toda zadnji italijanski korak ustvarja dvom, ali je bilo to prepričanje dovolj utemeljeno.
Sporazumi — nadaljuje jugoslovanska nota — s katerimi je bila po drugi svetovni vojni urejena državna meja med SFR Jugoslavijo in republiko Italijo, pomenijo ne le temelj razvoja dobrih sosed-stvenih odnosov in sodelovanja med obema državama, temveč so tudi sestavni del ureditve Evrope po porazu fašizma in nacizma. Ponovnega načenjanja teh vprašanj si ni mogoče razlagati drugače kot da gre za poskus spodkopavanja te mednarodne ureditve, s tem pa tudi miru, varnosti in stabilnosti v Evropi.
Ravnanje italijanske vlade se ne sklada s prizadevanjem v Evropi, da bi ustvarili sistem miru, varnosti in sodelovanja na temeljih načel o nevmešavanju, spoštovanju suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti vseh evropskih držav kakor tudi neokrnjenosti meja.
ITALIJANSKI ODGOVOR
Na praznik sv. Jožefa je italijanska vlada dala svoj odgovor na jugoslovansko protestno noto. V njej ugotavlja, da mejna črta, kjer se nahajajo trije obmejni prehodi Pesek, Škofije in Lazaret, ni sad mirovne pogodbe, temveč le Londonskega sporazuma o razdelitvi bivšega Svobodnega tržaškega o-zemlja ter zato še nima značaja dokončnosti. Postavljati na jugoslovanski strani na omenjenih krajih obmejne napise »SFRJ« in »SRS« je zato nedopustno in neupravičeno.
Italija se bo tudi v bodoče držala glede neodvisnosti in celovitosti drugih držav mirovne pogodbe, Londonskega sporazuma in načel OZN. Zato je celovitost jugoslovanskega ozemlja izven diskusije. Pač pa italijanska vlada obžaluje ostri ton in argumente, ki so v zadnji jugoslovanski protestni noti, saj vznemirjajo italijan-sko-jugoslovanske odnose. Vendar je Italija odločena še naprej razvijati in gojiti dosedanje odnose dobrega sosedstva in prijateljstva z Jugoslavijo, kar pričakuje tudi z jugoslovanske strani.
KAJ JE V OZADJU
Vzbuja pozornost in začudenje, da je smatralo italijansko zunanje ministrstvo, ki ga že dalj časa vodi demokrščanski veljak Aldo Moro, prav v tem trenutku za primerno poudariti tezo o italijanski suverenosti nad bivšo cono B Svobodnega tržaškega ozemlja.
Do sedaj so namreč italijanske vlade bile v izražanju stališč do tega problema vedno nejasne, dvoumne in oprezne. Njihova stališča so celo dopuščala razlago, da hočejo italijansko javnost počasi pripraviti na to, da je sedanja ureditev meje med obema državama dokončna.
Sedaj pa se zdi, da so v krogih italijanskega zunanjega ministrstva prevladale sile, ki jim oči-vidno ni do dokončne pomiritve na tem občutljivem prostoru. Vse to bo lahko pokvarilo ozračje sodelovanja na obeh straneh meje, še posebno pa bo kvarno za nas zamejske Slovence, ki bomo prvi občutili posledice tega diplomatskega zapletljaja.
V času, ko se pripravlja konferenca o evropski varnosti, ki bi morala potrditi tudi nedotakljivost sedanjih meja, postane korak italijanske vlade še bolj vznemirljiv. Spreminjati meje se da danes samo s silo, a na to v Evropi nihče ne misli. Note o spornosti meja po dvajsetih letih obstoja pa vendarle prinašajo nemir v medsebojne odnose in mednarodno sožitje. Ohraniti žarišča sporov ali jih znova ustvarjati ni državniško modro in niti ne v korist miru.
BRANDTOV ZGLED
Pri tem nam nehote prihaja na misel zahodnonemški kancler W. Brandt, ki se je pogumno lotil urejevanja meja z nemškimi vzhodnimi sosedi. Vzhodna meja je bila za Nemčijo veliko bolj sporna kot je sedanja jugoslovansko-itali-janska meja. Skoro bi si upali reči: krivična. Toda Brandt je spoznal, da obstoječih meja brez uporabe sile ni moč spreminjati. Zavedal se je tudi, da so sedanje meje sad nemškega poraza v vojni, ki mu je botrovala nemška oholost in prezir do drugih narodov. Obenem je dobro vedel, da neprestano opozarjanje na resnične in dozdevne krivice ne vodi k pomiritvi, temveč le neti sovraštvo in pripravlja nove vojne spopade.
Zato se je odločil za pomiritev z vzhodnimi sosedi. Mnogi v lastni državi, zlasti v demokrščanskih krogih so mu to zamerili. Toda Brandt je bil prepričan v pravilnost svoje poti in zgodovina mu bo enkrat dala prav, čeprav so mnogi njegovo »Ostpolitik« ospo-ravali ali jo še osporavajo. Njegova gesta, ko je pokleknil na tla sredi nekdanjega židovskega geta v Varšavi, je postala simbol mednarodne sprave, oproščen j a in odpuščanja. Upravičeno mu je bila zato podeljena Nobelova nagrada za mir.
Italijanska javnost je Brandto-vo ravnanje v polni meri odobravala in italijansko časopisje je bilo polno hvale za moralni pogum, ki ga je Brandt pokazal. Kako bi bilo želeti, da bi isto časopisje pokazalo isto zavzetost za ureditev meje na vzhodu Italije. In kako koristno bi bilo za mednarodni mir, če bi Italija tudi dobila svojega Brandta. Pri tem ne bi nihče ničesar izgubil, vsi bi pa pridobili, saj bi bili tako postavljeni temelji trajnega miru.
Razporoka - poraz in ne pridobitev Ob Ž25-Militi ČUdeM dogodim II NCIMIlUill
u " F ? ; n, j (j j
J-i'1	>	i*	«	|
 _............................................................................    r............
trna im
r. .
i K® i : SS jii
lil Milil i i
II t 'i
’ !i
iigiijjsiii
illisijs*!
t Mi”',L u. ftuti
• ■: ' ■ linnUiitta
»Si«!!
mmmm
ss
I I i . I, 1 L
'M' I
tH-ft‘1 't !•*» >,') I,
ssineali«
iiiH-i:1! i-ih: ■:
«8 m I ti i ii,
^ [ 'i i
li!) »:};!•	j;!j,
• • tH ilKH!KH!HH!fiH!
.......i:K‘i:i
BM.h\
' '
!j 11 jj >
kh;h;k
HiK3fR!KH!HS
• K HH HI
-ir- iii::: ivH
• KH <••••:
IfiSKKJfiK
i;'i
.: '' iii;. kh!khIk1kk%s
K 1-4 n-t H
mmm
‘i i-,..,	hh
..
KH-KH-Hil HHiM i:
mMiiisii
jm-H
•i : i! :■
*«h;k!hh!h
StRHiRŠiHfK
mmam
Fac-simlle listka za ljudsko glasovanje (referendum) o razporoki, ki bo letos 12. maja. Kdor bo za odpravo zakona o razporoki, bo prečrtal »si«, kdor bo za to, da zakon ostane, bo prečrtal »no«.
Bridka resnica je, da je danes v razsulu mnogo družin. Zakonca se neprestano pričkata in kregata, spor prehaja v prelom, napetost v nasprotje, očitek v obtožbo, žaljivka v grobost. Nekdanji ljubezni in dosmrtni obljubi zvestobe — če ni šlo le za strastni izbruh neurejene spolnosti — je sledila mržnja, tej sovraštvo, nevzdrž-nost sožitja pod isto streho, ločitev, zlasti še, da si je nezvesti sozakonec mogel nekje drugod najti zatočišče.
Število razbitih zakonov bo v bližnji prihodnosti zelo naraslo zaradi spremenjenih družbeno-kulturnih prilik sodobne potrošniške družbe, pa tudi zaradi skrajne neodgovornosti in naravnost blazne lahkomiselnosti, s katero stopajo v zakon 16-letne deklice in 18-letni mladostniki. Ti psihološko nedozoreli ljudje, ki jih pogostoma lastni starši pehajo pod zakonski jarem s sklicevanjem na »družinsko čast« in na nevarnost, da ostane otrok, ki ga pričakujejo, »brez očeta«, so resni kandidatje za zakonske brodolome. Člani deželnih cerkvenih sodišč, ki vodijo zakonske razprave, trdijo, da imajo pogostoma opravka z izredno mladimi ločenci, v starosti od 18 do 20 let, in to zelo kmalu po poroki.
NEUSTREZNA DRUŽINSKA ZAKONODAJA
Zakonci, ki so po lastni krivdi ali tudi po nedolžnem, pa tudi zaradi neugodnega družbenega okolja, doživeli podobno družinsko žaloigro, si na vse kriplje iščejo rešitve, da ne bi docela propadli. V njih često ni žive vere, ki bi jih iz ljubezni do Kristusa, ki je skrit tudi v osovraženem sozakoncu, silila, da bi si medsebojno odpustili žalitve in krivice in se spravili. Pa ne samo da ni žive vere, niti ni smisla za življenjsko odgovornost in za dolžnost, da podredijo lastne težnje zahtevam družinske skupnosti in še posebej otrok. Slično notranje uboštvo ne more biti vir moralnih sil in duhovne veličine, da bi pozitivno rešili nastale zakonske zaplete in družinske napetosti: stoječ na ruševinah družinskega ognjišča, zakonca klonita, predata se »nemili usodi« in sprejmeta družinski polom kot nekaj neizogibnega, nujnega, usodnega.
V Italiji nimamo ustrezne zakonske in družinske zakonodaje, ki bi zagotovila mladini primerno daljno pripravo na zakon, zaročencem nadrobno predzakonsko vzgojo in resen pouk o pomembnosti poroke in zakonskega življenja, in še zlasti o zahtevnih dolžnostih, ki izvirajo iz zakona. Zlasti pa nimamo pravnih predpisov, ki bi urejali pogoje za nove oblike srečnega družinskega življenja, za reševanje morebitnih družinskih stisk in sporov ter za primere razbitja zakonske in družinske skupnosti.
Današnja zakonodaja pozna sicer nekaj zakonitih sredstev ali poti, kako pomagati zakoncem v krizi. Našteli smo že nekaj takih načinov: civilna sodna ločitev, ki je lahko sporazumna ali zaradi krivde; civilna ničnost zakona, cerkvena izjava o neveljavnosti zakona, papeški spregled od neizvršenega zakona, razporoka.
Dogaja se, da dobrostoječl sloji, aristo-kratje, filmski igralci in igralke, visoki
uradniki in sploh bogati meščani in deže-lani, ki jim ni mar za vzvišene verske in moralne vrednote, segajo po razporoki, da dokončno prelomijo s prejšnjim sozakon-cem in se pravno rešijo vseh obveznosti, ki so jih sprejeli s poroko. Tako so pred državo in družbo spet prosti, svobodni, samski.
Navadni smrtniki, in teh je pretežna večina, namreč revnejši sloji, kmetje, delavci, manjši trgovci in nižji uradniki, nameščenci in nameščenke si ne bodo mogli privoščiti razporoke, ker pač občutno stane na dušnih tegobah in duhovnem trpljenju, na denarnih izdatkih in na izgubi časa, pa tudi ker razporoka običajno pomeni vzdrževanje dveh družin, saj razporoki sledi — nova poroka!
RAZPOROKA KOT LEGALIZIRANO MANJŠE ZLO
Tako pa smo se že dokopali do jasnih spoznanj o dejanskem izvoru in o istovetnosti (identiteti) razporoke ter o njeni resnični pravni naravi ali vsebini ter o njeni družbeni vlogi.
Razporoka, tj. civilna razveza zakonske vezi in družinske skupnosti, je državno priznanje nekega zelo tragičnega življenjskega poraza, ki sta ga doživela zakonca z razsulom njune življenjske skupnosti. Sami zagovorniki razporoke odkrito priznavajo, da je ta potrebna tam, kjer se je družinska skupnost že razbila in kjer sta se zakonca že razšla, tako da je nemogoče vzpostaviti prejšnje zakonsko sožitje. Z uvedbo razporoke, tako pravijo, je država samo vzela na znanje in uradno priznala neko izvršeno dejstvo: razhod zakoncev in razsulo njune družinske skupnosti.
Nikakor torej ne drži trditev, da je razporoka neka »pridobitev« sedanje demokratične, pluralistične in nazorsko razvejane družbe, neka »pravica« v sklopu državljanskih svoboščin, neka »zahteva človekovega dostojanstva in državne suvere-nitete« ali tudi nekak dosežek ženske emancipacije... Ne, nikakor! Drži zgolj to, da je razporoka uradno priznana tudi v državni zakonodaji kot neko že izvršeno dejstvo, kot že dognani stvarni družinski polom in nadvse bolesten osebni poraz dveh človeških bitij, ki sta si bila nekdaj izmenjala obljubo dosmrtne ljubezni in zvestobe.
Pravna znanost soglaša v oceni razporoke, ki da je po svojem bistvu in vsebini neko gorje ali zlo, ki pa ga mora družba prenašati in tolerirati slično kot prostitucijo, da prepreči še hujše gorje in še težje zlo, ki bi izšlo iz preprostih bolestnih primerov, če bi razprta zakonca morala živeti v človeka nevrednih odnosih, skrajno škodljivih za otroke in kvarnih za javno moralo in zdravo človeško sožitje.
Ob tej hladni in trezni ugotovitvi, kaj je razporoka, vztrajamo pri zahtevi, naj vsi »ljudje dobre volje«, verni in neverni, pripadniki te ali one ideologije ali stranke, storijo, kar je v njihovi moči, da državna oblast sprejme tako družinsko zakonodajo, ki bo čim bolj omejila, če že ne preprečila, družinske tragedije.
18. stoletje je tudi za naš narod na Primorskem stoletje velikih zgodovinskih dogodkov in socialnih pretresov. Začelo se je s tolminskim kmečkim puntom (1713), ki je ikmalu zajel Goriška Brda pa tudi Vipavsko dolino in Kras vse do Devina in še dalje proti Trstu in Istri. Tudi tržaški Breg, ki so mu takrat gospodovali grofje Bonomo iz gradu Sv. Socerba nad Dolino, je živo občutil, da se mu bližajo novi časi, čeprav puntarski podvigi še niso prinesli večjih socialnih sprememb. Dejstvo je, da se je vsaj v Ricmanjih tlačanstvo obdržalo skoraj vse do prihoda Francozov, ko so tudi pri nas dozorela načela enakosti in svobode, še proti ikoncu stoletja so vse hiše in gospodarstva v Ricmanjih bila last omenjenega grofa, deloma pa tudi tržaške škofije.
Vendar to še ni bilo vse. Ubogo ljudstvo so mučile še druge nadloge in stiske, zlasti kužne bolezni, ki so zelo pogosto razsajale po deželi in mestih in na veliko morile prebivalstvo že v prejšnjih stoletjih.
Nič čudnega torej, če so ti ubogi ljudje iskali pomoči le še pri Bogu in njegovih svetnikih, kar zgovorno priča dejstvo, da je skoraj vsako naselje imelo svojo cerkev.
Tako je bilo tudi v tržaškem Bregu, čeprav je bila za vso okolico le ena sama župnija v Doiini. Značilno je tudi, da je tržaški mestni svet dal postaviti že v 17. .stoletju manjšo cerkev v čast sv. Roku, zaščitniku pred nalezljivimi boleznimi, na Velikem trgu v Trstu (sedanji trg Unita). Po deželi so tudi postavljali tako imenovana kužna znamenja ali ‘kamnite križe na stebru. Eno takih kužnih znamenj je še danes ohranjeno v Danah pri Sežani iz leta 1769.
BRATOVŠČINA SV. JOŽEFA
Ljudje so se tudi zatekali k molitvi za srečno zadnjo uro in, seveda, tudi za zdravje. Zato so zaslovele razne bratovščine^ ki so zbirale vernike okrog zaobljubljenih oltarjev in vaških kapelic. Najbolj znamenita je bratovščina sv. Jožefa v Ricmanjih, ki je baje obstajala že v 16. stoletju. Papež Inocenc XII. jo je s posebnim odlokom potrdil 18. septembra 1693.
Kot vse, kar je človeškega, je tudi ta »Bratovščina sv. Jožefa za srečno zadnjo uro« v Ricmanjih kmalu izgubila na svojem pomenu. Kakor hitro so stiske ponehale, so ljudje pozabili tudi na svojo zaobljubo. Starejši so pomrli, mlajši pa za to zaobljubo sploh niso vedeli ali ji niso dali večje važnosti. Tako se je zgodilo, da je pred oltarjem sv. Jožefa visel lestenec brez luči, bratovščina pa je šla v pozabo.
ČUDEŽNA SVETILKA
Moral je poseči Bog sam, da je ljudi spomnil na zemeljskega očeta svojega Sina m obudil v njih novo zaupanje v njegovo priprošnjo. Tako razlagamo čudežne dogodke iz leta 1749, ko se je svetilka pred oltarjem Sv. Družine v Ricmanjih sama prižigala, ne da bi kdo olja prilival ali tudi samo prižigal že davno pozabljeno
Umrl je kardinal Kominek
Kardinal Boleslav Kominek, nadškof v Wroclawu (nekdanji nemški Breslau) je bil eden tistih poljskih škofov, iki so v zadnjih časih veliko pripomogli k zmanjšanju napetosti med Cerkvijo in partijo. K temu je mnogo prispevala tudi njegova preteklost.
Že kot mlad duhovnik (posvečen je bil leta 1927) se je odločno zavzemal za pravice delavcev; med zadnjo vojno je veliko dobrega storil za poljske begunce in internirance po taboriščih; po vojni je bil pristaš razgovora z oblastmi in v tem oziru bolj umirjen kot npr. kardinal Wiszynski.
Kljub temu pa je moral doživeti marsikatero oviro s strani Cerkvi nenaklonjenih oblasti zlasti v času, ko je bil stalinizem v polnem razmahu. Čeprav je bil imenovan za škofa že leta 1951, je mogel biti posvečen šele leta 1954, in še to na skrivnem. Komaj leta 1956 so oblasti pristale na to posvečenje. Kasneje pa je bil pri oblasteh prijazno gledan. Zato so bili v Varšavi zadovoljni, ko je postal nadškof v Wroclawu in bil 5. marca 1973 v papeškem konzistoriju imenovan za kardinala.
Islamsko-krščansko srečanje v Bagdadu
Ko je bil nedavno v glavnem mestu Iraka v Bagdadu na obisku katoliški mel-kitski patriarh Maksimos V. Hafcim, je iraška vlada pripravila islamsko-krščansko srečanje, katerega so se udeležili poleg pa-
»luč sv. Jožefa«. Cerkvene oblasti so ukazale zelo natančno preiskavo nad temi izrednimi dogodki in dolgo odlašale, preden so izrekle svojo sodbo, da se na naraven način ne dajo tolmačiti.
Dan 5. maja 1749 bo za vedno zapisan z zlatimi črkami v zgodovini ricmanjske cerkve, ker se je ta dan začelo pravo romanje k »Sv. luči«, ko so se množice iz mesta ter iz Brega zgrnile okrog cerkve sv. Jurija, ker vsi niso mogli do oltarja. To romanje se je nadaljevalo skozi dve stoletji in se nadaljuje še danes, čeprav le o prazniku sv. Jožefa.
To je dalo povod, da se je kmalu obnovila tudi nekdanja »Bratovščina sv. Jožefa« (1750) in so nanjo postale pozorne tudi uglednejše osebnosti, ki so se lastnoročno vpisale v »Zlato knjigo« članov, katerih število je kmalu naraslo na 5.000. Prvi med njimi avstrijski nadvojvoda Jožef, sin cesarice Marije Terezije in poznejši cesar Jožef II., ki je žal nekaj desetletji pozneje v svoji čudni vnemi za ‘reformo cerkvenega življenja tudi to bratovščino ukinil. Obnovil jo je konec 19. stoletja (1877) ric-manjski kaplan A. Kuhn.
S to bratovščino se je zlasti med slovenskim ljudstvom okrepilo češčenje in zaupanje v sv. Jožefa. Tega so bili deležni zlasti Brežani, ki so bili postavili v ric-
Vsalko občino tare urbanistični načrt, to se pravi določila, kje se sme graditi in kaj na določenih površinah. Vlada v Rimu je namreč pred leti izdala zakon, da mora vsaka občina, velika ali majhna, imeti svoj gradbeni načrt. Nekatere občine so pri tem zelo pohitele in v hitrici zagrešile marsikako nespamet.
Med takimi je gotovo tudi Gorica, iki si je v svoji megalomaniji zamislila, da mora na ozkem ozemlju med državno mejo, Sočo in sovodenjSko občino imeti svojo industrijsko cono, mednarodno obmejno postajo za tovorni promet, avtopark, avtomobilsko cesto, novo pokrajinsko cesto, letališče in še zazidalne cone za ljudske hiše. Vse to na ozkem ozemlju, ki ga nikamor ni mogoče razširiti. Ko bodo zastavljena dela končana, bo Gorica mesto cest, parkirišč, asfalta, kamionov in cementa. Sredi vsega tega trušča bodo »mirno« počivali mrtvi na goriškem mestnem pokopališču.
Gorici se je neznansko mudilo z uničenjem njenega zelenega polja. Nekaterim drugim občinam tudi. V Števerjanu so pa bili nekoliko bolj pametni. Gradbeni načrt, kot ga je zahtevalo deželno odbomi-štvo za urbanistiko, se jim ni zdel pameten za njih občino, ki leži na hribovitem briškem ozemlju. Saj bi pomenil dejansko mumificiranje občine, kjer bi se praktično skoro ničesar več ne moglo graditi. Zato so začeli težko pot, kako bi
triarha minister za kulturo, apostolski pronuncij, vsi krščanski škofje iz Bagdada ter razni muslimanski in krščanski bogoslovni profesorji. Šejk Mehdi al Kha-lesi je dejal, da so po nauku korana ‘kristjani islamu najbližji, na koncu svojega govora pa je zaželel, naj bi se vedno bolj uresničevala beseda evangelija: Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so dobre volje.
Začetek sv. leta v Švici
Na letošnjo prvo postno nedeljo se je v vseh švicarskih škofijah pričelo sveto leto. Škofje so ob tej priložnosti v posebnem pastirskem pismu naprosili vernike, naj velikodušno prispevajo v sklad za pomoč bolnikom in si prizadevajo, da bi jih ti res čutili kot prijatelje.
Redovništvo v Zahodni Nemčiji
Četrto zasedanje vsenemške sinode je bilo posvečeno redovnikom in redovnicam. V Zah. Nemčiji je okoli 90.000 redovnikov in redovnic, ki pripadajo različnim redovnim družinam. Na sinodi so razpravljali o sodelovanju med različnimi redovnimi družinami in o pospeševanju redovnih poklicev. Kardinal Hoffner je povabil redovnike in redovnice, naj se bolj vključijo v pastoralno delo Cerkve. Debata je bila izčrpna in se je dotaknila vseh plati redovnega življenja. Redovnih poklicev imajo v Nemčiji manj kot drugod po svetu.
manjski cerkvi sv. Jurija lep oltar, na katerem je bila upodobljena Sv. Družina na begu v Egipt. V časih kolere in drugih nalezljivih bolezni so se člani bratovščine zaobljubili, da bo pred tem oltarjem stalno gorela oljenka v lepem, umetno izdelanem lestencu.
NOVO SVETIŠČE
Čeravno so Ricmanje ostale še dolgo časa podružnica dolinske župnije, so vendar po prizadevanju samega cesarja Jožefa II. dobile stalnega duhovnika (1788), ki je tudi skrbel za matične knjige. Še prej pa je stara cerkev sv. Jurija spremenila svoje obličje in je bila na njenem mestu zgrajena nova veličastna romarska cerkev sv. Jožefa s krasnim marmornatim oltarjem, pred katerim še vedno visi čudežna svetilka sv. Jožefa in vabi romarje, da se vsaj enkrat v letu spomnijo svojega nebeškega zavetnika in priprošnjika.
Menimo, da nam ima ta svetnik še danes veliko povedati. Besedo dobrote in pravičnosti, zvestobe in ljubezni. Ko se ta ubogi svet tudi v današnjem času zaman trudi za svoje zemeljske ideale, nam sv. Jožef pomeni živo poslanico božjo, naj svojo pozornost obrnemo navzgor. Kajti le od tam prihaja rešitev tudi za današnje probleme.
načrt spremenili. Razgovori, včasih tudi ostri, z deželo so se nadaljevali več let. Toda upravitelji občine niso popustili.
Tako je prišlo v preteklem mesecu do novega razgovora z deželnim odbornikom za javna dela Giustom. V delegaciji so bili župan Slavko Klanjšček, odbornik Ciril Terpin, tajnik dr. Venturini in deželni svetovalec dr. Drago Štoka. Razgovor je bil koristen. Odbornik Giust se je uveril o pravilnosti ugovorov števerjanske občine zoper vsiljeni gradbeni načrt in je obljubil, da bodo pristojni deželni organi pristali na spremembe, ki jih bo stavila števerjanska občina.
Opogumljen s takim zagotovilom je župan Slavko Klanjšček sklical sejo občinskega sveta dne 5. marca. Ko je navzočim razložil, kakšno je novo stališče deželnih organov glede gradbenega načrta za občino števerjan, so vsi navzoči soglasno odobrili predloženi gradbeni načrt. Tako je Števerjanu zagotovljen nadaljnji razvoj, saj bo mogoče zidati nove hiše ob že obstoječih zaselkih, da le ima lastnik na voljo 600 kv. metrov stavbnega prostora. Tudi mu ne bo treba zidati 20 metrov daleč od ceste, temveč le nekaj metrov, kolikor je nujno potrebno, da nove zgradbe ne bodo kvarile pogleda na okolico.
Na isti seji je občinski svet sprejel še drug predlog, in sicer o pristopu števerjanske občine h konzorciju za javne prevoze. Zadeva je v kratkem naslednja: Gorica, ki je dovolj velika občina, ima lastno avtobusno podjetje za prevoze po mostu. Toda avtobusi smejo opravljati službo le v mejah občine. Zato se mestni avtobusi na poti v Brda ustavljajo na Oslavju, potem na meji med Ločni kom in Mošo, v Štandrežu na Pilošču, na Tržaški cesti ob pokopališču. Dalje ne smejo, ker ni več ozemlje goriške občine.
Javni prevoz v manjših občinah opravlja podjetje Ribi, ki pa nudi le nekaj voženj na dan. Vsekakor premalo. Rešitev za te manjše občine je v tem, da se pridružijo goriški občini in ustanovijo skupaj z njo konzorcij ali združenje za javne prevoze. V takem primeru bi avtobusi goriškega občinskega podjetja lahko vozili tudi v Števerjan, v Mošo, šlovrenc, Koprivo in v Sovodnje. Vsaka občina bi morala seveda prispevati svoj del k povečanim stroškom, toda občani bi imeli na voljo večje število prevozov, morda vsako uro.
Števerjan se je sedaj odločil, da pristane na tako združenje ali konzorcij. Kajti na isti seji so vsi navzoči soglasno sprejeli sklep, da občina pristopi v tak konzorcij z goriško in ostalimi občinami. Ko bo dogovor stopil v veljavo, bodo vse omenjene občine imele dobro zvezo z Gorico in tudi poceni. Vse to bo prav prišlo šolarjem in dijakom, delavcem in vsem zaposlenim v mestu, ki jih je zmeraj več. Posebno zdaj, ko je vožnja z avtomobili talko draga, bo taka povezava z mestom, če bo dovolj pogosta, pomenila veliko ugodnost za dijake in tudi za vse druge občane.
Kot je videti iz tega, se z dobro voljo in čutom odgovornosti za skupnost dajo rešiti številni problemi.
Širite »Katoliški glas"
OKNO V DANAŠNJI SVET
mm  ..........................imiimmmmimmmmmimmmmm iimmm .
Dve dobro rešeni zadevi v Števerjanu
hkišnie z vninegi tetaia za nlnha
Predauanje o kraških rezervatih
V Gorici je bil v soboto 9. marca zaključen vzgojni tečaj za odraslo mladino na temo »Za srečnejše življenje v dvoje«. Tečaj je obsegal sedem predavanj, ki so se zvrstila v sedmih sobotah zvečer. O prvih petih predavanjih smo že poročali. Pri zadnjih dveh sta se zvrstila zakonski par Bratina iz Kopra z župnikom iz Bertokov Jožetom Ličenom in pa dr. Jožko Marku-ža, ki je tečaj zaključil.
Gostje iz Kopra so mladim poslušalcem predočili nekaj stvarnih izkušenj iz skupnega življenja v zakonu. Oba zakonca sta pojasnila, da za srečno življenje v zakonu ni potrebno bogastvo, temveč medsebojno razumevanje in skladnost tudi v zakonski intimnosti. Kar pa zopet ni »dano od zgoraj«, temveč zavisi tudi od človeške prizadevnosti obeh zakoncev.
Dr. Markuža je tečaj zaključil z mislijo na zakon kot zakrament. Po volji Kristusovi je zakonska zaveza med kristjani tudi znamenje milosti. Zato obogati zakonca ne samo s človeško ljubeznijo, nego tudi z nadnaravno srečo otrok božjih, ki se morajo zavedati, da so se med seboj povezali v nerazdružljivi življenjski skupnosti in medsebojni zvestobi.
KAJ JE POVEDALA MLADINA
Organizatorje je zanimalo, kaj pravi mladina k takim tečajem. Zato so med udeleženci napravili anketo. Proti koncu tečaja so razdelili mednje 42 vprašalnih pol. Odgovorilo je 17 udeležencev, sedem fantov in deset deklet. Ker je bila udeležba na tečaju povprečno okrog 30 slušateljev na večer, je odstotek oddanih odgovorov precej zadovoljiv. Razlika med fanti in dekleti v oddanih odgovorih ne odgovarja točno razliki udeležencev, ker je prihajalo fantov nekoliko več, vendar to v bistvu ne spremeni sodbe, ki jo je mladina dala.
Vprašalna pola je obsegala deset vprašanj. Eno vprašanje se je tikalo udeležbe. Približno ena tretjina je bila pri vseh predavanjih, nekaj več kot ena tretjina je bila pri skoro vseh, ostali pri štirih ali petih. Torej razmeroma dobra udeležba.
Naslednje vprašanje se je glasilo, ali je sobota primeren dan za taka srečanja, kajti zdelo se je, da ni najbolj posrečen dan. Trinajst jih je odgovorilo, da je sobota dobro izbran večer, le štirje so menili, da ni. Nato smo želeli vedeti, ali se mladim zdijo taka predavanja koristna. Na voljo so imeli tri odgovore: zelo koristna, malo oziroma nič koristna. Šestnajst jih je odgovorilo, da so zelo koristna, le en fant je izjavil, da so malo koristna. To se pravi, da je ogromna večina videla v predavanjih zelo veliko korist.
Dva, en fant in eno dekle, sta na koncu vprašalne pole to tudi povedala. Dekle je zapisalo: Meni so bila ta predavanja v veliko pomoč. Mislim za vzgojo mladih in za Pripravo na zakon. Fant pa je izjavil: Meni so ta predavanja nudila veliko dobrega in želim, da bi se prihodnje leto nadaljevala. Oba se tudi zahvaljujeta predavateljem in organizatorjem. Glede predavateljev se je velika večina (točno 14) izrazila, da so jih zelo zadovoljili. Tudi s številom predavanj, bilo jih je sedem, so vsi razen enega izjavili, da je bilo število primerno.
ZAKAJ SO HODILI K PREDAVANJEM
Zanimivo je bilo vprašanje o nagibu, čemu so hodili k predavanjem. Vprašanj je bilo troje: Iz lastne želje. Ker te je pregovoril domači dušni pastir. Ker so te pridobili prijatelji. Trinajst jih je izjavilo, da so hodili iz lastnega nagiba, ^dva, ker
ju je pregovoril župnik, dva pa, ker so ju pridobili prijatelji. Iz danih odgovorov dobimo potrdilo, da mladina čuti potrebo po takem pouku, oziroma bolje, da del naše mladine čuti to potrebo.
Kajti iz nadaljnjega vprašanja, zakaj jih k tem predavanjem ni prihajalo več, je polovica odgovorila, da zato, ker številni mladi ne čutijo te potrebe, druga polovica pa, da zato, ker niso bili obveščeni. Bo torej držalo, da se del mladine zadovolji s tistim poukom, ki ga dobi na cesti ali v družbi ali v poceni časopisih in filmih. Neko dekle je pojasnilo, da so tudi taki, ki niso prišli zato, ker niso iz »našega kroga«. Gre za mladino, ki nezaupno gleda na vse, ikar se prireja v okviru katoliških ustanov.
Vendar kako je problem pravilnega spolnega pouka in vzgoje aktualen, so potrdili vsi mladi, kajti nihče se ni izrekel proti takemu pouku, pač pa so v veliki večini (in sicer 13) menili, da bi tak pouk morali imeti že prej. Na vprašanje namreč, kdaj naj bi se tak pouk začel, ali pri 14. letu ali 18. ali šele pred poroko, so odgovorili, da bi se moral začeti že prej, pri 14. letu; samo štirje so bili za to, naj bi se vršil, ko so mladi že nekoliko odrasli, tam okrog 18. leta. Nihče pa se ni izjavil, naj bi se vršil, ko so že zaročeni.
Glede tega je značilna opomba nekega dekleta, da je bila udeležba manj številna prav zato, ker smo lansko leto izjavili, da je tečaj samo za zaročence. S tem smo tečaju vtisnili pečat, ki ga letos ni bilo mogoče popraviti.
V Marijinem domu v ul. Risorta 3 nedeljo 24. marca ob 17.30
bo v
SKAVTSKA PRIREDITEV
ki jo skupaj prirejata skavtinje in roverji klana Južnega zlatoroga. Spored bo obsegal bralno predstavo »Pesem hoče biti luč«, prizor o sinjebradcu, pesmi in skeč.
Ker bodo kraški rezervati predvidoma obsegali tudi precejšen del doberdobske-ga ozemlja, zlasti jezero in okolico, se je odboru društva »Hrast« v Doberdobu zdelo potrebno, da priredi 28. februarja predavanje o tem vprašanju. Na tem predavanju naj bi se doberdobski občani, zlasti pa še prizadeti posestniki seznanili z načinom delovanja kraških rezervatov in o tem, kaj so do sedaj glede tega ukrenili naši predstavniki.
Vabilu društva so se prizadeti odzvali v lepem številu. Med udeleženci so bili tudi Andrej Jarc, župan doberdobske občine, nekateri občinski svetovalci, deželni svetovalec dr. Drago Štoka in pokrajinska svetovalka Marija Ferletičeva, dalje predstavniki lovcev, ribičev in jamarjev ter društva neposrednih obdelovalcev.
Predaval je dr. Vremec iz Trsta, ki je znal s svojim zanimivim izvajanjem pritegniti pozornost vseh prisotnih. Najprej je prikazal, kdaj in kje je nastala zamisel o kraških rezervatih in njen razvoj vse do danes, nato pa je obrazložil stališča, ki so jih v raznih fazah tega razvoja zavzela naša društva, stranke, časopisi in drugi.
Osnutek deželnega zakona o rezervatih predvideva, da bi to ustanovo vodili ljudje, ki niso neposredno prizadeti, slovenski posestniki pa pri tem ne bi imeli nobene besede, čeprav ta problem prav nje življenjsko prizadene.
To dejstvo je izzvalo oster protest pri vseh naših ljudeh in slovenski predstavniki so hoteli prvotno zavrniti vsako sodelovanje v ustanovi, ki povsem ignorira lastnike omenjenih zemljišč. Zahtevali so, da bi bili v odboru izvoljeni občinski zastopniki. Vse naše ljudstvo se je zavedelo važnosti tega problema in je s splošnim odporom ter z manifestiranjem svoje volje nastopilo proti temu zakonskemu osnutku.
Odbor za zaščito Krasa je Jemalu nato povabil dvanajst strokovnjakov, iki so sestavili neke vrste protipredlog in sicer okvirne smernice za zakonski osnutek. Ta predvideva predvsem samoupravljanje krajevnega kraškega prebivalstva in razne olajšave v prid posestnikov.
stavniki.
Po predavanju se je razvila živahna debata, v katero je najprej posegel doberdobski župan Jarc, ki je bil mnenja, da bi se o tem problemu izrazili predvsem kmetje, katerih se ta stvar v prvi vrsti tiče. Nato je svoje upravičene pomisleke podal tudi deželni svetovalec dr. Štoka, ki je dejal, da se Mizzau nikakor ni dokončno odpovedal razlaščanju slovenske zemlje.
Besedo je potem povzela pokrajinska svetovalka Marija Ferletičeva. Povedala je, da je malokdo tako kot Kraševci navezan na svoj svet in da ga zato sami dovolj
skrbno čuvajo. Potrebno pa bi bilo, da bi se kdo zanimal za vsakoletne požare, ki prizadevajo nemalo škode.
Nato je spregovoril dr. Pazzagli o lovu in ribolovu. Dejal je, da je to sicer zelo majhno vprašanje v okviru velikega problema razlaščanja. Želel je pojasniti, da lov in ribolov nikakor ne uničujeta kra-ške favne, saj je danes na Krasu več divjačine kot nekoč. Zaščita posameznih živalskih vrst je včasih celo prevelika, kajti zakoni so v tem pogledu silno strogi.
Spregovorili so še nekateri drugi in vprašali za razna pojasnila. Na koncu so si bili vsi edini v tem, da je treba priskočiti lastnikom na pomoč in zadevo rešiti v prid našega ljudstva.
Omenjeni odločni poseg in še mnogi
Seminar za slovenske šolnike
Pretekli teden je bil v Kulturnem domu 10. seminar za slovenske šolnike. Začel se je v ponedeljek 11. marca s prvim predavanjem in z uradno otvoritvijo, na kateri so govorili šolski skrbnik dr. Fidenzi in tajnik sekretariata za kulturo in prosveto SRS Ela Ulrich-Atena. Oba govornika sta poudarila vlogo učitelja, ugotovila sta tudi važnost narodnih manjšin, ki so posredovalci kulture med narodi.
Predavanja za učitelje in profesorje so si sledila vsak dan do sobote 16. marca. Predavatelji so bili šolniki in strokovnjaki iz Ljubljane.
ANSAMBEL »KONDOR« vabi na VESEL POPOLDAN
glasbe, petja, plesa in smeha, ki bo v nedeljo 24. marca ob 17.30 v bazoviški kinodvorani. Nastopijo: ansambel »Kondor«, pevke »Planike« iz Gročane, plesavci in domači humoristi. Med odmori srečolov.
orkester Glasbene Matice pod vodstvom dirigenta Oskarja Kjudra. Na sporedu so bile skladbe Mozarta, Bacha, Corellija in Boccherinija. Solist je znal izpolniti pričakovanja občinstva, nekoliko manj je prepričal orkester.
Ljudje
Ivan Verč je diplomiral z odliko na fakulteti za tuje jezike v Vidmu in sicer iz ruščine.
Pokrajinska razstava vin
Na sedežu tržaške pokrajine se je v ponedeljek 11. marca sestal pod predsedstvom Lucijana Volka pipravljalni odbor za pokrajinsko razstavo vin.
Pripravljalni odbor, ki ga sestavljajo vse občine tržaške pokrajine, pokrajinska turistična ustanova, pokrajinsko kmetijsko nadzorništvo in predstavniki domačih proizvajalcev, je po obsežni razprava v želji, da bi valoriziral vina tukajšnje proizvodnje in da bi ta vina spoznali tudi prebivalci izven naše dežele, sklenil, da ponovi pobudo lanskega leta in da organizira tret-
jru_	'	’	jo	pdkrajinsko	razstavo	vin,	ki	bo	letos	v
Ta udeleženka ima še en pomislek. »Končno tak tečaj ni toliko zadeva vas duhovnikov, kakor da samo vi lahko prikažete ta vprašanja v pravi luči; gre bolj za primerne predavatelje. Mogoče bi bilo primerneje, da bi ta ciklus prevzelo kako društvo, ki bi mu ne očitno vtisnilo pečata "krščanski”.«
Na ta odgovor dajem naslednje pojasnilo. Tečaj smo dušni pastirji zamislili in ga organizirali, ker menimo, da je naša dolžnost nuditi mladini celotno krščansko vzgojo.
Iz seznama predavateljev, ki ga je vsak udeleženec dobil v roke, je bilo razvidno, da bo skoro polovica predavateljev laikov. Vendar so bili med predavatelji tudi duhovniki in sicer zato, ker je med laiki težko dobiti primerne strokovno izobražene osebe. A tudi zato, ker nam je šlo za krščansko gledanje na vprašanja spolnosti in zakonskega življenja.
Ce bomo v prihodnje dobili več primer-nin laičnih predavateljev, jih bomo z veseljem povabili. Upajmo, da bodo zrastli tudi med našimi današnjimi mladimi izobraženci.
Vsekakor je iz razgovorov na anketo razbrati, da so taki tečaji koristni in potrebni, danes bolj kot v preteklosti. Udeležba na njih pa zavisi nekoliko od propagande, največ pa od dobre volje mladih, ki so jim tečaji namenjeni.
Kazimir Humar
gi le niso naleteli, kot se zdi, na gluha ušesa, saj se je deželni odbornik Mizzau, kmalu potem ko je bil izvoljen in mu je bila poverjena zadeva kraških rezervatov, začel posvetovati tudi s prebivalci, ki so neposredno prizadeti in z njihovimi pred-
Koncert Glasbene Matice
V petek 16. marca je bil v Kulturnem domu v Trstu abonmajski koncert Glasbene Matice. Nastopil je mladi violinist Gorjan Košuta iz Kolna, spremljal pa ga je
I Wf"ipWi.
■
S pevskega koncerta, ki je bil 3. marca letos v Celovcu. Na levi člani mešanega pevskega zbora »L. Bratuž« iz Gorice, spredaj moški zbor graških študentov, ki je 10. marca skupaj z zborom »L. Bratuž« nastopil v Katoliškem domu v Gorici, zraven zbor slovenskih bogoslovcev, ki študirajo v Salzburgu, na desni mešani zbor »J. Gallus Petelin«
s slovenske Koroške
občini Repentabor 26., 27. in 28. julija.
Manifestacija je zamišljena kot zaključna razstava posameznih vinskih razstav, ki jih v taku leta organizirajo okoliške občine. Pripravljalni odbor je tudi sklenil, kot že ob prvi in drugi pofcraj inski razstavi vin, da se bodo v okviru razstave odvijale tudi druge pobude kot npr. okrogla miza o »Kmetijstvu in šoli« ter druge kulturne prireditve.
Z okroglo mizo želi pripravljalni odbor spodbuditi obširno razpravo o vprašanjih kmetijstva, ikar se tiče šole, ki naj bi bila zlasti pomemben vzgojni prispevek za večji poudarek programa celodnevnega šolskega pouka.
Glede na ta sklep meni pripravljalni odbor, da tretja pokrajinska razstava vin ne bo le nekoristna ponovitev podobnih razstav, ki jih organizirajo razni krajevni odbori, temveč enotna pobuda, da se na višji ravni združi vse napore za ovrednotenje tukajšnje vinske proizvodnje, ki jo bo pokrajinska uprava odločno podprla.
DRAMSKI ODSEK PD »ŠTANDREŽ« uprizori v nedeljo 24 marca ob 17. uri v
Baragovem domu v Ricmanjih Molierovo komedijo
ZDRAVNIK PO SILI
Režija Alelksij Pregare Vabljeni!
 ................................           „„„„„„„„...................................................................................im.....mn.........m,...........................................................................................................................................................nuni...h
JOŽE JURAK
EKUMENSKO POTOVANJE V BOLGARIJO
(3)
BOLGARSKI JEZIK
Sicer pa je bolgarščina za Slovenca precej lahko razumljiva; moti le določni člen na koncu besede, npr. stol-at (stol), žena-ta (žena), dete-to (dete). Naglas je kot pri beneških Slovencih pogosto na zadnjem zlogu, npr. pismo, maslo, selo (selo, vas), žena, dete, dobre (dobro), voda; vse polno je naselij, ki imajo podobna imena kot pri nas, npr. Cerni vrh, Gabrovo, Trnovo, Sliven, Primorje; tudi imena dreves so našim enaka: javor, breza; kruh je hljab, jedo šunko, jajce, pijejo červeno in bjalo vino, pri jedi uporabljajo nož in vilice, le žlica je lažica in krožnik je činija.
Najbolj zanimivi sta pa besedici »da« m »ne«. Pomenita sicer isto kot v slovenščini, toda Bolgar dela pri tem dru-
gačne kretnje kot mi. Pri besedici »da« odkima z glavo, pri »ne« pa prikima. Narobe svet. Spočetka nam je to povzročilo nemalo smeha, pa tudi kakšno zmešnjavo. Pa se človek vsemu privadi.
Pa dovolj o tem! Vsekakor smo bili presenečeni in z nami vodič, ki je izvrstno govoril italijansko, da si je hotel včasih pomagati, ko ni našel prave italijanske besede z bolgarsko in smo skupno veseli ugotovili, da je ista kot v slovenščini.
Kaj nam to pove? Da znati slovenščino ni tako nepomembno kot si nekateri naši Slovenci v zamejstvu mislijo in zato ne poskrbijo, da bi njih otroci hodili v slovensko šolo. S tem jih oropajo možnosti, da bi kasneje lahko obiskovali slovanske države in se pogovarjali z njih narodi. Znati dobro slovenski je ključ za srbohrvaščino, bolgarščino, tslovaščino in ruščino. Mi smo to v polni meri izkusili in bi želeli, da bi se o tem še drugi prepričali.
Edina težava je črkopis. Kdor pozna srbsko cirilico, bo bolgarski črkopis zlahka obvladal, saj ima skoro iste znake. V celoti jih je 30. Najbolj značilen je polglasni e, ki ga mi ne pišemo (npr. Trno-
vo), Bolgari pa imajo zanj posebno črko; io skupaj pomenita ju, nazaj obrnjena črka R pa ja. Bolgari se imenujejo B'lgari in država Bdgarija. Na koncu je namesto našega »ja« nazaj obrnjeni R. Naj bo s tem naš izlet na jezikovno področje končan. Že smo na meji in zanima nas, kako nas bodo Bolgari sprejeli.
ZAPLET NA MEJI
Ura je bila pet in četrt popoldne. Bolgari imajo vzhodnoevropski čas, to se pravi so eno uro naprej z ozirom na države Srednje Evrope. Ker pa je za poletne mesece Italija pomaknila uro za 60 minut naprej, je italijanski čas sovpadal z bolgarskim.
Šofer je zapeljal avtobus na stransko progo; z zanimanjem smo čakali, kdaj nas pride kdo ogledat in nam pregleda potne liste. Pa je prišlo vse drugače. Pojavil se je mož, oblečen v belo haljo in zahteval, naj mu pokažemo potrdilo o cepljenju zoper kolero.
Takoj se nam je posvetilo: Bolgarija se je pridružila vrsti držav, ki so predpisale, da smejo italijanski državljani stopiti v
državo le z zdravniškim potrdilom o izvršenem cepljenju. Oblasti so odlok sprejele prav tisti dan, ko smo šli na pot, to je v ponedeljek 10. septembra. Še dobro, da smo se udeleženci potovanja dali cepiti.
Samo eden tega ni storil in so ga zato oblasti na mestu odklonile. Imel je srečo: prav tedaj je od bolgarske strani pripeljal avtomobil s tržaško registracijo. Naprosili smo voznika, naj ga popelje vsaj do Beograda; od tam so možnosti kretanja že velike. Brez pomislekov ga je sprejel in že se je mož vrnil v smeri, odkoder smo mi prišli.
Ker traja inkubacijska doba po cepljenju, to je čas, ko se bacil kolere lahko razvije, če je v človeku, pet dni, je sanitetni uslužbenec vsakomur pogledal v potrdilo, kdaj je bil cepljen. Ker smo prišli na mejo 11. septembra, je bil zadnji dan cepljenja, ki je dopuščal vstop v Bolgarijo, 5. september.
Dve udeleženki iz Gorice pa sta se dali cepiti šele 6. septembra. To je postalo zanju skoro usodno. Na izbiro sta imeli ali se vrniti v Gorico ali pa se dati internirati v mestu Dragoman, 11 km od meje v sme-
ri Sofije v nekem hotelu, kjer naj bi ostali na opazovanju vsaj dva dni.
Začelo se je mrzlično telefoniranje na vse strani, da bi oblasti v Sofiji dale spregled od tega predpisa. Pri tem se je zelo trudil msgr. Turk, ki mu je bolgarščina čisto domača. Pa se ni dalo storiti nič. Prišel je iz Dragomana avto, ju naložil in odpeljal.
Ko sta se nam v Sofiji čez dva dni pridružili, sta bili presrečni. Dneva osamljenosti brez kakih znancev ali poznanja jezika sta bili zanju nekaj strašnega. Ko sta bili spet med nami, sta se oddahnili. A izgubili sta dva dragocena dneva, ki smo ju mi posvetili ogledu Sofije in obisku samostana Rila.
Medtem so tekle ure. Z neko zavistjo smo gledali avtomobile drugih držav, zlasti nemške, ki so brez težav stopali v Bolgarijo. Končno smo prišli še mi na vrsto. Dali so nam kartončke z vstopnim žigom in tako smo ob osmih in pol zvečer končno zapustili obmejni kraj Kalotino, ko bi morali biti na cilju že ob 7. uri.
(Drugič naprej)
Dve protestni resoluciji
Z letošnjega občnega zbora Zveze slovenske katoliške prosvete 11. marca .v Gorici sta bili poslani dve protestni resoluciji, ena na videmskega prefekta, druga pa na šolskega skrbnika v Vidmu.
Udeleženci občnega zbora Zveze slovenske katoliške prosvete, ki se je vršil 11. marca 1974 v Gorici, z obžalovanjem ugotavljajo, da ni še preklicana prepoved višjih oblasti za pouk slovenščine v občini Brdo-Lusevera. Zato protestirajo zoper nedemokratični in krivični ukrep, ki krši pravico državljanov slovenske narodnosti do izobraževanja tudi v materinem jeziku in zahtevajo, da se prekliče omenjeni ukrep ter se čimprej popravi krivica, storjena v občini Brdu-Lusevera.
Predsednik: dr. Kazimir Humar
SDZ stopila v pokrajinski odbor
Ob nastanku krize v goriški pokrajinski upravi z izstopom socialistov iz pokrajinskega odbora je zagrozila nevarnost komisarske uprave in s tem prenehanja demokratičnega vodenja glavnega organa naše pokrajine. Zato je Slovenska demokratska zveza od vsega začetka zavzela odgovorno stališče in sprejela povabilo Krščanske demokracije ter Socialne demokracije za sestavo nove upravne večine. Seveda je SDZ pri tem stalno m odločno zahtevala sprejem svojih glavnih programskih točk zlasti za zaščito slovenske manjšine na Goriškem. To je iznesla na pogajanjih med strankami in predložila nato dokument z vrsto glavnih zahtev, ki naj jih novi pokrajinski odbor uresniči v zadnjem letu upravne dobe. Sprejela je mesto v pokrajinskem odboru, in sicer resor za šolstvo in turizem, ki ga je sama izbrala prav z namenom, da na tem važnem področju zastavi vse svoje sile.
Vodstvo SDZ se zaveda, da je pristop v novo večino važen. A zaveda se tudi, da gotovo ne bo mogla v vsem uresničiti svojih zahtev, ker je treba pač računati ne samo na politično voljo večinskih strank, ampak tudi na kratkost časa, s katerim bo novi odbor lahko razpolagal. Vendar je SDZ prepričana, da s svojim korakom lahko le koristi vsej naši skupnosti in obenem tudi dokaže, da se zaveda resnosti in odgovornosti sodelovanja v novi večini.
DRAMSKI ODSEK »HRAST« DOBERDOB
uprizori v nedeljo 24. marca oz 19. uri v
župnijski dvorani v štandrežu Maeterlin-chovo dramo
STILMONDSKI ŽUPAN
Režija Marjan Kovač Vabljeni!
Resolucija o potrebi slovenskih televizijskih oddaj
Občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete, ki je bil v Gorici 11. marca, je razpravljal tudi o zakonskem osnutku o preosnovi slovenske radijske postaje in o ustanovitvi televizijske postaje v slovenskem jeziku za prebivalce dežele Furlanija-lulijska krajina. Navzoči zastopniki včlanjenih društev in kulturnih skupin iz cele goriške pokrajine so soglasno podprli pobudo slovenskih svetovalcev v deželnem svetu. Zahtevajo, da deželni svet sprejme omenjeni zakonski osnutek in da se tako čimprej uresniči pravica Slovencev v Italiji do lastnih televizijskih oddaj slično kot jih že ima nemška manjšina na Južnem Tirolskem in kot se pripravlja za irancosko manjšino v Dolini Aosta. S tem bi bil narejen nov korak k enakopravnosti vseh državljanov in k uresničitvi zahtev ustavnega zakona o enakopravni zaščiti etničnih skupin.
Tretje predavanje iz cikla »Umetnost na Slovenskem«
V sredo 13. marca je bilo v mali dvorani Katoliškega doma tretje predavanje iz cikla Umetnost na Slovenskem, ki ga prireja Slovensko akademsko društvo SKAD. Poslušali smo enega izmed najboljših umetnostnih zgodovinarjev na Slovenskem, znanega strokovnjaka dr. Naceta Šumija.
Dr. Nace Sumi je med drugim tudi predstojnik oddelka za zgodovino umetnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani in referent za spomeniško varstvo v Mestnem muzeju v Ljubljani. Po diplomi, ki jo je dosegel na ljubljanski univerzi, je študiral še v Zahodni Nemčiji. Posvetil se je pred-
vsem urbanizmu in arhitekturi obdobja od gotike do 19. stoletja. To je bila tudi tema predavanja, čeprav je bil naslov »Baročna arhitektura na Slovenskem«.
Sem je namreč vključena tudi arhitektura tistega časa, ko se je renesansa naslanjajoč se na poznogotske oblike začela že baročno razgibavati, ne da bi se prej samostojno razvila. Dr. šumi je z zanj značilno zgoščenostjo in jasnostjo strokovnjaka pokazal razvoj baroka na Slovenskem od zgodnjega naslona na renesančne oblike prek zrelega baroka do lahkotnejše zadnje faze.
Upamo, da bomo dr. Naceta Šumija lahko še kdaj poslušali pri nas.
K. V.
Nadpovprečna dejavnost mešanega zbora »L. Bratuž«
Mešani zbor »Lojze Bratuž« v zadnjem času zelo pogosto nastopa. V marcu je nastopil kar trikrat do sedaj: najprej v Celovcu, potem v Gorici, preteklo soboto 16. marca v Trstu in še prihodnjo nedeljo se bo predstavil na društveni proslavi v Števerjanu. Štirje nastopi v enem mesecu predstavljajo za vsak zbor precejšen napor. Tudi prepogosto nastopanje lahko škodi zborovemu telesu, ki mora na vajah vaditi skoraj izključno za nastop. A nič hudega. Zbor se bo moral sedaj nekoliko odpočiti, zadihati svežega zraku in nadaljevati še vztrajneje na poti izpopolnjevanja.
V začetku sezone smo nekoliko predstavili zbor in težave ter nakazali možnosti za njegovo rast. Ne bomo trdili, da je bila tista edina in najbolj plodovita rešitev. Dejstvo pa je, da so bile posamezne in dvakratne tedenske vaje zboru samo v korist; ne pomaga nič, je pač tako. Zbor mora vaditi in vaditi; v obratnem primeru gre rakovo pot.
V tej kratki trimesečni dobi je zbor izoblikoval Gallusov motet »Confirma hoc Deus« in podrobno ponovil ostale, tudi precej zahtevne skladbe iz lanskega programa. Največ truda pa so pevci vložili za študij zelo zahtevnega »Prihoda«, ki ga je uglasbil naš najboljši zamejski skladatelj prof. Ubald Vrabec. Kdor je to delo slišal, lahko ve, kakšne so njegove težave; a istočasno lahko tudi spozna pretresljivo lepoto skladbe. Nujno je bilo, da smo vključili to delo v naš program. Predvsem, ker je prof. Vrabec naš rojak; iker so njegova dela za mešani zbor premalo poznana; predvsem pa zaradi tega, ker je »Prihod« velika umetnina. Pozna se, da ga je zložil nekdo, ki je celo življenje posvetil zborovskemu petju, ki ima odličen čut za mero in močne stvariteljske prijeme.
S to skladbo smo se predstavili preteklo soboto v Kulturnem domu v Trstu v okviru revije »Primorska poje« v poklon tržaškemu umetniku. Mogoče ni bila izvedba najbolj idealna; »Prihod« je eno izmed najzahtevnejših del, ki smo jih do danes izvajali. Za skladbo te razsežnosti pa je bil uspeh verjetno zadovoljiv. Predstavili smo že omenjeni Gallusov motet in globoko mistično delo T. da Victoria »C h ris te redemptor omnium«.
Če smo se izneverili svoji zborovski dolžnosti, naj razsodijo tisti, ki so nas že in nas bodo še poslušali. Mi moramo naprej v prepričanju, da smo na pravi poti, brez strahu, s ponosom in mladostnim zaletom.
član zbora
S TRŽAŠKEGA
Revija »Primorska poje«
V soboto 16. marca je bila v Kullumem domu v Trstu revija pevskih zborov »Primorska poje«, ki je letos peta zapovrstjo. Nastopilo je deset zborov s tostran in onkraj meje in sicer: moški zbor »Fantje izpod Grmade«, pod vodstvom I. Kralja, moški zbor iz Kobarida, moški zbor iz Bukovja, moški zbor »Valentin Vodnik« iz Doline pod vodstvom Ignacija Ote, moški zbor iz Vogrskega, moški zbor iz Vrtojbe, mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice pod vodstvom S. Jericija, moški zbor »Vasilij Mink« s Proseka-Kontovela, mešani zbor »J. Gallus« iz Trsta ter mešani zbor iz Izole.
Koncert je bil prvi od sedmih, ki se bodo zvrstili po raznih krajih. Ob začetku sta v imenu organizatorjev, ki sta Slovenska prosveta in Združenje pevskih zborov Primorske, spregovorila Mirko Kapelj in Ivan Silič. Oba govornika sta podčrtala važnost slovenske pesmi in revije same.
Tridnevnica kot priprava na veliko noč
Goriška slovenska duhovnija bo imela pred tiho nedeljo za vse svoje vernike Iriilnevnico v pripravo na veliko noč in sicer: v četrtek 28. marca pri Sv. Ivanu, v petek 29. marca pri Sv. Ignaciju, v soboto 30. marca pri Sv. Ivanu. Vsak večer ob 7.30 sv. maša in govor.
Sklep tridnevnice bo na tiho nedeljo 31. marca ob štirih popoldne v stolnici. Vsi, ki priromajo k temu sklepu v stolnico in bodo v teh tednih prejeli zakramente, lahko dobijo svetoletni popolni odpustek.
Pridite k tridnevnici in k sklepu v obilnem številu.
Odbojka. Drugo kolo povratnega dela prvenstva »D« lige ni prineslo sreče Olym-piji. Srečanje v Gorici z Marghero se je končalo s čistim rezultatom za goste 3 : 0 (15 : 2, 15 : 5, 15 : 13). Ekipa Marghere je bila vseskozi boljši nasprotnik; naši so ji temeljito kljubovali le v tretjem setu, ko so vodili s 13 : 9. A tudi tu se je zataknilo in set je pripadel gostom.
V soboto 23. t. m. igrajo »plavi« doma proti Volley Legnago. Napeti morajo vse sile in zmagati, sicer je izpad iz lige neizbežen.
Za »Turnir prijateljstva« pa je prejšnji četrtek 01ympia odpravila zgoniški Kras in si tako skoro zagotovila nastop v finalnih srečanjih z ekipami iz Jugoslavije. Tekma je končala z rezultatom 3:1, Kras pa, ki je veljal za favorita, ni nič kaj blestel s svojo igro. Prihodnja tekma bo proti Bregu v četrtek 21. marca.
DAROVI Za Katoliški dom: V. K. 8.000; N. N. 10.000; Marijina družba 10.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 1.500; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N.
1.000 lir.
Namesto cvetja na grob sestre Karoline
daruje Milka Marinič za Alojzijevišče in Zavod sv. Družine po 5.000 lir.
Namesto cvetja na grob Alojzija čevdek
na Peči daruje družina Tomšič iz Ušij po 5.000 lir za Alojzijevišče in Zavod sv. Družine.
Namesto cvetja na očetov grob daruje družina Čevdek, Peč 37 po 5.000 lir za Zavod sv. Družine, za Alojzijevišče, za zbor »Mirko Filej« in za Katoliški glas.
Ob 10. obletnici smrti očeta Benedikta Košič daruje družina po 20.000 lir za Zavod sv. Družine, Alojzijevišče in Katoliški dom.
N. N. namesto cvetja na grob daruje po
2.000 lir za Katoliški glas, Katoliški dom, slovensko duhovnijo v Gorici, za Alojzijevišče in Zavod sv. Družine ter 5.000 lir za misijone.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
SKPD »F. B. SEDEJ« - ŠTEVERJAN
vabi na
AKADEMIJO
ob 20-letnici obnovitve društva, ki bo v nedeljo 24. marca ob 16.30 v župnijskem domu v števerjanu.
Nastopili bodo: števerjanski mešani zbor, ansambel »Lojze Hlede«, ansambel »Veseli Števerjanci«, otroški zbor, domači oktet, dramska skupina in mešani zbor »L. Bratuž« iz Gorice.
Toplo vabljeni!
Ekumensko potovanje v Romunijo od 20. do 29. avgusta 1974
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu in Gorici pripravlja desetdnevno ekumensko potovanje od 20. do 29. avgusta 1974 v Romunijo. Udeleženci bodo spoznali krajevne lepote severne Moldavije in Sedmo-graške (Transilvanijo), znamenite samostane, bogastvo narodnih noš ter prišli v neposredni stik z ljudstvom. Posebno doživetje bo vožnja po Donavi od Beograda do Železnih vrat.
V glavnem bo program sledeč: 20.8. odhod iz Gorice preko Trsta, Ljubljane v Beograd; 21.8. iz Beograda po Donavi preko Kladova v Pitesti; 22. 8. do Bukarešte in popoldne ogled mesta; 23. 8. zjutraj še ogled glavnega mesta in popoldne preko Sinaia v Brašovo; 24. 8. od Brašova v najlepši in najbolj zanimivi del Romunije: Moldavija, pokrajina samostanov, do Pia-tra Neamt ali Tirgu Neamt; 25. 8. do Su-ceava in ogled raznih samostanov; 26.8. proti domu do Bistrita; 27. 8. po Sedmo-graškem, kjer pridemo v stik z Nemci in Madžari do Deva; 28. 8. po Banatu preko Temešvara v Beograd; 29. 8. po dobro znani cesti iz Beograda domov.
Cena potovanja, ki presega nekaj nad 3.500 ikm ni še določena, bo pa preko
100.000	lir, če upoštevamo porast cen zadnjih časov in šibkost naše lire. Vsak udeleženec mora imeti veljaven potni list. Romunski vizum se dobi na meji, ni treba slik in stane za preskrbljene skupine v Romuniji 5 lejev.
Vpisovanje je v Trstu pri dr. Angelu Kosmaču, župniku v Ricmanjih, tel. 820570 in v Gorici pri blagajniku ACM Arturju Koshuta, via Mameli 8, tel. 5265.
1310
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17,15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 24. do 30. marca 1974
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »V Telebaniji«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Nepozabne melodije. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 15.45 Nedeljski koncert. 16.30 Šport in glasba. 17.30 »Zakopani Prometej«. Farsa. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba. 22.25 Pesmi brez besed.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole.. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Glas in orkester. 19.10 Odvetnik za vsakogar.
20.35	Slovenski razgledi. 22.15 Glasba v noč.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za pihala. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Jože Cesar - slikar in scenograf. 19.20 Za najmlajše. 20.35 M. Musorgski: »Hovanšči-na«, opera. 22.35 Motivi iz filmov in revij.
Sreda: 11.40 Radio za šole. Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Koncert. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.10 Za vašo knjižno polico. 22.10 Južnoameriški motivi.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Skladatelj A. Mirt. 19.10 Spomini na Jakoba Ukmarja. 19.40 Za najmlajše. 20.35 »Le premisli, Giacomino«. Komedija. 22.20 Sprostitev ob glasbi.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Sodobni slov. skladatelji: Demetrij Žebre.
19.10 Pripovedniki naše dežele. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 22.10 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele.
19.10 »Amaterski oder Prosek-Kontovel«. 19.25 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Josip Resel«. Radijska igra. 21.30 Vaše popevke.
LJUBLJANSKA TV
Spored od 24. do 30. marca 1974
Nedelja: 9.30 Vojna in mir. 11.05 Otroška matineja. 11.45 Balkanski kros. 13.05 Nedeljsko popoldne. 16.25 Košarka Bosna: Radnički. 18.15 »Nesmrtne melodije«, film. 20.40 »V registraturi«. 21.35 Mongolija. 22.05 Športni pregled. 22.55 Hokej na ledu: Jugoslavija : Romunija.
Ponedeljek: 17.35 Kljukčeve dogodivščine. 18.25 Enciklopedija živali. 20.35 Goethe
21.00	Nokturno. 21.15 Hokej na ledu: Jugoslavija : Norveška.
Torek: 17.50' Poštarska pravljica. 18.25 Petje. 19.00 Prehrana dojenčkov. 19.20 Nemi film. 21.25 Sam med volkovi.
Sreda: 16.25 Košarka Jugoplastika: C. zvezda. 19.25 »Cortesova vrnitev«, opera.
20.35	»Goha«, film. 22.25 Hokej na ledu: Jugoslavija : Japonska.
Četrtek: 15.25 Nogomet Dinamo : Vojvodina. 17.35 »Mladost na stopnicah«. 19.15
Po sledeh napredka. 20.40 TV nanizanka.
Petek: 17.35 Veseli tobogan: Celje. 18.25 Ansambel B. Terglava. 18.55 Cesta in mi. 19.05 Nalezljive bolezni: kolera. 20.30 Hokej na ledu: Jugoslavija : ZRN.
Sobota: 15.25 Nogomet Beograd: Radnički. 17.15 Hokej na ledu Jugoslavija : Nizozemska. 20.30 Popevke. 21.05 »Pravnuki«,; film. 22.00 Hokej na ledu ZDA : ZRN.
OBVESTILA
Predavanje. V sredo 27. 'marca bo ob
20.30	v mali dvorani Katoliškega doma četrto predavanje iz cikla o slovenski umetnosti. Predavala bo dr. Anica Cevc o slikarstvu 19. stoletja na Slovenskem. SKAD vse vljudno vabi.
Moški zbor »Mirko Filej« nastopi v soboto 6. aprila ob 20.30 v dvorani »Stella Matutina« v Gorici na koncertu, ki ga prirejajo še drugi italijanski goriški zbori (Madrigalisti, CAI in Ufjei). Koncert spada v okvir postne akcije za potrebe Tretjega sveta.
V prosvetnem domu na Opčinah bo v
soboto 23. marca ob 20.30 premiera, v nedeljo 24. marca ob 16. uri pa ponovitev mladinske igre »Sneguljčica«. Igro je režiral mladi in za odrslke uprizoritve navdušeni openski dijak Marko Sosič. Za igro vlada na Opčinah veliko pričakovanje, saj nastopa 25 mladih igralcev.
Orgelski koncert priredi Zveza cerkvenih pevskih zborov v nedeljo 24. marca ob 16. uri v cerlkvi sv. Ivana v Trstu. Na orglah prof. Hubert Bergant. Sodeloval bo domači pevski zbor pod vodstvom Nade Zerjal-Zaghet.
Komedijo »Božič pri Cupiellovih« ponovi SSG v Trstu v četrtak 21. t. m. ob 16. uri, abonma red E in J; v petek 22. t. m. ob 16. uri abonma red H, obakrat v Kulturnem domu v Trstu.
Komediji »Mutasti muzikant in »Ne kliči vraga« bo uprizorilo SSG iz Trsta v soboto 23. t. m. ob 11. uri v prosvetni dvorani I. Grtiden v Nabrežini.
Pravljična igra »Pepelka« bo v torek 26. t. m. ob 15.30 v Kult. domu v Trstu.
šentjakobsko gledališče iz Ljubljane bo
gostovalo v soboto 30. marca ob 20. uri v Finžgarjevem domu na Opčinah s Popovičevo komedijo »Jara meščanka« ali »Pogo-spodena bulica«. Isto igro bodo ponovili v nedeljo 31. marca ob 17. uri v Marijinem domu v Rojanu. Gostovanje je pripravila Slovenska prosveta iz Trsta, ki vljudno vabi, da bo na obeh prireditvah udeležba polnoštevilna.
★
Gaetano Buzzi, Milan, daruje po 3.000 lir za brezjansko Marijo v Nazaretu in za Katoliški glas.
Hišno pomočnico išče družina z dvema otrokoma. Dobra oskrba, plača 100.000 lir. Naslov: Dubini Uberto, 22053 Lecco, via Tubi 12. Za podrobnejša pojasnila kličite telef. štev. 82663, Gorica.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca:
' trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k
temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob smrti očeta in deda
Alojza Čevdek
se iskreno zahvaljujemo g. župniku Dragotinu Butkoviču za izkazano tolažbo v težki bolezni in za pogrebne obrede, pevcem zbora »Mirko Filej«, darovalcem cvetja in vsem, ki so ob pokopu rajnega na kateri koli način pomagali ali se udeležili pogreba.
Peč, 18. marca 1974
Niko, Jožef In Ludvik, sinovi z družinami