ni bilo odkrito nobeno ognjišče, ni absolutne datacije radioaktivnega ogljika in nikakršne- ga trdnega izhodišča. Na podlagi primerjav se ji zdi verjetna precejšnja starost spodnjega kompleksa (4, 3/4, 3 spodaj), ki naj bi spadal na začetek wurmske poledenitve, ne da bi sploh bilo mogoče razpravljati, za katero fazo tega obdobja naj bi šlo. Za nas je zanimivo, da pozni srednji paleolitik in aurignacien po- stavlja v isto wurmsko otoplitev, saj tudi naša raziskovanja kažejo isto. Analizi sedimentov in favne še nista gotovi, toda avtorica dvomi, da bi lahko ti analizi kaj bistvenega prispevali k dataciji. Kar zadeva način poselitve, meni, da je šlo v vseh obdobjih le za občasno, morda včasih tudi večkratno, toda kratkotrajno biva- nje v jami. Mitja BRODAR Mirjana Sanader: Kerber u antičkoj umjet- nosti, Založba LOGOS, Split 1986, 170 strani, 245 črno-belih slik. Delo je prilagojena doktorska disertacija z univerze v Innsbrucku in obsega poleg uvoda še tale poglavja: II. Viri in stanje raziskav, III. Spremembe Kerberovega lika, IV. Štiri skupi- ne Kerberovih upodobitev (Heraklov podvig v podzemlju, Kerber med simboli podzemlja, Kerber kot spremljevalec in samostojna upo- dobitev Kerbera), V. Liki, ki se upodabljajo s Kerberom, VI. Kronologija in hermenevtika Kerberovega lika, VII. Sklep, VIII. Katalog, IX. Zusammenfassung, X. Kratice, XI. Biblio- grafija. Knjiga v razmeroma kratkem obsegu ponuja zajeten pregled informacij o dolgih stoletjih. Omogoča tudi preučevanje zaplete- nega razvoja simbolike nasploh, četudi mogo- če večkrat ostaja pri tipologiji bolj kot bi si to želeli. Kot arheologinja mogoče najprej pogrešam še pregled predmetov, na katerih so upodabljali Kerbera kot znak podzemlja oz. kjer so upodabljali zmago nad podzemljem (Herakles). Gotovo so za tako delo nadvse pomembni katalog in ilustracije. Prav ilustracije so seve največja past in najtrši oreh za avtorja in založnika, v naših knjigotrških razmerah še prav posebej. Predloge za ilustracije so nujno zelo različne. V publikaciji so nedvomno dose- gli osnovno informativnost, več pa - žal - ne. Laiku upodobitve premalo povedo o kvaliteti antične umetnosti, strokovnjaku pa ne omogo- čajo razbrati detajlov. Morda bi v podobnih primerih le kazalo za potrebe tipologije misliti na kvalitetno risbo, drugo pa doseči z resnično izbranimi fotografijami. Kljub temu sodim, da sta obdelava in tudi objava te knjige kvaliteten podvig. Seveda ne morem in ne želim razsojati o tem, koliko je avtorici uspelo zajeti vse upodobitve in inter- pretirati vse potankosti tipologije. Lahko pa poudarim nekaj drugega - in to bom rada storila: nujno je, da naša stroka in naše založ- ništvo ne opustita povsem obravnav iz klasič- ne antike. Strokovnjaku, ki se le obrobno ukvarja s problemi antike, omogočijo namreč take obravnave priti do informacije o special- ni bibliografiji. Seznanjajo ga pa tudi s tisto raziskovalno metodologijo, ki je navadno ne pozna. Nadalje sodim (in mislim, da moram poudariti tudi to), da je tudi taka knjiga del pametne in dolgoročne kulturne politike, za katero se, kljub reformirani šoli, zavzemajo v sosednji republiki. Na Hrvaškem imajo na- mreč - med drugim - založbo Latina et graeca, saj poudarjajo, da brez antike, pa naj bo ta še tako daleč od nas in globoko skrita pod vsem, kar se je pozneje zgodilo, ni sodobne kulture. Še v Hrvatskem narodnem kazalištu v Zagre- bu se kdaj lotijo Sofokla ali Evripida - z nekaj pobožnosti in ne le kot gledališki eksperiment, da moremo začutiti v Antigoninem odhodu v smrt resignacijo in v Ifigenijini zmagi nad lastnim strahom - večno človeškost. Knjiga o Kerberu me poleg tega izziva kot arheologinjo rimskega vsakdanjika. Vprašu- jem se, koliko moramo v upodobitvah videti - in tega je gotovo mnogo - izklesan ali naslikan pojem, besedo, in koliko gre tudi za odtenek osebnega izkustva. Živali v antični likovni umetnosti so že bile predmet odličnih razprav. Zanimivo je, da med upodobitvami Kerbera daleč prevladuje pošast v pasji podo- bi, s pasjimi glavami. Poudarjena je vloga budnega čuvaja. Tudi po velikosti je pred nami dolgo pojem, izkušnja tiste zveri, sprem- ljevalca pastirjev, ki se je zmožna sklati z volkovi. Ko Kerber spremlja Herakla, je zve- zan, a zvezan na očitno pradaven način, s katerim ukrotimo psa - z ovratnico. Šele pozno v rimskem času je upodobitev pojma toliko abstrahirana, da je moč potisniti Sera- pisu neznatno (četudi triglavo) ščene k nogam, in to zadošča za sporazumevanje. Ob tem uhaja misel dalje. Ob taki paraleli je za sočas- ne Mitrove reliefe težko izključno domnevati, da je pes tauroktonije Mitrov pomočnik. Zlah- ka bi mu mogla pripadati tudi zlovešča vloga. Po drugi strani bi lahko občutili spečo pasjo družinico ali v svitek zvite mlade psičke z jantarnih prstanov iz nekaterih oglejskih ali ptujskih grobov kot simbol zvestobe, igrivosti ali minljivosti. Ali pa je morda simbol pod- zemlja dobil tako ljubko podobo? Tudi zato, ker je podlaga za razmišljanja, je omenjena knjiga dosežek. Iva MIKL-CURK 41» 643