RoStnina plaCana
Jio»ln;i Številka 2 Din
Naročnina: 1 meioc 8 Din, */« leta 20 Din, '/a leta 40 Din, vee leto 80 Din. — Račnn poštne hranilnice ▼ Ljubljani štev. 15.393. — Dopisi j ,,Ro-Ljnblfana, Breg 10>12
Tednik za vse / Izhaja ob sobotah / Ljubljana, 20. IX. 1930 Leto II.- Stev. 38
SIROTA Z MILIJONI
Roman v 4 knjigah
Francoski napisal Jules Mary. Poslovenil B. R.
Četrta knjiga
OBRAČUNAVANJE
»Zgrešili ste poklic, papa Aumondy!“ se je za rogal. »Vi bi bili čudovit učitelj na dekliški šoli — 'kako lepe govore bi imeli! Matere bi bile bile presrečne, če bi imele otroke v tako dobri oskrbi.“
Adolf Aumondy je pozvonil in dal vstopi v-šetnu slugi papir, na katerem je bilo zapisano: »Privedite obtoženca Louffarda!"
Nekaj trenutkov nato so trije zastavni policijski stražniki privedli v sodnikovo sol)o Louffarda.
Zločinec je bil v teh nekaj dneh, kar je bil v preiskovalnem zaporu, strašno shujšal in bilo ga je sama kost in koža. Ni maral vzeti nikaike hrane in si je hotel z gladovno stavko skrajšati življenje. Jezilo ga je samo to, da je bil Bontelmps, ki je prav iza prav zagrešil vse zločine, ki je umoril Simeona in Senechala, še na prostem. Če ga ne bi bilo strah pred tem, da izda: svojega gospoda in še samega sebe, bi bil pri priči povedal, kje je Rontemps in kaj je z njim/. Toda polagoma sta začeli njegov praznoverni strah in njegova suženjska vdanost do Roquina kopneti — in sicer v isti meri kakor se je bližala ura poslednjega obračuna. Louffard je bil zdaj sam pri sebi sklenil, da svojega prijatelja Rontempsa ne pusti v zlati svobodi, če bi njega obsodili na smrt ali na dosmrtno prisilno delo.
»Louffard", ga je nagovoril Adolf Auirion-dy, „vi ste bili pri tej stvari samo podrejena oseba in če šeni prav poučen, niti niste direktno udeleženi pri zločinih — vas tedaj ne čaka več kakor nekaj; let ječe. Nič več se vam ni treba bali groženj tega Roejitina, ki vas je do zdaj strahoval; mislite zatorej samo nase
in ne pobešajte oči pred njilm! Tu se njegov vpliv neha!"
Gospod Aumondy je za trenutek premolknil, da počaka na učinek svojih besed.
Louffard se je kar vidno začel odtezati vplivu svojega mojstra. Roquin je bil v njegovih očeh globoko pal. Kakšna razlika je še bila med njima? Pred sodiščem sta bila drug drugemu enaka, to se pravi, zločinca, ubijalca! Tu ni nič pomenilo bogastvo, ne izvor, Louffardu se ni bilo več treba bati Roquina.
Sodnik je z zadoščenjem opazil izpremem-bo na Louffardovem obrazu. Tudi Roquin je čutil, kaj se dogaja v duši njegovega pajdaša.
»Nikar vse ne obotavljaj, Louffardl" je vzkliknil ironično. »Gospod bi rad vedel vse podrobnosti o meni, o mojem življenju, o moji osebi —“
»Ni vaša stvar, Roquin, izpraševali svojo žrtev!“ mu je presekal sodnik besedo. »Namenoma rabim besedo žrtev, ker bi se bil morda Louffard brez vas še vrnil na pot poštenja."
Ta misel se je zdela pustolovcu jaivo smešna.
»Na pot poštenja!" se je zagroholal. »Louffard, hitro odpravi, še je čas! Prav dobro vidim, kaj se dogaja v tebi — sredstva iščeš, Judež, da me pogubiš, samo zato, da rešiš svojo neumno glavo."
»Govorite kar brez strahu!" je skušal sodnik Aumondy opogumiti prestrašenega Louf-
»Dobro, da vas vidim! Pozdrav vam imam sporočiti oje), pa sem pozabil od koga!’*
farda. »Zagotovim vas, da stojilc pod zaščito sodišča. Povejle, ali je Roquin pravo ime lega moža ali ne?“
Louffard je od strani pogledal svojega nekdanjega gospodarja in molčal.
„Tak govori vendar!" se je rogal Roquin. „Če bi te bili na samem izpraševali, bi bil brez dvoma vse izpovedal — mene pa te je strah, pred menoj pobešaš oči! Poslušaj me in ne trepeči! Sodnik ima neki namen, da naju postavlja drugega proti drugemu. On se nadeja, da ti bom kot dober tovariš dovolil lizanje sladkorja, fia, ha! Nu, dobro, dovolim ti,“ se je zarogal Roquin, „povej gospodu sodniku vse, kar veš o ineni.“
„Še enkrat vas opozorim," se je sodnik obrnil k Louffardu, „da se ne daste ustrahovati od svojega nekdanjega gospodarja! Gotovo čutite grožnje v sleherni besedi tega moža, ki je hotel celo rodbino iztrebiti in umoriti, in ki je moril, da si prilasti veliko dedščino. Razkrinkajte ga in sodniki vam bodo prizanesljivi!"
„Še to povrhu?" se je zagroholal Roquin. „To je pa res lepo! Tedaj zadošča, da je človek ovaduh, da sc mu odpuste vsi njegovi grehi?"
„Louffard,“ je nadaljeval sodnik, „ali bi nam mogli povedati, kam je hodil vaš gospodar, kadar ga ni bilo doma?"
Louffard je pogledal Roquina in ni nič rekel.
,,Bog zna, ali kaj ve?" se je vprašal sodniik. Energično je še enkrat ponovil vprašanje.
„Hudiča!“ se je zdaj razgrel Louffard. „Mnogo vem — a vsega tudi ne!"
„Tn kaj veš?" ga je zdaj vprašal Roquin s strašnim glasom.
Adolf d’ Aumondv ic vstal.
„Če ne prestanete obtoženca strašiti, vas dam odvesti v celico!" je ostro rekel Roquin in obenem pomignil pazniku.
„Dobro, molčal bom," je odgovoril Roquin, hlineč utrujenost. ..Dovolite, da sedem."
Dali so mu stol. Sedel je in se naslonil s komolci na kolena ter si zakril obraz z dlanmi.
Toda med prsti je sledil z očmi vsem kretnjam ljudi, ki so stali okoli njega. Nobeden izmed prisotnih ni slutil, da ima v dlani desne roke skrit najhujši strup, ki si ga je bil nekoč sam pripravil iz cijankalija.
„Ne veste vsega, ste rekli," je zdaj povzel Adolf d’ Aumondy. „Kaj tedaj veste?"
Rocjuin se je porogljivo zasmejal v dlan. Kaj je mogel Louffard vedeti? Ali bi bil '011. Roquin, kdaj tako nespameten, da bi bil njemu, bedaku, povedal važne stvari, in z druge plati, ali je Louffard kedaj imel vzroka brigali se za posle, ki jih je vršil njegov gospodar?
Videč, da je njegov nekdanji gospod zares brez moči, Louffard ni več pomišljal. Izprva je še malo jecljal, toda hitro se je zbral in je začel s trdnim glasom:
„Roquin ni nikoli videl v meni intimnega prijatelja, niti ne tovariša. Zanj je bilo treba samo delali — in če si je človek pri tem zlomil hrbtenico, mu to ni bilo vredno niti besede."
Roquin je snel roko z obraza. Louffard je vztrepetal in beseda sc mu je zataknila.
„Nikar se ne boj!" mu je vzkliknil Roquin. „Izpljuni svoj strup — le izpljuni ga, fantek, samo pazi, da se ti pri lem kaj ne pripeti!"
„Pustite obtoženca pri miru!" je opozoril sodnik Roquina že drugič. „To je poslednji opomin! Če ne boste (molčali, vas dam takoj odvesti!"
Videč, da jc sodnik Rocpiina ustrahoval, je Louffard povzel svojo izpoved.
»Povedal sem, gospod sodnik, da jc bil Roquin nasproti svojim nastavliencem zelo zapet. Videl je v nas samo orodja — to mo je jako jezilo in nekega dne sem si rekel: .Človek, ki dela tako temne in strašne reči, ima v mislih nekaj prav posebnega.‘ In tako sem sklenil poizvedeti, kaj počne Roquin v urah, ko ga ni v njegovi pisarni in tudi ne doma."
Roquin jc privzdignil glavo — njegov obraz jc pokrila mrliška bledica in kdor ga je tisti trenutek videl, je moral spoznati, da sc v njegovi duši pripravlja nekaj strašnega.
..Zatorej," je povzel Louffard, ..sem hodil za njim, toda bil sem oprezen, zakaj kakršnega ga tu vidite, sključenega in premaganega, jc vendarle boli podoben zvezanemu levu ali tigru v verigah."
l ouffard ie imel bujno domišljijo: mnogo je bral romanc in ie rad govoril v slikah.
Roquin je sedel pred njim. odrevenel od napetosti kakor tiger pred skokom,
„Moj gospodar," je povzel Louffard, „ie živel dvojno življenje — na eni strani življenje
zločina, na drugi čednosti. Ali bi hoteli na primer vedeti, kam je odhajal Roquin redno vsak četrtek točno ob štirih popoldne?"
Louffard je že v naprej užival presenečenje, ki ga bo zbudilo njegovo razkritje. Zato se je najprej dodobra od kašljal in dvignil roko, kakor da hoče nebo poklicati za pričo, da je res, kar hoče zdaj povedati, in nato je počasi povzel:
„Časti vredni gospod Roquin je šel vsak četrtek natanko ob štirih popoldne na sekundo točno k Li-“
Nesrečnež ni utegnil dokončati. Roquin je bil po bliskovo predrl krog paznikov, ki so stali okoli njega in se zagnal v velikanskem skoku na Louffarda, ga z levico zgrabil za goltanec, mu ga stisnil, da je moral odpreti usta, z desnico pa je vrgel v odprta usta pilulo strupa. Louffard, ki ga je Roquinov prijem dušil, je moral krčevito pogoltniti slino in je tako požrl tudi strup.
Učinek je bil strašen. Kakor od strele zadet je nesrečnež padel na lla, še enkrat dvakrat trznil in obležal mrtev.
Ta trenutek presnečenja je izrabil Roquin. Planil je k mizi, pograbil nož, ki ga je bil že prej opazil tam in se sunil z njim v prša. Padel je na tla.
Sodnik je kriknil od groze — drugi od strahu in presenečenja niso niti prišli do besede. Ko so se nekoliko zavedli, so stekli po zdravnika.
Sodni zdravnik je ugotovil, da je Louffard mrtev in da mu ni več rešitve, Roquinova rana pa najbrž ni smrtnonevarna, ker nož ni ranil srca.
Prepeljali so Roquina v javno bolnico--------
— — — In prav to je bil Roquin nameraval. Tako se je osvobodil neprijetnega mu Louffarda in stroga ječa se mu je izpremenila v bolniški zapor, ki je bil tako nedolžen, kakor ga sploh ne bi bilo.
Drugo poglavje'
LIDIJINA POKORA
• Bralci se bodo spominjali, da je bila pri Roquinovem zasliševanju v salonu palače na Oours-la-Reine neka globoko zastrta dama — lo je bila Lidija, Roquinova žena.
Andrej Senčchal je bil Lidiji odpustil, toda lo odpuščanje ni nikoli več moglo izbrisati
madežev njene prošlosti. Strup, ki ga je bila dala Foricelliju, je za zmerom zastrupil njeno ljubezen.
Ne glede na vse svoje čare in na magnetično privlačnost, ki jo je imela do mladega moža, je vendar opazila, da je Andrej navzlic vsej hvaležnosti in nežni skrbi zanjo neprestano mislil in moral misliti na la strašni zločin, ki ga je bila storila, in da mu ga ni bilo mogoče pozabiti.
Ona mu tedaj ni bila več to, kar mu je bila nekoč. jZakaj bi tedaj ostala? Zanjo je bila samo še ena pot	— marala	je	izginiti, izginiti
za zmerom! Že	enkrat	se	je	smrt ni hotela
usmiliti, toda to	pot je	ne	bo	prevarala.
S takimi mislimi je	Lidija	zapustila staro
hišo markija Argentala na Coursu-la-Reine. Bilo je zvečer in mlada žena je plašno gledaje okoli sebe stopala po ulicah, slepo sc predajajo naključju in trdno odločena, da si konča življenje.
Prišla je do Seine. Rila je že temna noč, a Lidija se ni mogla odločiti, da si vzame živ-ljenje.
lira je bila polnoči, bila je dve, bila je tri — Lidija je še zmerom hodila ob Seini. Zdajci pa, čisto iznenada, je voda pljusnila —
„Neka ženska je skočila v Seino!“ je zavpil star ribič svojemu tovarišu v bližini. „Okreni na desno, še jo lahko rešiva!"
Nekaj udarci z vesli in ribiča sta bila pri Lidiji. Eden od njiju se je sklonil v vodo, drugi pa se je z vso težo nagnil na drugo stran čolna.
„.To že imam,“ je zavpil prvi. „Nevarno je, ker se je že onesvestila. Hm, dober lov to,“ je povzel čez čas, ko je Lidijo že položil v čoln, „briljantne' uhane ima, svetijo se kakor zvezde. Njen mož je najmanj grof ali pa vsaj poslanec. Stvar se je izplačala, verjemi. Zdaj pa zapelji na breg in kriči, kar moreš. Ljudje naju morajo čuti in videti, da bova imela priče!"
Tako sla ribiča spravila Lidijo k bregu in od tam na stražnico, kjer so potrebovali celo uro, preden so jo oživili. Toda osvestila se ni. Huda vročina jo je napadla. Čelo ji je gorelo, zobje so ji šklepetali in ves život ji je drgetal od mraza.
Zdravnik, ki je imel na stražnici nočno službo, je odredil, naj bolnico takoj prepeljejo
na njeno stanovanje. Le z velikim naporom -so dobili iz nje, kje stanuje: pri madame Xavier-jevi v ulici Poissonieres, št. 117. Stražnik je naglo poklical avto in vanj so posadili nesrečno Lidijo. Medpotoma je uboga žena ves čas samo fantazirala.
„Ne mučite me!“ je ječala. „Saj vam bom vse povedala! Nisem jaz imela tiste nesrečne misli — da ni bilo njega, bi bila še danes srečna! Bodite strogi, toda ne tepite me, ne glejte me tako!"
Stražnik ni razumel, kaj naj pomenijo te brezzvezne besede.
✓ „Žalostno je to,“ je zamrmral, „tako lepa ženska in tako nesrečna!"
Avto je privozil mimo hiše številke 117 v ulici Poissortferes. Zbudili so hišnika.
»Prosim, pokličite gospo Xavierjevo;“ je rekel spremljajoči stražnik. „Ona pozna to damo, drugače bi jo morali prepeljati v bolnico."
Čez nekaj trenutkov se je pojavila pred vrati starejša gospa. Stopila je pred avto in pogledala v voz.
,,0, sirota!" je vzkliknila. »Nič čudnega, saj je bila zadnje čase tako žalostna in nesrečna. Pojdi, Lidija," se je ljubeče obrnila k njej ki je v mrzlici ni spoznala, „pojdi z menoj!"
Toda Lidija je ni razumela. Srepo jo je pogledala, zdajci pa je vzkriknila:
„Ne, ne — dokler njega ni, ne povem nič več. On je glavni krivec! Če sem jaz zaslužila hudo kazen, jo je on še toliko bolj!"
Madame Xavierjeva je zdaj razumela, da se je moralo "nekaj strašnega zgoditi, kar je nesrečnici otemnilo um. Na vso srečo je stal stražnik tako daleč, da ni mogel razumeti Lidijinih besed. Sklonila se je k Lidiji in ji šepnila na uho:
»Molči, za Boga, molči! Policija je tu!"
Zdelo se je kakor da se je Roquinova žena za trenutek prebudila iz svojih sanj. Pogledala je madame Xavierjcvo in žarek razumevanja je zagorel v njenih očeh.
„Hvala Bogu, da si se spametovala," je s pridušenim glasom rekla gospa Xavlcr. »Saj se me ne bojiš, kaj ne — saj veš, da sem sestra tvojega moža, 'ki sem te zmerom rada imela. Da, tvoj mož je zločinec, pošast v človeški podobi," je nadaljevala, »nagnusen človek, toda moj brat je in sama veš, da nič ne morem zoper njega' Kako prav, da so le pripeljali k
meni! Zakaj nisi že prej prišla? Saj veš, da nimam nikogar več, odkar mi je umrl mož. Zakaj nisi prišla? Majhno rento imam, a če zadošča za enega človeka, bo tudi za dva. Pojdi z menoj in molči, da kdo ne zasluti!"
Odvedla je 'Lidijo, ki se je oprla nanjo, gor v četrto nadstropje. Tam je dobra žena spravila svojo nesrečno svakinjo v posteljo.
Toda Lidija ni spala. Lidija je mislila, fan-lazirala in vročica ji je razkrajala možgane.
Tako je minil dan, dva, leden dni. Madame Xavierjeva se ni upala poklicati zdravnika, boječ se, da Lidije ne primejo. Zakaj iz Lidijinih besed je spoznala, da je zagrešila hud zločin. Stanje njene svakinje je bilo malone ncizpremcnjeno, mrzlica jo je še vedno mučila in neprestano je fantazirala o svojem možu in o kazni, ki jo je treba zanj pripraviti.
Nekega večera okoli pol enajstih je potrkalo na vrata madame Xavicrjeve.
„Kdo bi utegnli biti ob tej pozni uri?" se je začudila vdova.
Potrkalo je drugič, krepkeje.
Gospa Xavierjeva je vstala s postelje na tleh, kjer je ležala, in vprašala, kdo je.
„.Taz!“ ji je odgovoril dobro znan glas.
Žena je odrevenela — ne, to je prišlo pre-nenadejano. »Počakaj, da se oblečem!" je vzkliknila.
V nekaj sekundah se je vrgla v obleko. Toda preden je odprla, se je prepričala, da njena svakinja trdno spi. Nato je dvakrat zaklenila vrata njene sobe in položila ključ na polico.
Potlej je odprla. Pred njo je stal neki moški, ogrnjen v dolg plašč, obraz mu je skoro popolnoma zakrival na čelo potisnjeni klobuk in visoko zavihani ovratnik. Pomolil ji je roko.
Toda gospa Xavierjeva kakor da tega ni opazila. Po glasu je bila sicer res pogodila svojega brata, toda zdaj, ko ga je videla pred seboj, ga ni več spoznala. Neznanec je sicer imel postavo kakor oni, ki se je izdajal za Bocpiina, tudi nastop bi utegnil biti njegov, a obraz nikakor ni bil Boquinov.
»Kaj se je neki zgodilo Lidijinemu možu?" je premišljala vdova. »Zakaj se je tako preoblekel?"
»Kaj ne, ne spoznaš me, Felicija?" se je zasmejal Roquin. »Verjemi mi, nič na svetli me ne bi moglo bolj razveseliti kakor to! Če me
moja lastna sestra ne spozna, se smem nadejati, da tudi drugi ne bodo niti najmanj zasumili, kdo sem — glede tega smem biti pomirjen."
„Kaj imaš takšne sovražnike?" je po dolgem času izpregovorila madame Xavierjeva.
„Vsak človek ima sovražnike," se je izognil direktnemu odgovoru. „Prišel sem li povedal, je povzel, „da danes odpotujem. Poslej bom zate in za ves svet mrtev."
Sestra ni razumela, ka j hoče s tem reči, vendar se ga ni upala vprašati. Njegov bahavi glas je bil vse prej kakor pomirjujoč.
„Mislim, da je docela nepotrebno," je nadaljeval zločinec, „da se kdo udeleži mojega pogreba. Vsi ljudje, ki odhajajo s tega sveta, zapuste srečne ali nesrečne ,ostale' — jaz pa sem napravil dva človeka srečna: gospo Policijo in gospo Sodnijo. Ne zahtevaj podrobnosti, to so stvari, ki jih li ne razumeš. Sicer pa, kakor hilr-o bodo videli, da Roquina ni več med živimi, se ne bo nihče več ukvarjal z njim, na lo se smeš zanesli. Vse to, kar ti zdaj povem, je samo zato, da boš poučena, če bi kdaj kaj čula ali če bi kdo prišel, da te izprašuje o nekem Roquinu. Na vsa la vprašanja porečeš: ,Moj brat je mrtev in pokopan.' Kakor vidiš, stoje moje akcije še tedaj, kadar gre slabo, dobro."
Vdova se je zgrozila nad nizkotnimi bratovimi načrti. Toda kaj je hotela storiti? Sklonila je glavo, kakor da mu pritrjuje.
„Preden odidem," je povzel Roquin, „bi te še vprašal, ali ti tvoja renta zadošča za življenje? Ali potrebuješ kaj denarja?"
„Ne,“ je odgovorila.
A vendar se je morala dobra, žeilav 'odkar je vzela k sebi Lidijo, na vseh krajih in koncih omejili. S tem odgovorom jfe.samo upala, da bo brata prej odpravila.
Toda Roquin je potegnil k sebi stol in sedel nanj.
„Nimam navade," je nadaljeval, „da ljudem ne bi poplačal uslug. Mislim, da boš molčala, na drugi strani pa vem, da ne živiš ravno v sijajnih razmerah. Usluga za uslugo. Najbrž se ne bova nikoli več videla, Felicija, prenevarno je zame, da bi se vračal."
In ne da bi bil počakal sestrinega odgovora, je vzel iz žepa knjižico in jo položil na mizo.
„Evo, tu imaš dvajset bankovcev po tisoč frankov.. Ali ti bo dovolj?"
TVORNICA
CIKORIJE
Madame Xavierjeva je vsa prepadla pogledala denar. Od kod njemu toliko bogastva?
Roquinove ostre oči so prestregle njen izraz. Že pri vstopu je videl, da se je sestra nekam izpremenila v svojem vedenju nasproti njemu — v očeh ji je bral strah in prezir: Felicija je morala nekaj zvedeti o njem.
Ostro je preletel, sobo. In zdajci je zagledal nekaj sumljivega: videl je, da je Felicijina spalnica zaprta in .da ni kljuka v vratih.
„Tu bo nekaj po sredi," je sklepal sam pri sebi. „To malenkost boš menda vendar vze-laV" je povzel na glas, ko mu sestra ni odgovorila. "Bankovci so pristni, to mi lahko verjameš."
Pustolovec je lo rekel samo zato, da pridobi časa. Prav dobro je vedel, da je njegova sestra o njem nekaj vedela, loda še nikoli sc mu ni kazala tako hladne. Neka misel ga je prešinila. Najbolj ga je vznemirjal Lidijin nc-stanek; po vsem Parizu so jo zaman iskali. Poznal je dobro svojo ženo in je vedel, česa vsega jc zmožna. Nič čndnega ne bi bilo, če bi se sama predala sodišču, samo zato, da tudi njega pogubi, zlasti zdaj, ko jo je Andrej Sč-ndclial zavrnil. Zagotoviti si molk svoje žene je bilo, za Roquina potreba — da, tudi za mrtvega Roquina.
Zensko srce je kakor steklo. Oboje lahko prerežeš z ilemantom.
Branko Sodnik:
Na ulici
Pariz. Večer. Mračne blatne ulice. Sneg in zamazane plinske svetiljke.
Sam grem po ulici. Na levi, na desni ljudje, vsem se mudi, le meni nikamor. Gledam za njimi, o vsakem si mislim svoje.
Tudi o sebi mislim, o svojih. Kako je zdaj doma? Kaj delajo? Štirinajst dni mi že niso pisali. Sicer sem ipa sam kriv. Prav tolik« časa že niso dobili vesti od mene.
Mimo mene gre mlado dekle. Še zapazil je ne bi bil, ko ne bi vel od nje lahen vonj helio-tropa. Heliotrop, to je parfem mojega dekleta. Nežen, osvežujoč kakor moje dekle. Ko bi bila lu! Mislil sem, bal sem se, da jo tu pozabim, loda zdaj mi je še bližja, kakor takrat, ko je sedela v mojem naročju.
Nikamor se mi ne mudi. Prav nikamor. Na stanovanje ne grem. Štirih skoraj golih sten sem že do grla sit. Kavarne in restavracije tudi. Za Moulin Rouge imam premalo denarja. Nisem brez njega, toda kdor se hoče tam zabavati, kakor se spodobi, mora napraviti križ čez nekaj stotakov. Jaz ga ne morem in ne maram.
Tudi dekletu pred mano se nikamor ne mudi. Večkrat pogleda nazaj, toda vselej tako hitro, da ji ne vidim v obraz. Tudi klobuček ima tako globoko, da je njen obraz v senci. Ne vem, zakaj me ta obraz tako zanima. Sploh, to dekle. Ko bi se mogel z njo seznaniti. S svojim dekletom sem se prav na tak način.
Izpod klobučka ji gleda ob strani nekaj kodrčkov. Dražijo me. Moje dekle ima prav take. Tudi hodi tako gracijozno.
Morala je opaziti, da se za njo zanimam. Saj je človeku prirojeno, da sluti, če ga kdo gleda. Pospešila je korake. Jaz tudi. Moram iti tik za njo, ker je v bližini veliko križišče, kjer bi jo sicer zgubil izpred oči.
Sentimentalen postajam, sam ne vem zakaj. Vsi moški smo taki. Naj bomo zaljubljeni, naj bomo poročeni, vsaka skrivnostna ženska zbudi v nas neko čuvstvo. Ne ljubezni. Neko radovedno razpoloženje, ki prehaja v sentimentalnost. Morda ta ženska ni skrivnostna, ali zame je. Mimogrede sem odkril na njej malenkost sličnosti s svojim dekletom in zdaj me mika vedeti, kaj je še drugega na njej.
Parižanka mora biti. Njen korak je vse bolj siguren kakor moj. Kar sem v Parizu sem tudi to že odkril.
Da, seznaniti se moram z njo. Samo kako?
Ne bo težko. Predrzen sem dovolj, kadar je treba. In tu v Parizu se ni tako težko seznaniti s tujo žensko. Tudi če me odkloni — kdo bi se za to brigal.
Obstala je. Pod visokim kandelabrom stoji in nekaj čaka. Bogve kaj? Popravlja si klobuček in kar na ulici si rdeči ustnice. Kaj hočemo, Pariz!
Iz sosednje ozke ulice je pripeljal avto. Dva široka pramena sta razsvetlila njen obraz. Skoraj sta jo oslepila. Zamižala je in si zastrla oči.
Lepa je in interesantna. Velike zelenkaste oči ima, mačje oči. Tiste oči, ki so na videz tako nedolžne. In mlada je, to je glavno. Dvajset let še ne bo imela.
Samemu sebi se moram smejati, če pomislim, kakšen ogorčen obraz bo naredila, ko jo ogovorim. Prav zato jo bt>m ogovoril.
..Gospodična, ali vas smem spremiti?"
Razorožen sem. Stvar se drugače razvija kakor sem pričakoval. Prav nič se ne drži resno, prav nič ni užaljena. Še smeje se.
„Lahko. Saj bi bili lahko uganili, da sem zaradi vas obstala."
Kaj naj ji rečem? Nič. Saj sama nadaljuje:
„Tu blizu je hotel. Petdeset frankov."
Tako se zgodi človeku, ki išče v Parizu sentimentalnosti.
Najstrašnejši trenutek mojega življenja
15
M a I e. r i /1 ti s in r l
Bil je lep jesenski dan. šla sem v pisarno. Srečavala sem ljudi vesele, zdrave in sveže. Srečala sem tudi prijateljice, ki so me gledale s čudnimi obrazi. t:itale so žalost z mojega obraza. Da, bila sem res žalostna. Moja dobra mamica mi je n a mireč bolna. Očeta sem izgubila že v vojni. In sedaj naj izgubim 5e drago mamico?
Prišla sem v pisarno. Ni bilo tako kakor vedno, bilo je videli vse žalostno. Zdelo se mi je, da me vsi nekam žalostno gledajo, zdi se mi, da vse žaluje z menoj. Sedem k svoji mizi —i naenkrat se oglasi telefon.
Dvgnem slušalo. V tem trenutku skoči k. telefonu drugi uradnik in mi vzame slušalo iz rok. Ne vem kaj mu je kdo povedal. Pogledal me je zelo čudno. Nekaj sem zaslutila, šel je v drugo sobo in se tam pogovarjal s koneipijentom; slutila sem nekaj, a na jasnem si nisem bila.
Nato stopi k meni koncipijent ter me prime za roko. Dolgo ne more izipregovoriti. Nato pa reče komaj slišno: ..Gospodična, bodite močni, Vaša mamica je umrla.“ Kakor groin mi je zadonel ta glas po ušesili in vedno som slišala besede: „Yaša mamica je umrla". In neprestano sem slišala samo le besede. Hotela som domov, domov k njej, ki sem jo neizmerno ljubila. Toda ustavila me je teta. Ko sem se nekoliko pomirila sva se odpeljali s telo s prvini vlakom na moj dom, kjer je ležala nepremično na mrtvaškem odru moja uboga mamica. Videla nisem nič drugega kakor bled in izmučen obraz uboge svoje mamice, šla sem k odru. Poljubila sem njeno težko in žuljavo roko. Da, žuljavo in zagorelo, ki je pričala, da ni bila lahko-živka, da ni sedela pri toaletni mizici, ampak, da je bila delavna in skrbna!
Skoraj vso noč se nisem ganila od njenega odra. Vedno sem hotela biti pri njej, boječ se, da mi je ne odnesejo. Hotela sem še vsaj le kratke trenutke preživeti pri njej. Njen bledi obraz sem si za večno ohranila v spominu. Včasih se mi je zazdelo da hoče odpreti oči in usta, a ona je nepremično ležala na odru.— — —
('.ez teden dni sem se vrnila v mesto in že drugi dan sem šla v službo. Vsi so se čudili, kako zelo sem se v teh dneh spremenila. Nič več nisem prav vesela, ker nimam, več nje, ki jo tako pogrešani — ljube moje mamice. Stara sem 17 lel in že brez očeta in matere. Tako je minil za mene najstrašnejši trenutek mojega življenja.	/).	JV.
10
N a il s ii m o t n i m brez d n o m
Zmeraj sem imel veselje do planin. Plezati, zasledovati markacije in iskati pola, to je bila moja zabava. Ali nroja skrbeča mamica me ui pustila, ker se j^bala, da se mi kaj ne zgodi. Zato sem sklenil nekoč oditi skrivaj od doma v gore.
Nekega dne je šla skupina turistov skozi našo dolino v planine. Priključil sem se ji. Čez eno uro smo bili že daleč od domače vasi. Pomikali smo se vedno dalje in dalje. Bilo je krasno vreme. Oh, kako je bilo prijetno! Postali smo kmalu najboljši prijatelji. Ko se je zvečerilo smo se ustavili v koči in tam prenočili. Meni ni bilo obstanka v koči, ker nisem mogel zaspali. Šel sem ven, da si ogledam okolico. Mislil sem na mamico, v kakih skrbeh je, in kako bo vesela, ko se vrnem domov čil in zdrav. Bil sem tako zamišljen, da nisem opazil, kam grem in kje sem. Toda, oh groza, naenkrat mi je zmanjkalo tal pod nogami. Strmoglavil sem v globino. Med padanjem sem se ujel za neko vejo in jo krčevito stisnil k sebi. Potem mi je pošla zavest. Ko sem se zbudil iz nezavesti, sem videl, da visim nad prepadom. Manjkalo je malo, nepreviden g.ib bi zadoščaj in strmoglavil bi bil v globino. Tako sem
visel, sam ne vedoč, kje. Ko se je zdanilo sem šele videl v kaki nevarnosti sem. Pod mano je zijalo globoko brezdno. Upadel ini je pogum in up na rešitev.
Tako sem visel do poldneva. Mučila me je grozna žeja, solnce je močno pripekalo. Kričal sem na pomoč, a vse zaman. Moj glas je odmeval tako strašno, da ine je bilo samega sebe strah. Začele so me zapuščati moči. N- lakom položaju sem ostal celo popoldne in prihodnjo noč.
Tretji dan šele je prišla rešitev. Ko sem bil že tako izčrpan, da sem samo še čakal trenutka, ko mi odpovedno moči, sem zdajci začul glasove od zgoraj. Iskali so me prijatelji s katerim sem bil prišel do koče. Vrgli so mi vrv in me potegnili k sebi. Kaj se je potem zgodilo ne vem.
Ko sem se naslednjega dne prebudil, sem ležal v domači sobi in zraven mene je slonela moja mamica. Bila je bleda. Ko je opazila, da sem se zbudil, je začela jokati. .lokala ni od žalosti, ampak od veselja, da sem bil zopet pri njej.
To so bili najhujšii trenutki mojega življenja.
I. K.
17
I1 e s
Bil je krasen zimski dan. Snežna odeja je pokrivala izmučeno zemljo in mrzle noči so to belo odejo ohladile tako, da je kakor ščit varovala zemljo pred mrazom.
Mrzla burja brije. Kdor ni dobro oblečen, ga mora prepihali do kosti. Tak dan me pelje pot skozi temen gozd v pol ure oddaljeno vas po mleko.
Kapo čez ušesa, ovratnik zavihan, posodo z mlekom v roko, potem zopet v drugo, ker rokavice nič ne zaležejo, jo mahnem na pot proti domu. O, da bi bila že doma pri gorki peči! Zatorej pol hitro pod noge. Gozd sem že pasirala, glej, kaj je lo sredi poti? Volk? Zakaj ne gre naprej, zakaj sloji in nepremično zre proti gozdu?
O, ne gleda proti gozdu, anvjJak name. — Nešteto misli mi šine po glavi. Najpametneje se mi zdi, da postavim posodo z mlekom pred njega in da ga potem zgrabim za vrat in zadavim. Toda ko pridem bliže,- mi že upade pogum. Loči naju kakih 21) korakov, noge mi postajajo težke, roke omahujejo, kje naj vzamem moč, da se ubranim?
Še deset korakov, priporočim se sv. Mariji, a žival me gleda naravnost v oči. Le Sc nekaj korakov in po meni bo. Srce utripa kakor kladivo, korak še in ne bo me več... o ubogi otroci, kako vam bo brez matere!
Pri njem sem, hitro še korak, dva, za menoj je, zdaj zdaj me naskoči od zadaj in mi zasadi kremplje v pleča, zobe pa v tilnik. Razdalja se veča, nimam poguma, da bi se ozrla, hoja mi postaja lažja in hitrejša, ozrem se in vidim, da stoji žival še vedno nepremično in zre v gozd. že skoro tečem proti domu in hvalim Marijo, da sem srečno ušla.
Oddahnila sem se šele ko sem zaprla hišna vrata za seboj z vzklikom, „o, ti pes, koliko strahu sem prestala zaradi tebe!“	A.	M.
wice Lel) mc
kRIVMOST
iimiMALni rdhah
Beautrelet je segel ipo večenrorku, ki nm ga je oče dal v roko, poiskal napis, ki je zbudil tako vznemirjenje, in ko je zagledal z modrim svinčnikom obrobljeni članek, je vzdignil roko in zahteval miru. Im potlej je začel čiitati. In čim delj je čital, tem bolj je rasel njegov nemir in kri mu je ginila z obraza spričo ne-zaslišanosti razkritij, ki so ves njegov trud spravila na nič, prevrnila njegove misli o Ai-guille Creuse in pokazala vso jalovost njegovega boja zoper Arsena Lupina:
Odprlo pismo gospoda Massibana iz Akademije, napisov in lepih ved. •
Gospod direktor!
17. maja 1079 je izšla drobna knjižica pod temle naslovom:
SKRIVNOST {VOTLE IGLE brv a objava vse resnice Sto izvodov, ki sem jili natisnil sam v poučitev dvora
Tisti dan ol> devetih zjutraj je začel pisec, še mlad, dobro oblečen mož, čigar imena ne poznamo, oddajati to knjigo glavnim osebnostim dvora. Ob desetih, ko je knjigo oddal šele štirim ljudem, ga je prijel kapetan garde. Odvedel ga je v kraljevsko delovno sobo in šel iskat štiri že razdeljene izvode. Ko je bilo spet vseh sto izvodov na kupu, jih je kralj lastnoročno vrgel v ogenj, razen enega edinega, ki ga je obdržal zase. Nato je velel kapetanu, naj preda pisca knjige gospodu de Saint-Mars, ki ga je zaprl v temnico na otok Sainte-Marguerite. Pisec očividno ni bil nihče drugi kakor znameniti mož z železno krinko.
Nikoli ne bi bila prišla resnica ali vsaj del nje na dan, da ni gardni kapetan v trenutku, ko mu je kralj obrnil hrbet, podlegel izkušnjavi in potegnil iz kamina eno izmed knjig, preden jo je objel ogenj.
Šest mesecev nato so tega kapetana ubili na cesti med Guillonom in Nantomi Morilci so ga izropali do kože; navzlic temu pa so prezrli v njegovem desnem žepu dragulj, ki se je kasneje izkazal kot demant najčistejšega sijaja.
Med njegovimi papirji so našli beležko, ki sicer ni omenjala one knjige, zato pa je v izvlečku podajala prva njena poglavja. Razpravljala so o neki skrivnosti, ki jo je francoskemu kralju Karlu VII. razodela .leamne d’Arc. To je postalo državna tajnost, nanašalo pa se je na neki neizmeren zaklad francoskih kraljev, lu je od stoletja do stoletja rasel in se množil.
Sto štirinajst let pozneje je Ludovik \\ 1, kot jetnik v Templu poklical k sebi nekega oficirja, vzel iz žepa neko knjižico in prepisal iz nje na prvi strani pet vrst pik, črt in številk. Nato je listič s temi znaki preganil na štiri dele, ga zapečatil z rdečini pečatnim voskom in ga dal oficirju.
,bo moji smrti izročite to kraljici in ji recite: Ud kralja, Veličanstvo, za Vaše Veličanstvo in njegovega sina... če ne bo razumela, povejte samo tole: Gre za skrivnost igle.'
S temi besedami je vrgel knjižico v ogenj.
21. januarja je stopil na morišče.
Oficir je šele dva meseca nato imel priliko izpolniti kraljevo prošnjo. Ko je kraljica, ki je Ima zaprta v Bastilji, dobila zapečateni list, se je najprej zastrmela v številke, nato pa se je z razumevanjem nasmehnila oficirju, ki je vjel grenke besede:
,Zakaj tako pozno?'	'■	'
Kami naj skrije to nevarno listino? botisnila jo je v molitvenik med usnjato vez in pergament, ki je bil vanj molitvenik zavit.
Morda ji je res ta listina prišla prepozno. Zakaj oktobra, že drugi mesec je kraljica Marija Antoanela' stopila na morišče ...
Ta oficir je bil pravnuk onega kapetana. Po teh dogodkih ga je zamikalo in je začel listati v rodbin-skin jiapirjih. Tako je našel rokopis svojega pradeda. 0(1 tega trenutka ni imel nič drugega v mislih; začel je brati latinske klasike vse vprek, prebrskal 'Je vse kronike Francije in sosednjih dežel, si priboril vstop v samostane, razvozlaval stare računske knjige, arhive in pogodbe, in tako se mu je posrečilo zbrali nekaj raztresenih citatov iz raznih stoletij.
V mirovni pogodbi, sklenjeni v Saint-CUtiru-sur-Kplc med Karlom Bedastim in normanskim vojvodo Rodom, berete pod Kollovim imenom vs,c njegove naslove in naposled še: gospodar skrivnosti »Igle..
&
Roman »Skrivnost Votle igle« je začel izhajati v 32. številki »Komana«. Današnje nadaljevanje je sedmo. Novi naročniki lahko dobe še vsa do zdaj izišla nadaljevanja.
Saška kronika (Gibsonova izdaja, str. 134) govori o Viljemu Zavojevalcu in pravi, da se je drog njegovega prapora končal v ostro konico, ki je imela ozko zarezo kakor šivanka ...
Na nekem slabo razumljivem mestu svojega zasliševanja pravi Jeanne d’ Are, da mora svojemu kralju povedati še neko skrivnost, njeni sodniki pa nato odgovore: ,L)a, vemo, za kaj gre, in zato, Jeanne, boš poginila.'
,Pri kreposti Igle!' je časih prisegel dobri kralj Henrik IV.
In l-ranc 1. je leta 1520, ko je imel nagovor na havreske odličnike, rabil med drugim tudi tale stavek. Ki si ga je zabe.ežil meščan d’ Ilonfleur:
.Kralji Francije razpolagajo s skrivnostmi, ki urejajo potek dogodkov in usodo mest.'
Vse te citate, goSpod direktor, ki se tičejo moža z železno krinko, gardnega kapetana in njegovega pravnuka, sem dobil v neki brošuri, ki jo je napisal ta pravnuk in je izšla meseca junija 1815, na dan pred .bitko pri Waterlooju ali po njej, to je v dobi prevratov, ko se za taka razkritja nihče ne zmeni.
Kaj je tedaj s to brošuro? Nič, porečete, kdo bi takim rečem verjel! Tako sem si tudi jaz rekel; toda kdo popiše moje začudenje, ko si ogledam listino o mirovni pogodbi v Sainl-Clairu-sur-Epte in zagledani na določeni strani v brošuri navedeno mesto, in prav tako v zapisniku o procesu Jeanne d’Are!
Še nekaj drugega omenja brošura. Med napoleonskimi vojnami je neki Napoleonov vojak, ko mu je konj poginjal pod nogami, pozvonil pred vrati nekega gradu, kjer ga je sprejel star vitez reda svetega Lu-dovika. V razgovoru z njim je izvedel; da je ta grad, ki stoji na bregu Creuse (tako zvani grfid ,Igla ), zgradil Ludovik XIV. Imel je letnico 1080.
1080! Leto	po objavi knjige in aretaciji moža z
s	železno krinko.	Vse se je pojasnilo: Ludovik XIV.,. ki
i;.>	je slutil, da se	bo skrivnost razvedela, je bil sezidal
grad in ga tako imenoval, da radovednežem staro skrivnost na pameten način razloži. L’ Aiguijle Ci eu.se? Grad s koničastimi strešnimi nastanki, na bregu reke Creuse, in last kralja! Vsakdo je moral' ražumeti zagonetno besedo in poizvedovanja so morala prestati.
Ilačun je bil dober, zakaj več ko dve stoletji nato je nasedel tudi Beautrelet. In to sem hotel povedati, gospod direktor. Če je Lupin kol Anfredi najel od gospoda Valmčrasa grad 1’ Aiguille na bregu Creuse in je tja spravil svoja jetnika, je s tem sam pomagal neizogibnim Beautrelelovim poizvedovanjem do uspeha; da doseže mir, ki je zanj zaprosil, je nastavil go-gospodu Beautreletu past, ki jo siiieiiio imenovati zgodovinsko past Ludovika XIV.
In tako pridemo do lega, da se je Lupinu iz lastnega, ne da bi bil kaj več vedel kakor mi, posrečilo razvozlati' dokument, ki je veljal za nerešljiv, in da
je 011 na koncu koncev poslednji poznavalec skrivnosti francoskih kraljev.	J
S tem se je članek končal. Toda že nekaj minut, od tam, kjer je bil omenjen grad 1’ Aiguille, Beautrelet ni več čilal. Razumel je svoj poraz in si z rokami zakril obraz.
Komaj dihajoč od razburjenja nad to neverjetno izstorijo so gostje stopili k njemu in ga obkolili. S strahom in pričakovanjem so stali, nadejaje se, da nekaj izpregovori, da ovrže te navedbe.
Toda on se ni ganil.
Nežno ga je prijel Valmeras za roke in mu privzdignil obraz.
Izidor Beautrelet je jokal.
Sed m, o poglavje
RAZPRAVA O IGLI
Bilo je ob štirih zjutraj. Izidor se ni vrnil v licej in se ne mara prej vrniti, dokler se vojna na nož, ki jo je napovedal Lupinu, ne konča. To se je bil na tihem zaklel, ko >so ga, slabega in strtega prijatelji spravljali domov, domov.	'r'
Blazna prisega! Nezmiseln boj! Kaj more on, slaboten, samo nase navezan dečko' proti temu fenomenu energije in moči?
Od kod naj ga napade, njega, neprijemlji-vega? Kje naj ga zadene? Neranljiv je. Kje naj ga zgrabi? Nedosegljiv je.
Ob štirih zjutraj... Izidor ne plaka več; ne mara več jokati, premetavati se po postelji in obupavati, kakor že dve uri. Premisliti hoče stvar in preštudirati. In prav polagoma se mu jame pred duševnimi očmi obličiti problem iz vseh podrobnosti — gol in jasen stopa predenj kakor matematična enačba.
Da, zmotil se je. Da, njegova razlaga dokumenta je bila kriva. Beseda ,Aiguille* se ne nanaša na grad na bregu Creuse. In prav tako se beseda ,Desmoiselles‘ ne more nanašati na liavmonde de Saint-Veran in njeno sestrično, saj je besedilo papirja staro že stoletja.
Tedaj je treba spet vse izriova začeti. A kako?
Le nekaj je gotovo: knjiga je izšla pod Lu-dovikom XIV. In od slo izvodov, ki jih je natisnil mož z železno krinko, sta se le dve rešili ognjenih zubljev. Prvega je izmaknil gardni kapetan, la izvod se je izgubil. Drugega je shranil Ludovik XV. in je prešel na Ludo-
10
} ■■■
viRa XVI., ki ga je zazgal. Toda ohranil se Je prepis najvažnejše strani, ki je vsebovala rešitev, čeprav v skrivni pisavi; ta prepis je dobila Marija Antoaneta, Ki ga je skrila v svoj molitvenik.
Kaj se je zgodilo s tem papirjem? Ali je to tisti, ki ga je Beautrelet imel v rokah in mu ga je Lupin spel izmaknil po pisarju BredouxuY -wi pa je še zmerom v molitveniku Marije. Autoanete?
In vprašanje se je oblikovalo takole: „Kaj se je zgodilo z molitvenikom Marije Antoa-nete?"
Beautrčlet se je obrnil na očeta svojega prijatelja, ki se je pečal z zbiranjem zgodovinskih dokumentov 111 so ga pogosto klicali kot izvedenca v uradnih stvareh.
„Molitvenik Marije Autoanete?*' je vzkliknil. »Kraljica ga je dala svoji komornici, da ga preda grofu Fersenu. Grofova rodbina ga je spoštljivo shranila in zadnjih pet let se nahaja v stekleni omari."
„V stekleni omari?“
„Seveda — v muzeju Garnavalet.“
„In kdaj odpro muzej?"
„Čez dvajset minut, kakor vsako jutro."
Na minuto natanko je skočil Izidor Beau-Irelet pred muzejem iz avla.
»Glej, glej, gospod Beautrelet!"
Deset glasov ga je pozdravilo ob prihodu. V svoje veliko začudenje je spoznal vso trumo poročevalcev, ki je preiskovala ,istorijo o votli igli1.
»Čudno, kaj ne! Mi smo imeli isto misel. Pozor, morda je tudi Lupin tu."
Skupaj so odšli noter. Bavnatelj jih je takoj vedel k omari in jim pokazal siromašen molitvenik 'brez slehernega okraska, ki ni bilo na njem prav nič kraljevskega.
Neko razburjenje se je polastilo vseh ob pogledu na lo knjižico, ki jo je kraljica imela v rokah tisle žalostne dni... Niso se je upali prijeti in pregledati, kakor bi se bali, da ne oskrunijo relikvije ...
»Gospod Beautrelet, lo delo je pridržano vam."
Malone boječe je vzel molitvenik v roke. Popis pisca brošure je bil točen. Najprej omot iz umazanega, očrnelega, po nekod že raztrganega pergamena, in pod njim vez iz togega usnja.
Beautrelet je vztrepetal. Ali je samo pravljica? Ali pa se mu res razodene dokument, ki ga je napisal kralj Ludovik XVI. in ga poslal kraljici?
Na zgornjem pokrovu ni bilo nič nenavadnega. »Nič!" je malodušno zamrmral Izidor.
„Nič,“ so za njim kakor odmev zamrmrali vsi drugi.
Toda ko je knjigo nekoliko nasilno odprl, je na zadnji strani nasproti pergamenu vez zazijala. Vtaknil je prst v vrzel... Nekaj je bilo... papir!...
»O!" je vzkliknil zmagoslavno.
»Brž, Brž!" so nestrpno kriknili drugi..
Potegnil je ven preganjen papir.
»Berite!... Na glas!... Z rdečilom je napisano ... Kakor s krvjo... s pobledelo krvjo... Tak začnite že!"
Beautrelet je bral:
„Vam, Fersenl Za mojega sina. Ki. oktobra 1793 ... Marija Antoanela
In zdajci je vzkliknil od začudenja. Pod kraljičinim podpisom... sta bili s črnilom napisani dve besedi z zavojkom... dve besedi: „Arsene Lupin."
Vsi po vrsti so vzeli list v roke, in vsem se je izvil vzklik:
»Marija Antoaneta... Arsene Lupin."
Globoka tišina. Ta dvojni podpis, istočasnost leh dveh imen v molitveniku, la relikvija sama, v kateri je več ko stoletje spal obupni krik nesrečne kraljice, in potem strašni datum šestnajstega oktobra — tistega dne, ko je padla kraljičina glava: o, človeka je moralo zazebsti v srce.
»Arsene Lupin," je zajecljal neki glas z grozo, ki jo je zbujalo to peklensko ime na posvečenem listu.
»Da, Arsčne Lupin," je ponovil Beautrelet. »Kraljičin prijatelj Fersen ni slutil, kaj je v molitveniku. Lupin pa je vse odkril... in spravil."
»Kaj je spravil?"
»Dokumet, hudiča! Dokument Ludovi-ka XVI., in to je tisti, ki sem ga jaz imel v rokah. Ista vnanjost, Iste beležke, isti rdeči pečat! Bazumem, zakaj Lupin ni maral, da obdržim la dokument, ki bi mi že po kakovosti papirja, po svojem pečatu itd. marsikaj izdal."
„In?“.
„In uspeha sem gotov! Zakaj besedilo dokumenta, ki ga poznam, je avtentično, ker sem ostanke počatnega voska videl na lastne oči, ker imi Marija Antoaneta s tole lastnoročno pisano besedo potrjuje, da je Massiba-nov izvleček iz brošure avtentičen, in da res obstoji zgodovinski problem Votle igle."
„Lepo, toda avtentičen ali ne, če se vam dokumenta ne posreči razvozlati, vam nič ne koristi, ker je Ludovik XVI. knjigo, ki je stvar pojasnjevala, zažgal."
Beutrelet se je zamislil. Nato pa je počasi, z zaprtimi očmi, kakor da sproti pretehtava in ureja misli, izpregovoril:
„Kot poznavalec skrivnosti je bil že gardni kapetan začel o tem pisati dnevnik, ki ga je našel njegov pravnuk. A rešitve zagonetke ni dal. Zakaj ne? Ker ga je izkušnjava, da skrivnost izrabi, polagoma vsega prevzela, in ji je naposled podlegel. Dokaz? Dragulj, ki so ga pri njem našli in ki ni mogoče drugače, kakor da ga je vzel iz kraljeve zakladnice, Liste skrivne zakladnice, ki je brez dvoma glavna točka zagonetke Votle igle. Lupin mi je to dal razumeti. Lupin ne laže."
„Zato sklepate, gospod Beaulrelet, da ... ?“
„Da moramo v vseh listih oznaniti, da iščemo knjigo z naslovom ..Razprava o Votli igli". Nemara jo odkrijemo v kakšni podeželski knjižnici."
Beautrelet se je zmolil: vse naslednje dni je zaman iskal knjige z razpravo o votli igli. In ko je že skoro obupal, ga je prešinila nova misel: ali ne bi bilo moči izvedeti ime kapetana, čigar vnuk se je izselil, čegar pravnuk pa je v službi republike stražil kraljevsko rodbino, ki je bila zaprla v Templu?
Z veliko potrpežljivostjo se je Reautreletu naposled posrečilo odkriti dve imeni, ki sta si bili malone popolnoma slični: ime plemiča Larbeyrieja pod Ludovikom XIV., in meščana Larbrieja pod strahovlado.
To je bilo že važno dognanje. Opisal ga je v članku, ki ga je poslal vsem večjim listom s prošnjo, da mu čilatelji pošljejo vse podatke o tem Larbeyrieju in njegovih potomcih. In spet je bil gospod Massiban, pisec brošure in član akademije, ki mu je odgovoril:
Dragi gospod!
Opozarjam vas na mesto pri Voltairju, ki sem ga našel v njegovem rokopisu o stolelju Ludovika XIV. (.poglavje XXV, kurijoznosti in anekdote o njegovi vladi). To mesto je v vseh izdajah izpuščeno:
,Čul sem pripovedovati gospoda Caurhaiiinta, finančnega ministra in prijatelja ministra Cha-nullarda, da je kralj, ko je zvedel, da so Lar-betjja umorili in mu vzeli njegove prečudno lepe dragulje, nekega dne na vrat na nos odpotoval v svoji kočiji. Bil je videti razburjen in je venomer vzkliknil: „\’se je izgubljeno... vse je izgubljeno..." Naslednje leto so Larbegriejcvega sina in njegovo hčer, ki je vzela mar kija Vdlinesu, j>re-gnali na njegova posestva v Provanso in Bretanjo. Čislo gotovo je tu moralo bili nekaj posebnega.'
l*o moji sodbi je lo tem bolj verjetno, ker je bil Chamillard po Voltairjcvi sodbi poslednji minister, ki je poznal skrivnost železne krinke.
Ker je imel gospod de Larbeyrie sina, ki je bil najbrž ded meščanskega oficirja Larbrieja, in hčerko, smemo pač domnevati, da je nekaj njegovih papirjev prešlo na njegovo hčer, in da je morda med njimi znameniti izvod, ki ga je gardni kapetan rešil iz plamenov.
Ogledal sem si letopise gradov. V okolici Rennesa živi neki baron Le Včlines. Ali je morda 011 markijev potomec?
Na slepo srečo sem pisal baronu in ga vprašal, ali morda nima neke drobne knjižice, v katere naslovu je besedica Aiguille. Pričakujem odgovora.
O vseh teh stvareh bi jako rad z vami govoril. č',c vam ni neprijetno, oglasile se pri meni. Prejmite, gospod itd. itd.
P. S. Da se razumeva: teh malih odkritij ne dam listom. Zdaj, ko se bližate koncu, je potrebna diskrecija .
Taka je bila tudi Beautreletova sodba: Sel je celo delj: dva časnikarja, ki sta ga to jutro nadlegovala, je odpravil z najfantastičnejšimi pojasnili in načrti.
Popoldne je odhitel k Massibanu, ki je stanoval na Voltairjevem nabrežju številka 17. Na svoje veliko začudenje je zvedel, da je Massiban nenadoma ■ odpotoval in mu pustil kratko sporočilce: ,.Dobil sem brzojavko, ki mi daje nekaj upanja. Zato takoj odpotujem in prenočim v Rennesu. Vi pridite za menoj z večernim vlakom in se peljite dalje do male postaje Včlines. Na gradu se dobiva; štiri kilometre je od postaje."
Program je bil po Beautreletovem načrtu, tem bolj, ker prispe malone istočasno z Massi-banom. Bal se je namreč, da ne bi nevajeni mož napravil kake neumnosti. Čez dan je
ostal pri svojem prijatelju, zvečer pa se je z brzim vlakom odpeljal v Bretanjo in izstopil ob šestih zjutraj v Velinesu.
Izidor je čutil, kako mu razbija srce, čim bolj se bliža koncu svoje poli. Ali je zdaj na kraju svojega poizvedovanja? Ali je ključ skrivnosti v tem gradu? Vse to se mu je videlo prelepo in nehote se je vprašal, ali mu ni Lupin spet pripravil 'kake peklenske zasede, in ali ni Massiban morda samo orodje...
Zasmejal se je na glas.
„lzidor, ne bodi smešen! Na vse zadnje boš še ti verjel, da je Lupin nezmotlijv gospod, ki vse naprej vidi, nekak vsemogočni Bog, ki mu ne moreš blizu. Hudiča, Tudi Lupin se more zmotiti, tudi on je odvisen od okolnosti, tudi Lupin dela napake, in prav zaradi take napake je izgubil dokument; zalo mu počasi prihajam do živega. Ves njegov trud gre zdaj za lem, da popravi storjeno napako."
In z vedrim zaupanjem je Beautrelet pozvonil.
»Želite?" je vprašal sluga, ki se je pojavil na pragu.
„AIi bi me gospod de Velines sprejel?" Dal je slugi svojo posetnico.
„Gospod baron še ni vstal, toda če počakate ...“
„Ali ni bil že nekdo tu? Neki gospod z belo brado?" je vprašal Beautrelet, ki se je iz listov spomnil Massibanove fotografije.
„Da, lak gospod je prispel pred desetimi minutami in sem ga odvedel v sprejemnico. Ce želite vstopiti..."
Massiban in Beaulrelet sla se jalko prisrčno pozdravila. Poslala sta prvi mah prijatelja. Massiban je jel pripovedovali Izidorju, kaj je v Rennesu izvedel o Velinesu. Baron je mož kakih šestdesetih let, že več let vdovec in živi na samem s hčerko Gabrijelo de Villemain, ki ji je avtomobilska nesreča pred kratkim ugrabila moža in starejšega sina.
,„Gospod baron vaju prosi, da vstopita." Sluga ju je vedel v prvo nadstropje z zelo veliko sobo z golimi stenami. V njej je bila samo pisalna miza in nekaj omar s predali.
Baron ju je sprejel z veliko vljudnostjo in gostobesednostjo, ki pogoste odlikuje na samem bivajoče ljudi. Tako mu ni bilo ravno lahko dopovedati, zakaj sta prav za prav prišla.
„Aha, že vem; saj ste mi o tem pisali, gospod Massiban. Gre za knjigo, ki razpravlja o neki igli in izvira od'enega mojih prednikov, kaj ne?"
„Da.“
»Povem vam, s svojimi predniki se slabo razumem. Takrat so imeli čudne nazore. Jaz sem človek svoje dobe, s prošlostjo sem končal."
„Da,“ ga je nestrpno prekinil Beautrelet, „ali se nič ne spomnite, da bi bili kdaj videli to knjigo?"
»Seveda, saj sem vam brzojavil," je odgovoril obrnivši se k Massibanu, ki je nepotrpežljivo stopal po sobi gor in dol in gledal skozi visoka okna. „Da, gotovo... vsaj moji hčerki se zdi, da je videla ta naslov med tisoči knjig v knjižnici... (Zakaj meni, gospoda, je branje . .. Niti dnevnikov ne berem . .. Zato pa moja hči tem več! A le tedaj, kadar je mali George, edini sin, ki ji je še ostal, zdrav in dobre volje in so moje stvari v redu..."
Ves obupan ga je Beautrelet presekal:
»Oprostile gospod baron, kje je la knjiga?"
»Moja hči jo je že iskala. Išče jo že od včeraj."
,,In?"
„Našla jo je pred uro ali dvema. Ravno takrat, ko sta vidva prišla."
»In kje je?"
»Kje je? Položila jo je na tole mizo... Vidite ... tukajle..."
Izidor je skočil na noge. Na kraju mize na kupu papirjev je ležala drobna knjižica v rdečem maroškem usnju. Hlastno je položil roko nanjo, kakor da jo hoče ubraniti pred vsakim dotikom...
»Ali jo imate?" je razburjeno vprašal Massiban.
»Imam... Evo... Naposled smo vendarle lako daleč .. .“
,,A naslov ... Zanesljivo veste...?“
»Evo... poglejte!"
Pokazal je na zlate črke, ki so bile vtisnjene v maroško usnje: Skrivnost votle igle. »Ali zdaj verjamete? Ali je skrivnost naposled v naših rokah?"
»Prva stran... Kaj je na prvi strani?"
»Čiitajte: Prva objava vse resnice. Sto izvodov, ki sem jih natisnil sam v poučitev dvora." .
„l)a, to je,“ je zamrmral Massiban	ves
vznemirjen, „da, to je listi izvod,	ki	so	ga	rešili iz plamenov. Da, to je knjiga,	ki	jo	je	bo-
lel Ludvik XIV. uničiti.*1
Jela sta jo prelistavati. Prva polovica je vsebovala razloge, ki jih je Larbeyrie zabeležil v svoj dnevnik.
»Dalje, dalje!** je vzkliknil Beaulrelet, ki že ni mogel več čakali konca.
„Zakaj dalje? Nikakor ne. Saj že vemo, da so moža z železno krinko vrgli v ječo, ker je izdal skrivnost francoske kraljevske hiše. Toda kal vo je to dognal? In kdo je bil ta čudovita osebnost? Polbrat Ludovika XIV., kakor trdi Voltaire, ali italijanski minister Matlioli, kakor zagotavljajo novejši viri? Gromska strela, to so vendar vprašanja, ki morajo vsakogar zanimati!**
»Pozneje, pozneje,“ je nestrpno vzkliknil Beaulrelet, kakor bi se bal, da se mu knjiga, ne izmuzne iz rok, preden še ni i*ešil zagonetke.
„A vendar,“ je oporekel Massiban, ki je bil ves navdušen za zgodovinske zanimivosti.
„Za to imamo časa pozneje... pozneje... !“
'Zdajci je prestal. Dokument! Sredi neke strani so se mu oči ustavile na petih vrstah s skrivnostnimi pikami in številkami! Z enim pogledom je ugotovil, da je bilo besedilo identično z onim, ki ga je bil proučeval. Ista razvrstitev znakov ... isti razsloji med domnevanimi besedami!“
In nad njimi tale beležka: Vse potrebne podatke je kralj Ludouik XIII. zbrat v majhno razpredelnico, ki jo spodaj podajam.
In res je sledila ta razpredelnica. Za njo pa razlaga dokumenta.
Bcautrelet je bral s pojemajočim glasom:
Kakor vidimo, ta razpredelnica niti tedaj, če številke nadomestimo s soglasniki, stvari še ne razjasni. Lahko bi rekli: če hočeš to zagonetko rešiti, jo moraš že od prej poznati. Razpredelnica je k večjemu vodilna nit za one, ki poznajo hodnike labirinta.
Vzemimo to nit v iroke in idimo. Jaz pre-ozamem vodstvo.
Najprej četrta vrsta. Četrta vrsta vsebuje mere in znamenja. Če se ravnamo po znamenjih in zraven pripisanih merah, pridemo brez dvoma do konca, pod pogojem, da vemo
kje. smo in kam gremo, skratka, če poznamo pravi pomen ,.\ignille Creuse*. To doženemo iz prvih treh vrst. Prva, je tako sestavljena, da se maščujem nad kraljem: sicer pa sem ga o tem ie obvestil...
Ves prepaden je Beaulrelet prestal.
„Kaj je?“ je vprašal Massiban.
»Saj tu ni nikake zveze več!“
„Res,“ je odgovoril Massiban. Prva je tako sestavljena, da se maščujem nad kraljem ... Kaj naj to pomeni?**
»Prekleto! Prekleto!** je zaklel Beaulrelet. »Kaj se je zgodilo?**
»Iztrgano! Dve strani! Naslednji dve strani... Poglejte!“
Vztrepetal je od besa in razočaranja. Massiban se je sklonil nad knjigo.
»Da... iztrgano! Ne izstriženo nego iztrgano... s silo... In glejte, na vseh naslednjih straneh je papir zmečkan.“
»A kdo, kdo?“ je vzkliknil Izidor, vijoč roke. »Sluga? Kdo?“
»Utegne biti že starejšega datuma,“ je menil Massiban.
»Vseeno ... Nekdo je vendar moral knjigo dobiti v roke... Gospod baron,“ je zavpil Beaulrelet, »ali nič ne veste? Ali nikogar ne sumite?**
»Vprašal bi svojo hčerko.“
Slih, /r filma ..SMP.l SP IN P LAKAJ!" Mati Daven/
J.ee in Mariov Ni.ion.
u
Nande Glista: Odkod pa buške po glavi, stric Matevž?
Stric Matevž: Sai ni da bi ti pravil, Nande. S teboj ne grem več pit.
Nande Glista: Zakaj ne?
Stric Matevž: Predrago me pride. Ravno včeraj sem dobil od policije dve pisemci, ki me staneta vsako po 60 dinarjev.
Nande Glista: Kaj pa si naredil?
Stric Matevž: Kaj sem naredil? Ko bi vedel! Pravijo, da sem razgrajal.
Nande Glista: To pa res ni nič posebnega! Kolikokrat se je to že meni zgodilo! Kaj pa — ali si našel domov?
Stric Matevž: Našel, našel! Policaj me je pripeljal pred hišo. Vežna vrata sem še odprl, sobnih pa nisem mogel. Ker sem malo preveč rogovilil, je prišla žena z lučjo. Takrat sem šele videl, da rinem v omaro namesto v vrata.
Kaj pa je ona rekla?
Hm, nič. Z rožicami me je
Nande Glista: Stric Matevž obsula.
Nande Glista Stric Matevž: Nande Glista
Z rožicami?! Ja... in buške? Veš ... rožice so bile v teglclh. Zdaj pa že razumem. Viš, jaz pa drugače naredim. Kadar Imam pijače dosti, ležem v oštariji na klop in lepo zaspim. Zjutraj grem pa domov.
Inteligentna žena
Mož: ,,Moja žena je zame preveč inteligentna."
Prijatelj: „ZakajV'	.
»Včeraj je bila obletnica Kolumbove smrti, pa mi je za večerjo napravila dve jajci."
L c p o t i c a
Sara pride domov. „Kje si bila, ljubica?“ jo vpraša niož. „V institutu za olepševanje." — „Pa je bil že zaprt. jeli?" je odvrnil s hinavsko prijaznostjo mož.
7. a s t o n j i n z a m a n
Neki odvetnik je izgubil pravdo, ki mn je prizadejala i-etiko brige, tudi v poslednji instanci. Nad vse vljudni klijent se mu je hotel zahvaliti in mn je rekel:
..Strašno ž<d mi je, gospod doktor, itii sle se zastonj trudili."
Odvetnik pa je menil: „7. a s t o n j ne, pač pa z a m a n."
..Tako lahko vprašanje, pa ne znaš odgovoriti'.’"
..Prosim, gospod učitelj, vprašanje je že lahko, toda odgovor je težak!"
...tako žal, nimamo ne vina, ne piva, ne mošta, edino s svežo vodo bi man hd’ko postregli..."
„Kaj sle zblazneli'.’ Kadar je človek tako žejen, vendar ne bo najprej mislil mi umivanje!"
Humor je plavalni ]>as na i'eki življenja.
Bog zna, ali bi bil Sokrat največ ji modrijan,, če bi bil imel tnamestn Ksantipe Venero za ženo'.’
P o! o n e z a
Dva študenta se vračata zjutraj s plesa in zaideta v pogrebni izprevod. Nekaj časa korakata z drugimi, potlej pa meni prvi:
,.Ti, Luka, ali poloneze še ne bo konec?"
Večina
Pri eni izmed prvih predstav ..Markija Keitha" je bilo v gledališču samo peščica ljudi, ki so v tretjem dejanju napravili strašen trušč in krik. Tedaj je slopil avtor drame Wedekind pred zastor in zagrmel v prazno gledališče:
„Gospoda, pazite, danes smo mi v večini!"
Z u m i. Čudna ženska, pol odločna, pol skromna in skoraj plašna, često v svojih dejanjih, ki so plod naglih odločitev, nepreračunljiva. floče storiti mnogo, a ne naredi zaradi čcslega nepravilnega razumevanja ničesar ali pa prav malo. Individualno dobro razvita, a preveč enostransko. Njen značaj je nestalen: vsaka večja stvar, ki je zvezi z njenim življenjem, ji ga omaje* tako, da ipotrefouje mnogo časa preden se spet ustali. V občevanju z moškimi ni odkrita — podzavestno se boji prevare, čeprav se nvorda časih tega niti sama ne zaveda. Zato tudi tako .težko najde razumevanja pri njih in zastonj hrepeni po ljubezni, ki o njej sanja, ker je glavni pogoj prave iskrene ljubezni medsebojno zaupanje, ki ga pri njej moški pogreša.
Čutna narava — skoraj bi rekel, da je v njej nekoliko sadizma, ki pa sc ne upa na dan. Sentimentalnosti pri njej ni, razen morda v tistih redkih trenutkih po kaki življenski katastrofi ali katastrofiei.
V splošnem pa povprečna ženska, ki sc duševno ne bo nikdar dvigila nad nivo svojih tovarišic, dasi, je morda to njena trdna volja.
Preteklo leto so na Angleškem pojedli 00 milijonov šopov banan, katerih vsak je imel po H<> sadov, tako da je prišlo na vsakega Angleža po 100 sadov. Pri nas jc- banana skoraj nepoznana.
V Londonu se je osnoval „Klub izžvižganih dramskih avtorjev".
Največji transformator sveta je v Nemčiji. Njegova kapaciteta je 75.000 amperov, to jc toliko, kolikor znaša skupna moč petdesetih najjačjih lokomotiv za brze vlake.
Za prve fotografske snetke je bilo treba sedeti skoraj celo uro na solncu.
Neki dunajski izumitelj jc prijavil patent za izdelovanje cestnega tlaka iz papirja.
Stenica lahko živi (> let brez vsake hrane.
Že leta 2000. pred Kr. so znali v Egiptu brusiti demante.
Na otoku Madagaskarju je najcenejše blago za obleke svila.
Ruski car Ivan Vasiljevič IV. (1553—1584) je nekoč moral sprejeti angleško poslanstvo. Vodja delegacije je ,po višjem ukazu iz domovine med avdijenco obdržal klobuk na glavi. Nad lem se je car tako razburil, da je dal vodji poslanstva pribiti klobuk na glavo.
Prvotno so balzamirali odlične veljake tako, da so jih po smrti položili v sod medu, kar jih je obvarovalo -trohnobe.
V Sibiriji se često prikaže mavrica na jasnem nebu.
Na Angleškem porabi vsak prebivalec na leto povprečno 5 funtov čaja.
Na samotnem otoku Tristanu da Cunha dobi nevesta od gosposke poročno obleko. Ta običaj velja že 'd leta 1855.
Beri-beri, eno najhujših tropskih bolezni južne in vzhodne Azije so mornarji že večkrat zanesli v Rv-roipo, vendar se pri nas ni mogla vdomačiti.
Staroegiptovski general Skopaš jc dobival dnevne Plače v vrednosti 12.000 dinarjev, razen tega pa še l>o vsaki dobljeni zmagi velik del plena.
Mišica jc najpopolnejši delovni stroj, ki se razlikuje od vseh umetnih strojev najbolj po tem, da po-1:1 bi skoraj vso hranilno snov. ki jo dobi, vrhu tega l);) je mnogo trpežnejša in odpornejša od narejenih
strojev.
Srce odraslega človeka opravi v petih minutah tako delo, kakor človek, ki dvigne 100 kil meter visoko.
Najljubša jed južnoameriških plemen so morski • prašički.
Za beg iz papeževe vojske je bila v srednjem veku določena kazen 20—30 let prisilnega dela na galeji.
Z mikrometrskim vijakom je moči merili deset-tisočinke milimetra.
Na Norveškem sme volili samo tisti, ki prinese potrdilo o cepljenih kozah.
Najodpornejša žima ;c konjska. Za njo pa pridejo človeški lasje, iz katerih izdelujejo Japonci izvrstne in trpežne vrvi.
Češpljev ko m pol
Za vsakdanjo uporabo so češplje res najcenejši in najboljši kompot. Zato naj jih vsaka gospodinja skuha vsaj par desetliterskih kozarcev. Sladkorja naj vzame na vsak kilogram približno 30 dek. Prvo je to. da so češplje dovolj zrele, in popolnoma suhe, drugo pa, da so čaše čiste. Češplje razpolovi, odstrani koščice, poleni pa jih zloži v sklede in posuj s sladkorjem. Tako naj češplje ostanejo čez noč, da se vleže. Drugi dan jih skuhaj, pridaj nekaj salicila, kije potreben, da se kompot ne pokvari, in napolni kozarce.
Vkljub vsem gospodinjskim tečajem po deželi se vendar često zgodi, da si gospodinja kdaj ne ve pomagati. Takrat naj pogleda v najboljše gospodarske knjige, ki jih lahko naroči preko uprave „Romana“.
Te knjge so:
S. M. telicita ‘Kalinšek:	Slovenska kuharica. V
platno vezana Din l(i0.—; s ,pošto Din 8.— več. (Lahko se pošlje v 4 obrokih po Din 42.— na mesec)
S. M. Lidvina Purga j: Gospodinjstvo. (Broširina Din 10.—, vezana Din 00.—). Knjiga ima tudi obširen zdravstveni del.
1. Majdič: Nasveti za hišo in dom. (Broširano Din 20____;	vezano	Din 30.—).
M. Ilumek: Domači vrt. (Broširano Din 33.—; vezano Din 40.—.
M. Humek: Sadje v gospodinjstvu. (Broširano Din 2t.—; vezano Din 34.—).
Poslednje štiri knjige stanejo skupaj broširano Din 117.—, s poštnino Din 124.—, ki se lalvko plačajo v 4 mesečnih obrokih po Din 31.—.
Iste knjige ;pa stanejo vezane Din 184.—, s poštnino Din 172.—, plačljivo takoj ali pa v 4 obrokih po Din 43.— na mesec. — Vse knjige dobite takoj.
Naročite še danes, dokler vam lahko nudimo ugodnost plačevanja na obroke.
Elitni Kino Matica
Tel. 21-24
EDINI ZVOČNI KINO V LJUBLJANI z najboljšo svetovno aparaturo Western Electric. OTVORITEVJESENSKESEZONE!
URA SLABOSTI. Sijajna komedija smeha in veselja. V glavnih vlogah Liane Ilaid, Paul Morgan, Szoke Szakall in drugi izvrstni izgralci.
„SMEJ SE IN PLAKAJ"! V glavni vlogi .1/ Jolson in mali „Sonmj Boij“.
„TIGER“. Veliki kriminalni film iz berlinskega
dna.
„POT 1)0 SLAVE". Govoreči film petja in ljubezni. V glavni vlogi slavni komorni pevec Richard Tauber.
H BI d I I 0^	l‘°	Din	60'— s tri-
letnim jamstvom
IVAN RAK 12, LJUBLJANA
n	Pred	Skotilo 15.
200 dinarjev
na mesec plačujete za novi veliki Brock-hausov leksikon.
20 velikih knjig s 16.000 strani
razkošno vezanih v polusnje ali platno. Novi Brockhaus bo Vam in Vašim otrokom desetletja najboljša šola v življenju, najzvestejši tovariš in najzanesljivejši svetovalec.
Do zdaj izišlih fi knjig dobite t a 1? o j po vplačanju prvega obroka pri zastopniku največje jugoslovenske knjigarne „Minerve, d. d.“ Vse informacije daje „Roman“.
»PLANINKA" “
iz najboljših zdravilnih zelišč, čisti in prenavlja kri in učinkuje izborno pri slabi prebavi želodca, zaprtju telesa, napenjanju, nerednem delovanju črev, hemoroidih (zlati žili), poapnenju žil, izpuščajih in žolč nem kamnu. Preprečuje kislino in zbuja tek. Pravi * Planinka" čaj je zaprt in plombiran in ima napis: tekama Mr. PH. L. Bahovec, Ljubljana
ter stane zavojček 20 Din
Blagovna znamka
»Svetla glava"
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se prinašajo vsako leto, pač pa ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben.
„Znamka Oetker" jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-lev pecilni prašek
Dr. 'Oetker-lev vanlllnov prašek
Dr. Oetker-lev prašek za pudinge itd.
tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitljenim“ gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oetkerjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to. da se dobe pristni Dr. Oetker-Ievl fabrlkatl, ker se često ponujalo niani vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
je najboljša začimba
za mlečne In močnate ledi,
pudinge in spenleno smetano, kakao In čai, šartlje, torte in pecivo, laični konlak.
Zavojček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša H zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 jajčni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr.Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prinašajo izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljih, finih in najfinejših močnatih jedi, šartljev, peciva, tort itd.
Za vsako obitelj so največje važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje lahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih, ki stavijo večje zahteve — in ker je, kakor je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu; ako ne, pišite naravnost na tovarno DR. OETKER, MARIBOR.
Izdaja za konsorcij „Bomana“ K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; v»i v Ljubljani.